Poštnina plačana o gotovini Ce\kv4*tL GLASILO S LOVEN ^^ A ^ 0 U ^ m*. mM SKIH CERKVENIH LJ W ft AVtD1A 11/ GLASBENIKOV ŠT. i, 2 JANUAR O 1939 O FEBRUAR LETO 62 Dr. Alojzij Merhar: Cerkveni himni. (Obvestilo in pojasnilo k slovenskemu prevodu.) Na čelo tega sestavka postavimo najprej davno znano, a še vedno veljavno geslo Pija X.: Vse prenoviti v Kristusu. Ta obnova se tiče tudi umetnosti in med umetnostnimi vrstami ne nazadnje pesništva. Pri tem pa ne gre za lepotna vprašanja, marveč za celoto, za jedro človekovo: za njegovo voljo in čustvo. Srce hrepeni po svoji obnovi. Kaj naj koristi srcu zgolj lepotna vrednota v umetnosti in v pesništvu brez notranjega doživetja? Srce hrepeni po močnem, živem idealu, ki ga pa izven krščanstva doseči ne more. »Krščanstvo je duhovno hrbtišče zapadne kulture; nazaj ne moremo; s krščanstvom stoji in pade naša kulitura« (Papini). Naša kri in duša ne more zavreči spomina na dvatisočletne skušnje krščanstva. Umetnost in pesem vsakega naroda nosi pečat njegove vere in miselnosti, naša — tega ne more tajiti niti brez-božnik — je prejela svoj značaj v krščanstvu. Ta pečat in značaj se sicer more pri posamezniku razbrisati, toda v narodu in v njegovi kulturi ostane neizbrisljiv. »Ljudje so le toliko časa plodoviti, dokler so verni; ako niso več, potem le še posnemajo in ponavljajo,« je mislil globokoumni Goethe. Vsaka doba ima take voditelje iil preroke, kakršne zasluži. Kultuira vsakega naroda pada ali raste z njegovim verskim gibanjem. »Rinnova te, o Creatura, tu hai angelica natura,« je zaklical ne samo italijanskemu, dvanajstemu, marveč tudi našemu, dvajsetemu stoletju Jacopone da Todi, ki ga je spet odkrila povojna mladina. Njih početek in razvoj. Sodobna mladina je spoznala vrednost cerkvenih himnov. Nobena umetnost človeka tako ne očiščuje in ne navdušuje kakor pesem, ki jo poje množica. To so vedeli tudi stari Grki, ki so pri javnih slovesnostih peli verske pesmi v mogočnih zborih. Vse te slovesne pesmi so bile večidel ljudskega izvora. Pri starih Latincih pa je bilo to drugače. Tudi oni so pri bogoslužnih dejanjih veliko prepevali, a to niso bili cerkveni himni, kakor jih poznamo danes, marveč so bili zlasti psalmi in drugi svetopisemski teksti. Toda Cerkev, ki je v svoje krilo sprejela vse umetnosti, ne zaradi njih, marveč zaradi Boga in da človeka dviga k Bogu, je v četrtem stoletju polagoma v svoje bogoslužje uvrstila tudi svete himne. Himni pa niso nikak posnetek poganskih verskih spevov, marveč so izvirno cerkveno delo. Ne tičejo se doživetja posameznikov, marveč opevajo življenje vsega krščanstva. Zato je umevno, da so započetniki cerkvenih himen večkrat neznani, kakor pesniki in pisatelji narodnih pesmi. Tudi cerkveni himni so ponarodeli med krščanskim ljudstvom. Ako jih kje in kdaj sedanjost še odklanja, tega niso krivi himni, marveč pokvarjen okus sedanjih dni. Mnogi so pravi biseri, iz njih se je razvila ljudska cerkvena pesem. Takih pesmi je s časoma v krščanskem ljudstvu vstalo in se jih nabralo na tisoče in tisoče. Cerkev je za svoje bogoslužje izbrala izmed njih le najpopolnejše in najpomembnejše. Tudi v tem je njih vrednost in odlika. Več o tem v tretjem odstavku. Za nekatere himne pa bi mogli navesti tudi ime dotičnih pesnikov. Vendar bi seznam teh imen ne bil posebno številen. Začeli bi s svetim Efremom, Sircem (j 373), ki bi ga morali imenovati početnika cerkvenih himnov. Veliko pobudo za pevanje cerkvenih pesmi je dal sveti Hilarij (f 367). Bržčas je bil prav ta škof iz Poitierja na Francoskem najznamenitejši in najzaslužnejši po-buditelj cerkvenih himnov. Po njegovem zgledu se je za cerkveno pesem zavzel sv. Ambrozij (f 397), ki je tudi sam zložil več svetih himnov, »da bi ljudstvo v sitiski in strahu ne obupalo«, tako poroča o sv. Ambroziju sveti Avguštin. Seveda ne smemo misliti, da je sveti milanski škof šele v silni narodovi nesreči hipoma pričel peti cerkvene himne, marveč jih jie zložil že mnogo prej in jih je le pri tej! priliki razglasil množicam. Ambrozijevi himni so hitro zasloveli in se razširili daleč preko mej njegove škofije. Nekoliko so se tem novostim upirali le v Rimu, dokler ni sv. Benedikt s svojim redovnim pravilom tudi v bogoslužje svojih bratov uvedel cerkvenih himnov. Med pesnike cerkvenih himnov bi mogli na odličnem mestu našteti še sledeče himnospevce: Prudencij (umrl okrog 1. 405) je zložil nekaj krasnih himnov, ki jih beremo v brevirju. Sedulij (5. stol.), ki je poleg drugih spesnil Marijin pozdrav: »Salve, sancta parens«. Venancij Fortunat (f 603), ki je kot velik cerkveni pesnik našel mnogo posnemalcev, zlasti po svoji postni pesmi: »Pange, lingua, gloriosi«. Sv. Gregor Veliki (f 604) je še bolj kot himnik znan kot strog liturgik. Omenimo še pesnika cerkv. himna: »Veni, Creator Spiritus«, ki je Raban Maver (f 856). Ta imena pomenijo višek cerkvenega pesništva. Ze doslej, recimo do konca 9. stoletja, bi mogli himne po njih vsebini razdeliti v dva dela: to je v himne, ki versko skrivnost opevajo, in v himne, ki versko resnico razlagajo in jo branijo nasproti krivovercem. Umevno Je, kolikor več dobi razum, toliko manjši delež ima pri tem srce, to se pravi, pesem postaja hladna, razumska, sholastična. To moremo videti že pri velikem mojstru sv. Tomažu Akvincu. Pa njegovi himni so še lepa mojstrovina, za njim pa so vstali drugi, ki niso imeli več takega pesniškega zanosa, zato so v svojih himnih pokazali sicer veliko umske jasnosti, pa le malo srčne toplote. Pesnik Adam svetega Viktorja, če se res morejo najlepši himni te dobe pripisovati njemu, stoji kot veličasten vrh med njimi. V poznejšem srednjem veku pa cerkveni himen pada, vendar pa nastane tudi v tej dobi krasna cerkvena pesem »Stabat Mater«, ki naj bi jo bil zložil Jacopone da Todi. Veliko je temu zastoju kriva renesansa, ki je poveličevala stare klasike in ubijala cerkvene pisatelje in pesnike. Papež Urban VIII. v 17. veku je mislil sicer dobro, ko je obnovo cerkvenih himnov izročil štirim klasično izobraženim jezuitom. Od vsega tega utrudljivega dela so ti popravljalci cerkvenih himnov dosegli edino pohvalo: »Accessit latinitas et recessit pietas: latinščina pridobi, pobožnost izgubi.« Tudi v naši dobi se še vedno pojavljajo glasovi, da bi bilo treba cerkvene himne še v marsičem zboljšati ali jih nadomestiti z drugimi. Kolikor moremo soditi po najnovejših himnih, se bo to v hvalo cerkveni pesmi zgodilo v prihodnjosti. Zahteve za cerkveni himen. Katere pa so glavne zahteve za cerkveni himen? Rečemo »himen«, ne »himna«, da s tem takoj razlikujemo slovesne pesmi, ki se pojo v cerkvi od onih, ki se pojo izven cerkve v čast domovini, narodu in podobne. To razliko poznajo tudi Hrvatje ter jo imajo tudi Nemci in Francozi. Pesem, ki more biti prišteta med cerkvene himne, mora biti predvsem — pobožna. Mora namreč nositi v sebi spomin na Boga in kazati pot k Bogu. Vendar ni še dovolj, da je taka in da se kot taka poje v cerkvi, ampak jo mora tudi Cerkev sprejeti med latinske cerkvene himne. To je torej zadeva Cerkve in njene liturgije. Vprašanje torej nastane: Kaj zahteva Cerkev pri tem sprejemu cerkvenih himnov? Predvsem tri zahteve z ozirom na tri okoliščine. Prva: pesem bodi povsem prikladna za pevanje, ne za branje ali podučenjie. Kar se torej težko bere ali izgovarja, se tudi težko ali še težje poje. Česar ne razumeš pri branju, boš še manj mogel umeti pri petju. Kar ni jasno razumu, tudi srca ne more ogreti. Druga: Ker je pesem namenjena ljudskim množicam, bodi čim bližja ljudski govorici. Himni sv. Ambrozija so zato tako čudovito vplivali in se tako vsepovsod udomačili, ker jih je pesnik naslonil na ljudsko govorico in metriko. Tretja: Pesem mora služiti liturgičnemu redu, obredu in pokretu. Iz tega je razvidno, da ni mogoče ustavljati novih cerkvenih himnov brez novih cerkvenih praznikov; zakaj stari prazniki že imajo vsi svoje določene liturgiene pesmi. Cerkveni himni se pojejo navadno v treh dnevnih razdelkih: pred praznikom jutranjica in hvalnica; na praznični pred-poldan — hore; na praznični popoldan po večernicah s sklepno hvalno pesmijo. Ne recimo, da naš narod ne mara svete knjige, svete pesmi; samo iz naroda mora biti vzeta in res za narod, kar se piše in poje. Pesnik svete pesmi mora misliti in čutiti z narodom. Kdor polaga v pesem le svoje osebne domisleke, le svoja lastna čustva brez pogleda na ljudstvo, brez ozira na zahteve in razpoloženje družbe okrog sebe, tega pesem ne bo mogla prevzeti ljudskih množic. In koliko takih pesnikov je vstalo in koliko takih pesmi je nastalo v zadnjih desetletjih vsepovsod po knjižnem sveitu. Ta podajanja lastnih domislekov in čustev so imenovali: ekspresionizem. To se razume, da je bila v dobi ekspresionizma žetev za cerkveno pesništvo le skromna. Nastopila pa je nova mladina in z njo novo mišljenje in čutenje. Ne posameznik, marveč skupnost je tisto, kar je vredno najboljših src in sil. Liturgično gibanje je odkrilo žive studence svetega pesništva. Mladina je dozorela za poezijo cerkvenih himnov. Pri vseh katoliških narodih se v tem liturgičnem gibanju porajajo ali prebujajo pesniki k novemu duhu na novem parnasu, ki cvete le od davnih dob na vrtovih svete Cerkve, zlasti v cerkvenih himnih. Naj ne bomo med poslednjimi Slovenci, ki bomo s svojim prevodom cerkvenih himnov stopili v zbor krščanskih narodov, ki v skupni cerkveni pesmi pojo hvalo Kristusu Kralju. Slovenski prevod izide v dveh delih. Prvi del je že dokončan in obsega dnevne himne in himne cerkvenega leta, kar se tiče Gospodovih praznikov. Drugi del pa se pravkar dokončava in vsebuje himne svetniških, predvsem Marijinih praznikov. Na bodrilno besedo Janeza Kalana v zadnji dvojni številki »Cerkvenega Glasbenika« naj povem, da sem prevodu cerkvenih himnov posvetil trud in delo dolgih časov. Morda je tudi v tem vzrok, zakaj se je tudi sicer moja pesem najrajši mudila pri verskih nagibih. Že kot bogoslovec sem na pobudo tedanjega spirituala dr. Fr. Ušeničnika priredil nekaj himnov v čast Srcu Jezusovemu. K nadaljevanju tega dela me je pozneje vzpodbudil vseučiliški prof. dr. Fr. Lukman. Toda katehetska služba na gimnaziji mi je dopuščala le malo časa za pesniško delo. Škof dr. A. Jeglič, ki nam je prestavil in razložil psalme, je želel, naj sledim za njim in prionem prevajati cerkvene himne. Mnogostransko delo v raznih kongregacijah me je pa toliko oviralo, da nisem mogel ustreči niti p. Hugolinu Satitnerju, ki me je ponovno prosil, naj mu prevedem vsaj himne za praznik sv. Rešnjega Telesa. Naposled sem bil vendar sproščen vseh ovir in bremen, da sem mogel zopet misliti na davno izraženo željo svojih pobudnikov, katerim se je predlani v novembru pridružil še p. M. Turnšek S. 0. Oist. Z veliko vnemo in ljubeznijo in z daljšim študijem sem začel pripravljati in prevajati cerkvene himne, katerih vsakega sem po sedemkrat pregledal in presodil, preden sem ga uvrstil h končni ureditvi. Kako težavno je bilo to delo, bi mogel povedati dr. Gregorij Pečjak, s katerim sva svoj čas skupno prestavljala nekatere cerkvene himne za molitvenik »Večno življenje«. Tako mi je le počasi dozorevalo delo mnogih let. Njih vrednost in posebnost. Ako se z umevanjem poglobimo v himnodiko, kakor se imenuje to pesnenje, spoznamo, da so bili to' pristni bogonadarjeni pevci, ki so se v stanovitnem življenju s Cerkvijo naučili čutiti z božjim ljudstvom in so torej poklicani glasniki njegovih dušnih zadev pred Bogom. Zgodilo pa se je, da je veda, ki se je ponosno imenovala »natančna«, mnogokaj škodovala poeziji, omalovaževala in zmanjševala njeno vrednost in pomembnost, kar je zadelo zlasti cerkveno pesem. Niti tako daroviti pesnik, kakoir je bil Jakopone da Todi, se ni mogel uveljaviti s svojimi močnimi verskimi pesmimi. Toliko bolj so se pozabili stari cerkveni himni, in kdor je imel sicer pesniške zmožnosti, se je skorajda bal in sramoval, da bi jih posvetil cerkveni umetnosti. Ker pa tudi v tisti žalostni dobi Cerkev ni nehala vernih mpožic buditi in vnema ti k petju, so se pojavili bolj ali manj nadarjeni stihotvorci, ki so si prizadevali dopolniti vrzeli v cerkvenem pesništvu. Tako je nastalo na tisoče in tisoče svetih pesmi, ki so se ob raznih praznikih pele po raznih škofijah. Izmed 35 tisoč jih je Cerkev za splošno liturgično službo izbrala le kakih dve sto najboljših, najlepših in najznačilnejših. Ta izbor daje izbranim him-nom le še večjo vrednost in veljavo, tako da morejo tisti, ki jih pojo ali bero, videti v njih res božje delo svete Cerkve. To pa je bil tudi glavni nagib pre-vajalčev: podati velike misli pretekle dobe našim slovenskim, dušam v slovenskem jeziku. Naj se dvigujejo' in vzgajajo ob globokem himnu nadarjenega pesnika, ki je večkrat neznan, ker je tako hotel sam. V mnogih primerih je bil to preprost menih. Pesnik cerkvenih himnov ne išče in ne opeva, kar je njegovega, marveč kar je Kristusovega; Kristusove so> pa v prvi vrsti neumrjoče duše. Zato zavzemajo himni vsega človeka, v vsem njegovem vsakdanjem življenju, delu in trpljenju. Vse stvarstvo z vsemi svojimi čudovitimi lepbtami je zajeto v teh cerkvenih pesmih kot božje vabilo in dramilo vernikom: Vse je vaše, vi pa ste Kristusovi. Malokdaj in malokje najdete pri svetnem pesništvu toliko varčnosti v besedah in obenem toliko bogastva v mislih kakor v cerkvenih himnih. Tu sta se v poeziji našli in strnili narava in milost. Ko človek bere in premišlja to globoko vsebino v preprosti metriki, bi za marsikatero svojih pesmi želel, da je ni zložil. V tem pogledu je prav resnično, kar je dr. Pregelj zapisal v svojih Osnovah: »Dandanes pravi pesnik noče več služiti na ta način: ne javnosti ne svoji zabavi; ne zapravlja več svojega daru, ne verzificira več...« Še Martin Luter, ki ni bil brez pesniškega duha, je za svoje krščansko občestvo raje segel po cerkvenih himnih in jih prestavil, kakor da bi sam zlagal izvirne. Mi pa hočemo biti le prevečkrat povsod izbirni brez ozira na nevarnost, da utegnemo biti manj cerkveni in torej bolj prazni. Le poglejmo vse te neštevilne naše verske pesmi, pa jih primerjajmo s cerkvenimi himni in spoznali bomo, koliko moštva in svetosti se kaže v teh poslednjih, namreč v cerkvenih himnih in nasprotno, kako malo tega je v naših verskih pesnitvah. Vendar je tudi slovenski jezik sposoben in prikladen za cerkveno himnodiko, kakor je pokazal tudi Župančič s svojim spevom »Dies irae«. (Zarje Vidove: 15. str.) Pa poglejmo nekoliko podrobno posebnost cerkvenega himna. Vsaka kitica v himnu je celota zase, včasih le en sam stavek. Kakor v Gospodovem očenašu imamo v himnu vselej nagovor, za katerim sledi prošnja. Ta prošnja se v različnih časih ponavlja v različnih načinih, le sklepna kitica ostane mnogokrat nespremenjena. Prav to pa nam cerkvene himne napravlja tako prikupljive in domače. Prevajalec, ki hoče prikupnost in domačnost vsaj kolikor mogoče ohraniti v svojem prevodu, mora gledati na tri reči. Zvest mora biti: misli, obliki, besedi, kakor jo najde v izvirniku. Lažje je zadostiti prvi in drugi zvestobi, težje tretji. Nič ne smeš dodajati, nič odvzemati, nič zvode-ničiti, nič pretiravati. Kar najdeš v izvirniku izraženo z enim sitihom, skušaj enako povedati tudi v prevodu. Pri vsej težkoči je za slovenskega prevajalca posebna sreča ta, da je naš slovenski jezik res krepak in jedrnat. Cerkveni himni navadno nimajo in ne marajo rim. Akoprav izzvenevajo včasih posamezni verzi kakor rime, se vendar to ne dogaja zaradi pesniške, marveč zaradi slovniške skladnosti. Cerkveni himni smatrajo rime za nepotrebno lepo-tičenje, ker tudi tukaj velja umetniško pravilo: gloria ecclesiae ab intus. Cerkveni himni se odlikujejo po lepoti svojih misli in bogatih podob, povzetih iz narave. Za marsikatero besedo je bilo treba mnogokaj iskanja po različnih slovarjih in vpraševanja pri naših najboljših slovničarjih. »Če ni drugače,« je svetoval dr. A. Breznik, »pa si besedo sam naredi.« Zares je prevajalcu treba, da si jezik sam ustvari. Pa kako? Predvsem tako, da bodo prevedeni himni res slovenske pesmi. A ko bi se jim prevod le preveč poznal, bi mogli tudi o teh prevedenih pesmih reči: pomnožil si njih rod, toda ne naše radosti. Zato mora biti prevajalcu na razpolago vsa obilica slovenskih besed; le ne vemo, zakaj nam jih je dr. M. Pleteršnik s tolikim trudom zbiral in zbral, če ne bi sedaj marljivo segali po njih. Nikomur bolj kakor prevajalcu cerkvenih himnov je treba, da zavržene besede dvigne in oplemeniti, zastarele zopet oživi, če misel zahteva, tudi nove naredi. Izločiti pa mora na vsak način vse one, ki bi pomenile kako miljeno, dražestno igračkanje z besedami. Ves prevod pa bodi narejen s potrebno liturgično vnemo, kar se more res naposled še najprej pričakovati pri duhovniku. Seveda bi bilo najbolje, ko bi bil tudi prevajalec poln pobožnega in svetega duha, kakor je bil ohilotkrat prvotni pevec, vendar ker so cerkveni himni po svoji vsebini večidel spokornega duha, se tudi manj vredno srce s toliko večjo ljubeznijo oklene tolažilne in rešilne misli, ki jo vsebujejo svete cerkvene pesmi. Po svoji globoko občuteni in iskreno podani vsebini govori vsak cerkveni himen Kristusovo veliko besedo: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ,Usmiljenja hočem in ne daritve.' Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mat: 9, 12—13.) Prav tega Kristusovega duha so prežeti vsi cerkveni himni, zato pravi sveti Avguštin o njih, da so miu olajšali in oslajšali vrnitev h Kristusu. Kar se tiče metrike, je več kakor dve tretjini cerkvenih himnov zloženih v jambskem dimetru. Ako metrično posamezen verz natančneje preiskujemo, bomo našli, da je moralo biti pri tem odločilno, sicer nepoznano in pozabljeno, pravilo muzikalnosti. Po dveh srednje krepkih udarcih sledi tretji z glavnim naglasom in močnim poudarkom, ob katerem izzveni zadnji naglas le še v rahel izdih. Postavimo za zgled Adventno hvalnico: Ko prideš zopet drugikrat.. Metrično se to ne more zapisati drugače, kakor takole: r t n \ u _u_u — o — Tako se, ne brez razloga, končujejo skoraj vsi verzi s tri- ali veezložno besedo. Sveti Ambrozij, ki je bil v himnodiki tako vseskozi stilist, je na koncu vsakega verza postavil besedo v daktilu, ki nosi torej en sam naglas: tem-pora — evocat — deserit — respice — solvitur. S podobnim čutom je skušal tudi prevajalec podati sleherni verz v slovenskem jeziku, kolikor mogoče tudi z isto besedo. Pričujoče pojasnilo bi moglo biti nekak kratek uvod v umevanje cerkvenih himnov. Kdaj izide slovenski prevod, danes še ne moremo prav reči. Mislimo, da knjige cerkvenih himnov ne bo nihče odklanjal, ako jo podamo v roke teh, ki so pripravljeni živeti v Cerkvi in s Cerkvijo. H sklepu naj dodamo cerkveno hvalnico za praznik Kristusa Kralja. Pesem bi se najprimerneje mogla peti ob letošnjem kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani. HVALNICA KRISTUSU KRALJU Razvija Kristus prapore po širnem svetu zmagujoč: Rodovi, vdano pridite, vseh kraljev Kralju pevajte. Kraljestev noče jarmiti ne šiloma ne strahoma, na les povzdignjen vzvišeni, pritegne vse z ljubeznijo. 0, zemlja, trikrat blažena, ki v Kristusu si vladana, hitiš postave spolniti, človeštvu dane z visočin. Orožja se ne bliskajo, pogodbe v miru sklenjene edinost zvesto branijo, oeuvan red je vsepovsod. Zare zvestobe prstani, lepo mladike rastejo, cveto na pragih lilije med čednostmi domačimi. Naj zaželena tista luč, presladki Kralj, nam zažari, naj v mir sijajni potopljen ves svet te moli vdanostno. Naj tebe, Jezus, hvalimo, ki vodiš žezla zemeljska, z Očetom, z Duhom svetim vred od vekomaj do vekomaj. Dr. Josip Čerin: Foersterjeva »spokorna« (staroslovenska). (Cecilija I. 1901, str. 115.) Ta napev je nastal iz napeva, ki je napisan vPsalteriolum, C o -loniae 164-2 k latinskim besedam: 1642: 1733: i lEŽI i---1—L—F- Sal-ue mundi sa-lu - ta-re, Salue, salue Je-su t- Pre-mi - fli o zhlovig grelni, kaiti pra - vi 6 sam Bug i i r cha - re, -©--— cru-ci tu - ae EgEig ap - ta - re vel - leni ve - re utr tz Ltr I I vezh-ni, Na tuo - je pu - sled - nie re - zhi ver-si - V l---h---1---- --®---->5----1--1--1-4- i -m y jhs ^ . \ rS tu scis qua - re, --1--|---[.---------L Da mi - hi tui co - piani. ——t----N—t-t—t M --------J—I--y—U--V—1—-— dostkrat tuoje o - zhi. 26 kitic. Posebnost te latinske melodije je, da sestojijo vsi stavki iz samih prim in sekund, razen na zloge salutare in scis quare! Slovenska pesem je prvič napisana v rokopisni pesmarici, ki jo je spisal 1733 Antonius Wider parvista. Besedilo je tu prva pesem »De 4. novifsimis«. Cantus 2. dus, Tertius, Quartus so brez melodije. — V poznejših slov. pesmaricah ali molitvenikih nisem našel nikjer več besedila. Melodija je porabljena v nemških tiskih povsod cela, Wider je vzel le posamezne odstavke (kakor je to naredil sploh pri mnogih melodijah, ki jih je napisal). V nemških pesmaricah je ostala porabna za tekst, kakor v 1. 1642. k latinski pesmi: Rhytmica oratio ad unum quodlibet membrorum Christi patientis et a cruce pendentis, kakor jo je spesnil sv. Bernhaird iz Clairvauxa. Nemški »P s a 11 e r 1 e i n«, ki ga je izdal exjezuit Joseph Mohr, Regensburg 1891 (1899 že peta izdaja), ima melodijo k besedilu »Dich, o Heil deo- Welt, zu griissen«: i jt IZt — -S--i,— - Dich, o Heil der Welt, zu grus-sen, Fall' ich Je - su, dir zu Fiis-sen t -t- * H t- Dei - ne Gnad'mir lass er-schei-nen, mei-ne Siind'recht zu be - wei-nen. al - ler - lieb-ster ti Je - su 9 kitic. Začetek 2. kitice: 0 ihr Fiiss', ete. Začetek 4. kitice: O Hand' durch-graben, etc. Začetek 7. kitice: Durchstoch'ne Seite. — Melodija je pri S t u c h e t z u »L i e d e r , A r i e n 1820« tako: (sic!) Pre - misli zhlo - vik gre - fhni .... :trf. P«. £LS L JU Naslov pesmi je: »Od Terplenja Jesusoviga na velki Petek«. Besede so vpisane samo te, ki sem jih gori napisal. Ivan Kokošar ima v svojih rokopisnih zbirkah dva napeva, in sicer (pri tem prvem ima opazko: »Peli stari oče in mati.«): '4 m Ža - lo sten ve - li - ki te - den, ki (sic!) - »—0— greš-nik nisem i =E= :ti vre - den, greš-nik po - vzdi-gni svo-je o či, po - glej ka- i -1-A- -M *) Manjka en zlog, morda „jaz". ko Je - zus tr pi. Druga je (»Pela Pagonova Mica.«): Postna — »b-i—d— mi O moj Je-zus, kam ti gre - deš, da Ju - dom v roke ne -m-*—^*——tfi- prfct=F (bo) pri - deš. Ju-dež škar-jot te je pre - dal iz ku-šva-njem te iz - dal Tekst »Vezhnolrezhno' je shivljenje« ima Potočnik »Svete pesme« 1827 in 1845, prvič z naslovom »Pesem od pokore«, drugič »Spokorna«. R i h a r ima to besedilo četveroglasno »Vishe sa svete pesmi«, 1847. L. K r a m o 1 c je prevzel Foersterjevo »Spokorna« ter ji dal napis »Večno srečno je življenje« in jo prestavil iz g-mola v f-mol. To melodijo vidimo torej v slovenski cerkvi porabljeno za dva različna teksta, za prvo peseim »4. de no-vissimis« in za postno ali spokorno pesem. Za takozvano »veliko pasijo«, ki jo je spesnil Sebald Heyden in je prvič natisnjena v posebnem tisku v Niirnbergu 1525, a jo je prevedel samostojno Dalmatin za Trubarjevo pesmarico, ima Widrova rokopisna pesmarica drugo melodijo. Ta melodija k besedilu »O Mensch bewein dein Siinde gross« je tiskana v Wiirzburgu 1.1628 in pozneje v mnogih kat. pesmaricah. Dalmatinovo prestavo je prevzel Kastelec 1682 z neznatnimi spremembami, v Widrovi pesmarici ima besedilo 20 kitic »Peisem od Terplenia Jesufoviga«. S temi 20 kiticami je prešla pesem v »Evangelia inu Branie« (oz. Lystuvi) v 1. 1741., 1754., 1758., 1764., 1772. Prva kitica se glasi povsod tu: Premi[li o zhlovik grefhni Kai je terpil fam Bug vezhni, Sa me, nu sa te je umeri, Skus to nam nebu odperl. Sa me etc. 20 kitic. 1 Harmoniziral E. Adamio v Zb. cerkvenih pesmi po napevih iz Kokošarjeve zbirke. Spreminjanje besedila cerkvenih pesmi. »Ljubljanski Škofijski list« 1938, štev. 10, je objavil pod gornjim naslovom sledeči škofijski odlok: Dogaja se, da posamezni pevovodje in duhovniki samovoljno spreminjajo besedilo cerkvenih pesmi. Opazil sem med drugim tele spremembe: »Za Marijo le hodimo«, namesto: »Le za Jezusom hodimo«; v pesmi »Je angel Gospodov« pa »Zdrava Marija« namesto »češčena Marija«. Cerkvene pesmi so molitveni teksti, katere mora po kan. 1385, § 1, 2°, cerkvena oblast potrditi, a po potrditvi jih nihče ne sme samovoljno spreminjati, ampak če misli, da je potrebna sprememba, mora popravljeni tekst predložiti vnovič v potrditev. S samovoljnim spreminjanjem se ne onemogoča samo skupno ljudsko petje pri velikih prireditvah, h katerim pridejo ljudje iz raznih krajev škofije, ampak se greši zoper točne določbe cerkvenega prava. V L u b 1 j a n i, dne 24. decembra 1938. f Gregorij, škof. Ivanka Negro-Hrast: Pevska tehnika in motnje glasu. Staroitalijanski »bel canto« je temeljil v glavnem na sproščenosti pevskega aparata, v izogibanju napačnega napenjanja mišic, na odkrivanju resonančnih možnosti in na izenačenji leg! To so bile glavne naloge šolanja glasu, ki pa brez temeljitega razumevanja fizioloških pojmov ni možno. Tako petje je mogoče doseči le na podlagi skrbno sestavljenih vaj z ozirom na natančno opazovanje vseh spremljajočih fizioloških pojavov — dihanja — lege ustnic in jezika — odpiranja ust — nosne, nebne in glavine resonance. S previdnim vodenjem se glas razvije v vseh legah do neovirane popolne funkcije. Kako važno je tako postopanje, more presoditi le tisti, ki si je s težkim trudom, pridnostjo in vztrajnostjo svoj glas tako izoblikoval, da ga obvlada kot kak instrument. Koliko je teh srečnili? Zelo majhno bi bilo njihovo število, če bi jih mogli prešteti. Ni krivda samo na pevcih, učencih, da ne napredujejo, da se njihovi glasovi ne morejo razviti; tudi ne na učiteljih, ker vsak uči pač tako kot se je naučil. Zmožnosti imajo, toda ne vedo kako naj postopajo. Svetovala bi vsakemu pevcu, da predvsem obvlada svoje telo. Nobene dihalne vaje ne hasnejo nič, dokler ni telo tako sproščeno, da lahko sledi vsakemu pevčevemu impulzu. Zato bi moral vsak pevec posvetiti vsak dan najmanj četrt ure vaji za sproščenje telesa. Dokler so mišice skrčene, najboljše dihalne vaje nič ne zaležejo, ker dihanje potem ni prosto. Šele ko smo si telo popolnoma sprostili, lahko začnemo z dihalnimi vajami. Najprej samo leže, ker je telo v tej legi najbolj sproščeno, potem sede in končno šele stoje, pod najpazljivejšim nadzorstvom učitelja, kakor tudi učenca samega. Ni važno, da si napolnimo pljuča z zrakom, temveč važen je tisti kratki in virtuozni: vdih, ki ga obvladajo Italijani in katerega so tudi staroitalijanski pevski mojstri učili. Ko smo to dosegli, takrat šele začnimo s splošnimi vajami za sprostitev pevskega instrumenta, odnosno pevskih organov. Sem spadajo: — vaje za prožnost spodnje čeljusti in jezika, — vaje na konsonanta m, n, (čim, višje v glavi — Summiibungen), — vaje ustnic, — vaje, s katerimi dosežemo lahko višino, — vaje za prožnost glasilk in — — vaje za sproščenost jezikove korenike. Šele po obvladanju vseh teh činiteljev nam služi glas kot instrument. Dokler je čeljust trda, nesproščena in jezik skrčen, ne bomo nikoli dosegli prostega tona, ki lahko brez sile narašča in pojema. Koliko učencev v učenju ne napreduje, ne da bi vedeli zakaj. Učenec sicer to čuti, a ne ve, kje je napaka (motnja). N. pr. upira se pri petju ob brado, ki bi kot antagonist vratu morala biti sproščena; torej dela ravno nasprotno kot bi smel in se s tem ovira. Da bi si pomagal, krči jezik, ne ve, kam bi ga dal, ga vali po ustih, ga vleče nazaj in s tem doseže ravno nasprotno, kar bi rad in kar škoduje glasu. Kajti le če je vse sproščeno, lahko glas neovirano teče; zato moramo vedno in vedno opozarjati na sproščenost jezika, in sicer jezikove konice, hrbta in korenike. Skoraj vse napake so posledica skrčenosti jezikove korenike, zato jo moramo vedno in vedno vsak dan znova sproščati. Nikoli ne smemo reči: saj je že sproščena, naslednji dan pa je zopet skrčena. Organi se sproščajo polagoma, ne naenkrat in ne v nekaj tednih. Vaje za sproščenost je treba delati dnevno. To je skrivnost petja. Ne smemo takoj začeti s petjem in, če potem naletimo na ovire, ki jih ne moremo premagati, začeti s kričanjem. V kričanju ni napredka, napredek je le v kulturi. Glas naj »nese«, učenec naj ne poje preko svojih moči, sicer bo nazadoval. Dobro voden glas »iraste« in se izpopolnjuje od ure do ure. Ni treba takoj teči k zdravniku, če ne vemo, kaj se je zgodilo z glasilkami, ki so odpovedale. Dober pedagog je tudi zdravnik za glas in bo takoj vedel, kje je napaka. Mnogo' jih iz domišljavosti ne gre po tej poti, tisti pa, ki ji sledi, si bo> svoj organ izvežbal v instrument, ki ga bo lahko uporabljal do pozne starosti. Lahko si predstavljamo, da more delati od narave nadarjen pevec vse pravilno. Toda mnogo pevcev si je z dolgoletnim napačnim petjem pridobilo toliko napak, da jih ni mogoče odpraviti kar čez noč. Z urejenim, zelo počasnim delom, s strogim nadzorovanjem in opazovanjem samega sebe in z neutrudljivo pridnostjo bomo neobdelano delo našega instrumenta vežbali in napake bodo polagoma izginile. Glavno je, da vemo »kje je napaka«! Mnogo pevskih učiteljev je tekom let sestavilo vaje, ki že samo s stalnim ponavljanjem podzavestno odpravijo napake in ki pevca prej ali slej privedejo do cilja in popolnosti. Večinoma se pri prvih težjih partijah ukradejo napake, ki jih ne moremo odpraviti, ker ne vemo, zakaj so nastale. Če pa poznamo fiziološki potek in vemo, kje nam moč preneha in hoče organizem kakorkoli pomagati, in če vemo, kje je napaka, potem se bomo mogli kljub ponovnim padcem vedno znova popraviti. Predvsem je neokreten jezik. Obvladati ga moramo tako, da je sproščen v vseh svojih delih in da je pokoren vsakemu pevčevemu impulzu. Zato so potrebne dnevne, posebne vaje, ki so neprecenljive vrednosti za pevski aparat, ki bo, če jlih stalno vadimo, ostal sproščen in gibčen. Prav posebne pažnje zahtevajo mehki deli jezika, katerih se večina pevcev zelo malo zaveda, ker ne poznajo njihove funkcije. Preden začnemo s petjemi, se moramo naučiti sprostiti svoje teto; kajti kakor je znano, se telo, če je sproščeno, po treh urah zopet skrči. Zato je za pevca priporočljivo, da takoj zjutraj naredi nekaj vaj za sproščenje telesa, ker zveni ton v gibčnem in sproščenem telesu mnogo bolje kot v negibnem in skrčenem. Čim bolj je telo skrčeno, tem trši in okornejši je ton. Vsaka kretnja mora biti izvedena na čim lažji in čim udobnejši način, brez pretiravanja, ker bo' vsako pretiravanje rodilo skrčenje. Tu so zopet potrebne posebne vaje, ki delajo čudeže, če jih izvajamo redno in pravilno. Trajajo naj nikoli več kot 10 minut. Tem sledijo vaje za prepono, ki jih moramo spočetka vežbati sede. Kdor svoje prepone ne zna pravilno uporabljati in je ne obvlada, ne bo nikoli dosegel prostega tona. Vse te vaje so priprava za zdrav in sproščen pevski aparat, ker lepih, tehnično popolnih tonov, ne moremo nikoli doseči kar naravnost. Le malo je primerov, v katerih je mogoče doseči uspeh s tonom, danim od narave. Večina glasov je pri izvajanju svoje funkcije ovirana; vzrok za to je med drugim v napačnem ali skrčenem delovanju prepone. Da privedemo organ do pravilnega delovanja, moramo strogo paziti na to, da je prepona gibčna in spretna. Vaje za prepono so nujno potrebne in jih ni nikdar preveč. Kdor ne obvlada prepone, uporablja pri izvajanju nehote napačne sile telesa in živcev. Ton potem ni več lahek, stanoviten in lep, ker je za pravilno delovanje pevskega aparata potrebna prožna, ne pa na ta ali oni način ovirana prepona. Obvladati jo moramo tako, da jo obvarujemo vsake nepravilne in prekomerne napetosti in skrčenosti sosednjih mišičnih skupin. Vzgojiti jo moramo do največ j e prožnosti, kar pa je mogoče le s pravilno vajo. Predvsem je treba opozoriti na to, da ne smerno, preden začnemo peti, vzeti vase prevelike količine zraka. Raje vdihniti malo in ta zrak varčno izrabiti. Peti je treba torej z najmanjšo količino zraka, torej (z zrakom, ki v nas stoji) s tako zvanim residualnim zrakom. Pri pravilnem vdihu moramo paziti predvsem na pravilno držo telesa, ki pa ne sme biti vojaško stiumina, temveč sproščena. V prvi vrsti je treba paziti na sproščenost križa, odkoder izvirajo vse napačne skrčenosti. Ta pravilna drža šele omogoči naravno delovanje dihanja, zaradi česar se sprostijo spodnji deli pevskega aparata in je omogočen pravilen ton. Ne uporablja j m o preveč besede »opora«, ker upiramo se povsod in nikjer. Opora je samo prijeten občutek, ki ga ima pevec, če pravilno poje. Preveliko zajemanje zraka je škodljivo, če ne znamo dihanja združiti z nastavkom. Prav tako ne smemo sape zadrževati, ker s tem izvajamo pritisk na izdih, namesto da bi peli z mirno tekočim izdihavanjem, ki ne sme biti v svojem toku pri nobenih intervalih prekinjeno ali ovirano. To ni nič drugega, kot izenačenje moči med grlom in dihanjem. To šele da pevcu občutek obvladanja tona in dihanja, torej t. zv. opore. Koliko je pevcev, ki znajo dihanje točno združiti z nastavkom tona t. j. s pravilnim obvladanjem glasilk? Zelo malo je takih. Pripomnim naj še, da ne moremo nikoli dovolj gojiti prožnosti dihalnih mišic. Vsakega svojevoljnega popuščanja in napenjanja mišic se izogibajmo, ker z napačnim delovanjem dosežemo ravno nasprotno, torej) skrčenost namesto sproščenosti. Ta občutek obvladanja -mišic si je treba šele privzgojiti, in sicer z vsakodnevno vajo in neumorno vztrajnostjo. To vajo je treba najprej združiti z različnimi: — vajami s priporniki in sičniki, — vajami za zdehanje in za smeh, potem seveda tudi s toni. Šele ko preidemo iz teh na vokale, naletimo n a ovire, kar je posledica preveč napetih dihalnih mišic. S temi vajami tudi z lahkoto dosežemo falzet, ker vse krčevitosti izginejo in ker ima, oprt na prepono, možnost za mešanje, medtem ko falzet, ki ni oprt na prepono, te možnosti pri naraščanju nima. Te vaje delamo najprej v srednji, nato v nizki in končno šele v visoki legi. Tem vajam slede potem druge, gimnastične vaje. N. pr. vaje za čeljust, za jezik, za ustnice itd. V začetku učenja ne smemo nikoli paziti na lepoto tona. Ta pride sam od sebe in bo, če bodo vsi organi sproščeni, sam po sebi našel resonančne votline. Brez sproščenosti pevskih mišic nastanejo po navadi zožitve, napačna napenjanja, krčenje korenike jezika itd., medtem ko se pri sproščenih organih vse izvrši brez pritiska. Tako sproščen ton se upira sam po sebi v odprtih resonančnih votlinah in na prožni preponi. Pri takem petju je nemogoče zaiti v škodljivo forsiranje. V začetku šolanja se še vedno pojavljajo različne skrčenosti, n. pr. trdota vratu, ki pa potem polagoma izginejo, čim naravneje in pravilneje izdihavamo in na ta način ne dovajamo glasilkam, več zraka, kot ga neobhodno potrebujejo. Izenačenje leg se na ta način neovirano izvrši. Glas je v vseh legah lahak, mehak, zveni lepo in polno, »nese« in je čustven. Samo pri takem petju je mogoče izražati z glasom svoja čustva. Glas, ki ga idealno vodimo, ne pozna registrov. Koliko pevcev zaide pri »forte« petju v kričanje, ker pojejo z napačnim pritiskom (napenjanjem). Največkrat trpijo vratne mišice, ki bi morale biti pasivne. Moč glasu se razvije v resonančnih votlinah, ne pa s pritiskom v vratu. S forsiranjem se material kvari, ker tak pevec ne poje z obrestmi glasu, ampak s kapitalom. Le malo pevcev si ohrani glas do pozne starosti, ker zlorabljajo ta božji dar, da bi čim preje zaslužili čim več denarja, namesto da bi svoj glas pravilno izšolali in ga naredili odpornega za poznejše naloge. S pravilno ureditvijo vsega pevskega aparata izgine tudi tremolo, ki je uničil že mnogo glasov, kakor tudi detoniranje. Učenec se mora posvetiti petju z veliko pridnostjo, veseljem in ljubeznijo in z vsemi svojimi močmi, to je, s popolno zbranostjo- in disciplino mora stremeti za tem, da obvlada svoje telo, ker brez obvladanja telesa ni lepega glasu in ne razkošja v zvoku. Vse človeško telo je instrument in instrumentalist obenem. Predvsem moramo smatrati petje za duševno zmožnost. Pripomniti moram še, da mnogo napak temelji na slabem dihanju. Že staroitalijanska šola uči, da je dihanje vsa skrivnost petja. Moremo ireči: kakor dihaš, tako tudi poješ. Pravilen vdih je hiter in neslišen, skozi nos pri odprtih ustih. To sem mogla opazovati pri vseh svetovnih pevcih, ki sem jih imela srečo videti in slišati v Budimpešti čisto od blizu, n. pr. Giglija, Lauri Volpi, Tito Schippa, Richarda Crooks (Američana), Lavrenca Tibett (baritonist Metropolitan opere), Dusolina Gianni-ni, Marijo Muller, Elizabeto Rethberg, Lily Pons, Gali Curci, Marion Ander-son, črnko-altistinjo, Šaljapina, Grace Moore (sopranistinjo Metropolitan opere), zamorskega basista Paula Robeson, Luisa Graveurja itd. Pa pojdimo nazaj k dihanju. Samo, kdor se je naučil počasi nalahko in zadržano izdihavati, bo mogel tone dolgo držati in jih razvijati. Zelo priporočljive so vaje na m in n. Vaditi moramo vsak dan. Pri njih se navadimo obvladati dihanje in nastavek. Za izčrpane pevske glasove so naravnost masaža, Peti jih moramo nežno in lahno, visoko v glavi. Toliko lepši bodo potem visoki toni. Paziti moramo, da vsak ton resonira v glavi in da ga tam tudi lahko obdržimo. Če ton ne resonira v glavi, vse petje nima smisla. Dosežemo pa to samo z vajami na soglasnika m—, n— in brez napora. Vedno moramo paziti na lepoto glasu, ne pa na moč, t. j. na velikost glasu. Z vajami na soglasnika m, n krepimo mišice zgornjih delov. Za to so potrebne še posebne vaje. Ko začnemo s petjem, morajo biti mišice že močne. Zelo priporočljivo je, če te m, n vajie delamo takoj zjutraj, ker je takrat še vse ohlapno. Toni morajo biti nastavljeni rahlo in brez pritiska. Čim, višje pojemo, tem nežnejši mora biti nastavek. Torej popolnoma sproščeno delovanje. Delamo brez vsakega pritiska, z razvijanjem resonančnih valov (tresljajev) in sicer v glavi, nosu in prsih. Ton ne sme biti nikoli trd ampak mehak, ker trdota ubija vibracijo. Važen ni pritisk, ampak važno je število tresljajev; zbirati moramo torej parcialne tone. Glas postane mehak in resonančen, vrat bo sproščen, seveda le tedaj, če je grlo odprto. Če te vaje na konsonanta m, 11 združimo z večjimi skoki, n. pr. pri intervalih, moramo paziti na to, da ne prekinemo zračnega toka. Isto velja tudi za besedilo. S temi vajami na m, n razvijemo visoko glavno resonanco. Ko to obvladamo, takrat šele pustimo glasu prosto pot, seveda pravilno, ne pa napačno. Visoke glavne resonance namreč ni mogoče doseči s silo, ampak samo z, nežnim^ lahnim nastavkom brez vsakega pritiska. Po teh vajah na m in n začnemo z vajami za spretnost. Pri koloraturi moramo vdihniti globoko in lahno, kajti dihanje kmalu utrudi. Vsak ton mora zveneti samostojno in ne sme biti zma-zan. Pri vsaki koloraturi si moramo figuro tudi predstavljati, ker je sicer ne moremo bravurno izvesti. Velike važnosti pri petju je lega ust. Če so usta preveč odprta, nastanejo ploski, plitki toni, katere sicer lažje izvedemo, ne moremo jih pa razviti. Če so usta premalo odprta, je ton stisnjen in preveč oprt na zobe, ker imajo zvočni valovi premalo prostora, da bi se lahko razširjali. Najvažnejša pa je piri petju odprtina žrela, ne pa odprtina ust, kajti če so usta preveč odprta, se žrelo lahko skrči in zapre. Dober pevec oblikuje pri petju ustnice v trden, prožen krog. Pri vokalih o, u so ustnice okrogle in potisnjene naprej. Pri e, i, a je oblika bolj ovalna; najbolj pri i. Pri vseli vokalih Je treba vaditi ton najprej v dolžino, potem šele v širino. Sedaj nekaj o vajah za resonanco. Delati jih moramo vsak dan, in sicer v vsem glasovnem obsegu. Najstrožje moramo paziti na to, da se zrak v vratu ne razširi, da se grlo ne zoži in da ne izvajamo pritiska na jabolko, sicer te vaje bolj škodujejo, kot koristijo. Resonančne vaje so velike važnosti, ker se toni birez napora utrdijo. Priporočljive, glasu hitro koristne resonančne vaje so vaje na hng, kajti pri kon-sonantu g se vadi korenika jezika in postane sčasoma voljna. V koreniki jezika ima namreč večina skrčenosti svoj izvor. Pri resonančnih vajah v zvezi z vokalom a n. pr. h a n g moramo ob koncu vaje počasi preiti iz mešane resonance v piano v glavi, kar je zelo priporočljivo za vibriranje glasilk in istočasno kontrola, če pravilno funkcionirajo. Po resonančnih vajah so priporočljive vaje za sproščenje, vaje za obokanje neba in končno vaje za utrditev ustničnega kroga. Najprej moramo obvladati posamezne funkcija, jih tudi posamezno izvajati in jih potem zvezati in združiti v organsko celoto. Potem šele lahko rečemo, da je organ delujoča enota. Največ glasovnih napak ima svoj izvor v nastavku in napačnem, oblikovanju ustnic. Nekaj o pravilnem petju. Prav za prav ne pojemo, temveč gibljemo. Ves pevski aparat, vsak organ, izvršuje svojo funkcijo. Z drugimi besedami: glas »vodimo«, če vodimo, smo sproščeni in gibčni. Zato je potrebno, da spoznamo mišice, ki jih uporabljamo pri petju in občutljivo ravnamo z njimi, dokler jih popolnoma ne obvladamo. Zato moramo te mišice vsak dan vaditi, da jih usposobimo za delovanje. To je najvažnejše za zdrav razvoj glasu. Ne smemo pa takoj začeti s tonom, ki mnogokrat ne ustreza fiziološkim načelom. To ni začetek, temveč rezultat točno delujočega dela mišic. Zaradi tega moramo svojo dihalno, kakor tudi glasovno muskulaturo obdržati v stalnem razmerju. Zato ne potrebujemo nobene tako zvane opore, temveč samo prožno prepono. V struji zraka, ki ga spravlja prepona v gibanje, je dana možnost za vodenje glasu. Pravilno izvajana doseže z najmanjšim naporom popoln razvoj. Šele kadar obvladamo vodenje glasu, dosežemo brez napora vezano petje, kantileno, kakor tudi naraščajoč ton. Pravilno vodenje je prav za prav skrivnost staroitalijanskega b e 1 c a n t a, ki pa ržal že izumira. Pri tem načinu petja ima človek občutek, da je telesno delovanje popolnoma pasivno; vsi organi telesa se voljno prilagodijo pevčevi volji, ki je pri izvajanju edina aktivna. Staroitalijanski izrazi: portare la voce (nositi glas), sopra la voce cantare (nad glasom peti), filare il sono (razprezati glas), bere ll sono (vsrkavati glas) potrjujejo ta način petja, namreč vodenje glasu. Z vajo šele dosežemo prožen organ, ker pri tem vodenju jabolko in nastavna cev nista izpostavljena pritisku od spodaj, temveč sta pri tem zračnem toku navzgor tako prosta, kot je pri tem postopku sploh mogoče. Samo s tem giba-njem-vodenjiem dosežemo povečanje raztegljivosti žrela. V neraztegljivosti žrela temelji mnogo napak. S tem gibanjem-vodenjem neprestano vadimo mehko nebo, kakor tudi jezik in ju s povečanjem elastičnosti usposobimo, da se prilagodita tonom. Začetne vaje za to gibanje-vodenje so zdehalne, ki jih pa ne smemo smatrati kot pevsko vajo, temveč kot gimnastično predvajo. Posebno pozornost moramo posvečati t. z v. piccolo cantare (lahko peti — peti z majhnim tonom). Začetnik se ne zaveda nevarnosti, ki je v neprevidnem ravnanju s toni nizke lege. S svojim polnim zvokom prijajo sluhu, ker pripadajo, razen visokega soprana, prsnemu registru. S tem je nevarnost za razvoj vsega glasu tukaj, ker težnja vodenja ni več usmerjena navzgor, temveč navzdol. Tako se pojavijo vse škodljivosti n. pr. zmanjšanje glavne resonance, težak prehod v višjo lego, namesto gibčnosti se pojavi forsiranje, rezultat vsega pa je neprost, stisnjen glas. Z lahnim petjem te nevarnosti izginejo. Ta »piccolo cantare« nam pomaga ustvariti pri falzetu poaolžno napetost glasilk, pri pasivnosti glasilkinih mišic, v nasprotju s prsnim registrom, kjer so glasilkine mišice aktivne. Končno naj omenim še nekaj o mnogokrat omenjenem petju v masko. Glas vsrkavamo; pri tem gre ton zadaj v žrelu navzgor in prodre skozi votline v glavi do sitkinih in čeljustnih maskinih votlin. Ton mora spredaj zveneti, ne sme pa biti spredaj nastavljen. Učenci kakor tudi učitelji, ki uporabljajo ta izraz, si mnogokrat niso na jasnem o pravilnem razvoju tega tona v maski. Ton hočejo tvoriti takoj spredaj na zobeh in tako ne pride do resonance v glavi. Produkt takega petja je plehek, plitek glas, ki v srednji legi govori, v višini pa kriči. Pri takem postopanju ne moremo dati glasu nikakega izraza, še manj pa z njim izražati svoje občutke. Umetniško ustvarjen ton, ki more izražati duševne doživljaje, mora pretresti poslušalca. Samo to je resnična pevska umetnost, vse drugo je manjvredno. Zato napolnijo ljudje navdušeni gledališče, kadar poje G i g 1 i, čigar glas je prežet z njegovo> ognjevito dušo in je vse njegovo telo zveneč instrument. — Zvok je prav za prav eterična tvorba, zalo se mora človek notranjemu nastrojenju popolnoma prepustili, da zveni kot instrument, ker le potem bo mogel izražati z glasom to, kar mu polni dušo in kar notranje doživlja. To je v resnici problem človeškega glasu. Taka velika umetnica je bila med drugimi slavna švedska umelnica Jenny Lind. Tega problema ne bo mogla nikoli rešiti kaka materialistična znanost, ker za to je treba več kot učenosti. Tako spoznanje pa je današnjemu svetu še zelo tuje. Ganiti more pa le takšno petje. Caruso, Gigli in slavna Marion Anderson, ki more v Budimpešti napolniti dva večera zaporedoma dvorano s 3000 poslušalci, so resnični primeri tega dejstva. Pogačnik Anton: Kaj se vam zdi, pastirčeki. Izmed najbolj priljubljenih božičnih pesmi je »Kaj se vam zdi, pastirčeki«. To krasno pesem imamo na mnogo načinov harmonizirano, pa pri dveh meni znanih harmonizacijah niso enake besede. Mislim, da bi bilo glede enotnosti kakor tudi glede vsebine pesmi velike vrednosti, če bi se povrnili k originalni. Original je v knjigi: Pesme v godove in praznike zeliga leta. Sloshil L. Dolinar. Ljubljana 1833. »Kaj se vam zdi« je v omenjeni knjigi naslovljena: Peta Boshizhna Pesm. Ima 11 kitic in Molitev. Naj podam vsebino (citate deloma v sedanjem pravopisu)! 1. Kaj se vam zdi, pastirčeki, al' ste kaj slišali? 0 srečni čas! Začne in pripoveduje, kako angeli pojejo. 2. Pove, da gre poizvedovat, kaj hoče glas povedati. Ta naznanja, da je Mesija rojen. 3. Opisuje, kako sta Jožef in Marija iskala stanovanje. 4. Jožef pove Mariji v solzah, da ni za nju stanovanja, da so ga tudi sorodniki odslovili. 5. Marija ga potolaži, naj potrpi, »ker jutri boljše bo« in naj gresta v hlev. »In gresta v mirno štalico, med krotko živinico.« 6. Ko tja prideta, ogledata in Boga zahvalita. Jožef žalosten reče Mariji: »V srce se smiliš men'. Preojstre zime silna moč! Vsa trda postelja.« Marija ga tolaži: »Nikar se ne boj! Saj je Bog z nam' nocoj.« 7. Marija je vsa vesela rodila Jezusa in zahvalila Boga za to čast in milost. V 8. kitici krasno opisuje Marijino mišljenje in čustvovanje po Jezusovem rojstvu. Marijino srce in vse želje se v Detet' vesele. Prizna ga kot svojega Gospoda in Stvarnika, ga objema in poljublja »iz srca celega«. V 9. preide k sv. Jožefu in opiše, kako pristopi k Mariji, vzame Dete v naročje in začne od veselja jokati, da je doživel Zveliča/rja in da bo on njegov rednik in oskrbnik. Tako lepo nobena meni znana božična pesem ne govori o sv. Jožefu. 10. omenja angelsko petje in angelovo oznanilo. 11. Končno poziva kristjana, naj praznuje božični dan na ta način, da Bogu kaj daruje ali milost jemlje. »Te bo vesel, srčno objel, po smrti k sebi vzel.« Pesem se konča z Molitvijo: Počeščen bod' ta veliki god, o Jezus, naš Gospod! Te molimo, te hvalimo, te povišujemo. Daj brumno na svet' živet', da s tabo se na onim' svet' vsi združimo in večno vživamo.« Za našo uporabo bi bile najboljše 1., 7., 8., 9. in 11. kitica. Glase se: I. Kaj se vam zdi, pastirčeki, / al' ste kaj slišali? / O srečni čas! Zdaj gre na nas / z nebes veseli glas. / Glorja in ekcelsis Deo / tako angelci pojejo. / Bogu čast na visokem / in mir dobrim ljudem. / 7. Prežlahtni kraj, ti nam povej / kdo grede v tebe zdaj? / Marija b'la vesela vsa / rodila Jezusa / in zahvalila prav lepo / Boga za čast in milost to / za Jezusa, Mesijasa, / Boga ponižnega. / 8. Kar se godi za vse ljudi / k ljubezni nas budi. / Marijn' srce in vse želje / se v Detet' vesele. / Spozna Gospoda svojega / in Stvarnika mogočnega. / Objema ga, poljublja ga / iz Sirca celega. / 9. Svet' Jožef je pristopil tje, / imel oči solzne. / Je Dete vzel v roke vesel / in jokati začel, / da njemu Bog doživet' da / še Izveličarja sveta, / da bo rednik in oskrbnik, / na svetu pomočnik. / II. Naj bo, Kristjan, božični dan / od tebe praznovan! / Le prid' dar'vat, Bogu kaj dat' / al' milost tam jemat'. / Če nimaš d'jati kaj na oltar, / mu daj srce v prijeten dar! / Te bo vesel, srčno objel, / po smrti k sebi vzel. / V predgovoru zgoTaj omenjene knjige pravi Luka Dolinar: Tudi sem preskrbel »viže«, po katerih se imajo te pesmi peti in tako za potrebe bravcev, pevcev in poslušavcev po svoji moči vse storil. Mislim, da bi bilo premnogim zelo ustreženo, če bi Glasbenik prinesel originalno melodijo in originalno besedilo.1 * * * Ko sem lansko leto stikal za starimi božičnimi pesmi, so me opozorili tudi na pesem 0 Dete zartanu (v knjigi 68 sveteh pesm. V Ljubljani 1800. XVIII. pesm. Na Boshizhni Prasnik). V zbirki »Cerkvene pesmi, nabrane med slovenskim narodom. Zvezek I. Izdalo in založilo Cecilijansko društvo za goriško nadškofijo 1885.« je kot prvo harmoniziral in najbrže tudi priredil besedilo D. Fajgelj pod naslovom: 0 Dete ljubljeno. Opisuje Jezusovo trpljenje v hlevu. Ko sem lansko leto učil otroški zbor stare božične pesmi, sem dolgo časa premišljeval, ali naj privzameim tudi to pesem. Končno sem se odločil zanjo. Pozneje sem se ponovno prepričal, da se je otrokom izredno priljubila. Brez dvoma bo dobro, če ta preprosta, pa tako prisrčna pesem zopet pride do veljave. Fran Ferjančič: v »Zvergoliše«. Kajne, čuden nadpis v cerkvenoglasbenem listu? A prosim nekoliko potrpljenja, in stvar bo takoj jasna. Beseda »zvergoliše« namreč pomenja — orgle. 0 orglah pisati pa je gotovo tudi naloga lista, ki se peča s cerkveno glasbo. In tak list je ravno naš »Cerkv. Glasb.« To se mi je zdelo potrebno opomniti v svoje lastno opravičenje, zakaj da pišem v našem glasilu o >žver-golišu«. In po mojem mnenju je čisto prav, da se »ad perpetuam rei memo-riam« (v trajen spomin) vsaj v našem listu zabeleži in ohrani tudi ta mnogim še nepoznani izraz za orgle. Izumil je ta izraz »žvergoliše« naš stari slovenski jezikoslovec p. Marko P oh lin iz reda bosonogih avguštincev.* Onim, ki jim ta zanimivi redovnik in pisatelj še ni znan iz slovstvene zgodovine, povem, da je bil pristen Ljubljančan, rojen iz meščanske rodovine našega stolnega mesta dne 13. apr. 1735. Seveda kot jezikoslovcu bi mu želeli, da bi bil rojen rajši v Ribnici ali doli kje na Belokranjskem, ker bi tako bolje poznal duha slovenskega jezika in marsikaj bolje zadel. Latinske šole je obiskoval pri ljubljanskih oo. jezuitih. Leta 1755 je vstopil v (red bosonogih avguštincev v Mariabrunnu pri Dunaju. Ko je dovršil tamkaj vse bogoslovne študije, je postal redovni pridigar v Ljubljani. Leta 1775 je prišel na Dunaj za učitelja redovnim bogoslovcem. Leta 1781 je prišel kot prednikov namestnik (subprior) zopet v Ljubljano. Leta 1784 je postal redovni okrajni tajnik, leta 1791 pa subprior na Dunaju. Leta 1794 je bil duhovni voditelj samostanskim novincem v Mariabrunnu, kjer je tudi umiri 5. februarja 1801. Iz vseh teh raznih službo je razvidno, da je bil pri svojih predstojnikih prav dobro zapisan. Nas seveda zanima še bolj dejstvo, da je imel p. Marko veliko veselje do jezikoslovja in je bil literarno zelo delaven. Spisal je dvajset knjig, katerih deset pa je ostalo v rokopisu. Predvsem omenjam kot neko posebnost svoje vrste njegov »Glossa-rium slavicum«, ki je izšel leta 1792. Marn piše v svojem »Jezičniku«, da v tej knjigi p. Marko prav posebno razkazuje svoje čudovito- jezikoslovje, in pojasnjuje naše besede iz hebrejskega in arabskega, iz grškega in latinskega jezika ter iz romanskih in germanskih jezikov in celo narečij. Naj navedem 1 O priliki, če Bog da. Ur. * Glavne podatke o p. Marku Pohlinu sem povzel po XIV. zvezku Marnovega >Jezičnika«. Iskreno se zahvaljujem g. kanoniku Fr. Keku in g. gimn. prof. dr. Al. Turku, da sta mi iz novomeške gimn. knjižnice preskrbela omenjeno Marnovo delo. iz tega glosarija samo en zgled, ki nam dovolj osvetljuje njegovo jezikovno manipulacijo. Ker je vsakdo sebi najbližji, si tudi jaz izberem za zgled razlago mojega priimka »Ferjančič«. Dandanes pametnemu človeku pač ni treba imeti posebno veliko soli v glavi, da ta priimek pravilno razloži. Saji je znano, da ime Florjan izgovarjajo ljudje navadno kot Ferjan. Potemtakem je Ferjančič isto kot Florjančič, to je Florjanov sin. P. Marko ni tega spregledal. Šel je po razlago k starim Latince.ni ter z vso resnobo in na najbolj učenj aš k i način trdi, da izvira priimek Ferjančič iz latinske besede »ferja«, kar pomeni po njegovem »tertia pars cobortis«, to je tretji del kohorte ali oddelka rimskih vojakov. »Ferjanc« je po Pohlinovi razlagi »duotor tališ cohortis«, to je vodja take kohorte. »Ferjančk«, diminutive, quasi subdux, gerrn. »Sergeante«, to je nižji vodja, nekako narednik. Naj iz glosarija zadostuje ta zgled. Deset let prej!, leta 1782, pa je izdal »Tu malu Besedishe treh jezikov«, namreč slovenskega, nemškega in latinskega. V tem besednjaku nahajamo več takih besed, ki jih je deloma skoval p. Marko in ob katerih se mora človek nehote namuzniti. Naj navedem samo nekaj takih besed: uarok (Ursache) = arreč; tiskar (Buchdrucker) = buquestiskavc; prepis (Abschrifl) = dolipisk; paznik (Aufseher) = pomirkač; do cela (ganz und gar) = da framenta itd. Kar nas zlasti zanima, je v tem besednjaku tudi poseben izraz za orgle. Beremo namreč v treh jezikih: žvergoliše, Orgel, organum. Kakor je videti, se izraz »orgle« slovensko čutečemu p. Marku ni zdel dovolj slovenski, dovolj domač. Za tako imeniten instrument bi rad imel pristen slovenski izraz. In ker takega ni bilo, je skoval sam besedo »žvergoliše«. Priznati moramo, da je beseda žvergoliše pristno-slovenskega pokolenja, dočim je izraz »orgle« tujega izvora. Drago vprašanje pa je, ali odgovarja Pohlinov izraz v resnici tudi bistvu in pomenu orgel. 0 tem bi si upali dvomiti. P. Marko si je precej domišljal o svojih jezikoslovnih vednostih in je nekako samozavestno in avtoritativno koval besede po svoji mili volji. Gotovo je bil sam s seboj zadovoljen in vesel, ako je iztuhtal kako originalno. Saj je nekoč sam zapisal tale verz: »Kaj dobrega, ak' ti rata. Te veseli čez dva zlata.« Seveda mnogi so bili mnenja, da mu ni vse »ratalo«, ampak ga je marsikaj »fratalo«, kakor sam piše nekje: »Tu njega frata, kar njemu narata.c Mnogi se niso veselili njegovih čudaških jezikoslovnih novotarij. Imel je že takrat veliko nasprotnikov, ki niso odobravali njegovih jezikoslovnih akrobacij. Učeni dr. Matija Čop piše, da je bil p. Marko Pohlin sicer najplodovitejši, a obenem tudi jezikovno najnepravilnejši kranjski pisatelj tiste dobe. Očita mu precejšnjo nevednost in tudi precejšen napuh, ki ga je po Čopovi sodbi imel več kot je bilo prav. Z zadovoljstvom poudarja tudi, da je učeni slavist Kopitar v svoji slovnici brez usmiljenja razkril zmote in napake Pohlinove in je s tem dosegel, da so bile za prihodnost neškodljive. Priznava pa dr. Čop, da ima p. Marko tudi svoje zasluge, ki mu jih nihče ne more kratiti. Predvsem je s svojimi mnogimi knjigami med ljudstvom vzbudil in ohranjal veselje do branja. Nadalje pa je s svojimi čudaškimi jezikoslovnimi razpravami vzdra-mil druge, da so z večjo resnobo in temeljitostjo' začeli obravnavati jezikoslovna vprašanja in so tako v kratkem dosegli na tem polju prelepe uspehe. Da se zopet vrnemo k Pohlinovemu izrazu »žvergoliše« za orgle, moramo reči, da se ljudstvo tega izraza ni oprijelo in se tudi ni ohranil. Zato bomo dobre, poštene orgle tudi še nadalje imenovali orgle. Ako pa kdo naleti kje na malovredne, slabe orgle, jih sme svobodno s p. Markom Pohlinom še vedno nazivati »žvergoliše«, saj jim s tem ne reče nič čez čast. Viktor Čadež: Organisti in župnijske kronike. Za zgodovino župnije je zanimivo, kdo je v njej deloval kot organ is t, oziroma tudi kot cerkvenik. Saj zmožen organist, ki vestno opravlja svojo službo, nedvomno vrši važno kulturno nalogo v župniji. Če pa ni v zgodovinski knjigi domače župnije, v župnijski kroniki nikjer zapisan, komu je bila poverjena ta naloga, isto kaj kmalu izgine iz spomina ljudi. Zato bi bilo pač truda vredno, da se v vsaki župniji sestavi tak seznam vsaj z glavnimi podatki, v kolikor je mogoče seči še nazaj v preteklost. In kjer je možno, bi bile zanimiv prispevek k župnijski kroniki tudi slike bivših organistov, kakor je piscu tega članka uspelo doslej že v nekaj primerih za svojo župnijo. Za kakih 50 do 60 let nazaj bi bilo še vedno povsod mogoče zbrati take podatke vsaj s približnimi navedbami. Marsikak dušni pastir pa zaradi prezaposlenosti sploh ne najde časa, da bi poizvedoval o tem iz preteklosti. V takem primeru bi morda organist sam skušal oteti pozabljivosti, kar se še da oteti, da reši spomin na svoje prednike; sestavil bi dobljene podatke ter jih ponudil svojemu predstojniku za župnijsko kroniko. Dostikrat bi se z malo dobre volje dalo to doseči. Za župnijo Mekinje sem sestavil po natančnem poizvedovanju tak seznam, ki ga v naslednjem priobčujem, ne kot splošno zanimivega samega na sebi, ampak le kot vzorec, kako bi se dalo isto v večji ali manjši meri tudi drugod izpeljati. Pa tudi tukaj navajem le glavne podatke, župnijska kronika bo povedala še to in ono bolj obširno in natančno. Upam, da se mi je to posrečilo glede organistov za ves čas 151-letnega obstoja župnije; za cerkvenike je bilo to le deloma mogoče. Veliko let v imenovani župniji sploh niso imeli organista, ampak so vodile peitje le nekatere ženske v prvih klopeh, pač posledica skromnih razmer v mali župniji; cerkveniško službo pa je tedaj opravljal kak v bližini cerkve bivajoči župljan. Šele dobrih 80 let je sedaj, odkar je bilo mesto organista stalno zasedeno, ali vsaj poskrbljeno za namestnika. V tem seznamu navedene kratice pomenjo: r. = rojen, u. = umrl, o. š. = je dovršil orglarsko šolo v Ljubljani; t. = tukaj je deloval kot organist. Bili so po vrsti sledeči organisti: 1. Letnar Martin p. d. Kartež, r. tu 2. 11. 1790, u. tu 9. 9. 1848. Čas njegove orglarske službe sega približno v dobo od 1. 1815 do 1835, vendar sta ti dve številki precej nezanesljivi. Bržkone je bil ta sploh prvi organist v Mekinjah. 2. Gams Janez p. d. Mežnarček (sedaj »Plevel«), r. v Nevljah 3. 4. 1818, u. tu 9. 11. 1891. Verjetno je, da je začel tu orglati nekako 1. 1836, a je bil v tej službi le malo let, nakar so orgle za nekaj let utihnile. 3. Sušni k Mihael p. d. Cajnar, r. tu 22. 9. 1841, u. tu 15. 4. 1906. Še čisto imlad dečko je nastopil kot organist krog leta 1856 in ostal ves čas do novega leta 1891, torej okrog 35 let ter je glede vztrajanja v tej službi odnesel rekord. Pozneje je še enkrat prevzel to službo, namreč nekako od aprila do decembra 1. 1893. 4. Holmar Matej, nečak »Primskovskega gospoda«, r. tu 14. 9.1869, o. š., živi v Višnji gori, t. od 1. 1. 1891 do 1. 10. 1892. Na njegovo prizadevanje je bil pri orglah narejen nov igralnik in nov pedal. 5. V u r n i k Matej, r. v Stari Oselici 31.8.1866, o. š., živi v Borovnici, t. nekako od januarja do marca 1893. — Za njim zopet Sušnik Mihael; glej pod štev. 3. 6. U r a 11 i č Jakob, r. 2. 8. 1869 v Olševku pri Šenčurju, u. 3. 2.1912 v Selcih nad Škofjo Loko, t. približno od januarja do konca oktobra 1894. 7. Gostič Janez, r. v Prevojah pri Lukovici 2. 7. 1861, u. tu 27. 6. 1895, t. 30. 11. 1894 do svoje smrti. 8. G eso Jož ef, r. v Trstu 25. 5. 1852, u. tu 31.1.1896, t. od 5.11.1895 do svoje smrti. 9. Skok Anton, r. v Drenkiji, okraj Videm v Benečiji, 2. 2. 1855, živi v Pečah pri Moravčah, t. od 22. 3. 1896 do 8. 5. 1899. V letih nekako 1892 do 1899 je v primerih, ko tukaj ni bilo organista, nekajkrat po eden ali dva meseca istega namestoval Gorjup Pavel, r. v Ljubljani 25. 1. 1869, u. istotam 28. 11. 1934. Tisti čas je bil on učitelj, najprej v Nevljah (od 1. 1892 do 1898), potem v Kamniku. Tu in tam je v takih primerih prišel na pomoč tudi f P- Konstantin Luzer iz Kamnika. 10. Jerman Pavel, r. na Homcu 4. 5. 1876, sedaj istotam organist, o. š., t. od 21. 7. 1899 do 24. 4. 1905. 11. Loboda Ni ko, r. v Šmarci pri Homcu 5. 12. 1885, je kot organist v Kamniku 1. 10. 1938 stopil v pokoj; o. š., t. od marca 1905 do sept. 1907, nakar je šel k vojakom, potem zopet od aprila 1908 do 1. avgusta 1913. 12. 0 z e b e k Maks, r. v Predmostu (župnija Poljane nad Škofjo Loko) 25. 9. 1888, sedaj od 1. 1913 dalje v Ameriki železniški sprevodnik, o. š., t od okt. 1907 do marca 1908 za časa odsotnosti Lobode. 13. Sodeč Rudolf, r. v Bučkovcih (župnija Mala Nedelja na Štajerskem) 13. 4. 1893, u. v Gornjem Giradu 29. 12. 1924, t. od 1. 8.1913 do 1. 8.1914. 14. Razpotnik Ciril, r. v Motniku 3. 7. 18&4, u. v Hinjali 3. 1.1930, je dovršil orglarsko šolo v Celju, t. od 1. 8.1914 do 24.6.1915, ko je moral v vojno. Vsi ti, tukaj nastavljeni organisti, so bili hkrati tudi cerkveniki in — kolikor znano — tudi mrliški ogledniki. 15. Heybal roj. Matičič Cecilija, r. v Kamniku 2. 11. 1883, poročena leta 1907 s kamniškim organistom Heybalom Josipom, biva sedaj v Mošnjah, t. od julija 1915 do oktobra 1919. 16. č a d e ž Terezija, t. v Kamniku 3. 10. 1894, t. od 1. 11. 1919 Cyrila« pišejo o Picki P. Jan Štikar (tri članke), František Jan Khodl (dva članka); Malvina Prochazkova, Cyril Sychra, Vojteh ftihovsky in Lud-mila Markova. Člankom je pridejanih tudi mnogo krasnih slik. Največ Pickovih skladb je izšlo v založbi F. A. Urbaneka v Pragi. Za tega odličnega skladatelja naj bi se tudi zlasti naši cerkveni zborovodje in organisti nekoliko bolj pobrigali in uvrstili v svoj repertoar vsaj tudi to ali ono njegovo skladbo. P. France Ačko, 0. F. M., je izdal s u i t o za klavir. Dobi se pri skladatelju v Kamniku. Cena 10 din. P. Dominika Johnerja znana knjiga o gregorijanskem koralu »GroBe Choral-schule« je izšla v 7. razširjenem natisu. Obsega 406 strani. Vezana stane 6.80 RM. Ravnatelj visoke papežke šole za cerkveno glasbo v Rimu, opat Paolo F e r -r e 11 i, 0. S. B., je umrl 23. maja 1938 v Bologni na poti k evharističnemu kongresu v Budimpešti. Bil je tudi konzultor kongregacije sv. obredov, akademik sv. Cecilije in podpredsednik Zveze italijanskih cecilijancev. Na njegovo mesto kot konzultor kongregracije sv. obredov v zadevah cerkvene glasbe je bil pred kratkim imenovan znani koralist Don Gregorio M. Suiiol. 11. oktobra 1938 je minulo 150 let, kar se je rodil veliki avstrijski glasbeni teoretik in čudovito plodovit skladatelj Simon Sech-t e r. Njegovo glavno teoretično delo je »Grundsatze der musikalischen Komposition« (3 zvezki). Sechter je zložil 35 latinskih maš in več drugih za liturgijo namenjenih skladb; orgelskih preludijev in fug okrog 6000; potem pa še cele kupe raznih drugih najrazličnejših skladb. Izmed teh je izšlo v tisku primeroma le malo; vso njegovo glasbeno zapuščino hrani arhiv Društva glasbenih prijateljev na Dunaju. Tu se nahaja: 6 zvezkov evangelijev, 2 zvezka listov (beril), 93 psalmov, Dejanje apostolov, 2 oratorija »Pogin Sodome« in »Razodetje sv. apostola Janeza« (trilogija), 7 oper, veliko varia-cijsko delo (104 variacij na 104 takte dolgo temo), balade, pesmi, njegov glasbeni dnevnik, kontrapunktična dela iz 1. 1850—67, 30 zvezkov klavirske, orgelske in pevske glasbe, itd. — Simon Sechter je bil rojen v Friedbergu na bivšem Češkem v Sudetih. Iz deželskega podučitelja se je vzpel do pravega učitelja v Lincu, korepetitorja (domačega učitelja) na Dunaju, učitelja glasbe na zavodu slepcev ravnotam, do drugega in prvega dvornega organista in končno do profesorja kompozicije na preosnovanem dunajskem konservatoriju. V glasbi se je izpopolnjeval vse življenje; od bogatega znanja pa je vedno tudi drugim razdajal. Med njegovimi številnimi učenci sta bila tudi Schubert in Bruckner. Neverjetno je bil priden in vztrajen: vsak dan. je zložil najmanj eno fugo, drugače ni bil srečen. Vseh njegovih skladb cenijo danes na 8000. Umrl je Sechter 10. septembra 1867. Glede cerkvene glasbe, glede odnosa skladateljev do nje, se je ta izredni glasbenik in skladatelj ter globoko veren Človek izrazil takole: »Skladatelja najvzvišenejši poklic more biti samo ta: srca svojih poslušalcev vnemati za božjo ljubezen. Ako bi bil sicer dosegel vse mogoče namene, razen tega vzvišenega glavnega namena, je vendar zgrešil svojo najimenitnejšo nalogo.« (Prim. članek »Simon Sechter«, napisal dr. Ernst Tittel, \Vien, v Musica divina, 1988, 10 zv.) TO IN ONO. Pesem o škofu I. F. Baragi. Iz življenja našega misijonarja in škofa I. F. Barage vemo, da je v teku svojega delovanja med ameriškimi Indijanci večkrat obiskal tudi svojo domovino. Znameniti škof ob takih prilikah ni pozabil obiskati svoj rojstni kraj gradič Mala vas, župno cerkev v Dobrničah, v kateri je bil krščen, in Trebnje, kjer je preživel prvo mladost. Tu je živela njegova sestra Amalija, žena graščaka Gtressla; tej je bil obisk v prvi vrsti posvečen. Tak obisk je napravil škof Baraga dne 2. februarja 1854. Za to priliko je zložil tedanji trebanjski kantor, učitelj in organist Emanuel Tomšič »Pesem o priliki obiskovanja milostljivega škofa I. F. Barage«. Besedilo imenovane pesmi je bilo objavljeno v »Zgodnji Danici« 9. III. 1854. List 10. Tednik VII. Tomšič je napisal besedilu še melodijo, ki jo prinašamo v taki izdaji, kot so jo peli trebanjski cerkveni pevci ob času Baragovega obiska. Na to pesem me je opozorila moja mati, ki mi je pesem večkrat pela. Moder.uto. E. Tomšič (1. 1854). m mf Aizl r Kar —fc- -I- f? T L'-f- -S : t*— 'P I dol - go že le-li r smo z vnet'ga sr ca, -rr-F-r smo dan's do-ži- I \t~ M> • m A. i i mm i > a. J -i- r* P—r~i----F—l—h- mf m sre - čo le F i - i * EfE^-f- ! r -1-3—: } t- i i i T t=----- J to, da Ba - ra-£ mi - li nam ma - šo be - ro. j> r-, | r*. i j. — ——----s- _ -0- -0-J-0- ¥-0- Objavo te Tomšičeve skladbe smatram za potrebno, prvič zaradi tega, ker je to vendarle prispevek za Baragovo osebnost, ki ima vedno več častilcev; drugič zaradi Tomšiča, ki je bil svoje dni znan orgelski improvizator. Njegovi orgelski igri so se čudili ne le Tomšičevi prijatelji, znanci in rojaki, temveč tudi tuji gostje, ki so prihajali iz različnih kronovin nekdanje monarhije v posete k nekdanjemu trebanjskemu graščaku in Baragovemu sorodniku Gresslu. Srečko Koporc. Pripomba k »Poslušajte, vsi ljudje«. Nova pesmarica v molitveniku »Kristus kraljuj« ima pod št. 37. pesem »Poelu-šajte, vsi ljudje«. Morda bo zanimalo, kako pojejo to pesem v Kamni gorici. Začenjajo: Veselite se, ljudje. To je gotovo bolj v duhu veselega božičnega razpoloženja in cerkvenih molitev kot pa: Poslušajte, vsi ljudje. Pesem namreč popisuje Jezusovo rojstvo. To je: veliko veselje. (Lk 2, 11 — Evangelij pri polnočnici). Zato poziva sv. Cerkev: Veselite se, pebesa, in raduj se, zemlja (pesem pri darovanju polnočne maše), ali: Veseli se, Sionska hči, prepevaj, hči Jeruzalemska (obhajilna pesem zorne maše) itd. V 3. kitici pojejo: Za večerjo pa nič ni. Zelo drugačna je 5. kitica. Takole smo jo peli: Ko iz mesta prideta, prenočišče najdeta. To besedilo je popolnoma v skladu s svetopisemskim sporočilom, kar za »bajtico zagledata«, kakor je v zgoraj omenjeni pesmarici, ne bi bilo lahko trditi. — Končujejo to kitico: Tam v štalci na revni slamci je rodila Jezusa. Drugačna je tudi melodija, posebno v drugi polovici: L-. . j zd *_ —nH --t---t i -\y\ f——•—i- ■ r t? 9 » Sve - ti Jo - žef in Ma - ri - ja gre - sta v me-sto Be-tle-hem. A. Pogačnik. DAROVI ZA »CERKVENI GLASBENIK« Po 20 din: Don Mato K. Milic, župnik na Kuni (Dalmacija); č. s. Ljubimira Žulj, Celje; g. Matej Tomazin, tajnik JRZ v Ljubljani; po 10 din: župni urad na Koroški Beli; g. Franc Plevelj, organist v Šmartnem pri Kranju; g. Franc Vavpetič, župnik v Šenčurju pri Kranju; g. Ivan Kozjek, poštar in organist v Podbrezju; g. dr. Alojzij Merhar, stolni kanonik v Ljubljani; g. Andrej Studen, organist v Goricah; g. Josip Brečko, regens chori v Osijeku; g. Nikolaj Pustinek, organist v Sevnici; g. Anton Mrvar, organist v Stopičah pri Novem mestu; g. Franc Požun, organist v Žužemberku. — Vsem se iskreno zahvaljujemo in Bog vam obilno povrni! NAŠE PRILOGE. Današnja (1.—2.) glasbena priloga, v obsegu osmih strani, prinaša dva M. T o m če v a mešana zbora: »Jezusova oporoka«, ki je primerna za misijonske prireditve in papežke akademije, ter »Čudovit si v svojih svetniki h«, ki bo prav tako dobro uporabna pri misijonskih prireditvah, pa tudi še zlasti pri akademijah Baragi na čast; S t. Premrlov ofertorij za praznik oz. god sv. Janeza Boska, spoznavalca, ki se obhaja 30. januarja; ta ofertorij bo uporaben tudi kot motet po recitiranem ofertoriju pri raznih latinskih mašah, Anton Jobstovo Postno, A. Mavovo pesem v čast ev. Jožefu in St. Premrlov otroški zborček »Pesem prvoobhajancev«. Posamezni izvodi se dobijo pri naši upravi po 0 din. LISTNICA UPRAVE. Današnji številki so priložene poštne položnice za poravnavo naročnine za 1. 1939. Prosimo cenjene naročnike, da nam naročnino čim prej nakažejo. Kdor še kaj za nazaj dolguje, naj še tisto poravna. Tudi tiste naročnike, ki so naročili in prejeli po več izvodov zadnje glasbene priloge (božične pesmi), pa jih nekateri še niso poravnali, pozivamo, naj s poravnanjem ne odlašajo. Posamezne naročene priloge je treba plačati takoj po prejemu, letno naročene pa, kakor kdo more ali med letom ali konec leta. Izhaja kot mesečnik v dvojnih številkah. Cena listu z glasbeno prilogo vred 40 din, za dijake 25 din, za inozemstvo protivrednost 60 din letno. Uredništvo in upravništvo: Pred Škofijo št. 12/1. — Odgovorni urednik lista in glasbene priloge in izdajatelj Stanko Premrl v Ljubljani. — Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Karel čeč).