707
SLOVENSKA. - PREVODI.
Pavel Bourget: Razporoka. (V slovenščino prevel A. Kalan. I. zvezek „Leposlovne knjižnice".   Založila „Katoliška Bukvama". Ljubljana,   novembra 1906.)  I. zvezek »Leposlovne knjižnice"  prinaša prevod znamenitega romana francoskega pisatelja, člana francoske akademije  znanosti,   Pavla Bourgeta   „Un di-vorce". (1905.)   Predno ocenimo delo   samo, obrazložimo celo literarno delovanje Bourgeta, ki je eden izmed najslavnejših   modernih   pisateljev Francoske. Bourget je prvi, ki je začel boj   proti  Zolinemu   naturalizmu in je njegov vpliv tudi stri. Že leta 1873. je Bourget, star   komaj   21   let,   obsodil Zolino    literarno    delovanje. Proglasil   je v oni   d6bi, ko je Zola še neomejeno vladal, načelo, da naj roman goji ljubezen do „ boljšega življenja", opisuje „lepe značaje" in povzdiguje ona čuvstva , ki v nas „okrepijo moč   in veličastvo idej". Zola je tedaj ravno izdal svojo" „naravno   in socialno   zgodovino"  neke   rodbine iz d6be drugega cesarstva, „La fortune de Rougon",
„La   curee"  in '1. 1873.   „Le                  Pavel Bourget.
ventre de Pariš". Bourget je ta dela ostro obsodil. „Priznana resnica je", piše, „da slog in manira odkrijeta svojstva in najglobljo naravo duha; iz tega stališča se nam Zola razodeva kot človek, za katerega notranji svet ne obstoji . . . Smili se nam francoski jezik, ki ga je Zola tako strašno pokvaril, tisti jezik, o katerem je dejal neki pisatelj, da že sam6 njegov izgovor zapušča na ustnicah žena smehljaj . . . Junaki Zolinih romanov se dele zgolj v dva razreda : eni, Saccard, Renee, Ma-xime, so podli, pohotni in lakomni, drugi, Silvere in Florent, bolni otroci, ki kakor v sanjah   pohajkujejo   okoli   ter   se   tope  vsled
krivih idej v ginjenosti . , . Pri Zoli opazujemo manijo, vriniti naravoslovje v umetnost s tem, da mesto moralnega razmotrivanja uporablja fizijološke probleme. To je umetnost, ki ji ni mar za lastno dostojanstvo, kajti kraljestvo euv-stev, kjer vlada umetnost, bo vedno nedostopno naravoslovnemu raziskavanju, ki ne more nikdar razkrojiti bogate duše."
To je bil  prvi  nastop Bourgeta.   Bourget je bil rojen 1. 1842. v Amiensu in  takrat,   ko je nastopil   proti Zoli,  je bil licenciat  lepo- -slovja na pariški Sorboni.   Pisal je  izpočetka razen par pesmi večinoma le literarne kritike, kjer mu je bil vzor Taine. Že takrat se je poglobil v psihološke študije, ki so mu pozneje pripomogle do tega, da so ga   imenovali najboljšega psihologa med modernimi pisatelji. In res — Bourget je opisal žensko dušo tako, kot morda nihče pred njim. Njegovo   svetovno   naziranje  se je tedaj naslanjalo na Taina. Bil je pristaš neke evolucijske teorije,  ki opazuje   človeške strasti   počenši od neznatnih kali do tiste točke, kjer strasti prikipe do   viška in izzovejo konflikte med posameznikom in družbo. Iz tega je nekako empiriško   izvajal   stalne   zakone ter neko pozitivistiško moralo, ne da bi zašel v naturalizem, ki mu je bil do dna duše zoprn. Medtem je bil Zola izdal „Germinala", „Ubijalca",   „Nano"  in  „Njih ekscelenco Ev-gena Rougona". Zola je bil na vrhuncu svoje slave.   Bourget pa je sklenil   sistematično   iz-podkopati njegov vpliv   in vsako leto,   kadar je izdal Zola kak   naturalistiški roman ,   ki je opisoval   posebno  življenje  nižjih   slojev,   je Bourget izdal psihološki roman iz višjih krogov. Bourget je v njih   opisoval   ljubezen v vseh njenih   nijansah.   Tako so nastali   od 1. 1884. do 1889. romani: „Irreparable", „Cruelle
45*