ADLEŠIČ, SVET SVETLOBE IN BARV Jezik je neločljiva pirvina umetniškega pisanja. Marsikateremu literar- nemu delu (ne glede na snov ali visebino) pomaga živeti ali prezgodaj umreti. Pri strokovnem spisju ima jezik seveda drugačno nalogo in vlogo. Namesto umetniške žlahtnosti naj prispeva nazornost, vseobsežnast, natančnost. Od tod mirnejši tok stavkov, brez čustvenih posebnosti in literairnega lišpa. Komur je pa dan čut za pravo mero in umetniško žlahtnost, seveda lahko tudi suho strokovno pisanje bogati z osebnim literarnim slogom in ga s tem povzdiguje celo med umetniško prozo (esej). O jeziku Adlešičevega Sveta svetlobe in bairv (Mlad'nska knjiga 1957, 697 slik, med njimi 42 na barvnih prilogah, strani 576 velikega formata) bo moral bralec reči, da je skrben in prizadeven, vendar nekam trd, netekoč, preveč samostalniški, tu in tam premalo naraven in preprost, kar ga odmika od idealne klaisičnc zrelosti, ki si je želimo od sodobne knjige in zlasti še od strokovno tako pomembnega dela. Odkrito namreč priznam, da sem ne- bogljen strmel nad piščevo strokovno podkovanostjo in vsestranskostjo. Svet svetlobe in barv se po svoji pomembnastii in deloma tudi> jezikovni zahtevnosti postavlja na lanskem poljudnoznanstvenem knjižnem trgu ob stran Černiče- vemu Zdravstvenemu besednjaku in ga v nečem celo prekaša. Tam zakladnica besed z obsežnega življenjskega in strokovnega področja — tu sicer manjše in jezikovno že bolj obdelano območje, a zato besedni zaklad takoj tudi pre- izkušen. In to ni malo. Mansikatera beseda je sama zase ali v družbi svojih soro'dnic kar lepa in zveneča, a deni jo iz besednjaka v življenje, pa je slabo- krvna in bleda ali brez potrebe bahata in pri tem prazna. V Adlešičevi knjigi je slabih terminov razmeroma malo, ker se jim je avtor (laže kot Ceimič) izognil s'tem, da je marsikak izraz kratko in malo samo opisal. Na splošno ni šel v iskanost, narejenost in prisiljenost. Kljub temu mi v prvi polovici knjige niso všeč izrazi: natovarjanje nihanj, plan- vzporedna ploščica, ar-lečje, ar-obloga, ar-plast, K-serija, L-črta, L-plast, K-plast itd. Skoda se mi zdi, da je avtor premalo pazil na enotnost izrazov. Ne le pri terminih, tudi sicer se vrstijo domala v istem stavku pravilne in napačne, take in drugačne oblike, na primer: marmorja in marmora, fosforji in fosfori, lumna in limiena, Sonce in sonce, spektruma in spektra, pro- storen in prostorski, proučevati in preučevati, propuščati in prepuščati, ultra- kratek in ultra kratek, razvideti iz slike in razvideti s slike, odbijati sé s šipe in odbijati se od šipe itd. Vehko doslednejši je v pisavi nekaterih sicer pravilnih, a deloma za- starelih besed in za posamezne pojme nepotrebnih izposojenk. In ker je takih besed vse xx>lno in jih bralec srečuje tako rekoč v vsaki drugi vrsti, ga nehote spominjajo predvojne jugoslovanščine in časnikarščine. Nič nimam zoper iz- posojenke, a naj ne bo njihova naloga le to, da izpodrivajo dobre domače besede, temveč naj popolnjujejo morebitne vrzeli v izrazoslovju. Za tako lepo izdano knjigo je tudi preveč sipregledanih grafičnih napak (na vsaki strani vsaj po ena) in slovničnih spodrsljajev, na primer: Oglejmo si zdaj krivulji, ki jih narišeta pisali dveh drugo poleg drugega nihajočih mas (19). V zrcalu, ki je obrnjen proti sovražniku (30). Izvor znakov ni težko po- jasniti (32). Potopimo »prozorno« stekleno palico v ksilol ali bencol, ki imata /»#7^ obedve isti lomni količnik kakor steklo (44). Med dvema sosednjima zo- 273 bema (61). Izšolane geometre obrnjene slike ne motijo (109). Najmanj ob- čutljivi ^o zamorci, ki zbole desetkrat teže na sončarici ko belopolti ljudje. Ker prehaja očem nevidno ultravijoHčasto žarkovje deloma v oko, more povzročiti težke okvare na mrežnici. Spričo tega je nujno, da zaščitimo naš najpomembnejši čutni organ pred tem žarkovjem (198). Seve mora vstopiti rentgenski žarek v prizmo tako, da se komaj dotakne njegovega roba (215), Sproste čuda jake eksplozije zvezd tipa supernove (223). Najznačilnejši za Svet svetlobe in barv je pa slog, ki je vse prej ko preprost. Samo nekaj zgledov; Opazovanja pojavov vsakdanjega življenja nas često vodijo do natovarjanja nihanj (19), ko je avtor hotel povedati samo, da tudi v vsakdanjem življenju lahko vidimo natovorjeno nihanje. Ali: Ako proizvajamo skupek vodnih valov v kadi na ta način, da usmerimo izmenično se potapljajočo palico poševno glede na odbijajočo steno, doženemo, da se odbija valovanje po občeznanem odbojnem zakonu (26). Od Aristotela opisani pojav nam prav očividno pojasni od znamenitega umetnika in učenjaka Leonarda da Vincija izumljena »temna kamera« (27). Proučevanje življenje- pisov znamenitih odkriteljev in itzumiteljev nam često posreduje, da so si mnogi izmed njih pridobili veliko slavo z odkritji ali izumi (43). Z njim je pričel neumorno delati, hkrati pa, kolikor je bilo le moči, študirati in raziskavati. Ker je študij in raziskave vršil vseskozi v delavnici, ga smemo prišteti med pionirje industrijskih znanstvenikov (55). Izredno kulturno delo je izvršUo steklo na področju optike (68). Pri izdelavi leč iz umetnih tvoiriv ne bi motili izredno težki pogoji pri brušenju nesferičnih ploskev (70). Pri tem pomaga v primernih zaporedjih se vršeče trepetanje trepalnic (79). Atomi žvepla, ki sc na gradnji zelatone bistveno udeleženi (114). Ta razlaga je v letih okoli prve svetovne vojne peljala do izredno zanimive arhitekture atoma (134). Pri optičnih mrežah, vrezanih na rahlo konkavno zrcalno ploskev, je zato, ker združi te vrste zrcalo žarke, leča seve odveč (168). Izredno značilen je stavek. »Preden nameravamo podrobneje podati razlago polarizacije« (178), ko bi bilo v tem in še mnogo drugih podobnih stavkih lepše: »Preden razlo- žimo polarizacijo«. Ce je slog preprost, gladek in tekoč, se bralcu ni treba izčrpavati z razreševanjem stavčnih rebusov, temveč lahko porabi vso umsko moč za poglabljanje v stroko. Adlešičev slog je le prerad nejasen in preveč zamotan, na primer: Ker vsebuje osnosimetrično električno ali magnetno polje svetlobnim lečam podobno lastnost, da združuje skozi točke zelo tankih preparatov prodirajoče »elektronske žarke« v točke povečane slike, nam »elek- trooptične leče« izvršujejo v »elektronskem« m'ikroskopu dejavnost običajnih leč v »optičnem« (248). Takih stavkov je vse polno, tako da bistveno otežujejo razumevanje knjige in ustvarjajo vtis preveč učenega, abstraktnega pisanja. Profesor Miroslav Adlešič ima čudovite načrte, kakor jih deloma odkri- vata naslov nove zbirke pri iVTIadinski knjigi »Svet žive fizike...« in obljuba, da bo skoraj že izšla druga knjdga te zbirke, namreč Svet zvoka in glasbe. Ce jih do kraja uresniči, bo slovenska poljudnoznanstvena knjiga obogatena za obširno leksikografsko delo, za kakršno nas bodo lahko zavidali tudi veliki narodi. In sicer s področja, ki je tako živo sodobno dn pri tem tako brez meja, spričo vedno novih izumov in odkritij pa še tako neodkrito, da je redek znanstvenik, ki ga more suvereno vsega zajeti. In... redka založba, ki je pripravljena finančno toliko tvegati. Zato naj bodo te jezikovne pripombe spodbuda, da se bodo prihodnje knjige iz zbirke Svet žive fizike... tudi jezikovno kosale s svojo strokovno dognanostjo in zgledno opremo. Janko ModeR 274