Za poduk in kratek 6as. t Anton Weixl, vrl Slovenec. Hvaležnost me veže, postaviti s temi vrsticami v »Slov. Gospodarju« skromen spominek vrlemu možu, kateri je bil od počotka, pa dokler je mogel, zvest naročnik tega lista, po katerega načelih se je vedno držal jn tudi z vso odločnostjo ta načela po svojih močeh zagovarjal. — Pokojni Anton Weixl se je rodil dne 19. maja 1819 v Cirkovcah na Dravskem polju od Jož. Weixla in Marije, roj. Lorbek. Oče je bil veleposestnik ter imel lastno kovačnico. Dva sinova Karol in Janez sta bila odločena za študiranje, prvi je postal jurist, a drugi dekan pri Sv. Barbari v Halozah; a naš Tone se je moral odločiti za kovačnico. Bil je bistra glavica, a vendar mu je takratna domača Sola prizadevala mnogo težkoč, ker je bila popolnoma nemška. Kot kovač je bil blagi pokojnik spreten in vesten delavec in s svojo bistroumnostjo popravil in izumil marsikaj novega drugim kovačem v vzgled in vspodbujo. Bil je prvi, ki je začel v teh krajih izdelovati železne pluge, katere je prodajal ne le v veliko domačih krajev, nego tudi na Koroško in celo na Ogersko. Ko je domačijo prevzel njegov starejši brat Miha, postavil si je on svojo hišo na koncu vasi, kjer je imel kovačnico, ter v kratkem dobil krčmo, katera je zaslovela daleč okrog, ne samo radi poštenosti in uljudnosti pokojnikove in njegovih domačih Ijudij, nego tudi radi izvrstne kapljice. Pokojni Anton Weixl se je oženil z ravno tako blago ženko, istega usmiljenega in blagega srca, kakor je bil on, namreč s Kunigundo, roj. Schmirmaul, katera mu je bila zvesta in Ijubezniva družica do njegove itak še prezgodnje smrti. Pokojni Anton Weixl je bil lep vzgled vsem vaščanom kot soprog in oče. Z odkritosrčno Ijubeznijo je ravnal tako s svojo soprogo in milimi mu otroki, katerim je preskrbel boljšo odgojo po mogočnosti, da so si mogli na lahkeji način pridobivati svoj vsakdanji kruhek. Najstarejši sin je živinozdravnik v Račah, drugi je žal, vsled bolezni, že umirovljen nadučitelj iz Kamniee pri Mariboru, tretji je gostilničar pri Virantu v Ljubljani in četrti otrok je soproga gosp. učitelja Juga. Kot gospodar je bil Weixl vzgleden poljedelec in vzoren živinorejec. Na polju so se njegove njive od daleč ločile od sosednjih po bujnej rasti žita; živino je imel vedno najbolje pasmine. Pokojnik se ni držal, kakor je takih žal, še dandanes preveč, po starem kopitu, nego dobro uvidevši, da napreduje ves svet, prepoznal je, da je treba v vsakem oziru, osobito pa maloštevilnemu, kruto tlačenemu slovenskemu narodu napredovati, ako se hoče jedenkrat popolnem znebiti brezusmiljenega tlačenja tujčeve pete. V občevanju z Ijudmi je bil pokojni Weixl jako prijazen z vsakim brez razločka stanu in narodnosti; bil je črez vse gostoljuben, osobito ga je vsikdar razveselila slovenska pesem. Lepo slovensko petje je ljubil črez vsako veselico, o čemur smo se imeli bivši mariborski dijaki osvedočiti pri več priložnostih. Takrat ni maral, ako ga je prišlo na mizo več, kakor za potrebo, tudi sam je ljubko pel in dostikrat zraven zacitral prav prijetno. - (Konec prih.) Smešnica. Neža in Špeta se srečata pred tednom dnij pred loterijsko nabiralnico, kjer so bile v oknu izpostavljene državne srečke, vredne 2 gld. Nekaj časa si jih ogledujeta, nato reče Neža: »Ti, jaz sem se dolgo jezila na krone; zdaj se ne bom več; so pa res izvrstne, glej, za 2 gld. lahko dobiš 160 tisoč kron!«