Hlapec Jernej in njegova pravica
Nii na vrata usmiljenja, na vrata pravice trkam, da se mi odpro na stežaj! Ni berač in popotnik, kdor je gospodaril stirideset let; ni brez doma, kdor $i je sam dom postavil; ni ma treba prositi kraha, kdor ie sam obdeloval prostrana polja. Ti, ki »i delal — tvoje je delo: to je postava! Našel bom pravico, dodeljana mi bo; če mi fe oi ne prisodite, sodniki ne-spametni, kriviini; velik je svet, mnogo /e sodnikov nad vami; nad vsemi pa je Bog. IV
Napotil se je k županu, ki je bil krčmar v Dolini. Spotoma je srečal Človeka, ki ni bil ne gospod, ne štu-dent, ne hlapec; oblečen je bil v čr-no, nosil je brado, vedel je to in ono, drugače pa je bil malopriden človek, ki ni imel ne doma, ne Ijudi; prika-zal se je časih, ker je bil rojen na Betajnovi, pa je nenadoma izginil bogvedikam; tudi vere ni imel in se ni odkrival pred cerkvijo.
»Poprašam ga, nevernikalc je po-mislil Jernej, in ga je ustavil. >Bog daj, Gostačev!« >Bog daj, Jernej!< »Ti, ki si učen in poznaš postave: tole mi povej! Štirideset let sem de-lal, postavil sem hišo, s svojim po-tom  sem pognojil polje in senožet: čegav je dom?«
črni študent je samo privzdignil obrvi in molčal.
»Takole je torej, premisli: štiride-set let sem delal na tem svojem do-mu; če tam poklekneš, natanko po-gledaš grudo, pa boš videl, da je rao-ja, pa boš spoznal mojo kri. Tudi če pogledaš na hišo, te bodo v mojem imenu pozdravljala tista zelena okna ...   Kako   torej   misliš ?«
Student je strmel in molčal.
Jernej je upognil hrbet globoko, nagubančil je čelo in položil kazalec na kazalec, da bi natanko razložil In razkazal.
»Tako je namreč! PriSel sem pred štiridesetimi leti — odkod? Iz Resja, se mi zdi — iz Resja sem prišel! Preveč nas je bilo, pa sem se na-potil; dolgo je že, tudi ne sanja se mi nikoli več, ne o materi, ne o bra-tih; in če bi nama zdajle prišli na-proti, bi jih ne pozdravil... Glej, in sem prišel in sem ustvaril tisti dom — tja poglej, tja pod klanec!«
Študent je pogledal in se je za-čudil.
»To je Sitarjevo... tam!«
»Katerega Sitarja, vprašam? Kod si se klatil, da ne veš? Umrl je, vče-raj smo ga pokopali! Jaz sam sem še ostal, poslednji gospodar!«
»Kam se je  izgubil mladi Sitar?«
»Ozri se, tam stoji, pred hišo; po-znam ga, ker stoji tako moško... Bog varuj, nič hudega o njem: do ber delavec bi bil, le malo prevec pije in nagle jeze je... Nikoli ga ne bom podil od hiše; naj se ščeperi v božjern imenu, saj je mlad!«
>Kako bi ga podil od hiše? On je gospodar po očetu!«
Jernej je nejevoljen stresel z glavo ter je široko zamahnil.
»Kaj blebečeš, puhla učenost? Nisem te zato ustavil na cesti! ... Dedič je in gospodar po očetu — še-ga je, tudi pravica morda, Bog bo že vedel. Ampak to je eno. Ali drugo je: štirideset let je delal Jernej, šti-rideset let je Jernej zidal, Bog je blagosiovil Jernejevo delo, da je ob-rodiip obilen sad, stoteren in tisoče-ren. Cegavo je delo, čegav je sad? —
to mi zdaj povej! Katera posvetna postava in katera božja zapoved je naredila, da nimam, kamor bi legel, ko sem nakosil sena, da bi bila, če ga nakopičim, gora višja od Ljub-ljanskega vrha? in da nimam skorje kruha, ko sem napolnil in nabasal egiptovske hrame z ržj6, pšenico ui ajdo? Učenjak, to mi zdaj  povej!«
študent je spoznal in razumel in se je veselo zasmejal.
»Jernej, tako je naredila posvetna postava: Jernej bo zidal hišo in ka-dar bo dozidal: gospodar na peč, Jer-nej čez prag; Jernej bo oral in bo sejal in bo žel: gospodarju žetev in kruh, Jerneju kamen; Jernej bo ko-sil in Jernej bo mlatil, Jernej bo spravljal sen6 in slamo, in ko bo na-polnil skedenj in podstrešje in hlev: gospodar na mehko posteljo, Jernej na trdo cesto; postarala se bosta go-spodar in Jernej: goepodar bo sedel na zapečku in si bo palil pipo in bo prijetno dremal; Jernej se bo skril za hlev in bo poginil na gnili stelji.
xaKO je nareana posveuna puattiva.. Božja zapoved pa je naredila: trpi krivico, Jernej, in kadar te udari so-sed na desno lice, ponudi mu še levo; in če ti ugrabi suknjo, daj mu še srajco!«
»Lažeš!« je vzkliknil Jernej. »Bog ni naredil krivicel«
Morda je seglo študentu socutje v srce, zakaj ni se več smejal.
»Jernej, ne prerekaj se o krivici in pravici, ne o postavah tn božjih zapovedih; tudi jaz sem se prerekal, pa zdaj nimam ne doma ne človeka, Hotel sem razložiti ljudem krivico sveta in postav, pa so me pognali na cesto, puntarja. Trpi krivico, Jer-nej, in je ne imenuj! Vrni se, pokle-kni pred gospodarja, skleni roke in ga prosi za ponižen kot tiste hiše, ki si jo sam postavil, za skorjo ti-stega kruha, ki si ga sam pridelal. Tako stori, pa boš ubogal posvetne postave in božje zapovedi!«
Jernej   je  počasi   zmajal  z  glavo,
»Krivico si trpel, pa ti je legla na srce, da govoriš nespametne in brez-božne besede. Ampak ker si trpel, stopi k meni, kadar boo truden in lačen: postelja bo tam zate in žlica!«
Tako je rekel Jernej, pri srcu pa mu je bilo hudo in težko.
In sta šla vsak po svoji poti.