Pogovor s strugarjem Vlajkom Grahovcem
Navajen je biti med najboljšimi
Med ropolom stružnic, rezkalnih, vrtalnih, brusilnih in se druge vrste stroiev, ki jih je v velikem prostoro—strojni delavnici Indosa to-liko, da jih je nemogoče naenkrat zaobjeti z očmi, smo poiskali Vlajka Grahovca in ga za nekaj minut zmotili pri njegovem delu. Vlajko Gra-hovac se je namreč na letošnjem mestaem tekmovanju kovinaijev uvr-stil na dnigo mesto med strugarji, na republiškem tekmovanju, ki je bflo iunija na Ravnah, pa je bU med osemindvajsetimi tekmujoeimi sedmi. Na mestnem tekmovanju se je iz naše občine dobro odrezal se rezkalec Radojko Teofilovič iz Saturnusa. Bflje trejj^    ^
namenili pogovarjati predvsem o vti-sih s tekmovanj kovinarjev, a je be-seda najprej kar nekako sama nane-sla na osebne dohodke, saj je novi pravilnik, ki so ga v zvezi s tem spre-jeli prav te dni, med delavci Indosa zdaj najaktualnejša tema. Delavci v strojni delavnici namreč menijo, da razmerja v njem niso pravična. »Saj smo s plačo še kar zadovoljni, ampak vse ni v denarju, ki ga dobiš v roke, marveč tudi v razmerjih. Pri našem delu se umažeš, v prostoru je ropot, vročjna..., treba je biti natančen, treba je misliti, saj ne delaš vedno iste stvari,« je opisal zahtevnejše strani svojega poklica, katere bi jih po njegovem mnenju in po mnenju njegovih tovarišev, morale izenače-vati z nekaterimi deli v pisarnah.
Tekmovanja pa so zagotovo pri-jetnejša stran kovinarskega poklica, posebno za tistega, ki je uspešen.
movanja? nas je zanimalo.
Na tekmovanje v Ljubljani sem se prijavil sam. Tekmujem že šest let in bil sem že prvi, drugi in tretji. Na re-publiško pa sem se uvrstil z mestne-ga. Tam sem bil sedmi. Vendar opa-žam, da imajo na republiških tekmo-vanjih veliko prednost domačini — ne le pri strugarjih, tudi pri drugih kovinarskih poklicih. To pa ni v redu. Pri teorip na primer, ki nikakor ni lahka, so domačini dobili kar vseh 300 možnih točk.
Se posebej pripravljate za tekmo-vanja?
Za praktični del ne. Strugar sem že 15 let; sem specialist strogarin delam v IndoMi najzahtevnejša dela. Težja je leorija, v njej je tudi preccj novega, s čimer pa nisem na tekočem. Zanjo ima,m knjigo, ki jo prej malo pogle-dam.
Kakšna pa so videti tekmovalna
Vlajko Grahovac ob svoji stružnici (Foto: D. J.)
srečanja kovinarjev? Kdo se jih ude-ležuje?
V   glavnem  se   srečujemo  sami »stari mački« iz Krškega, Maribora, Novega   mesta...   Večinoma   smo tnlajši Ijudje.
Povedali ste, da gre pri teoretič-nem delu za reševanje nalog. Kako pa je pri praktičnem preizkusu?
V   roko  dobiš  lisbb,  po  kateri moraš napraviti izdelek. Vsi delamo enakega. Cas je določen. Točkujejo se točnost, estetski videz, centrič-
nost, paralelnost, kvaliteta, ekono-mičnost, obraba orodja, čas izdela-vc...
Kaj pravijo vaši sodelavci o tek-movanjih, o uspehih, ki jih dosegate na njih?
Nisem bil edini, ki se je iz Indosa udeležil mestnega tekmovanja kovi-narjev. Pet ali šest nas je bilo samo strugarjev. Seveda me potem sode-lavd povprašajo, kako je bilo, cenijo te dosežke.
D. J.