r
TON FINK JOHN TORTURR( ' 2 za glavno
Tribuna št. 14
2 Portret: Ante Markovič
6 Okupacija Bosne
8 Zmagovalni trio: KBJ
12 Združitev ali smrt
14 Oko časa 16 Modre čelade
19 Svetovni separatizem
22 Intervju:
Miran Potrč, SDP
26 Ksenija Preželj, ŠC: Nisem bav bav
30 Feljton
34 Film:
Barton Fink
38 Gary Gray 40 Literatura 44 Pisma
47 Nagradna križanka
FUCKOFF AMERICA, WHEREVER YOUARE
Bolj kot se vojna kljub deklariranemu premirju na Hrvaškem zaostruje, bolj postaja očitno, da se ev-ropska diplomacija v balkanskem kotlu enostavno ne znajde. Evropska skupnost v svoji 45-letni zgodovini ni izgradila formalnih mehanizmov skupne zunanje politike, zato je še toliko težje napovedovati končni rezultat njihove arbitraže. V mešanici De Michelisove večličnosti, Van der Broekovega obotavljanja, Genscherjeve odločnosti, Hurdove zadržanosti in Mockove naklonjenosti slovenski in hrvaški stvari ne moremo računati na enoznačen odnos do jugos-lovanskega vprašanja.
Tudi zato, ker svetovni policaj in zaščitnik t.i. mladih demokracij - Združene države Amerike -premišljeno in modro molči. Verjetno Američani začetne pobude pri reševanju YTJ krize niso prepustili Evropejcem iz kakšnih altruističnih vzrokov. Bili so, prav tako kot Evropa, nepripravljeni, kljub napovedim njihove obveščevalne službe, da bo državljanska vojna povzročila razpad Jugoslavije. Po eni strani so ES manevrski prostor omejili (vztrajati na enotnosti, ne priznanju posameznih republik), po drugi pa so se neposredno vmešavali v jugo krizo (obisk zunanjega ministra Bakerja pred slovensko vojno, sodelovanje z vojaškimi oblastmi ob odkritju ugandskega letala z orožjem, uvoz jugoslovanskega oTožja...). Zadnja Bushova izjava o nevečnosti meja posredno zadeva hrvaško-srbski spor in jo lahko, tako kot vso ameriško polltiko, razlagamo dvojno. Kot namig srbski politiki, da je meje kljub vsemu moč spremeniti, vendar ne z nasilnimi sredstvi. Ali pa kot spodbudo Hrvatom in Slovencem v njihovih osamosvojitvenih naporih. S sprejetjem posebne resolucije Varnostnega sveta o Jugoslaviji je sicer bila žogica nekaj časa čez lužo. Vendar so jo Američani kmalu vrnili evropskim diplomatom. Zato je tudi Baker lažje in edini naprtil največji delež krvide na ramena Srbije in Jugoslovanske armade. Baker se pač ne pogovarja z jugo generali in samozvanimi avtonomaši. Ta umazani posel počnejo zanj Evropejci. Morebitni ameriški poseg na Balkanu bi bil dražji kot operacija Puščavski vihar, saj so pričakovani profiti minimalni.
Iz takšne perspektive gre ocenjevati tudi napovedano mirovno misijo generalnega sekretaija OZN de Cuellarja, ki mora upoštevati poleg ameriških tudi interese glasovalnega aparata - neuvrščenih. Ti s svojim nediferenciranim odnosom vztrajajo pri Jugoslaviji, ki je mrtva tvorba. Ne zmorejo pa še opraviti aktualne enačbe Jugoslavija = Srbija. Zato beograjski grafit FUCK OFF AMERICA, WHEREVER YOU ARE razkriva novo dimenzijo hrvaško- srbske vojne. Če je točna, bodo potrdile vesti, ki bodo v prihodnjih dneh prihajala iz  "ameriške Atene".
Branko Čakarmiš
TRIBUNA je glasilo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tel. (061)319-496 telefax (061) 319-448. •
V uredništvu dežuramo med 10. in 12. uro. • V.d. glavnega urednika: Bojan Korenini. • V.d. odgovor-nega urednika: Branko Čakarmiš. • Lektorica: Nives Klinc. • Cena 25 din. • Publikacija je obdavčena po 10. alineji 1. točke ter Številke8 Zakona o začasnihukrepiho davku od prometa proizvodovinstoritev (Uradni listSFRJ, št.4/91). • Naslednja številka izide 14. oktobra 1991.
V uredništvu Tribune ali pri Tribuninih kolporterjih na fakultetah lahko Študentje s indeksom kupijo Tribuno po ceni 5 dinarjev.
portret
Ante Markovič
SIZIF JANUSOVIM
portret
Z OBRAZOM
Markovic proti Jovicu
*f ojel6. marca 1989 Ante Markovič na čelu zvezne vlade JL\k.zamenjal nesposobnega bosenskega polit-ekonomskega mešetarja Branka Mikuliča, ki je kot prvi premier v povojni jugoslovanski zgodovini odstopil, so zanj navijali vsi. Domači ekonomski strokovnjaki soga poznali kot uspešnega manager-ja zagrebškega industrijskega giganta Radeta Končarja in zagrizenega zagovornika tržnega gospodarstva, Ijudstvo mu je zaupalo, ker je verjelo, da more in mora na pogorišču hiperinflacijske dogovorne ekonomije sedemdesetih in osemdesetih let zrasti nekaj novega, boljšega. Zahod je končno dobil dovolj enakopravnega in kompetentnega sogovornika, kiob moledovanju za reprogramiranje posojil in »premostitvene« dolarje ni trosil zgolj medlih floskul puhle socialistične frazeologije, ampak je lahko ob neizbežnem hollywoodskem nasmešku ponudil tudi kon-sistenten ekonomski program. Vzhod, ki se je z nezadržno naglico in gotovostjo bližal padcu rdečih Bastilij, je računal, da bo Jugoslavija kot že tolikokrat ponudila nekaj novega, kar bo mOgoče koristno uporabiti pri prestruk-turiranju ekonomskih in političnih, pa tudi mednacional-nih odnosov.
Čeprav se je Jugoslavija znašla v položaju, ko proizvede dnevno mnogo več zgodovine, kot smo jo sposobni registrirati, kaj šele prežvečiti ali celo prebaviti, in se nam zato začetek leta 1989 zdi meglena, a mirna zgodovina, je jasen pogled nazaj neizbežen. Takrat se je namreč za raz-beljen, a kljub temu vabljiv premierski stolček spopadla dvojica, ki je kasneje po svojih najboljših (ne)močeh jugos-lovansko hišo spremenila v balkansko krčmo - Ante Markovič in Borisav Jovič. Šlo je za pravo kvazikomunis-tično intrigantsko igrico, v kateri so kriteriji zelo jasno nejasni, pravila »catch as catch cana« pa čudežno usklajena s famoznim republiškim ključem in moralnopolitično čis-toto. Kot dodatno merilo za novega krmarja se je ob še vedno prisotnem titoističnem jugoslovanstvu pojavila reformska usmerjenost (pri čemer je bilo natančnejše poj-movanje reformizma zavito v temo) kot porok za rešitev nasedle ladje. In v taki godlji je nekoliko presenetljivo priplaval na vrh Ante Markovič, preverjeni Jugoslovan iz časov hrvaške pomladi koncem šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, ter hkrati dovolj uspešen predsednik hrvaške vlade v zgodnjih osemdesetih predvsem pri reševanju hude dolžniške krize. Tako se je začela Sizifova pot nepoboljšljivega trmoglavca, neomajnega Jugoslovana
in večnega optimista brez razloga. Ocene svetovnih agencij ob njegovi izvolitvi so bile ugodne, predstavljali so ga kot liberalnega ekonomista in umirjenega radikalca neizmerne delovne energrje, človeka, ki pozna tržno ekonomijo, pomen izvozne usmerjenosti in integralnega tržišča. Markovičeva besedna glazura, kakršno poznamo danes, je novejšega datuma. Dobro se namreč še spomnim njegovega nastopnega govora, ko je churcillovsko obljubljal znoj in solze. Pri tem pa je ob vsej spoštovanja vredni realnosti pozabil na kri, za katero tudi sam nosi nemajhen del odgovornosti.
»Jugo-thatcherizem«
Ko je cenjeni ekonomski analitik Drago Buvač na začetku Markovičevega mandata s simpatijami sprejemal premierove prve ukrepe, mu je zaželel, da bi stopal po poti liberalne ekonomije Margaret Thatcher. Vendar pa se je takoj, ko je bil ustvarjen večstrankarski sistem kot pred-pogoj za resnično tržno gospodarjenje, pokazalo, da je jugoslovanska zgodovinska, nacionalna, civilizacijska in vsaka druga različnost nepremostljiva ovira ne samo za politično pač pa tudi ekonomsko jugoslovansko enotnost.
Ko se je izkazalo, da so ustaši in četniki bolj živi kot par-tizani, je bilo z Markovičem konec, pri čemer se je poskus z
lastno jugo-stranko sprevrgel v kron^ko napako, ki so mu jo očitali tako »zahodnjaki« kot »vzhodnjaki«. Medtem ko je predsednik vlade kot papagaj ponavljal lepo doneče besede o enotnosti in pretoku blaga, kapitala in delovne sile7 je Srbija ob zgolj deklarativnem nestrinjanju zveznih izvršnih oblasti (ne)uspešno blokirala slovensko gospodarstvo. Ob tem in mnogih podobnih primerih je hrvaški Jugoslovan zatiskal oči, varal sebe, nas in svet ter nas z nekaterimi lanskimi nerealnimi ekonomskimi potezami (kot je na primer trdni tečaj dinarja in njegova konvertibilnost oziroma bančna zamenljivost za tujo valuto) za trenutek celo preslepil, da smo verjeli, da lahko v nedogled živimo bolje, kot si zaslužimo. Bumerang, ki je zadel v prazno, se je seveda vrnil in nas treščil v glavo. V tem trenutku je Markovič začel drugi polčas svoje veličastne prevarantske igre z vztrajnim ponavljanjem, da je zmanjkalo bencina, ko je bilo že vsem jasno, da je motor, ki ga je mehanik-šarlatan začasno usposobil, dokončno »fuč«. Pa ne le zato, ker je na njem preizkušalo svoje (ne)sposobnosti šest voznikov brez izpita, pač pa tudi zato, ker jim je lastnik to dovolil.
portret
1
Kot že rečeno, je Markovičev voz začel dokončno drseti navzdol po ustanovitvi njegove stranke oziroma Zveze reformskih sil. Srbi so ustanovitev stranke po že izvedenih volitvah v Sloveniji in na Hrvaškem (še posebej pa njegov programski govor na zgodovinski Kozari) sprejeli kot pretkano potezo politicnega lisjaka, ki poskuša po zmagi »separatistov« in »desniČarjev« na zahodu države njihov vpliv in politiko pod dežnikom jugoslovanstva poceni prodati še na vzhodu. Poleg vzhodnojugoslovanskih kritik na račun izčrpavanja srbskega gospodarstva (seveda so podobne obtožbe prihajale tudi iz razvitejšega dela nek-danje Jugoslavije), so mu Šešelj in drugi očitali, da je omogočil oboroževanje Hrvaške, kar je po njihovem mnen-ju danes privedlo do prelivanja krvi. Skratka, podobne obtožbe z diametralno različnih pozicij. Če pa mimogrede poskušamo še s svojega stališča nekoliko hipotetično in brez zadostnih argumentov odkriti, zakaj je prišlo do prelivanja krvi oziroma odkritje srbsko-vojaške agresije na Hrvaško prav v tem trenutku, se zdi verjetnejši razlog ocena, da so po neuspešni blokadi Mesičeve izvolitve kar tri ključna državna mesta v rokah Hrvatov (Mesič, Markovič, vprašljivi Lončar, pri čemer Kadijeviča kot s krvjo zapriseženega vojaka ne štejem), kar bi utegnilo, če ne drugega, vsaj zavreti memorandumski načrt.
Nemoč pred generali
Potrjeno je bilo (kar zveni samo na prvi pogled paradok-salno) vizionarstvo Mikuličeve predhodnice, danes skoraj pozabljene Milke Planinc, ki je po Prvi konferenci ZKJ opozorila na nevarnost ponovnega vmešanja partije starega kova v gospodarski in politični sistem, kar bi pomenilo dvovladje in izredno stanje, to pa bi, kot kaže izkuŠnje v svetu, onemogočilo demokratične reforme. Nekaj podobnega, čeprav v skrajno trdi generalski varianti, se danes dogaja, pri čemer je polarizacija večstranska, naj-bolj realna (to je vojaška) moč pa je v rokah civilnih in uniformiranih srbokomunističnih veljakov, ki se poleg odgovornosti za vojaški puč ne bodo mogli izogniti svojemu velikemu deležu krivde za ekonomsko-fiskalni kaos. Epizode s tiskanjem inflatornega denarja v topčiderski tiskarni in vdoru v primarni emisijski sistem so samo vrh ledene gore in najbolj eklatanten dokaz upravičenosti bojazni nekdanje jugoslovanske »čokoladne lady«. Ne moremo sicer reči, da se Markovič tovrstne rievarnosti ni zavedal, vsekakor pa jo je poskušal mini-malizirati na povsem napačen način. Panjugoslovansko slepomišljenje, ko je že postalo jasno, da Jugoslavije ni več, je bilo, kot sem že omenil, samo voda na mlin tistim, ki so se samovoljno razglasili za edine dediče mrtve države in pod krinko zaščite ogroženih začeli vojno.
Markoviču se je konec koncev zgodilo nekaj podobnega kot Gorbačovu - po njem so udarili ljudje iz lastnega kabineta, ki jih je na to mesto sam postavil. Toda, medtem ko je sovjetski voditelj uspel izkoristiti neuspel vojaški puč za marginalizacijo konservativcev, se je Markovič, namesto da bi se oprl na demokratične sile, vdano zaklinjal im-aginarnemu jugoslovanstvu, podkrepljenemu z lastno anahronistično stranko, ki je bila povsod poražena še rped
začetkom volitev. Upam si celo drzno trditi, da je imela še en negativen stranski učinek (ne glede na srbo- črnogorske očitke): bila je odskočna deska za reinkarnacijo trdokožnih generalov posebnega kova v okviru ZK - Gibanja za Jugos-lavijo. Mamula, Mirkovič in njima podobni so pod plaščem jugoslovanstva in socializma drugačnega tipa (spomnimo se, da je tudi Markovič na začetku svojega mandata govoril o »novem socializmu«) pošiljali zastrupljene strelice proti neposlušnim republikam. V trenutku, ko je spregovorila sila, sta bila Markovičev molk ali (ne)namerno odvračanje pozornosti z nebuloznimi domislicami in izmišljijami ravno tako zgovorna kot bi bila najbolj odkrita podpora senilnim, a še kako nevarnim ljudem z epoletami. V taki situaciji je Markovič samo še potrdil napako, kot je pristal na vlogo marionete v rokah velikosrbske mašinerije in si povrh vsega še umazal roke s krvjo v Sloveniji, še bolj pa v »njegovi« Hrvaški. Vse, kar je storil kasneje z najmanj deset-mesecno zamudo, je bil zgolj obupen poskus obešenca v lastnem sadovnjaku, da reši vsaj svojo čast, Če že življenja ne more, in dokaz več, da obešenci ne držijo jezika za zobmi. Toda Markovič ne bi bil to, kar je, če ne bi naredil še ene poteze političnega klovna - ekvilibrista: še vedno sedi za isto mizo z ljudmi, od katerih je zahteval, da odsdtopijo. Kljub vsemu torej še ni spoznal, da je današnja »jugos-lovanska« politika politika »aut-aut« in da nadaljnje vztrajanje že presega vse mere tolerance do te stopnje, da se zdi znana kavarniška definicija politike tako nedolžna, kot bi jo izrekel župnik s priinice.
Slepofa marionete
Zato so kot farsa izzvenele njegove besede pred dobrim tednom: »To, kar se dogaja na Hrvaškem, je že dolgo totalna vojna proti eni izmed nasih republik. Uničena so naselja, komunikacije, cele pokrajine, ljudi se hladnokrvno mori. In to počne armada, ki se imenuje ljudska.« Tudi v povsem brezupnem položaju ostaja »naš trener« edini Človek na Balkanu, ki se smeje (prikrito, a dovolj zgovorno), ko drugim ledeni kri v žilah. In dodaja: »Če bi ZIS prenovili v sodelovanju s skupščinskima zboroma in vsemi republikami (?!, op.p.), bi bila njegova sestava po mojem mnenju uskla jena z družbenimi spremembami in sedanjimi odnosi v državi, z ustrezno zastopanostjo, družbeno in strokovno usmeritvijo ter operativnostjo pa bi dobil pravi mandat vseh odločujočih dejavnikov in vso pravico, da prevzema ter učinkovito in odgovorno izpolnjuje obvez-nosti in naloge, ki izhajajo iz njegovega poloŽaja in funkcij, še zlasti v prehodnem obdobju do sklenitve dogovora o prihodnjih odnosih.« Vsak komentar je seveda odveč. Po drugi strani je prav tako res, da je pat pozicija, v kateri se je znašel premier, nerešljiva, saj bi bila vsaka njegova poteza (razen zadnje) v tem trenutku napačna. Za razliko od šaha se lahko konča le s porazom, vztrajanje na šahovnici pa lahko prinese samo še bolj tragičen konec.
Neizbežnost usode
Čeprav je Markovič obrnil ploščo, se ne more veČ rešiti. Kot zapriseženi Jugoslovan je bil v Srbiji in Črni gori že davno ožigosan kot novi Tito ter kasneje kot Tudmanov in
I
portret
Mesičev pion, kar je v rangu psovk v tem okolju priblizno izenačeno z ustašem, kot Kadijevičev in Adžičev kompanjon pa je bil okronan za glavnega izdajalca svojega naroda.
Skrhana naveza Markovič - JLA
Zahteve po Kadijevičevem odstopu (ne glede na to, kako resno so bile mišljene) so samo dokaz več, da je Markovič v hudih škripcih. Spomnimo se samo, kako je s spretnim političnim manevriranjem pred dvema letoma »podaljšal« mandat svojemu glavnemu ministru in kako je v trenutku, ko se je začela vlada prvič resneje majati, skupaj s Kadijevičem obiskal Vojaški institut in pokazal primerno zanimanje za projekt novega nadzvočnega letala. Mimogrede povedano, poleg Gračanina sta Veljko in Ante edina prava partizana v vladi, medtem ko so vsi drugi, kot bi zapisal Aleksandar Tijanič, zgolj »rezervni oficirji i/ Bileče«. Prav tako drži teza, da so tudi dobri odnosi s takra l še vedno dokaj koherentno JLA Markoviču pomagaliv boju za položaj ministrskega predsednika. Zanimivo se je tudi spomniti, kako je Markovič že na prvi seji svojega kabineta domače in tuje novinarje šarmiral z neznosno lahkostjo smehljanja in »duhovitimi« opazkami, kot je bila na primer prošnja, namenjena prijatelju Veljku Kadijeviču, naj na prihodnje seje vlade prihaja v civilni obleki ter na ta način zadovoljil tudi tiste, ki so se zavzemali za to, da bi bil obrambni minister civilna in ne vojaška oseba.
Če je bilo pred slovensko in hrvaško vojno mogoče vsaj delno še razumeti njegove grožnje, češ moj odhod bi pomenil razpad Jugoslavije (kar je bilo zlasti v svetu sprejeto kot suho zlato), je danes tudi glede tegp z Markovičem ali brez njega vse jasno. Čeprav je Božo Marendič, zvezni minister s Hrvaške, ki je medtem Markoviča že zapustil, še nedolgo tega izjavljal »Markovič ali državljanska vojna«, vidimo, da je oboje še kako združljivo.
Noži v hrbet
Markoviču pa ni zabil noža v hrbet samo general Kadijevič, pač pa tudi drugi srbski člani vlade. Medtem ko so mu najprej slovenski, nato pa še hrvaški ministri hrbet samo obrnili, je podpredsednik Aleksandar Mitrovič igral perfidno umazano igro. Najprej je pred volitvami v Kninu agitiral za svojega šefa, tako da so mu srbski mediji nalepili etiketo novodobnega Vuka Brankoviča, le nekaj mesecev zatem pa je za premierovim hrbtom skupaj s Kadijevičem poskrbel za sovjetsko-velikosrbsko oboroževalno navezo. Markoyič je bil resda ravnotežna sila med pregretimi nacionalnimi liderji, vendar pa je cena, ki jo danes placujemo za njegovo balansiranje na žici nad prepadom, mnogo višja, kot je v Jajce zagledani premier kot izkušen politik smel dopustiti. Vsem je jasno, da Markovič ni padel (vsaj defacto) zaradiekonomskega neuspeha, pačpd zaradi realnega odnosa političnih sil, ki na tem delu Balkana pomeni odnos med prevladujočo silo in manjkajočim razumom. Res pa je, da je Ante svojevrsten fenomen - vsi
so proti njemu, on pa, vsaj formalno, ostaja na vrhu. Velik problem pa bo nastal po koncu mandata (če ga bo seveda dočakal), ko bo na lastni koži občutil, da njegove Jugoslavije ni več i n ga nikjer ne marajo. Vsi so ga proglasili za izdajalci, tako tisti s petokrako kotoni s šahovnico in mrtvaško glavo, da o tistih z grbom, katerega pomena še nisem uspel raz-vozlati, niti ne govorimo. Ostal bo torej v hišnem priporu s svojimiutopičnimi sanjarijami, kijihje gradil inrušil hkrati.
Pogubno vztrajanje v pogubi
Breme postaja vse težje. Cilj je vse bolj oddaljen, dno brezna kruta realnost, boj z donkihotskimi mlini na veter pa njcgova prostovoljna usoda. Tudi če bi odstopil danes, bi bilo prcpozno. Vendar pa bi njegov odhod vseeno pomenil olajšanje. Potem, ko smo ostali brez države (hvala bogu, bi lahko rekli, če ...) bi se znebili še poslednjega Jugoslovana, kinas je oropal iluzij, da bi jih lahko nadomes-til s svojimi, še bolj oddaljenimi in utopičnimi. Včasih je pač potrebno več poguma za odhod kot vztrajanje v pogubi. Samo nasmeh je vedno bolj grenak...
Simon Bizjak
war
OKUPACIJA HERCEGOVINE
VBosni m Hercegovini raste nezaupanje do JA še posebno po zadnjih premikih rezervistov iz Črne gore. Gre za pripadnike titograjskega in užiškega korpusa, ki so v BiHprišli nenapovedano, tako daje to potezo večina prebivalcev Hercegovine mzumela kot provokacijo, govori pa se tudi o »nasilni okupaciji«. Razlog večza nezadovoljstvo je tudi obnašanje rezervistov, ki je nasilno in nesramno, bile pa so že tudi tatvine in razbijanje izložb zasebnih prodajaln, katerih lastniki so Muslimani in Hrvati
No, začnimo zgodbo na začetku. V zgodnjih jutranjih urah 20. septembra so prispele v vzhodno Hercegovino dolge kolone vojaških in civilnih vozil iz Črne gore. Občinska oblast v Mostarju in drugih mestih ni bila obveščena o premikih, rezervisti pa so storili vse, da bi prebivalci občutili strah, in z negotovostjo pričakujejo nadaljnje dogodke. Priče trdijo, da so nekateri rezervisti izzivali prebivalce, kazali tri prste, na vojaskih vozilih in civil-nih avtobusih so vihrale zastave s štirimi ciriličnimi S-ji. Nekateri rezer-visti, ponekod cele enote, so izropali sadovnjake, vrtove in vinograde.
Nepričakovni "gostje"
Najbolj vroče je v centralni Herce-
govini, kjer je iz smeri vzhodne Her-cegovine prišlo veliko rezervistov. Čeprav so nekateri oficirji izjavljali, da ni razlogov za vznemirjenost in strah, so se domačini postavili v bran. Naloga vojske je bila baje zavarovan-je letališča v Mostarju. Številna mo-starska podjetja so z delom prekinila, ulice so bile prazne, mnogi so raz-mišljali o preselitvi celotnih družin (kar se je kasneje tudi uresničilo). Po-ložaj je bil napet tudi v Čapljini (kjer je večina prebivalcev Hrvatov), kjer so vojno kolono zaustavili na barika-dah. Radio Sarajevo je poročal, da se je večina vojske v okolici Stolca raz-bežala po vinogradih iit ob strelih ve-selo obirala vinograde. Avtobusi, ki so pripeljali rezerviste, so se vrnili prazni. Po ukazu predsedstva BiH so
na celotnem področju republike mo-bilizirali rezervni sestav policije.
V Višegradu je skupina meščanov muslimanske narodnosti onemo-gočila prehod vojaški enoti, ki je iz smeri Titovega Užica potovala v nez-nano. Veliko dvoma je vnesla novica, da o morebitni nameri rezervistov -zavarovanje mostarskega letaliŠča -tamkajšnje poveljstvo garnizije ni imelo pojma.
Takoj je reagiralo tudi bosensko predsedstvo, ki je med drugim ugoto-vilo, da je "Bosna in Hercegovina odločena, kar je tudi v interesu njenih državljanov, ostati izven akutalnih vojaških spopadov na HrvaŠkem." V tem smislu je predsedstvo zadolžilo tri člane, naj v Beogradu izposlujejo umik o)?orožene kolone črnogorskih rezervistov z ozemlja BiH. Predsed-stvo je od pristojnih vojaških organov tudi zahtevalo, naj izvedejo mobiliza-cijo enot teritorialne obrambe na ce-lotnem ozemlju BiH.
Sicer pa je dan pred tem predsed-stvo sprejelo sklep o nepošiljanju re-krutov iz BiH v JA vse dotlej, dokler ne bo doseženo učinkovito premirje na vseh bojiščih. "Če JA javno izjavi, da vojakov iz BiH ne bo pošiljala v krizna žarišča, je predsedstvo pripra-vljeno odločitev spremeniti", piše v sporočilu s seje.
Drugi dan okupacije
Vrnimo se v Hercegovino. V Mo-starju so bile drugega dne okupacije številne trgovine s prehrambenimi proizvodi povsem izpraznjene, v Šte-vilnih bankah je zmanjkalo gotovine, tako da je Jugobanka izplačevala sa-mo tisoč dinarjev na ček. V Mostarju je zavladala torej prava vojna psiho-za, kar najbolje potrjuje podatek, da so mnogi lastniki deviz le-te dvigova-li z računov po tečaju 1:13. Prebivalci so bežali z domov, o tamkajšnjem raz-položenju ljudi pa govori tudi izjava enega izmed ubežnikov: "To je oku-pacija in nikakor drugače si ne mo-rem razložiti prisotnost tako številnih enot iz Črne Gore in Srbije. Vse dokler
war
ne gredo domov, tukaj ne bo mira, imeli bomo noČne straže, otroke in ženske pa bomo spravili v varnejše kraje."
V zvezi s temi dogodki se je oglasil tudi Jerko Doko, bosenski obrambni minister, ki je ultimativno zahteval vrnitev teh enot. "Če do tega ne pride, bomo zahtevali oborožitev enot teri-torialne obrambe s tega področja, s čimer bi se ustvarilo ravnotežje miru. Med uvoženimi rezervisti vlada po-polna anarhija, ni poslušajo niti svo-jih nadrejenih, pa tudi regularne eno-te jim ne morejo priti do živega. Sta-lišče naše vlade je, da je BiH suverena, vendar ne morejo uporabljati naših letališč za bombardiranje sosednje Hrvaške. S tem smo tudi mi kot repu-blika v vojni. Ne moremo in ne sme-mo dovoliti, da bi se mostarsko leta-lišče uporabljalo v te namene."
Maltretiranje po črnogorskc
Rasim Kndič razglašn črnogorske re-zerviste za pijano bando

 področja v Her-cegovini so polna vojlke in - novinarjev. %lednj«B^e vendarle najtežje. Rezervi-sti iz Srbije in Črne Gore so maltretirali ekipo TV Sara-jevo, novinarje Radia Sara-jevo in Oslobodjenja. Ven-dar se niso ustavili pri tem: razorožili so redno patrolo mostarske policije, malo je manjkalo, pa bi nastradala tudi vladna delegacija. O tem govori izjava pod-predsednika BiH vlade dr. Rusmira Mahmutčehajiča po vrnitvi iz kriznih področij:" Vtisi so hujši, kot smo pričakovali. Videli smo izjemno visoko stopnjo vznemir-jenosti med ljudmi, ki so do sedaj živel v miru z regularnimi enotami JLA. Rezervisti so ta mir s svojim ne-spodobnim obnašanjem skalili. Nji-hovo nasilniško obnašanje je naša de-legacija občutila na lastni koži. Ob-našali so se izredno nesramno in aro-gantno, nas žalili in grozili z upreje-nimi puškami. Vračamo se v pre-pričanju, da so razlogi za strah tam-kajšnjih ljudi povsem utemeljeni. Ob-staja tudi realna nevarnost, da se re-gularne enote JLA poistovetijo s temi r^ezervisti in njihovimi postopki."
Srb Karadžič, Miloševičeva tretja ro-ka, jih pozdravlja
Meja na Neretvi
Srbska demokratska stranka iz Mostarja nima nič proti povečani pri-sotnosti vojakov v BiH. Tako je pred-sednik lokalne podružnice SDS Mihič dejal, da želi mejo postaviti na Neret-vi, ker to intimno želi tudi srbski na-rod. Istega dne so Vukašinu Grahov-cu, predsedniku SDS v Neumu pod-taknili eksploziv v avtomobil.
Oglasil se je tudi titograjski korpus in obtožil sarajevsko telcvizijo in ra-dio, da zavajajo javnost v zvezi z ob-našanjem črnogorskih rczervistov. Trdijo, da so se črnogorski vojaki ob-našali korektno, vendar so jih žalili s proustaškimi izrazi in simboli ter jo
imenovali za okupatorsko in čet-niško. Ven dar je ta izjava v nasprotju z mnenji nekaterih vodilnih v tito-grajski gar niziji, ki so prav tako obso-jali postop ke rezervistov.
Kakor k oli že, rezervisti so še ved-no v BiH. I Cje lahko išcemo ozadje teh dogodkov ? Zakaj je vojska okupirala celotno lev o obalo Neretve? Dobro se je spomnH :i, da so pred dvemi tedni na tem pcx Iročju razglasili "SAO Her-cegovino", kar lahko razlagamo kot zaščito te" avtonomije", ki jo je bosen-ska vlada razglasila za nelegalno. Morda je to najbolj jasno povedal vodja libei alov Rasim Kadič, ki je de-jal, da gre za poskus okupacije dela BiH. "Gen eral Kadijevič lahko sicer kontrolira nekega pilota miga, ne pa celotne en ote, ki je zrasla na eni poli-tični filozi ^fiji, ki je v zadnjem letu poslušala samo en medij, dobila orožje in n ie vem čigavo pivo. Takšne enote post ajajo oborožene bande."
Hajrudin Redžovič
politika
JANj|ŠA,   BAVČAR,   KACIN
Notranji tninister Igor Bavčar je na začetku povedal, da osvoboditev Slovenije ni Le rezultat uspešne politike vladnih krogov, pač pa potrpežljivega dela mnogih Ijudi, ki so sodelovali v »senci«. Enote slovenske teritorialne obrambe in policije so povsod naletele na lep sprejem ljudi, ki so se skupno z njimi uprle okupatorju. Velik pomen je minister pripisal tudi Civilni zaščiti in pravočasni specializaciji dela slovenske policije, ki je pričakala vojno pripravljena. Pomembno je tudi, da so vladne osamos-vojitvene korake podpirale tudi vse parlamentarne stranke, manjšine in tudi večina priseljencev iz drugih republik.
' Jugoslovanska ar-mada ni več nevarna
V zvezi z vprašanjem, zakaj se španski jezdeci selijo na južno mejo, je obrambni minister Janez Janša zatrdil, da se ne pripravljamo na novo vojno, pač pa je to le z. slovenske meje v primeru, če 1 vlhre preselile iz Hrvaške na i Sicer pa se nam sploh ni več takšnega nasprotnika, kot je jug< armada. Potem, ko smo jih Slovenije, je pri nas ostalo le še c jugo- soldatov, kar pa je p številka za kakršnokoli resno a tako se je zmanjšalo število ok armade   tudi   v   sosednji »Slovenija se je prvič branila k< je povedal Janša. Že februarja si za tajni načrt generalskega vrha Jugoslavijo ponovno spraviti \ tične okove. Slovensko vodstv( da   je   JLA   potencialni   n slovenskega naroda, zato : pripravljalo na najhujše. Večina pa je po Janševem mnenju pi nasprotnika, kar je tudi raz-log, da smo sprejeli nekatere pogoje, na katere sicer ne bi pristali. Konflikti drugod v Jugoslaviji   so   zmanjšali možnost       agresije       na Slovenijo.
Janša je še povedal, da so opozicijske stranke najbolj nasprotovale oboroževanju
Foto: Hera
avarovar.je bi se vojne našo stran. treba bati jslovanska nagnali iz )krog 3.500 • remajhna kcijo. Prav upatorjeve republiki. 3t država,« no izvedeli i, ki je hotel r komunis-> je vedelo, asprotnik se je tudi Slovencev recenjevala
Foto: Blaž Samec
Mlada iniciativapri SDZje 25. septembra v Domu španskih borcevpripravilapogovor s slovenskimi ministri Kacinom, Janšo in Bavčarjem na temo »Kako smo osvobodili Slovenijo«. Pogovor je vodila TV novinarka Ljerka Bizilj. Nato pa so gostje odgovarjali na vprašanja obiskovalcev.
Slovenije, čeprav je naŠa obrambna zakonodaja liberalnejŠa od zahodnoev-ropskih. Sredstva, ki smo jih odvajali za JLA, so bila dostt večja kot sredstva, namen-jena slovenski TO, sporna pa so bila slednja. V zvezi s tem je kasneje sledilo vprašanje iz občinstva o namerah vodje Liberalno- demokratske stranke Jožefa Školča, da bi v času vojne zamenjali vlado. Podobno je zapisal Danilo Slivnik v svoji knjigi »Sto osamosvojitvenih dni«. Mini-ster za informiranje Jelko Kacin je to komentiral takole: »Nekateri so sila žalostni«. LDS namreč ni znala oceniti položaja in se prilagoditi raz-meram. To pa jo bo verjetno tudi drago stalo. Jelko Kacin, ki je bil tudi sam član te stranke, je povedal, da ga je LDS razočarala zaradi neneh-nega zaviranja pri sprejemu novih zakonov, četudi niso bili tako slabi.
Janša je povedal, da je naj-bolj realna nevarnost za Slovenijo jugoslovansko vojaško letalstvo, zato je tudi slovenska vlada poskrbela za ustrezno protiletalsko obratnbo. Slaba točka pa je tudi slovenski zračni prostor, ki ga Še vedno nadzoruje Jugoslavija. Ker je Slovenija majhna država, naj bi tudi v prihodnosti nadzorovala naš zračni pros-tor ena izmed naših sosed. Predpogoj za to pa je mednarodno priznanje Slovenije.
Obrambni minister je še opozoril, da se slabšajo odnosi med Italijo in Slovenijo, potem ko so se ponovno pojavili apetiti sosednje države do slovenskega in hrvaškega ozemlja. Janša vidi nevarnost v prisotnosti Italije v okviru posredovanja mednarodnih sil. Sosednja država bi »zaščitila« svojo manjšino, novih okupatorjev pa se ne bi tako lahko znebili. Zato Slovenija ne potrebuje mednarodnih sil, ker smo se sposobni braniti sami.
Vojne niso dobili mediji
Minister Kacin je povedal, da je bila vojna končno dejanje dolgega procesa. Maja lani se je Slovenija uprla poskusu izropanja orožja teritorialne obrambe. Siedil je proces obvladanja TO po pokrajinah in nakup novega orožja. To je bilo pomembno
politika
za kasnejšo možnost upora proti tujim silam. Po ministrovih besedah tudi ured-niki slovenskih časopisov niso verjeli, da se bo vojna nevarnost uresničila. Ob primeru ljubljanskega Dnevnika je Kacin zagotovil, da so obstajale povezave med urednikom in vodstvom vojaškega korpusa v Ljubljani. Zato je moral Meden zaradi protesta javnosti odstopiti.
Minister Kacin je še povedal, da vojne niso dobili mediji, pač pa so bili za to potrebni vojaški uspehi. Na Hrvaškem so uspeh na konferencah dosegli šele z uspehi na vojskovališčih. Druga stran uspešnejše slovenske informacijske bitke pa je or-ganizacija. Slovensko tiskovno središče je bila samo Ljubljana, medtem ko je takih informativnih centrov na Hrvaškem več. Nasprotniki so zato trdili, da se vojna v Sloveniji vodi iz Cankarjevega doma. Glede neuspešne hrvaške politike pa je še povedal, da so pomembni koraki, ki smo jih že naredili, ne pa tudi naši načrti. »Hrvaška stran veliko obljublja,« je povedal minister za infonniranje, »potem pa prdec in - nič!« Podobno napako delajo Hrvatje pri informiranju o neuspehih jugoslovanskega vojaškega letalstva.
Nekateri jugoslovanski piloti so v vojni za Slovenijo namenoma zgrešili cilje, kar pa v hrvaškem primeru razlagajo na dolgo in široko. S tem škodijo ravno tem pilotom, posebej pa tudi sami sebi.
Na vprašanje, ali je obstajal načrt o skupnem hrvaškem in slovenskem uporu zoper agresijo JA na eno od republik, je Janša odgovoril pritrdilno. Slovenska jav-nost je hrvaškemu vodstvu zamerila, ko je mirno prepustila JA, da je napadla Slovenijo iz hrvaškega ozemlja. Če bi Slovenija in Hrvaška reagirali enotno, bi danes bili bližje mednarodnemu priznan-ju, tako pa je sosednja republika še vedno v vojni. To ni razlog, da bi se sedaj Slovenija maščevala Hrvaški zaradi »junijske iz-daje«, saj je varnost Slovenije odvisna od položaja na Hrvaškem.
Kaj po izteku moratorija?
Minister Bavčar je povedal, da bodo po izteku moratorija slovenski državljani prečkali južno mejo na 36-tih mejnih prehodih. Vsaka država mora nadzorovati vstop in izstop državljanov skozi meje in tako bo tudi s SLovenijo. Posebno pozor-
nostbomo morali nameniti preprečevanju tihotapljenja čez naše meje.
Janša pa je zatrdil, da če ne bo delitve premoženja med jugoslovanskimi republikami, tudi Slovenija ne bo izplačala jugoslovanskih dolgov. Vsi trije ministri so se strinjali, da podaljšanje moratorija ne pride v poštev, saj bi nas s tem Evropa silila, da ostanemo v državi, ki je ni več.
Obiskovalci so Kacina vprašali tudi zakaj jugoslovanska letala niso napadla slovenskih mest, ta pa je odgovoril, da so eden izmed razlogov tudi pravočasne in-formacije, saj so z njimi preprečili najhujše. Slovenska stran je o namenih letalstva vedela takoj, ko so se letala dvignila iz letališč. Ponovni letalski napadi na Slovenijo pa so skorajda nemogoči, saj so vojaška letala umaknila iz Slovenije in Hrvaške v BiH.
Tako je zmagovalni »trio« ponovno navdušil občinstvo. Le zakaj mu ne bi pris-luhnili, saj bomo kmalu spet neodvisni in svobodni. Upajmo, da tokrat brez zračnih alarmov...
Igor Kršinar
ŠTUDENTSKA ORGANIZACIJA UNIVERZE V LJUBLJANI
Kersnikova 4, Ljubljana
RAZPISUJE
natečaj projektnih delavnic
Projektna delavnica pomeni samoiniciativno dopolnitev rednega študija (razis-kovalne naloge, seminarji...). Na natečaju lahko sodelujejo študenti in študentske skupine.
Prijava naj vsebuje: kdo konkurira, opis projekta, bilanco prihodkov in odhodkov, odgovorno osebo.
Prijave oddajte do 14. oktobra v tajništvo ŠOU na Kersnikovi 4 v Ljubljani.
Izbranim kandidatom bo Študentska organizacija Univerze v Ljubljani pomagala pri uresničitvi predloženih projektov.
war
KDO SE BOJI ARKANA?
f/0 so v noči 29. novembrapolicisti z Dvora zaustavili džip mitsubishi, JLV.SO aretirali štiri četniške teroriste: Dušana Bandiča, Zorana Stevanoviča, Dušana Cariča in znamenitega Željka Rdžnatoviča-Arkana.
Vnjihovem avtomobilu so našli večjo količino raznovrstnega orožja, ponarejene osebne dokumente, maskirne uniforme in četniško ikonografijo. Že na začetku se je pokazalo, da gre za nevarno teroristično skupino na ozemlju Hrvaške. Zas-tavljalo pa se je vprašanje, kako je mednje zašel Arkan. Težko namreč govorimo o Arkanu kot četniško orien-tiranem Srbu, saj takšne teze padejo v vodo takoj, ko spoznamo njegov življen-jepis. Polklovnik JNA je leta 1952 dobil sina Željka. Kmalu je postal mladostniški prestopnik, ki je v začetku 70-tih s pišotolo v roki zbiral kapital po evropskih bankah, restavracijah in hišah bogatašev. Leta 1975 so ga v Belgiji ob-sodili na deset let zapora. Pobegnil je v Francijo, kjer so ga ponovno zaprli, od tam pa je ušel na Nizozemsko.
Po takih avanturah po tujini je Arkan postal zelo zanimiv za UDBO. Poleti 1983 je nemška policija našla blizu Miinchna truplo Stjepana Durekoviča, nekdanjega direktorja zagrebške INE, ki je v Nemčiji objavil več protijugos-lovanskih knjig. Arkan se je večkrat javno pohvalil, kako je ubil Durekoviča,
toda nemški policiji je uspelo odkriti le to, da je bil bivši direktor ubit s pištolo in sekiro
Arkan si je ustvarjal image hitro in na spektakularen način. Deloval je zelo javno: ko se je vozil z roza cadillacom, uporabljal roke ali strelno orožje... Za vsako njegovo akcijo se jc hitro raz-vedelo, čigav podpis nosi. Vse bolj očitno je postajalo dejstvo, da zveza pod-zemlja ne odgovarja pred zakonom.
Arkan je torej počasi postal nedotakljiv, kar pomeni, da je združeval delo z organi za notranje zadeve in UDBO.
Po izlivu divjaštva na nogometnih stadionih in okrog njih je Arkan postal vodja Delij - združenih frakcij navijačev Crvene zvezde. V prostorih stadiona je odprl trgovino z klubskimi simboli in nekakšen urad, kjer je zaposlil nekaj naj-bolj vdanihnavijačev. Arkanniprišelna to mesto slučajno. Poleg komer-cializirane variante marketinga nasilja je imel tudi druge naloge. Njegove Delije so bile neformalna vojska za potrebe vladajočega komunističnega režima. Pod krinko apolitičnega jugoslovanstva so lahko najbolje služili potrebam Miloševičeve politike.
Obstajajo čvrsti namigi, da je Arkana ustoličil dol-goletni član uprave Crvene zvezde Radmilo Bog-danovič, sijer republiški sekretar za riotranje zadeve Srbije. Nedvomno pa drži, da je Arfcan odigral pomembnoj vlogo v ideološkem in lastninskem spopadu za Delije. Menili so, da ta navijaška skupina pripada Dfaškovičevem SPO. Vendar so se zmotili. Preko nekaterih ljudi iz klubskega vddstva so Delije prišle tudi pod vpliv Vojis-lava Sešlja. Toda končni zmagovalec je bil Arkan. S tem se je tudi končal spor med navijači in upravo kluba, ki ga je Arkan spretno zreduciral na politični spor med četniki in komunisti.
Torej, kako se je Arkan znašel v istem vozilu s čet-niki? Sedaj že lahko trdimo, da je bil del miloševičevske klike, kateri je bil vedno vdan in je pripravljala rušenje Hrvaške. Ko so ga hrvaški policisti ujeli, je vsempostalo jasno, da gre za »veliko ribo«. In kaj je storila hrvaška pravna država? Verjeli ali ne, pustila ga je na svobodi. Arkana so sicer obsodili, ven-dar so ga do pravnomočnosti obsodbe spustili na svobodo in ptica je doletela. Kmalu so se začela pojavljati vprašanja, kako je lahko prišlo do take napake. Toda kljub ogorčenju javnosti niti ministrstvo za pravosodje ni moglo narediti ničesar, saj je sodišče neodvisno. Zato razlaga predsednika sodnega sveta Vladimirja Vinje, da v trenutkurazsodbe nihče ni vedel, kako se bo Arkan obnašal naprej, ne zadovoljuje. Okrožno tožilstvo je sicer takoj po izrečeni sodbi vložilo novo tožbo vrhovnemu sodišču, vendar je do Arkana nemogoče priti.
Od vseh političnih spletkarjenj in govoric na temo Arkanove aretacije in izpustitve je morda resnici najbližja tista, ki govori, da je Arkan v zaporu »zapel« in so se zaradi možnega nadaljevanja sodnega procesa nekaterim začele tresti spodnjice. Predvsem tistim bivšim komunističnim veljakom, ki so si hitro nadeli HDZ-jevske barve. Vse skupaj pa je še en primer, ki kaže, da se še zelo dolgo ne bomo otreslibalkanskega blata, ki bo - vsaj tako je videti - še dolgo smrdelo.
BrunoLopandič
politika
Vknjigi so zbrane razprave, dokumenti in različne karte tis-tega, kar bi z eno besedo označili -velikosrbstvo. Je rezultat skupine av-torjev: Miroslav Brandt, Bože Čovič, Slaven Letica, Radovan Pavič, Zdravko Tomac, Mirko Valentič in Stanko Žuljič. Po vsebini je svojevrstna antologija velikosrbstva in cvetje političnega in intelektual-nega zla, kot jo je v predgovoru označil Slaven Letica.
Načertaniie
Eden izmed zanimivejših delov je vsekakor poglavje Izvori, v katerem predstavljena prva formulacija velikosrbske ideje - Načertanije Ilije Garašanina oziroma program zunanje in nacionalne politike Srbije proti koncu leta 1844. Med sredstva srbske politike Garašanin uvršča med drugim tudi posebne agente, ki bi opazovali razmere v takratni Bosni in Hercegovini, Črni Gori, Severni Albaniji, Slavoniji, Hrvaški, Dalmaciji in tudi Sremu, Banatu in Bački. Osredotočiti bi se morali predvsem na vojaške zadeve, raz-položenje ljudi do Srbije in poten-cialne nasprotnike srbske politike. Najprej določi srbski interes v Bol-gariji, kjer siSrbija delivpliv z Rusijo. Nato odbira srbski "lebensraum" proti Bosni, Hercegovini, Črni Gori in Severni Albaniji. StališČa, predstavljena v tajnem spisu Načer-tanije, so pomembna za razumevanje kasnejše srbske politike. Ker je obkrožena z velikimi državami (Avstrijo,   Turčijo,   Rusijo),   po
KORENINE VELIKOSRBSTVA
'nn izmed značilnosti vsake vojneje —/ ta, da jo skušajo agresorji in branitelji utemeljiti titdi"znanstveno". Tnkoje tudi vprimeru hrvaško-srbskega spopada, katerega predzgodovina se začenja v čnsu "'memorandumske Srbije", kijoje konkretizirala politikn Slobodana Miloševiča. Zanimivo paje, da so se analizc velikosrbstva tokrat lotili Hrvati, in sicer s knjigo "lzvori velikosrbske agresije".
Garašaninovem mnenju ne sme os-tati po površini majhna država. Njen geopolitični položaj je zelo občutljiv, zato je prisiljena v ekspanzijo.
Srbi vsepovsod
Nato je predstavljen dokument Srbi svi i svuda, ki ga je leta 1836 spisal Vuk Stefanovič Karadžič, po katerem Srbi živijo zares povsod: od Trsta, preko reke Bojane do Makedonije. Zanimiv je tudi kar-tografski del, v katerem so predstavljeni zemljevidi veliko-srbskih idej od leta 1844 do leta 1991. Zemljevidi predstavljajo Načertanije (1844), Cvijičev izhod na morje (1908), teritorialno širitev Srbije (1913 in 1918), načrt srbskih polkovnikov Simovica in An-tonijeviča (1918), Pašičev predlog amputacije (1926), predlog Iva Andrič v zvezi . z albanskim vprašanjem (1939), varianta Velike Srbije z enajstimi hrvaškimi občinami in maksimalistična Velika Srbija.
Knjiga predstavlja tudi tekst An-timemorandum, ki ga je spisal dr. Miroslav Brandt, nastal pa je leta 1986, kmalu zatem, ko je po Zagrebu začel krožiti famozni tekst Srbske akademije znanosti in umetnosti
Memorandum. Brandt je tekst predstavil hrvaškim intelektualcem in akademikom, vendar brez možnosti objave, saj so ga opozorili, da bi objava povzročila ncozigobne aretacije. Medtem ko je bil tekst An-timemorandum spravljen v temi, sc je srbska politika ravnala po Memorandumu. Dr. Brandt je tekst lahko objavil šele letos. Bralci si lahko v celoti preberejo tudi tekst skupine srbskih akademikov .
Antibirokratska revolucija
V analitičnem delu knjige se predstavlja Zdravko Tomac, zdajšnji podpredsednik hrvaške vlade. V tekstu analizira uresničevanje memorandumskih ciljev skozi politiko antibirokratske revolucije, ki je metafora za politiko Slobodana Miloševiča. Ta politika je šla skozi več etap: strmoglavljenje partijskega in državnega vrha Vojvodine, Črna Gora kot drugo oko v glavi, vzpos-tavitev izrednih razmer na Kosovu, 14. kongres ZKJ, boj za premoč v predsedstvu SFRJ in destabilizacija drugih republik.
Skratka: knjiga je pravi vodič skozi genezo hrvaško-srbske vojne, seveda skozi hrvaške oči.
MarkoKončar
war
¦ Z D R UŽITEV
j nadaljevanju objavljamo prevod ustave srbske tajne organizacije "Združitev ali smrt", ustanovljene leta 1911 v Beogradu, katere temeljni ciljje bila združitev vseh krajev, kjer živijo Srbi. Nnčin dela organizacije je v mnogočem podoben delu skupin, ki jih danes hrvaška politika imenuje teroristične. Najbolj znani član or-ganizacije je bil Dimitrijevič Apis, kije bil kasneje ustreljen.
USTAVAORGANIZACIJE "ZDRUŽITEVALISMRT"
I. CILJIN NAZIV
Čl.1
V cilju uresničitve narodnih idealov - združitve Srbstva - se us-tanavlja organizacija, katere Član je lahko vsak Srb, ne glcde na spol, vero, kraj rojstva, kot tudi vsi drugi, ki bodo iskrcno služili ideji.
ČI.2
Organizacija predpostavlja revolucionarno dclovanje, zato je in-stitucija popohioma tajna za širši krog.
Čl. 3 Organizacija nosi naziv "Združitev ali smrt".
Čl.4 Za uresničitev naloge organizacija:
- vpliva na vse §lužbene faktorje v Srbiji, družbcne sloje in celotno družbeno življenje;
- izvaja revolucionarno organizacijo po vseh ozemljih, kjcr živijo Srbi;
- zunaj meja se bori z vsemi sredstvi proti sovražnikom te ideje;
- ohranja prijateljske zveze s tistimi državami, narodi, organizacijami in posamezniki, ki so prijateljsko razpoloženi proti Srbiji in srbskomu plemenu;
- proža vsako pomoč tistim narodom in organizacijam, ki sc borijo za svojo nacionalno osvoboditev in združitev.
II. NALOGE ORGANIZACIJE
Čl.5
Najvišja oblast organizacije je Vrhovna Centralna Uprava s sedežem v Beogradu. Ta skrbi za izvršitev sklepov.
Čl. 6 Število članov Vrhovne Centralne Uprave je neomejcn. Načeloma
- čim maniši.
Čl.7
Vrhovno Centralno Upravo sestavljajo poleg članov iz Kraljevine Srbije tudi po en delegat iz srbskih pokrajin: -Bosne in Hercegovine,
- Črne Gore,
- Stare Srbije in Makedonije,
- Hrvaške, Slavonije in Srema,
- Vojvodine,
- Primorja.
Čl.8
Izvajanje organizacije v Srbiji sodi med neposredne naloge Vrhovne Centralne Uprave.
A L I
S M R T
Čl. 9
Izvajanje organizacije v pokrajinah zunaj meja Kraljevine Srbije pa sodi med naloge vsake pokrajinske uprave. Pokrajinska uprava je najvišja oblast organizacije v vsaki pokrajini.
Čl.10
Delitev organizacije na okrožne in ostale uprave bo urejena s poslovnikom or-ganizacije, ki ga bo izdelala in spreminjala Vrhovna Centralna Uprava.
Čl.ll
Vsaka uprava izbere predsednika, sek-retarja inblagajnika.
Čl.12
Sekretar lahko nadomešča predsediiika. Sekretarju se omogoči eksistenca s tem, da se ves preda organizaciji.
Cl.13
Delo predsednika in blagajnika je brezplačno.
Čl. 14
Odločitve o vseh zadevah se sprejmejo na zasedanju VCU z večino glasov.
Čl.15
Pri izvrševanju odločitve organizacije imata absolutno oblast predsednik in sek-retar.
Čl. 16
V izjemnih razmereh spreje odločitev predsednik skupaj s sekretarjem, vendar kas-neje obvesti VCU.
Čl. 17
VCU se deli na sekcije. Čl.18
VCU ohranja zvezo s pokrajinskimi upravami preko polnomočnih delegatov, ki so hkrati tudi člani VCU.
ČI.19
Pokrajinskim upravam se pušča svoboda dela. Samo izvajanje Sirših revolucionarnih premikov je odvisno od VCU.
Čl. 20
VCU regulira vse potrcbne znake za oh-ranitev tajnostiorganizacije.
Čl. 21
VCU je dolžna pravočasno obveščati vse člane organizacije o vseh pomembnih vprašanjih organizacije.
Čl. 22
VCU občasno kontrolira delo svojih uprav.
III. ČLANIORGANIZACIJE
Čl. 23
Pri vzpostavljanju organizacije vclja pravilo: komunikacija lahko potoka samo med določenimi in legitimiranimi osebami.
Čl. 24
Dolžnost vsakega člana je, da novači nove člane, pri čemer jamči z življcnjcm za tiste, ki jih je pripeljal v organizacijo.
Čl.25
Člani organizacije se med seboj ne poz-najo. Osebno se poznajo samo člani uprave.
Čl. 26             |
Člani se evidcntirajo po štcvilkah. Toda VCU jih mora poznati poimensko.
Čl.27
Člani organizacije se morajo brezpogojno pokoravati vscm ukazom svoje upravo kot tudi noposredno višjih uprav.
Cl. 28
Vsakčlanorganizacijcjedolžanporočatio vscm privatnGm in službencm, kar je v intcr-esu organizacije.
Čl. 29
Intoros organizacije jo nad vsemi drugimi interosi.
Čl. 30
Pri vstopu v organizacijo se član mora zavcdati, da izgubljasvojoosebnost. Nemore pričakovati slavo, osebne koristi, tako materialne kot tudi moralne. Tisti, ki skuša organizacijo izkoristiti za osebne, slojevske ali strankarske interese, bo kaznovan s smrtjo.
Čl.31
Ko cnkrat postano član, ne more izstopiti iz organizacijo.
Čl. 32
Vsak član prispeva organizaciji tcdensko članarino. Organizacija lahko denar zbira tudi po nasilni poti, če je za to potreba. ČI.33
Pri izvršcvanju smrtne kazni se bo VCU ravnala samo po tcm, da je kazen zanesljivo izvršcna, ne gledo na uporabljena sredstva.
IV. PEČATIN ZAPRISEGA      ,
Čl. 34
Organizacija ima pcčat v sredini močno zvita roka drži razvito zastavo, na njej pa mrvaška glava s prekrižanimi kostmi; poleg zastave nož, bomba in strup. Okrog je napis: Združitev ali smrt.
Čl.35
Pri vstopu v organizacijo član prebere zaprisego, ki se glasi:
"Jaz, N.N, ki stopam v organizacijo Združitev ali smrt", prisegam pod soncem, ki mo grcje, zemljo, ki me hrani, Bogom, krvjo svojih očetov, častjo in življenjem, da bom od tega trenutka do smrti zvesto služil or-ganizaciji in bil vedno pripravljen zanjo se žrtvovati.
Prisegam pred Bogom, častjo in življen-jem, da bomvsenalogeinukazebrezpogojno izvrševal.
Prisogam pred Bogom, častjo in življen-jom, da bom vse skrivnosti te organizacije ponesel v grob.
Naj mi sodi Bog ali tovariši v organizaciji, če prisego prokršim.
Celotno stvarstvo je po bajeslovni Logiki poučna komunikacija, s katero daje Najvišje bitje primer, zgled urejenosti. Nastanek človeka je Ie pri-zemljeni, miniaturni dupli-kat kozmogonije, zemljan in njegova srenja pa po(ne)-srečena epifenomena nebeŠ-kih referenc. V nrutskem zaporedju se iz grozečega Kaosa izlušči pomirjajoči Kozmos, periodični obredi pa simbolično reproducirajo božje stvarjenje in ga s tem ohranjajo. Sčasoma se renovacije vse bolj polnijo s historičnimi osebnostmi in dogodki. Produktivni stik z Zgodovino porodi razno-vrstne eshatološke orienta-cije. Ustoličevanje vladarjev je tako obenem tudi sim-bolična kozmogonična alegorija; še več: z njegovim »nastajanjem« ponovno nastaja tudi svct. Vez z Neminljivim podeli izbrancu kot prenašalcu Ideje preroško moč, privzvišeno pozicijo nad člani skupnosti, izločitev iz banalne vsakdanjosti; ter nenazadnje učiteljski mandat in mesijansko nalogo, ki ju mora na sebi las-ten naČin realizirati.
V svetem, »močnem« stvariteljskem trenutku pride do hierofantične ures-ničitve Ideje na tem svetu, kar se odtlej razutne kot začetek časa, letoštetje, kot mitski začetek vrste. ZaŠčitniška naklon-jenosti in izbranost od višjih sil posamez-nika »u-Človeči«, bolje rečeno »raz-človeči«, saj ga poveže z desubjek-tivizirano tvorbo - s samozadostno in posvečeno Skupino. Unio mistica pa je mogoča le za ceno odrekanja, bolečine članov, za ceno njihove konformnosti, ne-in nad-individualnosti, razosebljenosti. Stvarjenje se zaustavi na točki, ko je zagotovljeno preživetje celote, stik z Najvišjim pa ostane v rokah izbranih.
Upodobitev mitskega pradogodka, ki s svojo zunajčloveško naravo zagotavlja red na zemlji, se na simbolizirano izvorno Raz-merje navezuje z asociacijo čustev in misel-nimi zvezami. Po primere se nam ni treba spuščati v oddaljene etnografske poseb-nosti ali   raziskave prastarih   teokracij.
piše: Mitja Velikonja *,
IMAGINARIJ STVARJENJA
Tudi bolj ali manj direktni totalitarizmi 20. stoletja so si v svojcm okolju in na svoj naČin lastili poslanstvo lociranja Absolut-nega v najvitalncjših toČkah, iz katcrih so si gradili lastno legitimnost. Spornnimo se le apoteoa Velikih vodij, stvariteljske avre, kisejihjedržala,innaravnostreligioznega spoštovanja, ki so ga bili »founding fathers« deležni. Vzorna ilustracija dosiej povedanegajesedajžemalcezanemarjena skulptura Edvarda Kardelja na ljubljanskem Trgu revolucije. Oglejmo si jo pobliže, saj je s svojsko sporočilnostjo imago mundi nekega obdobja v slovenski zgodovini. Do prepoznavnosti je izklesan le prvi, Kardcljev lik, ki je z odločno nakazanim korakom pred drugimi. Na njegovi desni (!) in za njim so še dve ali tri kolikor toliko uobličene podobe, za terni pa še skoraj tucat neizdiferenciranih. V koz-mogonijiNajvišji ustvarja pozgledu Iastne slike, vsakemu vdahne del svoje Modrosti, katere količina in moč sta odvisni od ver-nikove oddaljenosti. Eden prej, drugi kas-neje, vsi pa je postanejo deležni. Dotlej so zgolj amorfna, brezoblična plastika, materia prima, konfuzna pol-človeška masa, ki čaka na žarek Neminljivega in se šele tako artikulira. Izposbvljenost Enega, ki nosi s seboj moč in si lasti ključ Skrivnos-ti, se sooči s spokojno, strnjeno varnostjo
večine, ki to plača z nebogljenostjo. Centralna podoba spomenika ni brezbrižni deus otiosus, rav-nodušen do zemeljskih zadev.Grezazačetnika vrste, dinamogeničnega an-ticipatorja nove Zgodovine, zastavonošo, ki je avantgar-distično »korak pred os-talimi«, dobesedno učitelj, ki naj prosvetli inertne sence. Splošni kod »božanske emanacije« se konkretizira: fronttnan,         prvoborec
»utelesi«, »povzroči« svoje naslednike, ki morajo zato nositi njegov simbolni pečat. V njegovem obličju se skriva u paideum skupine, kijona tak g način ustvari. Ta pa preživi J5 voditeljevo          (pogosto
% žrtveno) smrt, kar postane ff^ prekoobrednegaobnavljanja 3 odločilno inkulturacijsko u- napotilo naslednjim genera-cijam. Poslanstvo se do potankosti uresniči z novim načinom življenja vseh.
V pričujoči skici nisem imel natnena opozarjati na neko točno določcno idcološko ozadje spomenika, ki je sicer tako usodno preželo pretekla desetletja. Zanimivejša je primerjava logike sodobnih in arhaiČnih verovanj, ki zavestno in nezavedno odmevajo na istem mis-tificiranemu in mistifikatorskemu kon-tinuutnu. Konkretna lovljenja inaplikacije se sicer razlikujejo, osnovni mehanizem pa daje videz nekakšne transzgodovinske plazme, ki se pretaka skozi generacije. Kult in vera sta religijski nujnosti, večna pojava, ki nujno prescgata vsa zgodovinsko nat-kana ogrinjala, v katera se zaporedno odevata,zatrjujeDurkheim.Brezposebnih zadržkov pa ju lahko prepoznam v vsaki kolikor toliko konsistentni ideološki tvor-bi. V lupinasti Podobi in Imenu se nastani ne-človeška, divinizirana osebnost, in zanjo postane odločujoč isti princip, kot ga je Max Miillcr pripisal bogovom: da so imena brez bitja, ne pa bitja brez imen; bolj nomina kot numina. Mitskizapletsediah-ronično ponavlja skozi celotno Zgodovino neke kulture. Odtod njegova realna moč in funkcija. Tudi danes.
Mitja Velikonja
glob.
EURO ZMEDA
rcdcn napišem nekaj bescd o delu cvropskih institucij, naj povem, kako glcdajo na evropsko geografijo v Stmsbourgu. Na svetu so vsaj tri Ev-rope: geografski pojem, ki ga poznamo iz osnovne šole, »Evropa dvanajstih«, ki ji pri nas pravimo Evropskugospodnrska skupnost in »Evropa 25,26,.. «, kije pozndna fudi pod imetiom SvetEvrope.
VEGS se je združilo dvanajst držav z namenom, da združijo gospodarske potenciale in tako bolj konkurirajo ZDA in Japonski. Ideja je prerasla v politično združitev, ki pa je še niso dorekli. Ravno ko so nameravali urediti to vprašanje, so se začele separatistične tendence v SFRJ in sedaj tudi drugod po svetu. In v tem tiči glavni razlog evropske impotence pri reševanju krize v Jugoslaviji. Z razpravami o možnih rešitvah slovenskega, hrvaškega,... vprašanja so se pokazale vse razlike med pogledi članic EGS. Ena od institucij EGSje tudi Evropski parlament, čigar poslanci so voljeni neposredno glede na število prebivalcev članice (Od 6 do 81). V EP so zastopane različne močne evropske stranke (socialisti, Ljudska stranka, Liberalni demokrati, Zeleni,...). Sam parlament nima zakonodajnih pristojnosti, zato je njegovo delo zgolj konzul-tativno in reprezentativno. Zanimivi pa so pogledi evropskih par-
lamentarcev na situacijo v SFRJ. Prisoten je strah pred »odcepitvijo« Škotske in še nekaterih »paradržav«. Tudi Italijani so previdni. Nekateri angleški Liberalni derr\okrati pa odkrito priznavajo zgrešenost politike Evropske skupnosti in kritizirajo počasnost birokracije, ki ji načeljuje g. Van der Broek. Sicer pa je najvišji organ ES Svet ministrov (v primeru SFRJ zunanjih), kjer sedijo vse zvezde od DeMichelisa, Genscherja, Dumasa, do vsevednega van de Broeka. Ko je gospod DeMichelis prikorakal v Strasbourg, je dal jasno vedeti, da bo naslednji dan deževalo; kajti mnenje jespreminjal sto na uro. Tokrat jeza spremembo ugotovil, da na TV prikazujejo fotomontaže in da ima dovolj italijanskcga tiska, ki kar naprej potencira dogodke v sicer »mirni« ali pa vsaj ne tako vroči Jugos-laviji. Potem pa je zašciten s štirimi »teritorialci« odjadral naprej.
Sami poslanci so v vocini za priznanje Slovcnije, nekoliko se zatika pri Hrvaški. Ncki Anglež pa je pribil, naj se »Evropa« neha slepiti in že enkrat ugotovi, da je zmeraj za časom. Ko so poslali opazovalce v Slovenijo, se je zaostrilo na Hrvaškem, sedaj, ko so dosegli sporazum o prisotnosti na Hrvaškcm, sc vsescli v Bosno in Hercegovino. Evropa ni bila tista, ki je spodkopala državni udar v Sovjetski zvezi, dva dni je tiščala glavo v pesck in čakala, kaj bo, potom pa oznanila svojo neverjetno sposobnost, ker se ni »prenaglila« z izjavami o situaciji v SZ.
Ko govorimo o Svetu Evropc, ki je nastal na predlog VV. Churcilla leta 1943 kot nekakšni evropski Zružcni narodi, naj povem, da ta zveza združujc vsak dan več evropskih držav. SFRJ jebila prva na seznamu vzhodno-evropskih držav, ki naj bi jo sprejeliv zvezo. Trenutno je prva na seznamu tistih, ki naj bi ji odvzeli status opazovalca. Pravzaprav vsi čakajo, kaj bo. Ukrcpali bodo kasnejc. V organ, ki ga sestavljajo predstavniki nacionalnih parlamcntov in se imenuje Parlamentarna skupščina (v imenu Jugoslavije pa v njem »opazuje« tudi g. Anderlič), so se pridružile vse tri baltske države, ne še kot polnopravne članice, vendar bo kmalu slcdilo tudi to. Podoben postopek predvidevajo, sicersamo pohodniki,vendar kar na glas, tudi za Slovenijo, za Hrvaško pa samo v bifeju. Žal je tako, da v Evropi ne vedo kaj narediti s samostojno Hrvaško, kajti le-ta nima jasno določenih okvirov.
Predsednikteskupščinejepo vzoru svojcga kolega (predsednika Evropskega parlamenta sklical predsednike jugoslovanskih par-lamentov na klepet. Seveda se je le-ta razvil v obtoževanje in prepiranje. Na tiskovni konferenci sta se gospoda Žarko Domjan (Hrvaška) in Aleksandar Prlja (Srbija) stepla za mikrofon. Gospod Bučar pajcžedal vedeti,da nimamo veččasa za reševanjebalkanske kuhinje, kajti naša ekonomija je pri koncu in moratorij jo bo umoril.
Ko sem se pogovarjal z gospodom, ki dela v direkciji za pravne zadeve pri Svetu Evrope, mi je natrosil nekaj »evropskih« pogledov na svet. Najprej mi je zatrdil, da je treba nujno rešiti krizo v Jugos-laviji in zaščititi manjšino na Hrvaškem. Pri tem je mislil, da so Srbi še kar ogfoženi. O zaščiti veČine še nc razmišljajo oz. začenjajo sedaj. Drugi funkcionar, ki očitno bolje pozna razmere v Jugi, pa je povedal, da sozačeliHrvati, kisossvojimi idejamioHrvaškidržavi, kjer so Srbi gosti, zbudili zmaja, ki ga sedaj v svoje namene koristijo beograjski komunisti in nacionalisti. Satn ne vidi enostavne rešitve problema in verjame, da je meja med republikama v vsakem primeru nepravična.
Ko smo sedeli v bifeju, smo od diplomata priSvetu Evrope slišali, da je podatke za prestreg ugandskega aviona dobila JA od ameriške obveščevalne službe. Tako se v diplomatskih krogih sprašujejo, kakšen je ameriški interes v vsej zadevi. Jasno jim je, da dokler ne najdemo bogatih izvorov nafte ali ne naredimo jedrskega orožja, ameriške intervencije ne bo.
Če smo zadnjič budili Evropo, ji po vseh broekovskih, car-ringtonskih in ostalih poskusih lahko rečemo samo »LAHKO NOČ, EVROPA, KJERKOLI ŽE SI«. V Združenih narodih pa tudi ni pričakovati čudežev. Upamo le, da bo od 7. oktobra vse drugače. 20. oktobra pa je obletnica osvoboditve Beograda.
MatjažTavčar
globus
POSREDOVANJA MIROVNIH
SIL
ZDRUŽENIH
NARODOV
Metode in mehanizmi Združenih narodov za preprečevanje in ustavitev konfliktov v svetu so zelo različni Do sedajje organizacija posredovala v obliki opazovalca ali misije za ugotavljanje dejstev, s pomočjo nadzorovanja ali plebiscita, s pomocjo skupin za pomočpri sklepanju premirja in v vlogi posrednika ali nadzornika. V povezavi s hrvaško srbsko vojno pa se vedno večkrat postavlja vprašanje posredovanja mirovnih sil, znanih kot modre čelade.
Varnostni svet se oboroženih spopadov loteva bodisi z uk-repi, ki naj bi preprečevali nadaljnje širjenje spopadov in nadzorom kriz-nega žarišča, kar konkretno pomeni s posredovanjem vojaških opazoval-nih misij, bodisi s posredovanjem mirovnih sil Združenih narodov. Vojaška opazovalna misija, ki je iz zgodovine znana kot kašmirski primer, je sestavljena iz neoboroženih oficirjev iz držav članic Organizacije združenih narodov. Njena naloga je, da na podlagi svojih opazovanj (spoštovanje prekinitve ognja, kršenje premirja itd.) obvešča
generalnega sek-retarja, ki naprej obvešča Var-nostni svet o raz-merah na kriznih področjih.
Mirovne sile Združenih naro-dov pa so oboro-žena vojska, ki jo prav tako ses-tavljajo   vojaki
držav članic organizacije. Njihov cilj je preprečevanje oboroženih spopadov in pomoč pri vzpostavitvi in ohranjanju miru. Najpomembnejše načelo, ki ga narekuje njihovo pos-lanstvo, je popolna nepristranskost. Svoje orožje lahko uporabljajo le v samoobrambi. Mirovne sile Združenih narodov so dosedaj igrale pomembno vlogo v Kongu, današnjem Zairu, na Cipru in Bližnjem vzhodu.
____________Zaire____________
Republika Kongo, sedanji Zaire in bivša belgijska kolonija so konec junija   1960 dosegle svojo neodvis-
nost. Toda kmalu so se pričeli neredi in Belgija se je odločila, da bo v nek-danjo kolonijo poslala svojo vojsko pod pretvezo, da bo zaščitila bel-gijsko civilno prebivalstvo, ki do tedaj še ni zapustilo države.
12. julija 1960 je Kongo uradno zaprosil za pomoč Združene narode, da bi ubranil svoje ozemlje pred vojaško agresijo tuje države. Var-nostni svet je pozval Belgijo, naj umakne svojo vojsko in pooblastil generalnega sekretarja za nudenje vojaške pomoči Kongu. Poleg vojske so prišli v Kongo tudi civilni strokovnjaki Združenih narodov. Za tedanje razmere je bila to zelo obsežna akcija te svetovne or-ganizacije, ki je za potrebe Konga mobilizirala več kot 20.000 oficirjev in vojakov. Njihova naloga je postala še težavnejša po umoru bivšega pred-sednika vlade in borca proti kolonializmu Patricea Lumumba leta 1961. Kongo je bilo potrebno zaščititi pred vmešavanjem tujih držav, posebno nevarnost pa so predstavljali tuji plačanci in uporna provinca Katanga, ki je dobivala iz-
I
globus
1
datno pomoč tujine. Od septembra 1961 do decembra 1962 so bili trije močni spopadi med pripadniki secesionističnih sil in mirovnimi silami Združenih narodov.
Februarja leta 1963 je Katanga spet postala del Konga in začelo se je ob-dobje postopnega umika oboroženih sil ZN. Zadnji vojak OZN je zapustil Kongo 30. junija 1964. Nova država je bila še naprej deležna civilne pomoči v okviru enega največjih programov pomoči, ki so jih do tedaj organizirali Združeni narodi. Samo v letu 1963-64 je v akciji sodelovalo 2.000 strokovnjakov z različnih področij znanosti.
_________Ciper_________
Z ustavo, ki naj bi vzpostavila rav-notežje sil in interesov med ciprskimi Grki in Turki, je Ciper leta 1960 razglasil svojo neodvisnost. Posebna pogodba, ki sta jo sklenili Grčija in Turčija je zagotavljala spoštovanje ustave in ozemeljske celovitosti Cipra.
Decembra leta 1963 so na otoku izbruhnili nemiri med obema narodoma in Ciper se je pritožil pri Organizaciji združenih narodov zaradi turškega vmešavahja v njihove notranje zadeve.
4. marca 1964 je Varnostni svet predlagal ustanovitev mirovnih sil Združenih narodov na Cipru (United Nations Peace Keeping Force in Cyprus-UNFICYP) z namenom, da bi preprečili nadaljnje spopade in pomagali pri nadzorovanju miru v državi. Njihov mandat so sproti podaljševali vsakih šest mesecev.
Položaj se je močno zaostril 15. julija 1974 po poskusu državnega udara ciprskih Grkov in Makariosovih političnih nasprot-nikov. Sledila je vojaška intervencija Turčije in njenim četam je uspelo vzpostaviti nadzor nad severnim delom otoka. Spopadi so bili prekin-jeni šele 15. avgusta 1974 po večih neuspešnih pogajanj v Žertevi. Pos-ledice so bile katastrofalne in za humanitarno pomoč je zaprc>9ilo okrog 200,000 ljudi.
Novembra 1974 je Generalna skupŠčina ZN enoglasno pozvala vse države, naj spoStujejo suverenost, teritorlalno celovitost in neodvisnost Cipra. ZdtuŽeni narodt so zahtevali takojSen umik vseh oboroženih sil 2
otoka, prekinitev vmešavanja tujih dtžav v notranje zadeve Cipra in zagotovila za varno vrnitev begun-cev na svoje domove. Od obeh vpletenih strani pa so zahtevali, da nadaljujeta svoja pogajanja, ki so bila prekinjena februarja leta 1975 s strani ciprskih Turkov. Mesec dni pozneje je Varnostni svet zahteval obnovitev pogovorov. Prvi krog obnovljenih pogajanj se je začel 28. aprila 1975 na Dunaju. Med zadnjim krogom pogovorov sta se sprti strani sporazumeli, da se ciperskim Turkom z juga otoka pod nadzorom Zdmženih narodov dovoli prehod na sever, prav tako pa tudi določenemu številu Grkov, da so se tako lahko sešli s svojimi družinami.
Februarja leta 1977 sta se pod ok-riljem generalnega sekretarja ZN v Nikoziji sestala ciprski nadškof grške pravoslavne cerkve Makarios in predsednik Turške federalne države Rauf Denktaš. Sporazumela sta se o novih smernicah za pogovore predstavnikov obeh narodnostnih skupnosti na otoku. Pogovori so se nadaljevali konec marca in v začetku aprila 1977, maja in junija 1979, av-gusta 1980 in zadnji 14. aprila 1983.
15. novembra 1983 so oblasti ciprskih turkov razglasile Turško Republiko Severni Ciper. Varnostni svet ZN pa je 18. novembra sprejel sklep o neveljavnosti te deklaracije in vod ciperskih Turkov zahteval, da jo umaknejo. Misija Združenih narodov pa se je nadaljevala do sklica var-nostnega sveta 3. maja 1984 in sprejet-ja resolucije, v kateri so oblikovali sklep, da bodo ozemlje upravljali Združeni narodi.
_______Bližnji vzhod_______
S problemom Bližnjega vzhoda se Združeni narodi ukvarjajo že od svoje ustanovitve. Posredovali so v spopadih, ki so na tem ozemlju, večni tempirani bombi, izbruhnili v različnih časovnih obdobjih.
Prvi, najbolj pereč bližnjevzhodni problem je vsekakor palestinsko vprašanje. Združeni narodi so ga pričeli obravnavati že leta 1947, ko je bila Palestina še pod britansko upravo. Generalna skupščina ZN je odobrila načrt za razdelitev ozemlja na arabsko in židovsko državo, Jeruzalem pa naj bi dobil mednarodni status. Načrt so Arabci odklonili. Leta
1948 se je britansko kraljestvo odrek-lo ozemlju i, ki ni obetalo drugega kot večno kor.vfliktno področje, in še is-tega leta' so proglasili državo Izrael. Tedaj so;i. >e ob pomoči arabskih držav pričeli n; apadi palestinskih Arabcev na novo ustanovljeno državo. Na ozemlje : so Združeni narodi poslali skupino vojaških opazovalcev, ki so delovali v okviru Organizacije Združen lih narodov za nadzor premirja v Palestini (The United Na-tions Truc e Supervision Organization in Palestine-IUNTSO). Leta 1949 je po posredo\ ranju Združenih narodov pet držav r - Izrael, Egipt, Jordanija, Libanon in Sirija - podpisalo sporazum ie o premirju.
Po i\c icionalizaciji Sueškega prekopa s o Izrael, Francija in Britanija napadle I igipt. Generalna skupščina ZN je tako j sklicala izredno zasedanje, na katerc ?m so sprejeli zahtevo o takojšnji prekinitvi ognja, o umiku vsch tujih vojaških enot iz Egipta in odobrili i astanovitev Izrednih enot Združenil- marodov (The UnitedNations Emergency>Forces-UNEF). Mirovne sile so nadzor ovale umik agresorskih sil in bile ščit r ned egiptovsko in izraelsko vojsko. Iz Egipta so se umaknile maja 1967, ko r li bilo več potrebe za njihovo posredov, anje.
5. junij a istega leta so spet izbruh-nili spo padi in Varnostni svet Združeni ih narodov je na nemirno ozemlje p oslal skupino opazovalcev Or-ganizacije Združenih narodov za nadzor premirja ( UNTSO),\A so nadzorovali prekinite\ / ognja.
22. noi/embra 1967 je Varnostni svet sprej< 2I resolucijo 242, s katero so postavili osnovna načela miru na Bližnjem ^ vzhodu. Na krizno žarišče so poslali posebnega predstavnika za Bližnji vz hod, ki je vodil pogajanja med Egip tom, Izraelom in Jordanijo, kajti Sirija 1 je bila edina, ki ni sprejela resolucije 242. Švedski diplomat, ki mu je bila zaupana ta težavna naloga, ni dosege l nikakršnega uspeha, kajti stališča p »osameznih držav so bila prevečras slična.
6.oktob ra 1973 sta egiptovska in sirska viojska napadli izraelske položaje i.n OZN je z novo resolucijo 338. od ot:>eh strani zahteval premirje, vendar sc > se spopadi nadaljevali. Na ozemlje so poslali Izredne sile Združenih narodov (UNEF), ki so štele 7.000 voji akov. Do sporazuma med
globus
Egiptom in Izraelom so prip eljala šele jjogajanja in mirovna konferenca v Zenevi 21. decembra 19?'3. Obe državi sta septembra 1975 p odpisali poseben sporazum, po katert *m je bil predviden nadaljni umik Izraela. Sporazum je bil realiziran fo bruarja 1976 z vzpostavitvijo t.i. 'feampon cone' pod nadzorom Izrednih sil Združenih narodov (UNEF).
Sporazum o premirju jnned Iz-raelom in Sirijo je bil podpis; * n konec maja leta 1974. Varnostni svet je na sporno ozemlje poslal Opazoimlne sile Združenih narodov za » nadzor razoroževanja (United Natiions Dis-engagement Observer Force-i IINDOF), ki so štele 1.250 vojakov iz Avstrije, Kanade, Finske in Poljske in wpazoval-cev Združenih narodov z a nadzor premirja(UNTSO).
Velik korak na poti k miru na Bližnjem vzhodu so j pomenili Campdavidski sporazumi r ned Egip-tom in Izraelom, podpis lani Sep-tembra 1978 in marca na;slednjega leta, neposredno po obisicu egip-tovskega predsednika Sa data v Jeruzalemu. S sporazumom se niso strinjali Palestinci, ki so mu o»< fitali, da v njem niso upoštevane pravi c :e pales-tinskega ljudstva in da je bil p odpisan v odsotnosti PLO. Spor je zgladila Generalna skupščina Združenih narodov in sledil je umik iLzraelske vojske z okupiranega Sinaja. L -eta 1982 se je s spornega ozemlja umak j lil zadnji izraelski vojak.
Hrvaška?
----------------------------------------r-------------
Lahko bi bila naslednj.a na sez-namu. Evropska skupnost,, ki je do šedaj brez uspeha reševal^i krvavo vojno med Hrvati in Srbi je nemočna dvignila roke. Toda Združe ;ni narodi še vedno oklevajo. Jugo slavija je namreč poseben primer ; v med-narodnih odnosih še vedi 10 obstaja kot edini pravno veljavn i subjekt, dejansko pa je že razpadla v saj na dve novi državi in preostanek, kar pa ni mednarodno priznano. Or ^anizacija Združenih narodov stoji s edaj pred teoretičnim vprašanjem, ki bi bil lahko dvorezen meč. V prim leru, da bi se odločila za posredovanje modrih čelad, bi to pomenilo, da hrvaško srbska vojna niso notranje zadeve Jugoslavije, ampak da gre chr facto za agresijo ene države nad dm J50.
EriiKa Repovž
IZEVROPE
PREKO AMERIKE
VOZN
piše: Erika Repovž
Srbsko hrvaška vojna je postala jugoslovanski vsakdan, ki se ga počasi privajamo. Prav tako se privajamo dejstvu, da Evropa, v katero tako silimo in si je želimo, ni sposobna presekati gordijskega vozlja. Postarani diplomati so kljub plemiškim naslovom, za kaj takega očitno že preveč upehani. Jasno postaja, da jim z diplomatskimi manevri in mirovnimi konferencami ne bo uspelo rešiti balkanske enačbe za kvadraturo kroga. Edini, ki še uspejo zbrati nekaj moči za porivanje zarjavelega kolesja ev-ropske diplomacije, so Avstrijci, ki so svojemu veleposlaniku pri OZN naročili, naj skliče izredno sejo varnostnega' sveta. Mock ne izključuje možnosti, da bi OZN, če se bo vse drugo izjalovilo, v Jugoslavijo poslala svoje mirovne čete. In nam preostane le, da se že neštetič vprašamo, kaj sploh še čakajo in v kakšne namene so dosedaj izgubljali svoj dragoceni čas. Namesto, da pošiljajo lorde, ki v belih rokavicah rokujejo z oboroženo hordo divjakov, ki se jim po žilah, več kot očitno, pretaka janičarska kri, bi bilo pametneje, da pričnejo kovati novo vojaško strategijo za ekstremno nevarno geografsko področje, ki mu avtohtoni prebivalci pravijo kar Srbovina.
Toda dokler se evropska skupnost ne bo sposobna zmeniti, ali so poklana in razmesarjena trupla ljudi, žrtve vojne, ali morda strastnih ljubezgnskih srečanj med pripadniki hrvaškega in srbskega plemena (kot to verjetno le z njemu znanega zornega kota razlaga italijanski zunanji minister De Michelis), ne bo mogla učinkovito ukrepati. To pa lahko traja, po dosedanjih izkušnjah, tudi malo daljšo večnost.
V brezizhodnem položaju Evropa očitno ni videla druge rešitve, kot da ravna po preizkušenem receptu, ki je nam, Balkancem, zelo dobro znan in se glasi: »brigo moja predi na drugoga«. V tem primeru so si breme na svoja ramena oprtali Američani. Svojo politiko reševanja krize v Jugoslaviji bodo reševali preko Združenih narodov. OZN se je sestala za zaprtimi vrati in francoski ambasador Jean-Bernard Merimee, ki je ta mesec predsednik Varnostnega sveta, je že imel ločene posvete z ambasadorji petih držav stalnih članic. Največja ovira na poti bi lahko bili Kitajska in SZ, toda videti je, da ne bosta dali veta na to, da prične Varnostni svet uradno obravnavati Jugoslavijo. Morda bo prav njim po kakšni neplodni, večurni, neuspešni debati postalo jasno, da Jugoslavija kot mednarodni subjekt ne obstaja več in ne rešujejo problemov v okviru ene države, ampak imajo opraviti z agresijo jugoslovanske armade in Srbije na Hrvaško. In po mojih izračunih sta to najmanj dve državi.
globus
1
MAMA, HOČEM SE
ODCEPIT!
Zgodovina ni tako preprosta zadeva, kakor nam jo hočejo prikazati v šolah. Ni tako enostavna in ni tako prosto tekoča. Mirno teče le čas in zgodovino včasih pusti močno za seboj. Morda se vam je občutenje tega vcepilo v zadnjih dveh letih. Opazujoč razvoj dogodkov v Jugoslavijl Ali pa vsaj med gledanjem War & Remembrance. Da, če bi v 40-ih zmagal kdo drug na ameriških volitvah, bi Slovenci še zmerom živeli v rajhu, Primorci pa bi se prav zdajle tnorda tepli recimo ob Viktorijinem jezeru, nekje ob ekvatorju...
Pripetilo se je že marsikaj, vendar lahko ta marsikaj laično poenos-tavimo v eno komponentno: boj za ozemlje, prostor, pri čemer se ograjujem od navidezne podobnosti z Morgen-thauovo monistično teorijo boja za moč. Prostor je poleg časa (spet poenos-tavljeno) namreč druga determinanta zgodovine. Ker se je za čas nemogoče boriti, se je treba boriti za zemljo, ki je pač izhodišče ostalega delovanja: nekje pač mora vsakdo imeti nekakšen sedež, vsakdo mora biti nekje na svojem. Po drugi svetovni vojni $o to spoznali tudi zakulisani svetovni »gospodarji«, Židje, in izsilili svoje zadnje zatočišče, Izrael. Na drugi strani so kolonialne velesile, nekatere prej druge kasneje, pričele spoznavati, da se da prekomorskim ek-sotičnim deželam, potrebnim civilizatorjev, gospodariti tudi brez neposrednega političnega nadzora. Danes, ko razviti svet počasi drvi v infor-matično družbo, v kateri ozemlje bolj ali manj izgublja na pomenu (čeprav korenina nekje mora biti!!!), se v ostalih delih Zemlje mnogi še vedno bojujejo za prostor na najrazličnejše načine. In se še dolgo bodo - najbrž predvsem z uporabo sile. Kajti nihče ne daje rad proč nečesa, za kar misli, da je njegova last - logično, kajne!? Zato se pač Srbi in Hrvati tako koljejo za tistih nekaj vasi ob Donavi, v Kordunu in Baniji, ter za boške v Liki in kamenje v severni Dalmaciji. Dejstvo je, da Jugosi še ne živimo v informatični
družbi.   Kar  implicira,   da   smo  v današnjem svetu med revnimi.
Žal je nacionalizem obojih izšel direktno iz komunizma. Iz enoumja tore) v enoumje. Kakor Beograd ni mogel razumeti, da se del države (Slovenci, Hrvatje) hoče »osamos-vojiti«, tako tudi Zagreb ni mogel dojeti, da se del »države« (Srbi na strnjenem ozemlju) hoče »osamos-vojiti« in se - pazite! - priključiti Beogradu. Česar dinaridi Kninčani, normalno, prav tako niso zmogli razumeti v primeru hrvaških vasi v svoji občini, ki so hotele ostati na Hrvaškem. In prav zaradi tega okučanskim Srbom ni jasno, da Hrvatje ne bodo kar tako pustili, da jim kdo preseka glavno cestno in železniško prometno žilo. Balkanci so težko ozdravljivi ekonomski samomorilci.
Vendar pa želja po deformiranju svojih obstoječih držav ni posebna lastnost le topoumnih ljudstev, med katera žal sodijo tudi Balkanci. Tudi v integrirajoči se Evropi se hkrati s procesom globalizacije jača proces in-dividuacije, po domače povedano: veča se pomenlokalnih skupnostiinregional-nih oblasti. Toda pametnejša ljudstva počno to precej pametneje, postopoma in ne kakor to počno zmanipulirani Jugosi (že stoletja sicer) na revolucionarne načine. Tako je pač, ko je neka politična entiteta brez prave opozicije. No, vsekakor je dejstvo to, da
so vedno in povsod nekateri, ki niso zadovoljni z obstoječim redom ali celoto, v katerem živijo. In kakor nam kaže preteklost, vsi enkrat doživijo svoj trenutek, svoj čas, oziroma - kot bi dejal VVarhol - vsakdo ima svojih pet minut slave. Pet minut ali pa petsto let. Koliko časa ima na razpolago neodvisna Slovenija? Odgovor na to nas sedaj ne zanima. Kakorkoli že, če se močna elita nezadovoljnežev najde skupaj strnjeno na nekem ozemlju in če ji uspe za svoje načrte povleči za seboj še manipulabilne množice, torej demos, kar je odvisno od mnogih dejavnikov (npr. verska, etnična, jezikovna ali kulturna ločenost, nadzor nad mediji), potem pride av-tomatično do separatizma!
Separatisti se borijo za prostor; teritorialno avtonomijo ali suvereno državo. Ce se ne borijo za teritorij, potem to pač niso separatisti. V modernih med-narodnih političnih odnosih namreč velja, da so za priznanje neke politične entitete, torej države, potrebni najmanj trije konstitutivni faktorji: 1. ozemlje, 2. ljudstvo, ki na tem ozemlju živi, ter 3. efektivna oblastna temozemlju. Za priz-nanje neke države (separirane & suverenizirane) so poleg tega usodnega pomena še diplomatske igrice, kar se je pred kratkim zelo lepo pokazalo na primeru SZ: donedavnega največja prepreka za suverenosti iščoče dežele je sedaj sama dala zeleno luč za stvari, ki jih ne more preprečiti doma. Vendar tu nebomo o diplomatskihhokus-pokusih. Kakor nas tudi ne zanimata tista oddal-jeha preteklost in v meglo zakrita prihodnost. Dejstvo je, da se skozi čas časi spreminjajo, kako se je od vekomaj spreminjalo vse in kako bi rekel Heraklit: Panta rhei - zato je treba izkoristiti trenutek, sedanjost.
Svetovni separatizmi
Svetovne separatizme bi lahko tipologizirali na različne načine; na primer glede na to, ali so že izraženi ali ne; če so, na kakšen način (oborožen odpor celotnega ljudstva oz. etnične skupnosti, se pravi večine, občasen terorizem močne manjšine ali prisot-nost zgolj pri redkih, ekstremnih posameznikih); glede na cilje (av-tonomija znotraj neke države, samos-tojna država ali pa odcepitev in združitev z neko drugo državo, recimo matičnega naroda) oziroma glede na pragmatičnost vs. brezkompromisnos-ti. Seveda bi se na ta način zapletli v labirint, ki bi bil za bralce nezanimiv. Zato se bomo držali geografskega prin-
______________II
cipa, pri čemer bomo izpustili Sov-jetsko zvezo, o kateri je bilo dovolj govora v prejšnji številki Tribune.
JUZNAAMERIKA
V Južni Ameriki kot sploh v Novem svetu trenutno ni separatističnih gibanj. Takšna tradicija ne obstaja in tudi na horizontu se ne kaže nič novega. Odkar so se španske kolonije med 1810 in 1830 separirale od Španije in Brazilija 1822 od Portugalske, so se tu meje spreminjale le še s posameznimi vojnami ter v amazonskem kotlu. Njihov odnos do ev-ropskih zdrah je bržkone nevtralen, ne smemo pa zanemariti potencialnega vpliva Španije, ki je med članicami ES najostrejeproti spremembam, in dejstva, da je Brazilija federacija po vzoru ZDA in kot taka nenaklonjena konfederalnim procesom. Preostala indijanska plemena sicer niso nikakršen problem, ker niti ne vedo, da so v Braziliji, kakor tudi ne uporniški        kangačeirosi        na
severovzhodu. Peta največja država sveta je tudi dokaj homogena, zato se zdi njena dezintegracija malo verjetna. In-tegracija JA držav je pred vrati.
SREDNJA AMERIKA
Tudi tu ni znakov separatizma, čeprav so revne državice neprestano vpletene v najrazličnejše državljanjske vojne in celo takšne spopade, kot je bila 1969 nogometna vojna med Hon-durasom in San Salvadorjem zaradi kvalifikacij za mundial 1970. Edina večja država, Mehika, je stabilna, medtem ko so otoške državice že itak tako majhne, da manjše skoraj ne morejo biti. Na Malih Antilih, Angleži jim pravijo Zahodna In-dija, se tega zelo dobro zavedajo, zato nekateri že razmišljajo o določenem združevanju. Skupno športno moštvo za baseballje dober začetek.
SEVERNA AMERIKA
Je sestavljena le iz dveh glomaznih držav iz sedanjega zemeljskega hegemona ZDA, v katerih po secesijski državljanski vojni 1861-65 o kakršnem-koli odcepljanju ni govora, in Kanade, ki je osamljen primer nestabilnosti te vrste na zahodni polobli.
KANADA je gigant z gigantskimi provincami, od enajstih so le tri majhne. Quebec je provinca, v kateri je v večini francosko govoreči živelj, v glavnem potomstvo starih francoskih priseljen-cev, preden je Quebec postal angleška kolonija v sklopu Kanade. Quebeški separatizem se je sicer začel že v 1970-ih,
globus
vendar nas tu zanima le sedanja konstitucionalna kriza v Kanadi. Kanadčani seveda vse počno mirno in počasi ter dosledno legalistično. Ker na lanskoletnem srečanju vseh provinc zaradi nasprotovanja Manitobe in Nove Furlanije niso sprejeli 1987. začrtanega soglasja o spreminjanju ustave (Ontario in Quebec naj bi imela veto, potrebno pa bi bilo tudi soglasje dveh zahodnih in dveh atlantskih provinc), se je država znašla pred razkrojem. Quebeški premier Robert Bourassa je februarja zagrozil z referendumom o suverenos-ti te province oktobra 1992, če do tedaj ne bo sprejeta nova kanadska ustava. Vladajoča liberalna stranka se je za to odločila, potem ko so raziskave jav-nega mnenja po konvenciji opozicijske nacionalistične Parti Quebecois pokazale, da je $/4 Quebečarwv za od-cepitev. Za obnovljeno federacijo obstaja spet nekaj več možnosti, odkar so se quebeški poslovneži v začetku julija 75 odstotno izjasnili za ohranitev Kanade.
AFRIKA
Čeprav je večina mej v Afriki arbitrar-nih samovoljnih ali pa slučajno pos-tavljenih med prejšnjimi kolonialnimi gospodarji, je bilo njihovo spreminjanje do nedavnega še tabu. Po pridobljenih neodvisnostih so se nove politične elite zadovoljile s teritorijem, ki so ga imele v rokah, čeprav je do vmeša vanj v notranje zadeve sosed prihajalo (npr. 1978 inter-vencija tanzanijske vojske v Ugandi), bilo pa je tudi nekaj miroljubnih modifikacij. Separatistične vojne so se zato končale v korist centrov (v Nigeriji potlačili t.im. Biafro 1967-70, v Zairu od-cepitev Katange 1960-64), v ostali črni Afriki do njih niti ni prišlo. Namibijskega boja za neodvisnost 1975-90 najbrž ne moremo šteti za odcepitev od JAR. V arabskem delu Afrike je drugače.
1
ZAHODNA SAHARA)e v podobnem položaju, kot je bila Namibija. Okupirana od Maroka 1975 po odhodu Špancev je sedaj predmet razsojanja ZN. Januarja 1992 naj bi se odvil referendum o neodvisnosti, za katero se bori fronta Polisario proti Maročanom, ki so tu in-vestirali ogromne vsote, da bi pridobili volilce. Problem se postavlja pri tem, kdo naj bi volil: za OZN velja španski cenzus iz 1974 (74.000 tedanjih domačinov), po maroški logiki naj bi to bili tudi kasnejši prišleki (+ 46.000). Vseh prebivalcev je 200 tisoč na 250 tisoč km ozemlja. Maroški kralj Hasan lahko referendum sicer prepreči (za odlog je že prosil), vendar mednarodno okolje temu ni naklonjeno.
ETIOPIJA. SOMALIJA. Na afriškem rogu nove meje pravzaprav niso potrebne, le do atlasa iz 1935 bo treba paziti. V Etiopiji se je sicer s porazom stalinističnega diktatorja Mengistuja (ki je nasledil cesarja Haile Selasija) junija letos končala 30-letna secesijska gverila Eritrejcev EPLF (Eritrean Peoples Liberation Front), nova vlada ses-tavljena iz EPRDF pa se je izkazala za izrazito tolerantno ter obljubila v dveh letih svobodne volitve in model ohlapne federacije, Eritrejcem pa referendum o samostojnosti pod mednarodnim nad-zorstvom. Na severu Somalije pa se je nekdanji britanski del, 1960 združen z italijanskim, deklariral za neodvisno republiko Somaliland. Somalija kot država dejansko ne obstaja več in je zaradi medplemenskih spopadov (med klanoma Darod in Haiwye ter njunimi podklani - vsi so oboroženi) padla v popoln kaos. Edina preostala ambasada v Mogadišu je italijanska v neki baraki, bivša občasna izvoznica banan in goveda v totalnem razsulu.
SUDAN je nov primer separatizma, najbrž pod direktnim vplivom dogajanja
v sosednji Etiopiji, kjer je nova oblast prelomila afriški tabu ter odprla nevarno Pandorino skrinjico. Po državljanski vojni med muslimanskim arabskim severom in krščansko-animističnimi »anya-nya« z juga 1965-72 se je podobna situacija ponovila 1983 in zahtevala do 1991 250.000 mrtvih. Konecavgusta letos so trije vodilni poveljniki SPLA (Sudan People Liberation Army) ustanovili svojo frakcijo, ki zahteva odcepitev juga Sudana od Khartuma, saj pogajanja s centralno vlado, ki jih zagovarja ostali del SPLA (kakor tudi enotnost države), niso obrodila sadov, zlasti ne potem, ko je 1989 oblast uzurpirala fundamentalis-tično islamska vojaška hunta. Kaj se bo zgodilo, bomo videli ob koncu letošnje deževne sezone!
TANZANIJA se utegne soočiti s problemom Zanzibarja. Ta otoček se je 1964. uprl sultanatu (od 1832 je tu čepel omanski sultan) in se s Tanganjiko združil v Tanzanijo. Socialistični sistem je gospodarstvo Zanzibarja skoraj uničil, tihotapci pa so ostali, ker so določeni zakoni na otoku pač drugačni. Toda, Tanzanija mora z njimi ravnati v rokavicah, da ne bi zanetila separatis-tičnih strasti. Nelegalno odstavljen min-istrski predsednik otoka Seif Sharif Hamad je npr. 1988 zahteval referendum o obstoječi uniji, kar je takoj podprla, iz znanih razlogov, množica zanzibarskih disidentov.
(konec prihodnjič)
Miodrag Djurdjevič
KNJIŽNA ZBIRKA KRT ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI
STUDIA HUMANITATIS
SKUPINA ŽENSKE ZA POLITIKO
TRIBUNA
PRIREJAJO
VELIKO JESENSKO PRODAJO KNJIG NA LJUBLJANSKIH FAKULTETAH
V tednu od 7. do 11. oktobra Vas bodo naši prodajalci obiskali na Filozofski, Ekonomski, Pedagoški in Pravni fakulteti, na Višji šoli za socialne delavce in na FSPN.
Ob izjemnih popustih (tudi do 50%) boste lahko kupovali knjige in revije, ob katerih se boste zabavali, se o njih pogovarjali, z njimi spali, potrebovali pa jih boste tudi kot študijski pripomoček.
Intervjtu Miran Fotrč:
»NOVA USTAVA
JE POGO J ZA
MEDNARODNO
PRIZNANJE
SLOVENIJE«
Foto: Tomi Drozg
 onecseptembraseboiztekelmoratorijzaneodvisnost in samostojnost Republike Slovenije, nove ustavepa Še vedno ni. Med republikami bivšejugoslavijeje Slovenija prva izvedla svobodne in večstrankarske volitve, razglasila suverenost in na plebiscitu potrdila neodvisnost, zadnja med njimi pa bo sprejela novo ustavo, ki ne bo več temeljila na realsocializmu. Te po mnenju tnnogih slovenskih politikov še dolgo ne bo, najboljpesimistiČnimed njimi celo domnevajo, da bodo nove volitve razpisane pred novo us-tavo. O ustavni krizi smo se pogovarjali z nekdanjim pred-sednikom slovenske skupščine in sedanjim poslancem SDP Miranom Potrčem.
TRIBUNA: Ustavnn kriza traja že deset mcseccv. Kje so po vašeui mnenju vzroki, da ustave še zdaj ni bilo ttiogoče sprcjeti?
POTRČ: Glavna razprava o novi ustavi bi se pravzaprav morala končati že novembra lani. Od takrat do julija je poteklo osem mesecev, vendar še nismo našli skupnih stališč. V tem roku deJo na novi ustavi ni bila prioriteta slovenske politike. Po eni strani je to razumljivo, in sicer zaradi osamosvojitvene zakon-odaje in naloge, kar pa ne opravičuje dejstva, da so ustavna komisija in
politične stranke us-tavo zanemarili. Prepričan sem, da bi osamosvojitev Slove-nijc in njeno med-narodno priznanje imelo pomembno kontinuiteto, če bi bila sprejeta tudi nova ustava. Tudi zakonodajno delo bi bilo mnogo lažje. Tako pa mora skupščina sprejemati novo zakonodajo, ki ne tcmelji na obstojeci ustavi in je z njo včasih tudi v nasprotju. Mi želimo družbene spremembe, hkrati pa je to nevarnost, ker gradimo sistem, ki je že v samem začetku neustaven. S tem slabimo pravno varnost Slovenije. Prav tako je za sprejem zakonodaje potrebna normalna večina in ne konsenz med strankami, zato bi bila nova ustava pravičnejša rešitev. RazJogov za upočasnjeno delo je nekaj. Različnc stranke imajo za sprejem nove ustave različne interese. Opozicija si je želi v večji meri, ker bi bila v zakonodajnem delu v boljšem položaju, poleg tega bi
bila posledica sprejema nove ustave sprememba strukture oblasti, skupščine, predsednika in v končni fazi tudi relativ-110 kratek rok za razpis novih volitev. To je tudi logično. Saj bi z njimi imele opozicijske stranke možnost za iz-boljšanje položaja in obratno, vladajoČe stranke bi prevzele rizik, da morda ne bi dobile potrebne večine. Drugi razlog je ta, da v novi pluralističniSloveniji nismo ustvarili mehanizma za iskanje konsen-za med političnimi strankarni. Imamo sicer mehanizem vladanja in parlamen-tarne večine, zato lahko sprejema zakonodajo, ne more pa ustave, ker nima dvotretjinske večine. To je posledica nerazvite politične kulture, v kateri pa ne more priti do konsenza. Upam, da so sporna vprašanja znana že od prvega dne, nič pa ni bilo storjenega za iskanje možnih rešitev ter za približanje stališČ. Če pa tudi to ni mogoče, potem pa mi zagovarjamo še eno rešitev: razpiŠimo nove volitve pred novo ustavo in naložimo parlamentu ustavodajno nalogo.
TRIBUNA: Tudi ustavodajnci skupščina bi sc verjetno znašla v začaranein krogu, saj nobena izmed nasprotujočih si strani ne bo
dobila dvotretjinske večine.
Torej  bo  potrebno   razlike
premostiti že sedaj in najti
kompromis.
POTRČ: Možna rešitev je še
ena. Po medstrankarskem
usklajevanju, ki ga še sploh
ni bilo in ga je pravzaprav
težko začeti, bi najbolj spor-
na vprašanja dali na referen-
dum. Tako naj bi volilci
odločili, kaj in kako naj se v
ustavo zapiše. Novo ustavo
ni možno sprejeti, dokler
niso ta vprašanja izkris-
talizirana.   Opozoriti   moram,   da
predstavniki   Evropske   skupnosti
opozarjajo, da je za mednarodno priz-
nanje Slovenije zelo pomemben pogoj,
da ima Slovenija novo ustavo.
TRIBUNA: Potem bi morala biti sprejeta do
konca tega meseca.
POTRC: Upajmo. Sem pesimist in op-timist hkrati. Menim, da smo sposobni uskladiti med seboj večino vprašanj. Pri tem bi lahko pomagali tudi predstavniki vlade, predsedstva ih skupščine. Lahko bi ugotovili, katera točka otežuje sprejem ustave. Poslanci sami lahko ugotovimo, kje bi lahko prišlo do dvotretjinske večine in kje ne. Opozocija se lažje prilagaja stališčem ostalih strank kot Demos. Nekatera vprašanja bi lahko uredili skupaj z LDS, SDSS itd. Demos nastopa kot koalicija in zagovarja neko rešitev kot celota. V določenih vprašanjih pa bi prej prišlo do kompromisa, če bi nekatere Demosove stranke nastopile skupaj z opozicijo. Tako bi skupaj lahko dobili dvotretjinsko večino.
TRIBUNA: Ali to potneni, da deluje Demos kot koalicija in ne zastopa sperifičnih inter-esov posameznih strank glede nove ustnvc?
POTRČ: Niti ne. Pač pa se boji priznati, da bi vsaka stranka dala različen predlog glede nekaterih ustavnih vprašanj. Demosove stranke imajo namreč o nekaterih vprašanjih različne poglede. Žal pa je to tudi vse...
TRIBUNA: Kakšno vlogo bi pri tem lahko imclc »srcdinske« stranke, ki sodijo v Dcmosovo levico? Te so tudi najbližje opoziciji.
POTRČ: Čebi bila imena strank skladna z njihovo vsebino, bi bilo lažje. Vendar pa smo šele na začetku pluralističnega življenja. Po drugi strani pa imamo podobna stališča tudi s SKD, npr. glede socialnoekonomskih pravic. Prav tako niso vse opozicijske stranke enako zagrete za vsa vprašanja npr. gledc soupravljanja v podjetjih. Kar pa se lokalne uprave tiče, smo si enotni. Homogenizacija državne oblasti bi bila Sloveniji prej v škodo kot v korist. Decentralizirana oblast bo predpos-tavljala, da je lahko na lokalnih in regionalnih nivojih na oblasti drugačna stranka kotna nivoju republike. Regijeje težko določiti, dejstvo pa je, da obstajajo. O vsaki stvari ne mislijo enako Korošec, Primorec in Prekmurec. Zato je potrebno upoštevati tudi specifičnosti regij. Centralizacija pa bi Slovenijo potisnila v neenakomeren razvoj kot npr. Madžarsko in Makedonijo. TRIBUNA: Rcgije so tudi sporna točka v ustavi. Ceprav niso podrobno opredcljcne. Koliko naj bi bile pravzaprav velike? POTRČ: O tem so različni poglcdi. Vse
SkupšČina mora sprejemati novo zakonodajo, ki ne temelji nn obstoječi us-tavi in je z njo včasih tudi v nnsprotju.
Opozoriti moram, da prcdstavniki Ev-ropske skupnosti opozarjajo, dnje za med-narodno priznnnje Slovenije zelo pomcm-ben pogoj, da ima Slovenija novo ustavo.
DEMOS nnstopa kot koalicija in zagovarja neko rešitev kot celato. V določcnih vprašanjih pa bi prej prišlo do kompromisa, če bi nekatcre DEMOS-ove stranke nastopile skupaj z opozicijo.
Nesmiselno bi bilo, dn bi vsaka štiri leta odločali o vprnšanju splava: enkrat bi ga prepovedali, drugič dovolili, enkrat bi ga morali plačati, drugičpa ne.
stranke soglašajo, da regija
lahko  obstoji  in  naj  se
oblikuje   kot   svobodna
skupnost občin. Mislimo,
da mora biti opredeljna tudi
z ustavo in naj se nanjo
prenašajo tudi nekatere
državne       pristojnosti.
Trenutno imamo v Sloveniji
dvanajst regij, vendar bi
morali ta položaj    dobiti
tudi mesti Ljubljana in
Maribor.  Preko regij bi
lahko zagotovili enako-
meren gospodarski, social-
ni in kulturni razvoj Slovenije. Dejansko
bi lahko regije imele podobno vlogo kot
dežele v Avstriji. To pa ne pomeni, da bi
Slovenija postala federacija. Daleč od
tega. Nobenega strahu ni, da bi s tem
Slovenijo federalizirali.
TRIBUNA: Opozicija prcdlaga, naj bi bil
splav ustavna kategorija, po drugi strani pa
Demos utemeljuje svojc nasprotovanje s tem,
da ta ni omenjen v nobeni evropski ustavi.
POTRČ: Nisem eden tistih, ki trdijo, da pozaajo vse ustave. Nisem tudi navdušen nad tisto skupino, ki meni, da bo naredila najboljšo konstitucijo ev-ropske ustave. Menim, da bi bilo bolje, če bi splav opredelili kot ustavno kategorijo. Obstaja možnost, da bi neka skupina te stvari urejala z zakonodajo po svoje. Nesmiselno bi bilo, da bi vsaka šriri leta odločali o tem vprašanju: enkrat bi ga prepovedali, drugič dovolili, enkrat bi ga morali plačati, drugič pa ne. Žrtev tega je vedno ženska. Zaradi socialne stiske se odloči za splav. Zato je potrebna ustrczna socialna in materialna politika, ki bo omogočala rojevanje otrok, obenem pa ne bo kratila pravice do svobodne odločitve ženske.
TRIBUNA: Glcde na izkušnje nedavne vojne boste še vedno vztrajali pri konceptu demilitarizncije?
POTRČ: Izkušnje zadnje vojne so pokazale nekaj elementov, ki so lahko navidezno protislovni, lahko pa tudi ne. Gotovo je res, da bi bila Slovenija brez obrambe v bistveno slabšem položaju. Uspeh je možno različno razlagati. Lahko je zanj prispevala slovenska vojska, lahko pa slovenski narod. Inčeje resnična druga trditev, je to v popolnem skladu z zavzemanjem za demilitarizacijo. Ta ne pomeni, da država nima obrambe, organizira jo lahko na ustrezen način, ne pa preko redne vojaške službe. Gotovo so se raz-mere izkazale, da bi demilitarizirana Slovenija v prehodnem obdobju lahko organizirala obrambno usposabljanje, prav tako tudi ne bi mogli preprečiti obrambne proizvodnje. Vse to je lahko v skladu s projektom demilitarizacije.
IgorKršinar
ktika žrtvena
ca: Janša pošlje
prej generala
iparja,kiteren
isti,natovleti
letnijanezin
bijegol.
Tadej Labernik je dolgo časa skrival, toda nam je uspelo izvedeti. Vojake je služil kot »pešadinac«.
Vratarju vladne
reprezentance ni nobena ušla skozi noge. Žoga namreč.
*-
Ko je bil naš predsednik Milan še mlad, so to fotcgrafijo naslovili Čakajoč na Tita.
ronogi Lojze je na tekmi bolj hal kot brcal. V vladi počne no nasprotno.
Minister
Kacin
zelo
pozira
Minister Sešok se je dobesedno sesedel. Tako . kotslovenske finance.
"Ko to kaže, ko to laže", da vlada ni enotna.
Največ navijačev je imel J.J. alias Plešasta Kobra, saj so imeli zaporniki z
Mladi Marjan Podobnik nazdravlja letošnji trgatvi in ministrskemu stolčku.
Dušan Plut ni hotel vreči plastičnega kozarca.
Ksenija Preželj, direktorica Študentskega centra:
»NISEM BAV BAV!«
Plakati, na katerih je črno na belem pisalo o namenih Študentskega centra inpredvsem njegove direktorice Ksenije Preželj glede ponovnih podražitev stanarin, plačevanja dodatne uporabe elektrike in nekakšne vrste financiranja novih gradenj so povzročili med štu denti veliko hude krvi. Anonimni avtor, kije pozival k bojkotu stanarin indrugim ukrepom proti Centru, bo verjetnoostal neodkrit. Če bi gospa Preželjeva poznala njegovo ime, tega ne bi povedala. Povedala pa je, da tega ni storila Študentska organizacijo, in še to, daje bilplakatznjenimpodpisom, na katerem razlaga prave spremembe v novem akademskem letu, takoj odstranjen.
TRIBUNA: Podpis nastanitvenepogodbe je za večino nova stvar. Zaradi »afere« s plakati študentje gledajo nanjo skeptično. Zakaj jo bomo podpisovaHin kaj bomos tempridobili? PREZELJ: Uvedba nastanitvene pogodbe ni nova stvar. O njej smo govorili že pred lctom dni. Sama sem govorila o tem na delcgatski konferenci, pogovarjala sem se s predstavniki študentov. Povedala bi rada, da sem proti vsaki represiji. Živimo v zclo izrednih razmerah, zato bi rada urcjala odnose na civiliziran način. Rada bi, da seodnosi v Študentskem centru, med študenti in vodstvom normalizirajo do tiste ravni, da bomo lahko resnično sodelovali. Deloma bi k temu pripomogle tudi nastanitvene pogodbe.
TRIBUNA: Študente je najbolj razburilo do zdaj še neznano plačevanje kavcije.
PREŽELJ: Stanovalec je s podpisom pogodbedolžan plačati kavcijotisočdin do konca decembra. Gre za zavarovanje za morebitna potrebna popravila, ki nas-tanejo zaradi ravnanja stanovalca. Ob iz-teku pogodbebodo neizkoriščena sredstva kavcije vrnjena stanovalcem, obrestovana po veljavnih bančnih obrestih. Študentje bi morali dojeti, da so del Študentskega ccntra, zato delno upravljajo s študentskimi domovi. Ta denar ne gre v žepe vodstva. Namenjen je stalnemu vzdrževanjuinsprotnimpopravilom, kiso seveda za normalno življenje nujna. Vsak stanovalec bo imel vedno vpogled, kje je njegovakavcija.
TRIBUNA: Obstajajo tudi še nekateri drugi členi pogodbe, ki govorijo o ukrepih, katerih nismovajeni.
PREZELJ: Veliko prahu je dvignil četrti člen te pogodbe, kjer stanovalci dodatno prijavljajo hladil-nik, TV aparat, računalnik in morebitne druge priključke. Posebej poudarjam; da gre le za eviden-tiranjenaštctihaparatov.Zanjenipotrebno posebej plačevati. Izračun dosedanjih stnarin temelji na skupku vseh stroškov, torej tudi vseh aparatov, ki do sedaj niso bili prijavljeni. V posebno kategorijo spadajo kuhalniki, ki so v študentskih domovih prepovedani zaradi požarov. Stanovalci jih imajo tako vključno na lastno odgOvornost, z vsemi posledicami vred. Naslednji člen vsebuje dodatno prijavo osebnega avta, za katerega dobi študent posebno nalepko. Ta bo dokazovala, da je študentstanovalecvštudentskemdomuin bo imel prednost pri parkiranju. TRIBUNA: Novo je tudi to, da se poleti lahko izselimo iz doma.
PREŽELJ: V času od 1. junija do konca septembra se stanovalec lahko začasno iz-seli iz Centra. V tem času ne plača stanarine, prostore pa Center uporablja za turistično dejavnost.
TRIBUNA: Domski redje tista točka, kjer so se študen tje poču tili vekako ogrožene, kerjim je kratil nočne obiske in dovoljeval tudi kontrole s strani Študentskega centra.
PREŽELJ: V skladu s preureditvijo domskega reda smo uvedli tudi pregled domskih izkaznic ob vstopu v dom. Radi bi pripravili neke vrste univerzalne izkaz-
nice, ki bi veljale tudi na ŠS, v knjižnicah in podobno. Druge spremembe v domskem redu so uvedba novih kategorij stanoval-cev, izločili smo določbe o nočnih kontrolah, določbe o dovoljenih obiskih le do polnoči... Sicer pa je domski red del pogodbe in je stanovalcu vročen ob pod-pisu.
TRIBUNA: V petnajstem čienu je navedeno tisto, kar študent ne sme početi in ima zato Center pravico, da ga izseli iz doma.
PREŽELJ: Kakorkoli že, najemodajalec ima večjo pravico od najemnika. Tako lahko Studentski center odstopi od pogodbe, če stanovalec ne uporablja ležišča osebno, se saniovoljno vseli ali preseli, oddaja ali odprodaja ležišče osebi, ki nima pravice bivanja v Centru, ovira vselitev sostanovalca, ne plača stanarine, kavicje ali drugih stroškov, je odgovoren za povodenj, požar ali drugo večjo škodo, ter ne plača povzrožene škode v za to določenem roku, stori kaznivo dejanje in se mu to dokaže z odločbo sodišča, uporablja sobo ali skupne prostore Centra v namene, ki imajo znaČaj kaznivega dejanja, kot je prostitucija, razpečevanje mamil in podob-no. Nadalje: prikriva podatke, pomembne za življenja in delo Centra po sklepu dis-ciplinske komisije.
TRlBUNA: M samo nastanitvena pogodba
r
Hsto, karje pri vas ncrvega. PREŽELJ: Imeli smo ambiciozne načrte, pa nam je vojna porušila večino tega, kar smo sizastavili. Samemu Študentskemu centru nekoliko manj, kar je nekakšna posledica urejanja študentskih vprašanj. Gre za veliko koncentracijo študentov, s tem da se tukaj prvotno rešujejo socialni problemi. Poletje smo zaključili z ukrepom družbenega varstva in sicer ravno na dan vojne. Zato nam je svet občine ta ukrep podaljšal za tri mesece. Tako poteče 27. septembra, zato imamo 26. septembra konstitutivno sejo Sveta centra. Potekal bo po novih pravilih igre, skladno z zakonom o zavodih in sprejetim Statutarnim sklepom. Skladno s tem poteka preobrazba Centra vto, karsmo vsmernicahprograma zapisali - v nek moderni zavod. MinL-strstvu smo predlagali, da se v skladu z Zakonom o izobraževa nju, ki nas sicer pos-redno ne zadeva, pripravi Zakon o domovih. Ta bo urejal nekatera načela delovanja, ki so bila vcasih urejena preko samoupravnih aktov, kasneje preko Statutarnega sklepa ali samega domskega reda. Razume se, da vse, kar se je prej urejalo samoupravno, zdaj ne deluje več tako. Zdaj je treba najti drugo obliko upravljanja. Zato bo novi zakon osnovna postavka, preko katerega bomo delovali. Drugače pa smo na Študentskem centru, ne glede na položaj, poskuoali biti dosledni pri izvrševanju svojega programa. Tako smo pred dnevi pričeli z računalniškim vsejevanjem, kar je eden večjih dogodkov v Centru ki pa gre zelo neopazno mimo. Sicer se nam študentje smejijo, ker naši
delavci ne znajo ravnati z računalniki. Ven-dar vsaka šola nekaj stane. Poudariti moram, da smo do sedaj delali vse »na roko«. Vselili smo šest tisoč študentov! TRIBUNA: Ali to pomeni, da boste sedaj ugotavljali resničnost prikazanega cenznsa študenta?
PREŽELJ: Resnično je bil to prvotni namen. Zelelismo oblikovatiUniverzitetni informativni krog. Do zdaj pa je vodil Cen-ter za razvoj Univerze, ki pa je bil pri tem dokaj neuspešen. V Mariboru je to zelo lepo urejeno in po njih smo se tudi zgledovali. Tako smo si delo razdelili. Komisija za sprejem v študentske domove sprejema, mi pa vseljujemo. Z računalniki bo veliko lažje, saj je bil prej ves material v nekih knjigah, z računalniškimi programi pa botno to lahko uredili. Denarja za adap-tacijo sprejemne pisarne nismo dobili, ven-dar smo se vseeno odločili za delo z račun-alniki, kajti prostor se nam ni zdel tako zelo pomemben.
TRIBUNA: Kako pa naprednfejo gradbena dela?
PREŽELJ: Med poletjem smo zaključili adaptacijo v štirici, zgradili smo pet gar-sonjer, zdaj delamo še šesto. Mislili smo tudi, da bomo zaključili z delom v telovad-nici, vendar se je zaradi vojne zapletlo. Telovadnico predajamo nazaj v upravljanje Univerzi. To pa zato, ker je namenjena redni vadbi, Študentskt center pa z redno, zakonsko vadbo nima nobone povezave. Telovadnica jc bila rekreativni vadbi študentov minimalno namenjena, zdaj pa je tako imertovana rekreacija pos-tala stvar Studentskc vlade. TRIBUNA: Največkrat se k vam obračamo zaradi previsokih stanarin. Kakšna naj bi bila po vašem realna cena, ki bijo študentplačeval? PREŽELJ: Povprečna stanarina znaša zdaj 814,17 dinarjev. Najmanjša znaša 580, srednja 740 in najvišja 950 dinarjev. Ver-jamem, da so za nekatere študentc te številke visoke. Vendar vedna študcntov na to vsoto ne gleda realno. Ali kdo pomis-li, da za to vsoto lahko neomejeno troši električno energijo, potroši neomejene količine vode, da sem spada tudi uporaba posteljnine, čiščenje... Včeraj je bila pri meni ministrica za delo in govorili sva ravnootemproblemu.Tudiona nipoznala rešitve. Študentski center je neprofitni zavod! Del denarja za svoje delovanje dobiva od študentov, drugi del pa daje država. Verjemite, država daje zelo malo. TRIBUNA: Četudi bi študentje tako razmišljali, ste še vedno prvi naslov, na katerega se lahko obrnemo. PREZELJ: Kadar so študentje nezadovoljni, se vedno obračajo samo name. Vedeti bi morali, da obstajata dva nivoja dogovarjanja. Eden je Uprava Centra, drugi pa je država. Od njiju stno odvisni. Pomislite, koliko je takšnih, katerih cenzus ne presega 3.700 din in si s tem pridobijo pravico do bivanja v domu.
Veliko, še greveč, da bi zanje imeli dovolj prostora. Se vedno so kapacitete velik problem. Ni pa Študentski center tisti, ki bi reševal vso slovensko socialo. To je na državi! Tam pa se ukvarjajo s stvarmi izpred petdesetih let!
TRIBUNA: Nekaj kletnih prostorau je zdaj prenrejenih v zasebne poslavalnice, kot so pral-nice, trafike, fotokapimice... Zakaj Center ne prevzame upravljanja teh v lastne roke? Nekaj denarja bi to kljnb vsemu prineslo. PREŽELJ: Študentski center je sam po sebi, kot sem že povedala zastavljen kot neprofitni zavod. Nam ni dovoljeno, da bi imeli fotokopirnice, pralnice in podobno. Te prostore smo dali v najem. Od najem-nine pa moramo zopet plačati devet odstotkov davka. Vsako tako stvar zda/ obdavčijo. Še enkrat bi rada povedala, da sem absolutno na strani študentov. Vendar je treba stva ri gledati realno! Ne sa mo skozi oči študenta, ki nima denarja. Treba se je zavedati, da stroški dandanes niso majhni. V zelo težkih časih živimo. TRIBUNA: Kje vidite razloge, da s študenti tolikokrat ni moč najti skupne poti in zakaj jih vedno gleda Šhidentski center kot na tisti del študetitskega življenja, ki tako ali takoprinaša samoslabo?
PREŽELJ: Resnično se zaustavljam ob problemu, kako dopovedati študentom, kaj se dogaja. Informacije nikakor ne pridcjo do večine. Povedala bi pa, da sicer z večino ni problemov. Posamezniki so tisti, ki povzroČajo škodo. Včasih se v domovih dogajajo stvari, ki bi jih poimenovala vandalizem. Zato so potrebne sankcije. In na račun manjšine . trpi večina. Na žalost je še vedno tako. Druga stvar pa je pasivnost študentov. Sploh jih ne zanima, kaj se dogaja. Zbudijo se le takratA ko jim kaj ni prav. Ko poviša mo stanarine. Ne vprašajo se, kdo organizira žurc.Govorila sem na delegatski konferen-ci, pisala v Delu, pisali ste v Tribuni. Pa kaj, konitipredsednikidomovnisoseznanjeni. Rckla sem si, da bom sama poskrbela, da bo vsak predsednik dobil Tribuno. Us-tanovili smo »betvveen us«, neke vrste komuniciranje s študenti preko plakatov. Pa kaj, ko te plakate takoj strgajo. Rada bi identifikacijo Centra s študenti. Ne vem več, kaj še naj. Kdo naj študentom dopove, da država ne daje denarja, da plaČujemo davke, da je konec koncev država tista, ki ima niti v rokah.
TRIBUNA: Mogoče pa jim bo povedal Milan Kucan, častni gost ponedeljkovega akademskega žu ra...
PREŽELJ.-Tuditojeena izmed neobveznih stvari, ki jih počnem. Da bi se družili, spoz-nali, da smo majhno mesto. Tudi minister za šolstvo bo prišel. Že včeraj je bil tukaj, ker mu nismo uspeli pravočasno sporočiti, da odpade. Mogoče pa bo Kučan res kaj povedal.
Sergeja Hadner
INFOFAKS
EOJFAK,
INFOFAKS
PLAKATNA AFERA V SC
Dokaj mirno septembrsko vzdušje v študentskih domovih je razburila »plakat-na afera«, kot bi lahko poimenovali dopisovanje med anonimnežem in direk-torico Študentskega centra Ksenijo Preželj. Prvi plakat naj bi spodbudil bojkot plačevanja stanarin in povečal nezadovoljstvo med stanovalci, drugi pa naj bi zatrl seme nezadovoljstva.
Anonimnež je na plakatu zapisal, da (torej tudi njega) vleče uprava in direktorica ŠC študente za nos, ker se je od lanskega decembra stanarina povečala za 107 odstotkov, štipendije pa le za borih trideset. Neznanec še opozarja, da bomo študentje plačevali kavcijo (tisoč dinarjcv) in dodatke za hladilnik, žarnico, tclevizijo... Na koncu poziva študente, naj bodo enotni in bojkotirajo plačevanje stanarine. S tcm naj bi protestirali proti samovolji uprave ŠC. Takoj so se pojavila ugibanja, kdo se skriva za provokativnim plakatom. Po ncuradnih in nepreverjcnih virih obstaja možnost, da je piscc nekdo izmed bivše vodstvene garniture v Študentskem centru.
Dokaj hitro se je z rdečim plakatom odzvala dircktorica Kscnija Preželj, ki - na kratko rečeno - zavrača vse obtožbe in namigovanja z »bclega plakata«. Na koncu poudarja, »da sem pri svojem dosedanjem delu imela ves čas podporo stanovalccv -študentov, sindikata delavcev in študentskcga parlamenta Univcrze v Ljubljani, zato ne pristaja na nobcne anonimne grožnje, pisanja in manipulacije«.
Za kaj pravzaprav gre v »plakatni aferi«, pojasnjuje šele delegatska konferenca študcntov ŠC, na kateri so obravnavali devetmesečno oceno poslovanja ŠC in ugotovili, da so republiške subvencije Ie32 odstotne,ostale stroške pa krijeŠC sam. To pa je precej pod petdesctimi odstotki, kolikor bi morala prispevati država.
Zato je študentska delcgacija sklenila, da bodo študenti stanovalci odšli 8. oktobra na miren protest pred skupščino RS z zah-tevo, naj država poveča pomoč študentom. Če se razmeretudi po tern protestu nebodo uredile, bodo z novembrom pričcli z boj-kotom plačevanja stanarine. Predstavniki študentov-slanovalcev so na koncu pos-tavili  dokaj  zanimivo  zahtevo:  naj
Študentska organizacija organizira protestni shod pred skupščino. Uradncga odziva s Kersnikove 4, kjer je sedež
Študentske vlade, v zvezi s plakatno afero in organizacijo protestnega shoda še ni bilo.
ŠTIPENDIJSKA POUTIKA
Študentska organizacija je te dni obvestila študente o rezultatih pogovorov z repub-liško vlado o štipendijski politiki v študij-skem lctu 1991/92. Vlada se j'e odločila septembrske štipendije zvišati za trideset odstotkov, od oktobra dalje pa bo veljal nov način izplačevanja štipendij.
Cenzusza pridobitev republiškeštipendije znaša 80 odstotkov zajamčenega OD, zmanjšanega za davke na člana družine (trenutno znaša zajamčeni netto OD 4.376 dinarjev). Vlada je študentski organizaciji zagotovila, da bo pri izračunu osnove za štipcndijo postavila najvišjo - 60 odstotkov od netto zajamčenega dohodka. Od tako izračunane osnove država odbije od 0 do 25 odstotkov in sicer po naslednjih kritcrijih:
Če padc dclež dohodka na družinskega Čla na,  na m odbijejo od osnovne štipendije:
70-80% nctto zaj. OD 25% 60-70% nctto zaj. OD 20% 50-60% netto zaj. OD 15% 40-50% nctto zaj. OD 10% 30-40% nettozaj.OD 5% do 30% nctto zaj. OD 0%
Tcj vsoti je trcba dodati še 45% netto zajamčcncga OD za šolanje izven kraja bivanja oziroma za vozovnice. Država bi stimulirala tudi študijske uspehe in sicer z naslcdnjimi odstotki netto zajamčenega dohodka, ki jih bo prištela k osnovi:
povp. ocena odstotki 7.9-8.1 10 8.2-8.3 15 8.4 - 8.6 20 8.7-8.9 25 9.0inveč30
Štipendijc za nadarjcne študente bodo po novem prejemali le tisti, pri katerih dohadek na družinskega člana ne presega povprcčnega osebnega dohodka v Sloveniji. Višina štipendije za nadarjene pa bo znašala 80 odstotkov zajamčenega OD, z vsemi dodatki kot pri republiških štipen-dijah.
Na koncu sporočila ŠOU še piše, da je Izvršni svet RS načelno obljubil ponovno zvišanje štipcndij in to še pred novitn letom.
MEDMESTNO SODELOVANJE _________UUBUANE_________
Med svojim študijem sem se udeležil več mednarodnih srečanj, ki so bila or-ganizirana oa podlagi medmestnega sodelovanja mesta Ljubljane. Ker se tudi v študentskt vladi ukvarjam z mednarodnim sodelovanjm, smo se tudi s predstavniki medmestnega sodelovanja in protokola že pogovarjali o izboljšanju sodelovanja.
Za Studentsko organizacijo je predvsem važno, da gredo vse študentske zadeve preko le-te. V preteklosti se je dogajalo, da so bile v medmestrierri sodelovanju kot izvrševalci razne politične strukture in so na študentske tabdre v Gruzijo prihajali petnajstletniki, ki se niso znašli v družbi starejših študentov. V sedanjem času pa opažamo, da si poskiišajo razni posamez-niki oz. posamezne fakultete prišvojiti določene programe medmestnega sodelovanja.
Ker imamo na Študentski organizaciji že večletne izkušnje z mednarodnim sodelovanjem s predstavniki med-mestnega sodelovanja in že sedaj dobro sodelujemo s predstavniki medmestnega sodelovanja mesta Ljubljana, predlagam, da se študentski programi medmestnega programajzborštudentov/preizkusznan-ja jezika vn druga izvedena dela prenesejo na ustrezne organe Studentske or-ganizacije. Seveda je za to potreben dogovor med ustreznimi inštituciami mesta Ljubljane in Študentske or-ganizacije, ki določi pravila, po katerih poteka sodelovanje.
Pa še nekaj konkretnih ugotovitev Sodelovanje s pobratenim mestom Tbilist v Gruziji. Zame osebno je bilo to predvsem utrjevanje j.ezika. Za Sbvjetsko zvezo in potovanja po njej je rušpna obvežna in je to eden važnejših pogojčv za pridobitev prakse. Čeprav sembil vGruziji na praksi še pred zlomom komunizma, je bila Stalinova rojstna republika že takrat polna
INFOFAKS
INFOFAKS

INFOFAKS

pasti, ki jih dijaki, delegirani s strani nek-danje MK ZSMS niso bili kos. Pa tudi sedanje razmere v Gruziji kažejo, da je z njimi težko sodelovati. Mesto VViesbaden mi je ostalo v lepem spominu. Malo bom napeljal vodo na mlin in rekel, da zaradi tega, ker vodi sodelovanje z mestom VViesbaden že ves čas Študentska organizacija. Tako se točno ve, kdaj, kam se je teba prijaviti na razpis, kako poteka izbor. Pomembno pa je, da se na koncu prakse obvezno napišejo poročila, na podlagi katerih se dobi povrat-na informacija, ki ponavadi manjka. Mesto Leverkusen ima tako kot vsa mesta specifično prakso. Ker na žalost ne prihaja kontinuirano do povratnih informacij od študentov, ki gredo tja na prakso, prihaja včasih do nesporazumov. Ker je tudi to študentska praksa bi tudi tukaj kon-tinuiteto morala izvajati Študentska or-ganizacija. Za nas je predvsem pomembno, da je sedaj nadžupan mesta Leverkusen gospod Horst Hennig, ki je velik prijatelj mesta Ljubljane in Slovenije. Nerazumljivo je, da si nadžupan mesta Leverkusen vzame v dveh poletnih mesecih trikrat čas za pogovor s študenti iz pobratenih mest, predstavnik mesta Ljubljane, ki pride v istem času na obsik v Leverkusen, pa ntti ne povpraša za slovenske študente, ki so tam na praksi. To je le nekaj mojih osebnih ugotovitev o študentskem medmestnem sodelovanju. Nikakor nisem nameraval samo kritizirati. Z ustreznimi službami v mestu Ljubljana namreč v zadnjem letu dobro sodelujemo. Tako vsi upamo, da bomo lahko kamlu dvignili študentsko sodelovanje na višji nivo. Stembodo prav gotovo največ lahko pridobili študentje, ki jim je to sodelovanje tudi namenjeno, in Ljubljana se bo tudi na tak način predstavila kot univerzitetno mesto.
Staško
SPREMEMBE V SOLSTVU
Z zatonom komunistične ideologije pri nas in drugod v vzhodni Evropi se odpirajo nove možnosti in perspektive razvoja izobraževalnega sistema. PolitiČne spremembe, ki so zasnovane na razvoju pluralnega (večstrankarskega?) sistema nujno posegajo v strukturne spremembe šolstva in zahtevajo njegovo temeljito reor-ganizacijo, ki mora biti zasnovana na nas-lednjih načelih:
4*popolna deideologizacija izobraževal-nih programov,
*frodtufitev šolstva politiki (laičnost šolstva),
4*podreditev zasnove izobraževalnih programov stroki,
•hodprava represivnih metod v konzer-vativnetn slovenskem okolju,
*i*zagotovitev ustreznih pogojev za delovanje šolstva,
•J* uveljavitev mednarodnih kriterijev znanja,
4*razvijanje    samoiniciativnosti    in samoizobraževanja mladih,
•$• družbena verifikacija in vpeljava nefor-malenga izobraževanja,
4* postopno, preverjeno in času primerno spreminjanje šolske zakonodaje.
Problem deideologizacije šolstva in uvedbe pojma laičnost šole je močno povezana s pojmom vzgoje. Vzgoja pomeni v definiciji oblikovanje otroka v nekem duhu, ki pa je vedno ideološko pogojen. V tem trenutku je nerealno pričakovati izobčenje vzgoje iz izobraževalnih programov, s tem pa tudi popolno deideologizacijo šolstva. Realno, smiselno in nujno pa je uvajanje načel hutnanosti ter čuta za sočloveka, naravo in družbo. Šolstvo mora biti strogo ločeno od vladajoče politike in podvrženo stroki. Vloga strokovnih in drugih stanovskih or-ganizacij mora postati vplivncjša, prav tako mora pomembno mesto dobiti privat-na iniciativa.
Represivna vzgoja ima smisel samo v liberalnih okoljih, nikakor pa ne v konzer-vativnih, ker je v tem primeru njen rezultat poneumljanje otrok. Slovenski prostor je še vedno v celoti konzervativen, zato represivne vzgojne metode niso smiselne. Problem odpravimo z uvedbo nerepresiv-nih metod, ki naj slonijo na samospoz-navanju posameznega   otroka. Okolja
tovrstne vzgoje naj bodo narava, kulturne in znanstvene inštitucije, družba. Formalno izobraževanje ne more nadomeščati prirojenih (pridobljcnih) talentov, zato je potrebno posamezniku zagotoviti pogoje samoizobraževanja in udejstvovanja. Oblike ncformalncga in al-tcrnativnega izobraževanja morajo dobiti ustrezno družbcno verifikacijo. Matcrialni pogoji so osnova kvalitetnemu šolstvu, zato mora država zagotavljati ustrczna finančna srcdstva. Koncesija in finančna participacija sta tcmcljni pogoj za razvoj privatnih Šol. V svetu obstajajo zadovoljivi, lahko rečemo celo dobri izobražcvalni sistemi, zato je morcbitno eksperimcntiranje s slovcnskimi Šolarji ncpotrebno in škodljivo. Predvscm kadar je le to ncpripravljeno. Nemogoče si je obetati produktivno družbo brez korenitih sprememb izobraževalncga sistema, obenem pa morajo biti vse te spremembe smisclne, postopne in dvakrat prevcrjene. Čc slovcnski narod in njegova politika nc spozna globine tcga problcma se bo narod, Čeprav suvcrcn in odcepljcn, znašel na robu svetovncga dogajanja.
Alcnka Kunavcr
Bralkam in bralcem se opraviČujemo zaradi     izpada     teksta     ANARHO PRIROČNIK. Do izpada je prišlo izključno zaradi anarhije. Sprejmite naše opravičilo!
K.B.
IMFOJF*
INFOFAKS
Univerza
IgorLukšič                                                                    J
ORGANIZIRANOST ŠTUDENTOV
1945 - 1975
LOBDOBJE USTANAVLJANJA
PRVIH ZAMETKOV
ENOTNE
ŠTUDENTSKE
ORGANIZACIJE
(PRVIZAMETKI
AVTONOMIJE)
Stevilne študentske politične gru-pacije, ki so na ljubljanski uni-verzi delovale pred letom 1941 so se v vojnih letih preoblikova-le, nekaj od njih je prenehalo z delovanjem, ker so se med vojno kom-promitirale. Razen SKOJ in KPJ so vse druge predvojne grupacije po vojni na univerzi prenehale z organiziranim de-lovanjem. Kmalu po osvoboditvi se je pokazala potreba po novi inenotni orga-nizaciji študentov, ki se je oblikovala na neposredno pobudo KPJ kot dominan-tne politične sile.
Že sredi Ieta 1945 so na posameznih fa-kultetah osnovali iniciativne odbore štu-dentov, ki so imcli dve osnovni nalogi:
1. obnova univerze in
2. orgnizacija preskrbe revnih študentov.
Odbori so v kratkem času dosegli lepe uspehe pri preskrbi s skripta, pridobitvi-jo štipendij, ureditvijb prehrane in stano-vanj za študente in pri organizaciji ustnih časopisov. Vendar ti odbori niso bili voljeni in zato niso imeli podpore p>ri vseh študentih. To napako so študentje poskušali odpraviti z organizacijo voli-tev v klube in fakultetna društva študen-tov v februarju 1946. Do tedaj volitev ni bilo mogoče izvesti tudi zato, ker na uni-verzi ni bilo večine študentov. Pred nove odbore je bila postavljena dodatna nalo-
ga: k delu pritegniti čim več študentov. Aktivisti so najprej delovali v okviru USAOJ, nato pa v okviru Študentske mladine Slovenije (ŠMS).
II. USTANOVITEV
PRVE
ORGANIZACIJE ŠTUDENTOV
1. PRVI POSKUSI
SAMOSTOJNOSTI
m USTANAVLJANJE
ŠTUDENTSKIH DRUŠTEV
(KREPITEV NASTAVKOV
ZAAVTONOMIJO
ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE)
Januarja 1946jebil v Beogradu ustanov-ni kongres Ljudske študentske mladine Jugoslavije, na katcremjeRato Dugonjič predstavil poglavitne naloge organizaci-je: boj proti fašizmu in sabotažam, iz-gradnja ljudske univerze, ustvariti organizadjo, ki ne bo politikantska in ki se ne bo ukvarjala le s študentskimi pro-blemi, rešcvanja vprašanj študija tako, da bodo z univerze prihajali dobri stro-kovnjaki, ki bodo svoj razvoj vezali na-napredek in ravoj naše družbe.8 Po tem kongresu se je tudi ŠMS preimenovala v Ljudsko študentsko mladino.
Na II. konferenci LSM SJovenije so pre-gledali narejeno delo in se opredelili za izobraževanje čim večjega števila dobrih strokovnjakov in za dobro ijitelektualno delo na univerzi. Konferenca je pred or-ganizacijo LSM zastavila dve glavni na-logi:
l.učenjein
2.pomoč pri obnovi in izgradnji. V pozdravnem govoru je J. Vipotnik poudaril: "Nihčc nima pravice vtikati se v študentsko organizacijo, ki je izključno študentska zadeva." 9
Po konferenci je LŠM sprožila akcijo ustanavaljanja krožkov, ki so se ukvarjali s preskrbo učil, razvijali občutek za po-
drejanje v korist večine in*utirali pot zdravi koristni znanosti.
Prvega februarja 1946 je začel izhajati prvi študentski list na povojni ljubljanski univerzi: Vestnik Ljudske študentske mladine. Izšle so tri številke v februarju, v drugem semestru pa se je list preime-noval v Ljudski študent, ki je izhajal do junija 1946. V prvi številki si je list posta-vil nalogo, da prispeva k izgradnji ljud-ske univerze, da obvešča o dagajanju na univerziin da "ustvari temelje, na katerih naj se dviga bodoča zgradba dr.A. Kral, rektor univerze, študentske organizaci-je."10
Koncem marca je bila ustanovljena kon-trolna komisija pri LŠM z naslednjimi nalogami:
l.kontrola izvrševanja obveznosti, ki si jih je zastavila LŠM
2.kontrola izvrševanja sklepov LŠM 3.kontrola študija
4.iskanje napak in nepravilnosti pri delu LŠM.
Ustanovitev te komisije in njene naloge kažejo na to, kako je LŠM posnemala delo KPJ in Ljudske mladine Jugoslavije (LMJ) v oblikah in metodah dela.
Organiazcija LSM se je začela postavljati na svoje noge šele aprila z vpisovanjem članov v svoje vrste. Tedaj je bilo tudi povedano, da je LŠM predstavnik Ljud-ske mladine in USAOJ na univerzi. Sprožena je bila akcija širjenja in novega ustanavljanja študijskih krožkov, ki naj bi nadomestili pomanjkanje učil, utrli pot zdravi znanosti ter krepili skupni in spodbujali individualni študij.
Ob zaključku prvega letnika Ljudskega študenta je uredništvo kritično ugotovi-lo, da list ni uspel pridobiti vseh študen-tov na univerzi. Potrebno bi bilo organizirati široko mrežo dopisnikov in pri študentih vzbuditi željo po dobri kri-tiki, naglem reagiranju in pravilni oceni dobrega dela. List naj bi postal organiza-tor študentov in pomagal dvigniti obči politični in kulturni nivo študentov.
V prvem letu so organizacijo LŠM spremljale organizacijske nejasnosti. Vodstvo je iskalo "oblike, ki bi odgovar-
Univerza
jale delu študentov na univerzi..."12, pri , čemer je često izgubljalo perspektivo in zanemarjalo vsebino dela. Organizacija je v študijskem letu 1945-46 postala ma-sovna, saj je zajela preko 80% vseh vpi-sanih slušateljev, bila pa je še premalo organizacijsko čvrsta.1'
LMJ je leta 1946 sprejela statut, v katerem je opredelila tudi organiziranost in vlogo LŠM. Takoj v začetku šolskega leta 1946/47 se je sestal plenum LŠM na lju-bljanski univerzi in izvolil nov univerzi-tetni odbor LŠM. Izvolili so ga delegati grup in aktivov LŠM po študijskih sme-reh in fakultetah. Nov odbor je bil po besedah glavnega govornika garant za dosego glavnega progaramskega cilja LŠM - "vzgoja novega strokovnjaka, in prav tam teligenta, umetnika" , ki se bo zavedal svojega ljudskega izvorač ki bo predan interesom ljudstva in ki bo zave-sten graditelj nove družbe.Sprejeto je bi-lo temeljno vodilo organizacije: "učiti se, popravljati se v nedostatkih, ki jih nujno rodi vsako delo in ki se morajo prej ali slej pojaviti tudi prav tam pri vsej naj-boljši volji poedinih vodstev ali funkcio-narjev. Študentje so razpravljali tudi o odnosu do drugih segmentov mlade ge-neracije in ugotovili, da je je bil njihov odnos do delavske, prav tam kmečke in šolske mladine le platonična fraza.1 Ugotovili so tudi, da so sicer imeli dobre stike z glavnim odborom LMS, vendar v njem niso videli vodstva, ki bi z velikim uspehom vodil celotno organizacijo. Ta-ko študentje nriso videli nalog za zbliževanje študentov z vso ostalo mla-dino ob konkretnih akcijah. Dogajalo se je, da je ostala mladina sprejemala štu-dentekofpromenadnepravtamleve".17 Studentje so kritizirali tudi odnos do Osvobodilne fronte, saj so njihove akcije ostale omejene na univerzo, medtem ko so ključna vprašanja naroda in socializ-ma kot npr. agrarna reforma zaobšla LSM. Takšen odnos študente oddaljuje od naroda in njegovih problemov. Kriti-zirali so tudi prakso sprejemanja v LŠM, ki se je sprevrgla v vpisovanje brez krite-rijev. Zavzeli so se za odgovornost fun-kcionarjev za svoje delo pred vsemi člani LŠM. Študentje so kritizirali šablonsko prenašanje direktiv, ki so bile namenjene vsem, riiso pa jih prilagajali posameznim ravnem.
LŠM se je ukvarjala v prvem letu tudi s socialno ekonomskim položajem štu-denta in ugotovila, da je bilo obnovljenih pet študentskih domov, naloge glede šti-pendij pa so še nerešene. Za naslednje obdobje je glavni referent kot glavno na-logo LŠM postavil, "da naše oblasti pri
tem delu /izboljšanje študentskega standarda, op. I.L./ čim bolj podpremo, predvsem pa da naše delo z boljšo orga-niziranostjo še bolj poglobimo in razvije-mo tako, da bodo začele naše organizacije skrbeti za življenske pogoje prav tam vsakega študenta."1 Študentje so se zavzeli za osnovanje zdravstvene-ga študentskega fonda. Obravnavali so tudi kulturno prosvetno delo in predla-gali ustanovitev diskusijskih krožkov, organizacijo debatnih večerov, ustnih časopisov s ciljem, da "preko študija naše države in spoznavanjem njenih po-litičnih in ekonomskih problemov damo iniciativo za nadaljne samostojno de-lo." Zavzeli so se tudi, da fizkultura postane last vsakega študenta.
Študentje so predlagali posredovanje ziianja po tovarnah in ugotovili, da se se je delovnih akcij udeležilo 75% vseh vpi-sanih študentov.LŠMje sprejela informa-cijo, da je IH.kongres LMJ sprejel sklep o ustanovitvi Meduniverzitetnega študen-tskega odbora LMJ, ki bo vodil priprave na srečanje Mednarodne študentske zve-ze, organizacije, ki je združevala vse na-predne študentske organizacije sveta.Pri volitvah v izvršilni odbor je jugoslovan-ski kandidat dobil največje število gla-sov.
Saša Cvahte je govor na III. konferenci LŠM končal z vzklikom: "Živel 17.no-vember, mednarodni študentski dan! Živelo tesno sodelovanje vseh študentov v borbi za mir in boljše življenje!" To navajam predvsem zato, ker ti vzkliki kažejo globoko zasidranost študentske identitete in globoko zavest o pripadno-sti študentski skupnosti sveta. Za tiste čase, ko so bili vzkliki partiji, Titu, Stali-nu in socializmu neizogibni, dobijo zgo-raj navedeni vzkliki še posebno težo pri prepoznavanju identitete povojnih štu-dentov in njihove organizacije.
Zavest o samosvojosti študentov in štu-dentske organizacije je bila močna. LSM se je v veliki meri posvetila delu na uni-verzi med študenti, medtem ko ji pove-zovanje z drugimi deli mladine in z drugimi organizacijami zbuja le slabo vest, ki ne vodi v uresničevanje akcijskih povezav. Prav tako so drugi delimladine čutili študente in s tem tudi njihovo po-sebno organizacijo kotnekaj drugačnega od njih, celo vzvišenega in privilegirane-ga. Samosvojskost študentov je tako obli-kovala tudi ostala mladina.
V svobodo so študentje in slovenska družba prišli z zavestjo, da je študent nekaj drugega od mladega človeka, čeprav je tudi mlad človek. To se je v politični organizirnosti pokazalo tako,
da je posebna študentska organizacija bila član mladinske organizacije.Ele-menti avtonomije študentske organiza-cije v letu 1946 so bili:
- samostojna organizacija, ki je v naslovu nosila naziv študentska,
- samostojni časopis, ki je nosil v naslovu programsko zastavitev: Ljudski študent,
- področje dela vezano na univerzo: izobraževanje in vzgoja visokošolskih strokovnjakov, zagotavljanje pogojev za študij,
- mednarodna Študentska dejavnost,
- samostojna študentska združenja,
- samostojno mesto v okviru LMJ.
Študentska organizacija je vzpostavila povezavo z LMJ, za katero ugotavlja, da ni bila plodna, odnos do oblasti je bil podporniški, odnos do KP še ni bil dife-renciran, predvsem pa je šlo za mesto KP kot voditelja in iniciatorja, do univerzi-tetnih organov se je odnos šele oblikoval, saj so ti šele iskali tudi svojo identiteto, LSM je navezala stike z drugimi univer-zitetnimi središči v svetu in se vključila v mednarodno študentsko organizacijo, preko svojega časopisa je komunicirala s širšo javnostjo v Ljubljani, svojstvene stike je navezovala tudi s predavanji po tovarnah. Na osnovi tega lahko ugotovi-mo, da je bila stopnja avtonomije in stop-nja povezanosti študentske organizacije v letu 1946, v prvem letu njenega obstoja, sorazmerno visoka. Tudi nasta vki za raz-vijanje avtonomne pozicije in povezo-vanje so bili zelo dobri.
7. vir. brez podpisa, Pred volitvami v fakul-tetna društva Vestnik Ljudske Študentske mladine, 1946, št. 1, str. 2
8. vir: brezpodpisa, Rato Dugonjič o glavnih nalogah LSM, Vestnik LŠM, 1946, št.l, str. 2
9.  poročilo s konference, Vestnik LŠM, 1946, št.3, str. 2
10.  dr. A. Karl, rektor univerze, Vesniku na pot, Vestnik LŠM, 1946, št.l, str. 1
11. Ob zaključku prvega letnika "Ljubljanske-ga študenta", Ljudski študent, 1946, št. 7, str. 1
12.  Saša Cvahte, O napakah in delu študen-tske mladine, govor na III. konferenci LŠM, 17.9.1946, arhiv Slovenije, UK KP/ZK, fesc.l.
13do20. prav tam
21. Na kongresu LMJ je maja leta 1946 delala tudi posebna komisija za visoke šole. Težišče diskusije je bilo, kako ustvariti novo inteli-genco, ki jo naša družba potrebuje, delo stro-kovnih društev, kulturno, prosvetno in politično delo med Študenti, študentski tisk. Ugotovljeno je bilo, da ima LŠM potrebno zaupanje in avtoriteto med študenti, da bo zastavljene naloge lahko uspešno opravila.
Univerza
KAVCIJA PREVELIKA
OBREMENITEV ZA ŠTUDENTSKI STANDARD
Anonimen plakat, ki se fe pred kratkim pojavil v študentskih domovih, je s svojo vsebino dodobra razburkal vsakdanje študentsko življenje. Poziv k bojkotu stanarin in uporu proti upravi zaradi kavcije 1000 dinarjev, ki so jo uvedli z novim študijskim letom, je strnil študentske vrste kot v »starih, dobrih revolucionarnih časih leta '68«. In medtem ko direktorica Študentskega centra Ksenija Preželj trdi, da denarja študentje ne bodo darovali, ampak se bodo s kavcijo obvezali, da ne bodo uničevali skupnega premoženja, študentje tem trditvam ne verjamejo preveč. Menijo namreč, da poleg red-nega plačevanja stanarin s tako slabim študentskim standardom za tovrstne »avanture« denarja preprosto nimajo.
MARIJA PRASIN, 4. letnik arhitek-ture: »Po pravici povedano, mi vse skupaj malce čudno zveni. In vsekakor ni v redu, da jih prav malo briga za nizek študentski standard. Jaz osebno denarja za kavcijo nimam, plačala bom le, če bo to nujno potreb-no. Upam le, da bo Študentska or-ganizacija kmalu priredila kakšen štrajk, ki se ga bom vsekakor udeležila. Glede stanarine pa je tako: polovico štipendije dam zanjo in to kljub temu, da je cena kar v redu. In če bi morala plačati še kavcijo, bi bilo to res preveč.«
MOJCA NIDORFER, 3. letnik slovenščine in angleščine na Filozofski fakulteti: »Menim, da si s kavcijo študentska birokracija ustvarja kredite za svoje namene. V nasprotnem primeru pa mi res ni jasno, za kaj bi ta denar lahko porabili. Sem proti takšni vrsti plačila. Če je res, da bomo denar dobili po končanem študiju nazaj, bo njegovo stvarno vrednost razvred-notila inflacija. Menim, da bi morali študentje v Ljubljani organizirati kakšne večje demonstracije proti takšni upravi.«
BOJAN BEVCAR, absolvent strojne fakultete: »Zdi se mi, da bo v primeru, da kavcijo izvedejo tako, kot so si jo zamislili, vsa stvar malce čudno izpadla. In po pravici povedano, mi vse skupaj čisto nič ne diši. Tako je npr. hišnik napisal v poročilu, da je stanje v sobah v redu, kar ni res. V nekaterih sobah je kar precej škode, tako da bo moral nekdo, ki ni kriv, to storjeno materialno škodo plačati. Kavcija je v bistvu poravnava dolga tistih ljudi, ki so prej uporabljali prostore.«
UROŠ KOUŠCA, 1. letnik metalur-gije: »Kaj naj rečem? Celotna zadevščina me je, moram priznati, kar malce presenetila. Po mojem bi bilo najbolje, če bi vsak študent plačal tisto količitio električne ener-gije, ki jo zares porabi. V študentske sobe bi zato tnorali namestiti števce, ki bi pokazali točno vsoto, ki jo fflora študent plačati. Še vedrlo pa mi ni jasno, ali bosta kavcijo 1000 dittarjev plačala oba sostanovalca ali satno eden. Menim pa, da je viŠina stanarine, ki znaša 740 dinarjev, za zdaj kar v redu.«
JANEZ VARŠČAJ, 1. letnik lesarske fakultete: »Sam namen za legalizacijo kavcije je vsekakor zgrešen, pa tudi vsota, ki naj bi jo izplačali, je malce previsoka. Vendar pa se mi tudi zdi, da znamo Studentje na opremo v sobah sami popaziti/ tako da je takšna oblika zavarovanja nepotrebna. Do zdaj nam je kakšno okvaro ali drugo nevšečnost popravil kar hišnik. Bilo pa bi fteufiv no, da bi v primeru, Če bi pregorela Žarnica, to morali plačevati Študentje. Z višino stanarine sem ia zdaj zadovoljen.«
Univerza
IRENA BUKOVEC, 2. letnik kemijske tehnologije: »Kar se mene tiče, uvedbi kavcije v višini 1000 dinarjev odločno nasprotujem. Glav-ni razlog za to pa je pomanjkanje denarja. S svojo skromno štipendijo bom kavcijo do meseca decembra precej težko plačala. Mogoče pa bo malce lažje, če se bodo uresničile govorice, da bodo štipendije povečali za 30 odstotkov. Želela bi si le, da bi pri tej kočljivi zadevi zmagala želja večine. V primeru, da bodo demonstracije organizirane, se jih bom vsekakor udeležila.«
NEVIO KOCIJANČIČ, 3. letnik elektro fakultete: »Kot ponavadi, tudi tokrat nas, študente, ni nihče vprašal za mnenje, ali si kavcije želimo ali ne. Po mojem bi to morali storiti. Seveda odločitve študentske uprave ne podpiram. Postavlja se vprašanje, če se da še kaj storiti. Vsekakor pa bom plačal le v primeru, če bo to res nujno potrebno. Strajka se bom udeležil stoodstotno, saj le tako lahko dosežemo svoje pravice. Stanarino plačam vsak mesec v višini 950 dinarjev in menim, da je malce previsoka.«
JANA PODJAVORŠEK, absol-ventka živilske tehnologije: »Z anonimnim plakatom in njegovo vsebino sem se seznanila pred krat-kim, vsekakor pa sc z njim popol-noma strinjam. Kavcije v obliki in izvedbi, kakršna naj bi bila, nc pod-piram, ker menim, da je to nepošteno obiranje študontov. Takšna potcza študentske upravc glede na višino stanarine enostavno ni fer. Za stanarino plačujem vsak mcscc 950 dinarjev, upam le, da sc v bližnji prihodnosti ne bo drastično povečala. Demonstracij pa se vsekakor nameravam udeležiti.«
CIRIL SVETIK, 2. letnik elektro fakultete: »Res ne vem, kaj naj bi bil pravi namen študentske uprave z uvedbo kavcije. To je nekakšna vrsta prisile, ki jo bomo verjetno morali plačati. Menim pa, da ni v redu, saj bo zdaj naš plitek študentski žep še bolj obremenjen. Kavcijo bom plačal le, če me bodo hoteli vreči iz študentskega naselja na cesto. Malce upanja mi daje le dejstvo, da bodo najverjetneje kmalu demonstracije. Višina stanarine pa se mi zdi za zdaj še kar 'prebavljiva'.«
TOMAŽ PROSEN, 3. letnik elektro fakultete: »Kavcija verjetno ni potrebna, posebej še, če pogledamo višino stanarin, ki ni ravno majhna. Za zdaj plačujem stanarino v višini 900 dinarjev. Ce se bodo podobne stvari dogajale še naprej, bo groza. Očitno nekaterim osebam ni jasno, da se ljudje komaj preživljajo iz meseca v mesec in denarja ne pobirajo na cesti. Če bi imel kaj vpliva na odločitev, bi kavcijo brez-pogojno ukinil, ker je dejansko nes-miselna. Če štrajk bo, pa se ga bom vsekakor udeležil.«
ALENKA JURCA, 2. letnik VŠSD: »Kavcije rie bom plačala iz prepros-tega razloga, ker za to nimam denar-ja. Vse skupaj je ena velika neumnost, saj študentje z denarjem, ki ga imamo, komaj preživimo. Predvsem pa je problem sama višina kavcije. Morali bi jo zmanjšati na vsaj 500 ali 400 dinarjev. Štrajka se bom udeležila le v primeru, če bo or-ganiziran. Kavcijo pa bi vsekakor ukinila, kajti če bo šlo tako naprej, bo kar težko. Za sobo v študentskem naselju plačam 740 dinarjev in sem s ceno za zdaj zadovoljna.«
Domen Rant
zoom
Ce slučajno še ne veste, sta      brata      Coen letošnja zmagovalca Can-nesa. Glede na to, da so šle zadnje tri Zlate palme v Ameriko, se kar vsiljuje primerjava med Stevenom Soderberghom (Seks, laži in videofrakovi), Davidom Lynchem (Divji v srcu) in Bartonom Finkom. Filmi nimajo skupnega skoraj ničesar. Če je Soderbergh dobil Zlato palmo, ker je (po VVendersu, predsedniku takratne žirije) »izpričal novo vero v film« - po udar-cu, ki ga je filmu zadal video - in če je Lynch dobil palmo za   »minulo   delo«   -   za Eraserhead    in    Človeka-slona, saj se Divji v srcu z obema ne more primerjati, sta brata Coen dobila palmo za njun doslej najboljši film. Povzetek: Barton Fink je mlad   dramatik  v   New Yorku leta 1941, ki čez noč zaslovi z dramo, slavečo preprostega človeka. Hol-lywood  to  opazi in  ga najame za pisanje scenarija filma o rokoborbi z Wal-laceom Berryjem v glavni vlogi. Barton Fink beleži borbo      z      ustvarjalno blokado, Hollywoodom in hotelskim   sosedom,   ki pokaže   Bartonu   temno stran rokoborbe in življenja. Brata Coen sta predvsem mojstra zgodbe - njuni filmi so rekorderji po številu dramskih obratov na meter filma. V splošnem nihče od igralcev ne ve, katero igro igrajo ostali, in včasih tega ne ve niti gledalec. Krvavo preprosto    je    nekakšna komorna drama a la Coen: žena prevara svojega moža, lastnika bara v Teksasu, z enim njegovih natakarjev; mož najame detektiva, da bi ju   ubil;   detektiv   hoče izigrati ostale tri. Nihče pa ne ve, kaj so naredili ostali trije. Millerjevo križišče je v bistvu odgovOr, koliko wise-crackov gre v en film; tu   sta   šla   brata   Coen predaleč, saj sta v prid zgodbi žrtvovala ostale ele-mente filma - filmu manjka »that Gohen feeling,« kot bi dejal studio boss Jack Lip-nick iz Bartona Finka«, kjer sta se tej slepi ulici uspela
Barton Fink
Scenarij in režija: Joel in Ethan Coen.
Fotografija: Roger Deakins.
Glasba: Carter Bunvell
Igrajo: John Turturro, John Goodman, ]udy Davis,
Michael Lerner, John Mahoney, Jon Polito.
Brata Coen stapoleg Spikea Leeja edina ameriška off-Hollywood filmarja, ki jima uspeva nepretrgano snemanje filmov, hkratipa njunefilme vidi tudi precejšnje število gledalcev. Zaslovela sta že s svojitn prOencem Krvavo preprosto (Blood Simple). V naših kinotih smo lahko videli vse njune filme, poleg prejšnjega Še komedijo Raising Arizona, gangsterskoparodijoMillerjevo križišče (Miller's Crossing) in (predpremierno) njun zadnji film Barton Fink.
izogniti. Barton Fink je, kot so zapisali v Cahiers du Cinema, »un choc authen-thique,« fifm, ki ga gledaš z odprtimi usti od začetka do konca.
Ce se še za trenutek vrnem na primerjavo Lynch-Coenr potem je treba ugotoviti, da je med fil-moma Divji v srcu in Bar-ton Fink neka podobnost, ki pa je le površinska. Lynchu služi zgodba (oz. tisto mini-malno, kar od nje ostane) kot izgovor za snemanje odštekancev, ki so mu tako pri srcu (Jingle Dell, Bobby Peru, igralke v porniču, Jack Nance,...). Brata Coen pa imata svoje odštekance trdno pripetena zgodbo: šef studia, bivši emigrant Jack Lipnick, zapiti pisatelj W.P.Mayhew in seveda še nori Bartonov sosed Charlie Meadows - brez zgodbejih sploh ni.
Brata Coen sta imela dos-lej še vedno srečno roko pri izbiri igralcev. Že z M. Emmet VValshem, večnim stranskim igralcem, sta v Krvavo preprosto zadela v polno. V Millerjevem križišču so sicer bolj blesteli stranski igralci: Jon Polito kot Johnny Caspar in W.M. Freeman kot njegov pomočnik Eddie Dane, ter seveda John Turturro kot antipatični Žid Bernie Bernbaum. Turturro in Polito igrata tudi v Bartonu Finku, kjer slabega igralca takorekoč ni. Mogoče izstopata John Goodman alias Charlie Meadows in Michael Lerner alias Jack Lipnick, toda to je že stvar osebnega okusa.
Mitnogrede, Joel Coen je študiral film v Nevv Yorku, Ethan pa je diplomiral filozofijo na Princetonu. Če koga slučajno zanima.
Uroš Prestor
LJUBLJANSKI          KINEMATOGRAFI
predstavljajo
črno   komedijo bratov  Ethana  in  Joela  Coena
BARTON FINK
Prvifilm v zgodovini, kije prejel tri glavne nagrade nafestivalu v Cannesu: Zlato palmo za najboljši film, režijo in moško glavno vlogo.
NA     SPOREDU     V      KINU      KOMPAS
Kinoteka
SPORED UUBUANSKE KINOTEKE
08.10.-09.10.91
VOLČJA DRUŠČINA (THE COMPANV OF VVOLVES), V. Britanija, 1984. Režija: Neil Jor-dan. Scenarij: AngelaCarter, Neil Jordan, po zgodbah A. Carter. Fotografija: Bryan Loftus. Glas-ba: George Fenton. Glavne vloge: Angela Lansbury, David VVamer, Graham Crowden, Brian Glover, Kathryn Pogson, Stephen Rea, Tusse Silberg, Micha Bergese.
10.10.-11.10.91
MONA USA, V. Britanija, 1986. Režija: NeilJordan. Scenarij: Neil Jordan, David Leland. Fotografija: Roger Pratt. Glasba: Michael Kamen. Glavne vloge: Bob Hoskins, Cathy Tyson, Michael Caine, Robbie Coltrane, Clarke Peters, Kater Hardie.
|         12.10.-14.10.91     ~1
GRAJSKI DUHOVI (HIGH SPIRITS), ZDA, 1988. Režija in scenarij: Neil Jorda. Fotografija: Alex Thomson. Glasba: George Fenton. Glavne vloge: Peter O'-Toole, SteveGuttenberg, Beverly D'Angelo, Daryl Hannah, Liam Neeson, JenniferTilly, PeterGal-lagher.
|              15.10.1991          ~~l
ČUDOVITO DEKLE (SOME-THING WILD), ZDA, 1986. Režija: Jonathan Demme. Scenarij: E. Max Frye. Fotografija: Tak Fujimoto. Glas-ba: John Cale, Laurie Anderson. Glavne vloge: Jeff Daniels, Melanie Griffith, Ray Liotta, Mar-garet Colin, Tracey VValter, Dana Preu, JackGilpin.
Prosimo občinstvo, da ne zamuja predstav.
Biseri za ogrlico
O PISATELJU, KI JE POSTAL REŽISER
08.10.-14.10.1991
RETROSPEKTIVA HLMOV NEILA JORDANA
Po ciklusu filmov bratov Coen si bomo v ljubljanski dvorani Kinoteke v prvi polovici oktobra ogledali še retrospek-tivo, ki se navezuje na film ČUDEŽ (The Miracle, 1990) iz programa nove dvorane na Miklošičevi 38, imenovane KINO KOMPAS (za katero je bilo sprva mišljeno, da bo nosila ime VESNA). Gre za režiserja Neila Jordana, znanega tudi kot pisatelja, sicer pa rojenega leta 1950 v Sligu (Irska), v družini slikarjev. Odraščal je v Dublinu in ko mu je bilo dvajset let, je objavil zbirko zgodb Noč v Tunisu in zanjo leta 1970 prejel književno nagrado lista Guardian; kasneje je objavil še dva romana (Preteklost, Sanje živali).
Jordan je sodeloval tudi s tamkajšnjimi gledališkimi skupinami in pisal scenarije za televizijo. Ker ni bil zadovoljen z iz-delki, ki so nastajali na podlagi njegovih scenarijev, se je tudi sam lotil režije. Na Irskem je debitiral s filmom Angel/Danny Boy (1982), naturalis-tičrvim thrillerjem s političnim ozadjem, katerega producent je bil John Boorman. Zatem je v V. Britaniji posnel VOLČJO DRUŠCINO (The Company of Wolves, 1984), vizualno izjemno atraktivno »hor-
ror« inačico pravljice o Rdeči kapici, kjer sprevrženi arhetipi iz otroške podzavesti dobivajo jasne nasilne spolne podtone, kot nam jih je v svoji knjigi The Uses of EnchantmenVThe Meaning and Impor-tance of Fairy Tales razkril Bruno Bettel-heim. Uspeh MONA LISE (1986; Bob Hoskins je bil za vlogo v tem filmu nagrajen v Cannesu, prejel pa je tudi priz-nanja newyorške in losangeleške filmske kritike irv rvagrade American National Society of Film Critics; bil je še nominiran za Oscarja za gl. moško vlogo), nenavad-nega thrillerja o razmerju med malim kriminalcem in elitno črnsko prostitutko, mu je omogočil odhod v Hollywood. Tam je posnel »horror vaudeville«. GRAJSKI DUHOVI (High Spirits, 1988), kjer se praktično seznanimo s tistim, kar nam je Oliver Onions v svoji klasični »ghost story« z naslovom The Beckoning Fair One samo nakazal, namreč z možnostmi spolnega razmerja človeka z duhom. Njegov predzadnji film pa je kriminalka-komedija We're No Angels (1989), »remake« verzije Michaela Curtiza iz leta 1955 (v kateri so nastopali Humphrey Bogart, Peter Ustinov in Aldo Ray).
Igor Kernel
Rdeča kapica inlikantropija: prizoriz VOLČJEDRUŠČINENeila Jordana.
film
PERSPEKTIVE REPRODUK-TIVNE
KINEMATOGRA-FIJE IN FILMSKE DISTRIBUCIJE V SLOVENIJI
Jennifer Connelly in Bill Campbell v Warnerjcvem/Disneyevem ROCKETEERJU, ki prihaja na spored v LJUBLfANSKE KINEMATOGRAFE.
Zrazpadanjem Jugoslavije se trgajo ne samo politične in gospodarske temveč tudi kulturne vezi. Ljubitelje filma v Sloveniji tako seveda zanima nadaljnja usoda sporeda naših kinematografov, saj je znano, da po siceršnjih evropskih in svetovnih merilih v povprečju še vedno veljamo za dokaj redne obiskovalce kinodvoran kljub znatno nižjein obisku v primerjavi s tistim izpred nekaj let.
Ze pred vojno v Sloveniji in na Hrvaškem je bil trend zniževanja gledanosti filmov v naši republiki precej počasnejši kot drugod v Jugoslaviji. Slovenija je bila sicer že več let zanimivo tržišče zaradi visokih cen vstopnic, kar je distributerjem prinašalo hitrejši zaslužek kot drugod, že letos spomladi pa je prišlo do tega, da je Ljubljana tudi po številu gledalcev postala prvo mesto v Jugoslaviji, saj je nekatere filme v mestih, ki so nekajkrat večja od Ljubljane - Zagrebu ali Beogradu - videlo manj Ijudi kot v slovenski prestolnici (primer uspešnice PLEŠE Z VOLKOVI). Zaradi tragičnega dogajanja v sosednji republiki, vojne ev-forije v Srbiji in Črni gori ter napetosti tudi v BiH in v Makedoniji, je prišlo do tega, da je Slovenija v tem trenutku edina oaza miru, kjer je film sploh še mogoče kolikor toliko normalno prikazovati. Med vojno v Sloveniji so bili kinematografi (tudi ljubljanski) zaprti, zaradi česar so utpeli veliko škodo tako kot naše gospodarstvo v celoti. Da pa se Ljubljančani medtem niso odvadili hoditi v kino, se je pokazalo že v prvih dneh avgusta, ko se je med revijo predpremier zgodilo, da je bila dvorana ljubljanskega kina Union (kamor gre blizu tisoč gledalcev) kar dvakrat razprodana (film ROBIN HOOD, PRINC TATOV in
TERMINATOR 2: SODNI DAN), kar je -glede na to, da gre za čas poletne sezone -prav lep dosežek. Se bolj razveseljivi so naj-novejši podatki o gledanosti ROBINA HOODA: v prvih šestih dnevih predavanja je (skupaj z avgustovsko predpremiero) ta film videlo že 10.000 ljudi, kar pomeni povprečno več kot 1.600 gledalcev na dan. Četudi končni rezultati še vedno ne bodo dosegli tistih iz »zlatih« let, se kaže, da je vsaj LJUBLJANSKIM KDSfEMATOGRAFOM uspelo konsolidiratiobiskv svojihdvoranah; žal pa drugod po Sloveniji to ne drži in skup-no število gledalcev v Ijubljanskih kinod-voranah sedaj predstavlja že več kot 70 odstotkov celotnega števila gledalcev v vsej Sloveniji, pri čemer jih od 150 delujočih kinematografov izpred nekaj let danes redno obratuje le še približno 50.
Da se je kinematografija v Sloveniji znašla na razpotju, je še bolj očitno na področju uvoza in distribucije filmov. Do svoje likvidacije leta 1990 je bil VESNA FILM (če odštejemo nekaj posameznih fil-mov, ki sta jih uvozila VIBA FILM in CANKARJEV DOM) edini pravi slovenski uvoznik in distributer, danes pa so v naši republiki štirje, ki se ukvarjajo s to dejav-nostjo, vsi s sedežem v Ljubljani. Od teh so daleč najmočnejši LJUBLJANSKI KINEMATOGRAFI, ki so lani prevzeli
celoten fond VESNA FILMA (približno 150 celovecercev), od tedaj so še sami uvozili svojih osem celovečercev, za nekaj čez dvaj-set pa imajo žc podpisane pogodbe. Od preostalih treh sta dve »art« distribuciji (CANKARJEV DOM in E-MOTION FILM, oba letos uvozila po en film), tretja (ANDROMEDA) pa je na filmskem področju osredotočena predvsem na zvrst t.im. »trde erotike«, sicer pa je njena glavna dejavnost bolj video in ne toliko film. Veliko večino programa slovenskih kinemato-grafov torej še vcdno zagotavljajo dis-tributerji iz drugih republik, ki pa so - v prvi vrsti zaradi vojne, ki ji ni videti konca, in zaradi samega razpadanja Jugoslavije - vse manj zanesljivi partnerji. Daleč najboljše sodelovanje v tem trenutku poteka z Jadran filmom, ki v Jugoslaviji zastopa ameriškega »majorja« VVarner Bros., ta pa že de facto priznava poseben položaj Slovenije in od tam si lahko v kratketn obetamo več zanimivh filmov (npr. Rocketeer, What About Bob, The Rescuers Dovvn Under, Meeting Venus, My Blue Heaven, The Bonfire of the Vanities). Iz potrebe po opiranju na lastne moči je bila nedavno us-tanovljena tudi d.o.o. SLOVENIJAFILM, v kateri so združeni enakovredni deleži LJUBLJANSKIH KINEMATOGRAFOV, KINEMATOGRAFOV MARIBOR, KINOPODJETJA CELJE, KINOPODJET-JA KRANJ, KINOPODJETJA »GLOBUS« (Koper) in KINA VELENJE. Cilj d.o.o. SLOVENIJA FILM (ki je tik pred registracijo) je z uvozom in distribucijo fil-rtvov pokrivati potrebe Slovenije, v skladu z možnostmi pa posegati tudi na območje sosednjih republik.
Igor KerneL
godba
AGIT
Ceprav precejšen kup podalpskih pametnjakovičev meni, da divja tret-ja balkanska vojna za devetimi vodami in devetimi gorami, tukajšnjih rockoljubcev ne moremo šteti mednje. Takih in drugačnih belosvetskih estradnih atrakcij, ki so jih promoterji napovedovali, kar nekako noče biti v Ljubljano, domače kon-certno dogajanje pa je omejeno na koncerta »za mir«, »proti vojni« in kar je še podob-nih aktualnih smotrov. Vojno je občutil tudi Novi rock, saj sicer iznajdljivi Igor V. nikakor ni uspel do Ljubljane spraviti Dis-cipline kičme, s tujimi gosti pa mu je uspelo šele v tretje. Prva dva povabljena benda namreč nista delila mnenja dela slovenskega naroda in dela njegovih modrih voditeljev, da je suvereno izražena volja po suverenosti zagotovilo varnosti pred psihotičnimi ljubitelji stalinovih orgel (model VBR Plamen) iz Beograda. Da. Stvari so bile v nekem trenutku celo tako kritične, da ansamblu Dee Dee Melow ni uspelo pripotovati iz Zagreba v K4.
Zato tudi Gaiy Gray, sicer znani rock-oljubec, tokrat piše vojni dnevnik.
Medtem ko piše vojni dnevnik, posluša ploščo Quod Massacre. Plošča mu je všeč, ne razume le, zakaj je na ovitku delfin. (?)
Medtem ko piše vojni dnevnik, pije Haložana, letnik 1990, vsebina 1 liter, alkoholall,0vo.%.
To samo toliko, da se ve, v kakšnih razmerah se rojeva slovenska publicistika in literatura vobče.
Tema mojega današnjega pisanja bodi ustvarjalni napor hrvaških glasbenikov, ,kako zagotoviti svoji televiziji (in verjetno tudi radiju) primerne štiklce za zapolnitev osvobodilnega programa. Naloga je sila kočljiva, a kriteriji tudi sila raztegljivi, tako da smo dočakali nadvse različne podvige.
Za&l je menda šlageraš Tomislav Ivčič, ki je kar v angleščini pozivai Evropo, naj ustavi vojno njegovi domovini. Zadeva je nekako zadovoljevala estradne standarde, vendar se je kmalu izkazalo, da iz te moke (namreč evropske) ne bo kruha. Zato so se ustvarjalci odločilli poskrbeti za moralo lastne vojske. Bolj sofosticiranim gardis-. tom so postregli s piratiziranjem Dire Straitsov, ki se jim verjetno še sanja ne, kakšno vlogo igrajo v osvobajajoči se Republiki Hivatski. Njihov morebitni nas-
lednji koncert v Beogradu bo zaradi tega gotovo prepovedan.
No, za tiste gardiste, ki ne razumejo angleščine, so na HTV poskrbeli meni povsem neznani interpreti novoskladane pučanske popjevke (kar naj bi bil prevod srbske novokomponovane narodne muzike in moj skromni prispevek novoreku dr. Tudmana), na primer Duka Čaič in Mladen Kvesič, ali kako jima je že ime. Bha. Saj ne da bi hotel biti v tej situaciji dlakocepski, ampak udarnega štiklca, ki naj bi dvigoval borbenost, res ne moreš narediti tako, da vojaški boben posnemaš z najcenejšo japonsko elektronsko ropotuljo, trompete pa s sintesajzerjem-igračko. Ampak, kot rečeno, kriteriji so trenutno sila raztegljivi.
In potem se je Hrvatom posrečil veliki met. Mojstra Zrinko Tutič - Tajči in Rajko Fosil - Dujmič sta zbralal tamkajšnjo estradno in rockersko elito ter ji predočila note štiklca Moja domovina. Glasbeniki so note prebrali, se naučili tekst in posneli zadevo. In ob tem še video spot, ki ni potreboval ne turističnih razglednic ne hrabrih gardistov. Vse skupaj pa na ravni najbolj reprezentativnih svetovnih Band Aid projektov. Ironija usode je, da je prav vojna pripravila nekatere heroje splitskih, krapinskih in podobnih festivalov, da so odpeli najboljši štiklc v svojem življenju. Spot je intriganten tudi za tiste, ki jim ni do visokih not kakršnihkoli Band Aidov in se izogibajo TV Dnevnikov; toliko lušnih punc na kupu na TV že dolgo ni bilo.
Nocoj sem videl tudi angleško različico My Homeland in če uspe Hrvatom to prešvercati na Zahod, jim mednarodno priznanje ne uide. Vsaj na področju lahkih not.
Seveda reakcija nasprotne strani ni izostala. Radio Titograd je nemudoma prepovedal vse osebke, ki so si drznili izvesti ta gnusni napad na JNA. Drugega niti ni bilo pričakovati od teh nedemok-ratičnih in primitivnih Balkancev, boste rekli. Ampak če prav pomnim, na Radiu Slovenij a in ostalih tukajšnjih programih v času divjanja generalisima Veljka K., svetovnega šefa hevimetalcev (glede na količino železja, ki ga njegove enote puščajo za sabo), tudi nismo slišali prav nobenih južno- južnoslovanskih inter-pretov, ne glede na to, v kateri tabor sodijo.
Toliko o Demokraciji. In Primitiviz-
mu.
Gary Gray
godba
1     Tretja plošča benda (v trgovini ¦ 1 Rec Rec sta dosegljivi še ostali dve), ¦
1 s katerim založba Roadrunner kaže ¦
i                                                                                                                   ¦
1 intence za večjimi vsotami denarja. ¦ 1 Crimson Glory so nekakšen off Guns ¦ 'n Roses z dovolj glamourja, da ¦ lahko računajo na bolj množične ¦ nakupe. Povsem solidna plošča, ki ¦ po eni strani koketira, po drugi pa ¦ presega zguljeno GnR formulo. In ¦ ravno zaradi tega, ker je pričakovati j preobjedenost fanov, imajo ¦ priložnost (Roadrunner) bendi, kot ¦ so Last Crack ali zgornji Crimson ¦ Glory. Spričo Ganzomanije -¦ osvežujoče.                                       ¦
¦      Prvenec Ultramega OK in dva EP-ja i
• na enem disku, Screaming Life in Fopp. i
• To so bili Soundgarden pri Sub Pop. i
¦ Odlično!                                            i
¦                                                                                                                                                                                                                                                  i
! Louder Than Love pa dokazuje, | ! da ni čisto nič narobe, Če skupina \ ! podpiše pogodbo in izda ploščo pri ] ! veliki založbi. Odličen rock bend, ki ] ! s časom postaja še boljši. Izvrstno (v ] ! pričakovanju novega albuma Bad- \ ! motorfinger, pri isti založbi seveda). 1
i Velika imena založbe 4AD. Kim iDeal, basistka skupine Pixies in i kitaristka Throwing Muses, Tanya i Donelly. Poleg njiju pa še za bobni iShanon Doughton ter basistka ' skupine Perfect Disaster Josephine VViggs. Polurna plošča, dvanajst i skladb, med katerimi je tudi prired-' ba Beatlov, Happiness Is A Warm 1 Gun, in producent Steve Albini. Po slišanemjejasno, da sta imela glavno 1 besedo Albini in Deal. In če z glasbe olupite vse dodatke, boste dobili pop. Plošči torej ne gre očitati ničesar razen dolžine. Sicer pa je to domena avtorjev. OdliČno.
NIVEC UPANJA, POVOZU G A JE
TANK
Prireditev, ki je lani (leta 1990) potekala pod imenom NoviRock2000, se je letos (leta 1991) skrila za Novi Rock 92. Razlika je 8. Naslednje leto (1992) bomo torej še za osem let nazaj. Leta 1993 pa točno tam, kamor zadeva sodi - v letu 1976.
Deželica pod alpami, ki ji zaradi nekaterih nastopajočih lahko prištejemo tudi sosednjo "lepo našo", trpi zaradi deset in več let starega sindroma. Gre seveda za PUNK, ki je na začetkih prireditve, im-enovane Novi Rock predstavljal identiteto; vendar je od pojave PUNKA žal minilo desetletje in pol. Dejstvo je seveda žalostno zato, ker so bili trije od štirih novih bendov kljub prepričljivosti, kar pa ni tema tega teksta, izraziti produkt postpunkovske-HC scene. Manjše odstopanje so nakazali le Baby Zdravo iz Celja, ki skušajo ujeti malce drugačnega, čeprav nadvse trendovsko poskakujočega, vendar v smislu prej napisanega vsaj malo drugačnega ritma. V enako zvočnost so se tako zlili tudi reški Regoč, ki bi na samostojnem koncertu verjetno funkcionirali zelo dobro, zatem koprivniški tinejdžerji Overflow, ki so kljub mladostni zagnanosti najbolj simptomatičen bend prej izrečene teze, in kot že rečeno Baby Zdravo, edini drugačneži med istimi. Med novimi bendi so nastopili še Tekton, ki pa z omenjeno tezo nimajo zveze, ker so predstavili drugačno glasbo -tehno. Nastop skupine jebil nezanimiv zaradi visokih scensko - zvočnih standardov, ki so jih na tem področju postevili Borghesia in Laibach.
In še beseda o ostalih. Quod Massacre bi vsekakor sloveli kot najnovejši bend letošnjega NR, če ne bi imeli pevca, ki je neizogiben del pojava z začetka teksta - torej PUNKA. Mario Selih je zaradi močne omame (ali pa kar tako) postai prozorni pozer, ki ni uspel niti z nacionalsocialistično iztegnjeno roko. Ta je, precej simbolično, nadvse smešno, predvsem pa mlahavo in nič kaj prepričljivo štrlela kvišku. O petju pa... ha,ha. Vsekakor škoda benda, kot so QM. Zato so najbolj solidno odigrali Let3, ki so, čeprav s preverjenimin pričakovanim, vendar poštenim rokerskim
pristopom odigrali svoj naštop. Pred koncem so nastopili še odlični Miladojka Youneed, ki so pravzaprav velik bend, zato o njih v kontekstu NR pravzaprav nima smisla govoriti. Vse skupaj so končali Dis-ciplinatha, ki so le potrdili, da tudi na oni strani ni vse ravno bleščeče. Pravzaprav jim je uspelo ravno nasprotno.
Torej: čeprav novi bendi, stari punk. Kar v časovnem smislu postaja smešno; ravno najbolj zagreti punkerjisoobkoncu sedem-desetih pljuvali po hipijih. In sedaj je pretek-lo od pojava punka že več časa, kot je takrat od pojava hipijade. Hipiji in punksi so sedaj že preteklost, le da druge dobimo kot novo robo na NR. Res novega pa nikjer.
Kdo bo torej v znak kakršnegakoli drugega, če že ne novega dogajanja v deželi pod alpami prvi zapel: Nivečpunka, povozu gaje tank.
Igor Ivanič
ANIVODOGZ ZGODOVINE
Karl Lovvith: Svjetska povijest i dogadanje spasa, prevedel Mario Vukič, August Cesarec Zagreb in Svjetlost Sarajevo, 1990.
Horizont prihodnosti tiransko generira celoten tok zgodovinskega razmišljanja, tudi davno preteklega, in ga do potankosti osmižljuje v dognano zaporedje. Filozofija in teologija, njegovi samoumevni družici in ilustratorki, si lastita domeno nad večnimi vprašanji glede prvih in po-slednjih stvari. Teh pa se drži avra usodnosti prav zaradi tega, ker jih noben odgovor ne more zadovoljiti, ker niso empirično preverijivi. Zahodno mišljenje je konstitutivno ukleščeno v dvoje izključujočih si konceptov, ki si kronološko sledita, navidez zlijeta, zopet radikalno polarizirata, oh-ranjata pa bolj ali manj poudarjeno religiozno noto. Na eni strani je staroantični, grški, po katerem zgodovina nima Lastnega smisla, saj se vsegiblje v večnem vračanju istega. Bolj kotbogzgpdovinejeGrke zanimal logos kozmosa, univeizalni, naravni zakon neskončnega nastajanja in propadanja, dklično sosledje samoponavljajočih faz. Drugi je biblijski, ki bivajoče vključi v enotno teologijo svetovne zgodovine skozi predpostavko odiešilne eshatologije, kar vzpostavi nepoviatni linearizem časovnega dogajanja.
Nemški filozof Karl Lmintfi se v pričujoči knjigi loteva fas-cinantnih izpeljav omenjenih temeljev skozi preteklost filozofeke misli. Z neobičajnim, retrogardnim nizanjem interpretacij se od sodobnih vrača k njihovemu starejšemu, religioznemu pravzoru. S tem olajša dojemanje slednjega, ki postane s pomočjo kritične analize teoloških predpostavk razumljivejši. Prične z Burckhardtom, sledita nepogrešljiva Marx in Hegel, preko razsvetljenoev se prebije do egzegetov in apologetov krščanskega pojmovanja zgodovine; poseben dodatek posveti še Nietzscheju. Prav ta Lovvithova poteza, namreč uvrstitev »preroka« novoveškega nihilizma na konec, logično zaokroži izbrana pogla v-ja. Tako kot »poganski« Grki tudi Nietzsche izpostavi popolnost božanskega kozmosa. Nasprotno pa si Biblija zastavi zgodovino kot odreševanje, ki napreduje od obljube do uresničitve, od greha do zveličanja, na sredini pa je edinstveno dejstvo Kristusovo vstajenje. Nad lupinioo doveštva pihajo zdaj blagodejne sape, drugič grozed viharji božje previdnosti, ki skrbi, da nekako Ie pripluje v varen nebeški pristan.
Zgodovina je hči svojega časa, pravi zgodovinar L Febvre. Na Zahodu se je njen pojem oblikoval znotraj viziija krščanske kulture. Zato ocenjuje prihodnost na osnovi prihodnjega, nezgrešljivega cilja, proti kateremu vodijo vsa (ne)hotena prizadevanja. Njeno neveijetno motivacijsko moč je prevzela tudi moderna filozofija zgodovine; božjo previdnost zamenja veia v neomejen napredek, »bigger and better«, v prizemljeno Božje kraljestvo.
Duhovna zgodovina zahodnega človeštva stalno niha med nezdružjivima arhaičnim in krščanskim dojemanjem časovnosti in s tem tudi zgodovine. Zgovorni sta paradigmatično izključujofi izhodišfi: antična theoria je dejansko konterhplacija vidnega in se zato lahko demonstrira; zaverovanost drugega pa vre iz neusahljivega vrelca brezpogojnega zaupanja v nevidno, torej v nedokazljivo. Zgodovina postane iz njiju izvedena, apologetska resnica. Ima torej smisel govoriti o zgodovini? Ima sploh lastno vsebino, berljivost? Pritrdilni ali nikalni odgovor zgodlj podaljšujeta njeno reflektirano resignacijo.
Mitja Velikonja
QUORUM
(časopis za književnost), št. 3, Zagreb 1991
Si kaj gledal-a Menzla? Potem veš, o čem bi ti rad pripovedoval. In tvoje branje bi bilo lahko kot moje pisanje -prhko. Tako ljubko bi se imela... Toda bogovi, muze, pisci, založniki, tiskarji, knjigarnarji - avtonomen ekosistem neokrnjeno biva ne oziraje se na naju (oprosti, ker te vlečem v to, saj veš...). Midva pa si jemljeva svojo avtonomijo, prešuštvujoč v teh vrsticah, vsak svojo, s svoje strani, le da te jaz lahko posilim, če ne paziš, če pustiš. Vzamem si torej 3. številko zagrebŠkega Quoruma, najprijetnejšebranje, kar jihje vzniknilo pri nas to poletje.
Precej svežine veje že s platnic. Tokrat so se še posebej potrudili z oblikovanjem, ki je tudi znotraj kvalitetnejše in bolj domišljeno strukturirano. Glavni očitek, da je revija preobilna (premalo selektivna), je upoštevan. Redukcija je zlasti zajela del, kjer jebila najbolj potrebna - domačo literarno produkcijo, čepra v bi se dalo prav tu še kaj izpustiti. Iz povpre^a štrli Dejan Simonovič, spominja pa na Irca, ki je rasel ob Alanu Fordu in Borgesu. Kot gosti nastopajo Aleš Debeljak, Raymond Carver (posthumno), Michael Ondaatje in ljubljenček hrvaškega bralstva W.S. Burroughs. Nič pretresljivega. Spomin na to, da se tnodernizem oz. razsvetljenski koncept utripajoče epis-temologije konča v praznini papirja z belino njegove netihe tišine in je najbrž tu mesto, kjer velja iskati njegovo potomstvo, četudi »postmoderno«.
To pa je že teren, po katerem stopata protagonista dveh najbolj vznemirljivih, žal zelo jedrnatih blokov pričujočega zvezka. Najprej je tu Edmond Jabes, francoski poet z nadvse obetavnim pedigrejem (francoski Žid, rojen v Kairu), ki ga ni kar tako zapravil, kot bi lahko sklepal-a ob listanju pregledov svetovne književnosti. Skrivnostni pisec magičnih, preroških aforizmov je gojil svojo poetiko na obrobju in kot je to že v navadi, ga z nekajdesetletno zamudo (najprej Francozi, počasi pa tudi že dobršen del sveta) spoznavajo kot najbolj vznemirljivo pesniško pojavo od Mallarmčja sem. Zlasti pos-taja aktualen v kontekstu misli Blanchota in Derridaja, ko skupaj z njima tvori nekakšen francoski-mediteranski metafizični trikotnik v katerem se izgublja zahodna misel. Prostor zgolj spraševanja, nepripadanja - prostor neodsotne odsotnosti.
V intervjuju s sugestivnim naslovom »Aporije vseh teorij« se sinje kot vedno predstavlja najodličnejša predstavnica zagrebške literarne teorije - Andrea Zlatar, kjer z izraženim skepticizmom dopolnjuje zanimiv dialog z literarnimi teorijami zlasti druge polovice tega stoletja, ki ga je najbolj celovito predstavila v knjigi »Istinito, lažno, izmišljeno« (1989). V drugem delu pa pred bralca razgrinja ukvarjanje s problemi srednjeveške avtobiografije, spet seveda v luči sodobnih teoretskih tokov - gre za odlomek iz nastajajoče študije, ki naj bi predvidoma izŠla prihodnje leto.
Vsaj vredna branja sta razdelka o teoriji kaosa (tokrat z matematično fizikalnega stališča) ter utopijah in realnostih ruskih arhitektov postrevolucionarne generacije, ki si prizadevajo za ponovno vračanje humanistične orientacije v arhitekturi. Za blažji izhod iz Quoruma kot vselej poskrbita »His master^s jukebox« in kritiški pristopi.
VladoŠkafar
T E
R A
T U
R A
ANATOMIJA NASIH NACIONALIZMOV
Aleksa Dilas: Osporavana , zemlja, Književne novine, . Beograd, 1990.                       j:
Čepra v je reklo, da jabolko ne pade     l daleč od drevesa, v post- socializmu     ^ iJJJi-Jj^Jj pogosto     neo-boljševistiČno     iz-     S L«* koriŠčano v revanšistične namene, se     |f Tjfj zdi v primeru Dilas & Dilas kar     % W        *w-^ ^ upravičeno. Ce preverjenemu komis-tičnemu lisjaku in kasneje z zaporom potrjenemu   disidentu   z   vsemi
manirami, ki pristojijo eni in drugi vlogi, lahko očitamo nedos-lednost, mu občutka za politično realnost (ali predikcijo, ki se kasneje izkače kot resnica) pač ne moremo. In zdi se, da-je Milovanov sin (poleg vsega drugega, seveda) to podedoval po očetu. Uspel se je izviti iz primeža črnogorsko- srbsko-jugos-lovanske paradigme, ne da bi markovičevsko izgubil stik s stvarnostjo. Zato bi pričujoča knjiga ob drugačnih, vsaj mini-malno tolerantnih razmerah, v vseh okoljih lahko konkurirala za vsejugoslovanski učbenik znanstveno seciranega balkanstva, ki danes izpričuje vse negativnosti in omejenosti germansko- romanskega katolicizma na eni in bizantinskega pravoslavja na drugi strani.
Zanimivo, da je Dilas knjigo napisal v angleščini, da pa je srbski prevod izšel prej kot angleški original. Delo je sicer ugledalo luč sveta že lani in je bilo dokaj opaženo tako v jugoslovanskih kot ameriških (seveda ozko omejenih) krogih. Tudi sam sem knjigo prvič bral že lani, vendar pa sem, zavedajoč se dejstva, da je zgodovina na Balkanu kaj slaba učiteljica, čakal na »primernejši« trenutek za njeno predstavitev. Na žalost je delo, ki se je zdelo kot zaman žugajoči akademski prst, kaj hitro postalo krvavo aktualno.
Dilasova študija ne zajema samo zgodovine mednacional-nih odnosov, pač pa prinaša prerez zgodovine južnos-lovanskih narodov od leta 1740 do povojnega časa, obdelane s sociološkega stališča. Ukvarja se s prvimi idejami jugos-lovanske združitve, analizira spreminjanje odnosa KPJ do nacionalnega vpraŠanja, posebno poglavje je namenjeno razčlenitvi ustaške ideologije in prakse, v zadnjem delu pa Dilas ponuja kritičen prikaz federalnega jugoslovanstva in komunistično »rešitev« nacionalnega vprašanja.
Kot že rečeno, gre za dokaj objektiven pogled človeka, ki se je s svojim kozmopolitizmom (Aleksa je doktoriral sociologijo na znani Londonski šoli za ekonomijo in politične vede, dela pa kot znanstveni sodelavec univerze Harvard za vzhodno Evropo) uspel iztrgati balkanski zaplankanosti. Ne gre pa zgolj za hladno, preračunljivo znanstveno razglabljanje, ampak je le-to dopolnjeno z bogato družboslovno imaginacijo in drznimi idejami.
Zanimivo je, da sta med recenzenti knjige tudi Kosta Čavoški in Slobodan Inič, znana prvaka srbske opozicije, pogrešamo pa koga od hrvaških intelektualcev. Aleksa Dilas bi si to vsekakor zaslužil, na ta način pa bi »Osporavana zemlja« pridobiia še dodatno težo.
Simon Bizjak
KAKO POSTAVITI NA NOGE TEORETSKI ČASOPIS
Časopis za kritiko znanosti, 1991:140-141
Izšlajetretja letošnja dvojna številka ČKZ-ja, vendar joboste težko spoznali. Urednik (v.d.) se je odločil za nov design, ki ni kar tako. Gre za resničen premik na bolje, privlačen image, ki pretendira kimage-u resnih teoretskih revij.
Že na prvih straneh nas čaka še eno prijetno presenečenje -Niklas Luhmann! Sodobni sociolog, ki ga na slovenskem tržišču dobesedno goltamo, ampak samo po kapljicah. Pred leti nam je prevod nekaj njegovih člankov ponudila Nova revija in si tako priborila mesto med nesmrtnimi številkami, danes pa to pohvale vredno potezo ponavlja še Časopis za kritiko znanosti. V prijetnem in tekočem prevodu Matjana Kokota in (nam že znane) Zlate Gorenc nas Luhmann najprej pouči o bistvu svoje sistemske teorije - avtopoezisu, nato pa še o enem od medijev prenosa smisla - ljubezni. Vse skupaj pa pospremijo še trije članiki "o", torej o Niklasu Luhtnannu, avtorjev Marjana Kokota, Franca Malija in Darija Zadnikarja. Zgolj zato, da nas sistemska teorija ne bi pustila hladne ...
Nepogrešljivi Igor Ž. Žagar se v tej številki s svojo znano natančnostjo loti razkrivanja ideoloških funkcij veznikov, kar pa se skriva v članku pod naslovom O polifoniji, argumentativ-nem pričakovanju in njegovem sprevračanju. V naslednjem bloku so tu še trije izvrstni članki o precej popoprani temi, namreč o zagatnosti Amerike kot dežele belcev. Tokrat o tem z vidika Indijancev - Kolenc, Keith in Pribac.
Kdo je še tisti, ki ne pozna Jacquesa Derrida? Zdaj je pravi trenutek, da prebije led ignorance in prebere intervju z njim na precej nenavadno temo - Retorika droge. Droga sploh ni tisto, za kar se nam ponuja, ampak je politično-ideološki konstrukt, ki se ne dotika svoje realne vloge v družbi. Kar uhaja veljakom, polom z močjo (ta Luhmannov relativno redki medij za prenos smisla!), to je treba nemudoma kriminalizirati, da se bo hitro vedelo, kdo je kdo.
Če vam po vsem tem branju še ni zmanjkalo sape, si poglejte šeGabrijelčičev članek o Gaii, hipotezio Zemlji kot enkratnem živem organizmu (avtorja Jamesa Lovelocka). V njem boste izvedeli marsikaj o omenjenem avtonu in še več o njegovem delu, ki jemlje dah.                           r
Sledijo še nepogrešljive recenzije, tokrat kar tri (Space, Time and Medicine;ThePoliticsofScandal; Analiza llesedil). Andrej Klemenc (urednik V.D.) sicer piše, da gre za poletno branje, Čtivo je sicer privlačno, vendar precej strokovno in predvsem ne počitniško. Gre za dobro številko in prijeten predah po in pred spet novimi ekološkimi zvezki.
Anja Stefan
nogomet
SLOVENSKA DRZAVNA
 LIGA
C
Id zveznih prvenstev, ki so bila predvidena za letos, naj bi se najprej začelo nogometno prven-stvo. Zato se je ravno okoli tega tekmovanja dvigalo največ prahu. Hrvaški klubi so zaradi vojne izstopili iz t.im. lige NZJ, skoraj vzporedno pa so se za tek-movanje v prvi slovenski ligi, in ne kot je bilo pred-videno v medrepubliški ligi - zahod, prijavili slovenski trije Kgaši: Izola, Maribor-Branik in Koper. To je povzročilo tcžave zaradi klubov, ki so se tako številčni naenkrat pojavili v tem rangu. Ligo so razširili na dvajset članov in na ta način našli salomonsko rešitcv. Olimpija naj bi prvotno še vcdno igrala v prvi zvezni nogomctni ligi.
Cimbolj so je bližalo prvo kolo prve zvezrie lige, tem vcč težav je bilo. Liga je bila sprva    okrnjena    zaradi izstopa    pctih    hrvaških klubov, toda Olimpija je os-tala. Prvo kolo jc bilo prcs-tavljeno. Olimpija bi morala gostovati v Beogradu pri Par-tizanu. Tekma naj bi bila na stadionu »JLA«. Verjetno še dancs Ic rcdki vedo, kaj sc jc v   rcsnici   dogajalo   prcd namcravanim odhodom Bcograd. Govorilo se je o tem, da Partizan še ni odplačal odškodnine Olimpiji za prestop Džonija Novaka med črno-bele. In Olimpija naj zaradi tcga ne bi nastopila na tej tekmi. Zopct drugi so celo govorili, da Olimpija ne bi smela igrati na stadionu, ki se imcnuje po okupatorju. Vodstvo Olimpije jc venomer poudarjalo, da sc bo prilagajalo razmeram na »tržišču« in sc ne bo oziralo na politične igrice. Kakorkoli le, v zadnjem trcnutku so se odločili, da ne bodo dopotovali, in tako je slovenska nogometna !iga dobila svojega enaindvajsetega člana. Slovenska liga je po številu klubov druga največja v Evropi!
Tolikšno število klubov pomeni, da bo letošnje igranje v ligi pravi maraton, ki bo ogromno dobička prinesel »majhnim« klubom, medtem ko se bodo morali »veliki« še kako znajti, če bodo hoteli to še ostati. Velik del sredstev za preživetje so bivši z vez-
eprav je reorganizacija ligaškega tekmovanja v slovenskem nogometu končana, se tudi v prihodnosti obetajo težave zaradi zmanjšanja števila ligašev v posameznih rangih. Zato izjave, da bo slovenska nogometna liga sčasoma močnejša od avstrijske, najbrž, vsaj v bljižnjiprihodnosti, niso utemeljene. Pojavlja se temeljno vprašanje, kiga bo treba tudi s sistemskimi spremembami razrešiti: ali se odločiti za ligo z največ petimi močnimi klubi, ki se bodo borili za vrh, in ostalimi, ki bodo vedno le bili boj za obstanek; ali pa le opazovati, kako bodo najmocnejši slovenski nogometni klubi povsem po nepotrebnem izgubljali na kakovosti.
Zmajčkov« v niligašidobivaliodvstopnic.Natekmomed Olimpijo in Crveno Zvezdo je prišlo tudi čez 15.000 gledalcev, čeprav so bile cene vstop-nic dražje kot običajno. Na tekmo s Potrošnikom iz Beltincev pa je prišlo borih 350 gledalcev. Na drugi strani t.im. »majhnim« klubom tak sistem koristi, kajti ob gostovanju Olimpije pride na njihove stadione tudi po več tisoč obiskovalcev. Vse je tako, kot je uprava Olimpije tudi pred-videla, da bo, če bodo igrali v tej ligi. Seveda pa tudi vligi NZJ ne morejo igrati zaradi vojnih razmer in varnosti igralcev. Bivši Ijubljanski prvoligaš se je tako dejansko znašel popolnoma nepripravljen v novi sredini. Se najmanj so se tega nadejali igralci, čigar motivacija za igro je, kljub temu da je Olimpija še vedno klub s profesionalnim statusom igralcev, tako nizka, kot verjetno še ni bila nikoli v njihovi nogometni karieri. Samo zamislimo si lahko, kako je Damirju Vrabcu ali Zoranu Varvodiču igrati na
igriščih, ki so v primerjavi s stadioni, na katerih so prej igrali,                popolnoma
nepripravljena, število gledal-cev pa tudi na gostovanjih do desetkrat manjše. Lahko da se počutijo, ko jih vozijo po deželi na sončni strani Alp, kot nekakšna turistična atrakcija.
Zaradi vsega tega bo potreb-no naslednje leto temeljito reor-ganizirati način tekmovanja. Zmanjšati število prvoligašev vsaj na šestnajst klubov in temu prilagoditi tudi število klubov v obeh območnih članskih ligah. In kako poteka tekmovanje? Do sedaj so zaradi že naštetih razlogov najbolj razočarali igralci ljubljanske Olimpije. Ab-solutno prvi favoriti so najprej izgubili točki na gostovanjih pri celjskem Ingrad-Kladivarju in Steklarju v Rogaški Slatini, da bi na koncu koncev doživeli poraz še na vročem igrišču v Naklem pri tamkajšnjem domačem moštvu. Bivši medrepubliški ligaši so različno začeli letošnjo sezono. Verjetno še večje razočaranje kot Olimpija so nogometaši iz Kopra, ki pa so letos tudi močno igralsko os-labljeni. Potrebno bo kar nekaj časa, da se povrnejo v vrh slovenskega nogometa. Mar-ibor-Branik in Izola sta precej uspešnejša, še posebej slednja, ki bo veijetno tudi trd oreh Olimpiji v boju za prvi naslov državnega prvaka Slovenije. Najbolj so presenetila Živila Naklo, ki so celo na drugem mestu po osmih kolih, resda s tekmo več od Maribor Branika in Olimpije. Zelo dobra igra Nakelčanov pa je tudi odraz dobrega   igralskega kadra. »Stebri«
ekipe so vsekakor vratar Vodan, vezni igralec Ahčin, predvsem pa napadalca, pred kratkim tudi že internacionalca, Jerina in Taneski. Poleg Živil Naklo so dokaj uspešno štartali v maratonski Iigi tudi igralci Mure iz Murske Sobote in celjskega Ingrad-Kladivarja. Že sedaj pa se je v spodnjem delu razpredelnice izoblikoval sloj klubov, ki bodo imeli ob radikalnem skrčenju lige nas-lednje leto ogromno težav. To so Primorje, Nafta, Domžale-Lek, Rudar iz Trbovelj, Jadran- Lama in predvsem Medvode. Seveda pa se je maratonsko prvenstvo šele začelo in do njegovega konca naslednjega leta bo verjetno še tnnogo preobratov in raz-noraznih presenečenj.
Za nogometne delavce pa velja: naredite ligo tudi kakovostno in ne le kratkoročno zanimivo.
Goran Novkovič
globus
V    I    T    A    L
D    A     T    A
ZLADJE!
Če vas ni pretresel film Rešitelj, vas bo tale novica: podgane namestoekonomistov! Studentje analitičneekonomije, pozor! Na zahodu nove zgodbe. Kakor piše The Economist (14/9), si večina ljudi pod besedo ekonomist predstavlja nekoga, ki do onemoglosti gara ob vročem računalniku, dokler iz ubogih podatkov ne potegne ustrezne enačbe. Podoba se še zmerom prilega mnogim ekonomom, toda ne vsem. Nekateri se ukvar-jajo z opazovanjem podgan... Trije Američani so v sep-tembrskem Economist Joumal-u, »bibliji« Britanskega kraljev-skega ekonomskega združenja, objavili svoje izsledke iz »podganonomije«, ali - kot sami pravijo - »pot thcory«. Možje so pač precej dobesedno vzeli Keynesov koncept živalske življenjske moči (podjetniške vneme). No, glavni razlog proti uporabi ljudi v eksperimentih, pri katerih testirajo, kako posa-mezniki izbirajo med dvemi nedoločljivimi izidi (konkretno: izbira investitorjev med različnimi vrednostnimi papirji z različno stopnjo tveganja), je to, da človekove odločitve vedno temeljijo na hipotetičnih rezul-tatih oziroma možnostih, kjer pričakujejo morebitne nagrade. Podgane so poleg tega cenejši način raziskovanja. Žejne domače živali so imele na izbiro dva vzvoda z različnim »odplačevanjem« (število skodelic vode) in stalno verjet-nostjo razdeljevanja določenih količin vode. Med vzvodoma so morale izbirati vedno znova in znova nekaj dni. Indiferenčna krivulja podgan (v tem primeru enaka zadovoljnost med tvegan-jem in pričakovanim povračilom) so nato preverili s T-testom (uporabljen v statistiki za merjenje točnosti rezultatov), ki pa je le potrdil konveksnost krivulj indiference. Podgane bi očitnobile tveganjunenaklonjeni investitorji!           Economist
zaključuje prispevek s pred-logom, da bi podganam morali ponuditi priložnost v ekonomskem napo vedovanju, če
so že tako dobre pri izbiranju, ter globokoumno ugotavlja, da bi bile precej cenejše od (preplačanih) ekonomistov! G. Sachs torej ni podgana, saj ni zbežal z gnile slovenske ladje, ki ji grozi brodolom. Ekonomisti -bodite podgane in s... na zahod, dokler je Se čas, ali pa pojdite na svoje!
CEBULA TERMINATOR
Druga zanimivost prihaja iz Severnega morja, natančneje s Shetlandskihotokov,kjerna rib-jih farmah v številnih zalivih vzgojijo 12.000 ton lososov letno, kar pomeni tretjino celotnega števila v Združenem kraljestvu. Toda otoški »farmerji« se soočajo z velikim problemom morskih uSi, ki glodajo ribe, ter jim tako kvarijo videz inseveda vrednost, včasih pa mogoče ribe celo ugonobijo. Letos se je med otočani našel podjetnež, ki je v vsako izmed svojih90 m3 velikih varovalnihmrež (v vsakijeokrog 7.000 enoletnih lososov) tedensko pometal po 7 kg čebule in glej - na njegovih lososihuši ni bilo več! Ideja, da čebula uničuje uši, sicer izvira s Forerskih otokov (poleg Orkneyskega še zadnje otočje severno od Britanije), nihče pa ne ve, kako čebulitouspeva. TheShetlandSal-mon Fanners' Association se je odločila to ugotoviti in je začela s triletnih raziskovalnih projek-tom, da bi spoznali Čebulino učinkovitost in izbezljali uničevalca uši iz neurejene množice kemičnih snovi v tej povrtnini. Znano je sicer, da so fenolične sestavine v čebuli nevarne gobam, nihče pa še ne more trditi, da ubijajo uši. Vzgajalci lososov sicer poznajo druge načine za nadzorovanje morskih uši. Nekateri uporabljajo »wrasse«, majhne ribe z mesnatimi ustnicami (Labridae), ki jedo uši z lusk, vendar je le-te treba loviti na odprtem morju ter skrbeti za manjše Iuknjena mrežah. Večina farmerjev je zato doslej najraje uporabljala insekticid diklorvos, ki pa ga zeleni ne marajo, ker lahko brez težav scurlja na odprto in ubija ostale morske živali, lahko pa bi preko lososov
prišel tudi v človeka, čeprav to ni dokazano. Uporaba čebule tako nebi pravnikogarmotila. Večina ljudi zara di nje joče; Šentlandčani bodo brisali solze sreče!
AMERISKISEN
Združene države se počasi, a vztrajno pogrezajo v močvirje kriminala. Trenutno niste varni niti, če se držite prometnih pred-pisov in ustavite vozilo pri rdeči luči. Ustavite - in morda ste avto izgubili za vekomaj. Tatovi so se osredotočili na izredno preprost način ugrabljanja avtomobilov: preprosto ukažejo vozniku, naj se pobere iz avtomobila, nato s pištolo v roki sedejo za volan in izginejo. Takšen način kraje av-tomobilov je precej lahek, toda kazni so zaradi uporabe orožja pri ropu neprimerno višje kot pri sami kraji. San Diego, Atlanta in Los Angeles so že zelo okuženi s tem novim valom kriminala. V Houstonu poročajo o desetih primerih takšnega ropa dnevno, toda prava mala epidemija se od-vija od začetka avgusta v Detroitu, kjer je avtomobile moralo prepustiti kar 300 Šofer-jev. Nekaj Ijudi, med njimi policaj, ki ni bil na dolžnosti, je bilo ubitih, ker so se skušali upreti. Doslej so aretirali 200 sumljivih (2/3 avtomobilov je spet najdenih), vendar je center Detroita (inner city) zaradi samotarskega ropanja še vedno podoben Zagrebu pred tednom dni. Kar pa ne pomeni, da so šoferji v predmestjih varni. V detroitskem časopisju poročajo o še novejšem valu kriminala: prebrisani tatovi zamaskirani Čakajo na predmestnih zasebnih cestah in kradejo Rolexove ure z zapestij bogatih lastnikov. Sumimo na povezavo z Robin Hoodom, princem tatov!
JAPONSKA MORA
Na prenasičenem Japonskem pa se že dogaja, kar se drugod šele bo. Ne povsod, seveda. Ker je za nove avtomobile zmerom manj prostora, se izdelovalci av-tomobilov preusmerjajo v biznis
parkiranja avtomobilov. Spod-buda je prišla zaradi novih dras-tičnih parkirnih predpisov, ki so začeli veljati to poletje inso začin-jeni z blazno visokimi kaznimi. Za registracijo avtomobila na Japonskem mora odslej lastnik imeti dokaz, da ima kje parkirati. Nakar dobi posebno nalepko. Odveč je govoriti, da je parkiranje avtomobilov bajno drago, saj v nekaterih delih Tokija doseže 230.000 jenov (skoraj 3.000 DEM) mesečno! Nekatere japonske avtomobilske firme so hitro reagirale in da bi prepričale gospodinjstva rumen-cev v nakup drugega avta, so začele prodajati naprave, ki omogočajo           dvoplastno
parkiranje. Dva avtomobila sta tako lahko parkirana na istem parkirnem prostoru. Voznik zapelje prvega na majhno ploščad, ki jo nato z vzvoda dvigne, tako da lahko spodaj parkira še drugega, ki ima nad seboj streho. Mini-dvigalo, torej. Pričakovati je, da bodo tam-kajšnji inovatorji kmalu spackali tudi dvo- in tri- nadstropno dvigalo te vrste. Kakšna jenevar-nost za okolico, nam ni znano. Toyota prodaja sedaj šest takšnih naprav, ki stanejo med 1.3 in 1.7 mio jenov. (ca. med 17 in21 tisoč DEM!). Honda je ustanovila podružnico, ki ne le prodaja te naprave, temveč tudi upravlja s parkirnimi prostori in tako daje kupcem avtomobila informacije o ra zpoložljivos ti pa rkirnih mes t. Nissan ponuja napravo te sorte, ki avtomobile celo spušča v za to pripravljen prostor pod zemljo. Za tiste, ki želijo ubežati povsod navzočim prometnim zastojem, je Nissan tudi odprl poseben »premični parking« 140 km iz Tokia, kjer ponuja vrsto najraz-ličnejših tečajev: od začetniškega do tis tih specia lnih za divjanje po naravi, torej izven ceste. Povprečen japonček namreč sploh nima kje umazati svojih gum. Kakorkoli že, še najhujša se mi zdi Hondina strategija; si predstavljate, kako bi bilo, ko bi Zastava odkupila vse parkirne površine sredi Ljubljane (ali vsaj tisto na Trgu osvoboditve), kjer bi lahko parkirali le vozniki yugotov in stoenk!?
M.D.
politika
Prebivalci Slovenije, vseh narodov in
narodnosti,
Z odlokom Predsedništva SFRJ mi odhajate iz Jugoslavije, in kar je najvažnejše, JLA bo mirno odšla z svojo tehniko iz Slovenije. Na ta korak je bila prisiljena, kcr smo ji dali epitet OKUPATORSKE VOJSKE. Obenem smo pozabili ali pa se trudimo pozabiti koliko je truda, znoja in znanja vložila ta naša Ar-mada v razvoj Slovenije, skozi izgradnjo infrastrukture v večjih mestih vaše dežele (ceste, vodovodi, razvoj podjctij posebnega namena...). Pozabili smo celo, da so pripadniki te iste Armadc, dajali dnevnice solidar-nosti pri poplavah in ostalih elemcn-tarnih nesrečah v Sloveniji. Ali stc vi osebno videli, da je Armada uporabila cden edini metek proti civilnemu prcbivalstvu? Neverjetno, ampak resnično, mi to Armado nazivamo OKUPATORSKO. Ali je mogoče.da okupatorska Armada sodeluje v razvoju, kakor trdijo naša informativna sredstva - »okupirane dežele«? Kakšcn apsurd!
Naš znani znanstvenik dr. Jurij Zalokaj v tekstu naslovljencm »Politiki« pravi: »Nc mečite nas iz Jugoslavijc« ker je narod zaradi rigorozne zaprtosti informativnega prostorja neobveščen o dogajanjih o Jugoslaviji, zaveden in izmanipuliran od slovenskega rukovodstva. To kar se sedaj dogaja v Sloveniji je izdaja Slovenskega naroda in njegovih in-teresov. Ko smo na plebiscitu glasovali ZA, smo glasovali za samostojno Slovenijo v okviru Jugos-lavije v kateri imamo veliko osebnih in poslovnih prijateljev. Očitno je da
smo prevarani z mosovno in totalitar-no propagando. Nažalost je tudi del naše elitne inteligencije podpadel pod vpliv navedene propagande.
Ali se zavedamo naše bodočnosti izven Jugoslavije? Ali vemo kaj se je zgodilo s Slovenci v Austriji? Asimilirani so. Izgubili so svojo nacionalnost, svoj jezik in kulturo. Zavedajmo se da nas naše rukovodstvo v bodočnost vodi na pot asimilacije in izgube Slovenske nacije, na pot v neznano s katere ni vrnitve. V tej novi »deželi« v prvifazi, bo v naše domove vlezla beda, strah, lakota in revščina, v drugi fazi pa bo naša »dežela« sprhnela pripojena teritoriji Austriji in Italije, ker je Osimski sporazum zaključen med Jugoslavijo in Italijo. Tedaj nastopa asimilacije, izguba naše ancionalne samosvojnosti. Ne priČakujmo da nam     bodo     »zavezniki«     dali
ekonomsko pomoč. To' so samo prazne obljube s ciljem razbijanja Jugoslavije, da bi potem med seboj razkosali našo deželo.
SLOVENCI, naša usoda je v naših rokah, ne pa v rokah naših vladarjev, ki niso in ne bodo občutili revščine v katero nas rinejo!
Ne dovolimo da JLA zapusti teritorij, ne tretirajmo jo kot okupatorsko vojsko, ker ona mora še naprej ostati garancija miru in var-nosti, naj tudi naprej ostane branilec naših meja in zračnega prostora, ker mi to želimo.
Probudimo se iz sna zapeljanosti, odvržimo obljube, ki so nam jih dali naši vlastodržci, ker smo do sedaj zapeljevani. Vprašajmo se kaj je boljšega v naših domovih po prihodi DEMOS-a na vlast, razen odpuščanja iz službe, likvidacije podjetij in osob-nih dohodkov, skratka opadanja NAŠEGA ne pa tudi NJIHOVEGA življenjskega standada?
Smo mar to želeli? Sigurno nismo, zapeljani smo in ogoljufani. Še ni pozno da slovenski narod to popravi, ve se kako in kakšen način.
ZALEPŠEJUTRI
Kar ste imeli sedaj čast prebrati, je vsebina letaka, ki kroži po Kranju in verjetno še drugod. Nalašč sem pustil vse napake, da bo razvidno, v kateri predalček spada naš »rojak«. Čeprav me prsti srbijo, teksta ne bi rad komentiral, da ne bi kdo to izkoristil in rekel, da smo slovenski novinarji pristranski.
EZ. Mucy
ptt... ptt...
Zahvalnica gospodu Loj-zetu Peterletu__________
Zahvaljujem se všm, ker ste se oglasili in me podprlf pri pridobitvi poslovnega prostora v občini Center. Pravite, da ste z mojimi težavami seznanjeni in začudeni, ker toliko časa čakam na prostore za knjigamo. Obsodili ste - kot vidim - tudi občinarja Branka Cvelbarja in druge občinske veljake. VJdeUje, da moj položaj razumete. Vse to pišete v pismu, ki ste mi ga poslali, vendar ga še nisem dobil. Ver-jetno bo prišlo, saj veste, kako delajo na pošti.
Dušan Cunjak, Ljubljana
PREDLAGAMO IN OPOZARJAMO
Udeleženci srečanja z naslovom Slovenski krščanski demokrati in mladina na vseslovenskem taboru SKD v Novi Gorici smo razpravljali o spremembah v šolstvu, zaposlovanju in informacijah.
V razpravi o žaposlovanju in obveznih izbirnih vsebinah smo bili mnenja, da so obvezne izbirne vsebine dragocena novost za dijake. Hkrati pa smo soglasno ugotovili, da so dijaki in njihovi starši ter učitelji slabo obveščeni o možnostih izbire in njihovi pravicido izbireobveznih izbirnih vsebin.
Zato predlagamo Zavodu za šolstvo in vodstvom šol, da o izbiri obveznih izbirnih vsebin ne samo formalno temveč izčrpno in pravočasno obvestijo vse dijake in njihove starše ter učitelje.
Za SKD Primož Bulc
PROF.   EDI   KOCBEK   -   O SEBI_________________________
Redko katera oseba v novejši slovenski zgodovini je bila izpostavljena tako inten-zivnemu opazovanju, hvali in kritiki kot pok. Kocbek. Z večjim vplivom (predstav-nik katoličanov! op.p.), kot Kidrič in Kardelj je postavljen v sredo političnega dejanja v levem taboru v letih 1941/46.
Cenili so ga in se z njim identif icirali razni sodelavci, zavezniki revolucije iz tabora nekomunistov. To še posebej velja za oni del katoliške javnosti, ki je končala na strani revolucije. V Kocbeku so videvali sebe in zagovor svojih stališč med in po revoluciji.
Njegova povezava s komunisti leta,1941 naj bi bil pošten, edinstven poskus ustvariti sprejemljivo politično in družbeno sodelovanje med komunisti in preostalimi političnimi in družbenimi gibanji.
Pred kratkim so izšli novi Kocbekovi dnevniki in sicer za dobo od 1. sept 1945 do srede 1946. Novo je dejstvo, da so ti dnevniki izšli nepopravljeni, točno taki, kot jih je pokojnik zapisal. V taki formi verno pričajo o značaju, delovanju našega pokojnika.
Poglejmo iz vidika pretekle kritike in hvale Kocbekove izpovedi v omenjenih dnevnikih.
Disident... (Dnevnik I/45, stran 99) Moral bi biti član prezidija y Beogradu. Moral bi biti upoštevan pri vseh pos-vetovanjih in forumih, ki odločajo o usodi slov. naroda. Jaz upravičeno predstavljarn veliko število na Slovenskem. (Dnevnik I/46, stran 61)Cilj nam je OF, iz strahu, da se ne vrne staro strankarstvo. (II/45, stran 13) Jaz sem svaril pred kakršno koli opozicijo. (Dnevnik II/46, stran 193) Sov-jetska Zveza ena sama pot navzgor, ki se bo končala s končno zmago socializma in komunizma. (Dnevnik 46/I) Dejstvo, da je tako (komunizem) in da ne bo drugače! (Dnevnik 45/76) Jugoslovansko škofovsko spomenico o silnih krivicah odklanja v celoti, argumentira. Sedaj so novi časi, spomenica je izdajstvo! (1)
(II/46/80) »Komunisti so si morali sociolosko diferencijacijo nasilno ustvariti. Vojno so hoteli čim bolj izkoristiti za sebe. Oni so začeli dražiti in izzivati reakcijo z atentati in likvidacijami, ne pa reakcija nje.« Isto tam 80: »Tone Vodnik, beli so prav govorili o popolni neresnicoljubnosti komunistov in beliso bili v podatkih točni.« (46/I/206) »Spoznam, da sem iz par-tijskega boja izšel osebno z manjšo politično težo, kakor sem vanj vstopil.« (2)
Pretirana osebna ambicija. V tej karakterni značilnosti prof. E. Kocbeka si moramo tolmačiti njegovo, za slovenski narod, tako pogubno politično delovanje, npr. 45/70 pismo G. Bakiču. »Javite mi pismeno razloge, zakaj nisem bil povabljen k svečani predaji sovjetskega odlikovanja Maršalu 29.IX. o.g.«. 45/146 prof. E. Kocbek je silno razočaran, ker je dobil odlikovanje za narod II stopnje. Mu je premalo!                               ,
Resnicoljuben. Kocbekov politični in moralni prestiž je tržaški pisatelj Boris Pahor skušal predočiti kot nekako slovensko zgodovinsko prelomnico z in-tervjujem, Zaliv 1975. Kcx;bek je trdil, da za pokol domobrancev dolga leta ni vedel in »v Slovenijo sem se smel vrniti šele 1946 po dveh in pol letih.« Na tem področju je Kocbekov debakl popoln.
Iz Dnevnika 1945 (!) so razvidnaštevilna potovanja v Ljubljano! Glede pokola. (46/I/95) »Vem za toliko grozot OZNE, da se mi lasje ježijo.« V Dnevniku 45 prof. Kocbek omenja štirikrat pokol 3000 domobrancev. Kocbek omenja tudi sprejem pisma od domobranca, ki se je rešil pokola. Najhujša pa je izjava Koc-bekovegasodelavca, njegovega uradnika iz tistih let, 9. JanezaGradišnika (izdajatel-ja teh dnevnikov! op.p.). »Vsekakor ne drži, kar je prof. E. Kocbek rekel Pahorju za Zaliv 75, da je zvedel za pokol poleti 46, ko se je z družino vrnil iz Beograda.«
Solidarnost... do najožjega sodelavca v OF, Josipa Vidmarja. (46/1/188) »Vidmar si je dal prepeljati k sebi privatno knjižnico
Žorž Verovška, 20 omar. Tega nisem pričakoval od Vidmarja.« (45/44 Dr. Anton Trstenjak, njegov veliki prijatelj.) »Ima zveze z OF, OZNO in partijo.« (II/46/62 o Kidriču) »Kidrič je bik, človek nasilja.« (11/46/183/4) Vida Tomšič »organizira brutalne akcije proti nunam, menihom (Pleterje!)«. (1) Iz dnevnika simpatično iz-pade znani prof. F. Jeza. Ta redno obvešča Kocbeka o zahtevi OZNE, naj o njem poroČa.
Izvenzakonska erotika. (11/46/10) »Zgcxiila se je mala nerodnost, ki tudi ni nerodnost. Ko sem odmaknil usta od žehtečega, globokega poljuba, je ona hotela nadaljevati, jaz pa na to nisem bil pripravljen.« (H/46/14) »Nazadnje sem bil znova težak do te žene, ki sem že dolgo misli nanjo in jo čustveno že pozabil. Pos-tala mi je zopet mila in intimna. Stara rana se je odprla in me začela boleti v vsem fizičnem in duhovnem obsegu.« (11/46/141) »Nova Diana, plemenita žival, rjave oči, zdravi zobje, prijeten glas, vitek stas, žameten čar, čista strastnost. Govoril sem ji Ti si kraljica...« (Istotam) »Luiza (hčerka op.p.) je prava pravcata majhna erotičnaženska.« (Istotam #150) »Snoči zborovanje. Poslušala me je tudi Diana, prvikrat.« (46/1/108) »Zato sem jo izredno rad in slastno poljubjal (Marinko op.p.). Bil pri Marjani, dober in nežen. (Istotam 123) »Popoldne bil pri Marjani. Odšel sem omamljen od njenih ust.. Obljubil sem pomagati pri ureditvi penzije.« (46/1/206) »sem erotično nezadoščen, čutim, da Ijubimženskost.«
Alkohol. 46/1/62 »Zdravka (žena op.p.) me je zopet razočarala s svojim nagnjen-jem kalkoholu.« (45/11/19) »Nazadnjesem bil pijan,« (istotam 118) »okajen,« (# 169) »pilsem preveč.«
Previdnost. (46/0/166) »Imam poseb-no srečo, da lahko živim sam \z sebe, da sem rezerviran, tudi tam, kjer druge zanaša in kjer je modro in potrebno, da je človek previden in pravičen.« Ta ugotovitev predstavlja duhovno sliko našega Kocbeka. Namesto odločnosti, opozicije porajajoči se diktaturi je bil raje moder in pravičen do smrti... Bil je kritičen do nove oblasti, toda nikdar ni načel njihovo legitimnost. Za prof. E. Kocbeka, ki je pritegnil v levi tabor toliko naroda, je to odločno premalo. A. Solzenicin pravi o previdnih Ijudeh: »Previden človek ni nikakršen človek«. In še boljši je za našega Kocbeka Benjamin Franklin, ameriški predsednik: »Tisti, ki odstopa od bistvenih svoboščin (politični pluralizem op.p.) zato, da uživazačasnosigurnost, ne zasluži niti svobode niti varnosti«.
(1)  Gornje dokazuje Kocbekov načelni pristanek k diktaturi KPS. Kritiko omeji v glavnem na osebne dnevnike. Posebno previdenje 1941/45!
(2) Dobra, važna Kocbekova ugotovitev! Vprašanje, zakaj ni odskočil.
Dr. Peter Urbanc
DOUBLE MONO LOONEV FM RADIO
BOMBOLA
Igra.ki osvaja vsak torek ob enajstih
ČASOP^S EHO in RGL VSAKO SOBOTO ORGANIZIRATA IGRO
»KOORDINATE SREČE«
I
Hitri lahko dobijo do 12.000 din
Začetek igre ob 8h na frekvencah RGL
102. in'102,4 MHz
NAGRADNA KRIZANKA
PLAVALMI KLUB
TRIBUNA
SPUMLO
TRENJE
ROBČAR
GLAVNA SESTAVINA MASČOB
OTOK OB SARDINUI
OZKAPOT, STRUGA
BIVŠI
KUBANSKI POUTK
KARLOVAC
NAVITEK
LEVSTIKOV JUNAK
RASTUNSKA BODICA
PRAVO-PISEC
OSEBNI ZAIMEK
TURISTIČNO RAZVTTA OBALA
PISEC VEP KANOVIC
ZORAVNIK ZAZIVAU
ŽTOVSKI MESEC (URIEt)
NAJDAUŠA REKA PIRE-NEJSKEGA POUOTOKA
TBIBUNA
TRIBUNA
GROBO DOMAČE SUKNO
ERNESJ PETRIČ
REKAV ZAH.BOSN!
POSNETEK
IZDELO-VALEC ETUIOV
IT.KEMIK (GIUUO)
IVO SVETINA
DaVOZA
SOONIKV
GR.MIT.
PODZEMUU
JEZČNIKI, SPLET-KARSKI
ODVETNIKI
OCAK
OERSTED
GORSKI VZPON
BOJNI POHOD
OŠTEVfcNJE
POSMEH-UIVOST
MREŽASTA TKANINA
OEL OBLACIU
METEOR
ENOTAZA ELMOC
INSTINKT
BABICA (NAR.)
VRSTAAM. RAKET
PRIPADNIK
NEKDANJE
RUSKE
STRANKE
ORIENTAL-
SKA UTEŽNA MERA
KRAJPOO FRUŠKO GORO
PTICA UJEDA (BRKATI)
ABECEDA
ŽENSKAV
INDUAN-
SKEM
OKOUU
TONE KUNTNER
ERICA JONG
DOLOČfTEV
VEUKOSTI
Z MERJE-
NJEM
LEPOTNA
POSODOVKA,
VRSTA
SLEČA
DOMAČIN-SKI VOJAK VV^FRIKl
POŽELENJE STRAST
ROO
TANTAL
NIKAL-NICA
AMERCU
NIZOZEMSKA REKA
NAUEN NAMERA
GLMESTO 7VRČUČ
VRSTA BUDIZUA
TR18UNA
STAOION CRVENE ZVEZDE
TRIBUNA
IZSTOP ORGANA, HERNUA
MEUŠČE
ŽLOVEK, Kl CENILE GMOTNE DOBRINE
VERGILOV JUNAK
VULKANSKI IZMEČEK
AM.PEVKA TURNER
STARO-
JUDOVSKI
KRAU
SKRAJNI
KONEC
POLOTOKA
LOVEC NA KRTE
PISEC FLEMING
PfllZORIŠČE VCIRKUSU
TRIBUNA
STARA
JAPONSKA
PRESTOL-
NICA
TRIBUNA
TRIBUNA
MED PRAVILNO REŠENIMI KRIŽANKAMI, Kl JIH BOMO PREJELI DO 7.OKTOBRA, BOMO IZŽREBAU TRI NAGRAJENCE, Kl BODO DOBIU PO ENO KNJIGO ZALOŽBE EMONICA.
Pismo iz Casablance
Tekila gverila
Najprej, ljube bralke in dragi bralci, Vam dol-gujem opravičilo. Zadnjič sem namreč izginil kot kafra. Bil je petek 13. in si pač nisem upal na plano. In refren v podnaslovu je spet nepreveden iz bizantinščine, toda v slovenščini zveni tako prekleto suhoparno, da mi ni preostalo drugega kot da ga prenesem v originalu. Morda jih zaradi tovrstnega heretizma še dobim po glavi, toda kot sami veste, še Švejku v slovenščini zmanjka usodne sočnosti.
Drugo, kar v tem refrenu ne štima, je to, da sta dve usodni stvari malo preveč metaforični: Juan in Tekila. V resnici sta to Slobo in »šljiva«. Gverilce sem si pa tako ali tako predstavljal kot zveri v človeški podobi, ki jim ni nič jasno in ki iz čiste togote masak-rirajo nedolžne ljudi. In tudi njihovim vodjem kaj kmalu sredstvo zamegli cilj in hudič je takoj pri roki: kri šprica naokoli, da je groza. Nobena zver ni bolj zverinska od pravega gverilca.
Hrvaška krvavi mnogo bolj, kot če bi jo napadale najkrvoločnejše zveri. Kadar ponorelo krdelo slonov pomendra kakšno afriško vas pri tem ne izbira ciljev. Srbi cilje izbirajo in to je mnogo huje. Bolnišnice, cerkve in spomeniki bi sicer ostali celi. In da gre za navadne zveri, priča dejstvo, da vse uničujejo tako, da niti sami tega ne bodo mogli nikdar uporabiti. Možno sicer je, da vedo, da je vojna za njih že vnaprej izgubljena, a če si pripravljen umreti zgolj zato, da pokolješ in porušiš, zagotovo nisi človek. Pa še vojna izgubi tisti svoj atomsko majhen konstruktiven smisel!
Vojna se torej zanesljivo ne bo končala za zeleno mizo, ker zver človeške govorice žal ne razume. Utišaš jo tako, da ji pošlješ patron skozi glavo.
In kako potem opravičiti množičnost zveri v človeški podobi, ki predstavljajo nek »velik« narod? Antropologi bodo morali svojim teorijam o rasizmu
»Juan je drmnuo tekilu,
Juan je skupio gverilu,
Juan je pucao u stilu: rataratata!«
(Bajaga)
preprosto dodati še kakšno. Ker Srbi se proti vojni borijo predvsem tako, da se moški skrijejo pred pozivom oblasti, ki jih kot kanonfuter pošilja v smrt, in ženske tako, da tulijo, da svojih sinov niso futrale zato, da bodo crknili na fronti. Kakšna zblojenost je to, lepo vas prosim! Nihče namreč ne dvigne glapu in javnO reče: »Vojna je svinjarija in kdor jo začne, mu je treba odrezati jajca!« Tega si Srbija danes na glas ne upa priznati. Heroji pa taki! Kot kaže, raje crknejo, kot pogledajo resnici v oči. Najhevarnejše je seveda množično prepričanje, da je vojna sicer slaba, je pa cilj zato dober. Dokler Srbi enkrat za vselej ne skapirajo, da so majhen in zahrbten narod, da so veliki narodi sploh passe in je v tem stoletju v Inodi svetovljanstvo in ne hegemonizem. Le Slobo in Sadam na tem ljubem svetu tega ne kapirata!
In seveda evropska in svetovna politika, ki ima pač svoje interese za zatiskanje oči pred bodečo resnico. Dokler svet ne bo pozabil na svoje banalne mik-roekonomske interese (da ne rečem osebne podjet-niške interese določenih evropskih zunanjih ministrov, predvsem pa kavbojev), bo tekla nedolžna hrvaška kri in bo Srbijanec razmišljal o veliki Srbiji. Do takrat, ko ga bo zalil hladen tuš revščine, bo mrtvih že toliko ljudi, da bo vse brez veze. In takrat bo Srbom še majhna Srbija prevelika. Za Hrvate je to žal slaba tolažba. Svet bo torej moral poseči še kako drugače kot z mirovnimi poslanicami, ki so že tako ali tako prerasle v grob cinizem. Cimprej tem bolje, tudi za njih same, ker so zveri na fronti z vsakim dnem borbe bolj zveri in manj ljudje. To pa je tudi za njihove riti lahko nevarno. I)a ne bodo postali names-to bogaboječih še česa drugega boječi!
Kako pa vse to sovpada z domnevnimi pros-tozidarskimi načrti, je seveda spet neka čisto druga pesem, če seveda drži teza, da je vsaj polovica ev-ropskih zunanjih ministrov masonov. Potem Hrvatom zares lahko pomagajo samo še papeževe molitve za mir. In krvava bitka za svobodo. Pa lep pozdrav in mirno noč Vam želim!
Vaš Hamfri Bogart V Ljubljani, 26. septembra 1991
Ps. Sedaj je šele jasno, kakšen krompir smo imeli Slovenci. In s kom smo imeli opravka. In da umik vojske iz Slovenije ni rezultat nekih pozitivnih pogajanj ampak suhe vojaške logike. To seveda v ničemer ne zmanjšuje uspešnosti slovenske aktivne obrambe, nasprotno: šcle na primeru Hrvaške je pos-talo jasno, kako dobra je bila. Odcepitev pa je dobila polno legitimnost. Mi v »Jugoslaviji« zares nimamo več kaj iskati!

IM    TRKO     3 Opo TlSTI , Kl NI5O