Naše kričeče razmere. palje.) Oglejmo si vojaški, dubovski pa tudi uradniški stan, kako spo-tujejo oni stanovsko disciplino. Nižji častnik ne ugovarja nikjer in nikoli višjemu, četudi bi imel ta pravico zagovarjati se, rajši molči in potrpi, kar mu je šteto v zaslugo. Kdo je že sliSal, da bi se župnik in kaplan kregala in smrtno sovražila, da bi to bilo očitno in znano po vsi župniji?*) Ako pride med njima kaj navskriž, si povesta to na štiri oči in med štirimi stenami. Kar jima ni prav, drugi ne vedo o tem prav nič, in če bi se tupatam kaj pozvedelo, se potlači vse. Na isti način se opazuje lepo sporazumljenje *) Fonekod tudi! Uredništvo, med uradniki. Kako pa med nami? Po enorazrednicah je najlepše sporazumljenje, ker se sam s seboj ne more nihče kregati, prepirati in sovražiti. Drugod pa ni povsod takega sporazumljenja. Za malenkost se pride večkrat navskriž, medsebojno kolegijalno občevanje je pretrgano; poprej so bili vedno skupaj zunaj šole in doma, sedaj je pa že vsi občini znano to medsebojno sovraštvo. Takšno vedenje traja večkrat mesece, leta in celo dlje časa. Nihče no.e [odjenjati in se ponižati. Ali je to lepo? Ali je to zgled mladini in občanom? Ali to imponira znabiti našim nasprotnikom ? Ali daje to tebi in našemu stanu ugled? Spoštujmo se sami, če hočemo biti spoštovani! Svojo stanovsko organizacijo moramo kazati doma in povsod; v lepem sporazumljenju eden z drugim. Nikoli ne smemo dati povoda, da bi se naši nasprotniki veselili naše nesloge. Posnemajmo druge stanove in imejmo vedno in povsod pred očmi svojo stanovsko organizacijo, na katero moramo biti vedno ponosni v svojo čast in spoštovanje! Omenili smo že, kakšen naval s prošnjami in priporočili nastane ob kaki na ugodnem kraju z lepim in zdravim stanovanjem razpisani službi. Sedaj po uvedenem statusu je hvala Bogu sicer nekoliko boljše v tem oziru, vendar je prosjačenje še v modi. Najhujši je pritisk s kmetov v mesta, ali pa radi prostornega, zdravega in lepega stanovanja. V mesta ne moremo priti vsi, saj je službovanje na kmetih ravno tako važno kakor po mestih. Tja žele priti zlasti učitelji z mnogobrojno družino radi odgoje svojih otrok. Odgoja otrok je vsakemu očetu velike važnosti, posebno velika skrb za drage otročiče je za učitelja brez imetja. Brez denarja, da, ker imovite učitelje bi se lahko naštelo na prste ene roke, takisto bi se lahko nastelo kapitaliste med nami. Mi smo po večini vsi siromaki. Imetja nimamo, denarja pa tudi ne. ,,Saj imaš učiteljsko plačo, kaj boš tarnal?" poreče kdo. Naša u.iteljska plača je prevelika, da bi kdo ob nji umrl, premajhna pa, da bi ob nji živel dostojno. Ako ima pa učitelj otroke (in teh ne malo, veliko jih ima navadno, ker Bog rad blagoslavlja učiteljski zakonski stan) takrat je učitelj velik trpin. On sam kot odgojitelj bi rad videl tudi svoje drage odgojene. Odgoja je pa nekaj dragega, zanj nekaj predragega, ker nima več plače, kakor za svojo osebo, ne pa za družino, še manj pa za odgojo svojih otrok. Ako hoče učitelj s kmetov odgojevati enega ali več svojih otrok na kaki šoli v mestu, mora sam doma stradati, in z njim tudi njegovi otroci po šolah. Stradati in ves dan poučevati v šoli, to ve povedati le učitelj-trpin z družino in z otroki v svetu po šolah, kako krasno je to življenje! Pritisniti je treba pas črez ledja ter delati pridno od jutra do večera in od večera daleč v trdno noč dan za dnevom. Da, tudi ponoči mora delati učielj, ker ga silijo k temu priprave za drugi dan, popravljanje nalog in brezštevilni uradni spisi. Vsak dan mora delati tako, ako hoče imeti uspehov pri pouku in zadostiti vsem terjatvam. Ni čudo, da se učitelj mora poniževalno klanjati ter beračiti za stranske dohodke, ki mu navadno jemljejo obilo časa in s tem čas do vestnega izpolnovanja dolžnosti. Ako ni v šoli uspehov, kdo je kriv? Umreti ne mara nihče, jesti je treba vsaj trikrat na dan, obleka in obutev mora tudi biti. Ker pa ni denarja ali dovolj velike plače, je treba iskati dohodkov drugod, četudi šola trpi pri tem: glad ima hude zobe. Ako pa ni dobiti stranskih dobodkov, je primoran delati dolgove, dokler mu hoče kdo kaj dati. Kaj je dolg za vsakega človeka, to menda ni treba posebej razkladati. Kdaj bo ugodno rešen tisti §, ki se glasi, da imej učitelj toliko plače, da mu bo mogočeživetistanuprimerno?*) Velike važnosti za vsakega posameznega človeka z dražino ali brez nje je stanoyanje. Suho, prostorno, zračno in svetlo stanovanje je zdravo, brez teh svojstev pa nezdraro. Zdravje je za človeka najimenitnejši pogoj za ob3tanek. Kaj pomagajo bogatinu milijoni, ako je priklenjen 8 hudo boleznijo za vse življenje na posteljo? NajveSji siromak na .svetu z zdravimi udi, s katerimi si more služiti vsakdanjega kruha, je srečnejši od njega. Nad polovico, pa tudi več svojega življenja prebijemo po stanovanjih. Stanovanje je torej nekaj posebno važnega za nas. Kakšna pa so naša stanovanja? Bože moj ! Ponajveč so bedna, nič vredna, vlažna, majhna in sploh nezdrava. Le malo je učiteljev, ki so tako srečni, da stanujejo v priležnih in zdravih stanovanjih. Zakon nam sicer določnje število prostorov naših stanovanj, ali kakšna naj bodo ta, o tem ni besede v njem. Vsak učiteljvoditelj mora imeti po šolskem zakonu dve sobi, kuhinjo, klet, drvarnico in pisarnico za uradovanje. Dve sobi mora imeti torej učitelj, in če sta ti dve sobi kurnikom podobni, dve sobi sta rendarle. Poznamo učiteljevo stanovanje, ki ima dve tako majhni sobi, da ni mogoče nikamor postaviti postelje, da bi bilo mogoče odpreti vrata na stežaj. Zidovje je tako vlažno, da voda teče pozimi na tla. Radi pomanjkanja učiteljev in krasnega stanovanja je to slavno učiteljsko mesto nezasedeno, in v učiteljevem stanovanju je bil nekaj časa — ako je še, ne vemo — konzum. Brezštevilno učiteljskih stanovanj je vlažnih. Kako vplira vlaga na človeško zdravje, je znana reč. Pa tudi nepriležnih stanovanj je mnogo, in sicer takih, da so sicer suba, pa premajhna, temna, nizka ali ločena tako, da je kuhinja s čumnato in kletjo v pritličju, dve sobi pa v nadstropju. Ni čuda, da imamo taka stanovanja. Ko so šolo zidali na novo, ni bil nastarljen tam še nobeden učitelj, kmet pa gleda vedno in povsod, kako bi kaj napravil z majhnimi stroški. Načrti morajo biti sicer napravljeni in odobreni, pa kako se ti delajo in odobrujejo, nam je znano prav dobro. V novejših časih se sicer gleda nekoliko bolj na dostojno zidavo šol, stara šolska poslopja, katerih je največ, so pa skoraj pod ničlo. Ako zahteva učitelj popravo stanovanja radi vlage ali razširjenja šole radi obilnega števila otrok, gorje mu, prestal in preslišal jih bo toliko, da bo to pomnil za vse življenje. Za učitelja mora biti vse dobro, čeprav mu gnije v stanovanju oprava radi vlage, on mora biti tih, ker ima stanovanje brezplačno, čeprav mora plačevati od njega pristojbino. Takšna stanovanja imajo učitelji-voditelji na enorazrednicah in večrazrednicah. Kaj pa učitelji in učiteljice? Ti pa ne potrebujejo stanovanja! Kdo bi še zanje skrbel? — Človek v resnici ne ve, kaj bi rekel. Torej samo eden ima pravico do stanovanja v šoli, vsi drugi pa nič. Sam si ga mora plačati, ako noče bivati pod kapom. Z mastnimi dohodki, ki ne zadostujejo še za živež ne, si mora iskati in plačevati sam stanovanje. Ni čuda, da dezertirajo učitelji in da jih je vsak dan manj, saj mora priti pri takih razmerah tudi do tega, da jih sčasoma nič večnebo. — Ne čudimo se torej, da je takšen naval in klečeplaztvo za razpisano službo s priležnim in zdravim stanovanjem. Ako hočejo imeti učiteljev, jim bo treba dati poleg zdravegain primernega stanovanja tudi *) Poklicani faktorji ne vedo, da eksistira ta paragraf. Poklicani faktorji si aamo ubijajo glave, kaj bi nam še vse naložili na rame, da bi naa prej vrag vzel, a omenjeni paragraf temeljito ignorujejo. Kraano je naae življeDje! Uredništoo. vclik kos kruha, ki ga bodo glodali z lahko in mirno vestjo sami in njihove družine, drugače se obeta na šolskem polju velik polom. Naši predniki, ki so bili v pravem pomenu hlapci onih ljudi, kateri nam jemljejo še vedno ugled in spoštovanje, kjer le morejo, so bili grob^kopi učiteljskega ugleda med našim ljudstvom. Z borno hlapčevsko plačo so bili učitelji mežnarji, orglavci in poljedelci. Več izmed njih si je štelo v veliko čast in srečo, da so bili celo občinski tajniki. Kakor je pihala sapa iz farovža, so morali ti trpini živeti, delati in se vesti. Farovška kuharica jim je bila gospodinja, duhoven pa gospodar. Ako se je zameril enemu ali drugemu, mu je bilo gorje. Ne čudimo se, da je prišlo do tega, da je bil učitelj v zasmeh pri ljudstvu, in ta zasnjeh in preziranje je prišlo v kri in meso na.emu narodu. Bodi učitelj še tako delaven, značajen, lepega vedenja in z vsemi dobrimi lastnostmi, ima vendar pri preprostem ljudstvu farovška kuharica več ngleda kakor on. Zakaj pa tako? Ker je nčitelj še vedno siromak, kakršen je bil nekdaj. Naše ljudstvo ima v čislih in veljavi le take ljndi, ki imajo kaj pod palcem, naj bodo potem ti kakržnega zna.aja koli bo.ejo: čislani so in spoštovani, ker imajo denar, ker niso odvisni od nikogar in nobenemu podložni in v strahu. Denar je bil in bo sveta vladar. Zlatemu teletu se klanja še vedno ves svet. -Ta pa vidi vse prečrno," poreče kdo, nsaj žirim med ljudstvom in uživam ugled in spoštovanje, to ni res tako." Uživaš res ugled in spoštovanje, dokler vlečeš z roko po dlaki navzdol, dokler ne prideš s tem dobrim ljudstvom navskriž v kateremkoli oziru. Ako pa ne moreš ali nočeš tako plesati, kakor ti drugi godejo, videl boš kmalu, kje je tvoj ugled in tvoje Bpoštovanje. V posmeh in zaničevanje boš občini, čeprav nisi napravil nobenemu nič slabega. To poizkusa lahko vsak zaveden in napreden učitelj v sedanjih pasjih časih. Na preprosto ljudstvo se ne smemo ozirati, poreče drugi, ker je nevedno in preprosto, potrpeti se mora res veliko, a v zadoščenje imamo ugled in spoštovanje pri omikanih ljudeh. Motiš se! Ti res priznavajo celo javno naše trudapolno delo, važnost Ijudske omike in našega stanu, ko pa pride čas, da bi nam pokazali tudi javno to priznanje, se vse to prekucne v preziranje. Navedemo naj samo eden zgled. Objavimo ga prihodnjič. (Konec.)