Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 221 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929Ušeničnik A.:378.4(497.4Ljubljana)(091) Janez Juhant profesor emeritus Teološka fakulteta UL, redni član EAZU e-naslov: janez.juhant@teof.uni-lj.si Nik Trontelj mag. teol. in zgod., doktorand, Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani, Poljanska 4, SI – 1000 Ljubljana e-naslov: nik.trontelj@yahoo.com ALEŠ UŠENIČNIK – SOUSTANOVITELJ IN SOOBLIKOVALEC UL UVOD Dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952) je bil visokošolski predavatelj 41 let. To- liko časa je namreč minilo od njegovega imenovanja na škofijsko bogoslovno učilišče v Ljubljani (1897) do uradne upokojitve s Teološke fakultete Univer- ze v Ljubljani (1938). Če temu prištejemo še 7 let honorarnega dela, ki jih je po upokojitvi opravil na Teološki fakulteti, ugotovimo, da je predavateljskemu delu posvetil skoraj pol stoletja. Že v času svojega delovanja je bil zaradi zaslug deležen mnogih univerzitetnih, državnih in cerkvenih priznanj ter odgovor- nih imenovanj. V letih po koncu druge svetovne vojne pa je ugled in pomen upokojenega profesorja za slovensko družbo režimska javnost načrtno okr- nila. Spomin nanj se je ohranjal zlasti v Cerkvi, v zadnjih dvajsetih letih pa Ušeničnikov lik tudi v strokovni javnosti ponovno pridobiva izvirno veljavo in sedemdeset let po njegovi smrti ta spet bolj ceni njegov prispevek k razvoju slovenske znanosti in visokega šolstva, za kar so se mislecu z znanstvenimi sre- čanji in slovesnostmi poklonili v strokovnih in kulturnih krogih. Izdana dela in članki o Alešu Ušeničniku potrjujejo daljnosežen vpliv njegovega znanstvenega in družbenega delovanja. V spominu slovenskega visokega šolstva in posebej ljubljanske Univerze ter z njo zvezane Teološke fakultete, ki je v času celotnega 222 Janez Juhant, Nik Trontelj Ušeničnikovega delovanja obstajala pod okriljem Univerze, ostaja zapisan kot »sijajen akademski učitelj«522 in »moder«523 univerzitetni sodelavec. V prispevku želimo predstaviti glavne vidike akademskega in družbenega delovanja dr. Ušeničnika, pomembnega usmerjevalca katoliške misli na Sloven- skem, uveljavljenega predavatelja ter zaslužnega profesorja Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Do svojega prihoda na novoustanovljeno Teološko fakul- teto je bil že izkušen in uveljavljen predavatelj filozofskih in teoloških pred- metov na bogoslovnem učilišču. Tudi na fakulteti je nadaljeval, poglabljal in razširjal svoja najpomembnejša področja, tj. filozofijo, sociologijo in najširši družbeni nauk Cerkve, s čemer je že za časa življenja, a kljub odrinjenosti tudi pozneje, zaznamoval slovensko znanstveno, kulturno in družbeno obzorje. Ko predstavljamo delovanje dr. Ušeničnika na Univerzi v Ljubljani, ne mo- remo mimo njegovih vodstvenih oziroma upravnih služb na Teološki fakulteti oziroma Univerzi. Bil je med njenimi ustanovnimi profesorji, v študijskem letu 1922/23 pa je bil rektor tedanje mlade in ambiciozne slovenske Univerze, ki jo je vodil kot njen četrti predstojnik. Trikrat je bil izvoljen za dekana Teološke fakultete. Kot profesor Univerze je bil tudi član različnih univerzitetnih uprav- nih organov. S predanim znanstvenim in učiteljskim delovanjem si je prislužil mnoga priznanja ter se v zgodovino slovenske znanosti zapisal kot izobraženec – akademik, ki je pospeševal institucionalno organiziranost sodobne slovenske znanstvene dejavnosti in opravil pionirsko delo pri ustanovitvi najvišje narodne znanstvene ustanove, Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 1 ŽIVLJENJE Življenjska pot dr. Ušeničnika razodeva neutrudnega iskalca resnice in vplivnega intelektualca ter gotovo enega najvplivnejših slovenskih katoliških izobražencev 20. stoletja. V prispevku dajemo poudarek njegovi izobraževalni življenjski poti, ki je podlaga za njegovo vsestransko akademsko kariero. 1.1 Izobraževanje in poklic Aleš Ušeničnik se je rodil 3. julija 1868 v Poljanah nad Škofjo Loko. Bil je drugi sin revnega očeta Janeza in gruntarske matere Marije, roj. Kržišnik, ki sta se poročila štiri mesece pred rojstvom drugega sina Aleša, medtem ko se je prvi, France, rodil pred uradnim zakonom. Oče je leto po poroki zaradi bolezni umrl.524 Mlada vdova je morala prevzeti skrb za oba otroka, poznejša duhovnika 522 Jože Ciperle, Dr. Aleš Ušeničnik, v: Univerza v Ljubljani in njeni rektorji (ur. Jože Ciperle), Ljubljana 2006, str. 11 (dalje: Ciperle, Dr. Aleš Ušeničnik). 523 Jože Mencinger, Rektor, zaslužen za ugled Univerze v Ljubljani, v: Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952 (ur. Matija Ogrin, Janez Juhant), Celje; Ljubljana 2004, str. 9 (dalje: Mencinger, Rektor). 524 Majda Debeljak, Na poti z rimskima profesorjema, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Poljane; Ljubljana 2018, str. 33 (dalje: Debeljak, Na poti). Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 223 Franca in Aleša Ušeničnika. Drugič se je poročila šele po tem, ko sta oba sino- va zapustila dom in obiskovala gimnazijo v Ljubljani.525 Vsestransko zahtevna zgodnjemladostna doba je oba nadarjena Ušeničnika, predvsem filozofskega in umetniškega iskalca Aleša zaznamovala za iskanje globljih življenjskih temeljev in njihovo razreševanje v luči krščanske vere matere, ki se je borila za preživetje družine. Gotovo je to vplivalo na njun duhovniški poklic. Aleš Ušeničnik je kljub težavni mladosti dve leti osnovne šole končal v Poljanah, ostala leta pa s poroštvom domačega župnika, da ga bo vzdrževal, zaključil v Škofji Loki in se pri 12 letih vpisal na gimnazijo v Ljubljani. Bival je v dijaškem semenišču, v Alojzijevišču. V tem času je oblikoval svoj življenjski nazor in razvijal intelektualne ter umetniške sposobnosti. Ušeničnikovo odlič- no maturitetno spričevalo iz leta 1888 potrjuje izvrstnega in marljivega dijaka Cesarsko-kraljeve gimnaziji v Ljubljani. Po opravljeni maturi je po tehtnem premisleku vstopil v bogoslovje in se odločil za duhovniški poklic. Tedanji ljubljanski škof Jakob Missia ga je poslal na študij v Rim, kamor je že leto prej poslal študirat tudi Aleševega brata Fran- ca. Aleš Ušeničnik je bival v zavodu Germanik in študiral na papeški univerzi Gregoriana, kjer se je dobro seznanil s sholastiko ter zlasti s filozofijo sv. Toma- ža Akvinskega, ki je odločilno zaznamovala njegovo filozofsko usmeritev. Ušeničnik je na Gregoriani po zagovoru pred izpitno profesorsko komisijo filozofov 26. junija 1891 najprej dosegel doktorat iz filozofije. Člani so potrdili uspešnost opravljenega zagovora.526 V Rimu je ostal še 4 leta. 28. oktobra 1894 je bil v Germaniku posvečen v duhovnika,527 1. junija 1895 pa je na Gregoriani uspešno opravil zagovor in postal še doktor teologije.528 Po zaključenem študiju v Rimu se je Ušeničnik vrnil v domovino in lju- bljanski škof Jakob Missia ga je 13. julija 1895 imenoval za kaplana v Stari Loki.529 Ušeničnik je kaplansko službo v Stari Loki opravljal le dobro leto, nato je bil 5. novembra 1896 imenovan za stolnega vikarja pri sv. Nikolaju v Ljubljani.530 Ko je Ušeničnik prišel v Ljubljano, je 24. marca 1897 nastopil službo stolnega vikarja ter obenem učiteljsko službo na bogoslovnem učilišču kot nadomestni pro- fesor Janeza Evangelista Kreka oziroma suplent fundamentalne teologije in filozofije 525 Bernarda Jesenko Filipič, Duhovna in materialna kultura Poljan v 19. stoletju, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Poljane; Ljubljana 2018, str. 31. 526 Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Doktorska diploma iz filozofije, 1891. Ohranjena doktorska diploma je poznejši lastnoročni Ušeničnikov prevod latinskega dokumenta, ki ga je opravil za službene po- trebe kot uslužbenec Univerze. Podobno je tudi z naslednjimi dokumenti, ki jih navajamo, saj gre za poznejše prevode ali prepise izvirnih odločb. 527 Jožko Pirc, Aleš Ušeničnik in znamenja časov, Ljubljana 1986, str. 22 (dalje: Pirc, Ušeničnik in znamenja časov). 528 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Doktorska diploma iz bogoslovja, 1895. 529 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto kaplana v Stari Loki, 1895. 530 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto stolnega vikarja v Ljubljani, 1896. 224 Janez Juhant, Nik Trontelj na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani.531 Ušeničnik od tedaj ni več zapustil profesorske službe in je med študenti deloval vse do konca druge svetovne vojne. 1.2 Slovstvena dejavnost Ušeničnik je bil zelo ploden pisec in pisanje je bilo poleg učiteljskega dela njegova glavna dejavnost, ki je dopolnjevala njegovo predavateljsko delo. Se- znam njegovih objavljenih del je eden najobširnejših v slovenski strokovni lite- raturi.532 S svojimi spisi je posegal na področja kulture, družbe in znanosti. Pisateljski talent je pokazal že v gimnazijskih letih, ko je pisal pesmi in prozo ter svoja dela objavljal v Ljubljanskem zvonu in alojzijeviškem glasilu Do- mače vaje. Pozneje je kot rimski bogoslovec objavil pesmi v katoliški reviji Dom in svet. Do leta 1904 je napisal okrog 140 pesmi, nato je prenehal z umetniškim ustvarjanjem in se v celoti posvetil strokovnemu delu.533 V naslednjih letih je pisal predvsem filozofske in sociološke razprave ter postajal vse bolj vpliven duhovni, kulturni, umetniški in socialno-politični oblikovalec katoliške misli. Do leta 1919, ko je postal univerzitetni profesor, se je Ušeničnik že uveljavil kot vodilni slovenski humanistični katoliški izobraže- nec.534 K temu je gotovo pripomoglo njegovo publicistično delo, saj je do tedaj objavil že pet samostojnih knjig in nepregledno število strokovnih člankov, zla- sti v znanstvenih revijah Katoliški obzornik in Čas.535 V njih je objavil več kot 150 razprav, poročil, ocen in beležk. V celoti je v teh dveh revijah sam napisal eno tretjino vseh člankov in razprav. V obdobju pred letom 1919 je izdal dve veliki knjižni deli: Sociologija (1910) in Knjiga o življenju (1916).536 V uslužbenskem listu Univerze Ušeničnik sam obe knjigi navaja kot svoji najpomembnejši deli tistega časa.537 531 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto suplenta na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani, 1897. 532 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 23. 533 Goran Šušnjar, Aleš Ušeničnik kot pesnik, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Poljane; Ljubljana 2018, str. 59. 534 Majda Debeljak, Na poti, str. 42. 535 Ušeničnik je obe znanstveni reviji tudi urejal. Urednikovanje Katoliškega obzornika, znanstvenega glasila Leonove družbe, je sprejel leta 1897 in to delo opravljal do leta 1906. Ušeničnik je že v študentskih letih občudoval osebnost tedanjega papeža Leona XIII. in je leta 1896 postal prvi tajnik slovenske Leonove družbe, ki je zbirala katoliške izobražence. V svojih filozofskih in apologetskih člankih je obravnaval znanstvena in nazorska vprašanja s katoliškega stališča. Za apologijo katoliškega nauka je dozorel v rimskem okolju ob liku izobraženega, dobrohotnega in pobožnega papeža Leona XIII. Po preimenovanju Katoliškega obzornika v revijo Čas, je v letih 1907–1919 urednikoval in veliko objavljal tudi v tej reviji. Glej: Anton Strle, Ob stoletnici rojstva doktorja Aleša Ušeničnika, v: BV 28 (1968), št. 3-4, str. 180 (dalje: Strle, Ob stoletnici); Debeljak, Na poti, str. 42. 536 Ušeničnik je na bogoslovnem učilišču poučeval sociologijo zaradi odsotnosti dr. Kreka. Knjigo Sociologija je napisal za študijske namene študentov – bogoslovcev, a je tudi v mednarodnem prostoru veljala za pomembno delo. Filozofsko in apologetsko delo Knjiga o življenju je bilo zaradi literarne vrednosti prevedeno v češčino, hrvaščino in nemščino. Glej: Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 30. 537 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Izpisek iz uslužbenskega lista Aleša Ušeničnika, 8. marca 1938 (dalje: ZAMU IV – 69, Izpisek). Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 225 Po desetletju delovanja Teološke fakultete je Ušeničnik ob koncu leta 1928 pripravil poročilo o svojih objavah. V obdobju 1919–1928 je kljub zahtevnim vodstvenim službam (bil je dvakrat dekan Teološke fakultete in enkrat rektor Univerze) napisal in objavil kar šest knjig538 in vrsto razprav, največ v Času. V poročilu je dodal tudi preglede, poročila, recenzije ter beležke o univerzitetnih in drugih znanstvenih dogodkih. Večino recenzij tujih znanstvenih del je obja- vil v fakultetnem znanstvenem glasilu Bogoslovni vestnik.539 V naslednjem desetletju je do upokojitve leta 1938 napisal še osem knjig, mnogo člankov in recenzij s filozofskega, teološkega in socialnega področja. Po upokojitvi je v posameznih zvezkih izdajal svoje spise, ki jih je zbral v veliko za- ključeno delo Izbrani spisi. Prvi trije zvezki so izšli v letih 1939 in 1940, preosta- lih sedem pa do leta 1941 v Ljubljani. Zagrebška znanstvena revija Bogoslovska smotra je objavila recenzijo prvih treh zvezkov. Dr. Franjo Šanc, profesor filo- zofije, je leta 1940 zapisal: »Ovo su prva tri [...] svezaka, u kojima će nam Aleš Ušeničnik podati svoje izabrane spise. Tako se ispunjava želja svih onih, koji su pratili divni rad našeg učenjaka filozofa, sociologa, teologa. Više od 45 godina posvećuje svoje vanredne sposobnosti znanosti i narodu i Crkvi, kao jednoj uzvišenoj životnoj svrsi. Ovaj zanos i plemenita ljubav očituje se u čitavome njegovu radu te čini njegove knjige, rasprave i recenzije privlačivima, kao što ih malo nalazimo u suvremenoj literaturi. Uz velike kvalitativne rijetke odlike ističe se i kvantitativna veličina Ušeničnikovih djela.«540 Med drugo svetovno vojno je objavljal v glasilu Revija katoliške akcije in dnevniku Slovenec. Tedaj je posegal na domače družbeno področje in opogu- mljal ljudi za krščansko življenje ter se odklonilno opredeljeval do komunistič- ne revolucije.541 Ušeničnik je bil znan po svoji lepi slovenščini, obvladal pa je seveda tudi več tujih jezikov, zato se je poleg pisanja posvetil tudi prevajalstvu, posebno del, povezanih s področji njegovega delovanja. V slovenščino je prevedel papeški okrožnici Quadragesimo anno in Divini Redemptoris, prvih 26 vprašanj prvega dela Summe sv. Tomaža, Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega in jezikovno pre- delal duhovno delo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom.542 538 Prva knjiga je Uvod v krščansko sociologijo (1920), druga je zbirka Uvod v filozofijo (Spoznavno-kritični del (1921), Metafizični del (1924), Ontologija (1924) in Socialno vprašanje (1925) ter Socialna ekonomija (1926). 539 Arhiv Teološke fakultete (ATF), fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo o literarnem delu dr. Aleksija Ušeničnika [prepis], 4. 12. 1928. 540 Franjo Šanc, Ušeničnik dr. Aleš: Izabrani spisi. I. zvezek, Ljubljana 1939. i 1940., v: Bogoslovska smotra 28 (1940), št. 4, str. 302. 541 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 33. 542 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 34; Debeljak, Na poti, str. 42. 226 Janez Juhant, Nik Trontelj 2 UNIVERZITETNI PROFESOR 2.1 Učiteljsko delovanje na bogoslovnem učilišču v Ljubljani Ušeničnik je na bogoslovnem učilišču v Ljubljani poučeval od leta 1897 pa vse do zadnjega študijskega leta 1918/19, že naslednje leto pa je ta zgolj cer- kvena škofijska ustanova postala državna univerzitetna Teološka fakulteta. V zadnjem študijskem letu delovanja bogoslovnega učilišča je bil Ušeničnik član profesorskega zbora.543 Po treh suplentskih letih – leta 1897 je za Janezom Ev. Krekom, ki je bil iz- voljen za državnega in deželnega poslanca, v bogoslovju začel predavati osnovno bogoslovje in filozofijo – je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič Ušenični- ka imenoval za rednega profesorja za dogmatično teologijo. Ušeničnik je na tem položaju nasledil učitelja dogmatike Frančiška Lampeta, ki je umrl septembra 1900. Z odlokom knezoškofijskega ordinariata v Ljubljani je bil 1. oktobra 1900 imenovan za profesorja specialne dogmatike na bogoslovnem učilišču.544 Že od prvih učiteljskih let je Ušeničnik po pričevanju njegovih študentov slovel kot izvrsten predavatelj. Njegov profesorski lik je odseval njegovo ure- jeno, filozofsko in duhovno poglobljeno osebnost, tudi med predavanji je bil zbran in zazrt v globino snovi, ki jo je razlagal, a je obenem znal globoke resnice podati jasno in razumljivo. Po pripovedovanju slušateljev, ki so na bogoslovnem učilišču poslušali njegova latinska predavanja iz dogmatike, se je Ušeničnik do- besedno zamaknil v globino obravnavane snovi. Enako so pozneje študentje Teološke fakultete pri obiskovanju predavanj iz filozofije uživali učiteljev žar pri podajanju zahtevne tvari in so o njegovih temah predavanj tudi sami razpra- vljali izven predavanj; imeli so ga za odličnega profesorja.545 Za predavanja se je poglobil tudi v študij sociologije in za Krekom, ki je 1901 izdal Socializem, v katerem predstavlja socialistično gibanje v svetu, sam napisal in leta 1910 izdal Sociologijo, ki jo lahko označimo kot mednarodno primerljiv in obsežen učbe- nik o družbi. Sociologija se je kot veda šele razvijala in številni sociologi so bili nasprotniki Cerkve, tako da je Ušeničnikovo delo mednarodno primerljiva in kritična študija temeljnih vprašanj, kot je zapisal Vinko Potočnik.546 543 Bogdan Kolar, Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani (ur. Bogdan Kolar), Ljubljana 2009, str. 60 (dalje: Kolar, Delovanje Teološke fakultete). 544 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto rednega profesorja na škofijskem bo- goslovnem učilišču v Ljubljani, 1900. 545 Glej: Strle, Ob stoletnici, str. 186; 189–90; Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 24–25. 546 Vinko Potočnik, Ušeničnik in sociologija, v: Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952 (ur. M. Ogrin in J. Juhant), Celje; Ljubljana 2004, str. 155. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 227 2.2 Ustanovitev Teološke fakultete in Univerze v Ljubljani V študijskem letu 1918/19 so potekale temeljite priprave na ustanovitev slo- venske državne univerze v Ljubljani. Glavni organizacijski odbor za ustanovitev univerze je bila Vseučiliška komisija, ki se je oblikovala novembra 1918 in je v sodelovanju z narodno vlado vse leto urejala organizacijske zadeve za začetek delovanja Univerze. Bogoslovni profesor Aleš Ušeničnik je bil član Vseučiliške komisije od začetka, saj je bil prisoten že na njeni ustanovni seji 5. decembra 1918, in je v nadaljnjem delu komisije še z nekaj drugimi predavatelji z bogo- slovnega učilišča zastopal interese teologov. Ti so zagovarjali takojšnjo ustano- vitev Teološke fakultete v Ljubljani in s tem prvi dali pobudo za organiziranje celotnega visokega univerzitetnega šolstva v domovini namesto vzpostavitve začasnih vzporednih slovenskih stolic na univerzi v Zagrebu, kar je bil prvotni načrt Vseučiliške komisije.547 Januarja 1919 je komisija sprejela predlog teologov za ustanovitev Teološke fakultete z zahtevo po predavanjih v slovenskem in ne v latinskem jeziku, kot je bilo v navadi na bogoslovnem učilišču.548 Zahteve po ustanovitvi univerze so bile v naslednjih mesecih dovolj odločne, da so pri Vseučiliški komisiji v mar- cu ustanovili posamezne podkomisije, ki so pripravljale organizacijsko delo za ustanovitev posameznih fakultet. Eden izmed treh članov teološke subkomisije je bil tudi Aleš Ušeničnik (poleg njega še profesorja Janez Zore in Josip Srebr- nič). Ušeničnik je deloval tudi v podkomisiji za novo univerzitetno knjižnico.549 Teološka Vseučiliška podkomisija je morala organizirati učiteljski zbor bo- doče Teološke fakultete. Vsak kandidat je moral pridobiti potrditev o strokovni kvalifikaciji od ene izmed tujih delujočih fakultet. Teologi so se za pridobitev potrdila obrnili na teološko fakulteto v Zagrebu, ki je 21. marca 1919 že izdala potrdilo za učiteljsko usposobljenost prvih treh profesorjev.550 Po pridobljenem priznanju so bili trije profesorji predlagani Vseučiliški komisiji in 31. avgusta 1919 z regentovim ukazom uradno postavljeni v službo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Ušeničnik je bil torej med prvimi tremi profesorji, ki so nastopili službo na Teološki fakulteti in ga lahko štejemo med prve sodelavce novonastale Univerze v Ljubljani. 1. oktobra 1919 je uradno vstopil v učni kolegij in zasedel stolico za krščansko filozofijo. Na Teološki fakulteti je Ušeničnik spet začel predavati filozofijo, ki se je ločila od osnovnega bogoslovja, in še naprej 547 Tatjana, Dekleva, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor (ur. Jože Ciperle), Ljubljana 2008, str. 30 (dalje: Dekleva, Teološka fakulteta). 548 Dekleva, Teološka fakulteta, str. 30; Strle, Ob stoletnici, str. 186. 549 Maks Miklavčič in Marijan Smolik, Teološka fakulteta, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Ljubljana 1969, str. 568 (dalje: Miklavčič in Smolik, Teološka fakulteta). 550 Kolar, Delovanje Teološke fakultete, str. 60. 228 Janez Juhant, Nik Trontelj sociologijo, ki je imela status obveznega stranskega predmeta, kakor je določila teološka podkomisija.551 2.3 Profesor na Teološki fakulteti Aleš Ušeničnik je na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani predaval od njenega prvega študijskega leta 1919/20 do poletnega semestra 1937/38, ko se je uradno upokojil, nato pa v omejenem obsegu poučeval še po upokojitvi. Študijski predmeti, ki jih je na Teološki fakulteti predaval Ušeničnik, so bili uvrščeni v filozofsko-dogmatično skupino. Kot profesor je bil znotraj skupine odgovoren za področje krščanske filozofije.552 Skupina se je šele po Ušenični- kovi upokojitvi v študijskem letu 1940/41 razdelila v ločeni skupini za filozofijo in dogmatiko.553 Sociologija, ki jo je do leta 1933 predaval Ušeničnik, je sprva (do leta 1923) sodila v moralno, pravno in pastoralno skupino, nato pa je bila pridružena filozofsko-dogmatični skupini. Ušeničnik je bil tudi predstojnik fi- lozofskega seminarja na Teološki fakulteti.554 Seznami predavanj za predavanja na Univerzi Kraljevine SHS v Ljubljani (od leta 1929 imenovana Univerza kralja Aleksandra I. v Ljubljani) za obdobje 1920–1938 vsebujejo tudi predmete na urnikih Teološke fakultete.555 Na osnovi seznamov predavanj lahko ugotovimo, da je Aleš Ušeničnik v času svojega de- lovanja na Teološki fakulteti poleg glavnih filozofskih predmetov v različnih obdobjih poučeval tudi sociologijo, filozofsko oziroma racionalno psihologijo kot del posebne metafizike in vsako leto izvajal filozofski seminar. V teku štu- dijskih let so se spreminjala imena in vsebinski poudarki filozofskih predme- tov, Ušeničnik pa je prilagajal tudi njihovo obsežnost in izvedbo. Na seznamu predavanj se glede na posamezna leta izmenjujeta predmeta osnovna filozofija in posebna filozofija. V Osnovni filozofiji je po klasični sholastični razdelitvi obravnaval Logiko, Kritiko in Ontologijo kot temeljne in izhodiščne panoge fi- lozofije, kakor jih je poznala klasična filozofija.556 Predmet Posebna filozofija se je delil v Kozmologijo, Psihologijo in Teodicejo oziroma Filozofsko teologijo.557 Logika je uvodna panoga filozofije in že pri Aristotelu nakazuje pot človeko- vega mišljenja. Sholastiki so ji dodali v novem veku še Kritiko, ki se ukvarja z vprašanjem, ali in kako naše mišljenje »zadeva« resničnost. Novoveški filozofi, 551 Janko Polec, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, Ljubljana 1929, str. 227–229; 478 (dalje: Polec, Ljubljansko višje šolstvo). 552 ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Stroke in nastavniki na Teološki fakulteti, l. 1926–27. 553 Drago Ocvirk in Bogdan Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, v: Bogoslovni vestnik 50 (1990), št. 1-2, str. 63. 554 Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 330. 555 Glej: ZAMU, Seznam predavanj na univerzi kraljestva/Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani [1920–1929]; Seznam predavanj na univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani [1929–1938] (dalje: ZAMU, Seznam predavanj). 556 ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo redn. prof. dr. Al. Ušeničnika za l. 1929/30, 1. junija 1930. 557 ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo rednega profesorja dr. Ušeničnika Al. za 1930/31, 28. junija 1931. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 229 posebno Kant, so namreč postavili pod vprašaj naše dojemanje resničnosti in (neo)sholastiki so odgovarjali s kritično presojo sposobnosti človeškega uma, da doseže resnico. Ontologija oziroma Splošna metafizika (beseda metafizika izvira od poimenovanja temeljnega Aristotelovega dela) obravnava temelje ozi- roma načela bivajočega (vsega, kar je) in nakazuje splošno-filozofska načela ra- zumevanja resničnosti. Posebna metafizika pa se ukvarja s posebnimi predmeti resničnosti: kozmologija s svetom (gr. kosmos = svet), psihologija s človekom (od gr. psyché = duša) in teodiceja (gr. Theos = Bog in lat. dicere = govoriti) z Bogom. Filozofsko je bil to klasičen okvir razčlenjevanja človeške, z umom do- segljive resničnosti. Pri predavanjih je Ušeničnik uporabljal svoje skripte. Za predmet Uvod v filozofijo je že leta 1921 pripravil učbenik Spoznavno-kritični del, tri leta pozneje pa izdal še Metafizični del. Obe deli skupaj sestavljata zaokroženo celoto Uvod v filozofijo. Verjetno je pri predavanjih uporabljal tudi skripto Ontologija iz leta 1924, ki jo je dodal zbirki Uvod v filozofijo, s čimer je presegel zgolj »uvodne« vsebine in že razvil izdelan nauk o temeljnih spoznavoslovnih in bivanjskih vprašanjih filozofije.558 Ušeničnik je vsako študijsko leto izvajal filozofski seminar. Seminarja kljub napovedi v seznamu predavanj ni izvajal le v letu svojega rektorata, ker so mu izvedbo preprečile mnoge delovne obveznosti. Pri seminarju je skozi leta obrav- naval različne filozofske teme pri sv. Tomažu Akvinskem, eno leto pa tudi nauk sv. Avguština o spoznavanju Boga. Študentje so morali pripraviti pisne vaje ali seminarske naloge, ki so jih zagovarjali na disputaciji. Aleš Ušeničnik je na Teološki fakulteti služboval do leta 1938, ko se je upo- kojil. Znano je, da je »Summo« sv. Tomaža Akvinskega honorarno predaval tudi po upokojitvi.559 To pomeni, da se je z učiteljskim delom ukvarjal še globoko v drugi polovici sedemdesetih let svojega življenja. Pri tem je bila očitna Ušenič- nikova ljubezen do profesorskega dela, hkrati pa je s svojim znanjem do skraj- nih moči služil Teološki fakulteti, ki je velikega strokovnjaka v svoje predaval- nice sprejemala z odprtimi rokami. Po prevratnih družbenih in duhovnih spre- membah, ki so na Slovenskem nastopile ob koncu druge svetovne vojne, se je Ušeničnik umaknil v zasebnost in prenehal intelektualno nastopati v javnosti.560 Tudi nova oblast je z nepotrditvijo Ušeničnika kot člana SAZU nakazala, da v novi politični resničnosti v javnosti zanj ni mesta. Prav tako mu seveda nova politika, kot ostalim krščanskim, posebej nekdaj vplivnim ljudem ni dopuščala nobenih javnih nastopov ali omemb. 558 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 31. 559 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 24; Miklavčič in Smolik, Teološka fakulteta, str. 570. 560 Mateja Tominšek, Dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952), katoliški filozof, teolog, pisatelj, urednik in kulturni delavec, v: Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952 (ur. M. Ogrin in J. Juhant), Celje; Ljubljana 2004, str. 17. 230 Janez Juhant, Nik Trontelj Ušeničnik je vsa učiteljska leta na bogoslovnem učilišču in na Teološki fakulteti veljal za velikega misleca in uglednega profesorja. Vodstvo Univerze v Ljubljani mu je v novejšem času priznalo status pomembnega filozofa in teo- loga, ki se je v zgodovini Univerze vpisal med rektorje-znanstvenike, ki so bili poleg vodstvenega dela uveljavljeni tudi kot znanstveniki.561 Pregled zaposle- nih predavateljev in predmetov na Teološki fakulteti po prvem desetletju nje- nega delovanja vsebuje tudi krajši akademski opis profesorjev. Zapis o Alešu Ušeničniku pravi: »Odlikuje se po jasnosti in preciznosti filozofskih načel«.562 Ušeničnik se je s strokovnostjo in uspešnim vodstvenim ter organizatorskim delovanjem vpisal v zgodovino slovenskega visokega šolstva kot eden izmed pobudnikov in prvakov slovenske Univerze v Ljubljani. Uvršča se med ustano- vitelje Univerze in prve profesorje univerzitetne članice Teološke fakultete. 2.4 Vodstvene službe na Teološki fakulteti in Univerzi v Ljubljani Ušeničnikovo veljavo na Univerzi v Ljubljani dokazujejo njegove vodstve- ne službe, ki jih je opravljal na Teološki fakulteti in na Univerzi. Na fakulteti je bil trikrat izvoljen za dekana, enkrat pa tudi za rektorja celotne Univerze. Lahko se vprašamo, zakaj je v skoraj dvajsetih letih univerzitetnega službovanja po- leg predanega učiteljskega dela prevzel toliko vodstvenih nalog v univerzitetni upravi in celo na čelu Univerze. Ušeničnik se je najprej izkazal kot profesor in vrhunsko izobražen intelektualec, ki je bil poznan po svojem kulturnem, du- hovnem in družbeno-političnem vplivu ter delovanju. V ožjem smislu je bilo za izvolitev v rektorsko službo odločilnega pomena njegovo članstvo v Vseu- čiliški komisiji in zasluge pri vzpostavljanju ljubljanskega univerzitetnega šol- stva. Prav tako je na to vplivala njegova predavateljska dejavnost in vodstvene službe v bogoslovnem semenišču ter njegov prispevek pri ustanovitvi Univerze in Teološke fakultete kot njenega sestavnega dela. V življenju mlade slovenske univerze je vseskozi sodeloval. Poglejmo si vodstvene in upravne službe, ki jih je Aleš Ušeničnik opravljal v okviru fakultete in univerze. V študijskem letu 1920/21 je bil prvič dekan Teološke fakultete. Ohranjen je dopis dekanata, ki škofijskemu ordinariatu sporoča izvolitev novega dekana. Dokument z dne 13. julija 1920, ki ga je podpisal prvi dekan dr. Franc Ušeničnik, pravi: »Podpisani dekanat s tem poroča, da je teološka fakulteta pri seji dne 25. junija t.l. izvolila profesorja dr. Aleša Ušeničnika za dekana za študijsko leto 1920/21«.563 Dekansko službo je opravljal eno leto. V tem letu so študijske pred- mete na fakulteti razdelili v pet skupin. Poleg že omenjene filozofsko-dogmatične 561 Mencinger, Rektor, str. 9. 562 ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Dr. Ušeničnik Aleš. 563 NŠAL, Spisi V., fascikel 276 (Teološka fakulteta), mapa 1920, Poročilo o izvolitvi novega dekana za študijsko leto 1920/21, 13. julija 1920. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 231 skupine so bile osnovane še biblična skupina, moralno-pravno-pastoralna sku- pina, skupina za cerkveno zgodovino in skupina za cerkveno umetnost. Začela je izhajati znanstvena revija Bogoslovni vestnik.564 Po tedanji navadi je po letu dekanovanja naslednje leto (1921/22) opravljal delo prodekana.565 Drugič je de- kanoval v študijskem letu 1926/27 (prodekan 1927/28). Še tretjič je bil izvoljen za dekana za študijsko leto 1932/33 (prodekan 1933/34).566 Vrhunec Ušeničnikovega univerzitetnega upravnega dela je bila njegova izvolitev za četrtega rektorja celotne Univerze v Ljubljani, ki jo je vodil eno leto. Univerzitetni svet ga je junija 1922 izvolil za rektorja ljubljanske Univerze v letu 1922/23. Ušeničnik je bil izbran po dveh krogih glasovanja. V drugem krogu je dobil več glasov kot profesor matematike dr. Josip Plemelj. Ušeničnik skladno s svojo skromno osebnostno držo ni silil v ospredje in so ga univerzitetni pro- fesorski kolegi morali prepričevati, da je sprejel odgovorno službo.567 Vsekakor razmere v življenju univerze tedaj niso bile lahke. Rektor se je moral spopasti z beograjskimi centralističnimi pritiski in podobnim centralistično usmerjenim delom slovenske politike, ki ni bila naklonjena samostojni slovenski Univerzi. Slabo finančno stanje je v študijskem letu 1922/23 komaj zadostovalo za izpla- čilo honorarjev in najnujnejše dolgove.568 Da je študijsko leto »poteklo razme- roma mirno«569, je bil gotovo zaslužen tudi rektor Ušeničnik, ki se je izkazal s preudarnim vodenjem Univerze. Čeprav je bil osebnostno skromen in usmer- jen k spekulativnemu premišljevanju, se je izkazal tudi v praktičnem delu.570 V naslednjem študijskem letu 1923/24 je bil prorektor. Poleg vodstvenih služb je bil Ušeničnik pogosto član različnih univerzite- tnih upravnih organov. Kot redni profesor je bil v strukturi akademskih oblasti vedno član univerzitetnega sveta, ki so ga sestavljali rektor (predsednik), pro- rektor (podpredsednik), poslovodja in vsi redni profesorji.571 V treh dekanskih mandatih je bil kot dekan avtomatično tudi član univerzitetne uprave, ki so jo sestavljali rektor in dekani posameznih fakultet. V letu rektorata je bil po svoji funkciji predsednik univerzitetnega sveta. Po izteku rektorskega mandata je bil eno leto prorektor in s tem podpredsednik univerzitetnega sveta.572 V zapore- dnih letih 1932/33 in 1933/34 je bil kot dekan in prodekan član univerzitetnega 564 Marijan Smolik, Kronika državne Teološke fakultete (1919–1952), v: BV 29 (1969), št. 3-4, str. 172. 565 ZAMU, Seznam predavanj na univerzi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za zimski semester 1921/22 [akademične oblasti] (dalje: ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto). 566 Glej: ZAMU, Seznam predavanj [za navedena študijska leta]. 567 Ciperle, Dr. Aleš Ušeničnik, str. 11; Metod Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Ljubljana 1969, str. 70 (dalje: Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze). 568 Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 249; Kolar, Delovanje Teološke fakultete, str. 61. 569 Mikuž, Gradivo za zgodovino univerze, str. 70. 570 Ciperle, Dr. Aleš Ušeničnik, str. 11. 571 Glej: ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto 1920/21 [akademične oblasti]. 572 Glej: ZAMU, Seznam predavanj; Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 461–465. 232 Janez Juhant, Nik Trontelj senata, ki je bil najmlajši univerzitetni upravni organ in v predhodnih letih še ni deloval.573 Univerzitetni svet ga je 30. julija 1936 izbral za namestnika člana pri nižjem disciplinskem sodišču.574 2.5 Ušeničnik in ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti Ušeničnik je bil eden najvplivnejših ustanoviteljev naše največje znanstve- ne in umetnostne ustanove, Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Rektor Univerze dr. Rado Kušej je Ušeničnika 8. decembra 1937 imenoval za enega od sedmih članov Znanstvenega društva za ustanovitev Akademije, člani pa so ga na seji 11. decembra 1937 izvolili za predsednika.575 Skupaj s Franom Ramovšem je z veliko zavzetostjo vodil pogajanja s pristojnimi v Vladi.576 Ustanovitvi sta nasprotovali Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu in Srb- ska akademija znanosti in umetnosti v Beogradu. Po zavzetem delovanju odbo- ra in ob podpori dr. Antona Korošca je bila Akademija znanosti in umetnosti 11. 8. 1938 z vladnim odlokom ustanovljena in 31. 8. istega leta je bil objavljen dekret o njeni ustanovitvi v uradnem listu Službene novine Kraljevine Jugoslavi- je. Ušeničnik je postal prvi (starostni) predsednik Akademije znanosti in ume- tnosti (AZU). Nova oblast, ki je 21. junija 1948 imenovala nove oziroma potrjevala že imenovane člane AZU, ni potrdila njegovega članstva v akademiji. Predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) dr. France Kidrič je 25. ju- nija 1948 Ušeničnika obvestil, da Prezidij ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije na predlog Prezidija AZU ni potrdil njegovega članstva v akademiji. Uglednemu profesorju, ki je neposredno sodeloval pri ustanovitvi iste akade- mije, se je SAZU le zahvalila za preteklo sodelovanje.577 Ušeničnik je namreč s SAZU od glavnega tajnika dr. Frana Ramovša 3. julija istega leta prejel čestitko ob 80. rojstnem dnevu, v kateri so mu z izbranimi besedami priznali pomemb- no vlogo v začetkih akademije. Med drugim je zapisano: »Delo je bilo vsebina Vašega življenja, delo, posvečeno dobri misli in poštenemu človeku«.578 Čeprav je Osvobodilna fronta (OF) ob koncu vojne izdala potrdilo, da Ušeničnik med okupacijo ni sodeloval z okupatorjem ali kvizlinškimi organizacijami,579 v po- vojnem javnem življenju ni bil deležen nikakršnih časti. To prezrtost dr. Ušenič- nika s strani nove elite lahko pripišemo njegovemu slovesu najpomembnejšega 573 Glej: ZAMU, Seznam predavanj za študijsko leto 1932/33; 1933/34 [akademične oblasti]. 574 ZAMU IV – 69, Izpisek. 575 NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Društvo AZU v Ljubljani (ustanovitev) 1937–1938, Ustanovni zbor AZU v Ljubl- jani, 11. decembra 1937. 576 Prav tam, Imenovanje Ušeničnika za člana društva AZU, 8. decembra 1937. 577 Prav tam, Sporočilo predsednika AZU dr. Ušeničniku o prenehanju članstva v akademiji, 25. junija 1948. 578 Glej: Prav tam, Voščilo SAZU ob 80. rojstnem dnevu dr. Aleša Ušeničnika, 3. julija 1948. 579 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Potrdilo OF o Ušeničnikovem nesodelovanju z okupatorjem, 17. decembra 1945. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 233 katoliškega misleca in vodilne osebnosti katoliškega gibanja v času med obema vojnama, ki je v svojih spisih odklanjal komunizem in bil nezaupljiv do OF.580 Svet, za katerega se je zavzemal, zanj živel ter ga širil v slovenskem družbenem prostoru, so novi oblastniki z vsemi silami nasilno podirali in vzpostavljali svet, ki ga je Ušeničnik po svoji vesti moral odklanjati. Takšno stališče potrjujejo njegova dela: prevod in komentar okrožnice Divini redemptoris, njegovi soci- alni spisi pred vojno, prevedeni tudi v tuje jezike, in medvojni spisi pod psev- donimom Primož Ločnik, v katerih pojasnjuje temeljne zmote komunizma ter predstavi svoj odnos do komunizma. 3 POMEN 3.1 Znanstvenik in oblikovalec katoliškega gibanja v prelomnih časih Humanistika je zaradi svoje vpetosti v svetovnonazorske in družbenopoli- tične tokove v polpreteklem totalitarnem sistemu postala predmet manipulacij in pritiskov. V posebni meri je to veljalo za filozofijo in teologijo, ki sta bili do tedaj na Slovenskem povezani z vero in Cerkvijo. Veri je sistem napovedal na- čelni spopad.581 Ušeničnik se je kot pronicljiv in globinsko čuteč krščanski mi- slec ter presojevalec družbenih tokov dobro zavedal, da je treba trezno, odločno in dosledno slediti zahtevnim družbenim razmeram ter se nanje odzivati. Ra- zumljivo je torej, da njegovo filozofsko in teološko pisanje ni moglo obiti krute- ga idejnega, političnega in bratomornega spopada, ki je zadel Slovence. Številne znanstvene in poljudnoznanstvene razprave ter članki pred revolucijo in med njo v zahtevnem vojnem času izražajo njegovo žalost in skrb, da nasilnost po- dira ustaljeni človekov svet, grajen na krščanskih vrednotah. Sicer je bilo tako presojanje stalnica njegove občutljive in umetniško poglobljene osebnosti in humanističnega krščanskega poslanstva. Zato ga lahko štejemo za vodilnega slovenskega filozofa v odličnem smislu tega pojma, saj je v vseh smereh in po- gledih sholastično natančno presojal ljudi ter njihovo resničnost in družbene razmere, v katerih so živeli.582 V svojih znanstvenih, strokovnih in drugih spisih je Ušeničnik raziskoval bistvena vprašanja sveta in življenja, kot jih je povzel v svoji Knjigi o življenju.583 Resničnost je razumel kot uresničenje Božjega kralje- stva na Zemlji in si je prizadeval za uveljavitev celovitosti krščanskega sveta, kar so zagovarjali tudi njegovi vplivni sodobniki, škofje Missia, Jeglič, Mahnič ter 580 Debeljak, Na poti, str. 43. 581 Janez Juhant, Idejni spopad II. Katoličani in revolucija, Teološka fakulteta, Ljubljana 2010. 582 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 13. 583 Aleš Ušeničnik, Knjiga o življenju, Leonova družba, Ljubljana, 1916. 234 Janez Juhant, Nik Trontelj duhovnika Krek in Korošec kakor tudi večina vodilnih mož najširšega katoli- škega gibanja. Ušeničnik je skrbno presojal razvoj sveta okrog sebe. Pravi, da je sicer »pi- sal iz znanosti in z znanstveno vestnostjo, vendarle ne iz znanstvene ambicije, temveč zato, da bi slovenska inteligenca bolj doumela resničnost in lepoto svo- jega krščanskega svetovnega nazora in bi ga bila vesela. Malo sem pisal iz čiste teologije, malo več iz čiste filozofije, največ pa sem obravnaval verska, nravna in vobče kulturna vprašanja pod filozofskim vidikom.«584 A. Trstenjak ga označuje za »edinstvenega slovenskega apologeta velikega formata; ni svetovnonazorne- ga vprašanja, ki ga Ušeničnik ne bi obravnaval, zlasti pa ni bilo v zadnjih štiride- setih letih na Slovenskem nobenega kulturnega pojava, do katerega naš filozof ne bi bil zavzel stališča v duhu katoliških načel.«585 Po Franetu Jermanu je Ušeničnik »sinonim za prevlado sodobnega tomiz- ma na slovenskih tleh« in »z Ušeničnikom je filozofija na Slovenskem prerasla okvire čitalništva, preproščino in golo popularizatorstvo ter se dvignila na vi- sokošolsko raven.«586 Dekan Teološke fakultete dr. Stanko Cajnkar ga je v na- govoru ob smrti (Ušeničnik je umrl 30. marca 1952) označil kot enega »najbolj zaslužnih profesorjev« in poudaril »celotni pomen Ušeničnikovega življenja in dela za slovensko katoliško kulturo«.587 Bil je kulturni delavec v najširšem smi- slu, čigar delo je prevevala »skrb za prvenstvo božjega« in »za preobrazbo vse- ga našega življenja iz vrelcev vere in krščanske kulture«. Po mnenju povojnega profesorja za dogmatiko (nauk cerkve) Antona Strleta to ne pomeni integra- lizma, torej ne »nekega religioznega totalitarizma«,588 pač pa je Ušeničnik, tako Strle, že pred Drugim vatikanskim cerkveni zborom upošteval samostojnost zemeljskih stvarnosti, se pravi, spoštoval je področja, ki se urejujejo po svo- jih načelih: npr. umetnost po estetskih, gospodarstvo po ekonomskih itd. Jasno pa je zagovarjal, da je treba povsod spoštovati moralna načela. To je pomenilo tudi, da ni sprejemal svetovnonazorskih smeri, ki bi ta osnovna moralna načela teptala. To velja v posebni meri za komunizem, ki je nasilno posegal v svobodo osebe, njenega imetja in sploh sprevračal dosedanje temelje družbe. Ušeničnik se je o tem večkrat izrazil, tudi med vojno in revolucijo, posebno pa ob izdaji okrožnice Pija XI. Divini Redemptoris.589 584 Aleš Ušeničnik, Izbrani spisi I, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1939, str. 5. 585 Anton Trstenjak, Aleš Ušeničnik, Izbrani spisi IV-VI, Ljubljana 1940, v: Čas 35 (1941), str. 139. 586 Frane Jerman, Slovenska modroslovska pamet, Prešernova družba, Ljubljana, 1987, str. 106–7. 587 Stanko Cajnkar, V spomin doktorju Alešu Ušeničniku, v: BV 28 (1968), str. 165. 588 Anton Strle, Spremna beseda, v: Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 8. Strle navaja: Dr. Stanko Cajnkar, V spomin doktorju Alešu Ušeničniku, priobčeno pozneje, v: BV 28 (1968), str. 155–167. 589 Aleš Ušeničnik, Iz okrožnice Pija XI. O komunizmu, v: Čas 31 (1936/37), str. 357–365. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 235 Njegova Knjiga načel590 izpostavlja, da so to vodila našega spoznavanja in delovanja ter morajo biti vsepovsod temelj človekovega življenja. Človek brez načel ni človek. Načela pa morajo nujno voditi k Bogu. Tudi na ekonomskem področju je nasproti Gosarju,591 ki je zagovarjal obresti, Ušeničnik skladno s svojimi krščanskimi moralnimi načeli poudarjal, da so obresti v nasprotju s kr- ščanskim naukom, kot so to razumeli že sholastiki. Ušeničnikova splošna kul- turna drža je odsev njegove celostne integralne katoliške drže, saj je po mnenju Jožka Pirca »s tako usmerjenim Časom«592 in z drugimi spisi hotel pripomoči »h kulturnemu primatu katoličanov na Slovenskem in k primatu katoliške kulture sploh«.593 To usmerjenost potrjuje tudi Ušeničnikovo nasprotovanje ločitvi Cer- kve od države, ki jo je zagovarjal njegov stanovski tovariš, poslanec in politik Janez Evangelist Krek.594 Podobno velja za dileme, ki so se pojavile v polemiki med Ušeničnikom in Mihajlom Rostoharjem v Katoliškem obzorniku in Napre- dni misli.595 Novi vek se odlikuje po filozofskem obratu k subjektu.596 Posledica tega obrata je poveličevanje človekove samostojnosti in veličine ter obenem spozna- nje njegove bede, kot je zapisal Pascal.597 Temu sledi krepitev partikularizmov: poudarja se samostojnost posameznikov in stanovskih skupnosti, kar izzove boj starih stanov za ohranitev družbenega položaja in novih (meščanstva in delavstva) za njihovo uveljavitev v razslojeni družbi. Krepi se nacionalna samo- zavest posameznih narodov. Ušeničnik se je za razliko od mnogih takratnih slo- venskih družbenih in kulturnih krogov zavedal »tako imenovane ‹moderne›«, a je bil prepričan, da je treba kulturno in sploh vse narodnostno delovanje po- staviti na metafizične temelje. Svoje znanstvene razprave in širša razmišljanja je sicer postavljal na antropološke osnove. Iz njih pa je po Ušeničniku izhajala nujnost in smiselnost krščanskega pojmovanja sveta in človeka. Potrditev teh izhodišč in temeljev je Ušeničnik črpal iz presoj filozofske in teološke zgodovi- 590 Aleš Ušeničnik, Knjiga načel I, II, III, Misijonska tiskarna (Naša pot 5, 9, 15), Domžale–Groblje 1934/36, 1935, 1937. 591 Andrej Gosar, Glas vpijočega v puščavi: dvajset let ideoloških trenj in težav v slovenskem krščanskem socialnem gibanju, v: Revija 2000 (1987). 592 Revija Leonove družbe, ki jo je urejal A. Ušeničnik. Leonova družba, imenovana po papežu Leonu XIII., je nastala v Avstriji leta 1892, na Slovenskem pa formalno šele 19. 11. 1896. Imela je svojo revijo Katoliški obzornik, ki jo je urejal A. Ušeničnik, sicer tajnik Leonove družbe. Tej reviji je sledil leta 1907 Čas. Sicer pa je delovanje Leonove družbe pripravljal Anton Mahnič z Rimskim katolikom in drugo svojo dejavnostjo, ko je širil ideje Leona XIII. na Slovenskem. Po njegovem odhodu je to delovanje prevzel A. Ušeničnik. 593 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 144. 594 Aleš Ušeničnik, Ločitev Cerkve in države, v: Čas 2 (1908), str. 180–192 (Odgovor na izvajanja J. E. Kreka o svobodi znanosti in prepričanja, govor v parlamentu na Dunaju, 4. dec. 1907). 595 Prim. Aleš Ušeničnik, Bog in narod, Katoliški obzornik 5 (1901), str. 271; Narodni radikalizem 9 (1905), str. 57–64; Narodni radika- lizem 10 (1906), str. 217–219, in Rostoharjev narodni radikalizem in vera, v: Čas 6 (1912), str. 61–63; Mihajlo Rostohar, Ušeničnik pa narodnost, v: Napredna misel, Praga 1912, str. 73–78. 596 Rene Descartes, Meditacije, Slovenska Matica Ljubljana 1973, str. 42sl. 597 Blaise Pascal, Misli, Mohorjeva družba, Celje 1986, str. 35–36 (št. 1). 236 Janez Juhant, Nik Trontelj ne ter jih umeščal v razvoj idejnega, političnega in kulturnega. Odločilno vpra- šanje je bilo, ali vse temelji v Bogu ali ne. Nazori, ki so zanikali Boga, zanj niso bili le idejno pomanjkljivi, pač pa antropološko sporni. V njih bistvu po Ušenič- niku korenini razlog za medsebojno obračunavanje in spore med posamezniki ter skupinami oziroma narodi: liberalizem je sprožal kulturni boj, izključevanje vere in Cerkve iz družbe. Komunizem pa je predstavljal nasilno in popolno izključitev drugačnih ter prevrat družbe, kar se je z revolucijo dejansko zgodilo tudi v Sloveniji. Ušeničnik in ostali katoličani so torej osebno doživeli žalostno oziroma tragično potrditev teh zgodovinsko in idejno preverjenih nazorov v prevratu, ki je zajel tudi Slovenijo. 3.2 Slovenska (filozofska) govorica Ušeničnika odlikuje izreden čut za slovenski jezik oziroma ljubezen do materinščine. Kot pesnik je mojstrsko obvladal slovenščino in skrbno oblikoval pesmi ter tudi v drugih znanstvenih in poljudnih spisih posvečal skrb sloven- skemu jeziku. Že smo omenili, kako so učenci njegova predavanja v bogoslovju in na Teološki fakulteti označili kot skrbno izdelana in oblikovana. Ker je na tem področju oral ledino, ga utemeljeno označujemo za odločilnega obliko- valca slovenskega filozofskega in teološkega jezika, saj se je proces oblikovanja strokovnega jezika na tem in tudi na drugih področjih utrjeval s poučevanjem in pisanjem knjig ravno v času njegovega življenja. Poleg njega so imeli v tem procesu pomembno vlogo njegovi sodelavci. Omenimo vsaj dva pomembna Ušeničnikova sodobnika, sholastika Frančiška Lampeta (1859–1900) in laiškega filozofa Janka Pajka (1837–1899). Oba poleg Ušeničnika veljata za pionirja slo- venskega filozofskega izrazja. Čeprav so sholastični misleci v bogoslovju preda- vali latinsko, so svoja filozofska dela pisali v domačem jeziku in tako oblikovali slovensko modroslovno izrazje. Celotno obdobje svoje učiteljske in vzgojitelj- ske dejavnosti ter tudi v povojnem času je bil Ušeničnik vodilni presojevalec filozofskih tokov v svetu in pri nas ter tako oblikovalec slovenskega filozofskega izrazja. Celo po vojni so ga pri Inštitutu Frana Ramovša SAZU za slovenski jezik redno vključevali kot presojevalca filozofskih pojmov. V zvezi s tem je dobro dodati, da imajo pomembno vlogo pri oblikovanju strokovne slovenščine tudi profesorji novonastale državne slovenske gimnazije Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu od leta 1905 dalje. 3.3 Odlikovanja in priznanja Pomen Ušeničnikovega dela in njegove osebnosti presega akademsko ozi- roma univerzitetno področje in lahko trdimo, da ima nesporno pomemben delež pri oblikovanju katoliškega življenja in krščanske kulture med Slovenci. Vplival je na skoraj vsa odločilna področja cerkvenega in družbenega življenja. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 237 Vse te njegove sposobnosti, zasluge in dela sta prepoznali državna in cerkvena oblast, ki sta mu podelili več odgovornih služb in častnih nazivov. Čeprav je bil Ušeničnik, kot je zapisal prof. Ramovš, tajnik AZU, v svoji čestitki ob Ušenič- nikovi osemdesetletnici, skromen in nadvse delaven človek, so prejeta prizna- nja izvirala iz spoznanj o ogromnem prispevku ter javnega priznanja njegovega vsestranskega delovanja za Cerkev in slovenski narod. Njegovo delovanje se je odvijalo v času, ko so duhovniki predstavljali pretežni del narodnega izobražen- stva in so se laiki šele uveljavljali na tem področju. Kot je potrdil tudi posvet ob 50-letnici smrti, ki sta ga soorganizirala SAZU in TEOF UL,598 torej ustanovi, ki jima je Ušeničnik posvetil večino svojih življenjskih energij, je njegova izključi- tev iz javnega in tudi znanstveno-pedagoškega področja po vojni pomenila kri- vico do njega – in tudi do ljudi, ki so spoštovali, cenili in sodelovali pri graditvi sveta, v katerega je veroval in si zanj prizadeval. Ušeničnik je bil član več domačih in mednarodnih kulturnih ter akadem- skih društev, ki so krepila vlogo znanosti v družbi in združevala znanstvenike z različnih področij. 5. julija 1928 je bil izbran za člana dopisnika Jugoslovan- ske akademije znanosti in umetnosti v filozofsko-pravni skupini.599 Leta 1928 je postal častni član Leonove družbe, v kateri je deloval že od njenega začetka (1896).600 Leta 1937 je tik pred upokojitvijo postal član papeške rimske akade- mije sv. Tomaža Akvinskega. To priznanje temelji na izvirnem znanstvenem članku Reflexio completa, ki nudi najbolj gotovi temelj spoznanja.601 Po Uše- ničniku gre pri »reflexio completa« za popolno povratnost duha, kar pomeni, da se človeški duh pri vsakem spoznanju zaveda tudi gotovosti svojega spo- znanja. Gotovost spoznavajočega osebka je temelj človekove gotovosti pri spo- znavanju in dojemanju resničnosti. Seveda pa je članek zgolj konkretna osnova za članstvo, ki izpričuje mednarodno uveljavljenost in pomen njegovega dela na področju filozofije. Ob upokojitvi leta 1938 je Ušeničnik postal tudi častni član Filozofskega društva v Ljubljani. Še v pozni starosti je kot svetovalec za filozofsko terminologijo sodeloval tudi pri pripravi slovarja slovenskega knjižnega jezika.602 Ušeničnik je bil že med prvo svetovno vojno eden najožjih svetovalcev ljubljanskega škofa Jegliča,603 kar pričuje o njegovi veljavi, ki si jo je pridobil s 598 Matija Ogrin/Janez Juhant (ur.), Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952, Celje/Ljubljana 2004, str. 320. 599 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Izbor Ušeničnika za člana dopisnika JAZU, 5. julija 1928 [prepis]. 600 NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Društvo Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani (ustanovitev) 1937– 1938, Kratek življenjepis (Ušeničnik Aleš) (dalje: NŠAL, Kratek življenjepis); Debeljak, Na poti, str. 42. 601 Aleš Ušeničnik, O zadnji gotovosti naše izvestnosti. V: Izbrani spisi III, Jugoslovanska knjigarna Ljubljana 1940, str. 139–146 (v latinščini: Dr. Alexius Ušeničnik, De reflexione completa in qua intima videtur esse ratio certitutidnis, v: Acta secundi congressus Thomistici internationalis invitande Academiae Romanae S. Thomae Aqinatis, Romae a die 23 ad 28 Novembris 1936 celebrati; Taurini-Romae zv. III, 1936, 91–96). 602 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 23; Debeljak, Na poti, str. 43. 603 Pirc, Ušeničnik in znamenja časov, str. 23. 238 Janez Juhant, Nik Trontelj profesorskim, pisateljskim in uredniškim delom. Škof Jeglič je 5. oktobra 1914 izdal odlok, s katerim je v soglasju z ljubljanskim stolnim kapitljem Ušeničnika prvič imenoval za prosinodalnega eksaminatorja604 za dobo petih let.605 5. marca 1920 je Jeglič Ušeničnika, tedaj že profesorja na Teološki fakulteti ljubljanskega vseučilišča, znova imenoval za prosinodalnega eksaminatorja do naslednje ško- fijske sinode.606 Leta 1924 je bil na ljubljanski škofijski sinodi izvoljen za sinodal- nega eksaminatorja.607 Škofijski ordinariat je univerzitetnega rektorja Ušenični- ka 22. julija 1922 obvestil o veliki časti. Papež Pij XI. ga je namreč imenoval za svojega tajnega komornika (Cameriere Segreto Soprannumerario).608 V kroniki mestne občine Ljubljana mestni arhivar zapiše, da je bil Ušeničnik kanonik lju- bljanske stolnice.609 Ob upokojitvi je bil leta 1938 s strani Cerkve odlikovan s prelaturo apostolskega protonotarja.610 Generalni vikar Anton Vovk je Ušeničnika 8. marca 1946 imenoval za pro- sinodalnega sodnika zaradi izpraznjenih mest sinodalnih sodnikov pri škofij- skem sodišču v Ljubljani. V dekretu je na Ušeničnika zaradi njegove starosti naslovljena prošnja, da bi službo v danih razmerah sprejel.611 Štiri mesece po- zneje, 9. julija 1946, je bil s strani ordinariata (podpisan generalni vikar Vovk) imenovan še za člana škofijskega gospodarskega sveta.612 Aleš Ušeničnik je za svoje zasluge na področju znanosti leta 1930 prejel kraljevo državno odlikovanje, red Svetega Save III. razreda.613 Leta 1938 je bil odlikovan z isto nagrado II. razreda.614 Red Sv. Save se je podeljeval zaslužnim posameznikom in društvenim organizacijam. S podelitvijo obeh odlikovanj je Ušeničniku tudi takratna država izkazala priznanje za njegovo delo. 604 Škofijski (pro)sinodalni eksaminatorji so bili izpraševalci mlajših duhovnikov – kandidatov na izpitih za župnike, spovednike. Sinodalni eksaminatorji so bili po odlokih Tridentinskega koncila izvoljeni na škofijski sinodi, prosinodalni pa zunaj sinode z odlokom krajevnega škofa in stolnega kapitlja. Glej: Matjaž Ambrožič, Spomini in semeniška kronika 1941-1944 Ignacija Nadraha, Ljubljana 2010, str. 35; Andrew Meehan, Synodal Examiners, v: Catholic Encyclopedia (ur. Charles George Herbermann), New York 1909. http://www.newadvent.org/cathen/07759a.htm (pridobljeno: 8. november 2018). 605 NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za prosinodalnega eksaminatorja, 5. oktob- ra 1914. 606 Prav tam, Imenovanje za prosinodalnega eksaminatorja, 5. marca 1920. 607 Sinodalni eksaminatorji in župniki–svetovalci, v: Ljubljanski škofijski list (1924), št. 7, str. 92. 608 NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti (rimski), Imenovanje za tajnega komornika, 22. julija 1922. 609 Lojze Slanovec, Ljubljanska kronika (September 1918), v: Kronika slovenskih mest 1 (1934), št. 1, str. 64. 610 NŠAL, Kratek življenjepis. 611 Prav tam, mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za prosinodalnega sodnika, 8. marca 1946. 612 Prav tam, Imenovanje za člana gospodarskega sveta, 9. julija 1946. 613 ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Obvestilo rektorata o Ušeničnikovem prejemu reda Sv. Save III. razreda, 3. julija 1930. 614 NŠAL, Kratek življenjepis. V Ušeničnikovem uslužbenskem listu (ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš) sicer navaja drugo letnico prejema reda Sv. Save II. razreda, tj. 1929 (15. avgust). Vendar se zdi bolj smiseln njegov zapis v življenjepisu, ki najprej navaja nagrado III. razreda (1930) in nato II. razreda (1938), saj je bila nagrada II. razreda višje veljave in zato podeljena pozneje. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 239 4 SMISEL ŽIVLJENJA Kot omenjeno, Ušeničnikov pogled na svet, ki je bil vir njegovega osebne, profesorske in celotne družbene dejavnosti, najbolje povzema njegova Knjiga o življenju. Odseva namreč Ušeničnikovo poglobljeno in blago, odločno in ume- tniško-filozofsko odprto osebnost. Zaznamovala jo je resnost in zahtevnost ži- vljenja v mladosti brez očeta. Kot pri številnih drugih mislecih je tudi pri njem opazen odločen človeški, splošno kulturni ter življenjsko trezni materin vpliv, ki ga je za vse življenje zaznamoval z verskim optimizmom in duhovno pre- danostjo Bogu. To mu je omogočalo urejevati dvome življenja in jih usmerjati v blagovest in smisel življenja. Takšni so naslovi treh delov njegove vsebinsko poglobljene presoje življenja. Sredi grozot prve svetovne vojne niza temelje za reševanje osebnih in družbenih viharjev življenja. Knjiga temelji na izčrpnih, osebno dozorelih in preverjenih izkušnjah krščanstva ter drugih miselnih to- kov. Odlikuje jo temeljito poznavanje zahodnih in drugih filozofskih oziroma verskih in kulturnih izročil. Prvi del z naslovom Dvom življenja se dotakne že močno razširjenega občutka krize smiselnosti življenja, ki ga je še zaostrilo tedanje vojno stanje. Od antičnih, indijskih do sodobnih mislecev, ki se sprašujejo po smiselnosti ži- vljenja in trpljenja, prehaja k sodobnim »ponesrečenim poskusom«615 osmisliti življenje zgolj z uživanjem, športom ali umetnostjo. Opozarja na enostranskosti evolucije in kulturnega napredka, ki pogosto vodijo v agnosticizem ali obup. Besedni in likovni umetniki predstavljajo to protislovnost sodobnega življenja. Toda prek umetnikov in filozofov se obenem nakazuje pot k Bogu, kot so jo odkrili že stari misleci: »K Bogu, pravi Ciceron, nas vodi narava sama.«616 Na podlagi osebne izkušnje Ušeničnik nakazuje, kako si razgledan človek ne more zapirati pota do večnih temeljev, ki jih zastopa in oznanja krščanstvo. Človeško naravno hrepenenje nas odpira Bogu, kot potrjuje zgodovina odrešenja v judovstvu in krščanstvu. Človek je ustvarjen za srečo in »blaženstvo«, kar je osnovno sporočilo krščanske vere. Z njo je mogoče uspešno premagovati dvo- me življenja, kljubovati življenjskim viharjem ter kovati srečo življenja v veselju, ki ga izraža hvalnica Bogu svetega Frančiška. Z njo Ušeničnik zaključi svoja razmišljanja o smislu življenja. V trpljenju, potrpljenju in preizkušnjah je Ušeničniku preskušena in glo- boko verna mati v zibko položila temeljno sporočilo krščanske vere. Sam je vero pri vzgoji in izobraževanju dograjeval in poglabljal v dosledni in urejeni duhov- ni ter študijski zavzetosti. Utrjevala mu je prepričanje, da je osebno in druž- beno življenje smiselno, bogato in osrečujoče, če se ljudje v procesih življenja 615 Ušeničnik, Knjiga o življenju, str. 36 sl. 616 Ušeničnik, Knjiga o življenju, str. 59. 240 Janez Juhant, Nik Trontelj povežemo in vključimo vanje tudi Boga kot izvor in cilj našega življenja. To sporočilo je v svojem vsestranskem delovanju posredoval tudi drugim. V njem se nahaja ključ za razumevanje Ušeničnikovega univerzitetnega, znanstvenega in najširšega kulturnega poslanstva med Slovenci. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Teološke fakultete v Ljubljani (ATF) ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Dr. Ušeničnik Aleš. ATF, fascikel 37 (Spisi 1924–1927), Stroke in nastavniki na Teološki fakulteti, l. 1926–27. ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo o literarnem delu dr. Aleksija Ušeničnika [pre- pis], 4. 12. 1928. ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo redn. prof. dr. Al. Ušeničnika za l. 1929/30, 1. junija 1930. ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Obvestilo rektorata o Ušeničnikovem prejemu reda Sv. Save III. razreda, 3. julija 1930. ATF, fascikel 39 (Spisi 1928–1931), Poročilo rednega profesorja dr. Ušeničnika Al. za 1930/31, 28. junija 1931. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za prosinodalnega eksaminatorja, 5. oktobra 1914. NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za prosinodalnega eksaminatorja, 5. marca 1920. NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti (rimski), Imenovanje za tajnega komornika, 22. julija 1922. NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Društvo Akademije znanosti in ume- tnosti v Ljubljani (ustanovitev) 1937–1938, Kratek življenjepis (Ušeničnik Aleš). NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za prosinodalnega sodnika, 8. marca 1946. NŠAL, Zapuščine, fascikel 53 (Ušeničnik A.), mapa Dekreti za razne posle, Imenovanje za člana gospodarskega sveta, 9. julija 1946. NŠAL, Spisi V., fascikel 276 (Teološka fakulteta), mapa 1920, Poročilo o izvolitvi novega dekana za študijsko leto 1920/21, 13. julija 1920. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani (ZAMU) ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Doktorska diploma iz filozofije, 1891. ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Doktorska diploma iz bogoslovja, 1895. ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto kaplana v Stari Loki, 1895. ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto stolnega vikarja v Ljubljani, 1896. ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto suplenta na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani, 1897. ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Imenovanje Aleša Ušeničnika na mesto rednega profesorja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani, 1900. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 241 ZAMU IV – 69, personalna mapa Ušeničnik Aleš, Izpisek iz uslužbenskega lista Aleša Uše- ničnika, 8. marca 1938. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za zimski semester 1920/21 [akademične oblasti]. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za zimski semester 1921/22 [akademične oblasti]. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi kraljestva/Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani [1920–1929]. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani [1929–1938]. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani 1932/33 [akademične oblasti]. ZAMU, Seznam predavanj na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani 1933/34 [akademične oblasti]. Spletni viri Meehan, Andrew, Synodal Examiners, v: Catholic Encyclopedia (ur. Charles George Her- bermann), zv. 5, New York 1909. http://www.newadvent.org/cathen/07759a.htm (pri- dobljeno: 8. november 2018). Časopisni viri Sinodalni eksaminatorji in župniki–svetovalci, v: Ljubljanski škofijski list (1924), št. 7, str. 92. Slanovec, Lojze, Ljubljanska kronika (september 1918), v: Kronika slovenskih mest 1 (1934), št. 1, str. 61–76. Literatura Ambrožič, Matjaž, Spomini in semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha, Viri (št. 30), Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 2010. Cajnkar, Stanko, V spomin doktorju Alešu Ušeničniku, v: Bogoslovni vestnik 28 (1968), št. 3-4, str. 165–167. Ciperle, Jože, Dr. Aleš Ušeničnik, v: Univerza v Ljubljani in njeni rektorji (ur. Jože Ciperle), Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2006, str. 11. Debeljak, Majda, Na poti z rimskima profesorjema, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in nje- gov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane, Polja- ne; Ljubljana 2018, str. 32–45. Dekleva, Tatjana, Teološka fakulteta ljubljanske univerze, v: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in prostor (ur. Jože Ciperle), Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2008, str. 30–44. Descartes, Rene, Meditacije, Slovenska Matica, Ljubljana 1973. Jerman, Frane, Slovenska modroslovska pamet, Prešernova družba, Ljubljana 1987. Jesenko Filipič, Bernarda, Duhovna in materialna kultura Poljan v 19. stoletju, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane, Poljane; Ljubljana 2018, str. 24–31. Juhant, Janez, Idejni spopad II. Katoličani in revolucija, Teološka fakulteta, Ljubljana 2010. Kolar, Bogdan, Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952, v: 90 let Teološke fakultete v Ljubljani (ur. Bogdan Kolar), Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Lju- bljana 2009, str. 58–75. 242 Janez Juhant, Nik Trontelj Mencinger, Jože, Rektor, zaslužen za ugled Univerze v Ljubljani, v: Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952 (ur. M. Ogrin in J. Juhant), Mohorjeva družba, Celje; Ljubljana 2004, str. 9. Miklavčič, Maks, in Marijan Smolik, Teološka fakulteta, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1969, str. 567–573. Mikuž, Metod, Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945, v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani: 1919–1969 (ur. Roman Modic), Ljubljana 1969, str. 53–92. Ocvirk, Drago, in Bogdan Dolenc, Katedra za osnovno teologijo, v: Bogoslovni vestnik 50 (1990), št. 1-2, str. 63–71. Ogrin, Matija, Janez Juhant (ur), Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952, Celje/Ljubljana 2004, str. 320. Pascal, Blaise, Misli, Mohorjeva družba, Celje 1986. Pirc, Jožko, Aleš Ušeničnik in znamenja časov: katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20. stoletja, Družina, Ljubljana 1986. Polec, Janko, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, Ljubljana [s.n.] 1929. Rostohar, Mihajlo, Ušeničnik pa narodnost, v: Napredna misel, Praga 1912, str. 73–78. Smolik, Marijan, Kronika državne Teološke fakultete (1919–1952), v: Bogoslovni vestnik 29 (1969), št. 3-4, str. 171–178. Strle, Anton, Ob stoletnici rojstva doktorja Aleša Ušeničnika, v: Bogoslovni vestnik 28 (1968), št. 3-4, str. 170–211. Strle, Anton, Spremna beseda, v: Jožko Pirc, Aleš Ušeničnik in znamenja časov, Družina, Ljubljana, 1986, str. 7–11. Šanc, Franjo, Ušeničnik dr. Aleš: Izabrani spisi. I. zvesek, Ljubljana 1939. i 1940., v: Bogoslo- vska smotra 28 (1940), št. 4, str. 302–304. Šušnjar, Goran, Aleš Ušeničnik kot pesnik, v: Iskalca resnice: Aleš Ušeničnik in njegov brat Franc (ur. Majda Debeljak), Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane, Poljane; Lju- bljana 2018, str. 58–62. Tominšek, Mateja, Dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952), katoliški filozof, teolog, pisatelj, urednik in kulturni delavec, v: Aleš Ušeničnik: čas in ideje: 1868–1952 (ur. M. Ogrin in J. Ju- hant), Mohorjeva družba, Celje; Ljubljana 2004, str. 13–24. Trstenjak Anton, Aleš Ušeničnik, Izbrani spisi IV-VI, Ljubljana 1940, v: Čas 35 (1941), str. 139–142. Ušeničnik, Aleš, Knjiga o življenju, Leonova družba, Ljubljana, 1916. Ušeničnik, Aleš, Ločitev Cerkve in države, v: Čas 2 (1908), str. 180–192 (Odgovor na izva- janja J. E. Kreka o svobodi znanosti in prepričanja, govor v parlamentu na Dunaju, 4. dec. 1907). Ušeničnik, Aleš, Bog in narod, Katoliški obzornik 5 (1901), str. 271; Narodni radikalizem 9 (1905), str. 57–64; Narodni radikalizem 10 (1906), str. 217–219, in Rostoharjev narodni radikalizem in vera, v: Čas 6 (1912), str. 61–63. Ušeničnik, Aleš, Knjiga načel I, II, III, Misijonska tiskarna (Naša pot 5, 9, 15), Domžale- -Groblje 1934/36, 1935, 1937. Ušeničnik, Aleš, Iz okrožnice Pija XI. O komunizmu, v: Čas 31 (1936/37), str. 357–365. Ušeničnik, Aleš, Izbrani spisi I, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1939. Ušeničnik, Aleš, Izbrani spisi III, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1940. Aleš Ušeničnik – soustanovitelj in sooblikovalec UL 243 POVZETEK Aleša Ušeničnika (1868–1952) štejemo med največje in najvplivnejše mi- slece 20. stoletja na Slovenskem. Skupaj z bratom Francetom sta zaznamovala tudi novoustanovljeno slovensko Univerzo. Aleš je bil v komisiji profesorjev, ki so postavili okvire za začetek predavanj in spodbudili ustanovitev Univerze v Ljubljani. Bil je njen rektor in trikratni dekan Teološke fakultete. Prav tako je bil soustanovitelj SAZU. Velja za odličnega profesorja, pisca številnih znanstvenih in strokovnih knjig s področja filozofije, sociologije in drugih področij humani- stike ter za vplivnega cerkvenega in družbenega delavca. Bil je izjemno globok kristjan in duhovnik, ki je utrjeval, širil in posredoval smisel krščanstva v krog univerzitetnega delovanja in vplival tudi na najširše množice. Njegova Knjiga o življenju je povzetek njegovih temeljnih prepričanj in verovanj ter vodilo za iskanje smisla in sreče v vseh okoliščinah zapletenega in z zahtevnimi izzivi povezanega osebnega in družbenega življenja. Tako iz polpretekle zamolčanosti vstaja med nami kot znanilec krščanskega veselja in učitelj smisla življenja ter zgled pokončne in dosledne življenjske drže. KLJUČNE BESEDE: Aleš Ušeničnik (1868–1952), Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, filozofija, tomizem Summary ALEŠ UŠENIČNIK – CO-FOUNDER AND CO-SHAPER OF THE UL Aleš Ušeničnik (1868–1952) is considered one of the greatest and most in- fluential thinkers of the 20th century in Slovenia. Together with his birth brother France, he also made a deep mark on the newly founded Slovenian University. Aleš was a member of the commission of professors who set the framework for the beginning of lectures and encouraged the establishment of the University of Ljubljana. He was its rector and the dean of the Faculty of Theology for three mandates. He was also the co-founder of the Slovenian Academy for Sciences and Arts. He is considered an excellent professor, the writer of numerous sci- entific and expert books in the fields of philosophy, sociology, and other areas of humanities, and an influential Church and social worker. He was a profound Christian and priest who strengthened, spread, and conveyed the meaning of Christianity into the circle of the University and also influenced wide masses. His Knjiga o življenju (Book on Life) is a summary of his fundamental beliefs and a guideline for the search for meaning and happiness in all circumstances of complicated personal and social life filled with demanding challenges. Thus, from the half-passed secrecy he rises before us as a herald of Christian joy and 244 Janez Juhant, Nik Trontelj a teacher of the meaning of life as well as an example of an upstanding and consistent posture. KEYWORDS: Aleš Ušeničnik (1868–1952), University of Ljubljana, Faculty of Theology, philosophy, Thomism