Reza: Ne rečem nič letom. Saj tako uvidevnih misli, kakor ste Vi, zlepa kakšen moški ni. Ampak hudo narobe bo. Gospodar pa dekla?
Tine: Kaj pa, če bi midva tako naredila, da bo  prav.
Reza: Kako to mislite?
Tine: Reza. Vzemiva se. Midva, ki imava oba tako rada Trato. In če Bog da, zraste nov rod fantov na Trati.
Reza: Da, da. Fante na Trato. Samo teh manjka.
Tine: Tak, ti je prav?
Reza: Prav.
Tine: Potem me odslej naprej tikaj.
Reza: Bom. Tine ti bom rekla.
Zora (se ji smeji): Reza! Jaz te bom morala pa vikati in ti reči mama.
Reza: Tega pa ne. Koj poderem. jaz sem Reza in bom še zanaprej. Seveda, saj sama vem, da čisto prav ni, če se dekla primoži ua tako imenitno domačijo. Pa če je že vse narobe po vojski, naj bo še to.
Pogačar (priteče, nič ni potrkal): Skrijte me.
Gredo. Skrijte se. Gredo. Množica  (pribesni  po  cesti.  Klici  se  čujejo):
Na kandelabre. Vsi  (so zmedeni.) Jana: Spregovorim jim o ljubezni in bratstvu,
pa se  umire.  (Gre na   balkon.)  — Bratje!
Bratje!!  Bratje!!!
(Počijo streli.) Jana (se naenkrat prime za prsi in se zgrudi.) Branko (na cesti zakriči): Jana! Pavel   (skoči  na   balkon   in   prinese  Jano  na
zofo.)
(Streli  utihnejo.  Množica  beži.) Tine  (gleda pri  oknu):  Policija  je  močnejša. Branko (priteče): Jana! Odpusti. Tudi jaz sem
bil na cesti. Nikoli več! Jana: Saj nič ni. Saj so samo pljuča prestreljena. Pavel; Jana! Jana: Pavel! Tudi zato bom molila, da bosta
vidva z Zoro srečna. Zora: Jana!
Zastor pade.
S U N C E
T~\ eždj je još suzil čez megle te mutne, skrival lepotu slovenske dežele, samo na čas su kraj nagle nam vožnje v snegu planine zablisnule bele.
A li najenput je v suncu vse bilo,
videl sem cirkvu — il senju vu zlatu. i onaj sneg, koj se je belil po gorah, kak da su golubi leteli v jatu.
ipvrug mi je rekel: »To Brezje se vidi.
*-^Vnogi tam, vnogi iz dalkoga roma. Pomoč tu najde i duši i telu, tu Majka Božja je naša doma.«
VT lak se je žuril prek Poljske, prek puste, niska je trava polegla ravnicom, retko je grmje se stisnulo k zemlji, v strahu pred oblaki ili pred kmicom.
O amo na bregu tam gledel sem čudo: ¦   cirkvu kak v ognju, i krov je do krova prignul se k njoj.  To je grad, koji moli. Čul sem čez vlak. »To je Czenstochovva!«
"y sigde je sunce, gde Tvoja je hiža, če je dolina i duša vre v noči. Vsigde je sunce i srce ga vidi, če su i naše oslepile oči!
Dragutin M. Domjanič
287