P.Krizostom Sekovanič Zgodba o dragoceni japonski vazi 1 rijetno so se poigravali pomladni solnčni žarki po belem pesku na igrišču velikega zavoda sredi Rima. Hrepeneče so božali okna in vrata ponosnega poslopja in se vžigali v šipah, da je človeku jemalo vid. Gojencem, ki so sedeli v učilnicah ter gledali v odprte knjige, se je zdelo, da jih žarki vabijo in kličejo, naj popuste dolgočasne sobe in stečejo na dvorišče, da zaplešejo po belem pesku radosten po-mladni ples. Tedaj se oglasi veliki zvonec. V hipu je prevzel ves zavod vesel ropot. Glavna vrata se odpro na stežaj, in iz zavoda se vsujejo gojenci z velikim vriščem in neugnanim čebljanjem. Bili so to gimna-zijei prvega in drugega razreda. Njih igrišče je lo-«eno od igrišča starejših gojencev z visokim lesenim plotom. Zazdelo se je tedaj, da so zažareli solnčni žarki v novetn plamenu in poljubili te sveže obraze, ki jih je bil sam smeh in samo veselje. Dečki so se razdelili v več skupin in se priceli igrati z žogo, s krogljami, z raznobarvnimi lesenimi obroči, ki so jih metali visoko proti solncu in jih spretno lovili z nalašč zato prikrojenimi palicami; nekateri so se JoviJi, drugi pa telovadili na drogu in bradlji. Z rahlim smehljajem na ustih se je sprehajal pater Roberto, ki je bil nad vse skrben oce in varuh tem mladim študentorn. Zdaj je stopil k tej, zdaj k oni gruči; povsod se je malo poigral in dal navodila temu in onemu, kako naj se spretneje okrene, da bo imel več sreče pri igri. Čim bolj je bil vesel pater Roberto, tem živahnejši so bili dečki — če se je pater samo nasmehnil, so dečki že za-vriskali — tako so ljubili v svojih nedolžnih srcih tega dobrega očeta. Pater Roberto je ravno poučeval majhnega nerod-nega fantička, kako naj nameri krogljo, da bo podrl več kegljev, ko stopi k njemu služabnik in mu izročl črno obrobljeno pismo. Pater prereže z nožem ovojnico in razgrne list. — Dolgo je strmel vanj . . . Prej tako veselo zaokrožene poteze na njegovem obrazu se mu počasi zdolžijo, in globoko v očeh mu zatrepeče bolesten svit — grenka solza. Kakor bi se gojencev doteknila nevidna zlobna roka — so utihnili, oddelek za oddelkom. »Pater Roberto je žalosten! — Ne smemo mu množiti nje-gove bolečine še rni s svojim kričanjem." In po-spravili so igrače. Spet se je oglasil veliki zvon v znamenju, da je razvedrilo končano. Kakor so priskakljali gojenci prej na dvorišče-z velikim krikom in vikom — tako so zdaj odšlt mirni in resni in pogledovali od strani patra Roberta, ki je bil ves temen in žalosten. Drugošolec Kandido — najbolj živahen izmed* vseb, večkrat tudi precej poreden, a nikoli hudoben — Kandido, ki je bil povsod prvi, je danes zaostal in šel zadnji. Ni mogel več premagovati svoje rado-vednosti. Kaj je vendar užalostilo vedno tako vese-lega in smehljajočega se patra ? Okrenil se je,. boječe se približal patru in ga rahlo potegnil za njegov široki rokav. Proseč ga je pogledal s svojimt 92 črnimi ognjenimi očmi in, vzpet na prste, ga je tiho vprašal: ^Oče, kaj se je zgodilo? Kaj je napisano v tistem črnem pismu?" Nobene kretnje ni napravil pater s svojimi ro-kami, in nobena poteza na njegovem obrazu se ni spremenila. Žalostno je odgovoril: ^Prejel sem pismo, v katerem je potrjeno, da je starodavna povest o dragoceni japonski vazi resnična." ,,In kakšna je ta povest?" je vprašal deček še bolj boječe. .,Povem vam jo zvečer", je odgovoril redovnik. Kandido je zbežal od njega in bil je prvi v ucilnici. Še preden ie vstopil vanjo pater Roberto, 80 že vsi dečki vedeli, da bodo slišali zvečer zgodbo o dragoceni japonski vazi. Med učenjem so jim zato ves čas uhajale misli k tisti čudoviti vazi. Kakšna lepa povest mora biti . to? Ah, pater Roberto zna tako lepo pripovedovati, tako radi ga gojenci vedno poslušajo in marsikateri večer ležejo v posteljo s solznimi očmi ob spominu na prekrasne zapletljaje njegovih pravljic! Kako ob takih prilikah nestrpno pričakujejo konca večerjel Toda tako neučakani še niso bili nikoli kot ta večer. # Tišina je vladala v dvorani. Pater Roberto je sedel za katedrom, dečki pa v klopeh — vsak na svojem mestu. Pričakovali so nekaj velikega. Zadr-ževali so sapo in nehote stegovali vratove; marsi-kateremu so se odprla usta sama ob sebi. Pater je začel počasi in s poudarkom: BPismo, ki sem ga prejel danes popoldne, mi je poslala plemenita rimska gospa. Naznanja mi, da je umrl njen edini sin Lorenco." m Za trenotek je postal. Grlo mu je nekaj stisnila. Oči so se mu zasolzile tako močno, da ni več raz-ločil svojih ljubljencev pred seboj. Toda vse to je trajalo le par hipov. Odločno se je okrenil kakor človek, ki se hoče za vsako ceno premagati — in je nadaljeval: »Lorenco je bil štiri leta in pol gojenec našega zavoda. Silno nadarjen deček je bil, živahen in vedno vesel. Profesorji in vzgojitelji v zavodu so ga imeli vsi srčno radi, a rajši od mene ga gotovo ni imel nihče. Pazil sera nanj kot zdaj na vas — pazil sem nanj, da bi ostal vse življenje dober, nedolžen in veren. Pa prišla je nadenj velika nesreča. V počit-nicah po izvršenem četrtem gimnazijskem razredu je prišel v roke razuzdanemu človeku in vrnil st je v zavod pokvarjen. Kmalu sem opazil velike spre-membe na njem. Nič več ni bil tako živahen; niti do knjig, niti do iger ni imel več pravega veselja. Bil je vedno razmišljen in le prerad je hodil sam. Lica so mu pobledela, in oči mu je okrožal mo-drikast kolobar. Profesorji so se začeli pritoževati o njem. Nobena kazen ni izdala nič — ostal je trmast in zakrknjen. Tudi materine prošnje in solze ga niso genile. — Prišlo je tako daleč, da je bil odpuščen iz zavoda. — Preden ga je odpeljala njegova do smrti žalostna mati domov, sem ga poklical v svojo sobo in mu povedal povest o dragoceni jar p o n s k i v a z i, ki jo vam danes ponovim. (Nadaljevan je.)