98
Pri Lovčevih
Piše Ivan Rekar
(Konec.)                                      
IV.
vonilo je mrliču. Domača družina, zbrana okoli mize pod staro tepko, je že povečerjala, ko so se začuli ubrani glasovi zvonov, znaneči smrt zemljana. Sivolasi oče je začel moliti. Tudi jaz sem sklenil roke k molitvi. a v srcu, v srcu mi je bilo tesno kakor še nikoli. Ko sem čul besede: »Molimo še za Lovčevega Matijčka«, utrnila se mi je solza, zaihtel sem. Kaj pa tudi ne bi? Saj mi je vzela neizprosna smrt najljubšega prijatelja — Matijčka.
Kako je vendar to prišlo?
I, kako; neki od oncga časa, ko je padel v vodo, je vedno bolehal in pokašljeval. Izkušeni ljudje so majali z glavami, češ, ta ne bo dolgo trave tiačil. Prav so sodili, a jaz jim nisem verjel, zakaj še misliti si nisem upal, da bi Matijček umrl. In vendar ga je vzelo!
Obiskal sem ga skoro slednji dan    Kako me je bil pa tudi vesel!
V duhu vidim bledi obraz, upadla lica in rosne oči, da, cela njegova postava mi plava pred očmi.
»Si vendar prišel! Že sem mislil, da te ne bo«, to so bile njegove be-sede, katere jc vsakikrat ponovil, kadar sem ga obiskal. Takoj sva šla v hladno senco pod oreh. Ker je bil slab, moral sem ga jaz peljati, da ne bi omahnil.
»Oj, le pusti me, saj v nogah sem še zmiraj trden, da prav z lahka stopam.« In revež je res spustil mojo roko, da bi sam prestopal, ali toliko, da ni padel.
Ko sva ležala v mehki travi pod orehom, pogledal me je tako proseče in tako milo, da sem takoj uganil, da bi mi rad kaj povedal, ali me pa po-vprašal o čem.
»Le povej mi le, kar misliš.«
Sirotek se pritisne k meni in mi na pol šepetaje pove: »Ti, veš, jaz bom umrl.« Oj, kako tožen glas je bil to!
Tudi meni se je dozdevalo, da bo kaj tacega, ali nisem mu hotel jemati upanja, da ozdravi.
»Tiho bodi, tiho, še nekaterikrat bova pasla skupai, jaz čado, ti pa Dimko. Nič se ne boj.«
»Saj se nič ne bojim umreti, zakaj videl bom lepe reči, nebesa, kjer so angeljci in svetniki, in moj patron sv. Matija je tudi tam. Oj, lepo mora biti tam gori, lepo !«
»Seveda je, pa še kako. Tam se ti bo zdelo sto let le jedna pičla ura, tako je prijetno, saj so nam pravili gospod kapelan.«
Matijček me je zvesto poslušal, o6i so mu žarele veselja, a v obraz je ostal bled, bled ko vosek.
-*»:99*-
»Rad bi šel tja gori, če bi šli z menoj oče in mati; oh, vse, vse bi moralo tja iti, kamor jaz, veš, tudi ti, Ivanek.« Govoril bi bil še dalje, ali hud kašelj mu ustavi besedo.
Tako so minevali dnevi, tedni in meseci, ne da bi se bilo obrnilo na boljše.
Gospod kapelan so ga večkrat obiskali in mu vselej kaj lepega povedali v tolažbo. A pripravili so mu še večje veselje. Kaj menite, kaj ? Smel je pre-jeti sv. obhajilo.
Dosti ljudij se je zbralo, ko so prinesli duhovnik Najsvetejše k Lov-čevim. Po opravljeni spovedi so gospod lepe besede polagali v srce bolnikovo, kakor tudi vsem pričujočim. Ljudje so bili ginjeni do solz, ko so gospod kapelan utihnili in dali bolniku zadnjo popotnico — Telo Gospodovo. Matijček je bil ves zamaknjen, njegovo oko je bilo uprto le na sveto razpelo, a v suhi ročici je prebiral jagode na molku. Po končani slavnosti, kajti to je bila res slavnost za Lovčevo hišo, poslovil se je presrčno od vseh tovarišev, ki so ga prišli obiskat ob tej priliki, vsacemu je stisnil roko in ga prosil, naj mu ne zameri, če ga je kedaj razžalil. Ko se je ljudstvo razšlo, je zaplakal • in jokal, da ga ni bilo utešiti.                                                 .         •     •      -.(
Zadnji dan sem bil še pri njem. Danes že ni mogel več iz postelje, noge so mu zatekle. Okrog svojega ležišča je imel obešenih vse polno svetih podob, v roki je pa vedno držal molek. — Zdravil, kar mu jih je bil zapisal zdravnik, ni več vžival.                             •
.    »No, Matijček, kako se kaj počuliš? Je kaj bolje?« ga nagovorim.
»Danes mi je precej odleglo, samo noge so mi težke. Če bi šlo tako naprej, bi še sčasoma ozdravel, ali mar ne?«
Revež, ni si mogel izbiti iz glave, da je nemogoče zdravje nazaj do-biti. Kakor vsacemu bolniku, tako se je tudi njemu vsiljevala vabljiva misel: »Mogoče, da pa vendar ozdravim.«
»če bi se ne videla več z Bravčevim Jožkom in z drugimi tovariši, povej jim, naj bodo bolj pridni. Glej, če bi ne bil šel v vodo, morda bi bil zdrav.«
»Le molči, saj gotovo še ozdraviš. Danes, praviš, ti je nekoliko bolje, jutri zopet nekaj in tako naprej«, pričnem ga tolažiti, kajti tudi meni se je rodila misel, da Matijček morda le ozdravi.
»Veš, če bi ozdravel, jaz bi bil bolj priden. V šoli bi pazil na vsako besedo, stariše bi še raji ubogal; ves bi bil drugi.«
Mati, ki je slišala te besede sinčkove, pokrila si je obraz s predpas-nikom in pretakala solze.
Tudi oče je prišel pogledat večkrat k svojemu ljubemu Matijčku, po-vprašajoč, česa želi. A dolgo ni ostajal v sobi, srce mu ni dalo miru.
Predno sem odšel domov, moral sem ga poljiibiti in jokaje sva se ločila — za vselej.
Proti večeru je že naznanjal vaški zvon, da ni več — Matijčka.
7*
-«  100 Sto-
Pogreba ne bom opisoval, le toliko povem še, da mi je bilo hutlo, nc-znano hudo za njim — za najljubšim prijateljem.                        '               i :
*                                                                                                                                                                                                                                                             *                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                       •      ¦•      •
I,-        •                                            ¦  .?                                               *
Tebi pa, mili moj prerano umrli drug, ki se veseliš v rajskih nebesih, ki vživaš srečo, kakoršne nima ta solzna dolina, tebi postavim te skromne vrstice kot spominek nekdanjega prijateljstva.