Dopisi. Iz Šmarskega okraja. (Slovenščina.) Ljubimo, likajmo, vadimo ae v alovenščini. V nobenem jeziku niso aprvega lepo govorili; so se ga morali dolgo popred pridno učiti, ga piliti in lepšati. S težkim in vaestranakim trudom so ai ga ogladili. Posnemajmo jih, kjer je mogoče. V našem vrlo alpvenskem Šmarakem okraju moremo po zgledu Šoštanjčanov za korak dalje doapeti. Učiteljatvo je namreč vae narodno. Zakaj bi torej ne aklenili alovensko uradovati pri konferencah V Nikdo ne more ugovarjati, da ne razume, višji ae tudi ne amejo protiviti. Angeljčka 4. zvezek na 13. atrani navdušuje k temu koraku s to-le poveatjo: Ko je ceaar Sever kristjane preganjal, je bila tudi 8V. Perpetuva zatožena, da je kristjana in zarad tega v ječo vržena. Njen oče je bil _e nevernik, vendar je zelo ljubil svojo hrjer, aato hiti k njej v ječo ter jo prosi in jej zelo prigovarja, naj vendar pri aodniji ne reče, da je kristjana. da ne bode umorjena tako mlada. V ječi je atal vrč z vodo. Perpetuva vpraša oceta: ,,Kako imenujete to posodo?" ,,Vr5u odgovori oče, kaj pa jc potlej ? Zdaj se vzdigne svetnica in pravi aloveano: ,, Vrču ne moremo dati drugega imena; tako se tudi jaz ne morem drugače imenovati, kakor to, kar sem — kriatjana. Enako ae ne moremo in ne amemo drugače imenovati in kazati tudi mi, kakor Slovenci. Drugitn narodom je veaelje govoriti svoj jezik, kedar je le mogoče. Take poanemajmo. Brez potrebe ne govorijo po tuje. Govorimo še mi po slovenski pri javnih zborih. uradno pri učiteljskib. konferencah in zasebno ne iz sovraštva do drugih jezikov, ampak iz ljubezni do maternega. lz Konjic. Kaj pa je pomenil v soboto večer 15. t. m. krea na Konjiški gori in zaatava na gradu presvtl. kneza Windiachgratza ? Veaelje, katero se je s tem oznanjevalo tržanom in okoličanom, ker je princ v preuzvišeni in katoliški kneževej hiši mladega presvetl. kneza Hugo Windiachgratza in premiloative knezinje Kristine, rodom Auersperg narodivši se 13. marcija, v soboto popoldne sv. krat prejel na ime: Alfred, Veriaud, Gabriel. Da so k temu veaelju prišli v Konjice bližnja žlahta kneževaka — Windiachgratza in Aueraperga, to je razumljivo. Iati den se je tudi sklenila za ta zimski tečaj kuhinja airomašnih šolarjev; kjer je vaaki den dobivalo 130 učencev akoro tri in pol meseca opoludne toplo hrano in koa kruha. Tudi ae je 8totine drugih darov med tem čaaom ubogim razdelilo, v oblačilu in v knjigah. Te vse darove ao blagovolile dajati radodarne in miloative roke nekaterih. blagih gospa iz trga; črez vse pa ste se odlikovale baronica Vaj in preuzvišenamladag. kneginjaKriatina Windischgratz. Ta presvetla gospa je poaebno veselje imela biti med otroki, za to je opoludne rada med nje v knhinjo zahajala, ter jim je smehljaje kruh iz avojega predpasnika milostivo delila, ne glede na to veliko, da li so zadosti čedno oblečeni, ker ao ravno ubogi otroci. Kakor ai je nekdaj av. Elizabeta, tako je tačas premil. knezinja Kristina iskala pri otrokik in. ubogih nebeaa. Vse te tolikokrat obdarovene otroke so opoludne v šoli akupno zbrane g. katehet opomnili v pričo blagih goapd in gospodov na dolžnoat tivaležnosti do svojih dobrotnikov; ter so se vsi po šoli v cerkev podali k litamjam in. molitvam v zahvalo za prejete dobrote, alednjič pa 80 prosili, naj dobrotljivi Bog vaem dobrotnikom in darovnikom avoj blagoslov iu milost deli. Bog vaem plačaj! Iz Slatine. (N a š a n e m š č i n a») More biti vam je znano, da nam naši gizdavi Nemoi in nem.urji očitajo, da je slovenski jezik ,,bauern- sprache." Ne morem zato biti v tej zadevi tiho in akoravno sem že davno pozabil, kar sem se neki nekdaj iz nemške gramatike ueil o jezikoslovji, to pa še znam, da naši po-aili Nemci imajo v svoji nemščini veliko ,,ba_.ernspraclie.'/ Jaz imam pogosto priložnoal, da kaj takega slišim. Nedavno aem ae pogovarjal z nekim takim Nemcem in ta mi je rekel: k-eute bin ich lange geschlafen. Kolikor se moram še spomniti, bilo bi pravo reči: heute habe in lange geachlafen. Ravno ališim pogostoma: wir haben sich gut unterhalten, namesto wir haben una.. .. Tudi ne znajo razločiti allein in aelbst, kajti v slovenščini je beaeda ,,aam" za obe besedi. Potem ae pa sliši od teh ljudij: er wird ea schonallein thuen, nameato ner wird es selbst thun." Če mi pa, dragi bralci, tega ne verjamete, kako so naši nemčurji dobro v nemščini ,,ausbildani," naj bo Vam v dokaz tega ,,ortografija" naših posili Nemcev. Ni treba se dolgo ozirati, kmaln zapaziš, če prideš k 8v. Križu poleg Slatine na v8aki hiši neko tablico, da bi lahko mislil, da si tatn v Prusiji, na kateri bereš: Ortagemeinde hl. Kreutz Nr. — namesto hlg. Kreuz. Dalje ae obrnimo proti Rogatcu, tam vidiš ^Ortsgemeinde Terachisclie Nr. ? — Dalje, ako meni popotnik iz Slatine iti skozi Imence — mimo vile Haimcenove in memo b-leva Migličevega, gori proti Imenskemu potoku — da pride v Pernek in k av. Trojici, kaj zapazi? Tablo z napiaom: zur Bornegger hohe und hlg. Dreifaltigkeit. Ko sem prvokrat to tablo videl, bogme sem mialil, da to kaže kje v Nemčiji na kako gostilno, kjer so dobri gnjeti in klobaae, kajti pernečki hribček in Bornčgger hohe, tega pač ne more naših alatenskih Slovencev nihče razumeti, kaj to pomeni Bornegger. Vidiš, dragi bralec, take table 80 po in okoli naše Slatine javno razobešene. Jaz mislim, to je v nebo vpijoči greh. In kaj nam je storiti? Reči moramo: Oče odpusti jim, saj ne vejo, kaj delajo! Iz Ptujskega okraja. Naa gostilničarje na deželi vendar Ptujčani radi imajo, ker ao nam zopet avojo ,,einladungu poslali. To ao vam čudne glavice! Za vse reči, katere bi okraju k pridu bile, je mesto zamo zaae, ima avojo autonomijo, ao nobel. A nas bi pa potrebovali, da bi njim dolagali, ker oni dobo vedo, da na deželi nima nobeden gostilničar točarjev (ali kakor pravijo, kelnarjev) in ni ae njim bati, da bi morali za takošnje plačevati, kakoršnje si bodi atroške. To so ti zvite buče — naši Ptujaki krčmarji in šnopsarji. Oni ai mialijo: kmet si nor in plaeaj stroške, kateri se naberejo samo po mestnem okolji ali občini, kjer vse mrgoli takošnjih kelnarjev. Tedaj dragi slovenski gostilničarji, zberimo se in ako že po poatavi zadrugo moramo imeti, tedaj jo pa mi moraroo imeti, tedaj jo pa mi za se ustanovimo, saj nas je lepo število! Ne dajmo se našim napetnežem Ptujskim v koš poloviti. Naj imajo avojo mestno zadrugo. a nas ne potrebujejo, ako naa pri drugih koriatnih rečeh ne poznajo, zakaj bi njim pa aedaj dobri bili, samo toliko, da bi njim naš denar tjekaj noaili! Ne bodimo podlaga ptujčevi peti! Kateri je za to, da mi svojo zadrugo uatanovimo, naj to naznani v kratkem goatilničarju g. Josipu Lahu, v Cirkovcah, ^pošta Pragerhof. Iz Št. Jui*ja na j. ž. (Naši otroci.) Pri nas ni šolake dni o poldne božjega mira. Otroci ae drvijo semtertje in krieijo na vse preteze. Ni lehko drugače mogoče, kaj si pa naj spočnejo? Obleko in obutalo imajo alabo, da jih zebe, gret se nimajo kam hoditi, in ko bi jih puščali celi čaa v šoli, kdo bi jib. naj popoldne v gosti megli praha učil ? Nadloge imajo tedaj oboji tržani in otroci. Kako bi ae dalo pomagati? Nek veljaven mož je rekel: naj vpeljajo poldnevni poduk.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si