4če je, da sem se motil ; moje oči so oslabele in včasih ne vidim stvarij, ki jih vidi celi svet, včasih pa menim, da vidim nekaj, česar nihče drugi ne vidi. Ne — »menim« ! V tistem trenotku sem čvrsto prepričan, da res nekaj vidim. Ako se pozneje spominjam, ne verujem sam sebi. Kajti va'čkrat se mi pripeti, da si domišljam stvari, ki so naravnost nemogoče. ... Vlak sopihii skozi jasno noč in meni se zdi, kakor bi ga sprem- ljala neka senca, kateri nikakor ne morem najti \ira. Sence padajo samo od konkretnih predmeto\-, tukaj pa ni nič takega, kar bi lahko metalo senco. In vendar pla\a neprenehoma okrog okna našega ku- péja. \'i(lim jo, čisto določno jo vidim. Prav tako hitro se pomika z nami, kakor slak. Obrisov nima nobenih. Podobna je tistim oblačkom, ki so na robeh tako stanjšani in tako fino nijansirani, da je vide'ti, kakor l^i samc^ nebo imelo tukaj nekoliko drugačno barvo. In zdi se mi, kakor bi imela ta senca nekakšen poseben pomen. Čudno mi je. Po glavi se mi meša tisoč misli, a vse so nejasne in nobena ni cela. Vrhu tega se moram vedno ozirati na tisto senco. Nočem se, pa se moram. In menda je vendar vse to samo do- mišljija. V tisti senci s'idim svoj visavis. To je neumno. Kadar prav pogiedam, tako kakor ljudje navadno gledajo, moram priznati, da sedi neznanka na svojem mestu in gleda v noč. A česa i.šče tam ? Tako se ne gleda zvezd in meseca. Mord:i tudi ona vidi tisto senco. Ali bi jo vprašal ? Pa kaj mi je mar vse to?! Kaj me briga ta ženska so svojim tožno sanjavim, \-prašujočim pogledom? .... Kam se neki pelje ? . . . Tudi to mi nič ni mar. A vendar st: vprašujem. In kaj ji: s to senco ? . . . Moja neznanka se oglasi. Kdo mi pove, kako se je to zgodilo? Ali je res kaj rekla? Bil sem že \ tako čudnem razpoloženju, da nisem verjel ne svojim očem, ne svojim ušesom. Moje oči gledajo senco, ki je nemogoča, moja ušesa slišijo glas, in tudi ta" se mi zdi nemogoč. Vraga! Kakšen glas je to? Morda sanjam ! Ropotanje železnih koles me je vspavalo in v sanjah gledam straho\-e, pošasti. Kajti tako še nisem slišal govoriti 484 E. Kristan: In dnizcra nič...? Živega človeka. Njen glas je tako nenaraven, votel, čuden, kakor bi govoril grob. A njeno vprašanji- je t;iko banalno! Pa vendar je to bilo njeno vprašanje . . . — Ali me ne poznate več? ... Mene ji' samo njen glas osupnil ; vprašanje ne. Niti mislil nisem, kaj me je vprašala. In zazdelo se mi je, da je tista senca priplavala sem notri, v voz in se vlegla med njo in mene. Moje misli so bile odsotne, kdo ve kje ? Nastal je molk. Ako se sedaj zopet spominjam, mi je to popolnoma jasno. Ona me je nekaj vprašala, jaz ji nisem (odgovoril. Najbrže je bila užaljena, pa ni hotela vpra.ševati dalje. Toda tako mi.slim sedaj. A takrat? Vraga, kaj jaz vem, kaj sem mislil takrat ? Bila je ravno čudna ura. Ura, ko so nezavedni ele- menti v človeku močnejši od zavednih, ko splava vsa logika po vodi, ko se prikazuje najveći modrijan svetu kakor največi tepec. Ko pišem te vrstice, ne da bi prav vedel, zakaj in čemu, mi je kri povsem hladna in mirna. Trezno lahko sodim in pametno brzdam .svojo domišljijo. Dobro \<>m, da ni bilo sence, ampak da je le menda fantazija nekaj gledala, česar ni bilo. Toda prosim vas, ne vprašujte me preveč. Saj vem, kaj bi me lahko vprašali. Citai sem razne knjige, slišal sem besede, pametnih, celo modrih ljudij, celo profesorjev, in vem, da se nič ne zgodi brez vzroka. Vi bi me torej lahko vprašali, kaj je zavelo mojo domišljijo na tako čudna pota. In zato vas prosim: ne vprašujte me preveč. Moja domišljija je včasih vseskozi rcbelična. Vsako avtoriteto zanikuje. Včasih sem jo izpraševal, a odvadil sem se tega, ker vem, da ne dobim odgovora. K večemu se mi hudobno nasmeje in jaz ostanem tepec. Ta domišljija se ponaša, kakor bi bila nekaj .samostalnega, ne pa del moje osebnosti, ki bi morala imeti moč nad njo. Toda v tistem trenotku nisem razmi.šljeval tega. .Senca je padala pred mojimi očmi in kakor bi me kakšen de- mon silil, sem moral upirati vanjo svoj pogled. In senca se je krivila in raztezala in spreminjala v obrisih in v obliki, in naenkrat se mi je zdelo, da gledam hudobno pošast, ki se reži name. A prihodnji hjp je odplavala proti ženi ter se zopet dvigala in mešala liki kakšna megla, ki hoče objeti in poviti nase ženo. V tem trenotku se je vlak ustavil. Sprevodnik je zaklical ime neke postaje. Nisem slišal, kaj je zaklical, samo njegov glas .sem cul. In to me je nekako zdramilo. Človeški glas — hipno sem se spomnil, da mi je pred kratkim za- Kri.st;in: In druzejja nič,..? .485 donel drug glas, tudi člove.ški glas v ušesih. .Še le sedaj je doprl do možganov in zganil sem se. Ali me niste nekaj vprašali, milo.stiva ? Žena se je zdrgnila. Presumljivo me je pogledala, da sem se skoro prestrašil. To je bil eden ti.stih pogledov, katerih ni moči opi- sati, pogled, ki zbada v dušo. Minilo je nekaj t asa, ne vem, ali nekoliko sekund ali nekoliko minut. Tedaj je spregovorila. — Menila sem, da me nočete slišati. — Ne, oprostite ! sem jecljal. Slišal sem — se pravi — menda nisem slišal - ampak no — zmeden sem bil. Zdi se mi, da ste me nagovorili. Pa ne vem. — Da. Vprašala sem Vas, ali me še poznate. A Vi ste molčali, pa sem mislila, da me nočete poznati. — Nočem poznati ? Oprostite, hočem Vas pt)znati, toda — — Toda spremenili ste se od tistega časa, — to .ste hoteli reči, kaj ne ? — .Seveda, seveda. Namreč — ne — ne vem. No — vraga! Same nezmiselnosti govorim. Nič takega nisem hotel reči. Saj sam ne vem, kaj sem hotel reči . . . Da, danes je jako lepa noč . . . Ah, oprostite ! Moja neumna glava ! Vi ste me vendar vprašali, ali Vas poznam. Ne, lahko ste povsem mirni. Ne morem Vas izdati, ker Vas res ne poznam. Toda — hm, če mi hočete povedati svoje ime. Ali sem vas že kdaj videl ? .Spomnil bi se. Vieste — — — Da, da. Videla sva se že. Pa ni čudo. Res sem se izpreme- nila. Takrat sem bila še skoro otrok. To sedaj nisem več. - — Ne, dovolite, otrok niste več . . . Eh, prokleta senca ! . . . — .Senca ? . . . Ali jo vidite tudi Vi ? - Kaj je nebi videl ? Saj je tu. — ])a, da. Sedaj je tukaj. Prej je bila tam zunaj. — Kajpada. Tam zunaj .. . Vlak je zažvižgal in se pomaknil. Peljali smo se dalje. Mi dva pa sva obmolknila. Ne vem zakaj. Morda je bilo dobro tako. Ropotanje vlaka je spravilo moje misli nekoliko v pravi tir. .Spoznal sem, da je bilo vse neumno, kar sem doslej govoril. Tedaj sem se namenil nekaj ča.sa molčati, da .se mi možgani popolnoma umirijo. Tudi ona je molčala. Senca, ki je plavala prej okrog njene glave, se je razdelila, po.samezni njeni deli so se polegli krog ženinih očij, krog njenih nosnic. To se mi je zdelo tako čudno, da sem se bolj in bolj zagle- 4iS(> E. Kristan: In druzega nič...? dal V njeno lire in naenkrat mi je vstal spomin. Najprvo nejasen, teman, meglen, pozneje se je zjasnil in počilo mi je pred očmi. Kako je mogoče, da je nisem takoj poznal ? Kako je to mogoče? Ha, sedaj jo vidim, mlado dekletce, tako poredno in vendar tako resno, da so se vsi ljudje čudili, kako more biti v onem Ijitju združena taka različnost. Pa da, davno je tega. Koliko let je že mi- nilo izza tistih časov ? Nevem natanko in ni mi mar. .Spominjam se, da sva se često igrala skupaj, včasih sva se tudi skupaj učila. Bila s\-a dobra tovariša, celo intimna, a nikdar več, nego tovariša. V.j, kako je bila Pepica v tistih časih živa in vesela ! \'se je kipelo in šumelo v njej in vsa živahnost njene duše se je slikala na njeni zu- nanjosti. V teh velikih modrih očeh je plapolal og(Mij, ob katerem so se morala užigati srca in danes se čudim, kako je mogoče, da se jaz nisem zaljubil \' to žrjavico. Njeno lice — no, izpremenilo se je a jaz sem moral biti vendar .slep, da nisem videl takoj tistih zna- čajnih obrvij, tankih, fino zakroženih, nad nosom se skoro spajajočih, a ob straneh malce, malce zavitih kviško ; da se nisem takoj spi^mnil tega ovala, tega rasnega, ozkega, na koncu malo plosnatega nosu z nenavadno finimi nosnicami ; teh tenkih, kratkih, nekako ornamen- talnih usten. . . Vlak se je zopet ustavil in ona se je dvignila. — - Vi izstopite tukaj ? sem vprašal. — Da v Lescah smo, jaz grem na Bled. — V Lescah ? Ej, nisem niti opazil. Torej sem tudi jaz na cilju. — Aj, ali greste tudi vi na I>led ? — ])a, pa morda še le zjutraj. .\ko ne dobim voza, prenočim v Lescah. — Mene čaka . voz. Naročila sem ga brzojavno. Ako vam je všeč, ponudim vam mesto v njem. Prostora je dovolj. .Sama sem, ne čaka me nihče. — -Sprejemam zahvalno. Pojdiva torej. P(miagal sem ji odnesti prtljag'o. -Sevedaje imela poleg kovčega še nekoliko škatelj za klobuke in kaj vem še kakšne reči. Voz je čakal pred kolodsoroin. \'oznik jo je menda že poznal, ker se je samo molče odkril in ji vzel prtljago, da jo name.sti na \()zu. Sedla sva. voznik je počil z l)ićem, konja sta potegnila in odpeljali smo se skozi hladno, jasno noč. Ves pot sva molčala. Kdo ve, kje so blodile njene misli? -Še o svojih ne vem, kam so zašle. . . . (Dalje prih.). 500 E. Kristan: In druzega nič...? In druzega nič ... ? Spisal E. Kristan. (Konec.) Pred malo, belo hišico se je voz ustavil. Voznik je znesel prt- ljago v prvo nadstropje, molče pozdravil ter se odpeljal. Zahvalil sem se, da mi je dovolila mesto v vozu m hotel sem se posloviti. Ona je zmajala z glavo. — Ali ste zelo trudni ? — Ne. — Ostanite torej trenotek pri meni. Tako le se ne moreva raziti. — Ako dovolite. Toda . . . — Toda ? . . . V hiši ni nikogar, ako se bojite za svoj dobri glas. — Oprostite. Nisem mislil tako. — Saj vem ... Pa naposled — vsi ste enaki. No, pojdiva gor. Tukaj se še prehladite in moja vest še ni tako trda. Poklonil sem se. .Stopila sva v hišo. Po starokopitnih stopnicah sva prišla v prvo nadstropje, kjer je bila njena prtljaga v mali so- bici zložena. Pohištvo je bilo čedno, toda starinsko. A kaj mi je mar, kakšno je bilo pohištvo? Čakal sem, kaj bode. Kaj neki namerava ? Zakaj me je klicala sem ? Vraga! Kaj sploh išče na iiledu ? Kje pa je njen soprog? Začetkoma sem bil mislil, da jo mož čaka na Bledu. Po kaj je torej prišla ? Odložila je klobuk in plašč ter me pozvala naj, sedem. Sedaj sem še le opazil, kako je bleda. In nekakšne čudne poteze so bile urezane v njeno lice, ki je kazalo nenavadno resnost in tugo. Tudi mene je obšla neka žalo.st, neka tesnoba, ne da bi vedel, zakaj. Pogledala me je. To je bil dolg pogled in zdelo se mi je, ka- kor bi izvirali iz njenih očij žarki, katere se lahko vidi, celo prime, žarki, ki se mi vdirajo v oči in v dušo. — Kaj mislite o meni, gospod Ribič. Kakšno vprašanje ! Kaj naj odgovorim ? S takimi vprašanji se spravi človeka najbolj v zadrego. Jaz ne mislim čisto nič, čisto nič. In če kaj mislim, ne vem, kaj mislim. A tega ji ne morem reči. To bi bilo žaljivo, žaliti pa nočem nikogar. In zakaj naj bi jo žalil ? Zakaj ? Saj mi ni storila nič hudega. Celo uljudna je bila, prijazna, postregla mi je z vozom in sedaj me je povabila v svoje stanovanje. A jaz vendar nič ne mi.slim. E. Kristan: Jn druze^'a nie...? Ml'»: Pa nekaj moram reči. Molčati bi bilo še hujše. — Oprostite, milostiv^a. Vašega vprašanja ne razumem. — Zakaj mi pravite milostiva? Zakaj tako formalno? Nekdaj ste mi rekli Pepica. Vsaj Vi nimate razlogov, da bi mi zamerili kaj. — Pardon. Kaj naj bi zameril ? — Seveda. Vi ne veste ničesar. Iz uljudnosti ste tako formalni. A bilo bi lahko tudi drugače. Včasih so ljudje formalni iz drugih razlogov. • — Prosim, jaz nimam nobenih razlogov. — No da, saj pravim, da ne veste ničesar. A povedati Vam moram. \'se. Komurkoli moram povedati. Morda izgine potem tista senca . . . Kakšna senca? O kakšni senci govori? Ne razumen. Ničesar se ne spominjam. Pa saj mi hoče povedati — v'se ; kaj je vse? Kakšno je to vse ? — Prosim gospa, pravim ; izvolite mi povedati, poslušam Va«. Ona me zopet pogleda, zopet tako čudno. Hkrati vstane in stopi hitrega koraka k meni, ter me pograbi za roko, da me zaboli. Rumenkasta, nekam medla luč svetilnice obseva njen obraz nestalno, da je videti čas bled, čas cvetoč. Ta posebna vrst svetlobe menda upliva ne mene, da se mi zdi, kakor bi bilo v tej sobi nekaj magič- nega. Njen glas mi zveni nenavadno, ne baš votlo, ne svečano, ne kakor »glas iz groba« in ne kakor »glas iz višav«. Pa vendar nenavadno. — Vi ste jo videli, tisto senco. To je nesreča mojega življenja. .Senca ? Senca ? — Kakova vražja senca ? Kakšno senco naj bi bil videl ? Jaz je ne razumem. Toda ona govori dalje. — Ali se spominjate, kakšna sem bila kot dekle ? Takrat, ko sva se poznala ? — .Seveda se spominjam, seveda. Ah, lepi ste bili. ¦— Za to se ne gre. A brezbrižna sem bila, vesele duše, lahkega srca. Takrat še ni bilo nobenih senc v mojem življenju. Aha ! Ta senca, to je torej jezikovna figura. Lepo. Ampak ona je zahtevala, naj vidim to senco. Čudno. — .Se li spominjate, da sem tedaj včasih govorila o ljubezni ? Ah! Kaj je bila meni beseda -»ljubezen!« Nekaj neskončnega, brez- mejnega, vzvišenega in krasnega. Jezik nima besede, s katero bi označila, kaj mi je bila »ljubezen«. — Da, da, spominjam se. Imeli ste lepe fantazijci — Fantazije-? ! . . . 502 K. ivristan: Jii druzej^a nič...? Zopet je nastal molk. Kaj neki hoče od mene ? To je vendar vse skupaj velika uganka. Slučajno se snidava v vagonu. Morda je bilo to prav neumno od slučaja. Snideva se. Slučajno se peljcva v isti kraj. Tudi ta .slučaj- nost je že čudna. Ona mi ponudi svoj voz in sredi gluhe noči me privede v svoje stanovanje. Kaj hoče, kaj namerava z menoj ? — Torej mislite tudi Vi, da so to same fantazije? Da ni lju- bezni ? — Da — ni —? Ne, pardon, tega ne mislim. Le ozrite se«, v vsaki hiši najdete nekoliko družin, mož in žena, hm, to so vendar dokazi ljubezni. Pojdite na sprehod, kadar se spušča mrak na zem- ljo, pojdite na kakšen ples, koncert, kaj vem, kam ; povsod najdete vse polno zaljubljenih parčkov. Eh, kdo pravi, da ni ljubezni ? — Oh, Vi me ne razumete. Ne morem Vam povedati, kako to mislim. Jaz bi rada vedela, ali je ljubezen samo nekaj domišljenega, ali pa živi v resnici ? Prosim Vas, ne jemljite tega za malo. Zame je to jako važno. Saj jc mogoče, da smo se samo z našimi mislimi v nekaj vživeli, česar pa ni. Že kot deklica sem čitala razne romane, v kati'rih se govori o ljubezni, in od tistega časa pa do današnjega dne sem vedno mislila, da je ljubezen nekaj resničnega. Danes se mi je dvignil dvom. Hotel sem se prijeti za glavo. Toda to se ne bi spodobilo. O kakšnih rečeh govori ta žena ! Pa sicer govori sedaj za čudo pa- metno. Vse drugače, nego poprej, ko je pripovedovala o nekakšni megli, ali senci ... Toda kaj naj ji odgovorim ? Na taka vprašanja se vendar nisem pripravil. Da sem prej le slutil, da pridem v tak položaj, bi se bil informoval. pri modrejših ljudeh, v filozofičnih knjigah, eventualno bi bil pogledal, ali je v konverzacijskem leksikonu kaj takega. Ali je ljubezen, ali je ni ? Njej se je dvignil dvom. Sment naj razume to. Ljubezen ! Ves svet pravi, da je, torej g-otovo je. Videla je, da razmišljam, pa si je to menda tolmačila po svoje. — Ah, tudi Vi ne veste gotovo, ali je, ali ni ? Tudi Vi niste prepričan ? — Prepričan, gospa ? Kako bi ne bil prepričan ? Ves svet ve, da je ljubezen, torej mora biti. Pa še en dokaz. Evo : ako znamo besedo, moramo imeti tudi stvar. Ali bi imeli besedo »hiša«, da ni- mamo hiš ? '— O, to ni dokaz. Ali vsaj veste, kaj je ljubezen ? — No, kajpada. .Seveda vem. Ljubezen ^ no, to je vendar enostavno, (^e se imata dva rada, je to Ijubi'zen. Definicija sicer ni E. Kristani In clruze<;a nič.. ? ' 50;-? pravilna. .Spominjam .sc ; nćili smo se nekdaj, da nobena definicija ne sme začeti z besedico »če«, »ako«, »kadar« itd. Ampak pri lju- bezni ne gre za slovnično pravilnost. — .S tem mi niste čisto tiič povedali. Kaj je ljubezen? Jaz bi rada vedela, kaj je ljubezen. Ali veste, zakaj hočem vedeti ? — Prosim, blagovolite mi povedati. — Ker sem utekla svojemu možu. — U-tek-li? — Zapustila sem ga. — Pa zakaj vendar ? Vi ? — Da, jaz. — Zakaj torej ? — Radi tiste sence. Evo ! zopet tista senca. Sedaj je toliko časa pametno govorila, da sem že pozabil na prejšno meglenost. Naenkrat ima zopet tisto senco. A jaz vendar ne vem ničesar o kakšni senci. .Se ne sanja se mi o sencah. Kaj neki hoče s tem ? Gledal sem jo, kakor bi bil po- osebljen vprašalnik. — Vi me ne razumete? Dobro. Med manoj in mojim soprogom plava neka senca in jaz nisem mogla več prenašati tega. Zato sem pobegnila. — Pa kakšna je tista senca ? — Kakšna ? Taka, da me muči. Po celi hiši se je vlačila, pov- sod me je spremljala, nikdar me ni zapustila, v dušo mi je silila, krog oči mi je polegala in bolna sem radi nje. — Radi sence ? — Da, radi tiste sence. Kaj me ne razumete? Nekaj tujega se je posadilo med naju, nekaj, kar uničuje ljubezen, ako je ljubezen na svetu. Nekdaj je bilo v naši hiši tako svetlo, kakor bi nama .si- jalo posebno sobice. Naenkrat je svetloba obmrla, ne popolnoma, samo senca jo je pokrila. Moj mož me ne ljubi več. — Kaj ? Vaš mož Vas ne ljubi več? Oprostite, ampak*to mora biti tepec. — Ne, ne. Tako ne sodim. Ljubezen se ne da izsiliti. In če je sploh ni — kaj tedaj ? A prenašati nisem mogla tega. — Kako pa veste, da Vas ne ljubi več? — Povedali so mi. Pa tudi sama sem opazila. To se lahko opazi. Hladnejši je postal. Izven hiše je imel opraviti vsak čas. Tako se ne more živeti. — Ne, tako se ne more živeti. Takoj sem se domislil, da sem izustil tepčarijo. Hotel sem po- praviti to. _ 504 E. Kristan: In druzega nie....'' — Namreč, v takih dvomih. Vi se gotovo motite. — Motim se ? Motim se ? Ha ! Vi ne veste, koliko sem trpela. Nobena du.ša ne sluti tega. To so bile stra.šne ure. In vedno tista senca. Pa še sedaj ni izginila. Vso pot me je spremljala, saj ste jo videli. In sedaj — na — tukaj je, gdejte. Ali jo vidite ? Ne, jaz nisem videl ničesar. Zopet tista senca ! In jaz, da sem jo videl po potu ? Ne, jaz nisem videl nobene sence. Kaj se vse za- hteva od mene ! Naj vidim sence, ki padajo — od nikoder ! Pogledal sem na uro. Bilo je že pozno, bolje rekoč rano. Vraga ! To se vendar ne spodobi. Ob tej uri, v hiši osamljene žene, s katero sva se nekdaj igrala. Seveda sva bila takrat še otroka. A zato se to vendar ne spodobi. Pa jaz nisem kriv. Ona me je kli- cala. Radi sence. Naposled sem bil tudi že zaspan in moji možgani niso pravilno delovali. — Dovolite gospa, ali niste trudni ? Gotovo .ste trudni izza po- tovanja, a jaz Vas zadržujem. Ako Vam je všeč. Vas jutri posetim. Ali mi dovolite ? Vzel sem suknjo in klobuk ter se poklonil. Ona me ie pogledala. To je bil zopet tisti čudni pogled, ki se mi je zadiral tako globoko v prsa. Kaj hoče s tem pogledom ? Bil sem ves zbegan, samo čutil sem, da se godi v tej ženi nekaj nenavadnega. Govoriti nisem mogel ničesar. Slutil sem, da bi bila vsaka beseda neumna, katero bi sedaj izustil. Poklonil sem se torej še enkrat, ter se poslovil. Njen pogled me je spremljal v mojo hotelsko sobico. Bil je krasen dan, krasen, kakor morebiti samo na Gorenjskem ob tem času. Jezero se je zibalo v svoji najlepši modrini ter me je mikalo in vabilo, in nisem se mogel premagati, da ne hi bil sedel v čolnič ter zaveslal. Par krepkih udarcev z veslom in že sem bil sredi jezera. Zakaj ne sredi morja, sredi brezmejnega oceana, kjer izgine ves svet izpred očij, a pogdedu se odpre vesoljnost, v katero se raztegne lastna duša ? Mogočna želja se mi je dvignila v prsih, razpenjala peruti in dosegla skrivnostno carstvo, kjer ni nobene že- lje več, ker so vse želje tam izpolnjene ... Ta hip se je zgodilo, kakor v starih pravljicah, v tistih milih, po vijolicah dehtečih, iz solnčne kopelji vstajajočih pravljicah, ki zanikujejo ves stvarni svet, da vstvarjajo neverjetne, nemogoče sve- tove. Zgodilo se je, da se je nevidljiva Vila pojavila nad mojo glavo, čitala mojo tajno željo in jo hipoma pretvorila v resnico. Blej.sko je- Kristan: 1 a druzega nič . ,. ? 505 zero je bilo moj ocean, brezbrežen in neskončen. Vseokrog je .šu- mela voda, nad manoj pa so se dvigali veličastni oboki neomejenega horizonta, v katerem je izginil dražestni otok, v katerem so se po- greznili zeleni bregovi s svojimi šumnimi gozdovi in nebotičnimi snežniki ob eni, s svojimi sivimi zidovi starinskih spomenikov in z belimi vilami na drugi strani. O.stal je samo vsemir in jaz. In druzega nič . . > In druzega nič... da se ni iz onih svetlih valčkov, ki so šu- meli izpod mojega čolna, včasih nekaj dvignilo, kar ni bilo tako konkretno, kakor .stvarnost in ne tako abstraktno, kakor iluzija. Moja misel ni bila svobodna, proti svoji volji se je morala povračati iz S'semirja na omejen košček zemlje, iz večnosti v določen čas. Ona žena je sedela kraj mene v čolniču, njen pogled .se je upi- ral v moje oči. In njen glas je vzdihoval : Reši me ! Vse to mi je bilo neumljivo. Vedel sem, da ni res, kar gledam in poslušam, a vendar je bilo tako, kakor bi bilo res. Mar sem res že kakor Hamlet »von der Gedanken Blässe an- gekränkelt« ? Proč ! Konec ! Kam me vodijo te sanje, ki uničujejo dejanjski svet in dejanje ? Kaj mi je mar ta žena in njena zadeva ? In kako naj jo rešim ? — Tista senca ! Videl si jo, grozna je, uničuje me, umorila me bode. Reši me tiste sence ! Maledetto! Zopet tista senca. Kaj je vendar s to senco ? Ali sem imel vizijo, ali sploh ni bilo nič ? Kadar se dotaknejo te sence, mi postanejo misli nejasne. Pogled se mi je zabodel zopet v ogromno praznino, ki se je širila krog mene, misli so se mi razblinile po njej, a vendar se ni- .sem mogel popolnoma rešiti premišljevanja. Po jasnem ozračju so plavale temotne sanje. — — — Voda je močneje zašumela, moj ocean je bil zopet malo jezero; videl sem otok, obrežje in par koračajev od mene čolnič, v katerem je sedel moj znanec, dr. Mravlje. — Ho, ho, kaj pa je s taboj ? Česa iščeš ti pc gorenjskem raju ? me vpraša glasoviti »salon.ski lev«, obrnivši svoj čolnič umetno gra- cijozno, tako da je plovel vzpored z mojim. V njegovem glasu je podrhtavala jedva opazna ironija. Čutil sem jo bolj nego slišal. Odgovor moj je bil povsem banalen. — Vozikam se po jezeru, saj vidiš. Po gorenjskem raju ne iščem ničesar razven zdravega, čistega zraka. Kaj pa Ti ? MCi Kristan: In drnzejja nič...? — Ej, jaz, jazi Kaj naj delam .sedaj v pustem mestu? Dolgo- časno je tam, da človek ne ve, kaj početi. Ves svet je na deželi, kaj naj torej jaz delam doma ? — Seveda, Ti. V mestu je zima Tvoja, zima z gledališčem, s soirejami, s plesovi, koncerti, z vsemi zabavami, kjer je dosti lepih žensk. Saj si menda še vedno stari don Juan. — He, he, stari don Juan. Ti pač ne razumeš tega. Na smrtni postelji se bodeš jokal, da nisi porabil življenja. Kaj pa bi bilo živ- ljenje brez lepih žensk ? — Čudno, da se vendar ne oženiš, ko tako misliš. ~ Saj pravim, da me ne razumeš. Oženiti se ! To ne bi bilo težko. Toda vezati se? Ej prijatelj, to ni nič. Jaz hočem uživati in — no, ali poznaš tisto Rigolettovo pesmico : »Le izpremena krajša nam čas«. — Torej si na Bledu, da se tukaj po svoje zabavaš, da najdeš kakšno žensko ? — Da jo najdem? A, a, bolje se mi godi. Našel sem jo že in menda bode kmalu vse v redu. — Čestitam. Razgovor mi je bil zopern. Tako lepo je bilo, preden se je pojavil ta »\^eilchenfresser« in on mi je s svojimi prostimi besedami vse pokvaril. Toda iznebiti se ga nisem mogel. Na jezeru ni križ- potov, da bi ga lahko vprašal : — Kam pa sedaj ? Ti greš na desno ? Ah, torej oprosti, jaz moram na levo. — Moral sem torej poslušati. — Ti ne poznaš prave slasti, je nadaljeval. Kadar je človek oženjen, pride vsakdanjost v hišo. To ni nič. Jaz ne maram ljubezni brez boja. Človek se mora truditi, premagovati zapreke, vedno nove zapreke in tako mora zmagati. To je uživanje. Moj dragi, ako bi ti v^edel, koliko truda sem moral vložiti v svojo najnovejšo pridobitev ! Koliko zvijačnosti! Eh, ženske so pač čudne! Moja donna je bila gotovo zaljubljena vame, a vendar so bila vsa moja prizadevanja zaman. To mi je bilo nekaj novega. Ne prisegam sicer na tisto »veni, vidi, vici«, a tako težko mi ni šlo še nikdar prej. Mož je bil zvest — to je njen argument. Kako naj bi sledila glasu svoje lju bežni, dokler ji je on zvest? Vsa moja filozofija je bila piškava. Kaj sem ji vse dokazoval ! Zaman. Ej, prijatelj, to mika. Sedaj je moj razum dobil opravila. Premišljeval sem na vse strani. Začel sem celo zasle- dovati njenega moža. Tudi to ni nič pomagalo. \'raga ! Bil ji je v resnici zvest. No, tedaj se je začel satan oglašati v meni. .Spomnil Kristan: Fn druzega nič...? 5()7 sem se »Seviljskega brivca«, tiste slavne arije don Basilija o obre- kovanju. Toda premagal sem hudega duha, kajti to bi bilo neumno. Kdo ve, česa je ženska zmožna ? Ako bi jo pripravil do misli, da ji je mož res nezvest, bi lahko dosegel ravno nasprotno od svojega cilja. Moral sem torej kaj finega izmisliti in vso stvar tudi fino uprizoriti. Ha, danes občudujem sam sebe. Kako sem to izvel ! Ni- česar ji nisem povedal, moja lastna vest mi potrdi, da nisem niko- gar obrekoval. In vendar sem dosegel svoj cilj, se pravi : v kratkem ga dosežem. Na pragu že stojim. Jaz nisem radoveden. Zasebne zadeve (irugih ljudij so. mi He- kuba. Kdo ve, kako mi je pri.šlo ta hip vprašanje na jezik ? — Kako si pa storil to ? — Prav enostavno. Zvečer, kadar njenega soproga ni bilo doma, sem vprašal: Kje pa je vaš soprog? — Na seji je, mi je od- govorila. — Hm, hm, on ima sedaj pogostoma seje, sem dejal. — — Kako menite? — No, nič. Čudno, prej ni imel toliko sej. — Ali pa mi je povedala, da je v gledišču. — Pa \'as ni vzel seboj? — Ne. — Hm, da se mu ljubi, trikrat gledati to dolgočasno igro ! — Vidiš, tako je šlo. To ni bilo nič slabega. A v njeni duši se je mo- ralo vendar nekaj zgoditi.- \' njeno družbinsko življenje se je vlegla neka senca. — Ha ! Imel sem dosti. \'se mi je bilo jasno. \'se, vse. Da, kaj mi je mar ta žena, kaj njena usoda? In vendar sem očutil v prsih pekel in vse zeleno gozdovje ob bregih mirnega jezera se mi je zdelo rdeče, kakor v kakšnem krvavem ognju. Prvi hip sem mislil, da moram prekucniti doktorjev čoln. Bil sem besen. Drugi hip sem se zakrohotal, da je moj demonski glas odmeval od otoka in od gorovja. V rokah sem očutil jekleno moč. Zasadil sem ves!o v vodo in moj čoln je letel čez jezero, kakor bi ga demoni vlekli. Doktor je ostal daleč za menoj. Klical me je, jaz nisem poslušal. Ob bregu sem privezal čolnič in kar so me noge nosile, sem zdirjal v tisto hišico, kjer mi je ona .sinoči govorila o serici. Ne vem več prav, kaj sem govoril. Začetkoma .so bile moje besede silno zmedene. Potem sem se nekoliko umiril. Začel sem hladno govoriti. Vprašal sem jo, zakaj je prav za prav zapustila soproga. Ona mi je zopet pripovedovala o tisti senci. — Za Boga, to vendar ni nič konkretnega ? Mar se je kaj zgodilo ? — Zgodilo? .Seveda. V meni se je zgodilo. Kaj ? — Jaz ne vem. .Sence so plavale krog mene. neprenehoma. Jaz nisem mogla več živeti tako. 508 Kristan : In druzega nič ... ? — Moj Bog, kar tako vendar ni moglo biti. Kakšen temelj . . . — .Seveda. Kaj hočete ? Mi.sli pridejo, človek ne ve, odkod in kako ! On je šel v sejo. Čudno. Kaj zahaja toliko v seje ? — In senca je bila tu. .Šel je v gledališče. Kaj ima opraviti v gledališču ? To dramo igrajo že tretjič. In senca je plesala po moji sobi. Jeza me je mučila. Najraje bi ji povedal, kar je dr. Mravlje ble- betal. A tega vendar nisem mogel. Morda bi bilo bolje, da sem ji povedal, a človek ni gospodar svojih mislij. .Skušal sem ji dokazati, da je neopravičen vsaki njen sum. Moji argumenti so bili prepriče- valni. Nje niso prepričali. Se enkrat mi je ponovila svojo povest o samotnih večerih, o njegovih sejah, o gledališču. — In to je bik) vse ? In nič druzega ? — Druzega nič? Nič? — Ne, druzega nič. A to je dovolj. Ah, kako sem govoril ! Verjela mi je, da je bil res na sejah, v gledališču, priznala mi je, da čuti neopravičenost svojega suma. — Torej se povrnete? — Ne ! — Za Boga, pomislite, koliko on trpi ! — A kaj trpim jaz ? — Pa zakaj trpite, zakaj ? Brez uzroka. Vrnite se ! — Ne morem, ne morem. — Od kod je prišel tisti neopravičeni .sum v vašo dušo ? — Ne vem. Kar tako je prišel. — Kaj pa, če ni prišel kar tako? Če ga je kdo zbujal? — Ah !.. . Kdo neki ? — Ne vem. A mog-oče bi bilo. — Mogoče. Vse je mogoče. — A če vidite, da se motite ? Mar hočete strupiti življenje sebi in njemu. — Najino življenje je zastrupljeno. Pomoči ni nikjer. Tista senca, ti.sta senca ... ! Nihče je ne prežene. Oh, kaj naj Vam pripovedujem ? Štirinajst dnij sem jo obiskoval. Pisal sem njenemu soprogu. On je prišel na Bled, tri ure sta se po- govarjala. Ona mu je povedala vse, on tudi. On je dejal, da ne ra- zume, kaj se je zg^odilo in da zblazni, ona je rekla, da plava senca med njima, katere ne prežene nihče. Jokala se je, obtoževala se je, a vrniti se ni mogla. Dr. Mravlje jo je hotel enkrat posetiti. Hišna mu je povedala, da milostiva ne sprejema nikogar. Naposled je odpotovala. Pisala mi je, da gre v svet, v Egipt, Malo Azijo, kamor koli. Dobro ve, da ni prav, kar dela, a ne more 509 .si pomagati. Razum ji pravi, da se ni nič zgodilo, a okrog nje plava tista senca. Drnzega nič — le tista senca.. . Njen soprog- ne zahaja v nobeno družbo, postal je pravi mizan- trop. Dr. Mravlje briljira na vsakem plesu, na vsaki soreji . . . Ona se je pred kratkem ukrcala na angležki ladiji, ki je name- njena na Japonsko. Svojemu soprogu pi.še pogo.stoma. Včasih piše pa tudi meni. O »senci« ne govori nikdar, a meni se zdi vselej, kakor bi plavala nad vsakim njenim pismom.