Sledovi slovenskega prava (Ponatis iz letopisa „Matice Slovenske" za 1. 1883.) jam. Narodna Tiskarna. — Založil pisatelj. 101969 Spisal Janko Babnik. Sledovi slovenskega prava. Spisal Tsunlso Ba/bnils:.. Posebni natis iz letop 1 enske“. V Ljubljani, 1883. Tiska „Narodna Tiskarna". — Samozaložba. rikrat je Rim obladal svet, trikrat narode sveta zjedinil. 'f$y{ Prvič, ko so še Rimljani bili mogočen narod, k jednoti M/T države; drugič, ko je bil stari rimljanski rod že poginil, k ' jednoti cerkve; tretjič,- po recepciji rimskega prava, k jed¬ noti prava .... Rimsko pravo je zopet kos starega Rima, ono, ki je danes kanon našega pravnega mišljenja, ravno tako je, kakor krščanstvo kulturni element denašnjega sveta." S temi besedami začenja Jliering svojo prekrasno delo „Geist des romischen rechtes.“ Faktura, ki je v njih izražen, kaže nam velikansko moč prava, moč etičnih mislij. Ono pa nas tudi napotuje premišljevati, ali Slovenci nimajo svojega prava. Ker si ne moremo misliti naroda, v katerem se ne bi razvijali nazori o tem, kar je moje, kar tvoje, in kako je ravnati, ako kdo te meje prekorači; ker je nemogoče, da ne bi se pri vsakem narodu že rano razvijala zamena, kup in prodaja, posojilo itd. 1 ), ne moremo ši tudi slovenskega naroda brez tega misliti. Zal, da je to polje pri nas do danes popolnem zane¬ marjeno, tako da nam Hanel 2 ) ravnokar ves pomen za pravno zgodovino odrekuje, kajti le redke listine odkrivajo neki posamezne sledove slovanskega prava med Slovenci. Vkljub temu se preiskavi ne smemo odtegniti, kajti tudi ne¬ gativen rezultat ima vrednost, ako je plod znanstvene preiskave. V sledečem bom skušal dokazati, da imamo Slovenci vender tudi tukaj toliko svojega, da je vredno ozirati se nanje, ako hočemo dobiti popolno sliko preteklosti našega naroda, kar pa je tudi za pravno zgodovino Notranje Avstrije sploh največje važnosti. 3 ) Pravo, ki se je konečno razvilo v Notranji Avstriji, kjer sta 'Slovenec in Nemec drug poleg drugega stanovala, prevzelo je v svojo vsebino 4 ) mnogo uredeb slovenskega prava. Posebnb velja to glede družbinsknga ali obiteljskega in dednega prava, ki se je pri vseh Slovanih rano jako razvilo. Se ve, dokler zgodovina av¬ strijskega prava ni spisana, ne moremo konečno tega prašanja 4 rešiti. Da me kdo ne razume krivo, jaz ne mislim, da je slovensko pravo na zdaj v Avstriji obstoječe državljansko pravo vplivalo, k večjemu bi se to o uredbi premoženja zakonskih lahko trdilo; gotovo pa je vplivalo na običajno pravo, ki je vladalo pred kodi¬ fikacijo zdanjega državljanskega prava po Notranji Avstriji. V ma¬ terij alih kodifikacije našega državljanskega zakonika, je mnogo mnogo prvotno slovanskih pravnih institucij zabeleženih, katere so deželne komisije — osobito iz Štajerskega in Kranjskega — redak¬ torjem naznanjale, da bi na nje ozir jemali. 6 ) Znano je, da se to ni zgodilo, ampak da je ta zakonik avstrijskim Slovanom podal, kakor pravi Maciejovski: „rimsko pravo, zaodjevši ga u njemačko ruho.“ (: ) II. Na podstavi jezikoslovnih, posebno Miklošičevih preiskav razločujejo zgodovinarji štiri panoge Slovencev: bolgarske, dacijske, panonske in noriške ali karantanske. Jaz se hočem le na poslednji dve veji nekdaj tako velikega slovenskega rodu ozirati. Za moj predmet ni prevelike važnosti vprašanje, kdaj so prišli v svoje poznejše sedeže in da li so prvobitni. V prvem slučaji je bilo to premikanje, ki je bilo „vielmehr ein allmahliges ausbreiten als ein plotzliches vvandern, und wenigstens ebensosehr ein geschoben werden als ein sehieben,“ 7 ) koncem VI. stoletja končano, kajti že leta 592. se bojujejo Slovenci na najskrajneji zahodni meji pri denašnjem Innichenu z Bavarci. Meja med Slovenci in Germani, ki se je začenjala ob Adriji pri iztoku Talijamenta, ne da se proti zapadu natanko določiti. 8 ) Osobito, to še ni dognano, kako daleč da so sezali Slovenci v Tirolih, in če smemo po Solnograškem več, kakor posameznih naselbin iskati. Bistriška dolina (Bustrusa in Bustrisa nahajamo v listinah za Puster-), ki je dobila od Slo¬ vencev ime, je menda s Topoljskim poljem najbolj zahodni kraj slovenske naselitve. Bazven svojih denašnjih sedežev so zavzimali nekeclaj karantanski Slovenci še vso Koroško in Štajersko ter Gornjo in Dolnjo Avstrijsko^ deloma celo na levem bregu Dunava, 0 ) kjer so mejaših Avstrijsko Cehi, a natančna meja se dan danes ne da določiti. Med karantanskimi in panonskimi Slovenci pa je bila 10 ) še v karolinškem času meja tista, kakor za rimskih časov, tako da je torej Ptuj bil v Panoniji, Celje in Ljubljana pa v Ka¬ rantaniji. Ker je za omenjene dežele in kraje iz zgodovinskih virov do¬ kazano, da so v njih bivali Slovenci, smemo tudi iz zemljepisne nomenklature, ki nam je ohranila toliko slovenskih besed sklepati na kulturno stanje tedanjih Slovencev. 11 ) Slovenci so bili poljedelski narod in prišedši v svoja bivališča v Notranji Avstriji so začeli zemljo obdelovati, gozde krčiti, moč- 5 virja sušiti. Slovenska krajevna imena v zdanjih nemških pokra¬ jinah so nam ohranila zgodovino te naselitbe. Za tega del j na¬ hajamo korenike, ki z nacij o: gozd, drevo, hrast, lom, blato, luža itd. v krajevnih imenih. Kako pridno so trebili, značijo nam imena, izvedena iz korenik: sekati, trebiti, laz, raz. Da, ohranil se nam je lep primer o načinu tega delovanja. V usta¬ novnem pismu za Kremsmiinster se govori o zemlji, katero so Slovenci plodunosno napravili, in katera je morala vsled tega biti gotovo dobro obdelana, kajti ugajala je bavarskemu knezu Tassilu IT. tako, da jo je Slovencem vzel ter omenjenemu samostanu dal, češ, ako jo hočejo Slovenci na dalje obdelovati, naj bodo robovi samo¬ stanu. Kako razvite so morale biti poljedelsko razmere, dokazuje nam to, da so imeli še v 12. stoletji posebno slovensko polj¬ sko mero —- mansus sclavonicus, hoba sclavonica, — ter da se v virih govori celo o neki posebni, po slovenskem običaji urejeni dači. Zgodovinska poročila in krajevna imena pa nam niso ohra¬ nila dokazov samo o razvitem poljedelstvu in razviti živinoreji, nego tudi o raznovrstni obrtniji. Tako imajo n. pr. krajevi Lan- tschern, Lonsarn, svoje ime od nekdaj tam bivajočih slovenskih lončarjev. Krajevna imena: Sellesen, Rudnik, Rudenek, Rautern, Rent so očitni dokazi za to, da so Slovenci tudi rude kopali, ter jih obdelavah. Da se celo slovenski denar — lira sclavo- nesca 12 ) — omenja, jasen dokaz je o kupčiji, ki pa je bila večja proti Obrom, nego Bavarcem. Zraven tega kulturnega življenja — kulturnega pravim, kajti kulture ne smemo nikdar meriti po denašnjih, ampak le po raz¬ merah clotičnega časa, o katerem govorimo, absolutne kulture ga sploh ni — povprašujemo po pravem duševnem razvoji. Ni jedno- stransko, ako polagam največjo važnost na tisto stran duševnega razvoja narodovega, v kateri se javi, kako je narod mislil o pravdi in krivdi. To je namreč gotovo, da dobivajo razmere človeškega življenja še le s tem trdno obliko, da postanejo pravni pojmi. Še le kot take se konsolidujejo. 13 ) Zgodovina prava je tudi zgodo¬ vina življenja. Razvoj pravnih nazorov, kateremu se v vsakem trenutku vse hude moči človeškega srca ustavljajo, boj med pravdo in krivdo, nam kaže, koliko ima narod etične moči v sebi. 14 ) Razni pojavi slovenskega prava — sclavanica institutio se imenuje v virih, — ki so se nam ohranili in ki nam predučujejo ta duševni razvoj pri Slovencih, neodvisni so le navidezno drug od druzega, v resnici so med seboj v tesni zvezi, tako, da se je nadejati, da dobimo s časom dovršen sestav slovenskega prava. III. Za najstarejše, čase nimamo domačih virov o Slovencih. 16 ) Kar nam je ohranjenega, pisano je skoraj izključljivo od Nemcev, 6 Nemci so bili tisti narod, s katerim so že naši pradedi največ prišli v dotiko. Ravno to pa je vzrok, da se po raznih listinah še sploh o slovenskem pravu govori. Nemškemu pravu je karak¬ teristična tako zvana osebnost prava — personliehkeit des rechtes, — vsled katere se mora pri sodnijah z vsakim po njegovem pri¬ rojenem pravu ravnati. Bavarec se sme samo po bavarskem, Sa- ksonec samo po saksonskem pravu obsoditi, in isto velja glede prič. Saksonec more pričati samo za Saksonca in proti Saksoncu, nikakor ne tudi proti Bavarcu in obratno. Vsled tega se po listinah, ko se govori o pričah, zmerom ločijo „testes tracti per aures" in „testes slauenice institutionis” „testes slavigene. “ le ) Prvi so Ba¬ varci, kajti tam so se priče za ušesa k sodniji vlačile („der gezogene“ je „zeuge“), drugi so Slovenci in sicer veljajo ti izreki pred vsem za karantanske (gorotanske) Slovence, za tamošnjo slovensko pravo. Za slovensko pravo med panonskimi Slovenci imamo dokaze v madjarskem jeziku. 17 ) Madjari, kakor znano, nimajo svoje na¬ rodne mitologije, kar je dovelj jasen dokaz za to, da so le malokaj ohranili iz predzgodovinskih dob. Slovenci, s katerimi so prišli v dotiko, bili so njim nasproti že precej olikani. Bili so kristjani, imeli so svoj cerkveni jezik, v njem precej knjig, tako da so res mogli Madjarom mnogo mnogo podati. Ker se besede izposojujejo le s stvarmi, katere značijo, smemo iz madjarskega slovarja skle¬ pati na kulturno stanje Slovencev ob času prihoda Madjarov. Mi¬ klošič 18 ) namreč misli, da so vse slovanske besede, katerih sledovi se nahajajo v madjarskem jeziku, ako se tudi ne dado razlagati iz slovenščine bile vender poprej tudi pri Slovencih v rabi. Tudi besed, ki značijo pravne pojme in uredbe, povzeli so Madjari od Slovencev toliko, da je moralo pravno življenje pri panonskih Slo¬ vencih jako razvito biti, sicer si izrazov ne moremo tolmačiti. 19 ) Da, podlaga madjarske pravne zgodovine je bilo staro slovensko pravo, ki se sicer ni čisto ohranilo; da pa je temelj in jedro slo¬ vansko, to še dan danes lahko dokažemo iz jezika in iz pravne zgodovine. 20 ) Obžalovanja vredno je le, da so se nekateri učenjaki dali v tem znanstvenem prašanji od političnih simpatij in antipatij nadvladati, kar preiskavanje le ovira. 21 ) IV. O starih Slovanih se nam poroča, da so bili zvest narod, ki je svoje obljube tujcem nasproti zvesto ispolnjeval. Temveč so gotovo morali imeti za občevanje s svojimi sodrugi, za notranje stvari natanka določila, po katerih so živeli ter prepire reševali. Konstantin Porphyrogeneta 22 ) nam poroča, da se takemu določe¬ nemu pravilu pravi £dbiavov, ter da Slovani žive %octxtx (azocva.. Zakon pomeni lex in coniugium, kakor staronemški e w a (— ehe 7 in gesetz). Beseda je prešla tudi k Albanezom ter tam znači m o s 23 ), kar pomeni zraven religio in eucharis.tiaše tudi pri Srbih. 24 ) Iz tega pomena bi se lahko sklepalo, kar itak sledi iz naravnega razvoja vsega prava, da je najstarejše slovensko pravo bilo obi¬ čajno. 23 ) Zakon je bilo to, kar se je kot ostanek za pravilno spo¬ znanega ravnanja pojedincev v jednakem slučaji ohranilo. Dolgo se je moral s prva boriti človek, da je na zadnje smel v boji uje¬ tega za sužnja obdržati; ko pa si je priboril to pravo, branil je proti vsakemu to, kar si je tako .težko pridobil. Vsi sodrugi so, spoznavši, da, ako se to pravo napade, napadana je vsa ideja do- tičnega pravnega instituta vsakemu pomagali braniti to, kar je veljalo po običaji za pravo. 23 ) Zakoni niso bili v starih časih, kakor pozneje tudi pri Slovanih, na deskah ali, kar se je že po¬ zneje godilo, v knjigah zapisani. Toda tem bolje so jih čuvali naši pradedje v svojem srci in čuvstvu. Radi pritrdimo Mickie- wiczu, 27 ) ko pravi: „ Jenen Gott Terminus, vvelchen die Romer an den grenzen ihrer besitzthumer aufstellten, tragt das Slavenvolk in seiner hrust.To narodno slovensko običajno pravo je jednako poljskemu cvetu. Nikdo ga ne okopava, nikdo ne zaliva, nego samo s svojo prirojeno močjo nove kali poganja in životari, dokler ga iz zemlje ne iztrgajo. Zakoni so služili starim Slovanom v to, da se vsakemu da pravda, t. j. to, kar pravici odgovarja. Pravda 23 ) je stara, pr¬ votna beseda za ius, ki nam sicer danes ne rabi več v tem pomenu, vender so se še v 16 . stoletji naši očetje krepko borili za njim odvzeto „staro pravdo. “ 29 ) Besedo pravda so od Slovencev povzeli tudi Madjari — pr a ud a. Tam pomeni nek poseben način, po katerem se pred sodnijo prepiri odločujejo. Madjarski pravni historiki pa niso vsi istega mnenja glede tolmačenja te besede, tako da se vzdržujem vsakega sklepanja iz nje. 30 ) V. Ako se kdo začne z nemškim pravom pečati, najde takoj v začetku določbo, ki mora osupniti vsakega pravnika, kojega zna¬ nosti je ravno namen, da vsakemu brez razločka da, kaj mu gre. Znano je, da stoji tam na prvi strani: pravo velja v starem času le za slobodne ljudi, sužnji nimajo prava. Nadalje se nam poroča, da je število sužnjev mnogo večje bilo, nego število slobodnih ljudij; da je desetkrat toliko bilo. Hvala Bogu! za vvodni stavek slovenskega prava smemo si izvoliti ravno nasprotni, lepi stavek: stari Slovenci ne poznajo razločka med ljudmi glede prava. Vsi so slobodni, vsi imajo tiste pravice. 31 ) Ženska je imela tiste pravice, kakor možje, nikakor ni bila moževa robkinja. Obratno, poroča se nam, da so žene postale 8 celo vladarice. 32 ) Češka Libuša, ruska Olga nam to spričujeta ravno tako, kakor hrabra hči Krakušova Vanda, ki je rajše sko¬ čila v Vislo, ko da bi svoj narod zaplela v boj, kakor tudi hr¬ vaškega naroda voditeljici Tuga in Vuga. Glede Slovencev bodi omenjeno, da so še tudi v poznejšem času, ko je že nemško pravo vladalo po naših pokrajinah, Slovenke bile slobodne. Po nemškem pravu bi morale imeti varuha (jeroba), in brez njega ničesar ne bi mogle kupiti ali prodati. Vkljub temu Slovenke brezpogojno in same razpolagajo s svojim premoženjem. ss ) Slovenci razločka stanov niso poznali, neznani so jim bili v praveku plemenitaši. 84 ) Vsi možje so bili med seboj jednakopravni, kajti staroste in župani, o katerih bodem pozneje govoril, niso bili vladarji, nego le primi inter pares. Kakor pa so sami bili slobodni, privoščili so to tudi drugim, ker niso poznali niti sužnjev, niti robstva „u onome značenju sredovječnili naroda, da bi čitava vrsta ljudi lišena bila svake slo- bode te bi se smatrali kao stvar, kojom vlastnik po svojoj volji razpolaže.“ 36 ) Bodi si, ker je bilo to zoper njihovo čutenje 34 ) ali pa, kakor meni Solovjev 37 ), in to se mi primerneje zdi, ker zbog uredbe slovanske obitelji Slovani sužnjev niso potrebovali. Se le pozneje, ko so v dotiko prišli Slovenci z drugimi in to večkrat z divjimi narodi, kakor s pesoglavci Obri, pokvaril se je njihov pravni čut in nastali so tudi med njimi razločki stanov. Za sužnje je bil prvi povod jetnik v boji, s katerim pa so Slo¬ venci v obče zelo dobro ravnali. Določili so jim čas, v katerem so si lahko pridobili slobodo ter pravico vrniti se v svojo domo¬ vino. 38 ) Tudi tistih 900 sužnjev, katere si je Ciril izprosil od Rastislava in Kocelja ter jim slobodo dal, ni bilo menda nič dru¬ gega, nego bojni jetniki. 89 ) VI. Najbolje razviti del vsega slovanskega prava je obiteljsko pravo, katero je vsled tega tudi na druge strani prava zelo vpli¬ valo ter jim poseben, od določeb v pravu drugih narodov zelo različen tip vtisnilo. Predno govorim o zadrugi, pa je treba v kratkem omeniti, kaj vemo o ožji ali inokosni obitelji. Pred vsem je treba določiti vprašanje, kaka je bila najglavnejša razmera v tej ožji obitelji, t. j. so li imeli stari Slovenci jedno ali mnogo¬ ženstvo. Bogišič po pravici trdi, 40 ) da ozir na „krotkost, usteglji- vost i nepohotnost. slovensko u opče; za tijem davna zadružna organizacija slovenske familije, u kojoj i dan današnji gde se ta stara forma uzdržala, rijetko je, da če na vse muškarce u kuči tako lako doči red, da se žene, jer ženidba hodi tako strogijem redom“ (ker se mlajši ne sme prej oženiti, ko vsi starejši) nam 9 " je dokaz dovolj za jednoženstvo. S tem nikakor ni v protislovji poročilo o knezih, ki so imeli več žen. Tako jih je imel Samo — dvanajst. V mnogoženstvu je živel tudi ruski knez Vladimir. 41 ) To je bila le izjema, ter se le v poznejših časih nahajalo, ker knezi so nastajali še le precej pozno ter niso prvotno slovanska uredba. Za tega delj nas tudi ne bode motilo pismo papeža Jo¬ vana VIII., kateri slovenskemu knezu Kocelju piše, da kristjanu ni primerno z ženami menjavati, posebno ker o mnogoženstvu ne govori. 42 ) Vpliv zakona na premoženje zaročencev je tista stran slo¬ venskega prava, katera je najbolj vplivala na pravo, ki je v No¬ tranji Avstriji veljalo v tej točki. Slovenski nazori o skupnem imetku v obitelji so gotovo bili uzrok vkupnosti premoženja, ki je med zakonskima v omenjenih pokrajinah vladala. 43 ) To je bilo po Štajerskem po polnem navadno, in se je takov zakon „ehe auf randlosen weg“ imenoval. Jednake prikazni so se nahajale po Kranjskem in konečno jim je odgovarjal zakon „a fratello e sorella“ v pokrajinah Istre. V ožji obitelji je imel oče patriarhalno oblast čez vse ude, obstajala je patria po te st as. Akoravno se nam o tej ne po¬ roča, to lahko sklepamo iz tega, da so Slovani, kar se še danes godi, natanko ločili a g nacij o in c o g n aei j o. 44 ) Slovenec ne zamenja nikdar bešed s trije in ujec, Hrvat in Srb pa natanko ločita „ svoj to po tankoj i po debeloj krvi,“ rod po krvi in rod po mleku. 46 ) Mož je imel torej oblast čez ženo in čez v otroke. Za poslednje imamo dokaz v tem, da še dan danes pri Cehih ta beseda služi za robstvo. 41 ’) Ta očetova oblast je trajala tako dolgo, dokler se sin ni oženil, kajti takrat je postal samostojen član zadruge ali pa je celo iz te zveze izstopil ter se oddelil. 47 ) VII. Omenjena navada, da namreč odrasli sinovi zapuste očetov dom, bila je naravno v starejših časih zelo redka ter se povsod, kjer se je zadružno življenje ohranilo, tudi danes redko vrši. Na¬ vada je, da sinovi tudi po očetovi smrti ne razdele zapuščine, nego ostanejo skupaj ter osnujejo zadrugo, 48 ) ker medsebojna ljubezen udov iste obitelji, je lepa lastnost Slovanov, katero že Nestor hvali ter jo imenuje karakteristično za Slovane. 49 ) Da so oni od vaj- kada v zadrugah živeli, o tem nam poroča Prokopij, ki pravi: „Et vero hi populi, Sclaveni inquam et Antae, non uni parent viro, sed ab antiquo in populari imperio vitam agunt: ac propter ea utilitates et damna apud ipsos in commune vocari solent 11 . 60 ) Te besede bitnost zadružnega življenja dobro označujejo. 10 Zadruga, kakor se še dan danes nahaja pri Jugoslovanih, sestavlja se iz večjega ali manjšega broja posameznih obiteljij, ki so si med seboj v rodu in največkrat še pomnijo skupnega svojega pradeda. Možje si izvolijo, brez ozira na starost, najsposobnejšega iz svoje sredine za starosto ali domačina, da v hiši vlada. Njemu pomaga domačica, ki, ne da bi morala biti domačinova žena, nad¬ zoruje ženske in njihovo delo. Domačin zastopa zadrugo gosposki in tujcem nasproti, oskrbuje kup in prodajo ter sploh skrbi za redno gospodarstvo. 'Vender on ne vlada auctoritate propria, ampak le potestate delegata. 51 ) On mora torej glede vsake važne stvari zbor vseh odraslih moških udov zadruge za svet prašati. Tak shod se vrši obično zvečer pod drevesom blizu domači¬ nove hiše in tam se pred vsem sodijo prepiri med zadrugari. Naj¬ starejši sodnik je oče v svoji obitelj i, v zadrugi domačin, pri več¬ jih zločinih skupščina sodrugov. Ta zbor se ve jednega svoj ib udov kaznovati ne more; ker so vsi jednaki in vsi jeduakopravni, ne morejo ga siliti. Imeli pa so negativno moč; izjavili so se, da tega, ki mir kali, nočejo imeti več v svoji sredi, in to žuganje je marsikaterega poboljšalo, kajti, ako so ga izobčili, bil je nesrečen, brez miru vse svoje življenje; večja kazen ni bila mogoča. Izklju¬ čen pa je bil, ker je bil hud. Lepo je to ohranil češki jezik, ki ima besedo chudy za ubog in za friedlos. 52 ) Extrarius est., quia extra focnm saeramentum jusque sit. 53 ) V takih zborih voli se domačin, ki je temu zbora odgovoren za porabo zadružnega premoženja in kateri mu tudi lahko odvzame častno mesto, ako svojim dolžnostim ne zadostuje. K veljavnosti sklepov, treba je v starih časih soglasnosti, brez nje ga ni veljav¬ nega sklepa. 51 ) Najvažnejši predmet, v katerem se je v zborih obravnavalo, pa je bilo oskrbovanje zadružnega premoženja, ki je skupna last vseh in do katerega imajo vsi udje zadruge iste pravice. Ta stožer, vsem pri stoječe premoženje, ki se imenuje tudi d edin a, o tč in a (ruski) baština (hrv. srbski) 55 ) ni se smelo razdeliti. Le v toliko se pripoznava last posamezniku, kakor je treba glede stvari, ki so le osobnim potrebam namenjene (obleka itd.). Ker so vsi iz zadružnega imetka oskrbljeni, morajo tudi vsi, kadar je treba, zanj delati. Le v ostalem času si tisti, ki zna kakšen obrt ali kaj jednakcga, lahko za se kaj zasluži. Ako pa hoče tudi ob času, ko je treba na polji ali v gozdu za zadrugo delati, oskrbovati obrtnino, mora dohodke dati v zadružno blagajno, le malo njemu ostane. Po tej uredbi je se ve vse podedovanje nemogoče, baš ne¬ mogoče po.lodovanje nepremičnih stvarij. Po smrti jednega zadru- garja prirase namreč last vsem drugim odraslim udom in njihov delež ob zadružnem imetku le večji postane, ako se . sploh o takem deležu sme govoriti. 50 ) Temu po polnem odgovarja, da slovanski v 11 jeziki nimajo skupnega izraza niti za „erben“ niti za „eigen- tum“, ker tudi to kaže, ka Slovani v najstarejših časih obojega poznali niso. 67 ) Celo drugega značaja pa je ruski mir, ki se z jugoslovansko zadrugo ne sme zamenjavati. Mira je princip ta, da je hiša, v kateri prebivajo posamezne rodbine ali obitelji, tla, na katerih ona hiša stoji in vrti, ki so zraven hiše, last dotične obitelji; a njive in travniki razdele se v določenih obrokih med posamezne obitelji (dan danes med vse odrasle može). Tako se pripeti, da A, ki je svojo zemljo pridno obdeloval, pri prihodnji delitvi dobi njivo, ka¬ tero je poprej B zanemarjal in obratno. Pašniki in gozdovi so nerazdeljena last mira in vsakemu članu pristoja pravica rabiti jih. Med ruskimi učenjaki še ni določena pravda o tem, da li je zadruga ali mir, oziroma njim podobna uredba, prvotna. 68 ) Mnogo govori za to, da je zadruga starejša. Tudi za to prašanje bode luč prišla iz Indije, kjer nahajamo blizu tiste uredbe. V okraji Račputana so opazovali Angleži zadrugi podobne uredbe, katere oni imenujejo j oi n t- f a m i 1 y, Jndi pa avipakta ko- tumba, t. j. nerazdeljena obitolj. Zraven teh pa nahajamo v In¬ diji tudi ruskemu miru odgovarjajoče uredbe in sicer mnogokrat obe, drugo kraj druge, tako da so poročevalci več časa oboje me¬ šali, kakor se je to godilo tudi s slovensko zadrugo in mirom. Po natančnih preiskavah pa angleški učenjaki ne dvomijo, da je zadruga isto kakor j o i n t-f a m i 1 y, ter da jima popolnem odgovarja rimska g en s, 59 ) grški ysvo?, keltski sept in germanska sip p e. 00 ) Zadruge so poznali tudi stari Slovenci. Pred vsem to lahko dokažemo iz besed Prokopijevih 01 ) in sicer temveč, ker so po Mi¬ klošiči byzantinski pisatelji Sk lab en e imenovali pradede Slo¬ vencev, Ante pa očake denašnjih Hrvatov in Srbov. Treba je za tem ozir jemati na posebno slovensko poljsko mero, o kateri viri govore v nasprotji z nemško ali bavarsko. 03 ) Jednote za mero si vsak narod osnuje z ozirom na svoje potrebe in ome¬ njeno poljsko mero smatram jaz za jednoto, ki se je tako določila z ozirom na potrebe jedne zadruge. Zadrugi je bilo gotovo mnogo več in drugega polja potrebno, kakor posameznim rodbinam pri¬ hajajočih Nemcev in le to more razlagati, kako se je še v N1IT. stoletji v ponemčenih krajih rabila ta poljska mera zraven ba¬ varske tudi po uradnih listinah. Pri samo kvantitativnem raz¬ ločku obeh si tega ne moremo tolmačiti. 08 ) S tem je popolnem v soglasji, da so Slovenci plačevali tudi neko posebno, od sicer navadne različno dačo. 04 ) Konečno med zgodovinskimi dokazi naj bode omenjeno, na kar je že Chabert opozoril, 06 ) da je skladba v listinah večkrat taka, da iz tega lahko sklepamo, ka so tam omenjeni ljudje bili v zadružni zvezi med seboj. 00 ) Valvasor nam poroča, 07 ) da so imeli Uskoki zadruge, sicer ne rabi imena, toda 12 iz njegova popisa tamošnjega življenja to lahko sklepamo. Sicer sem za zadruge med Slovenci v njegovem delu našel le jeden mig- Ijaj 68 ), poročilo namreč, da v okolici Reke le hčere mater pode¬ dujejo, kar se sploh po slovenskem pravu godi, ako ima žena, po¬ sebno premoženje, ki se ne spoji s zadružnim. 09 ) V resnici pa imajo Slovenci še dan denašnji zadruge, namreč tisti prebivalci hrvatskega,Zagorja, ki so po etnografiji Slovenci. Na svoj „Na- putak za opisivanje pravnih običaja 11 dobil je Bogišič iz omenje¬ nih krajev odgovore, ki so ga napotili, da je še prej, ko jih je ob¬ javil v „Zborniku, “ pisal o „jugoslavenskoj zadruzi“ ter to tako-le opravičeval: „Mi navlaš kazasmo jugoslavenskoj, i punim pra¬ vom, jer ona žive u svijeh slovenskih plemena na jugu. Do sada se istina to od ista znalo za Bugare i Srbo-Hrvate, ali po odgo- vorima, koji nam prispješe tu nedavno na naš „Naputak“ iz pre- djela po etnografiji slovenačkih nalazimo zadrugu i u njih i to za osobitom terminologijom odnošaja zadrugarskih, sasvim različ- nom od srpsko-lirvatske, što svjedoči, da ti Slovenci ne primiše od susjednijeh Hrvato-Srba zadruge, nego da im je bila od vaj- kada svoja kako i njima, i najviše da im ju je njihovo susjedstvo pomoglo do danas uzdržati.“ 70 ) Ravno tako se poroča, da so tudi benečanski Slovenci z malimi izpremembami ohranili .zadruge. 71 ) Zopet Chabertu 72 ) sledeč moram kot ostanek slovenskih za¬ drug tolmačiti takozvane Ge m e i n h au s e r e i en, ki so se do začetka našega stoletja ohranile v kraji, ki nosi na čelu slovenski značaj, Windisch-Matrei na Tirolskem. 73 ) Slovensko ime in slo¬ venske zadruge ohranil je ta že davno ponemčeni kraj, ohranil jih je ravno tako, kakor nahajaš šest ur od Dunaja pri Hrvatih na Nižjem Avstrijskem ta običaj 74 ) in kakor ga nahajaš blizu tako daleč od nemškega Berolina v prvi vendijski naselbini Burg. 75 ) Ali je ravno zadružno življenje branilo narodnost? VIII. Označeno obiteljsko pravo je tudi ostalim stranem prava utisnilo poseben značaj. Da stari Slovenci niso poznali nasled- nega ali dednega prava, omenjal sem že; ravno tako je razvideti, da prometa z nepremičninami skoraj bilo ni, ter da promet s pre¬ mičninami ni bil zelo razvit. Zato imamo v stvarnem pravu le malo sledov slovenskega prava, 70 ) iz obveznega prava pa nam še tudi teh nedostaje. 77 ) V slovanskem obiteljskem pravu ne nahajamo samo elemen¬ tov privatnega, ampak tudi javnega prava. Stališče, katero za- vzima v zadrugi domačin, predočuje nam stališče županovo, ki je bil predstojnik županije, upravne jednote. Ako je posamezna zadruga imela že preveč udov, odcepilo se je nekaj rodbin, dobili so primeren del skupnega premoženja 13 ter osnovali novo zadrugo. Več zadrug se je združilo v župo ali županijo, da so lože skrbele za red in mir. S prva je pomenjala beseda župa le skupino vseh zadrugarjev ali zadrugo samo 78 ) in ko se je ona razširila v občino, dobilaje beseda t.a širši pomen in predstojnik te občine bil je župan. Šele iz te besede izvaja Jagič županijo, ki znači več žup ali občin, na katere se je kasneje razširila županova oblast. 79 ) Župani in županije se nahajajo pri vseh slovanskih plemenih. Prvi župan, o katerem nam zgodovina poroča, bil je slovenski župan Physso, omenjen 1. 777. v ustanovni listini za samostan Kremsmunster. 8 °) Žirpan bil je v prvi vrsti sodnik 81 ) med posameznimi za¬ drugami ali med udi raznih zadrug, kajti notranje prepire reševali so sodi zadrug sami. Razven tega je imel župan v starih časih tudi neko cerkveno oblast, bilje svečenik svoje župe — kakor domačin zadruge — ker stari Slovani niso imeli posebnih sveče¬ nikov. Župan pa je bil tudi predstojnik bojne uprave, bil je v boji vodja svoje župe. Administrativna županova oblast se je pri Slovencih s časom, posebno pod vplivom tujih gospodov zelo razvila. Župan je po¬ sredoval med gosposko in njej podložnimi rojenaki. On je moral skrbeti, da se o pravem času dača plača, desetina da, delo, katero so bili gosposki dolžni, opravi itd. Osobito v urbarih brižinskega samostana je ohranjeno marsikaj za določbo županovega delokroga znamenitega. Ker so morali župani skrbeti, da dobi gosposka vse, kar jej gre, bila je gotovo njihova dolžnost, da so podložnike na delo kli¬ cali ali zvali, iz česa je Linhart najivno razlagal župan za zov- pan. 88 ) Po pravici pa omenja Linhart, da pri nobenem slovan¬ skem narodu ni „name (namreč župan) und wiirde so unverandert geblieben, als bei den Krainern", kajti še ponemčeni Slovenci 84 ) ohranili so ime in vso upravo z majhnimi izpremembami. Ako želi gosposka imeti javni sod, naznani to kmetom po županih. 80 ) Kdor ne pride k zborom ali vsaj ne pošlje v županovo hišo (ins dorfrecht oder suppanhaus) žene ali hlapca, 80 ) kaznuje se, kajti že v začetku leta mora vsak obljubiti županu „allen ge- gepurlilien gehorsam zu leisten.“ 87 ) Župan pa mora skrbeti za to, da se kaznuje pred vsem „das pluet und nottnunft und deup und aufpriich." 88 ) On mora namreč zločince sodniji naznaniti, ako jih dobi, sodniji jih izročati, itd. 89 ) Tudi madjarski ispan (ispany, fb ispany) je le nastal iz slovenskega župana, 90 ) in zopet iz madjarskega nastal je pri ne¬ katerih Slovanih špain>. 8 ') Kako se je v najstarejših časih vršila volitev župana, o tem nimamo poročil. Pravih volitev si gotovo ne smemo misliti, am- 14 pak godilo se je menda mnogokrat, kakor je še dan danes pri volitvi domačina po Zagorji obično. 92 ) Za poznejše čase nam je ohranil Valvasor 93 ) o županovi vo¬ litvi zanimljive črtice, katere imajo toliko prav stvarinskega v sebi, da jih lahko generalizujemo. V Kastvi vladata dva župana z 12 sodci. Jednega župana izvoli vsako leto glavar izmed sodcev, dru¬ gega pa voli narod. Ker bi vsak izmed 12 rad bil župan, so ne¬ katere dni pred volitvijo zelo radodarni ter plačujejo volilcem obilno piti, da bi si tako glasove pridobili. Način volitve same opisuje Valvasor pri Pazinu. Jeden izmed sodcev hodi z rovašem in nožem od volilca do volilca, vpraša vsakega za njegov glas, ter to z mo¬ žem na rovašu zaznamenuje. Kdor največ glasov dobi, tist je izvoljen. Rovaš je še za Valvasorja važno ulogo igral, tudi pri naj¬ važnejšem županovem opravku, ko je namreč sodil. 94 ) Sodišče je vodil župan, kateremu je pomagalo 12 sodcev. Njim' je razložil župan vsako pravdo, ter pokazal dvoje potov, da lahko odločijo v prid tožitelju ali zatožencu, ter potem vsakega prašal za njegov glas, ter ga na rovašu („ rabi seti “) zarezal, „denn das war das pro- tocoll, dem man den process einverleibt.e." Večina glasov je tudi tukaj odločila in zoper razsodbo priziv ni bil dopuščen. Valvazor bridko toži o tem „lesenem zapisniku", in da se mora v Vindiški Marki in Istri vsakdo „dem bauern urtheil, so auf dem rabiseh gesehnitten worden, sich untenverfen: weil der orten nicht sO viel edelleute vorhanden waren, mit vvelchen ein gericht hatte besetzt werden kbnnen." Kmetje se namreč našemu kronistu ne zde do¬ volj pametni, da bi tudi v važnih stvareh brez dopuščenega pri¬ ziva smeli odločevati, akoravno je Valvasor tudi velik sovražnik rabulistov. 95 ) Rovaš, ki je Valvasorju tako malo ugajal, zdi se meni važen ostanek iz časov, v katerih Slovani, po besedah meniha Hrabra, „na emtami i režami čbteha i gataaha, pogany sašte.“ 9C ) Kako velik pa je razloček med besedami našega kronista in navdušenjem, s katerim o rovaši (kerbstock) piše največji nemški nacijonalni eko¬ nom preteklega stoletja — Justus Moser. 97 ) — On želi, da se rovaš zopet uvede za ves promet med kupčevalci in kmeti, kajti rovaš mu je drag ostanek, on ga imenuje „das iilteste dienst- und pachtregister. “ Se dan danes se rovaš v mnogih krajih po Slo¬ venskem rabi, vredno bi bilo, da se njegova raba natanko preišče in opiše. IX. O Slovencem sorodnih Hrvatih in Srbih poroča Konstantin Porphyrogeneta 98 ), da nimajo knezov razven nekih starcev županov, kakor tudi drugi slovanski narodi. Ako k temu pridenemo znane Prokopijeve besede „šv itriL/.oz.paTiz sz. 7caXodou (Jto-reuouat 11 spoznali bomo, da tudi o starih Slovencih velja, kar pravi Caesar") o 15 germanskih rodovih — „in pace nullus communis magistratus“. Županija je bila s prva največja jednota. Tudi ona je bila na podlagi jednakosti vseh osnovana. Se le bojna sila to predrugači. Zdaj nastanejo razločki: ta zapoveduje, drugi se mora pokoriti. 100 ) Za tega delj ima prva večja skupina narodov za svojega načel¬ nika vojvodo, voditelja v boji. Vojvoda pa se ne sme primerjati vladarju kake dežele, kajti s koncem boja je bila tudi njegova oblast končana. Stari Slovani niso poznali državnih uredeb, to nam dovolj jasno kaže „die mutter- milch des gedankens 11 —• jezik. Vsi izrazi, ki se rabijo za ozna- čenje najvišje državne oblasti, oziromo njenih nositeljev — knez, kralj, cesar in -car — so tujke. 101 ) Prva dva sta iz nemščine, zadnja iz grščine, in ker besede zmerom prihajajo le s stvarmi vred, katere pomenijo, iz tega tudi razvidamo, kje so se Slovani državne uredbe učili. Akoravno pa so si Slovani kneževsko oblast izposodili od tujcev, prispodabljali so jo vender kolikor mogoče svojim razmeram, ter jo tako uredili, da je njihovim pravnim nazorom odgovarjala. Večkrat sem imel že priliko omenjati razviti čut za slobodo, ka¬ terega so Slovani negovali v vsem svojem življenji. Tako n. pr., da dedovine niti v privatnem niti v javnem pravu niso pripuščali, da so si svoje oblasti sami volili, izvoljene odstavljali, ako so bile slabi oskrbniki podeljene jim časti odvzemali. Po tem ni mogoče, da bi bila slovenska kneževska oblast dedna ter da bi bili slo¬ venski knezi absolutni vladarji. Imamo le malo poročil o delovanji majhnega števila sloven¬ skih vladarjev, toda že iz načina, po katerem so svojo oblast za- dobivali, lahko sklepamo na razmero, v kateri so bili nasproti na¬ rodu slovenskemu. Za ustanavljenje slovenskih knezov služil je poseben obred, po katerem so se še v srednjem veku koroški voj¬ vode ustanavljali in katerega ostanki se dado zasledovati še v našem stoletji. Vršilo se je tako-le: 102 ) na stol očetov, 103 ) ki je stal pod Krnsko goro, vsedel se je kmet 101 ) ter je, nogi navskriž, 106 ) pri¬ čakoval kneza, ki se je z velikaši v kmečki obleki loc ) bližal ter držal z jedno roko lisastega vola z drugo lisastega konja. 107 ) Ko knez se svojimi spremljevalci blizu kmeta pride, ta vpraša, kdo da je ta, ki se mu bliža. Spremljevalci odgovore, da je to knez, ter kmetu, ki še dalje izprašuje, zagotove, da je sloboden človek, da bode dober vladar, pravičen sodnik ter branitelj krščanske vere. Konečno še kmetu za stol, katerega on prepusti knezu, obljubijo 60 beličev, zgoraj omenjeni živali, kmečko obleko, katero je nosil knez ter oproščenje od vsega davka. Kmet na to kneza rahlo udari v lice, 108 ) opomni ga, naj bode zmerom zvest sodnik, ter se s živalima vred odmakne. Po tem stopi knez na stol, ponovi ob¬ ljube, katere so zanj že njegovi spremljevalci storili, mahne z mečem 16 na vse strani ter koneeno iz svojega kmečkega klobuka malo vode pije. Za tem je sledela meša v cerkvi Gospe Svete in popoludne je delil knez na vojvodskem stolu na gospesvetskem polji najeme. To se je se ve godilo še le v poznejših časih, odkar so se vsled nemškega vpliva, tudi med Slo venci nahajali najemi. Posebnosti tega ustanavljanja so očitne. Ne dedno pravo, v poznejših časih ne imenovanje po nemškem cesarji, ampak volja narodova predaje to čast. Ne plemenitaš, ampak kmet intervenira pri obredu ter izroči knezu oblast še le, ko je ta storil razne ob¬ ljube. Konečno je še treba, da knez v svojo oblast dobi stol očetov. V prvič se nam o tem obredu obširneje .poroča tedaj, ko so ustanavljali Meinharda, ki je dobil naroda oblast v septembru 1286. leta „seeundum consvetudinem a priscis temporibus observatam. 11 119 ) Opat Vetrinjski meni, da je obred uvedel knez Ingo, ki je vladal gorotanske Slovence za Karola Velikega. Ako- ravno so že v začetku našega stoletja E ic h h or n, Urban Jar¬ nik in drugi 110 ) to mnenje zavrgli iz važnih uzrokov, ker tudi ni verjetno, da bi ta običaj, ostanek volilnega prava narodovega še le nastal, ko so na Koroškem vladali že Franki, lu ) vender je Trdina 112 ) še tega mnenja, ker sicer neki ne bi bilo mogoče raz¬ lagati vprašanja, ki se stavi novemu knezu, da li je dober kri- stijan. Da ta ugovor ni zadosten, je jasno, ker običaj v tej obliki kakor se nam poroča nikakor ni prvoten, ampak še le s časom so razne pritikline k prvotnemu slovenskemu obredu bile pridejane. Ali tudi mnenje Eichhornovo, 113 ) da je običaj nastal, ko so uvedli kristijanstvo na Koroškem, t. j. za Valdunova, ni verjetno, ampak začetek se mora v mnogo starejših časih iskati. 114 ) Po pravici je Chabert 115 ) opozoril na dvoje mest v Anonymu de conversione Bagoariorum et Carantanorum, ki govorita o gorotanskih knezih Kakacij in Cheitmar (po Kopitarju Hotimir), ko se vračata na Gorotansko z Bavarskega, kamor ju je bil Kakacijev oče Borut dal za poroka. O Kakaciji pravi omenjeni vir 110 ): „Mortuo autem Boruth, per jussionem Francorum Bagoarii Cacatium iam christia- num factum petentibus eisdem Sclavis remiserunt, et illi e um ducem fecerunt“. Očitno ima pisatelj ustanavljanje po narodu v mislih. 117 ) O Hotimeru, pravi „quem suscipientes idem populi ducatum illi dederunt.“ 118 ) Že iz tega bi lehko sklepali, da so Slovenci, odkar so to dostojanstvo bili sprejeli, oddajali je na slovesen način. Menda je običaj odgovarjal ustanvaljanju doma¬ čina in župana, ker domačin predstavlja le v malem župana in ta kneza, kakoršen je namreč bil pri Slovanih. Da pa je običaj imel svoj izvor v slovenskem pravu, to dokazuje tudi primerjanje z jednakimi običaji pri drugih slovanskih plemenih, ki so ga veči¬ noma tudi v poznala. Za Slovenci imajo najbolj natančen opis Cehi. 119 ) Ceski narod je čislal ta obred visoko ter je le tistega 17 kneza, ki je bil v posesti kamenenega prestola, smatral za pravega vladarja. Posest tega stola je bila tako rekoč vnanje znamenje najvišje oblasti. Za to je n. p. knez Vladislav svojega brata „pro tuenda civitate Praga et principali throno, quodam saxo, quocl est nune in medio civitatis, pro quo non solum nune, sed etiam ab antiquo multa millia militum bello corruerunt, Pragae dimisit.“ 120 ) Ustanavljanje je — kolikor o njem vemo —- precej slično tistemu, ki je bilo pri Slovencih v navadi. Pod imeni solium pater- num, stol o ten, stol deden 121 ) tudi pri drugih Slovanih ta prestol nahajamo. V ruskih in poljskih 122 ) virih se omenja, kakor tudi pri Hrvatih. To bi sledilo že iz sorodnosti in jednakosti, katero nahajamo v vseh starih pravnih uredbah med Slovani, ali ono se da tudi zgodovinski dokazati. Hrvati so ohranili namreč ostanke tega običaja tudi ko se je Hrvaška izpremenila iz kneže¬ vine v kraljevino 12s ), t. j. po Tomislavu. Konečno bodi omenjeno, da so menda tudi polabski Slovani ta obred poznali, ker nahajamo poročilo, da si je rod Vilcev svojega kneza sam izbral, ter mu to dostojanstvo po narodnem svojem obredu izročil. 121 ) Iz teh zgodovinskih in notranjih uzrokov, ker je namreč ves obred tako primeren slovanskim pravnim nazorom, moramo ga, vkljub vsem ugovorom smatrati prvotno slovanskim. Ta obred pa nam tudi predočuje način, po katerem so Slovenci od tujcev izposojene uredbe po svoje priredili, svojim nazorom prispodabljali. V drugih deželah se knez določuje po porodniškem pravu: kne- ževsko oblast podeduje sin od očeta; v deželah, ki so bile pod¬ ložne Nemčiji je obično to čast cesar podeljeval, le na Gorotanskem je drugače. „jn sol auch nieman ze hertzouggen noch ze heren han nach nemen denn die fryen lanttsaessen in dem land. Die sond ouch in ze herren nemen vnd anders nieman. “ 126 ) Narod pa si ga še le potem za kneza vzame, ko je prav za prav pogodbo ž njim sklenil. 126 ) Za tega delj ima narod pravico kneza odstraniti, ako mu ne ugaja 127 ) in še po Schvvabenspieglu smejo Slovenci nazaj poslati kneza, katerega jim je cesar poslal, ako jim ne ugaja, in cesar jim mora potem dati drugega. 128 ) Ustanavljanje se je vršilo, kakor že rečeno, pod Krnskim gradom blizu cerkve sv. Petra, torej v kraji, v katerem je nekdaj stal rimski Virunum, v kraji, ki je bil vedno središče gorotanskih Slovencev. 129 ) Ustanavljanje, t. j. opisani slovenski običaj, vršilo se je na kneževskem stolu ali kamenu predpoludne, temu je sle- dela meša, in popoludne je na Gospesvetskem polji knez na ka- menatem prestolu delil najeme. To zadnje je tuje in ker je na tem prestolu tisti napis, katerega čita Jarnik za „Ma sveti veri“, 130 ) drugi zopet za ostanke nadgrobnega spomenika kakega Rimljana Mansvetius V e rus, iz slovanskega značaja ustanavljanja na kneževskem stolu ničesar ni sklepati, je li napis res slovenski ali ne. 2 18 Akoravno se je vsa svečanost, kakor sem že omenil, razvijala polagoma ter v zadnji obliki imela v sebi mnogo tujega, ostalo je jedro, da slovenski kmet v imenu narodovem le tistemu možu kneževsko oblast preda, ki pride slovenski govoreč in v obleki slovenskega kmeta pred njega. Ta spominek slovenskega, rekel bi državnega prava ni utonil, kakor mnogo druzega, ampak to cvetlico, vrhunec pravnega mišljenja narodovega, čuvali so tudi tujci. Se Habsburžani so se dali tako uvesti v gospodstvo nad Koroško, zadnjič 18. marca 1414. 1. Ernest Železni. Pri kamenatem prestolu na Gospesvetskem polji pa je zadnjič 28. januvarja 1596. 1. Ferdinand II. delil najeme. Staremu slovenskemu običaju se je odtegnil prvi Ernstov sin Friderik III. (IV). „ker rimskemu cesarju ne pristoja kmečka obleka. “ Toda on je v posebnem pismu de¬ želnim stanovom potrdil stare pravice, ter le za se prosil, da ga oproste tega obreda. Njegov sin „zadnji vitezki je bil sploh Slovanom prijazen 132 ) pripravljal se je večkrat k stari slavnosti ali vender ni prišel do tega, da bi se bila res vršila. Sledeči vla¬ darji so še nekaj časa svoje zastopnike pošiljali na Koroško, potem je tudi to prenehalo, kar pa pravnega obstanka starega običaja nikakor ni zatrlo. Avstrijski vladarji so namreč vse te stare pra¬ vice Koroščem o nastopu svojega vladanja potrjevali, ter se le glede formalij izpričevali. 13S ) Pravico ustoljevanja je imel rod Her- cegov ali Edlingerjev iz Blažnje vasi. Za to pa je imel tudi razne pravice, katere so avstrijski vladarji zmerom potrjevali. 134 ) Ernst je oprostil 28. marca 1414. 1. Gregorja Edlingerja in njegove po¬ tomce popolnem vse dače. V preteklem stoletji je imela rodbina pravico 3—4 sodov laškega vina brez colnine uvažati. Se v našem stoletji je cesar Franc I. in to 15. febr. 1823. leta Josipu Edlingerju potrdil stare pravice: slobodo od davka in colnine za 120 veder laškega vina itd. Rod Hercegov ali Edlingerjev pa je še v tistem letu izmil in ž njim je izginil zadnji ostanek te krasne rože, ki je morala hirati, odkar se je' odtrgala od debla, katero jej je dajalo moč in življenje, odkar je bilo zatrto slovensko pravo, odkar je stari običaj postal le puhla ceremonija brez po¬ mena. Koroški vojvoda, ki se je na označeni način ustanavljal, imel je tudi v nemški državi marsikatere posebne pravice. On je bil „des heiligen romisehen reiches reiclijiigermeister.Pred cesarja je smel vsak čas v kmečki obleki in s klobukom na glavi priti. 135 ) Ko je bil že ustoljen po starem običaji ter tudi od cesarja potrjen, ni ga smel nihče tožiti, nihče ničesar od njega zahtevati „den ain windischer man“ ; v slovenskem jeziku in le slovenski se vojvoda tudi pred cesarjem zagovarja. 13C ) Kronista Jakob Unrest in Jeron. Megiser nam v svojih kro¬ nikah pripovedujeta, da je pri ustanavljanji knez slovenskemu kmetu moral obljubiti, da bode pravičen sodnik, ter da bode pri- praven, za pravico toliko prebiti, da bi se moral od take živine rediti, kakor sta bila vol in konj, katera je pri ceremoniji držal. Slovenski kmet je zahteval torej v svojem materinem jeziku od kneza pravico, toda ta se mu je, kakor pravi Schwabenspiegel — torej že koncem 13. stoletja — na to odrezal: jaz tvojega jezika ne razumem. 187 ) ■— Tako je držal svojo prisego. Zares, za pravni čut narodov ga ni hujšega udarca, kakor je tako odrekanje ju- stice ! . . . X. Dokler je med Slovenci zadružno življenje v obče bilo v cvetu, ni mogla se močna država razviti, saj jo je tudi zadruga, vsaj za mir, dovelj nadomestovala. 138 ) Omenjal sem, kako je na¬ stala slovenska državna oblast iz vojvode, ter da so si Slovenci kneževsko oblast uredili po svojem kopitu. Pri panonskih Slo¬ vencih, ki so stokali pod jarmom Oberskim, ne smemo si tega misliti, ampak le pri gorotanskih, ki pa so gotovo že rano morali biti neka celota, kajti le kot tako jih omenjajo bavarski viri, da, nahajamo naravnost naziv regnum za Gorotansko 139 ), in boji, ka¬ tere so imeli z Bavarci, tudi za to govore. Znano pa je, da to ni dolgo trajalo. Za vl&danja Borutovega so bili Slovenci prisiljeni zoper Obre pri Bavarcih pomoči iskati. Bavarci so res pomagali, toda ob jednem Slovence spravili v neko odvisnost. Borut je moral svo¬ jega sinaKakacija in stričnika Hotimera Bavarcem za poroka pre¬ dati. Mladeniča sta se na Bavarskem v krščansko-germanskem zmislu odgojevala, in ko sta drug za drugim nastopila vladanje Slovencem, gladila sta pot samo germanizaciji, germanskim ured¬ bam. Upori in boji, ki so bili nasledek tega ravnanja, so znani. Vender vse upiranje nič ni koristilo. Ivonečno je s pomočjo Ba¬ varcev vender prevladal knez, Slovenci so postajali kristjani, pa tudi podložniki bavarski. Neznani pisatelj spisa, ,,de coversione Bagoariorum et Carantanorum 11 nam pripoveduje, ka slovenski knez Hotimer, vrnivši se z Bavarskega na Gorotansko, na Solno- graškem v cerkvi sv. Petra ,,se devota mente ad christianitatis offieium subdidisset“, ter na dalje, na prigovarjenje svečenika Ma- jorana, „promisit se ad ipsam sedem serviturum. Sicut et fecit atque annis singulis ibidem suum servitium persolvebat." 140 ) Pred ko je nastopil ,,stol deden“ pokoril se je Solnemugradu, in Go- rotanska je bila od tod, torej posredno od Bavarskega odvisna! Koliko, toliko. Ni torej nemški meč Slovencev podvrgel, ampak „es boten sich mit hilfe der geistlichen mission der ausbreitung bairischer herrschaft die glanzendsten aussichten.“ ul ) Karol Veliki je bil prevelik politik, ter je imel preveč izku¬ šenj, da bi bil Slovencem kar tuje, frankovske gospode vrival. Pustil je Slovencem domače, prirojene kneze, vender s tem raz- 2 * 20 ločkom, da je knez dobival deželo od frankovskega kralja v najem, da so morali podložniki cerkvam desetino plačevati, ter da je knez neposredno bil podložen mejnemu grofu furlanskemu. Bii- dinger, ki opisuje to ravnanje, pravi, 142 ) da je Karol pri tem po¬ snemal Rimljane, ki so tudi narodom, katere so podvrgli, s kraja puščali prejšnjo ustavo, da so se tako polagoma privadili rim¬ skemu jarmu. Slovenskim knezom pa so v kratkem sledili nemški grofi. Dežela se je morala torej razdeliti v okraje, ki so se tem grofom oddali. 113 ) Slovansko javno pravo se je po tem se ve da moralo umakniti, mesto županovih nahajamo grofova sodišča itd. Med Slovenci so nastali zmerom večji razločki stanov, na¬ hajajo se že tudi slovenski plemenitaši. 141 ) Za tem tudi drugega ekstrema ni manjkalo, namreč robov, da, ves slovenski na¬ rod postal je rob. Po nemškem pravu je pripadala podvržena zemlja kralju, on jo je po svoji volji razdeljeval, a prebivalci podvrženih dežel so mu morali davek plačevati, ako jih je sploh pustil v mirni posesti. Tako tudi pri nas. Kralju se je davek plačeval, in cerkvam dese¬ tina. 116 ) Ker se nemški (frankovski) kralji niso sami polastili vse dežele, naseljevali so se Nemci in ker jim nihče ni oporekal — mirnim Slovencem deželo jemali, tako da so ti postali najem¬ niki. Ludovik Nemški n. pr. pravi v listini za samostan Nieder- Altaich: „Naš ded Karol je dal svojim zvestim dovoljenje, da si v Panoniji vzamejo zemljo v svojo last . . .“, to se je tudi godilo in nagloma so nastali veliki posestniki, ki so še dan danes za Avstrijo karakteristični. 110 ) < Število slovenskih plemenitašev je itak majhno, večina je torej plačevala davek, kakor pravi conversio: ,,franci et bagoarii eos, qui oboediebant, tributarios fecerunt regum.“ S prva je bil davek precej natanko določen. V ustanovnem pismu za samostan Kremsmunster se trikrat govori o Slovencih in njihovih zemljiščih, ki se samostanu dajo, vender zmerom se govori le o „tributum justum: quod nobis antea persolui consueuerant.“ Vender dolgo se ni na tributum justum ozira jemalo, Slovenci skoro niso bili že najemniki več, ampak kar naravnost robovi. ,,Slovenec je kravo držal, gosposka jo je pa molzla . . ,“ 147 ) Izpreminjava se ni godila povsod jednako hitro in o tistem času. Mnogi Slovenci so vkljub temu ostali svobodni, in oziralo se je na to. „Salvis proprietatibus liberorum Sclavorum“ nahajamo po listinah tu in tam. Konečno pa se je tudi tukaj ponavljalo, kar je pri podjarm¬ ljenji narodov običajno; 148 ) število slovenskih robov po listinah je zmerom večje, 149 ) tako da je na zadnje sužnost communis om- nium Slavica lex. 1B0 ) V tistem času, ko se je tuje pravo s tujim jezikom vred po Gorotanskem in sosednih krajih zmerom bolje širilo, ko je izginil 21 slovenski gorotanski knez, izcimila se je pri dragi panogi Sloven¬ cev, pri panonskih Slovencih, pod pokroviteljstvom nemškega ce¬ sarja državica, ki je 12. oktobra 849. 1. postala samostojna. V tej slovenski kneževini, ki je sezala v zahodu blizu do denašnjega Maribora, v vzhodu do Dunava, v jugu do Drave, bili so, ker sta jo vladala slovenska kneza — Privina in njegov sin Kocelj ■— pogoji za razvitek narodnega prava. Ako pomislimo, da je ta majhna državica prižgala književno luč vsem Slovanom, dokaz nam je že to za narodno življenje, in gotovo se je tudi pravo tukaj razvijalo, akoravno se nam ni v obilici ohranilo, kajti okraje, v katere se je dežela po Koceljevi smrti zopet delila, ugonobili so hitro krati Madjari. XI. Kaj je bil posledek vsega tega za pravo? Ako so slovenski knezi tudi menda katere pisane zakone dajali, ohranili se nam niso. 151 ) Gorotanski Slovenci so se že rano nemškemu javnemu pravu privadili ter se udeleževali shodov, katere so nemški go¬ spodje sklicevali. Najprvo se ve po denašnjem Gornjem in Spod¬ njem Avstrijskem. L. 827. so se udeležili shoda v Pohinavi (Pu- chenau pri Linči) vsi v okolici bivajoči Slovenci in Nemci. Ravno tako 1. 880. pri „publicum mallum“ v Raffelstatten. Na Krnskem gradu, torej v središči nekdanje Slovenije, zboroval je že v 9. sto¬ letji večkrat grof in „populus istius terrae“ itd. 162 ) Slovensko pri¬ vatno pravo je še nekoliko veljalo, dokler je še kaj moči in ve¬ ljave imelo običajno pravo. Tega. t. j. svojega narodnega prava, ki je med njimi vzrastlo, kakor narodne pesni, bilo je Slovencem treba, da so se vspešno razvijali - vender podalo se jim je tuje, rimsko z nemškim pomešano pravo. To Slovencem ni moglo za¬ dostovati, kajti naš narod je imel celo drug razvitek, kakor Rim¬ ljani in Nemci, imel je celo drage potrebe. Tam je bilo mesto, oziroma grad in njegova okolica, tukaj 'kmetska zadružna hiša središče in kraj, v katerem se je pravo razvijalo. Ko so torej prišli tuji, učeni pravniki, ,,ki nam neume ni jezika ni svika (obi¬ čaja)", mislili so s kraja gotovo tudi Slovenci, kakor nekdaj Cehi, da jlskat pravde v Nemcih je sramotno, Pravdo v svetem imamo zakonu, Ki prinesli so jo nam očetje V te dežele blage čez tri reke.“ 153 ) Ko se jim je po sili vrivalo tuje pravo, branili so svojo ,,staro pravdo" z mečem v roki, ali konečno so jo vender, harem v toliko po polnem izgubili, da se pri razsodbah na slovensko pravo ni več oziralo. 164 ) Toda v svojem čutu, v svojih narodnih prislovicah itd., ohranili so ga še premnogo. „Collegite, quae super- sunt fragmenta, ne pereant!“ kliče nam tudi tukaj naša dolžnost. 156 ) To, kar nam podaje preiskavanje pravne zgodovine našega naroda, pa naj bi bilo v podporo nabirateljem še zdaj v narodu živečih pravnih običajev. Pri tem nabiranji se je nadejati gotovo mnogo večje obilice, kakor iz zgodovinskih preiskovanj. Rezultati teh bodo — o tem se ne smemo varati — pri nedostatku virov, le „bilder grau in grau, ohne helle farben, ohne eine lebendige sce- nerie, aufgenommen auf dem kirchhof des rechtes — denn das ist ja die rechtsgeschichte: — graber, kreuze, monumente, verwitterte inschriften“ ! 166 ) 1 ) Stobbe, zur geschichte des deutschen vertragsrechtes, Leipzig 1855. Vorwort, VI. „wir konnen uns kein volk, selbst nicht in dem rohesten zu- stande denken, in welchem die einzelnen glieder vollstandig ohne allen recht- lichen verkehr mit einander stiinden. Kein volk kann ohne kauf und tausch- geschiifte bestehen: es musz sich bald auch das darlehen, die leihe, der aiif- bewahrungsvertrag entwickeln. Und ebenso undenkbar ist es, dasz, wenn es ein- mal solche verkehrsformen gibt, nicht auch aljgemeine grundsatze mit nothwen- digkeit entstehen sollten, welche die rechtlichen verpflichtungen der mit einan¬ der in vertrag stehenden personen regelten . . . Der satz, dasz jeder seinen verpflichtungen nachzukommen habe, konnte nicht ausreichen: es muszte weiter bestimmt sein, was rechtens sei, wenn ein contrahent den vertrag nicht in der verabredeten weise erfullte.“ 2 ) J. J. Hanči: o pojmu i. objemu historie prava rakouskeho, v Fraze 1880, stran 7, op. 13 ^Slovanske obyvatelstvo zemi techto (t. j. notranje-av- strijskih) nema pro pravniho historika skoro nižadne važnosti. Ztratilot’ po- litickou neodvislost svoji drlve, nežli se mohly u neho utvofiti jakekoliv stalejši rady pravni. Skrovne pouze zpravy listinne odhaluji porhznu nektere prvotni tahy prava slovanskeho u nih.“ s ) Namen tega poskusa ni, da bi dogmatično razlagal nekatere pojave slovenskega prava. Ne posamezne uredbe, ampak v njih javljajoče se živ¬ ljenje narodovo je glavni smoter, in sploh notranja zgodovina narodova naj bi se iz takih preiskovanj okoristila. Ker mi je zdaj le za to, da bi nabiral materijal za pravno zgodovino, vzdržal sem se zistematičnega dogmatiziranja, kakor je sicer v pravnih zgodovinah običajno. Celo Bogišie, ki je vender tako ogromno gradiva nabral, svari pred dogmatiziranjem. Glej Jagičev Ar- cliiv V. 177. 4 ) V posebno veliki meri je slovansko pravo vplivalo na nemško po Češkem. Glej J. Grimm v predgovoru k Rosslerju: deutsche rechtsdenkmaler aus Bohmen und Mahren, Prag 1845 in J. A. Tomascheku, deutsches recht in Oesterreich im XIII. jahrhundert, stran 70: „man musz es ganz natiirlich finden, dasz die neuen ansiedler in folge des lebendigen verkehrs mit dem volke einzelne institute und sitten, die mit dem wesen ihrer mitgebrachten heimatsrechte nicht im offenen widerspruch waren, besonders dann sich an- eigneten und weiter fortbildeten, wenn, wie z. b. bei der verfolgung einer ge- stohlenen oder geraubten sache eine beriihrang mit der landessitte nicht zu vermeiden war.“ 5 ) To vem od mož, ki so imeli priliko dotične zapisnike itd. pregle¬ dati. V kratkem se imamo itak nadejati izdanja vsega materijala, katero bode oskrbel Harrasowsky. 6 ) Rad jugosl. akad., knjiga IX, 8. ’) Felix Dahn, Bausteine L, 402. 8 ) Kammel: Die entstehung des oesterr. deutschtnms, I.: die anfange deutschen lebens in Oesterreich bis zum ausgange der Karolingerzeit, Leipzig, 1870, stran 176., misli, daje v 7. stoletji meja bila sledeča: „Von der quelle der Rienz lief sie hinab in’s Tauerngebirge, das Deferegger und Iselthal ein- schliessend, nach der Dreiherrenspitze, dem alten markstein zwischen Tirol und Salzburg, folgte so dann ostwarts biegend der sclmeebedeckten Tauern- 23 kette bis in die gegend der Murquelle, also bis dahin, wo die steirisch- karntnerischen Alpen von den Radstadter Tauern sich trennen. Letztere bil- deten nun weiter die scheide zwischen Deutschen und Slaven. Nordvviirts aber liings des Lungaues fiel sie im \vesentlichen zusammen mit der heutigen landesgrenze zwischen Steiermark, Salzburg und Oberosterreich, welche die Enns kurz unterhalb ihres ursprunges schneidet, dann iiber die eis- und felswiiste des Dachstein und die weissgrauen kalkschroffen des Todten Ge- birges nordostwarts liiuft und so das Gebiet von Aussee mit umfasst. Von da wird etwa eine ziemlich genau nordvviirts laufende linie, vvelche das gebiet der Steyer und Krems ostvviirts laszt und bei Wels die Traun erreieht, die compakteren ansiedlungen der Deutschen und Slovenen geschieden haben. Dann folgte die grenze dem laufe der Traun, stieg von deren miindung die Donau aufvvarts bis zur Rotel, welche am westlichen eingang der Linzer enge in den hauptstrom fallt und gieng endlich iiber in die sprachgrenze zwischen den bohmischen Czechen und den Baiern. 1 s ) Miklošič: Altslov. formenlehre in paradigmen, einleitung III.: „ich bin namlich der ansiclit, dasz der slovenische volksstam nicht nur auf dem rechten, sondern auch auf dem linken ufer der Donau wohnte, freilich ohne iiber den umfang seiner wohnsitze im norden der Donau auch nur eine ver- muthung aussprechen zu konnen.“ 10 ) E. Diimmler: iiber die siidostlichen marken des frankischen reiches v Archiv f. kunde oesterr. geschichtsguellen. X. — u ) Temelj in podstava vsem takim preiskavam sta Miklošičevi raz¬ pravi: Die slavischen ortsnamen aus personennamen v spisih dunajske aka¬ demije Denkschriften 14, pag. 1—74 in: Die slavischen ortsnamen aus appel- lativen. I, II. Denkschr. 21. 75—106. Te je izvrstno porabil Kammel v že imenovanem delu, a o Krcmesovi razpravi: Zur geschichte der altesten, ins- besondere deutschen ansiedlung des steierm. oberlandes, v 27. zvezku Mit- theilungen d. hist. vereines f. Steiermark, pag. 1—78, ne more se to povsem trditi. Jaz hodim za Kammelom, 1. c. pag. 180 in sled. 12 ) Omenja se neki na Furlanskem še v 14. stoletji. Rutar v Ljub. Zvonu II., 55. 13 ) . Zato igrajo pravniki tudi v vsakem času najvažnejšo ulogo. Ce tudi ničesar ne razumejo, vender vse življenje k njim priteka. Še le pravnik more zavoljo organične narave svoje znanosti vse razmere omejiti, on vse pojmove formulira. u ) Kotljarevskij: Drevnosti juridičeskago byta haitijskih Slavjan, Praga 1874, stran 4: „Pravo je ravno tako historijski spomenik, kakor vsako drugo pojavljenje narodovega življenja in izobraženja, kakor jezik, religija, poezija, literatura, nravi in običaji. Zavoljo tega se morajo pojavi pravnega življenja obravnavati kot občne naloge kulturne zgodovine. „Macieiowski: Slav. rechts- geschichte, aus dem polnischen v. Burs u. Navvrocki, Stuttgart 1835, I, 71, „ . . . . lasst uns nicht zvveifeln, dass das recht eines jeden volkes seinen cha- rakter am besten darstellt, und sogar einen sehr anziehenden theil seiner geschichte enthalt.“ r °) K večjemu bi se tako lahko imenovala legenda o ss. Cirilu in Me¬ todu, ki ima tudi nekoliko zj, pravno zgodovino pomenljivih podatkov. 16 ) Beitriige zur losung der preisfrage etc., \Vien 1819; I, 187 navaja Hormayr več primerov, v katerih se priče tako ločijo. 1! ) Miklošič: die slavischen elemente im Magyarischen, v Denkschft. 21, 1—74. Hanel, op. cit. § 7. — IS ) Miklošič, 1. c. pag. 5. 19 ) Po Miklošiči hočem podati nekoliko primerov: prauda, tokma, tii.ktmia, zalog: zalogin, megye: mežda, granicz: granica, zseller: željar, rab': robfc, koleda, kamat: kamata, zsabad: svobodb, csaszar: cesarb, kiraly: kralj, udvarnok: dvorbnikb, kaloda: klada, tomlocz: tbmbnica. Po pravici trdi Krek (op. cit. pag. 167) da je za Madjare „der contact mit den pannonischen Slo¬ venen wahrhaft segenbringend gewesen.“ 20 ) Hanel 1. c. 57. 24 21 ) Tako n. pr. v slovarji madjarske akademije, katerega malo da ne smešno obravnavanje tega prašanja je dobro ocenil Jagič v Radu. knj. 17, 205—207. 22 ) de administrat. imp. 8, 38. Primeri: Jireček Herm.: das recht in Bohmen und Mahren, I, 41: Krek: Einleitung in die slavische literatur- geschichte, 203 in sled. 2S ) Miklošič: Lexicon palaeoslovenico graeco lat. Vindob. 1862—5, s. v. zakon. 24 ) Vukov rječnik s. v. zakon. 25 ) To je že spoznal Valvasor, ki pravi: „Gebrauch ist der bauern ge- setzgeber”. (Ehre, VI, 334.) 26 ) Primerjaj: Jhering, kampf ums recht, Wien bei Manz. 27 ) Mickiewicz: Vorlesungen uber slavische literatur und zustande, Leipzig 1849, III, 268. 28 ) Miklošič: Lexicon, s. v. pravbda = aXr[6-aa, veritas sup. Sizaiov, ž'.xatoa'Jvr„ iustitia ostrom. 2S ) Zanimivo je, da so prve slovenske besede, katere so se tiskale, poziv „woge gmaine”, da brani „staro pravdo“. Glej letopis Matice Slovenske 1. 1877, 200—201. Najstarejši slovanski zakonik pa je „Pravbda ruskaja”, pisana med 1. 1016. in 1020. 30 ) V starem rokopisu iz 13. stoletja: Ritus explorandae veritatis seu iudicium ferri candentis etc. nahajamo mesto „eos discutiens ad praudam per pristaldum.“ Historik Bel, ki je izdal rokopis, meni, da je iudicium ad praudam neko privatno sodišče, v katerem se sodi „simpliciter sine ullo in- diciario ordine et sine testibus ad šolam actoris reique fidem interpositam.“ Drugi zopet mislijo, da to znači ,ius sive iudicium ferri candentis.” Glej Miklošič: Slav. elemente, pag. 49. 31 ) Pomenljive so besede Valvasorjeve (Ehre, VI., 293) „Ertappt man aber Einen, so wirfft man ihn ins Gefiingniss; er sey gleich iveltlich oder geist- lich als ein Pope, oder Coluger. Wie es dann weiter nicht, als bil lig, dass wann Jemand bey der Verwirckung selber seine Person nicht ansieht, dieselbe auch bey der Bestraffung nicht ange- sehen werde“. To je slovenski nazor. 32 ) Krek, Einleitung, pag. 89. 33 ) Meichelbeck I, Urkundenbuch, 278, Nr. 548 pravi to o neki Slo¬ venki Baaz. Isto dokazuje Hormayr v Wiener jahrbucher der literat., Band 39, pag. 37 iz neke listine od leta 1136 „Quaedam mulier Gothelindis no- mine, cum esset libera, sicuti Sela vi solent esse . . .“ — Primerjati se da, kar Sachsenspiegel (lil, 73 53) o polabskih Slovanih piše: „Man sagt, dasz alle Wendinen vri sin”. — 34 ) Maurikios, (Strateg. XI, 5.) „Tx efl-vr] toSv 2xXxpwv zal 'AvttTiv žXsu- ttepa p)8ajji<3; SoiAouvtte 5) “'.{Musva 11 .. O gorotanskih Slovencih piše Schwabenspiegel (ed. Wackernagel, Zurich 1840, pag. 339) „Sie sechen ouch enkain adel noch gewalt an, wan biderbkaitt vnd warhaitt.“ 3 “) Jagič: Historija književnosti naroda hrvatskoga i srbskoga. Zagreb 1867; I, 34. Iz znane pravljice o pojedini, katero je priredil Ingo, ne mo¬ remo za sužnje med Slovenci ničesar sklepati, ker je vsa epizoda nehistorična. Carinthia 1855, str. 83. 36 ) Linhart: Versuch einer geschichte von Krain, Laibach 1791; II, 232 „die Slaven hatten einst keinen sinn far die leibeigenschaft. Die getrenn- ten stamme lernten aber diesen zustand kennen und benannten ihn auf ver- schiedene vveise.” Temu dodaje v opomnji „k) . . . die Krainer hatten keinen namen, um den zustand der leibeigenschaft zu bestimmen, denn rojenak ist nach dem deutschen erbhold gebildet worden.“ — 3? ) Pri Kreku, Einleitung, pag. 89, op. 1. 38 ) Maurikios Strateg, pri Kreku 1. c. 25 39 ) Legende vom lieil. Cvrillus, Denkschriften der wiener akademie, phil. hiši cl. XIX. pag. 226 „ . . . „Hb tothio nJrfeHbHtob ucnpouii. A CbTb OTbnyCTH HXb.“ - 40 ) Pravni običaji, kod Slovena v Književniku IH, 168 [Zagreb, 1866]. Primerjaj Krek, Einleitung, pag. 47 in 80. 41 ) Tudi germanski knezi so imeli po več žen. Tacitus o tem piše [Germania, c. 17] s Qui non libidine, sed ob nobilitatem pluribus nuptiis am- biuntur. “ 42 ) Wa,ttenbach: Beitrage zur gesehiolite der christlichen kirche in Boh- men und Mahren, pag. 49. Zanimiva bi bila preiskava, kako je ravno v teli odnošajih fini in občutljivi čut Slovanov, ki so zdihovali pod turškim jarmom, pospeševal razvitek narodnega prava. Glede takih nežnih stvarij Slovani namreč niso mogli hoditi pred turške sodnije, ki so imele o tem po polnem druge nazore, ampak morali so se posluževati svojih zadružnih sodov, ki so se po tem ne samo ohranili, nego tudi tem bolje razvijali. Mnogo podatkov za to vBogišiči: Zbornik sadašnjih pravnih običajau južnih Slovena, Zagreb, 1874. 43 ) Chabert: Bruchstuck einer staats- und rechtsgeschichte der deutsch- oesterreichise.hen lander, Denkschriften der wiener akad. phil. hist. cl. III— IV, § 64 ,an urkundlic.hen nacliweisungen iiber die giiterverhaltnisse zwischen ehegatten in den slavisc.hen landestheilen fehlt es fur die aeltere zeit fast ganzlich. Eine nicht unwahrscheinliche voraussetzung ist es aber, dasz die anschauungen der Slaven liber die giitergemeinschaft in der familie zur ent- stehung und verbreitung der spater vorzuglich in den innerosterreichischen landern hervortretenden allgemeinen giitergemeinschaft beigetragen haben.“ Macieiowski, o. c. IV. 409 „aus den begriffen, welche die Slaven iiber die giitergemeinschaft. hatten, entstand wahrscheinlich bei den Teutschen die giit- tergemeinschaft unter den ehegatten, welche in der folge die Bohmen, Miih- ren und Schlesier von ihnen annahmen.“ 44 ) Sumner-Maine: De 1’organisation juridique de la familie chez les Slaves du sud et chez les Rajpoutes, Pariš 1880 (prenatis iz Revue generale du droit etc.) pag. 9 — 10. „Or, la reconnaissance de la parente agnatique est une excellente preuve que 1’ autorite patriarcale existe ou a jadis existe dans une communaute . . . la ou nous trouvons encore Tagnation il doit y avoir eu presque necessairement pouvoir paternel.“ — 45 ) Bogišič v Književniku III, 427; Zborniki, 377 — 378; Vukov rječnik stran 300. 4S ) Herm. Jireček: Das recht in Bohmen und Mahren, 1,48: „aus dem umstande, dasz das wort otrok, welches urspriinglich wohl bei allen Slaven, wie noch heute bei Russen rmd Slovenen das Kind bedeutete, bei einigen, und diesz namentlich bei den bohmischen Slaven, die bedeutung sklave angenommen hat, musz geschloszen werden, dasz die macht der eltern sich bis zum verkaufe der Kinder in die sklaverei (otroctvi) erstreckte." 4: ) Sumner-Maine, o. c. pag. 10 primerja to z rimsko emancipacijo. To se godi pri vseh narodih na slovesen način. Za Frijulsko podaja zanimljive primere Chabert o. c. § 63, op. 2—3. 4S ) „In umre li glava rodovine, Vse blago se dene v eno vlado, Vladika se z rodovine zbere, . . . .“ Rokopis kraljedvorski, poslovenil Fr. Levstik, v Celovci 1856, stran 48. 4S ) Jednake misli je izraževal nadškof gnezenski Joanes, ko je rekel: „beata plus quam beata fraterna societas, apud quam plus pietatis valet re- ligio quam ambitus principandi." [Hist. polonica Vicentii Cadlubconis, pag. 84]. Kako bridko toži lastavica v Libušini sodbi o razdvoji med bratoma : „Aj, Veltava! kaj kališ si vodo, Izplaknivši zlatopesko glino ? Kaj kališ si vodo srebropeno? Al te huda je razrila burja, Suvši točo iz nebes širocih, Oplaknivši glave gor zelenih, „Kak bi si jaz vode ne kalila? Ker v razprtji sta rojena brata, Brata zavolj dedine očeta. 4 Po Levstikovem prevodu, str. 48. 26 50 ) de bello Gothico, 1. III, cap. 14. 51 ) Bogišic: Glavnije črte obiteljskoga pisanoga prava u starom Du¬ brovniku. Rad, knjiga V, stran 128. — Turner: Slawiscbes familienrecht, Strassbui - g 1874, pag. 3. 52 ) Herm. Jireček op. cit. 1, 47. 5S ) Festus s. v. extrariura. — Jhering: Geist des romischen rechtes, I, 227: „seine ausschlieszung ist eine totale, auch die religion baut ihm keine brucke, denn auch sie ist ein institut dieses staates. Es ist ein seltsames spiel des zufalles, dasz e g en s gerade das loos des ex-gens ausdriickt und die Romei - haben wirklich e g en s von gen s abgeleitet, eine ableitung, der die deutsche sprache mit mehr recht elend = a u slan d gegeniiberstellen kann. Warum ist diese strafe aber so grosz, wie in alter zeit tiberhaupt das exil? Der fremde ist rechtlos; wer daher ausgestoszen wird aus der gemeinschaft seiner genoszen, oder wegen verbrechen sich fliichtet, deszen harrt, mochte ich sagen, das loos des wildes auf dem felde, das unstiitig, ruhelos umiier irrt und gejagt wird, wo es sich blicken liiszt. Alles, was ihm theuer war, liiszt der verbannte daheim, seinen herd, seine genoszen, den frieden des rech¬ tes und die gemeinsame verehrung der gotter und was er mit sich nimmt, ist das gefiihl unsaglichen elends, die aussicht auf ein dem zufall, der ent- behrung n. s. w. preis gegebenes leben, auf knechtschaft oder eine von der willkiir und gnade seiner schutzherren abhiingige und durch demuthigungen aller art erkaufte freiheit. 0 54 ) To se je ohranilo v poljskem „veto“. Mickiewicz: Vorlesungen II, 57: „wahrend der regierung Johann Kasimirs sprach ein adeliger im kreise des reichsrathes jenes schreckliche wort aus, das seit jeher gefiirchtet war, welches die kraft hatte, die borathung zn hemmen und die volksthiimliche gewalt in ihrem geleise aufzuhalten: er sprach das veto. Das gesetz, welches einer einzigen verneinung so grosze kraft beilegte, ist keine Erfindung der Polen gewesen; die spur seines bestehens liiszt sich seit den aeltesten zeiten bei allen slavischen gemeinden wahrnehmen; da waren besitz, nutzung und verpflichtungen allen gemeinsam, und jeder genosz gleichsam vollkommene ge- walt, durfte gegen die beschliisse anderer sein niepozwalam [ich will nicht] sprec.hen. Es gab indeszen ein mittel zur ausgleichung; mit gewalt und schlagen vermochte man den sich widersetzenden zu zwingen, mit in den ge- sammtwillen zu stimmen. Spiiter verschwand es in folge einwirkung romi- scher gesetze bei vielen. Bemerkenswert ist es jedocli, dasz, nachdem der reichstag das ausgesprochene veto vernommen, kein einziger auf den gedanken fiel, Sicinski zur zuriicknahme des wortes zu bewegen, im gegentheil alle giengen voller triibsinn und grauen auseinander. “ y °) Herm. Jireček op. cit. pag. 45. 50 ) Nikakor se ne sme zamenjati s „condominium“ rimskega in našega avstrijskega prava, ki je po polnem drugega značaja. Nemški pravniki niso jedini ali eksistuje „gesammteigenthum“ ali ne, le ta bi se dal primerjati razmeri, v kateri so zadrugarji nasproti nepremičnemu zadružnemu imetku. 3 ’) Krek: Einleitung, pag. 49. 3S ) Ibid. pag. 93, opomb. 1. Razven tam navedene literature še je omenjenja vredno: Sokolovskega zgodovina agrarnih zadrug v severni Rusiji [Peterburg 1877] in Vasilčikova delo o zemljiščih v Rusiji in drugih evrop¬ skih državah [Peterburg, 1876]. O obeh knjigah so obširna poročila v novinah: ^Magazin fur die literatur des auslandes“, jahrgang 1877, štev. 36, oziroma 51. ie ) Jhering, Geist I, 179: „die gens beruht in ihrem ganzen geiste und zuschnitt urspriinglich auf der idee der familienvei-bindung. Die gens ist eine familie mit politisc.hem charakter und zugleich eine politische verbindung mit familienartigem charakter. 1- ibid. pag. 183 „die gens beruht’in der tiiat auf dem familienprincip (obwohl es Walter: romische geschichte, §. 14 in abrede stellt). Darauf deutet schon die etymologie: gens, genus vom sanski - , d s c h a n geboren werden.“ 27 G0 ) Sumner-Maine op. cit. pag. 6 ,11 est impossible de mettre serieuse- ment en doute Tidentite de la communaute domestique cliez les Slaves du Sud avec la gens romaine, le 'fevo; hellenique, la sept celtique, et la pai - ente chez le Teutons. Elle represente encore la communaute familiale (joint-fa- mily) chez les Hindous, laquelle est aussi une institution vivante bien qu’ emi- nemment fragile.“ Glede razvoja mira iz zadružnega življenja pravi na strani 21.: „il ne nous sera guere possible de douter que le developpement de la com¬ munaute domestique aboutisse a la communaute de village.“ Glede uzroka, zavoljo katerega so Jugoslovani ohranili zadrugo, Rusi pa večinoma prešli k miru, pravi (stran 22), da „nous ne devons guere nous tromper en suppo- sant que la proximite ou 1’eloignoment de la puissance musulmane est entre pour beaucoup dans ces modiflcations. La puissance musulmane est sans doute la cause secrete de la survivance des deux formes de communaute. Mais communautes slaves, situees plus preš du quartier general de la domi- nation ottomane, reclamaient une organisation plus forte et plus compacte pour proteger leurs biens, leurs institutions et leur foi, alors que les popu- lations russes n’avaient ii souffrir qu’ occasionnellement, et par inter mittence. des incursions de leur suzerain tartare. Jusqn’ a une epoque relativement recente, les communautes domestiques n’avaient surtout a se plaindre que des exations illegales de Turcs leurs maitres.” 01 ) Glej opomnjo 50. je nemška beseda, ter se glasi v gotščini kunigg s, staron. kuning; kr alb je appellat. iz imena Karola Velikega; cesarb in carb nastala sta iz zalrap. Pri¬ meri Krek, Einleitung 90—91. i° 2 ) Yi r i za obred so: Johannes Victoriensis: De inthronisatione Mein- liardi et, c.onsvetudine Karinthianorum pri Boehmerji, fontes rerum germa- nic., Stuttgart 1843, I. 318. —• Ot.tocari Horneckii chron. cap. 201 apud Hier. Pez. Scriptores rerum Austriacarum, Ratisbonae 1745, III, 182. — Schvraben- spiegel, ed. W. Wackernagel, Ziirich 1840, landrecht, 418. Von hertzogen von karndern rechten. — Literatura je zelo obširna. Najbolje je pisal z juridične strani Chabert op. cgt. §. 31, s kulturne strani sploh: Moro, der furstenstein in Karnburg und der herzogsstuhl am Zollfelde in Kiirnthen v Mittheilungen der centralcommission zur erforschung und erhaltung der baudenkmale, jalu-g. 1862, pag. 274—284; nadalje Krek: Einleitung 231—215. los ) Moro, 1. c. 275 „Dieser schon selu- beschiidigte stein hat die form dos oberston teiles eines saulenschaftes mit dem capitale. Von dem canne- lirten schafte ist nur ein unbedeut.ender teil in die erde versenkt: das aus 31 der erde hervorstehende stuck liat eine hohe von 1' 3" und einen durchmes- ser von 1' 10". Die oberfliiche des capitals hat einen durchmesser von 2' 10".“ — 104 ) Tistega si izvolijo, „der siu der waegst. der best und der witzigest diuchtt“, pravi Schwabenspiegel. V poznejših časih navadno jeden iz rodbine Hercegov. 10 “) „Derselb sol ain pain / Auf daz ander legen / Windischer Red sol er phlegen” [Ottokar v. Hornek], „sunt enim et ipsi Carinthiani Sclavi“, Aeneas Silvius, Europa cap. 20. I06 ) „Er sol sich pewegen / An seine pain zn legen, / Zwo Hosen von graben Tuch,/Vnd zwen rot Puntschuech, / Die man mit Riemen swind, /Zu dem pain pind: / Dez selben Tuch sol er ain Rokch legen an, / Der vor und hinden offen sey, / Kollir soli er wesen [= sein] frey, / Mit vir Gern, und nicht mehr, /Und daz an der leng ge / Lnczel [ wenig] fur die Knie: / Ze Hull [= Hiille] so sol er tragen hie / Ain ainvechten Mantel graben, / Der sol nicht flentschir [zipf am kleide] haben: / Im ist auch auf dem Haubt, / Anders nicht erlaubt,/ Dann ain guppliater Hut in graber Gestalt / Daran vir Scheiben sind gemalt, /Dieselben Huete chlueg / Newleich man dacz [~ zu, in] Cherndon trug) / Die (Snur sol sein ain End.” Ottok. Horneckii chron. 1. c. 101 ) Knez je peljal vola in konja, a ni ju držal na stolu sedeči kmet, kar sicer Joan. Victoriensis poroča. On sam svojo trditev s tem ometa, da pravi, ka daruje knez omenjeni živali kmetu za to, da se mu ta s stola od¬ makne, ter da potem kmet „surgens, iumentis predictis šibi attractis. prin¬ cipi locum praebet. 11 Ottokarjevo poročilo je zavoljo tega verjetneje. Schiva- benspiegel, ki sploh nekako čudno opisuje ves obred, trdi, da je knez jahal: „vnd setzen in dann vff ain veldpfaertt, vnd fuerend jn denn zuo ainem stain: Der litt enzwusc.hend Glanegg vnd dem spitali ze vnser frow Kilchen; vnd fueren in mitt jerem windischen gesang Dristund vmb den selben stain, vnd singend ouch alle, klain vnd gross . . .“ — I08 ) Moro 1. c. „Was den leichten backenstreich anbelangt, den der si- tzende bauer, als er sich vom stein entfernte, dem herzog gab, so hatte diese beruhrung bei den Slaven bisweilen die bedeutung einer angelobung oder be- statigung, welchen sinn selbe auch hiebei gehabt haben mag.“ [??] Chabert 1. c., opomnja 1 „in dem backenstreich, den der neue herzog erhalt, wollten manche einen anklang an die bairische sitte des ohrenziehens finden, wie es scheint, nicht mit grund.“ Stvar je zavoljo tega opomina vredna, ker je do¬ kaz za veliko starost običaja, kakor sploh več malenkostij obreda to dokazuje. 10e ) Joannes Victoriensis 1. cit. llc ) A. Eichhorn: Beitrage zur iilteren geschichte und topographie des herzogthums Karnthen, I—II, Klagenfurt 1817—9; I, 117, II, 81 ff. — Ca- rinthia 1818 Nr. 3—4. V Carinthia 1819, Juli: Mitterdorfer „ob Ingo wirk- lich dieser huldigung stifter war?“ — V letniku, ki je bil meni na razpola¬ ganje, ni te štev., ne vem torej, kako podpira svoje mnenje; v Wiener jahr- biicher der literatur, 25, 204 ga neki anonymus jako graja. Chabert 1. c. § 31, opomnja 5. 112 ) Zgodovina slovenskega naroda, v Ljubljani 1866, stran 47 „gotovo pa je, da se je tako voljenje ali za pravo potrjenje kneza še le po Valhunu najbolj gotovo takrat začelo, ko je Ingo vladanje nastopil. Zakaj to, kar kmet na skali praša, besede so zgolj krščanske, in krščanstvo se je še le o Valhunu utrdilo.” 113 ) 1. cit. tH ) Večinoma so pisatelji Eichhornove misli. Moro 1. cit., Ankershofen [-Tangi]: Handbuch der geschichte des herzogth. Karnthen, IV. 438. — Jar¬ nik pa v Hormayrovem: Historisches taschenbuch, 1812, pag. 24 piše „der ursprung dieser sonderbaren huldigung wurzelt im grauen alterthum.” 119 ) 1. cit. opomnja 3—4. ne) Pertz: Monumenta Germaniae hist. SS. XI. pag. 7. In ) Chabert 1. c. op. 3 „dasz das volk auf die wahl der person ein- flnsz hatte, scheint ans dem „petentibus“ hervorzugehen*. Jednako se izraža 32 Einhard: Amiales, a. 821 „Interea Borna, dux Dalmatiae atque Libnrniae, de- functus est, etpetente populo atque imperatore consentiente nepos illius, no- mine Ladasclavus, successor ei constitntus est.“ 1IS ) Pertz op. cit. pag. 7. 119 ) Palacky, Geschichte von Bohmen, Prag 1836, pag. 164. — Herm. Jireček op. cit. I, 68—69, II, 46—47. 1 20 ) Vincentii chronic. (ad annum 1142) v Dobneri Monum. I, 34. m ) Herm. Jireček 1. cit. — Miklošič: Slav. bibliothek, Wien 1858, II, 272 „Bt> to me BPCim yi«pe BoPOTHC.iain. kh>h3i>, h nocTannnia iraasa Ba- aecjiaBa Ha ctojiJ; jitjbHn.* • 122 ) Tako trdi Krek, Einleitung, pag. 214. 123 ) Rački: Preobraz lirvatske kneževine u kraljevimi, Rad, knjiga 17 stran 89: „Ako smo vlastni doslovno tumačiti ove rieči kralja Stepana II: cum . . . omnipotentis dei pietas me sua clemencia patrum, aunm, proau- umque solio [in] regio, omnibus Croaciaeet Dalmaciae nobilibus collaudan- tibus, exaltauerit honore“; pak ako ove rieči pispodobimo s izrekami čes- koga ljetopisca Kosme o ustoljenju českoga kneza: „elevatus est in principatus solio paterno“, prema riečim slov. legende o sv. Vaclavu „i postaviša knjazja Vjačeslava na stole dedni“: onda bismo mogli rieči „in solio patrum, avum proauumque exaltare“ tumačiti tako, da se je i kod krunitbe pridržao onaj sta¬ rodavni obred, pa da je okrunjeni kralj u Hrvatskoj posadjen na „djedni stol 11 . Iz ovoga starodavnoga obreda slovjenskoga može, koga je volja, i onaj običaj izvoditi, po kojem se hrvatski ban ili župan kod ustoljenja digne u vis na stolcu.“ 124 ) Einbardi Annales, a. 823 „ . . . populus Wiltzorum filium eius Mi- legastum, quia maior natu erat, regem šibi constituit; sed cum is se- cundum ritum gentis commissum šibi regnum parum digne ad- ministraret, illo abiecto, iuniori fratri regium honorem deferunt. 11 t25 ) Schwabenspiegel 1. c. ,26 ) Temu sicer ugovarja neki anonymus v Wiener jahrbiiclier der lite¬ ratur 25, 207 „wo kamen iiberhaupt die damaligen Slaven zu gelauterten begriffen eines gesellschaftliclien vertrages, eines eigentlichen, eclit abendliin- dischen und germanischen standesunterschiedes und zugleich wieder einer im cliristenthum liegenden, den sonstigegi begriffen schnurstracks vridersprechen- den gleichheit der redite? 11 Ta pisatelj tudi meni [ibid. stran 209] „die win- dische spraclie und die vvindische tracht macht im grunde ganz allein das- jenige, was an der ganzen huldigung slavisch ist.“ Chacun a son gout! —• ,27 ) Tako pri Polabih, glej op. 124. 128 ) „vnd fuegtt er innen nitt, somuoss jn das Rich ainen andren herren vnd hertzougen gen.“ ,2e ) Kammel op. cit. pag. 145 „fiir die Slovenen war das cnlturcentrum des mittleren Draugebietes stets die prachtvolle landschaft, welc.he vom Wor- thersee bis nacli Volkermarkt liiiigs des stromes sich erstreckt, im stiden von der Sattnic begrenzt, im norden von dem dem hochgebirge vorgelagerten hiigellande mit seinen malerischen bergkogoln umscliloszen wird und durcli- floszen ist von der Gurk und der Glan.“ — ,3 °) Glej opomnjo 110. ,SI ) Poprej nasprotno, k čemur nas mora pripraviti tudi mnenje Momm- senovo, ki je po Tagesposti [5. avg. 1867.1.] omenjeni napis spoznal za rimskega. 132 ) Kopitar: kleinere schriften edid. Miklošič, 1.371. „Friedrich’s solin, der erzdeutsche kaiser Maximilian „der Weiss Kunig,“ lernet aucli windiscli und beheimisch von eiijem bauern 11 . — 133 ) Kako so Korošci skrbno svoje pravice čuvali, isaže nam tudi pismo Megisera deželnemu tajniku Samitzu [1. 1610], katero je priobčil P. pl. Radics v Eetop. Matice za leto 1877, stran 288. 134 ) Obširno o tem poroča Moro 1. cit. 13 “) Ottokar 1. c. cap. 202 Schwabenspiegel: „vnd wenn der selb vor- genant hertzoug gen lioff kumptt zuo dem Roemischen kayser ald zuo dem Roemischen kiing, so sol er in den selben klaydern fiir jn komen.“ 33 136 ) Ottokar 1. c. „Dez Reichs Gunst und Huld / Hat er darczu wol, /Daz er dem nicht antwurten sol / Wann in Windischer Sprach.“ 13i ) Schwabenspiegel 1. cit. „vnd der windisch man, der jn also an- spriclitt, mit windischer zungen so sol er spreclien, Er sig rich oder arm, ob er es tuon wil: Das stautt zuo jm, der da clegtt: „lch enwaiss, guott herr, wie du es mainst, das du mir nitt dar vmb nffrichtung tuost. 11 Dar uff mag der hertzoug anttwurten, ob er wil, „ich emvaiss, gnott frinnd, was du mainst: ich verstaun diner spracli nitt.“ vnd da initt hett er inn dann gantz vffge- richtt, vnd ist von jm ledig mit allem Recliten. 11 - 13B ) Jhering, Geist I, 170 „die iiuszere rechtliche organisation der fa- milie steht im umgekehrten verlialtnisze zur reife der staatsentwicklnng, je unvollkommener letztere, desto ausgebildeter jene und umgekehrt. Solange die familic nocb das surogat des staates ist, bedarf sie einer festeren organi¬ sation. als wo die vollstiindige entwicklung der staatsformen und der staats- gewalt sie dieser function uberbeben. Ein staat im kleinen, hat sie auch die verfaszung desselben notig; die venvandschaftsbande konnen nicbt der freien liebe iiberlaszen werden, sie sind politiscbe bande." Primeri tudi Turner: Slaw. familienrecht. § 6. „entstelmng und schicksal slawischer staaten.“ 139 ) Juvavia 110. — Kammel op. cit. I, 184, zastopa tudi mnenje, da je marca Winidorum s svojini dux Carrucus [Fredegar VI, 72] Gorotansko. Potem bi imeli dokaz za neodvislost in precejšnjo moč te dežele v tem, da je omenjeni dux z Bavarskega begajoče ostanke tistih 9000 Bolgarov, katere so Nemci gostoljubno vzprejeli, da bi jih vse v jedni noči umorili, v svojo deželo vzprejel, s čimer se je torej Dagobertu protivil. — Vita Rossweid. (A. S. S. Mart. III, 704] pravi'o nekem gorotanskom kralji, h kateremu je sv. Rupert prišel. — u0 ) Pertz Monumenta SS. XI pag, 7. * 41 ) Budinger, Oest. gesch. I, 114. Bavarski knezi niso ustanavljali samostanov le „propter incredulam generationem Sclauanorum ad tramitem ueritatis dcducendam," [v ustanovnem pismu za Innichen, fontes rer. austriac. 31, 3—4) ampak tudi, ako ne v prvi vrsti, zavoljo tega, da svojo moč raz¬ širijo. — “*) Budinger op. cit. I, 159 ff. ,4S ) Conversio 1. cit. imenuje slovenske kneze, ki so v tem času vla¬ dali: Priwizlauga, Cemicas, Ztoimar, Etgar, ter pravi „post istos vero duces Bagoarii coeperunt praedictam terram dato regum liabere in comitatum, no- mine Helmvinus Albgarius et Tabo." 144 ) Tako nahajamo že v listini 21/HI 1. 816 omenjenega „quidam comes de Sclauis nomine Chezul" [fontes r, a. 31, 19]. — Krones 1. cit. pag. 53 „neben deutschen bochadeligen herren und frauen werden auch slavische gii- terbesitzer freier und edler abkunft genannt, so z. b um 1148 die edle frau Dobronega, um 1188 Tridizlau mit seiner gattin Slava, der stifter der kirche zu Liesing, 1190 Mogoy von Gestnich [Gosting] und andere. Ob gaugraf Tur- degowo im 10. jhdt. dem slavischen adel zugerechnet werden solle, ist eher zu bejahen als zu verneinen, da die andere urkundliche namensform Durgo- wes noch mehr dafiir spridit." Mnogo primerov za slovenske plemiče navaja tudi Dav. Trstenjak v ,,Kresu" I, 192 — 3, nadalje glej Chabert 1. c. § 55, Kammel o. c. I, 143. 115 ) Diimmler, Siidostl. marken S. A pag. 42 ,,den glaubensboten, rvelche aus Salzburg nach Karnthen kamen, muszte dann das volk, ebenso wie es bei den koniglichen sendboten gescbah, eine steuer zur bestreitung ihrer be- diirfnisze auf der reise aufbringen, welche im jalire 864 durch eine scbenkung von liegender r iitern ersetzt wurde.“ lt6 ) Chabert 1. cit. § 75 „das land, das durch die Slaven bebaut wurde, hatten die franken tbeils den feinden abgcrungen, theils vor feindlie.hen ein- fallen sicher gestellt; es lag daher nahe, dasz letztere sich als eroberer be- trachteten und bedeutende landstrecken fiir sicli in besitz nahmen. Eine be- sonders ungiinstige veriinderung scheint in der lage der slavischen bauleute zu jener zeit vorgegangen zu sein, in der ihre groszen, von der leitung der offentlichen angelegenbeiten verdrangt, frankiscben gewalthabern weichen 3 34 muszten. Von dieser zeit an fehlte es den andern klassen an einem halt- punkte zur behauptung einer gunstigeren stellung. Eine einziehung des grund- besitzes vieler sclieint um diese^zeit platzgegriffen zu haben.“ UT ) Krempl, Dogodivšine Staj. zemlje, stran 107. ,48 ) Po Diimmlerji [siidostl. marken 20] je to dobro podal Biidinger [op. cit. I, 161]; „es wiederholt sich bei ihnen die gevvohnliche stufenfolge der unterdruckung schvvacherer volker: von einem abhangigen furstenthum zur reunion mit dem hauptreiche, von dem bodenzinse zum nieszbrauch der gtiter, vom duldenden gehorsam zur sklaverei; schon im jahre 828 findet sich in einer urkunde kaiser Ludwig des frommen far Kremsmunster der name der Slaven zur bezeichnung der leibeigenschaft gebraucht [territorium quodusque modo servi vel Sclavi ejusdem monasterii ad censum tenuerunt, Urkunden- buch des landes ob der Enns II, 11]“. Primerjaj Ljub. Zvon II. 33 in 32. — Palacky v svoji zgodovini Češke, ko govori o Slavus — sclavus, navaja: Schnitzler, La Russie etc. Pariš 1835, pag. 13 .,11 faut renoncer a cette opi- nion vulgaire, que les mots de Slaves et Esclaves sont synonymes: tout au contraire, la race slavonne est une race libre, long-temps indocile a porter le joug et primitivement democratique. Cest par son melange avec d’ autres races. . . . que la servitude suntroduisit par mi eux et que le peuple, courbe sous 1’ autorite des boiars, perdit peu a peu cette fierte sauvage qu’ il tenait de la nature, et cet esprit clegalite qui en derivait. 11 — t 49 Primere glej pri Chabertu 1. cit. § 75 op. 3. — 15 °) Beitrage zur losung der preisfrage, I, 188. t5 ‘) Menda se sme tukaj omenjati, kar pravi Conversio o gorotanskem knezu Ingu [vladal okoli 1. 790] „cui tam oboediens fuit omnis populus, ut si cuique vel carta sine litteris ab illo directa fuit, nullus ausus est sirarn neglegere praeceptum.“ Bogišič v svojem bibliografskem načrtu: Pisani za¬ koni na slovenskom jugu, I, Zagreb 1872 ni imel prilike navajati slovenskih zakonov, zato pravi na strani 4: „A gdje su političke individualnosti u zem¬ ljama Slovenaca? pitati če možda čitalac. One bjehu isključene iz ovoga prvoga otsjeka, da i ne navodimo druge uzroke, več za to što držimo, v da svi do sada poznati zakoni koji istekoše iz najviše zakonodavne vlasti u Sta- jerskoj, Koruškoj, Kranjskoj i Gorici, i po svojstvima i po porijeklu njihovu, pristaja najbolje u ozračeni u predgovoru četvrti otsjek ovoga spisa“ [ta se bode namreč bavil „zakonima namijenjenim pojedinim zemljama i predjelima od inorodnega zakonodavca“]. — 15 *) Glej Kammel op. cit. I, 223. l5S ) Libušina sodba v kraljedvorskem rokopisu, po Levstikovem pre¬ vodu, stran^ 51. iH ) Žal, da v tem nismo tako srečni, kakor n. pr. celo Slovani, ki so stokali pod turškim jarmom „gdje, kako je poznato, izučenih pravnika i su- daca nema ni za lijek, ljudi se često tuže na zlu volju ili podmitljivost ka- dijina suda, ali o neznanju sudčevu pravnih narodnih pojmova, ustanova i običaja, pa po tomu o kakvoj nehotičnoj primjeni ili aplikaciji neprimjerenili pravila k pojedinim slučajevima, o torne se tužbe, u koliko je meni poznato, do sada nijesu slušale.“ Bogišič, Zbornik I, pristup X. i»») Začetek je storjen s prašanji, katere je po Bogišičevem ,,naputku“ objavil ,,Slov. Pravnik 11 v juniji 1882. 1. Akoravno bi bil želel, da se ta pra- šanja bolje urede — po Bogišičevem zborniku je to zdaj že lahko -- vender se je tudi od njih — ako se le najdejo mnogi nabiratelji - nadejati lepih rezultatov. Ugovor, da ga med narodom ni več starega narodnega prava, ne sme nas strašiti; da je brez podlage, o tem se lahko prepriča vsakdo, ki pazljivo opazuje. Bogišič piše v Zborniku [pristup XV, op. 2] ,,ja sam pred nekoliko godina, provedši neko vrijeme u Avstriji nad Emsom, gdje su svi- kolici seljaci ovejani Nijemci, sam raspitao i zapisao nekoliko pravnih običaja, najviše tičučih se obitelji, koji nikako nijesu bez značenja za nauku. Čudno- vato je, da učeni Nijemci to zanemaruju! To se može valjda objasniti, nekom neodoljivom naklonostju učenoga Nijemca, osobito pravnika, motriti svijet gotovo isključivo kroza pismenost. 11 W) Jherins: Plaudereien eines romanisten v ,,Juristische blatter“ 1880 pag. 123. —-