548
SPREHOD  PO JUGOSLOVANSKIH IN TUJIH REVIJAH
Dvanajsta številka zagrebškega Foruma objavlja 15 pesmi Janka Glazerja v imenitnem prevodu Branimira Žga-njerja. Prevajalec je prispeval tudi celostransko beležko o našem pesniku. V njej je med drugim zapisal: »Janko Glazer, zunaj ožje domovine sorazmerno malo znani pesnik, je povsem samosvoja umetniška osebnost. Pravzaprav je most med nekdanjimi predstavniki moderne in novimi predvojnimi in povojnimi smermi, časovni razpon njegovega ustvarjanja pa se razteza iz let od začetka prve svetovne vojne do okupacije, izgnanstva v Srbijo in povojnih dni. V njegovi krajini, kjer je pogosto združil impresionizem z ekspresivno meditacijo, se zunanji opis zaobrne v pesnikovo notranje življenje. Iz Glazer-jevih pesmi dobesedno odmevajo klo-potci, diši grozdje, vidijo se štori, travniki, bulkve in krclji, v pesnikovih spominih pa se pojavljajo stari drvarji, ki starinsko ob delu polnem muk, služijo za vsakdanji obstanek, hkrati pa ljubijo ta gozd in jim je žal slehernega
drevesa. Pohorski človek je deloven človek, skromen in zadovoljen z malim. Iz pesnikovih stihov dobesedno vre vera v smisel življenja, čeprav kdaj pritečejo na dan tudi boli. Janko Glazer je iskren in nepopačen pesnik, krajinar in človekoljub hkrati, po snovi, ki se je loteva, pa povsem različen od številnih drugih pesnikov, ki so delovali v istem časovnem obdobju,« končuje Branimir Zganjer svoj skrbno pripravljeni hom-mage Janku Glazerju. Sicer pa najdemo v tej številki še skico nedokončane drame Marijana Matkoviča Med nebom in zemljo. Rafo Bogišič pa je prispeval splošen pogled na hrvaško književnost osemnajstega -stoletja (Čas razlik in nasproti}).
*
Sarajevski Izraz prinaša v enajsti številki prispevek Nikola Kovača Pojem realnosti v sodobnem romanu, v katerem raziskuje meje te kategorije tako v literarnih iskanjih po področjih zgodovine kakor v globinah človeške intimnosti. Z naslovom Potovanje, svoboda, Hazarji razmišlja Draško Redjep o delu Milorada  Paviča Hazarski  besednjak.
A. A.
Radomir Ivanovič pa objavlja razpravo Sprejemanje literarnega dela Prežiho-vega Voranca v makedonski književnosti. Radomir Ivanovič med dragim piše: »Sprejemanje Vorančevega književnega dela je mogoče obravnavati z različnih gledišč, vendar zahteva najsplošnejši pogled na to najprej umestitev Vorančevega dela v kontekst medvojne in povojne slovenske književnosti oziroma v kontekst literarnih umetnostnih in kulturnih dogajanj znotraj jugoslovanskih književnosti, kakor tudi poseben pristop k medsebojnim stikom slovenske in makedonske književnosti. Za to priložnost smo izbrali dva vidika te problematike: 1. preučevanje Vorančevega književnega dela v Jcontekstu socialističnega realizma in drugih slogovnih formacij in grupacij, ki so bile neposredno pred njim, ali pa so se uveljavile skupaj z njim (ekspresionizem, zenitizem, konstruktivizem, nadrealizem in druge) ter 2. razčlembo strukture Vorančeve pripovedi, prevedene v makedonski jezik, kakor tudi razčlembo določenega števila njegovih ustvarjalnih postopkov, ki so v neposredni zvezi s poetiko gibanja, ki mu je pripadal. Zaradi zapletenosti vprašanj, o katerih je govor, se zavedamo, da se niti tako ozko odbrane tematike ni mogoče povsem izčrpati, zavedamo pa se tudi, da je zelo težko zaznati vse vidike medsebojnih stikanj, spodbud in vplivov, ko gre za pretok idej, naj si bo v obliki ideološkega ali v obliki literarnega di-skurza. Samo po sebi je razumljivo, da je Vorančevo delo v največji meri sprejeto zaradi umetniških vrednot, ki so prvi pogoj za sleherno literarno sprejemanje in tako tudi sprejemanje v makedonski književnosti,« zastavlja svoje delo Radomir Ivanovič.
*
V 706. številki beograjskih Književnih novin lahko med drugim zasledimo
nekaj poezije Jureta Detela v prevodu Strahinja Šuljagica. Objavljeno pa je tudi prvo nadaljevanje iz dnevnika Dušana Pirjevca. Najzanimivejši odlomki iz tega dnevnika, ponatisnjeni iz Nove revije, bodo v prevodu Milana Borde-viča izhajali v tem časopisu še v dveh nadaljevanjih. Razpoke v spominu pa je naslov knjižne ocene romana Marka Uršiča Razpoke. Rada Ivekovič v tej zvezi med drugim piše: »Ne glede na to, s katere strani gledamo — iz celote ali iz razpok — se ne moremo ogniti temeljni podobi tako življenja kot mišljenja, to pa je določeno samoizkazo-vanje, hkrati pa neločljiva paradoksalnost. Z drugima besedama: splošna ne-reduciranost. Marko Uršič je filozof, logik, pa tudi pisatelj. Pri njem se te različne razsežnosti posrečeno dopolnjujejo. Med filozofi pripada tistim, ki dvomijo o možnosti meta diskurza in dokončne pojasnitve, ter zavrača pre-potentnost čiste idejne abstrakcije. Med logiki je razigrani estetik namesto suhoparnega teoretika. Med pisatelji je ohranil vso svojo filozofsko spraševanje in ga zmogel literarno oblikovati. Giblje se nekje na množičnih razpotjih in zapletih, nastalih iz sledov Heideggerja, indijske filozofije in Kafka, sodobne neprogramatičnosti in predanosti drugim (možnim?, fantastičnim?) tokovom zgodovine. Model za te zadnje so pri Marku Uršiču vzhodnjaška izročila, kakor so tudi za številne pisatelje približno njegovega rodu. Vendar z drugih področij njegovega dela (filozofije in logike, s katerima se ukvarja) vemo, da ne gre za običajno modno pisanje, ampak za področje, katerega pozna. Razpoke se na prvi pogled berejo kot nekaj zloslutno neobičajnega, unheimlich, zaradi nelagodnosti, ki jo pušča nemož-nost umeščanja časa, v katerem se pripoved dogaja. Potem se začnejo Jonovo trpljenje (v njem se prepoznamo) in težave z oblastjo in tedaj nam junak postane bližji, zlasti še, ko spoznamo, da je žrtev lastne nepojasnjene pozabe
549
550
Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah
kakor tudi zunanjih okoliščin, piše Rada Ivekovič v Književnih novinah.
V dvojni številki skopske Sovreme-nosti je z naslovom Kažipot v svojem in našem času objavljen govor, ki ga je imel Borislav Naumovski na ohridski prireditvi, posvečeni Grigorju Prliče-vu najpomembnejšemu makedonskemu književniku v prejšnjem stoletju, ki je sicer sprva pesnil v novogrščini. O Ibsnu in začetkih nove evropske dramatike piše Mateja Matevski. Brato-morilec pa je naslov novele Vidoja Podgorca.
Tretja številka skopskih Razgledov prinaša esej Danila Kočevskega o slikarstvu Dimitra Maneva, v katerem piše o razvoju, motivih in postmoder-nističnem  duhu  tega  slikarja.  Nataša
Avramovska piše z naslovom Nova razsežnost o pesniški zbirki Samosežig, ki jo je napisal eden najpomembnejših sodobnih makedonskih pesnikov Mihail Rendžov. Ivica Čelikovič pa ocenjuje pesniško zbirko Petra Bakevskega Obraz v času.
Tretja številka bratislavskega Rom-boida prinaša sestavek Karla Rosen-bauma Vračanja in perspektive, ki je bil napisan še pred kongresom Komunistične partije Češkoslovaške in v katerem utemeljuje nekdanjo tezo Ladislava Novomeškega, da sta pravi socializem in prava umetnost neločljiva in da se vzajemno navdihujeta. Ivan Sulik piše o slovaški književnosti med zadnjim in letošnjim kongresom Komunistične partije Češkoslovaške. Književnost številnih zrcal je naslov članka Ivana Slimlka o ruski sovjetski književnosti zadnjih dveh desetletij.