»MAROLTOVCI« NA FINSKEM
Kiitos, ali po naše: hvala
Pisanje p gostovanjih, turnejah in tovrstnih potova-njih se običajno začenja s suhoparnimi podatki: Aka-demska folklorna skupina »France Marolt« iz Ljublja-ne je bila na Finskem. Od 1. do 5. junija je sodelovala na mednarodnem folklornem festivalu »Pispalan Sot-tiisi« v mestu Tampereju, od 5. do 10. junija je bila v Kuopiju na festivalu »Kuopio tanssii ja soi« (Kuopio pleše in poje). V desetih dneh je imela štirinajst nastopov, tri TV snemanja in dve tiskovni konferenci. O jugoslovanski skupini je bilo veliko napisanega v dveh največjih finskih časopisih Helsingin Sanomat in Amullehti. Vendar vse skupaj ne pove kaj dosti. Kakšni so Ijudje, kakšna dežela, kakšni so gostitelji, kdo 80 gostje? Ko se človek vrne s poti domov, se mu »stara« Ljubljana nenadoma zazdi nekam čisto nova, po svoje čudna in drugačna. Kar nekaj dni potrebuje človek, da sebe in vtise spravi v red.
Na Finsko smo prispeli pozno ponoči, ob 23. uri, toda ko smo začutili tla pod nogami, nas je pričakal rahel, res zelo rahel somrak. Noči ni bilo nikjer, in tudi ves čas našega bivanja v tej deželi tisočih jezer (natančneje 62.000 jezer) je ni bilo.
Pričakala nas je vrla vodička Outi, seveda plavola-so dekle. Rečeno je bilo, da nas bo zapustila, ko nas bo »spravila« v Kuopio. Vendar je srce nam in njej velevalo drugače. Priljubili smo se ji nič manj kot ona nam in tako je izposlovala, da nas bo vodiia do našega zadnjega dne na Finskem.
Tampere, mesto prvega festivala, je simpatičen kraj, ki smo se ga hitro navadili. Ko ni bilo nastopov, animacij ali skupnih družabnih večerov z drugimi nastopajočimi (Angleži, Madžari, Španci ter Finci), smo si ogledovali mesto, kupovali spominke... Vro-čina je bila kar huda. Visoka temperatura je presene-čala tudi domačine. Čeprav je tam precej jezer, nas sam pogled na vodo še ni ohladil. In nič čudnega, če si je marsikdo zaželel požirek hladnega piva. Toda... alkoholne pijače je v tej skandinavski deželi mogoče kupiti le v trgovinah »Alko«, ki so pod monopolom države. (Cene so seveda bile za naše razmere visoke.)
Le pivo z zelo majhnim odstotkom alkohola je bilo mogoče kupiti v trgovinah z živežem. (Tudi to ni bilo kaj prida ceneje). Lahko pa smo se hladili v majhnem bazenu v našem hotelu. Kdor je želel, je lahko stopil tudl v savno. Na Finskem je zelo pogosta. Povsod jo imajo ob bazenih, v hotelih, motelih, počitniških hiši-cah, katnpih, ob jezerih, rekah, morju. Toda časa nismo imeli veliko. Z nastopov smo prihajali zelo pozno. Čeprav je bil zunaj še dan, je ura priganjala k počitku.
Ko smo prispeli na drugi festival v Kuopio, nas je čakalo presenečenje. Komaj smo se namestili v maj-hne lesene hiše, neke vrste bungalove, že je začelo deževati. Zunaj se je ohladilo in kmalu smo vsi začu-deni gledali, kaj se dogaja. Skoraj neverjetno se nam je zdelo, pa je vendarle bilo res. Bil je junij in zunaj je snežilo! Tako nam je vreme zagodlo in tudi organiza-torji so imeli težave, saj je bilo nekaj nastopov predvi-denih na prostem, kar je nenadoma postalo neizved-Ijivo. Plesali smo v dvoranah in gledališču. Povabili so nas, naj zaplešemo tudi v domu za ostarele. To so bili Ijudje, ki so kazali veliko hvaležnost za nastop, ki smo jim ga priredili. »Kiitos, Kiitos!« (Hvala, hvala!) in še mnogo besed zahvale, ki jih žal nismo razumeli, je bilo izrečenih tistega dne.
Zaradi dvestoletnice Kuopija so letos na festivalu še posebno izbirali povabljence. Akademska folklor-na skupina »France Maroit« je imela čast, da se udeleži tega festivala, na katerem je sodelovalo veli-ko svetovno priznanih ansamblov: Moskovski klasič-ni balet, Pariška opera, Švedski kraljevski balet in drugi. Kljub tem svetovnim imenom »Maroltovci« ni-smo ostali neopaženi. Strokovna publika je izrekla veliko hvale koreografijam, kvalitetni izvedbi pa tudi navdušenja nad samimi nošami ni manjkalo.
In kot se vse lepo enkrat konča, smo se tudi mi morali posloviti od Finske. Ob koncu človek ne zna drugega, kot reči: bilo je lepo in kiitos - hvala za gostoljubje!
Milica Gojanović