K. Hafner
         Marjanica na izletu
Mladi fantiči in dekliči so korakali v svežem jutru po lepi, beli cesti. Junaško so stopali in veselo so prepevali:
Juhejsa, juhaha, pomlad je že prišla.
Tako so peli mladi fantiei in dekliči. Pa kaj bi tudi ne peli, kaj bi ne bili veseli! Saj so šli na izlet — na majniški izlet.
Fantiči in dekliči so spraševali:
»Hej, bela cesta, kam nas pelješ?«
»Oj, daleč, daleč v lepi svet, prav tja do Polžjega hriba,« je od-govarjala cesta.
»In potem, bela cesta, kaj potem?«
274    
»Potem vas sprejme moja se-strica, tiha stezica, in vas popelje na visoki in strmi Polžji hrib. O, ta je visok, dolga je pot f ja gori, debelo uro boste hodili, fantiči in dekliči.«
»Ha, debelo uro, pa kaj je to!« so se smejali. »Mladi smo še, naši nahrbtniki so polni, da nas lakota ne bo trla, in z nami je naša go-spodična učiteljica, ki nas bo va-rovala, da nas ne bosta volk in divji mož. Tri dni in iri noči bi lahko hodili, pa se ne bi bali. Hej, le veselo naprej!«
In so fantiči in dekliči veselo stopali po beli cesti, dokler niso dospeli do vznožja Polžjega hriba.
Tam se je bela cesta poslovila od njih in jih izročila v varslvo tihi stezici. Steziea jih je vodila po hribu navzgor skozi senčnat gozd in ob njej je poskakoval bister potoček. Urna veverica je švignila mimo njih na košato bukev, zajček jim je prekrižal pot, nad njimi so prepevali drobni ptički in sonce na nebu se jim je klanjalo in jih pozdravljalo: Dober dan, otročiči! Kako ste pa danes zgodni!
In otroci so bili veseli, da jih sonce hvali, še urneje so jemali
Eot pod noge, dokler se ni mali Francek zmislil, da je truden in je ilo treba počivati. Nehote so se odvezali polni nahrbtniki, zastonj je ugovarjala gospodična, treba se je bilo okrepčati po dolgi, naporni hoji in si nabrati novih moči za nadaljnjo težko pot. Trikrat so tako počivali, preden so prišli na vrh, kjer se je tudi stezica poslovila od njih in jih izrocila zeleni trati. Zdaj se tudi gospodična ni več bra-nila. Veselo se je oddahnila in rekla:
»Otroci, zdaj pa kar na trato in počivajte. Le vašim zobkom dajte dela. Težko že čakajo, da bodo zopet mleli.«
In beli zobje so poskočili na delo, hlastnili so po belih štrucah, po sladkih štrukljih — in so mleli in mleli, da so se mlada ličeca kar napihovala in  so  mlade oči  zadovoljno gledale  v božji  svet.
Le Bajtarjeva Minka je sedela tiho in mirno poleg in njeni zobje niso imeli kaj dela. Njej mati ni mogla dati drugega s seboj kot kos kruha, ki ga je pa že med potjo pospravila.
Pa jo je zagledala Marjanica, ki je bila tudi med izletniki. Že je bila pri njej in ji molila lep, sladek štrukelj: »Na, Minka, to je dala naša mama zate.«
To je bilo znamenje drugim otrokom. Kot bi mignil, so bili vsi okoli Minke in ji ponujali svoje dobrote. Ta ji je dal štruce, drugi kos sira, tretji klobaso in Jernačev Andrejček ji je stisnil celo poma-rančo v roko.
Minka je bila vesela. Toliko dobrot že davno ni videla. Polovico je pojedla, polovico je pa spravila v nahrbtnik. »To bo za mamo doma,« je rekla gospodični in jo blaženo pogledala.
Potem so se otroci igrali. Škarjice so se šli brusit in skobca lovit, o beli llli.fi so peli in z Maričko na kamenju so jokali in plesali. Potem so bili trudni, posedli so okoli gospodične in zaprosili:
»Gospodična, povest!«            ,.  .
275
Povest! Seveda, če otroci želijo, jo gospodična mora povedati. Danes so na izletu, danes je njih dan, njihova volja se mora izpol-niti. In gospodična je zaeela pripovedovati:
»To je bilo v davnih, davnih časih. Takrat Polžji hrib še ni imel imena. Pod hribom pa sta živela polž in zajec. In sta se domenila: .Tisti izmed naju, ki pride prvi na vrh, bo dal hribu svoje ime.'
In sta se napravila na pot. Zajček je urno zdirjal navzgor in še preden se je zmračilo, je bil že na vrhu. Oddahnil se je, začel muliti sočno travo in čakal, da pride tudi polž za n.jim in mu pove zmagoslavno novico, da je bil on prej gori in se bo hrib poslej lme-noval Zajeji hrib. Čakal je in čakal, pnšla je noč, še zaspati ni upal, da ne bi polža zgrešil, če bi se sredi noči priplazil na vrh. Čakal je
še ves naslednji dan in poiem še sedem dolgih let, pa polža ni bilo od nikoder...«                                                           *,       .    .
»In potem?« so vprašali otroci.
»Potem, otroci? Le počakajte, da mine sedem let, pa vam povem dalje. Kar lepo se vlezite in zaspite in ko bo sedem let minulo, vas bom zbudila.«
Otroci so ubogali, polegli so po trati in zatisnili oči. Zaspali pa niso. Naskrivaj so škihli izpod priprtih trepalnic na gospodično in čakali, kdaj bo minulo sedem dolgih let.
In je res kmaln minulo. Gospodična si je nekoliko oddahnila, se razgledala naokoli in občudovala lepo dolino, ki se je razprosti-rala pod Polžjim hribom. Toda tišina jo je motila, navajena je bila otroškega hrupa, dolgčas ji je postalo po drobižu in je pocukala Drobnikovega Francka:
»Hoj, sedem let je že minulo. Pokonci, zaspanci!«                  '¦''
Otroci so šinili kvišku, gospodična pa je pripovedovala dalje:
»No, torej, kje smo že bili? Da, da, že vem, zajček je čakal na hribu sedera dolgih let, potem pa se je navelieal. Postaral se je že, zato je dal svetu slovo in poginil.«          .    ;    ........,
»In polž?«
»Polž je lezel na hrib sedem dolgih let, osmega pol. šest zim je prespal spoioma, ko pa je minula polovica osmega leta, je prilezel
276
na vrh. Ozrl se je naokrog, toda zajčka ni bilo nikjer. Klical ^a je, pa zajček se ni oglasil. Tedaj je polž rekel, da je on zmagal m od tistega časa je hribu ime Polžji hrib.«
»Ali živi polž še vedno na hribu?« so hoteli vedeti otrocf.
»Še vedno. Kar poiščite ga. V kaketn grmu ali pod kako skalo ga boste gotovo našli.«
»Ali druge živali tudi še živijo na hribu?
»Tudi.«                                                               f>         ..           -^
»Ali volk tudi?«                                             -.
»Ne, tega pa polž ne pusti na svoj hrib.«             |
»In lisica?«                                         >. -       ¦ -     '/.
»Tudi lisica ne sme sem gori.«                       * *¦¦ ¦
»Kaj pa zajček?«                 -•   .      •    '*    ^   . '   =- •  "
»Ta pa sme.«                               .   r
»In kdo še sme?«     ¦¦¦.•'-, '.*¦-¦¦         >     ¦  • .    '                  ;
»Mravlje in čmrlji in murenček in pikapolonica tudi. Pravkar je ena sedla Marjanici na roko.«
Marjanica je pogledala in pobožala malo rdečo živalco. Preštela j' i« pike na oblekci. Bilo jih je ravno sedem. Sklonila se je nad njo in jo vprašala:
»Povej, pikapolonica, kam bi jaz zdaj najrajši šla!«
In pikapolonica je zletela z Marjaničine roke naravnost proti dolini.
»Domov, k mamici!« je rekla Marjanica. »Uganila si, pika-polonica.«
Vsi otroci pa so ponavljnli: »K mami, k mami!«
»Kakor želite,« je rekla gospodična.
In otroci so povezali svoje nahrbtnike in se veselo odpravili proti domu. Ampak zdaj jih je gospodična vodila po drugi poti. Tam so prišli do znamenja, kjer je bila Marija z Jezuščkom v na-ročju. Otroci so se usuli okoli znamenja in ker je bil ravno maj, so počastili Marijo, nebeško kraljico, in zapeli ono lepo majniško pesemco:                                                      .                .
Marija, saj rad te imam! Glej, svoje srce ti dam. Kako se nam lepo smejiš, v naročju Jezusa držiš.
Mračilo se je že, ko so prišli domov. Marjanica je bila trudna, da še večerjati ni mogla. Kar hi-tro se je spravila v posteljo. Pre-den pa je zaspala, je poklicala mamo k sebi in ji že napol v sa-njah šepetala: »O mama, lepo je bilo! In veš, Bajtarjevi Minki sem dala cel štrukelj.«
Sladko je zaspala in celo noč sanjala o lepem izletu.
277