Boris Vezjak
Hervardi, Valenčič in vprašanje rasizma
Ali je o nekaterih ekstremnih nacionalističnih in desničarskih organizacijah utemeljeno reči, da so rasistične, ne da bi vas te lahko kazensko preganjale? Dve sodbi v primeru organizacije Hervardi, ki se je odločila preganjati novinarja Mladine in pozneje RTV Slovenija, Erika Valenčiča, nazorno nakazujeta, da je to mogoče.
Valenčič je bil v začetku leta 2015 zaslišan na državnem tožilstvu zaradi suma izdaje tajnih podatkov v dokumentarnem filmu Koalicija sovraštva. Branil se je z molkom, na vprašanja ni odgovarjal. Že vrsto let pa se, tako kot v navedenem filmu, ukvarja z obstojem domačih ekstre-mističnih organizacij - tako je za Mladino 22. aprila 2010 napisal članek z enakim naslovom (Koalicija sovraštva), v katerem je ugotavljal, da je v Sloveniji zaznati širjenje neonacističnih in podobnih rasističnih skupin. Po njegovem večino druži organiziranje pod pretvezo ali krinko domoljubja. Še več, te skupine dobro sodelujejo med seboj in tudi z neonacisti iz tujine. V Mladininem članku je naštel naslednje: Blood&Honour, Headhunters Domžale, Slovenski radikali, Tu je Slovenija in Hervardi. Pri zadnjih dveh je dodal pridevnik »rasističen«. Valenčič je zanje zelo decidirano zapisal: »A v osnovi so rasisti in nestrpneži.«
Pripadnike društva Hervardi je zmotilo, da jih je označil za rasiste, ki širijo sovraštvo do priseljencev, muslimanov, Romov, gejev, Afričanov, Hrvatov in »radikalnih levičarjev«. Zato je Andrej Šiško, predsednik Zveze domoljubnih društev Hervardi, v njihovem imenu vložil ovadbo. Potem ko je novomeško okrožno sodišče Valenčiča oprostilo, se je podobno zgodilo tudi na višjem sodišču, ki je potrdilo začetno sodbo prvostopenjskega sodišča. Zdi se, da je pri tem sledilo načelu, da v novinarjevem zapisu ni zaslediti namena zaničevanja, da temelji na novinarskem in s tem raziskovalnem delu. Ker je odpadel razlog, po katerem bi lahko bil obdolžen kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ker takšnega namena obtoženec ni mogel imeti, je njegov zapis o društvu Hervardi lahko kvečjemu nežaljiva vrednostna ocena.
Ne glede na sodbi, za kateri je izrecno rečeno, da se ne ukvarjata z resničnostjo podanih opisov, tj. dejstvom, ali so Hervardi dejansko rasisti in nestrpneži, pa si velja ogledati, ali je takšna trditev resnična in utemeljena. Povedano drugače: da bi nekomu smeli reči, da je rasist, bi morali znati tudi utemeljiti, ali je takšna opredelitev resnična. Danes za rasizem ne velja preprosto le klasično sklicevanje na večvrednost ene rase nad drugo, nov neorasistični diskurz zaznamuje t. i. rasizem brez ras. V tem tiči eden temeljnih nesporazumov v vsakdanji govorici,
Boris Vezjak i Hervardi, Valenčič in vprašanje rasizma
kjer je kvalifikacija rasizma velikokrat zožena na »nestrpnost do drugih ras« - takih situacij v ožjem pomenu pa je bistveno manj v manj »heterogenih« okoljih.
Prostor t. i. rase je v sodobnih družbah zasedla kultura. Vzemimo domač primer: Romi imajo status priseljencev, nekoga, čigar kultura je radikalno drugačna. V Nemčiji in Avstriji se zaradi denacifikacije po vojni tako rekoč ni smelo omenjati ras. Medtem ko so se drugod, npr. v državah zmagovalkah (in tudi v Sloveniji), dijaki in učenci učili o obstoju treh ali štirih človeških ras, nemški in avstrijski kurikulumi niso dopuščali takšnega poučevanja. Kaj nam pove ta zgodba? Da je lahko neki element, npr. denacifikacije, odločilen za to, koga smemo ali ne smemo označiti za rasista, in da je to v nekaterih okoljih lahko obravnavano z večjo mero strogosti kot v drugih, saj bi to pomenilo, da nekoga laže označimo za privrženca nacizma. O dveh temeljnih načelih učinkovanja rasizma izrecno govori Michel Wieviorka (1995: 42-45), ko opisuje dve logiki: prva je razlika/čiščenje-očiščenje/eksterminacija; druga je neenakost/ dominacija/izkoriščanje.
Prva logika je diferencialistična in s tem opisljiva kot neorasistična: pri njej gre za domnevo, da obstaja ireduktibilna kulturna razlika, ki tako rekoč nujno implicira ukrepe, s katerimi bi ustrezno zaščitili kulturno skupnost in njeno identiteto pred vdorom drugih, »nečistih« kultur. Temu bi lahko sledilo mešanje, ki je prava domnevna nevarnost za obstoječo kulturo - če se mešanje ne ustavi in je preveč obsežno, so reprezentanti drugih kultur dojeti kot tujek, ki je potreben očiščenja, in končno zaradi ogrožajočosti tudi eksterminacije.
Tej nasprotna pa je logika neenakosti, ne razlikovanosti. S poudarkom na različnih izhodiščih se odvije hierarhično razmerje, ki je lahko le razmerje hegemonije in gospodovanja enega nad drugim, višje rase nad drugimi, kakršno je bilo npr. zgodovinsko obdobje suženjstva v Združenih državah Amerike. Poudarek na tej logiki torej ni v izločitvi, očiščenju, temveč v dominaciji, podreditvi in ustreznem izkoriščanju. Tudi Etienne Balibar (1991: 39) ponuja podobno delitev, ko govori o ekskluzivnem in inkluzivnem rasizmu: lahko bi rekli, da je prvi rasizem eksterminacije, medtem ko je drugi rasizem zatiranja ter eksploatacije. Zato v dihoto-miji klasični rasizem vs. neorasizem največkrat zadnji nastopa v vlogi ekskluzivnega in s tem eksterminacijskega rasizma.
Za društvo Hervardi je značilno, da je njegova produkcija objav in izjav v največji meri vezana na njihovo spletno stran: ko gre za rasistična, nacionalistična in nestrpna stališča, so ta največkrat stvar objavljenih besedil. Zaznati je močno željo po obširnem, včasih celo kvazi-znanstvenem argumentiranju, česar velikokrat pri sorodnih organizacijah ne najdemo. Vendar želja ali poskus argumentiranja še ničesar ne pove o uspešnosti argumentov. Prav tako velja poudariti, da Hervardi skrbno spremljajo sleherne medijske in druge zapise o samem sebi in se nanje že skoraj sistematično odzivajo. Zato ovadba proti Valenčiču in drugim avtorjem ni bila presenečenje.
Znano je, da je leta 2005, v času mandata Janeza Janše, državni Urad vlade za informiranje za njihovo delovanje celo namenil 500.000 tolarjev, ker so v njem prepoznali »društvo za ohranjanje domoljubnih tradicij«. Njihova stališča do drugih narodnosti, multikulturnosti in še zlasti Romov, o katerih so se silovito veliko izrekali, bi lahko na kratko predstavili na naslednji način.
Prvič, Hervardi so proti multikulturnosti, dojemajo jo kot grožnjo. Najlaže jih je citirati: »Multikulturnosti pri nas ne podpiramo, ker se zavedamo, da ogroža obstoj slovenskega naroda in kulture. Zanjo je dovolj prostora drugod na našem planetu, mi Slovenci pa lahko človeštvu damo več, če ostanemo to, kar smo, in ne multikulturni kozmopoliti.« (hervardi.com, b. d. a) Vidimo lahko, da Hervardi s tem zagovarjajo ekskluzivno monokulturnost, kar je očitno ena od potez neorasističnega diskurza.
Drugič, Hervardi generalizirajo s tem, da govorijo o privilegijih drugih narodnosti ali etničnih skupin. Naj citiram: »Kaj bi naredile socialne službe, če bi šlo za slovenske otroke, ki bi živeli v enakih razmerah, kot so v tem primeru ciganski? Preprosto odvzele bi jih njihovim staršem! Zato, ker so kršili zakonodajo in seveda s tem tudi pravice otrok! V primeru Ciganov
168
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo i 260 | Rasizem: razrezani svet
tega te iste socialne službe niso storile! Čemu ne?« (hervardi.com, b. d. b) Za tak diskurz je značilno apeliranje na čustva neenakopravne obravnave, ogroženosti »domače«, slovenske kulture (pred Romi, ki jih Hervardi striktno imenujejo Cigani), domnevno prevelika toleranca do njih in posledično manjvredni status Slovencev. Gre za standardno potezo nacionalističnih zaklinjanj, v skladu s katerimi je »domači« narod zatiran, potlačen, manjvreden, trpeč in bi se moral upreti tuji »rasi«, kulturi, etnični skupnosti ali »tujcu«.
Tretjič, Hervardi vnašajo t. i. reverzno diskriminacijo, češ diskriminirani smo mi, ne oni. Postopek reverznosti je zanimiv, ker implicira, da je žrtev rasne diskriminacije slovenski narod, ne kdo drug, s tem pa tisti, ki diskriminacijo izvaja. Tako so med drugim zapisali: »Ali ne gre ravno v tem primeru za diskriminacijo na etnični oziroma rasni podlagi? Slovencem otroke ultimativno odvzamejo, Ciganom ne! Kdo je torej diskriminiran?« (ibid.) Temu se nato pridruži apeliranje na čustva sovraštva skozi občutke neposredne ogroženosti: »Očitno je tudi, da je bolje biti Cigan kot pa Slovenec! Slovenca bodo za lažjo obliko kaznivega dejanja zaprli, Cigana za hujšo pač ne. Kdo je torej diskriminiran?« (ibid.)
Četrtič, Hervardi uvajajo distinkcijo med »integriranimi« in »neintegriranimi« Romi. Ob tem šteje za integracijo izključno sprejetje slovenske kulture. Kot pozitiven primer je podan primer Ota Pestnerja, ker poje pesem Slovenec sem. Citat spet pokaže, da imamo na delu neorasistični inkluzivni oziroma asimilacijski govor: »Na eni strani imamo integrirane 'neprave Cigane', ki se obnašajo povsem enako kot drugi državljani Slovenije.« (hervardi.com, b. d. c) Na drugi strani so »'pravi Cigani', tisti ki se ne želijo oziroma se nočejo integrirati v družbeno okolje, ker so prepričani, da z integracijo prenehajo biti Cigani.« (ibid.) S tem se jim zapiše stališče, po katerem so pravzaprav pravi Romi (po njihovem Cigani) vedno neintegrirani. Kakorkoli se že trudijo, če bodo integrirani, kar je eksplicitna zahteva, s tem torej ne bodo več Romi. Ni presenetljivo, da na spletni strani Hervardov mrgoli negativnih opisov. Romi da so skrajno necivilizirani, njihova naselja so pravo zbirališče kriminala, kjer lahko najdemo vse, od drog do orožja, obstajajo neregistrirana ciganska vozila, za volanom so dvanajstletni otroci, Romi so krivi, da je Bela krajina po številu odvisnikov, preprodajalcev in razširjenosti mamil v samem slovenskem vrhu.
Po Valenčičevem TV-dokumentarcu Koalicija sovraštva so Hervardi znova ovadili avtorja. Njihov predsednik Andrej Šiško je ob tem zapisal: »Po mojem mnenju je film Koalicija sovraštva tipičen primer manipulacije v stilu nacističnih filmov. Le da ima ta malo boljšo tehnologijo, kot so jo imeli v Tretjem rajhu. Verjetno bi minister za propagando dr. Goebbels Erika Valenčiča takoj zaposlil v svoji službi, če bi takrat že živel.« (hervardi.com, 2014)
Naključij ob taki reakcijski hiperaktivnosti verjetno ni: razpravljati in pisati o rasizmu v Sloveniji zahteva pogum človeka, ki ga bodo preganjali na vse mogoče načine. Društvo novinarjev Slovenije je aprila 2015 objavilo podatke o postopkih proti novinarjem, urednikom in medijskim družbam. Te je povprašalo in ugotovilo, da je bilo proti medijem v zadnjih letih sproženih 127 civilno- in kazenskopravnih postopkov. Šestdeset odstotkov zadev je bilo sproženih na podlagi določb Obligacijskega zakonika, le za dobro tretjino pa je bilo zadev s področja Kazenskega zakonika. Na področju domnevno povzročene škode oziroma kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime najdemo razmerje 76 primerov proti 32 v korist Obligacijskega zakonika. V zadevah po Kazenskem zakoniku so zastopana naslednja očitana kazniva dejanja: žaljiva obdolžitev (tudi v sostorilstvu), razžalitev, obrekovanje in javna objava kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.
Na področju očitkov o storitvi kaznivih dejanj so bili postopki pretežno začeti na podlagi določb o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime in pri tem opazno vodijo obtožbe kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (160. člen KZ-1), ki je bila novinarjem očitana v 44 odstotkih vseh primerov - takšen je tudi opisani primer zoper novinarja Valenčiča.
Društvo novinarjev Slovenije je sicer podalo pobudo za spremembe Kazenskega zakonika v delu, ki zadeva popravke določb o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. Ne glede na njegovo uspešnost pa je sodba v zadevi Hervardi vs. Valenčič po svoje precedenčna za svobodo
Boris Vezjak i Hervardi, Valenčič in vprašanje rasizma
novinarskega dela pri nas, ker legitimira raziskovalno podprto pisanje o fenomenih rasizma, ksenofobije, neonacizma, antisemitizma in nacionalizma na odkrit in neposreden način -brez strahu, da bi rasizma ne smeli poimenovati z njegovim imenom, če spoznanja kažejo v to smer. Omenjena sodba ima toliko večjo težo, ker se v sodobnem svetu velik del fenomenov nestrpnosti, ksenofobije in rasizma premišljeno maskira v številne podobe nacionalizma in poskuša načrtno ubežati očitkom pod krinko zagovarjanja domoljubja in »slovenstva«. Iz javno dostopnih zapisov Hervardov pa je razvidno, da je »nacionalizem« edina označba, ki jo sicer sprejemamo kot ustrezno. Okrožno in pozneje Višje sodišče sta s tem pomembno razbremenili ne samo delo novinarjev pred pritiski Hervardov in sorodnih skupin, ki rade grozijo medijem, temveč tudi prispevali pomemben delež k prihodnji odločnejši in odkritejši javni razpravi brez nepotrebne (samo)cenzure in stigmatizacije, s tem pa tudi k družbenemu boju proti rasizmu in nestrpnosti.
Literatura
BALIBAR, ETIENNE in IMMANUEL WALLERSTEIN (1991): Race, Nation, Class: Ambiguous Identities. London, New York: Verso.
WIEVIORKA, MICHEL (1995): The Arena of Racism. London: Sage Publications.
Spletni viri
HERVARDI.COM (2014): Odgovor predsednika ZDDH na laži v včerajšnji oddaji Dosje - Koalicija sovraštva na TVSlovenija 1, 22. januar. Dostopno na: http://www.hervardi.com/prikaz_novice.php?id=403 (27. maj 2015).
HERVARDI.COM (b. d. a): Kdo smo? Dostopno na: http://www.hervardi.com/kdo_smo.php (27. maj 2015).
HERVARDI.COM (b. d. b): V kakšni državi živimo? Dostopno na: http://www.hervardi.com/kolumne/v_ kaksni_drzavi_zivimo.php (27. maj 2015).
HERVARDI.COM (b. d. c): Ciganska problematika. Dostopno na: http://www.hervardi.com/ciganska_ problematika.php (27. maj 2015).
170
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo i 260 | Rasizem: razrezani svet
Faksimile sodbe v primeru Valenčič
II Kp 39652/2010
s -05- 201%
PREJ E T C
REPUBLIKA SLOVENIJA VIŠJE SODIŠČE V LJUBLJANI
3? NO SODIŠČE V NOVEM MB"
2 8 -03- 2014
PREJETO
SODBA
V IMENU LJUDSTVA
Višje sodišče v Ljubljani je v senatu, ki so ga sestavljali višja sodnica Marjeta S vab Širok kot predsednica ter višja sodnika Milena Jazbec Lamut in Mitja Šinkovec kot člana,
ob sodelovanju zapisnikarice Brigita Kralj,
v kazenski zadevi zoper obtoženega: ERIK VALENČIČ, ki ga zagovaija odv. Emil Zakonjšek iz odv. pisarne Zakonjšek in Zakonjšek, d.o.o. iz Ljubljane,
zaradi dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po 2. odst. 160. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1) in dveh kaznivih dejanj razžalitve po 2. odst. 158. čl. KZ-1,
o pritožbi zasebnega tožilca Zveze domoljubnih društev Hervardi iz Maribora, ki jo je vložil zakoniti zastopnik Andrej Šiško, zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. II K 39652/2010-13 z dne 17.6.2013,
po dne 12. marca 2014 opravljeni seji
171
Faksimile sodbe v primeru Valenčič
RAZSODILO
Pritožba zakonitega zastopnika zasebnega tožilca Zveze domoljubnih društev llervardi se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.
OBRAZLOŽITEV
1.	Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega Erika Valenčiča oprostilo obtožbe, daje storil dve kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po 2. odst. 160. čl. KZ-I ter dve kaznivi dejanji razžalitve po 2. odst. 158. čl. KZ-1. Na podlagi 2. odst. 96. čl. ZKP je odločilo, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, potrebne izdatke obtoženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika.
2.	Zoper sodbo se je po zakonitem zastopniku pritožil zasebni tožilec zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in višjemu sodišču smiselno predlagal spremembo oz. razveljavitev izpodbijane sodbe.
3.	Pritožba zasebnega tožilca ni utemeljena.
4.	V zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi dokaznih predlogov zasebnega tožilca ravnalo pravilno. Ugotoviti je namreč mogoče, da zavrnjeni dokazi v zvezi z ugotavljanjem načina delovanja Zveze domoljubnih društev Hervardi (zasebnega tožilca) niso potrebni, saj z ničemer ne bi prispevali k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja; v tem smislu se je mogoče strinjati z odločitvijo predsednika senata prvostopenjskega sodišča o omejitvi postavljanja vprašanj zaslišani priči Žigi Vodovniku v zvezi z dokazovanjem
172
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo i 260 | Rasizem: razrezani svet
njene „sovražne nastrojenosti" ter njenih „sovražnih stališč do slovenskega naroda", ki v zadevi niso pomembna. Prav tako pavšalni in očitno neutemeljeni so tudi očitki prvostopenjskemu sodišču glede pravilne rabe slovenskega jezika in pravilnega poimenovanja zasebnega tožilca.
5.	Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da namen in program delovanja Hervardov za ugotovitev očitanih kaznivih dejanj v zadevi ni relevanten. K temu pritožbeno sodišče, ki ni vezano na pravno opredelitev očitanega dejanja (2. odst. 354. čl. ZKP) dodaja še, da je v zadevi mogoče vsa opisana dejanja pravilno kvalificirati zgolj kot kazniva dejanja razžalitve po 2. odst. 158. čl. KZ-1, tudi dejanji pod tč. a in c izreka izpodbijane sodbe, ne pa kot žaljivi obdolžitvi po 2. odst. 160. čl. KZ-1. Označbi zasebnega tožilca kot „rasista" ter „nestrpneža" namreč ne predstavljata raznašanja ali zatrjevanja žaljivih dejstev, pač pa gre za (negativno) vrednostno sodbo (brez navedb dejstev) o zasebnem tožilcu. Ob tem je potrebno poudariti, daje po kazenskem zakonu dopusten dokaz resničnosti zatrjevanega žaljivega dejstva, ne pa tudi vrednostne sodbe; saj bi se v nasprotnem primeru lahko ugotovilo celo vrsto dogodkov in dejstev v zvezi z oškodovancem, čemur pa kazenski postopek ni namenjen. Vrednostna sodba je tako lahko predmet dokaza resničnosti le izjemoma - kadar je objektivizirana s konkretnim dejstvom, ki se da dokazati. Takšnemu stališču pritrjuje tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) s področja kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storjenih s tiskom. Iz sodne prakse ESČP tako izhaja (glej npr. sodbe Lingens proti Avstriji z dne 8.7.1986, Oberschlick proti Avstriji z dne 23.5.1991 Schwabe proti Avstriji z dne 28.8.1992, potrjene tudi v novejših primerih Novaya Gazeta v Voronezhe proti Rusiji z dne 21.12.2010 ter Tu§alp proti Turčiji z dne 21.2.2012), da od obtoženca ni mogoče zahtevati, da bi dokazoval resničnost vrednostnih sodb, pač pa zgolj resničnost dejstev. Zahteve po dokazovanju resničnosti vrednostnih sodb po stališču ESČP tako ni mogoče izpolniti, poleg tega pa bi takšna zahteva sama po sebi predstavljala kršitev svobode izražanja mnenj, ki predstavlja temelj pravice, zagotovljene v 10. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah (glej npr. prej navedeno sodbo v zadevi Novaya Gazeta v Voronezhe proti Rusiji, točka 37).
6.	Pritožbeno sodišče se seveda strinja s pritožbenimi stališči zasebnega tožilca, da so izrazi „rasisti" oz. „nestrpneži", ter druge izjave obtoženega v članku „Koalicija sovraštva", ki so predmet obtožbe in so opisane v izreku izpodbijane sodbe, objektivno žaljive (pri čemer ob v predhodni točki pojasnjenem stališču podrobnejša akademska opredelitev vsebine rasizma in njegovih pojavnih oblik v zadevi nili ni relevantna). Prav tako se višje sodišče strinja z zasebnim tožilcem, da liikSna označba zasebnega tožilca lahko
Faksimile sodbe v primeru Valenčič
173
prispeva k okrnitvi njegove podobe v javnosti, in v zvezi s tem povzroči neugodne posledice, ki jih zasebni tožilec v pritožbi tudi podrobneje opisuje. Vendar pa je ob ugotovljeni objektivni žaljivosti zapisov glede na obtožencev zagovor, da se je pri svojem novinarskem delu želel raziskovalno posvetiti tematiki nacionalističnih skupin in na to opozoriti javnost, potrebno preveriti, ali ni protipravnost takšnega dejanja izključena po 3. odst. 158. čl. KZ-1. Ta namreč določa, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali i/, drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
7.	Z navedeno določbo je urejena kolizija med dvema pravnima vrednotama: med častjo in dobrim imenom na eni strani ter svobodo izražanja na drugi strani, ki je temelj demokracije, saj mislečemu človeku omogoča, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim.1 Navedena določba postavlja tudi mejo grobim vrednostnim ocenam. Ta je prekoračena, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom oz. kadar storilcu ne gre za uveljavljanje interesov, navedenih v 3. odst., pač pa s svojimi grobimi izjavami predvsem žali drugega. Zakonski pogoj iz 3. odst. je treba presojati restriktivno, po najstrožjih kriterijih in posege v dostojanstvo sankcionirati le, če je to nujno zaradi zlorabe ustavne pravice do svobode izražanja (39. čl. Ustave RS). Namen zaničevanja se ugotavlja v vsakem posameznem primeru posebej glede na (objektivne in subjektivne) okoliščine, ki jih ni mogoče vnaprej opredeliti. Podlaga ugotavljanja takšnega namena je lahko na primer način izražanja (ta kriterij je določen že v zakonu), osebnost storilca (izobrazba, prizadetost, razburjenost, itd.), odnos med zasebnim tožilcem in obdolžencem in druge okoliščine. V vsakem primeru je treba zaničevalni namen ugotavljati in v odločbi tudi obrazložiti.2
8.	Ob navedenem višje sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni mogoče zaslediti nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na zaničevalni namen obtoženca. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča namreč na podlagi izvedenih dokazov - zaslišanja obtoženega, strokovnega mnenja prof. Mitje Velikonje, priče Žige Vodovnika, ter v postopku pregledanih člankov povsem pravilno ugotovilo, da je bil obravnavani članek plod raziskovalnega dela obtoženega, da je imel obtoženi s člankom namen obveščati javnost in jo obvestiti h kritični refleksiji, da je dogajanja spremljal tudi na terenu, kot na
1	Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 334/2005. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-226/95.
2	Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 334/2005.
174
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo i 260 | Rasizem: razrezani svet
primer na protestu ob reki Dragonji, ki so se ga udeležili tudi člani Hervardov, ter da je spremljal objave Hervardov na njihovih spletnih straneh. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, daje obtoženi obravnavani članek napisal pri opravljanju časnikarskega poklica v smislu določbe 3. odst. 158. KZ-1, pri čemer tega ni storil z namenom zaničevanja, zato je protipravnost njegovega ravnanja izključena.
9.	Navedbe pritožnika, da naj bi urednik časnika Mladine Hervarde vnaprej označil kot neonacistično in rasistično skupino in tako vplival na obtoženca, so pavšalne, zlasti pa za presojo, ali je obtoženi storil očitana kazniva dejanja, niso relevantne, zato jih je potrebno zavrniti kot neutemeljene. Prav tako za presojo v obravnavanem članku zapisanih vrednostnih sodb o zasebnem tožilcu ne morejo biti relevantne sicer obširne pritožbene navedbe glede pravilnega razumevanja pojma rasizma ter načina in programa delovanja Hervardov, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredelilo.
10.	Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtoženca oprostilo obtožbe, čeprav iz drugih razlogov, pravilna, zato je pritožbo zasebnega tožilca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno. Ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. čl. ZKP).
11.	Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 98. čl. ZKP in jih je zasebni tožilec dolžan plačati, obsegajo pa sodno takso.
Ljubljana, 12. marec 2014
Zapisnikarica: Brigita Kralj l.r.
Predsednica senata: Marjeta Švab Širok l.r.
Faksimile sodbe v primeru Valenčič
175