inittt
I' < I 11 IjffiSJ,
'llllll!
Jkoieturd y$ef> jolež-el,
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Mlaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Karl Marksa (preje Turjaški) trg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 6, četrtletno 18 Din. — Dopisi se ne vračajo.
Štev. 28.
LJUBLJANA, četrtek, 25. oktobra 1923.
Leto I.
Nov državni preračun • povečano odiranje ljudstva.
Finančni minister je predložil finančnemu odboru predlog državnega proračuna za 1. 1923-24. Ta proračun ali s tujo besedo budget, (izg. bidže), je za lo leto večji kot za prošlo leto. To se pravi, da letos zahteva država še več denarja od ljudstva in sicer za okrog 3 milijarde dinarjev. Celokupni proračun znaša 10 milijard 344 milijonov dinarjev.
Radikalna vlada bo s tem proračunom še poostrila politiko izkoriščanja in tlačenja delovnega ljudstva, ki jo je prakticirala prejšnja radikalno - demokratska vlada.
Po tem radikalskem proračunu znašajo neposredni davki, med katere spadajo davki na bogataše, 400 milijonov manj kot prošlo leto. A izdatki so večji za 3 milijarde! Odkod vzeli denar? Radikalna gospoda je hitro našla pot iz zadrege.
Ona je povišala vse posredne davke, ki jih plača delovno ljudstvo in kateri so glavni vzrok draginje. Ona je .povišaja carino, trošarino, takse, monopole, takse na železnicah itd.
Radikalna gospoda in ostala jugo-
3 slovanska buržuazija se razume na to,
| kako naj »izpreša« denar iz delovnega | ljudstva.
| Takse so povišane za 785 milijonov, monopolski dohodki za 908 milijonov, prometni za 819 milijonov (seveda železničarji in njihove družine so gole in lačne), carina in carinske takse za nekaj slo milijonov in tako dalje po istem | receptu.
Ko so tako lepo in enostavno na račun delovnega ljudstva povišali dohodke, so gospodje radikali v zvezi z militaristi povišali tudi izdatke po istem protinarodnem receptu.
Vojno ministrstvo dobiva 547 milijonov več kot prošlo leto, policijsko ministrstvo dobi za špijone in žandarje 112 milijonov dinarjev več, ministrstvo za vere dobi za pope z brado in brez brade 23 milijonov dinarjev več, a za narodno prosveto je samo 1 milijon 600.000 dinarjev več, ministrstvo za so-cijalno politiko pa dobi 15 milijonov dinarjev manj!
Tako dobi radikalska vlada za visoke oficirje, kanone, špijone in birokrate, a za potrebe naroda ne ostane skoro nič.
Italijanski imperializem in Balkan.
V času, ko je vedno bolj pereče vprašanje Reke, Jugoslovanov v Primorju itd., v času, ko zahteva italijanski imperializem vedno več, je za italijansko kot jugoslovansko delovno ljudstvo potrebno, da se temeljito peča s tem vprašanjem in zavzame napram njemu svoje stališče, ki mora odgovarjati njegovim interesom.
Pohlep italijanske buržuazije, razširiti svoje gospodstvo na Jugoslavijo in ostali Balkan, ima globoke gospodarske vzroke. Italijanski kapitalizem — gospodarsko in politično mnogo sla-bejši kot njegovi sosedje: Francija, Anglija itd. — ne more konkurirati s temi deželami na mednarodnem trgu. Pomanjkanje premoga in surovin in v velikem delu na nizkem nivoju stoječa oblika proizvajanja draži italijansko blago, ki je vrhu tega po kvaliteti slabše kot pa francosko blago. Iz tega vzroka mora iskati italijanska buržuazija drugih pokrajin, v katerih bi mogla razprodati svoje blago. Te pokrajine vidi Italija na Balkanu. Balkanski polotok se zdi italijanski buržuaziji kot nova Amerika za njo. Cilj italijanske buržuazije je zato že od nekdaj — osvojitev Balkana. Vsa njena stremljenja gredo v tej smeri.
Italijanska buržuazija se poslužuje za dosego tega svojega cilja gospodarskih in političnih sredstev:	ona se vme-
šava v notranje razmere balkanskih državic. Danes ni nobena skrivnost več, da fašislovskega junijskega puča v Bolgariji ni spremljala italijanska buržuazija samo z zadovoljstvom, ampak da ga je tudi naravnost podpirala. Režim Stambulijskega ni ugajal fašistovski Italiji. Dejstvo, da je imela v Bolgariji oblast kmetska stranka, je pomenjalo, da se je približalo svoji izpopolnitvi geslo: »Balkan balkanskim narodom«. Celokupna politika imperijalistične itali-
janske buržuazije pa gre za tem, da zaseje in poglobi razdor med poedinimi balkanskimi državami. Iz tega vzroka podpira Italija albanske bande, ki vpadajo od časa do časa v Jugoslavijo. Italija hoče razviti konflikt med Jugoslavijo in Albanijo ter med Albanijo in Orčijo.
Italijanska buržuazija prodira istočasno s svojim kapitalom v balkanske dežele. To se ji je v mnogem posrečilo že tudi v Jugoslaviji. Polovica bosanske gozdne in lesne industrije je že v rokah italijanskega kapitala.
Razen tega si hoče zboljšati Italija tudi svoj strategični položaj, za kar mora obvladati Sredozemsko morje, če pa hoče obvladati to, mora zasesti jugoslovansko obal. V dosego tega je pa za enkrat najvažnejše, da dobi Reko popolnoma v svoje roke.
Vsakemu mora biti jasno, da vprašanje Reke, Julijske Krajine itd., razmerje med Italijo in balkanskimi državami sploh ne morejo pravilno rešiti italijanska in jugoslovanska, odnosno balkanska buržuazija. Kajti močnejša buržuazija ne bo nikdar dopustila, da bi se narod sam izrekel o svoji usodi in pripadnosti v škodo imperialističnim težnjam močnejše buržuazije — ki je v tem slučaju italijanska. Nasprotja med Jugoslavijo in Italijo so tako velika, da se ne morejo končnoveljavno rešiti v okviru današnjega družabnega sistema.
Italijansko in jugoslovansko delovno ljudstvo bo pospešilo rešitev spora najuspešneje na ta način, da se bori proti svojim buržuazijam, za uposfavo delav-sko-kmetskih vlad, pri katerih ne bo pri nacionalnem vprašanju odločujoči faktor — profit in imperijalizem, ampak prijateljsko sodelovanje na podlagi enakopravnosti vseh narodov in naro-dičev.
Vzrok nacionalnega boja v Jugoslaviji. Avtonomija ali federalizem!
Debata o nacijonalnem vprašanju v Jugoslaviji je še vedno živahna v vseh listih NDSJ. V zadnjih dveh številkah hrvatskega glasila naše stranke »Borba«, je iznesel sodrug Mbt. svoje mišljenje o nacijonalnem vprašanju. Njegova izvajanja prinašamo tu v skrajšani obliki, ker so mnogo pripomogla k na-daljnemu razčiščenju tega velevažnega vprašanja. V teh svojih člankih polemizira sodrug s s. Simo Markovičem in pobija nekatera njegova izvajanja v njegovi knjigi »Nacionalno pitanje« in istotako odkriva nedoslednosti v predlogu s. Cvijiča za drž. strankino konferenco.
Po naziranju s. Mbt. je vzrok nacijo-nalnemu boju v Jugoslaviji v obstojanju raznih narodov, v obstojanju slovenske, hrvatske in srbske buržuazije. Katera izmed teh buržuazij je naprednejša ali razvitejša, ne igra pri tem vprašanju glavne vloge, kajti srbska buržuazija se lahko opomore brez današnje centralistične hegemonije.
Pri vprašanju, ali naj se organizira Jugoslavija na centralistični ali federalistični podlagi, moramo biti mi vsekakor za federalizem. Mi nismo za razpad Jugoslavije, ker vemo, da zgodovinski razvoj ne gre v tej smeri, ali mi ne smemo biti za avtonomijo, ker avtonomija ne pomenja odstranitve srbske hegemonije, ampak samo njeno ubla-ženje. Napačno je stališče, da je mogoče v Jugoslaviji samo dvoje: hegemonija (nadvlada) Srbov ali Nesrbov. Če bi bila stvar taka, potem bi se morali mi kot revolucijonarji in internacijona-listi izjaviti za razpad Jugoslavije, ker mi ne moremo biti nikdar za nadvlado kateregakoli naroda nad drugim. V Jugoslaviji obstoja še tretja možnost: politična in gospodarska enakopravnost vseh na podlagi federalistične ureditve države.
Enakopravnost vseh narodov v Jugoslaviji pa je mogoče izvojevati edinole z revolucionarnim bojem.
To vesta tudi hrvaška in slovenska buržuazija in ker se bojita revolucije, sta pripravljeni obe buržuaziji pristati
na avtonomijo, t. j. se zadovoljita z ublaženjem srbske hegemonije.
Radič, Korošec, Spaho, Protič, bodo pristali na monarhistične avionomije. Mi pa moramo pokazati masam, da ne gre najprej se okovati z verigami monarhistične avtonomije in šele potem se boriti za enakopravnost, ampak mi moramo voditi mase naprej v boju za dosego republikanske federativne zveze. In mase bodo razumele, da je hrvaiska in slovenska buržuazija pristala na tako avtonomijo, ker se je bala revolucionarnega boja, ker se je bala, da ne bi kmeije in delavci zrušili v boju za gospodarsko in politično enakopravnost vseh narodov tudi oblast kapitala sploh.
Srbskim sodrugorn očita Mbt., da se srbsko prolelarsko gibanje že izpred vojne odlikuje po svojem frazerskem radikalizmu, a s faktičnim oportunizmom, zlasti v nacijonalnem vprašanju. Mi, kot revolucijonarna delavska stranka, pa moramo biti iskreni in dosledni tudi v nacijonalnem vprašanju, dosledni v presojanju nacijonalnega vprašanja, dosledni v nacijonalnih zahtevah in v boju za nje.
S tem, da zahtevamo federalizem, kol edino možno podlago za enakopravnost vseh narodov, moramo zahtevali tudi nacijonalno vojsko, t. j. da je srbska vojska na srbskem zemlju itd. Isto velja tudi za uradništvo.
Radičevi stranki moramo v odprtem pismu predložili pogajanja za slvorje-nje enotne fronte kmetov in delavcev za boj za uslvaritev republikanske federacije in delavsko-kmetskih vlad.
O narodnih manjšinah pravi Mbt.: »Mi zahtevamo tudi za Makedonijo avtonomijo. Dobro. Ali moramo jasno — tudi v resoluciji — naglasiti, da Makedonije ne smatramo za srbsko in da smo za samostojno Makedonijo, a v avtonomiji vidimo prvi korak k samostojnosti. Tu se moramo ločiti od srbskih republikancev, ki vidijo v avtonomiji prvi korak k stopnjevitemu srbi-ziranju Makedonije. Podobno velja tudi za severni del Vojvodine.«
Koliko sl s&e dal z;a|bolgar$ke; sodruge ?
   ■■mn mmmrmmmmmam vmmmammmammnrmm-11mmmmammmmmmmmHammmmmmmmmmm■»■■»■rumu—ri m
Kaj je delavsko-kmetska vlada?
česlo smo že omenili v našem listu o delavsko-kmetski vladi, poročali, da so delavci in kmetje in da se je ona upostavila na Saškem in Turinškem. Vendar še nismo nikdar pisali dovolj obširno, kaj je ona prav za prav, kdaj in kako se upostavi delavsko-kmetska vlada. Ker je to vprašanje na današnji stopnji infernacijonalnega del. gibanja aktuelno, bomo to pojasnili v tem članku, ki naj tudi zamaši usta duhoviti »Volkstimme« in njeni »Klubbarpolitiki«.
Kot aktualno politično geslo ima delavsko-kmetska vlada najvišji pomen v vseh onih deželah, kjer je položaj meščanske družbe že zelo omajan in negotov (Nemčija, Poljska, Češka, nedavno Bolgarija). V teh deželah torej, kjer stoji prolelarijat pred dilemo: ali zmaga
del. ali meščanskega razreda, je geslo delavsko - kmetske vlade neizogiben zaključek cele laklike enotne fronte proletarijata.
Stranke hamburške internacijonale (to so tudi naši socijalisti) skušajo rešili »položaj« v teh deželah na ta način, da stopajo z meščanskimi slrankami v eno vlado (dokaz za to: Bolgarija, Poljska, Češka in Nemčija — poslednja sei-daj samo deloma). Nasproti tej odkrili ali prikrili koaliciji socijalne demokracije z buržuazijo postavlja revolucijonarna del. slranka zahteve: enotna bo-jevna fronta delavcev in kmetov, upo-stavitev delavsko-kmelske vlade, ki naj omogoči končnoveljavno zmago proletarskega razreda nad buržuazijo.
Najosnovnejše naloge delavsko -
kmetske vlade obstojajo torej v tem, da oboroži proletarijat, razoroži fašistov-ske in druge meščanske organizacije, da uvede kontrolo produkcije po pro-letarijatu, da naloži davke na ramena bogatinov in zlomi odporno silo buržu-azije. Naloga delavsko-kmeiske vlade obstoja torej v tem, da ves revolucijo-nami razvoj pospeši, poveča in pripravi končnoveljavno zmago proleiarijata nad buržuazijo.
Delavsko-kmetska vlada more torej nastati le iz revolucijonarnega boja delovnih množic in ona se ne ozira na parlamentarno podlago, ampak na moč delovnih mas in njihovih političnih, bo-jevnih in strokovnih organizacij, ki so pripravljene ne le kljubovati buržuaziji, ampak jo tudi potolči. Samo po sebi je umevno, da mora voditi upostavitev revolucionarne delavsko - kmetske vlade do najneizprosnejšega boja z buržuazijo, navadno do državljanske vojne. Še več! Sam poskus, stvoriii delavsko -kmetsko vlado, zadene na najhujši od-' por od strani buržuazije, za kar je najbolj svež vzgled Bolgarija, v kateri so se ravno borili delavci in kmetje za strmoglavljenje meščansko-socijalistič-ne vlade.
Kako neprijetna je buržuaziji delav-sko-kmefska vlada, nam dokazuje potek dogodkov v Nemčiji, kjer se je že posrečilo srednjenemškemu proletari-jatu upostaviti revolucijonarno delavsko vlado (sestoječo iz komunistov in levih socijalistov). — Centralna nemška vlada v Berlinu je sklenila, da spravi pod vsako ceno z zemeljskega površja to delavsko vlado in se pri tem naslanja zlasti na fašiste. Srednjenemški proletarijat se pa vzpričo tega s potrojeno silo zbira, organizira, oborožuje, kliče v boj proletarijat cele Nemčije in išče stikov s sovjetsko Rusijo. Delavska vlada v srednji Nemčiji je v par dneh svojega obstoja v velikanski meri zrevolu-cijonirala nemški proletarijat, ki vedno jasneje spoznava, da pomenja koali-
cija soc. demokracije z meščanstvom rešitev buržuazije in poraz proleiarijata in da je nasprotno enotna fronta prol. delavska vlada predhodnica njegove končnoveljavne zmage. Socijalisti na Saškem in Turinškem so stopiii proti volji svojega osrednjega vodstva skupaj s komunisti v delavsko vlado in to ima za posledico zrevolucijoniranje ogromne večine soc. proletariata, kr mora iti sedaj naprej, kajti centralna nemška vlada, kot že omenjeno, hoče uničiti delavsko vlado v srednji Nemčiji, to se pravi ukloniti proletarijat ne samo srednje, ampak cele Nemčije. In ta namera nemške buržuazije sili celokupni nemški proletarijat, da stopi proti volji desnih socijal. voditeljev v generalni štrajk, ki edini more zagotoviti ohrano dosedanjih pridobitev nemškega proletarijata in izvojevanje novih postojank.
Razmerje revolucijonarne delavsko -kmetske vlade do n. pr. sovjetske vlade stoji v istem razmeju kot predsoba do sobe; skozi predsobo se pride v sobo.
Da je udeležba v revolucionarni de-lavsko-kmetski vladi ministerijalizem, more govoriti le ena »Volkstimme« v svojem ideotsivu ali ljubezni do dema-goštva in zavijanja, kajti revolucionarna delavska vlada ni nobena socialistična vlada, kakršna je bila v Nemčiji takoj po vojni, ki je rešila nemško buržuazijo in udušila upor revolucijonarnega proletarijata, ampak rev. delavsko-kmetska vlada je eno mogočnih orodij v rokah del. razreda v svrho končno veljavne zmage nad meščanskim razredom.
Ni pa delavsko-kmetska vlada vedno nujna za zmago proletarijata, ampak ona je možna, le v gotovi situaciji potrebna prehodna stopnja.
V svrho zbiranja in mobiliziranja sil delavcev in kmetov je pa delavsko-kmetska vlada vedno koristna in važna politična agitacijska parola.
Pondeljski:
Misli o rudarskem štraiku.
INadaljevanje.)
IX.
V čem pa se vidi ta slabost delavskega razreda najbolje? V čem najde svoj koncentriran izraz? Kje je sploh merilo za silo proletarskega razreda?
Napredovanje razreda se izraža v napredovanju njegove stranke in obratno propadanje razreda v propadanju stranke. Stranka je del razreda, toda njegov najbolj razreden, najbolj izurjen in strnjen del. Stranka je glava razreda. In čim bolj mogočen in zahrbten je nasprotnik, tem trši in hujši je boj z njim, teni bolj je potrebno vodstvo boja, tem bolj je potrebna stranka, ki najbolj verno izraža in brani razredne
interese. V stranki se torej izraža sila delavskega razreda.
Če se ozremo na delavsko gibanje, zapazimo ne dovolj močno desnično-delavsko stranko. Obznana je delavstvu ugrabila njegovo politično stranko in od tistega časa pa do letošnje ustanovitve Neodvisne Delavske Stranke Jugoslavije je bil jugoslovanski proletariat brez politične stranke, ki bi zastopala njegove resnične razredne interese. N. D. S. J. je pa še slaba in v tem se v glavnem izraža slabost delavskega razreda sploh.
Okrepiti in razširiti politično stranko, zasidrati jo v masah — to zahteva trenutek
od nas in do tega sklepa nas privede pro-učavanje rudarskega štrajka. In v slabosti delavske poliiične stranke vidimo (v okviru ofenzive kapitala) glavni vzrok neuspeha rudarske stavke.
Vprašanje okrepitve stranke je vprašanje taktike. Dobra in prava taktika, oziroma bolje, kako je treba znati v praksi, v konkretnih momentih uporabljati našo, teoretično ustaljeno taktiko — ta problem — ki ni problem — je tako zelo zvezan z okrepitvijo stranke in baš pri nas v Sloveniji pereč, kot smo že zgoraj mimogrede omenili. Boljša taktika v praksi revolucionarnih delavskih organizacij sploh — in enega vzroka neupehom bo manj.
Nadaljna napaka, ki se jo molče povzdiguje do dogme, je dejstvo, da stopajo v mezdno gibanje iri v stavko samo rudarji po revirjih Trboveljske družbe, a oni v državnih premogokopih ostajajo izven boja in tako škodujejo svojim sodrugom in sami sebi. Če že ne generalni štrajk vsega delavstva, pa vsaj generalni štrajk vseh
rudarjev Slovenije — to bodi naše geslo, to bodi korak naprej na poti do oblasti.
X.
Poudarimo še enkrat:	poleg	krepitve
strokovnih organizacij in še bolj taktike je predvsem naša prva in glavna naloga v sedanjem trenoiku, da ustvarimo močno re-volucionarno-politično stranko z jasno in dobro taktiko.
Dolžnost te stranke je, da ne zasleduje samo gibanja in se zadovoljuje s konstatacijami, nego da aktivno poseže v vsak boj in ga vodi in poostri do razrednega boja. Zasidrati se v masah, osvojiti jih, izvežbati v vsakdanjih borbah, povesti jih v mogočne akcije do generalnih širajkov, preboleti poraze in hiteti k vedno novim zmagam, zavzemati pozicijo za pozicijo, stopnjevati neprestano boj do pravega razrednega boja, do prave razredne vojne, privesti boj do spopada razreda z razredom v vsej siti in veličini, do odločilne borbe na življenje in smrt — to je pot stranke proletarske levice.	(Konec.)
Predlogi za državno strankino konferenco.
Stranka in strokovne organizacije.
Na dnevnem redu bližajoče se konference NDSJ je stavljeno tudi strokovno vprašanje v zvezi z vprašanjem enotne fronte. V drugih besedah povedano: NDSJ želi pojasniti svoje stališče k vprašanju organizacijske enotnosti strokovnih organizacij.
Položaj, v katerem se nahajajo danes strok, organizacij,e zahteva, da so strankarsko neodvisne. Ta popolna neodvisnost je vzrok, da NDSJ ni mogla imeti ožjih stikov s strokovnimi organizacijami. Moglo bi se celo reči, da NDSJ ni imela nikakih stikov s strokovnimi organizacijami in da strokovno gibanje v delovanju NDSJ zavzema preveč neznatno mesto.
To tako ne sme ostati. Brez dvoma je to, da morajo strokovne organizacije ostati še nadalje samostojne in neodvisne, ker bi enotnost strokovnih organizacij in stranke — kakor je to bilo nekdaj — danes samo škodovala interesom strokovnega pokreta. Ne govorim o tem, da bi se strokovne organizacije in stranke zopet vezale tako kot nekdaj. Se manj pa smemo dopustiti, da bi se pretrgale vse in vsake vezi med strokovnimi organizacijami in med proletarsko stranko. Vsaka proletarska stranka mora stremeti za tem, da vpliva na strokovne organizacije, da vpliva na njih zdravi razvoj in da pazi na to, da strokovne organizacije vodijo revolucionarno razredno borbo in da ne zapuste te poti. Tako mora tudi v našem slučaju NDSJ obračati več pozornosti kot doslej strokovnemu pokretu, brez da bi težila k organizacijski enotnosti s strokovnimi organizacijami. NDSJ mora z vsemi silami delati na ozdravljenju strokovnega pokreta v naši dršavi.
Program naše stranke konsiatira, da se delavski raz-red nahaja danes v obrambni poziciji proti brutalni socialni in politični reakciji kapitalističnega razreda. To obrambno pozicijo delavskega razreda moramo imeti vedno pred očmi, kadar govorimo o strokovnih organizacijah. NDSJ se mora tega vedno zavedati in posvetiti mora vse svoje sile ne samo jačenju političnih organizacij proletarijata, ampak tudi krepitvi strokovnega pol<reta. NDSJ mora razumeti, da brez močnih strokovnih organizacij ne more biti močna niti politična stranka. Če strokovne organizacije niso jake, če izven njih stoji velik del proletarijata, se pojavlja
opasnost, da v delavskih strankah dobijo premoč malomeščanski elementi in njihova-škodljiva idelogija.
Strokovne organizacije morajo torej tudi v bodoče ostati organizacijsko neodvisne od proletarskih strank. NDSJ pa mora s polnim razumevanjem velikega pomena strokovnih organizacij posvetiti se obnovi in jačenju razrednega strokovnega pokreta.
Položaj, v katerem se nahaja proletariat Jugoslavije, zahteva, da se naš strokovni pokret pod vsakim pogojem zasnuje na enotni fronti, t. j. naša naloga mora biti vzpostavljanje enotnega strokovnega pokre-ia in dosega organizacijske enotnosti. 2e akcijski program ustanovne konference naše stranke nam nalaga to dolžnost, ko kon-statira, da uspešna borba proti ofenzivi kapitala, proti vojni nevarnosti in za vse ak-tuelne zahteve delavskega razreda zavisi od vpostavitve enotne proletarske fronte in od enotnosti strokovnih organizacij na podlagi principov demokracije, svobode, političnega prepričanja in discipline ter solidarnosti v borbi proti buržuaziji.
Naše stališče o enotni fronti strokovnih in enotnosti strokovnih organizacij mora bazirati na tem osnovnem pravcu, ki je dosti jasno izražen v našem akcijskem programu.
Boj za enotno fronto in za organizacijsko, enotnost strokovnih organizacij so vodile doslej naše neodvisne strokovne organiza-cjie, ki pripadajo Centralnemu Radničkenur sindikalnemu odboru. Njihovo akcijo so dolgo časa odločno odbijali voditelji amsterdamskih organizacij. Šele v zadnjem času so jeli tudi oni nekaj popuščati pod pritiskom naših akcij in pod pritiskom svojih lastnih mas.
V vprašanju enotne proletarske fronte in v vprašanju organizacijske enotnosti strokovnih organizacij, ki so v C. R. S. O. J. in v G. R. S. J., je v zadnjem času nastopila značilna sprememba. Trdoglavo in uporno odklanjanje vsake skupne akcije, uporno izogibanje pred vsakimi stiki in neprestano postavljanje novih zaprek in ovir za dosego organizacijske enotnosti od strani voditeljev G. R. S. je prenehalo. Od štrajka pomorcev do sedaj smo imeli že nekoliko skupnih akcij. Od plenuma G. R. S. se je vprašanje organizacijske enotnosti strokovnih organizacij pomaknilo naprej. Na vprašanja, katera je postavil C. R. S. O. J., je
Zbirajte asa tigkovni sklad MGiasa svobode" I
LISTEK.
Zgodovina boljševizma.
(Nadaljevanje.)
L. 1903. je bil sklican, v inozemstvu (v začetku v Bruslju, potem v Londonu) drugi kongres ruske socialdemokratske stranke, ki se ga je udeležilo 43 delegatov z glasovalno in 14 delegatov le s posvetovalno pravico. To je bil odločilni korak v organizaciji komunistične stranke v Rusiji. Socialna demokracija je tvorila krono dolgoletnega revolucionarnega dela in mnogoletnih bojev v masah od druge polovice sedemdesetih let naprej, obenem pa ni bila drugo, nego zarodek bodoče komunistične stranke — prvo obdobje v njenem razvoju. Drugi kongres pomeni konec prvega obdobja ruske komunistične stranke, z njim začenja drugo obdobje, obdobje boljševizma. Nek delegat na kongresu je izjavil, da je »Iskra« ustvarila stranko; k temu se mora še dodati, da se je na istem kongresu skupina okoli »Iskre« razcepila v dva dela, oziroma, kakor se je pozneje pokazalo, v dve stranki: na eni strani je ostala malo-meščansko-opovtunistična (manjševiška), na drugi strani pa revolucionarno-proletarska Iboljševiška) stranka. Razlika med manjše-viki in boljševiki je obstojala predvsem v organizacijskih vprašanjih. Ta nasprotja so bila v jedru le nadaljevanje že podobnih nasprotij med »ekonomisti« in med skupino okoli »Iskre«; do popolnega izraza so prišla vsa ta nasprotja že za časa kongresa, še bolj pa v času po kongresu. Že pri razpravi prvega člena strankinega statuta so trčila skupaj nasprotna mnenja o organizaciji stranke:	predlog Martova, naj se
zmanjša oblast strankinih centralnih odborov, bi pomenil za stranko, da bi ta, če bi
bil predlog sprejet, zgubila možnost hitre akcije in strogo disciplino ter bi bila na la način odprta vrata malomeščanskim vplivom; nasprotno je predlog Ljenina zagovarjal ne le v besedah, temveč tudi pri akcijah dobro organizirano, pripravljeno, disciplinirano, revolucijonarno - proletarsko stranko, ki bi vršila kontrolo nad delom vseh svojih članov in ki bi ji načeloval centralni odbor, ki bi imel v svojih rokah popolno vodstvo. Predlog Ljenina je bil sprejet in zato se je imenovala njegova skupina boljševiška (to je večinska), dočim se je imenovala skupina Martova manjševiška (t. j. manjšinska). Za časa kongresa ta organizacijska vprašanja niso izgledala tako važna; ampak danes je jasno, da so boljševiki na kongresu in pozneje hoteli izvesti tako organizacijo stranke, ki bi osigurala stranki proletarsko-revolucijonarni značaj in da je le na tak način organizirana stranka mogla izdati parolo oborožene vstaje in iz-vojevati zmago nad carizmom in nad kapitalizmom. Do nasprotij med obema skupinama je prišlo tudi v vprašanju odnošajev do liberalcev. Dočim so hoteli manjševiki sporazum z liberalci za vsako ceno, boljševiki sicer niso vodili boja proti sporazumu, opozarjali pa so na kontrarevolucionarni značaj buržuaznega liberalizma; ta boljševiška resolucija je tvorila glavno linijo bodoče njihove taktike: boj proti carizmu in boj proti buržuaznemu liberalizmu.
V sledečih petnajstih letih (1903—1917) sta boljševizem in menjševizem dve stranki, ki sta se v samem delavskem pokretu borili za vodstvo delavskih množic. Stranka menj-ševikov, ki sta jo vodila Martov in Dan, je doživela te spremembe:	iz	menjševikov
(1903—1907) se je spremenila v takozvane »likvidatorje« (1908—1914) s tem, da je sploh opustila idejo hegemonije proletariata ter je v času svetovne vojne skupno s celo Drugo internacionalo postala socialpatriotska (1914—1917), dočim so boljševiki v tem času
vodili oster boj proti menjševizmu v vseh njegovih oblikah in so konsekventno zastopali idejo proletarske diktature. V tem boju, ki se je razvnel po drugem kongresu med boljševiki in menjševiki, so izgubili boljševiki glavno glasilo »Iskro«, ki je prešla v roke menjševikov (od 53. številke naprej). Isto se je zgodilo s centralnim odborom (od julija 1904) in s strankinim odborom. V začeiku L 1905. so osnovali boljševiki svoje lastno glasilo »Vperjod« (»Naprej«) in ena izmed parol »Vperjoda« je bila tudi zahteva, naj se skliče tretji kongres stranke. Druga polovica 1. 1904. in začetek 1905 so izpolnjeni od bojev za sklicanje tretjega kongresa, sklicanju katerega so se protivili menjševiki. Kongres se je vendar sestal v Londonu 1. 1905., udeležili se ga pa niso menjševiki, ki so sklicali svojo posebno konferenco v Ženevo. Boljševiški kongics in menševiška konferenca sta izdelala svoja posebna mišljenja v vseh važnih vprašanjih ter so vodili od tedaj po teh različnih načelih različno tudi organizacijo revolucionarnega boja množic, ki je v tem času zavzemal vse večji obseg, te označujemo leta 1900—1903 za predrevolucijsko dobo, je sledila potem revolucija, in dne 27. januarja 1905 so se množice že podale na ulico v velikem številu in začele revolucionarni boj. Zaradi tega so morale proletarske stranke zavzeti strogo označena stališča v vseh taktičnih vprašanjih, in tedaj so se pokazala ponovno velika nasprotja med boljševiki in menjševiki. Boljševiška resolucija je zahtevala boj za revolucionarno diktaturo in je dala parolo revolucionarne, demokratske diktature proletariata in kmetov. Resolucija menjševikov je bila omahljiva. Praktične potrebe v tej situaciji so zahtevale združenje kljub vsem nasprotstvom in je tudi res prišlo do kongresa, na katerem naj bi se to združenje izvedlo, v Stokholmu
1.	1906, in je bilo zastopanih 111 delegatov z glasovalno in 22 s posvetovalno pravico.
Večino so imeli menjševiki. Čeprav je bilo združenje formalno izvedeno, se zrcalijo v resolucijah vendar obstoječa nasprotstva med obema skupinama, in po kongresu so delali boljševiki in menjševiki kakor dve posebno organizirani frakciji, ki le formalno spadata v eno stranko. Delovanje Prve Dume (ruski parlament) in vprašanje volilne borbe za Drugo Dumo so pokazala še jasnejše razlike med obema frakcijama. Sicer je sledeči kongres, ki je bil v aprilu in maju v Londonu, pokazal silen porast stranke (150.000 članov) in so dobili večino na kongresu boljševiki. Boj med boljševiki in menjševiki v bodočnosti ni prestal, ampak je zavzemal vedno ostrejše oblike. V letih reakcije, ki je sledila, so se končno ločili, da se nikoli več ne združijo. Caristična vlada je uspela, da zaduši prvo rusko meščansko demokratsko revolucijo in celo leto 1907 nosi pečat popuščanja revolucionarnega pokreta. Dne 3. junija tega leta je razgnala vlada Drugo Dumo, zaprla voditelje socialdemokratske stranke in jih obsodila na prisilno delo ter spremenila volilni red v korist veleposestnikov in višjih slojev buržuazije. Pride doba Stolipina in medtem ko ostanejo boljševiki pri svojih načelih, menjševiki izjavljajo, da je revolucija končana in da je treba opustiti revolucionarno ilegalnost, da se mora izvršiti javna organizacija in da je treba črtati vse revolucionarne točke programa. Akcijski program menjševikov je dejanjsko pomenil taktično parolo »uničenje razredne samostojnosti proletariata« — zato so dobili ime »likvidatorji«. V decembru 1908 se je sestala vseruska strankina konferenca, ki ima velik pomen, ker je določila osnovna taktična načela stranke, obsodila je »likvidatorje« in rešila najvažnejša organizacijska vprašanja,
(Dalje prih.)
” p]eijum G, R. S. odgovoril, da stoji na stališču, ida se mora delovati za dosego organizacijske enotnosti strokovnih organizacij na načelu neodvisnosti od strank, t. j. da vprašanje organizacijskega ujedinjenja strokovnih organizacij ne sme biti odvisno od političnega ujedinjenja v delavskem pokreiu. S tem sklepom plenuma G. R. S. je ovira, ki je nekoliko mesecev preje ob priliki pogajanj za prvomajsko proslavo, bila vzrok, da se prvomajska proslava ni enotno in skupno izvršila in da so bila onemogočena vsaka pogajanja za ujedinjenje strokovnih organizacij.
Prva skupna akcija, skupen shod za pomoč stavkujočim mornarjem, se je izvedla deloma proti volji G. R. S. G. R. S. je odbil ponudbo C. R. S. O. J., da bi sodelovale na •jem shodu tudi neodvisne organizacije. Pristati pa je moral na to, ko je C. R. S. O. ). vkljub temu odbijanju potom letakov pozval svoje člane, da se udeležijo shoda, ki ga sklicuje G. R. S.
Vkljub incidenta na tem prvem skupnem shodu, katerega je izzval socialpatriot Di-vac, ki je sovražno razpoložen napram ■skupnim akcijam in enotnosti strokovnih organizacij, je ta shod bil važen uspeh ideje enotne fronte, kateremu so potem sledile še druge skupne akcije, predlagane in sprejete z obeh strani. Pri teh skupnih akcijah se je pokazalo dobro razpoloženje delavskih mas za idejo enotne fronte in za enotnost strokovnega pokreta.
Pričakovali je torej, da bodo med obema centralnima instancama nastopili brez-dvomno boljši odnošaji in zbližanje, ki opravičuje pričakovanje, da pride do uspešne rešitve vprašanja organizacijske enotnosti strokovnih organizacij.
Medtem, ko se poboljšujejo odnosi med »bema centralnima instancama strokovnih organizacij in ko se spreminja razpoloženje szvrševalnega odbora G. R. S. v prilog ujedinjenja, se v vrstah socijalistične stranke pojavlja mržnja proti enotnosti strokovnih organizacij. Kongres socijalistične stranke je sprejel celo resolucijo, ki zahteva od svojih članov, da delajo na to, da se stroškovne organizacije naslonijo na socijalistič-«o stranko in da nadaljujejo svoje dosedanje zveze. V resoluciji o svojem razmerju do komunistov, katera resolucija naj bi bila odgovor na odprto pismo naše stranke za vpostavitev enotne fronte proti reakciji in fašizmu, se napoveduje nova križarska vojska proti naši stranki in proti neodvisnim organizacijam. Ta resolucija je navadna policijska kleveta, ker govori o provociranju štrajkov v politične svrhe. Po kongresu so-tijajistične stranke, se je vršila državna konferenca (kongres) strokovnih organizacij v Sarajevu. Ta kongres pa se je postavil na stališče ]ovo Jakšiča, ki zahteva, da morajo strokovne organizacije biti ne samo strankarsko neodvisne, ampak tudi politično nevtralne. Proti temu se je izjavil sicer Luka 'Pavičevič in jasno se vidi, da v vrstah ti. R. S. ni enodušnosti in enotnega pojmovanja o smernicah strokovnega pokreta. Pripomniti moramo, da so bosanski socija-fisii, ki sedaj zahtevajo ne samo strankarsko neodvisnost, ampak tudi politično nevtralnost strokovnih organizacij, bili vsikdar ssRsjhujši nasprotniki vsake skupne akcije in vsakega poizkusa ujedinjenja strokovnega pokreta. Tudi hrvaški amsterdamci so isto-lako hudi nasprotniki ujedinjenja strokovnih organizacij. To so zapreke za uspešno akcijo za dosego organizacijske enotnosti strokovnega pokreta. Vendar se mi teh za-piek ne smemo ustrašiti, ampak težiti moramo, da z energičnim delom te zapreke odstranimo.
V poslednjih skupnih akcijah in v tej novi Situaciji moremo ugotoviti, da izvrševalni ■odbor C. R. S. O. j. ni pokazal dovolj elastičnosti in sposobnosti ter da včasih iz-Jassti inicijaiivo iz rok in ne zna izkoristiti situacije. Sklep plenuma G. R. S. bi se snoval mnogo bolj izkoristiti za energično
V slučaju napada na Saško in Turingijo — generalna stavka v celi Nemčiji.
Osrednja nemška vlada in general Muller se pripravljala na pohod proti Saški in Turingiji, da vržela revolucionarno delavsko vlado. Vzpričo tega so sklenile delegacije strokovnih organizacij v Berlinu s 1500 proti 50 glasovom sledečo resolucijo:
»Vspričo ogromnih nevarnosti, ki gro-:ze celokupnemu delavstvu, vzpričo ■Brezmejne bede širokih mas, vzpričo jspskusov vreči s silo delavsko vlado £Hi Saškem in v Turingiji, izjavljamo: Ce se drzne vlada poslati svojo oboroženo moč proti saškemu in turingij-skemu delavstvu, je edini možen odgovor s strani strok, organizacij: Takojšnja proglasitev generalne stavke!
Ob dvanajsti uri kličemo delavstvu ■v vsej državi, da stvori železno fronto 511 v ta namen usivari v vsakem obratu, v vsakem kraju skupne akcijske odbore.
Ce je delavstvo enotno, če tvorijo vsi, detavci, naslavljenei, uradniki eno falango, nam je zmaga zagotovljena. Združile se v klicu:
Proč z obsednim stanjem! — Roke proč od osemurnega delavnika! — Roke 5»roc od rdeče srednje Nemčije. — Živela enotna fronta!
Pripravite se za boj! Pripravite se za
delo za vpostavitev organizacijske enotnosti strokovnega pokreta. Enako so se'zanemarile zveze s Savezom grafičnih delavcev in se stališče tega saveza ni izkoristilo za delo na ujedinjenju.
Z ozirom na tako situacijo bi se N. D. S. J. morala aktivno zavzeti za rešitev vprašanja strokovne enotnosti in v tem pravcu izkoristiti svoj vpliv.
Delo za dosego organizacijske enotnosti strokovnih organizacij se mora nadaljevati z večjo energijo, planomerno in sistematično. Tudi skupne akcije je ireba nadaljevati in jih razširiti čez ozek okvir skupnih shodov. V skupnih akcijah se ne sme ostati samo pri izključno gospodarskih zahtevah, temveč postavljati se mora tudi razredne cilje: boj za pravico koalicije, za svobodo iiska in shodov, proti fašizmu, proti reakci-jonarnim zakonom itd.
Z večjo energijo moramo preiti na praktično reševanje vprašanja organizacijske enotnosti strokovnih organizacij. Ogibati se moramo vsega, kar bi moglo škodovati nepomirljivemu razrednemu boju in našemu vpiivu v ujedinjenih strokovnih organizacijah in pripravljati vse potrebno, da do ujedinjenja pride. Pogajanja med obema centralnima inštancama se ne smejo voditi mlačno, ker so za neodvisne strokovne organizacije že jasna vsa vprašanja. V dosedanjih skupnih akcijah se je pokazalo, da je neopravičena bojazen, da bi se mase, ki stoje danes pod našim vplivom, odvrnile od nas, če bi prišlo do ujedinjenja, nasprotno pokazalo se je dobro razpoloženje za ujedinjenje strokovnih organizacij po celi državi. Na vsak način moramo še nadalje in še bolj stalno delati med masami za enotnost strokovnih organizacij.
Enotnost strokovnih organizacij moramo zahtevati na sledeči podlagi:
1. Popolna suverenost kongresa ujedinjenja za vse organizacije, ki se ga bodo udeležile brez ozira na to kake so. Pred kongresom naj se vrši popolnoma svobodna diskuzija za vse pravice. Mase morajo biti prožete in prepričane, da je nujno potrebno, da se manjšina pokori večini, ker le tako se da doseči ujedinjenje in preprečiti novi razcepi.
2. Diskuzija o pripadnosti tej ali oni strokovni internacijonali naj se preloži na prvi-redni kongres ujedinjenih strokovnih organizacij. Na tem vprašanju se pogajanja ne smejo razbiti in če ni drugače mogoče naj se pristane tudi na to, da o mednarodni pripadnosti odloča že kongres ujedinjenja. V tem slučaju se mora manjšina naravno pokoriti večini.
3. Če bi na dnevni red kongresa ujedinjenja bilo postavljeno vprašanje mednarodne pripadnosti, morajo naši sodrugi kritizirati izdajalsko politiko Amsterdama in zahtevati, da se v interesu dosege strokovne enotnosti, to vprašanje odloži.
Toda končnemu sklepu se morajo naši sodrugi pokoriti, če ostanejo s svojim stališčem v manjšini.
4. Neodvisnost strokovnih organizacij od proletarskih strank. Mesto organizacijske enotnosti ali drugih takih zvez s katerokoli stranko, naj se povdarja in iznese parola enotne fronte z vsemi proletarskimi strankami. Strokovno gibanje ne smemo v nobenem slučaju mešati v vprašanje strankarske razcepljenosti. Strokovne organizacije ne inieresira vprašanje ujedinjenja ali medsebojnih borb med strankami. Pa niti v tem slučaju se ne sme izzvati razkole na kongresu in manjšina se mora pokoriti večini.
5. Temeljne osnove, brez katerih se v nobenem slučaju ne more prisiati na ujedinjenje, so pa:
a) absolutna svoboda kritike od strani manjšine;
h) popolna izvedba vseh sklepov kongresov, konferenc in strokovnih zborov;
c) proporcijonglno zastopstvo v vseh in-štancah
Moša S. Pijade.
generalni štrajk! Gre za življenje in smrt delavskega razreda!
RENSKA REPUBLIKA.
V Aacnenu so 21. oktobra renski separatisli [fašisti) proglasili rensko republiko. Zasedli so vsa javna poslopja, policija se je držala popolnoma pasivno. Sestavila se je viada, ki je izdala proglas v katerem naznanja ustanovitev porenske republike in prepoveduje vse demonslracije in vsak odpor. Izgle-da, da se v drugih mestih Porenja se-i paratisti niso polastili oblasti. Delavstvo je sklenilo, da stopi v generalni štrajk, kajti ta Porenska republika se hoče sporazumeti s Francijo in Belgijo na račun nemškega ljudstva. — Položaj v Nemčiji je vedno bolj zapleten in napet: delavska vlada v srednji Nemčiji, fašisiovski teror na Bavarskem, prokla-miranje samostojne republike v Aache-nu, vedno mrzličnejše priprave proletariata na eni in buržuazije na drugi strani.
Platforma za skupen nastop nemške komunistične in socijal. stranke.
Komunistična in siocijalistična stranka Nemčije sta končno na svojih zadnjih medsebojnih pogajanjih v Berlinu našli začasno platformo za skupno nastopanje v tem kritičnem položaju v
Nemčiji. Socijalisti so pristali na to pod pritiskom delavskih mas, zlasti pod pritiskom srednjeevropskega proletarijata.
Ta platforma obstoja v glavnem iz sledečih točk:
1. lldušenje fašizma. Obramba 8-ur-nega dela in drugih pridobitev delavstva.
2. Podpiranje saškega in iurinškega proletarijaia in njegove vlade proti vsakemu napadu reakcije, državne vojske in fašistovskih band ter za to svrho ideološka in organizatorična priprava generalnega političnega štrajka in upo-stava skupnih obrambnih delavskih čet.
3. Predboj za gospodarske interese delavstva vodijo strokovne organizacije. Stranke se pa zavežejo, da bodo ta boj z vsemi sredstvi podpirale.
4. Po vseh obratih se imajo takoj osnovati skupni akcijski odbori, katerih bazo morajo tvoriti stranke in strokovne organizacije.
IZID VOLITEV V NEMŠKI AVSTRI)!.
V nedeljo so se vršile v Nemški Avstriji volitve v avstrijski parlament in istočasno v koroški in burski deželni zbor ter dunajski občinski svet. Izid volitev je, kot ga je bilo pričakovati. Avstrijski parlament šteje od sedaj naprej skupaj 165 poslancev; na posamezne stranke odpade sledeče število poslancev: krščanski socialisti 82, soc. demokrati 67, velenemci in bauerbun-dovci 16, Slovenci nimajo torej nobenega mandaia.
V koroškem deželnem zboru bo v bodoče 15 socialdemokratov, 9 krščanskih socialistov, 5 velenemcev, 2 Slovenca in 1 nemški narodni socialist (fašist).
V burškem deželnem zboru bo 13 krščanskih socialistov, 12 socialdemokratov, 7 bauernbundovcev. Število hr-vatskih glasov je neznatno.
V dunajskem deželnem zboru, ki se krije z občinskim sveiom, bo 79 socialdemokratov, 40 krščanskih socialistov, 1 židovski nacionalist. Velenemci, Čehi in liberalci so izgubili vse mandate.
Reško vprašanje in komunistična stranka Italije.
»Jutranje Novosti« so pisale, da se kom. stranka Italije ni niti malo zavzela za pravilno rešitev reškega vprašanja. Naše meščanstvo hoče s tem pre-dočiii italijansko kom. stranko, kot stranko, ki se briga le za interese Italije, ne pa del. razreda brez ozira na narodnost in vero. S to svojo lažjo hoče naše meščanstvo obenem speljati naše delavstvo na pota malomeščanskega nacionalizma, ki slabi in razdvaja sile deiavskega razreda.
Za dokaz, da je tako pisanje našega meščanskega časopisja o komunistični stranki Italije debela laž, navajamo tu nekaj citatov iz manifesta, ki ga je izdala komunistična slranka Italije z naslovom: Za samoodločbo reškega ljudstva, za pravice narodnih manjšin. Omenjeni manifest nadaljuje: »Naj bodo katerekoli narodnosti, naj govore katerikoli jezik, imajo reški prebivalci pravico biti svobodni, prav tako, kot imajo pravico do nacijonaine svobode Italijani, ki prebivajo na vzhodnem jadranskem obrežju, Slovenci in Hrvatje v Jul. Krajini in Nemci ob zgornji Adiži! In kakor ni svobode drugače kot v priznanju enakih pravic, ki se jih zahteva zase, tudi drugim, tako ni mogoče doseči druge podlage za civilizirano življenje, ako se ne prizna, da nacijonaine razlike ne morejo in ne smejo biti ovira pri sodelovanju za mednarodno organizacijo gospodarskega življenja posameznih držav.«
Komunistična stranka Italije izjavlja nadalje: »Nasproti vsem narodnim manjšinam, zatiranim, zapostavljenim, razdeljenim, odrezanim od vsake možnosti rednega in urejenega gospodarskega življenja, da obstoji za nje možnost rešitve in novega življenja le v udejstvitvi programa .Združenih držav Evrope’, to je v ustanovitvi evropske federacije delavsko-kmetskih republik.«
Omenjeni manifest konča, da so združeni delavci in kmetje buditelji vstajenja vseh življenjskih sil, branitelji reda in pravice, ki jih skuša fašistovska Italija zaman uničiti.
Kmelska internacijonala.
Dne 11. t. m. se je pričela v Moskvi internacionalna kmetska konferenca, sklicana od kmetskih delegacij, ki so
prihitele iz raznih dežela na poljedelsko razstavo v Moskvi. Na konferenci je nad 100 delegatov iz 20 dežela Evrope in Amerike. Med delegati se nahaja mnogo voditeljev kmetskih strank in zadrug. Manjšina je komunistična, ali vsi so za sodelovanje s komunisti. V predsedstvo konference so bili izvoljeni: Smirov (Rusija), Bischof (Nemčija), Boiselle (Francija), Tehek (Češka), Odi-nec (Ukrajina), Dombal (Poljska), Predsednik Saveza soc. sovjetskih republik (SSSR) kmet Kalinin je pozdravil prvo mednarodno kmetsko konferenco in zval kmete in delavce na prisrčno skupno zvezo na podlagi izkušenj ruske revolucije in bolgarskega upora.
Zinovjev, predsednik kom. internaci-jonale, je pozdravil namero, ustanoviti kmetsko internacijonalo, in je izjavil pripravljenost kom. internacionale za skupno delo s kmeisko internacijonalo, da se s tem upostavi nerazrušljiva zveza med delavci in kmeti.
Zinovjev je nadalje sporočil, da se Lenin, katerega zdravje se zelo hitro boljša, zlasti zanima za to kmetsko konferenco, ki jo smatra za enega najvažnejših dogodkov v zadnjem času. Konferenca je poslala Leninu pozdravno pismo.
Masaryk v Parizu.
Eden najbolj zlaganih idejnih voditeljev Evropske demokracije — predsednik Čehoslovaške republike, profesor Masaryk, se je podal na pot v Pariz in Bruselj. Predsedniki držav se obiščejo le, če je treba posebno slovesno zaključiti to ali ono akcijo. V našem slučaju je veljalo potovanje zaključiti vojaške konvencije med Čehoslovaško in Francosko. Franciji se je posrečilo izriniti Angleško skoro popolnoma iz političnega življenja tega kontinenta in izdelati sistem alianc, ki jih omogoča gospodarsko in politično vodstvo v Evropi. Posebno nasledstvene države tvorijo objekt špekulacij francoskega kapitala. Da smo le vojaške kolonije mogočne Francije smo že davno vedeli — razlika je le v tem, da se ta kolonijalni sistem sedaj pred vso javnostjo slavnostno sankcionira z različnimi vojaškimi in gospodarskimi konvencijami. Izmed javno povedanih smotrov nove češko -Francoske zveze — je posebno povdar-jen oni, ki govori o skupni obrambi Versaillskega mirovnega ugovora. Famozni Masaryk — borec za nacijonalno svobodo vseh narodov — tlačitelj nemškega, madžarskega in slovanskega naroda v svoji lastni državi — je v svojem pariškem govoru dejal: »Skupaj bodemo stali — v dobrih in v slabih dneh.« Češki proleiarijat nam bo pač rade volje dopustil, da se bo postavil, če bo to hotel v prve vrste aktivne armade proti Rusiji in proti Nemčiji, kadar bo to zahteval interes francoskega kapitala — sam se bo pa raje prebil na ono drugo stran. Je danes kočljiva stvar, sklepati vojaške konvencije brez vednosti in proti volji ogromnih ljudskih mas — kočljivejše kot je bilo to preje, ko še mase niso spregledale vseh teh zakulisnih mahinacij. — Zaenkrat javlja ofici-jelni vladni tisk: da je bil obisk predsednika samo navaden družabni obisk — brez postranskih namenov! Ali se boji češka vlada viharja ki bi nastal ako zvedo državljani, kako prodajajo uzur-patorji oblasti njih kožo?
Volitve v Grčiji.
V Grčiji se je sestavila nova vlada, napram delavstvu istotako reakcijonarna kot prejšnja. Nova vlada je ukinila splošno obsedno stanje in preventivno cenzuro časopisja ter razpisala volitve v parlament za 2. december.
Preganjanje komunistov na Finskem.
Ko se je zopet sestal finski parlament k jesenskemu zasedanju, je sporočil predsednik parlamenta, da pridejo pred sodišče vsi člani komunistične parlamentarne grupe radi veleizdaje. Držav-sodišče je odredilo, da ostanejo avgusta meseca aretirani komunistični poslanci v zaporu in da se takoj zapre še pet komunističnih poslancev, ki so ostali na svobodi.
?SliS!E5!l51l53!5!!5!ISlt51!51l<5iI51i51IEi Sestanek ljubljanskih zaupnikov N. D. S. J. je vsako sredo ob pol 8. uri zvečer v »Delavskem domu.*
Internacionalni pregled-
Politične vesti.
Reško vprašanje se zavlačuje. Rešitev reškega vprašanja se ni premaknila še niti za korak naprej. Vršijo in pripravljajo se razni resnični in neresnični pogovori med Pašičem in Mussolinijem, medlem pa pada reško ljudstvo vedno v večjo negotovost in bedo, Mussolini pa zatira vedno bolj slovensko šolstvo v Primorju. Pri reševanju tega vprašanja se zopet jasno kaže, da naši ra-•dikalski vladi ni za interese jugoslovanskega delovnega ljudstva, da njej ravno tako nič ne leži na pravilni rešitvi reškega vprašanja, kakor fašistovski Italiji in od našega meščanstva toliko oboževani »Zvezi narodov«. Obenem se jasno kaže, da ne more biti niti vprašanje Reke, niti Julijske Krajine pravilno rešeno, dokler ga bo reševala im-perijalistična buržuazija, ki se ji ne gre za narodne interese in svobodo naroda, temveč le za profit in za povečavanje tega profita. To je jasno dokazala tako italijanska, kot jugoslovanska buržuazija. Mesto, da bi naša vlada poiskala stike z SSSR, mesto da bi se delalo na zbližanje ruskega in jugoslovanskega delovnega ljudstva, je naša vlada pokoren suženj ententinega kapitala. Vsa zunanja politika vladajoče srbske buržuazije se vrši v tem pravcu, ki nasprotuje interesom jugoslovanskega delovnega ljudstva.
Nov opozicijonalni blok. Demokratska stranka dela že dolgo na tem, da stvori blok opozicije v parlamentu proti radikalski vladi, ki se opira na Nemce in džemijetovce (Turke). S stvorjenjem opozicijonalnega bloka upa parlamentarnim potem vreči radikalsko vlado. Izgledi za uspeh njihove akcije niso dobri. Kajti, če hočejo stvorih tak blok, se jim mora posrečiti to, kar se ni posrečilo radikalom: doseči sporazum s hrvati in slovenskimi strankami, ki momentano predstavljajo Hrvate in Slovence v beogradskem parlamentu -ali izven njega. Da pa to dosežejo, bi morali opustiti svoj dosedanji centralizem, svoje dosedanje zagovarjanje centralistične vidovdanske ustave. Pri volitvah novega predsedstva parlamenta se njihov blok ni obnesel in se jeze na klerikalce, ki so se udeležili do-tične parlamentarne seje le s 5 poslanci.
V presedništvo parlamenta so bili izvoljeni zopet sami radikali. Da se gospodi pri teh pogajanjih za stvoritev opozicijonalnega bloka ne gre za pravilno rešitev nacijonalnega vprašanja v Jugoslaviji in za demokratičnejši režim, je jasno. Hoteli bi le sesti na sedanje mesto radikalcev in nadaljevati z radi-kalskim režimom, ki je zopet nadaljevanje prejšnjega radikalsko-demokrat-skega režima.
Ustanovitev stranke »srednje linije«.
V nedeljo se je vršila v Zagrebu konferenca meščanskih politikov v svrho ustanovitve stranke takozvane srednje linije. Program te nove stranke naglasa, da so Srbi, Hrvati in Slovenci en narod z različnimi kulturnimi, gospodarskimi in upravnimi razlikami. Zavzema se za jugoslovanstvo kot »državotvorno« misel in za revizijo ustave v smislu avtonomije. To je nov poskus, rešiti nacijonalno vprašanje v korist srbske buržuazije. Samo forma poskusa je druga.
Za g. Stefanoviča tudi med Orjunci ni več pribežališča. G. Stefanovič je začel boj proti akcijskemu odboru radikalne stranke v Sloveniji s tem, da je priobčil znano pismo proti g. Lukanu v »Orjuni«. Zadnja »Orjuna« pa piše v člančiču, v katerem pojasnjuje, da je bivši njen urednik Jurkovič nehal bili pravi Orjunaš v onem momentu, ko je postal pokrajinski tajnik radikalne stranke. In nato želi »Orjuna« g. Jurkoviču »več sreče, kakor jo je imel sicer tako dobro plačani g. Stefanovič«. — Nehvaležnost in zasmeh je plačilo tega sveta, kaj ne, g. Stefanovič.
Stefanovičev radikalni kongres. Za nedeljo je sklical g. bivši ataše, fron-taš, plačan in sedaj skrahirani radikal na ulici, Emil Stefanovič kongres svojih radikalov »pod vsako ceno«. Ali g. Lukan kot legitimni radikal je prepovedal g. Emilu kot nelegitimnemu radikalu njegov kongres. Zato je Emil zelo potrt pričakoval na kolodvoru zagor-
skega Mlakarja, ki se je menda zapet bridko prevaral v svojih sanjah o radikalnem koritu. Tudi trboveljski radikali so deprimirani, ker so bili tako rano razkrinkani, ker je njihov poglavar šun-tajs v zaporu, Koren pa je tudi izgubil vse časti in korito. In obžalujoč svojo in Emilovo usodo, so mrmrali mimo kavarne »Zvezda«: »V Sloveniji je bolje biti komunist ali anarhist kot pa radikal«. G. Lukan je prepovedal tudi Stefanovič - Podbevškov list »Radikal«, kljub temu, da nosi »Radikal« Pašičevo brado na naslovni strani, »Jutranje Novosti« pa niti med inserati ne. G. Fabjančič skuša zaman rešiti »nelegitimne« radikale z »Delavskimi Novicami«.
»Proletarska mladina« in »Radnik« na nacijonalisiičnem indeksu. Papeži dajejo na indeks gotove spise, to se pravi, prepovedujejo čitanje gotovih knjig katoličanom pod grožnjo izključitve iz katoliške cerkve. »Orjuna« pa je dala v zadnji svoji številki na indeks »Proletarsko Mladino« in centralno glasilo naše stranke »Radnik«. Čudno se nam zdi, da je pozabila na »Glas Svobode«. Tolažimo se s tem, da pridemo tudi mi na vrsto. Ali ako misli »Orjuna«, da bo kaj dosegla s propagando proti delavskemu časopisju, se bridko moti. Nasprotno: delavstvo še jasneje spoznava, da je »Orjuna« banditska organizacija proti delavskemu razredu in zato bo dalo ob potrebi delavstvo vse Orjunce na indeks, pa ne v besedah.
Dr. Sima Markovič in klerikalci. Povodom knjige sodruga Sime Markoviča o narodnostnem vprašanju, so pisali vsi naši klerikalni listi, da je prišel Judi eden komunističnih voditeljev do prepričanja, da je edina rešitev za nas v avtonomiji, kakor si jo predstavljajo klerikalci. Sprejmite na znanje, klerikalci, da nismo prišli do spoznanja, da je klerikalna avtonomija rešilna za slovensko, hrvatsko, makedonsko ljudstvo, kajti po vaši avtonomiji bi izkoriščala slovensko ljudstvo sporazumno slovenska in srbska buržuazija. Da se gre vam le za to, ste dokazali tudi s črnim na belem — z Markovim protokolom. Mi se borimo za strmoglavljenje nadvlade srbske buržuazije in za federativno zvezo delavsko-kmefskih republik Balkana. Vi se borite za revizijo vidovdanske ustave v Protičevem smislu. Ali v korist delovnega ljudstva je edina koristna revizija ustave: republikanska federacija. Kajti edino le tak federalizem pomenja enakopravnost narodov. Doseči se ga pa ne da brez revolucijonarnega boja (ki ga vi odklanjate), brez poraženja srbske buržuazije, brez poraženja njenega militarizma. Zato je spojeno eno z drugim — federalizem, antimilitarizem, republika do upostave delavsko-kmetskih republik. Federalizem in delavsko-kmet-ska vlada sta nemogoča v monarhiji SHS buržuazije.
OHOIIC3IIOIIOIIC3IIOIIOIIC3IIO
Mimogrede.
Fabjančič in komunisti.
Ko je g. policijski svetnik Del’ Line prinesel k Fabjančiču dovoljenje, kdaj smejo njegove »Delavske Novice« iziti, je dejal: laz sem ravnotako komunist kot g. Fabjančič. — Ali: Fabjančič je ravno tak komunist kot policijski komisarji.
Kapitalist in pes.
Guverner državne blagajne severo-ame-riških držav je dal izobesiti državno zastavo na pol droga v znak žalovanja nad smrtjo svojega psa, ki mu je priredil tudi pogrebni sprevod. Na ogorčene proteste proti temu početju je guverner odgovoril: Ako spoštujete mene, spoštujte tudi mojega psa!
ŠE NEKA) O SIMI MARKOVIČU IN KLERIKALCIH.
Gospodjel Sc enkrat — gospodje! Ki pišete slovensko katoliško časopisje! Povejte, ali ne bi zadonel po vsej Jugoslovanski tiskarni bučen krohot, ako bi vi nekega dne brali v našem listu povsem resen opomin vašim pristašem, da se naj uče doslednosti v nazorih pri — »Slov. Narodu«, čigar ne-karakternost je prešla že v ljudski pregovor? Vidite — in isto situacijo ste pripravili Delavskemu domu na Marksovem trgu pred kratkem, ko ste glosirali knjigo Sime Markoviča o nacionalnih problemih. Kaiti kar se tiče doslednosti — mi neprizadeti opazovalci ne vidimo med vami in »Slov. Narodom« ravno prevelike razlike in tako bodete razumeli naše veselje, ko smo zvedeli, da zaznamujete med »komunističnimi prvaki« novega somišljenika — in sicer ravno Simo — je famozen in vreden litra vina, če se potrudite v gostilno našeg« doma, da ga izpijemo na vaše zdravje.
Ti žegnana nedolžnost!
Gospodje! In še enkrat — gospodje! Nihče ne more zahtevati od vas, da poznate znanstveni marksizem — še najmanj se more to zahtevati od onih med vami, ki smatrajo, da komunizem in katoliška cerkev nista povsem nasprotujoča pola. In verjemite — z debelim beograjskim trotom bo zletel iz panja na gnoj tudi še slovenski in hrvatski podmladek.	Tank.
\isovjetske Rusije.
Kolško žita lahko sovjetska Rusija izvozi.
Žetev leta 1923 je pospravljena. Vreme preteklega poletja ni bilo baš naklonjeno ruskemu ratarstvu: v Moskvi in po vsej severni Rusiji je od srede junija do konca avgusta skoro neprestano deževalo. Dež je kakovosti žita veliko škodil; rž je bila precej drobnejša kot sicer. Še slabše so vplivali vroči vetrovi na jugu, v kirgiški republiki, v Podonju in v žitarodnih gubernijah Samara, Saratov, Tambov in Rjazan. Žetev je bila povprečno za 36% bogatejša kot v letu 1921, a za 20% nižja kot lani; dočim je zrasilo lani na 1 desjatini zemlje 50.2 pudov (1 pud — 16.5 kg) žita, ga je letos samo 42.3 pudov. V splošnem zaostaja zavoljo neugodnega vremena letošnja letina za okroglo 130 milijonov pudov (t. j. nekaj čez dva milijona ton) za lansko.
Ta padec pa se niti ne občuti, če vpošievamo, da se je obdelani svet znatno razširil. Obseg letos posejanega j polja dosega pri ozimini skoro 84% J setve iz leta 1916, pri jarem žitu 68.7%. j Od lani do letos je setev cele sovjetske Rusije porastla od 51,454.000 desjatin na 59,863.000 desjatin, žetev pa je — iz že omenjenih razlogov — padla od 2.790 milijonov pudov na 2.759 milijonov pudov, t. j. od 44% mil. ton na 44 Y mil. ton.
Razume se, da se razmere ne spreminjajo v vseh predelih sovjetske države enako. V kirgiški republiki n. pr., kjer še niso zabrisane posledice jedva prestanih gladovnih let, letošnja žetev precej zaostaja za lansko. Na drugi strani pa je Ukrajina izpopolnila nedo-statke ostalih predelov.
Sovjetske republike potrebujejo za prihodnjo setev 510 mil. pudov, za prehrano 1427 mil. pudov in za krmo 304 milijone pudov; skupaj 2.286 mil. pudov.
Torej preostane še 471 mil. pudov ali 7% mil. ton. Če odštejemo še za oskrbo mest 4 mil. ton, znaša prebitek 334 mi-liiona ton.
Poiem se še od lani nahaja neporabljenega žita 110 mil. pudov v deželi. Če k temu prištejemo še zaloge posameznih organizacij, dobimo 180 mil. pudov ali 3 milijone ton. Torej razpolaga sovjetska Rusija s 634 milijoni ton žita za izvoz.
Belogardistični in socijalpatrijotski časopisi prinašajo dan za dnem kričeča poročila o neredu, o zmedi v sovjetski državi. Pričujoče številke govore jasna o dejanskem položaju. Zraven naj pripomnimo samo še, da je ruski proletari-jat v svojem šestem revolucijskem leiu,. kljub vsem plenjenjem carističnih gard,, kljub vsem zaprekam in sabotaži od strani kapitalističnih držav, dvignil svoje poljedelstvo na tako višino, da je množina žita, ki ga je poslal vsled potresa trpečim japonskim sodrugom in nemškim političnim preganjencem, le-neznaten delec v celokupnem prebitku
flaBaSBSKSaSSiESHiaKBBaEBHHHB«**;
Širite Svobode"!
iniiiniiBUiinniiinnnr
Tiskovni sklad.
Skok Ivan, Ljubljana Din 1. — ; Nabiralna pola št. 14 Jesenice Din 98.—; N. N., Ljubljana Din 1.75; Šalamon Anton, Ljubljana Din 10.— Šešek Franc., Medvode, Din 7.—; Okoren Fr., Kranj,. Din 2. — . Skupaj Din 119.75 — preje izkazanih 9227.75. Skupaj 9347.50.
Za bolgarske žrtve.
Na nabiralni poli št. 44. (JeseniceJ prejeli 227.50 Din, na poli št. 43 (Jeseni-| ce) Din 40, na poli št. 42 (Jesenice) Din 177.25, na poli št. 40 (Jesenice) Din 84.50, Na poli št. 5. (Škofja Loka) prejeli Din, 80.50. Dali: Glavan 20 Din, Krhne 10 Din. Noč 20 Din, Bukovnik 20 Din, Tavčar 1.50 Din, zbrano v družbi 22 Din, Šušteršič nabral med lesnimi delavci 100 Din, Kokalj 5 Din, Erbežnik 25 Din, Bedenk 30 Din, Ravnikar 10 Din, Ogorevc 100 dinarjev. — Preje izkazanih 1440.50 Din. Skupaj 2413.75 Din. Iz večine krajev še nismo prejeli niti denarja, niti odgovora. Izvršite prizadeti hitro svojo dolžnost!
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.
Rudarski Železničarski Kovinarski
KOLEDAR
za prestopno leto 19254
izide koncem oktobra 1.1.
Koledar bo vsestranski in z zanimivo in praktično vsebino ter bo vezan v polplatno.
Ceno mu je za izvod IS Din.
Železničarji, Rudarji, Kovinarji, naročite takoj koledar pri svojih podružnicah, ali pa na izdateljstvo koledarja, Ljubljana, Turjaški trg št. 2/11 (lahko tudi na uredništvo »Strokovno borbe" in „Glas svobode"). Vpošljite obenem tudi denar, ker se na naročila brez denarja ne bo oziralo. Podružnice dobe popust.
Zahvala.
Vsem, ki so nam izkazali tolažilno sočutje ob bridki, prezgodnji in nenadomestljivi izgubi našega ljubega sina, ozir. brala in nečaka
IVANA MALEM
izrekamo tem potom najiskrenejšo zahvalo za darovane vence in šopke. Istotako trboveljski rudniški godbi in požrtvovalnemu pevskemu društvu „Zvon“, kakor vsem spremljevalcem za zadnjo čast s spremstvom k večnemu počitku.
Trbovlje, dne 20. oktobra 1923.
Žalujoč:® rodllsSraa