V o j a M a r j a n o v i c Beograd F A N T A S T I K A V C O P I C E V I P R O Z I Z A O T R O K E Voja Marjanovic, znani teoretik mladinske književnosti, je dok- toriral oktobra 1978 v Sarajevu. V svoji doktorski tezi z naslovom Pripovedački svet Branka Čopiča obravnava celotno Čopičevo pri- povedno delo (20 knjig), v poglavju Čarobna kolajna detinjstva pa obdeluje Čopičevo otroško prozo. Disertacija obsega 456 strani in bo predvidoma izšla v sarajevski založbi Svjetlost. Nekaj fragmen- tov iz teze je avtor objavil v revijah (Život, Koraci, Ovdje, Rukoveti itd.), našim bralcem predstavljamo fragment o otroški prozi. I. Po utilitarno-prosvetljevalskem obdobju pisanja za otroke je Čopič v želji, da bi se otrese! didaktičnosti, iskal navdiha v temah imaginativne narave: nagnjen k fantastiki in humorju je kot v prejšnjih časih (v predvojnem ob- dobju) ustvarjal svoj svet iz motivov, ki jih je našel v naravi, med živalmi, pa tudi v svoji lastni domišljiji. Tako sta se čudežnost in fantastičnost v po- polnosti združila v njegovi prozi, stare in nove teme so se prepletle v klobčič ustvarjalne igre, resničnosti in podob iz sanj. Pojem fantastike je treba pri Branku čopiču razumeti nekoliko drugače kot pri drugih pisateljih. Kot je že dognano, se Čopičeva fantastika razlikuje od fantastike v delih klasikov otroške književnosti (H. C. Andersen, brata Grimm, Ch. Perrault, L. F. Baum, A. S. Puškin, A. de Saint-Exupéry, I. Brlič- Mažuranič, V. Nazor in drugi), le deloma spominja na fantastiko v naših ljud- skih pripovedkah (povezanost z naravo, govor, jezik in personifikacija), a razlikuje se od fantastike v pravljicah (ni čudežnih bitij — vil, čarovnic, volko- dlakov, čarovnikov, palčkov, carjev, princes, kraljev, pažev in podobno) ali v živalskih pripovedkah. Čopiceva fantastika je združitev stvarnosti in pisa- teljeve igre duha, oblikujejo jo inventivno odkriti motivi iz materialnega sveta in pisateljev smisel, da z iskricami humorja in z domislicami vse to po- veže v logično celoto.1 Zato moremo njegov tip fantastičnega (pa tudi čudež- nega) razumeti kot originalno stvaritev domišljije, ki teži k oblikovanju realne 1 Čopič je občutil vso težo zapletenega prenosa bajke v pripovedko humoristič- no-fantastičnega tipa, kar je izrazil takole: »Prenašanje čudes iz kraljestva bajk na običajno deželo je nevarno, za to moraš biti pogumen.« (Sekec v deželi bajk. V: Pripo- vedke izpod zmajevih kril, str. 154.) pravliice in pripovedke o živalih.2 Ta je nov in svež plod čop ičeve literature8 in ie nasprotje nekim formuliranim tipom fantastike, kot so na primer »collo- dijevski«, »romantični« ali tip »fantastike prostora in časa«.4 Takšna Goničeva fantastika, ki je nastala kot stik realnega sveta in ima?i- naciie, je poiasniena v uvodu k zbirki Priče ispod zmajevih krila (Pripovedke izpod zmaievih kril), ki ima naslov Nečeš mi vjerovati (Ne boš mi verjel). Ko razlaga bralcu, kako je napisal svoje »nove pripovedke«, ga prepričuje, da ie »svet izpod neba« gledal iz »košare«, privezane na zmajeva krila: »Zamigliaio neznane lučke, oglasijo se skrivnostni pevci, ožive čudne sence. Tedai vzamem dalinogled in začnem gledati, kaj se dogaja na zemlji, pod zmaievimi k r i l i . . . « Takoi nato nadaliuie: »Pod seboj vidiš ne samo navadne, vsakdanje reči, marveč tudi vse tisto, o čemer ljudje sanjarijo, česar se boie in kar si na tihem mi- slilo . . . « In še: »Nešteto čudovitih stvari zveš in vidiš, ko se nad zemljo raz- prostro krila vsemogočnega in vsevidneea zmaja Fantaziie.«5 Ta »krila vsemogočnega zmaja Fantaziie« pomagajo Goniču, da v desetih priDovedkah, raznoličnih po kompoziciji, izkristalizira že nakazane vrline svo- jega talenta in pokaže svojo novo h u m o r i s t i č n o - f a n t a s t i č n o orien- tacijo. Z vidika celote obsecaio Goničeve prinovedke iz tega obdobja raznotero tematiko: to so teme, podobne tistim iz predvojnega obdobia (odnos do narave, živali in liudi). teme humorističnega značaia (pripovedke »smeialne in igralne« narave), poskusi razviiania teze o kozmičnih in utoničnih hreoeneniih rod. V vseh teh temah ie izražena težnja po resnici in dobroti, liubezni in prija- teljstvu ter lirski glas kot sestavni del piščevega doživetia sveta. Vsekakor Gonič tudi v teh pripovedkah ubeseduie živalski in rastlinski svet. Pripovedke Doživljali čiča Zimonie (Doživetja dedka Mraza\ DoživlMn jednoa čvorka CŽkorčeva doživetia), Učitelj, razbojnik i vtiče (Učiteli, razboinik in ptice) ter Mesečev aost (Lunin gost) vsebuiejo omenieni svet, ki ca oesnik poiasniuie s svojo običaino naklonienostio. Personificirano zimo ie Gonič pe- sniško pričaral v pripovedki Doživetja dedka Mraza in zelo suffestivno nrikazal boj nasprotujočih si sil v naravi — zime in poletja. Zima (čiča Zimonia) alego- rično pošilja »strašen opomin« Pomladi in Jugu — sovražnikoma snega, mraza, 2 M. Crnkovič piše, da ie Goničeva proza »često izmiešana s noeziiom . . .« in nieeova dela »ostaiu na području bajke i priče«. Dečja književnost, Zagreb, Školska knjiga 1967. str. 151. 3 Zanimivo ie. da Goničeva dela Drinašaio osvežitev in bogastvo v medvoino kniiževnnst za otroke navkliub »oreganiani« imaginativni tematiki. Znano ie Hte- rarnozgodovinsko deist.vo. da so v tem obdohiu nasorotovali čudežnemu in fantastič- nemu v literaturi. Protaeonisti takšnega stališča, prinadniki pragmatizma in vulgar- nega sociologoma. s n neeirali baiko in dvomili o estetiki ter nedaeoški vrednosti del, ki vsebuieio fantastiko. Takšno nrenričanie so zastooali pisatelii (M. Lovrak, B. Šu- čevič. G Krklec. B. čosič in drugil na tudi redki kritiki (S. Cucič). Vzooredno na so se poiavliali msatelii, ki so se nnirali nesiraniu imaeinaciie v književnem delu in so se postavliali na stran domišliiie, čudežnosti in fantastike (A. Vučo. M. Ristič, V. Nazor in mnogi drugi). Čopič .ie neodvisno od takšnih »boiev mišlienj« pisal svoio inventivno kniiževnost za otroke in jo oolnil z vsem, kar je ustvarjal njegov duh in kar mu ie nonuiala materialna stvarnost. 4 Te tine fantastike uvaia in razlaga Novo Vukovič v odlomku iz disertaciie Fnntastičnn v. kniiževnim dielima za diecn nastalim u perindu i?mpAu dva svietska rat.a na srbskohrvatskom jezičkom području. Detinjstvo (Novi Sad) 1975, št. 2, str. 34—35. 5 Branko Gonič: Privovpdkp izpod zmaievih kril. Prev. Jože Zupančič. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1966. Str. 129 in 130. snežnega meteža in vetra Severa. V tej pripovedki kot v mnogih iz predvojnega pa tudi povojnega Čopičevega ustvarjanja za otroke (Priče partizanke) vsa narava »diha« in »živi«, a izid boja naravnih sil je vedno podoben: zmaguje dobro in težnja po ohranitvi virov življenja. V tej pripovedki Pomlad sprejema »boj« z Zimo in naznanja vsej naravi, posebej pa otrokom, da so napočili veseli dnevi Prebujenja in splošne radosti, da se je treba bojevati proti zimi in se veseliti porajanja Sonca: »Prepovedano je dremanje, poležavanje, pretegovanje, kremženje, cmerjenje, kuhanje in mrgodenje. Nihče ne sme obstati ko lipov svetnik in otrpniti ko lesen bog. Strogo se kaznujejo otroci, ki se ne igrajo, ne skačejo, ne kriče, ne plezajo po drevju in se ne pode za žogo. Kogar ujamem v zimskem plašču, mora pet minut stati na glavi.«6 Tako sta Zima in Sever pregnana v Sibirijo, na njuno mesto prihaja zelena Pomlad. Slike iz narave, v katerih je vse v gibanju in boju, je Čopič vnesel tudi v pripovedke o živalih. V pripovedki Škorčeva doživetja uporna ptica išče grozdje in »minulost«, s katero je izginil zreli trtin plod. Učitelj, razbojnik in ptice je pripoved o izneverjeni morali, o resnici, kakršno učijo v šoli, o naklo- njenosti narave do otrok, osamljenih v gozdnem svetu. Ko analizira ravnanje dečka, ki trdosrčnemu ptičarju ukrade mrežo za ptice, kletke in dva ujeta kosa, pisatelj trdi, da ni razbojnik, temveč v šoli tako vzgojen otrok. Učitelj — zmeden zaradi ptičarjevih obtožb, takoj odide v gozd, da bi našel nekdanjega učenca, ki ga ni učil krasti — je dečku vlil sovraštvo do ljudi, ki ogrožajo svobodo drugih. Deček ravna v skladu s tem prepričanjem, a »dobro«, katerega ga je učitelj učil, je v precepu med normami vzgojnega sistema in vsem, kar se kaže v življenju kot resnica. Vendar je Čopič takšna neskladja med življenjem in vzgojo presegal z občutjem ljubezni in dobrote: vsa narava v pripovedki Lunin gost je naklonjena dečku Vučicu, desetletnemu malčku, ker je na svoj rojstni dan osamljen in nima nikogar, ki bi ga zabaval ali mu prinesel darilo, deček je žalosten, toda pojavi se luna, ki spodbudi gozdne prebivalce in vso naravo, da z darili in pozornostjo razveselijo dečka (»V počastitev dečkovega rojstnega dneva so celo zvezde priredile drsalno tekmo in vratolomno so se drsale in padale po jasnem in gladkem nočnem nebu. Za njimi se je svetila in naglo ugašala žareča sled.«)7 Sožitje med naravo in ostalim svetom v Čopičevi prozi usmerja v misel o potrebnosti združitve vsega živega na zemlji, ki naj bi zajelo univerzum. Čopič je postopoma širil tematski krog svoje proze. V pripovedki Brko i Smrko (Brkač in Smrkač) nastopa proti praznoverju in predsodkom, norčuje se iz talismanov, ki si jih ljudje omislijo pred odhodom v vojno, v pripovedki Čudnovat svetski putnik8 (Čuden svetovni popotnik) govori o pismu, ki je zašlo in obšlo ves svet ter prispelo dedu Bradonji Brkiču na njegov stoti rojstni dan; njegov vnuk, plavolasi Zimski metulj, v pismu prosi deda, naj mu pošlje »do- mačega zajca, hlačastega goloba in malo lešnikov«. Strašni zmaj je pripovedka o pošasti, njenih pustolovščinah in o njenem koncu, ko nima več moči in ni sposobna niti pomagati ljudem: »Odkar je videl človeško moč, pamet in izve- denost, se je zmaj povsem pomiril in odšel v veliko in širno deželo bajk, daleč tja na konec sveta.«9 6 čopič, prav tam, str. 145. 7 Čopič, prav tam, str. 181. 8 Ta Copičeva pripovedka spominja na pripoved Čehova Vanjka, v kateri deček piše pismo dedu v vas in se pritožuje nad svojim življenjem »v svetu«. 9 Čopič: Pripovedke izpod zmajevih kril, str. 165. Ob pripovedkah, v katerih spretno kombinira stvarnost in fantastiko, Čopič ustvarja tudi prozo s tako imenovanimi utopičnimi in kozmičnimi motivi. V teh pripovedkah fantastika dobiva značaj človeškega hrepenenja po idealnem v živ- ljenju. Tak najizrazitejši primer sta pripovedki U psečem selu10 (V pasji vasi) in Šarov u zemlji bajki (Šekec v deželi bajk). Reliefno začrtani svetovi v teh pripovedkah izboljšujejo kvaliteto fantastike v Čopičevi prozi in omogočajo tako klasično kot tudi sodobno observacijo človeka. V pripovedki Šekec v deželi bajk se fenomen utopičnosti potrjuje v izmiš- ljeni »deželi bajk« in v »pasji vasi«, v katero prispe pes Šarov, potem ko je odslužil pri ostarelem vaškem slepcu. Pisatelj najprej pojasnjuje, kako je bil pes Šarov »nagrajen«: čuvaj mestnega reda mu je za njegovo pošteno delo podaril svobodo. V iskanju čarobne pasje vasi mora najprej skozi »zajčjo« nato »mačjo vas« in še potem ne gre brez težav in »pasjega sodišča«. Čopič je v tem primeru uporabil dantejevske slike poti skozi pasji pekel: Šarov srečuje mnoge primerke svojega rodu, sodniki presojajo njegova dobra in slaba dela na zemlji, zago- vornik se zavzema zanj, upoštevajo olajševalne okoliščine in končno doženejo, da so pretehtala dobra dela, zato ga sprejmejo med prebivalce' čarobne pasje vasi. Pes Šarov se v vseh teh preobratih »dobro drži«, pot do srečnega konca je dolga, toda z vztrajnostjo prispe na cilj. Polno mero utopičnosti v tej pri- povedki je Čopič izrazil v trenutku, ko je svojega junaka privedel v deželo bajk: na njenem vhodu (kjer je treba »pustiti svoje bolhe in repinec zunaj«) je deset zapovedi, ki vsebujejo pravila ravnanja v tej deželi. Poleg opozorila, da »se ničemur ne čudi, to ni spodobno«, je tudi določilo, da čakajo obiskovalce v imenovani deželi mnoge nove preizkušnje (»privadi se, da nosiš glavo v torbi«, »plača se po popotnikovi izvedenosti: ali z ničim ali z glavo . . . « ) , nato opozorilo na dostojanstvo in hrabrost (»če nisi hraber, ne hodi v to deželo, ker je samo za smela in nemirna bitja«), pa svarilo za vzdrževanje ravnotežja med resnič- nostjo in snom (»prenašanje čudes iz kraljestva bajk na običajno deželo je ne- varno, za to moraš biti pogumen . . .«).n Deželo bajk, v kateri dosežejo mir in srečno življenje tisti, ki so to zaslužili (kot v raju), je Čopič gradil z imaginacijo in humorjem in zasnoval na utopičnih idejah: srečen, ker je njegov Šarov dobil nagrado za življenjski trud, ki ga je izkazal v skrbi za slepega človeka, Čopič poveličuje deželo bajk in pravi, da se »na svetu vedno najde kdo, ki ga je zanesla pot v deželo bajk, pa vam bo kaj povedal o njej«, ker se »dežela bajk nikoli ne bo izgubila, marveč se nam vsak dan bolj približuje«.12 Ta utopični sen o dobrem življenju in ljudeh, ki »nekje« so, se na skoraj podoben način pojavlja v pripovedki V pasji vasi. Glavna oseba (pes Žuča) pripoveduje psičkoma o Indiji Koromandiji (Zemlji dembeliji) in njenih čarih (»V tej vasi so hiše zgrajene iz samih kosti, čudovitih, debelih, tankih, dolgih in kratkih. Po drevju v vrtovih rasto pečeni škrjančki in vsako- vrstna jetra. Ograje okrog hiš so narejene iz suhih klobas.«)18 ter uživa v njunem poslušanju in čutnem naslajanju. V tej pripovedki Indija Koromandija nima strogih zakonov ne strogih sodišč ko v pripovedki Šekec v deželi bajk, živi se 10 Pripovedka U psečem selu spada v zbirko U carstvu leptirova i medveda, analiziramo pa jo tukaj, da bi v povezavi s pripovedko Sarov u zemlji bajki pokazali njuno idejo in indikativno sorodnost. 11 čopič: Pripovedke izpod zmajevih kril, str. 153—154. 12 čopič, prav tam, str. 158. 13 Čopič, prav tam, str. 78 (prvi del knjige vsebuje zbirko V kraljestvu metuljev in medvedov). v blaginji in dobroti, odprta je vsakomur, ki jo obišče ( » . . . mimo mene pa hodijo sami pečeni in kuhani zajci, klanjajo se mi s pobešenimi ušesi in vsak me prosi »Spoštovani in hrabri Karo, ponos vseh ovčarskih psov, kolikor jih je in ni, daj, požri m e . . ,«).14 Pisatelj poveličuje svobodo življenja in vedenja brez pravil in ovir, velikih kazni in sodišč. Ko se ukvarja z večnim človekovim hrepenenjem po utopiji, Čopič po zgledu klasičnih pisateljev potrjuje otroško prepričanje, da Indija Koromandija in dežela bajk obstojita kot oaze brezmej- nega človeškega uživanja. Ta pripovedka, polna komičnih prizorov, se končuje s prizvokom misticizma: pes Žuča se zameri vaškemu knezu, ker zaradi nezmer- nosti pri jedi in vseh mogočih užitkih zahteva od kneza, naj mu da še petelina s strehe. Ta napad na »vaško uro« (»Kaj ne veš, da ta petelin zmerom naznanja dnevni čas in obiske. To je naša skupna vaška ura, in kdorkoli jo želi pojesti, ga obsodimo na smrt.«)15 je za Zučo poguben in mora bežati iz pasje vasi. V času, ko nenadoma zapušča Indijo Koromandijo, vodi Čopič svojega junaka v poraz: pes Žuča izgine v ogromnem prepadu, v katerem konča svoje življenje. Poigra- vanje ustvarjalne domišljije z realnim stanjem (Žuča je živ in psička začudeno poslušata njegovo pripoved) izziva simpatičen smeh, zgrajen na parodoksu in nonsensu, pripovedka se je tokrat oddaljila od »čiste realnosti« in se spremenila v idealistično težnjo po nestvarnem in nemožnem. S tem je Čopič dokazal, da je sen o odhodu drugam in iskanje boljšega sveta večna obsedenost njegovega duha, ki korenini še v predvojnih pripovedkah (Pobunjeni mašinovoda, Sanjari na drumovima, Car na Bekezu), da bi se v alegorični, personificirani in sim- bolični obliki končale v prozi za otroke. Čeprav je pogosto tradicionalna in vsebuje elemente klasične bajke in ži- valske pripovedke, se Čopičeva imaginacija zna izraziti tudi čisto sodobno. To sodobnost doseže z igro duha, s fabulo in z jezikom. Zavedajoč se, da igra v otroštvu ni brezpomembna otroška aktivnost, jo pojmuje kot dejavni ele- ment.16 ki razvnema otroško domišljijo in ji daje moč, da se razvija in postane nedeljiva sestavina njegove psihe. Zato Izokrenuta priča (Na glavo postavljena pripovedka) kljub fabuli učinkuje paradoksalno in premetano (»Pričujoča pri- povedka je doživela potres . . . Poskusite postaviti vsako besedo na njeno pravo mesto«); njen namen je igra preobrnjenih besed in besednih pomenov, po- sledica vsega postavljanja na glavo je h u m o r . V to kratko pripovedko je Čopič vpeljal dva lika (deda in babico), pa gozd, zemljo, oblak, opank, hišo, volka, drevo in druga bitja ter predmete, s katerimi je oblikoval zapleteno in preobrnjeno prozno stvaritev. Vsak stavek v tej zgodbi učinkuje humori- stično, ker je preobrnjen in nesmiseln, a vsak nesmisel vodi v paradoks. Tako pripovedka kaže komičnost, ki jo povzroča nemogoče, pisatelj pa čuti potrebo, da se poigra z bralcem in mu predlaga, da razmetani smisel (napačno postav- ljenih besed) uredi. Fragment iz Na glavo postavljene pripovedke se glasi: 14 čopič, prav tam, str. 79. 15 čopič, prav tam, str. 79—80. 16 Ko razlaga igro kot pomemben element kulture in človekovega življenja, Caillois ugotavlja, »da igra nima drugega smisla kot sebe samo«, toda »igrati se pomeni delovati«, to se pravi, da je »igra hkrati minljiva in zelo obstojna« (R. Kajo: Igre i ljudi. Beograd, Nolit 1965, str. 37, 49 in 112). čopič pojmuje igro kot svobodo in otroško brezskrbnost, kot »zaljuljan dečji san«, čeprav čarovnijo igre v literaturi občuti v »jeziku koji vodi pravo u dečju dušu, u svet posebnih zakona i jedne druge logike koju odrasli teško razumeju« (B. Čopič: Deca nisu naivna. Nin, 9. marec 1975, str. 4). »Dogodek se je ustrašil tega čudnega deda in stegnil polje čez nogo, hiteč hitreje od hriba čez zajca. Končno, ko je vrgel sebe pred pogled, mu je od zob zašklepetal strah in glava se mu je naježila na laseh: iz bližnjega volka je bulil krvoločni gozd.«17 Kot je mogoče videti, je Čopič s spretno besedno igro spremenil, a tudi uveljavil nov smisel svoje pripovedke. Preobrnjene odnose je čutiti kot poigra- vanje s smislom, a jezik pomaga, da ta smisel vendarle obstoji v drugi varianti, ki je spet logičen tekst, vendar kontrastno interniran. Tudi v tem primeru pride do izraza pisateljeva sveža imaginacija, ki je njegovi fantastiki v vseh obrav- navanih pripovedkah razprla krila in dokazala, da so to krila vsemogočnega in vsevidnega zmaja Fantazije. II. Posebno mesto zavzema v Čopičevi prozi za otroke delo Doživljaji mačka Toše (Doživetja mačka Toše). Nastalo je v obdobju pisateljevega aktivnega ukvarjanja z otroško poezijo in prozo (1953—1954) in vsebuje vse dobre last- nosti njegovega talenta in bistvene značilnosti njegove poetike. Na tej osnovi moremo razlagati Čopiča kot rojenega pisatelja za otroke, ki ga odlikujejo nekatere neobhodne ustvarjalne vrline, kakor so na primer bogastvo domišljije, smisel za poglabljanje v svet narave, spretno prepletanje realnosti in nereal- nosti, občutek za humor, uporaba personifikacije in živ govor likov. Poleg teh lastnosti je treba omeniti tudi Čopičevo težnjo po plemenitosti in vero v srečni izid zapletenih življenjskih situacij. Povezanost človeka in živali je nakazal Čopič že v svojih predvojnih po- vestih, v katerih ti odnosi ne temeljijo samo na predanosti in prijateljstvu, temveč tudi na konfliktih. Prijateljstvo in dogodivščine mačke, psa in človeka je pisatelj opisal tudi v nekaterih predvojnih povestih za otroke (Mačak otišao u hajduke, Vodeničar i njegov mačak), vendar je ta motiv v ciklusu Doživetja mačka Toše zrasel v »specifičen poetičen svet«.18 V štirinajstih krajših zgodbah (poglavjih) nato v Uvodu in v Poslovilnem poglavju je pisatelj izpisal celo dramo, ki je nastala med mlinarjem čičom Trišo in njegovim mačkom Tošom; še več, razen zapletenih odnosov med človekom in mačkom je prikazan celotni rustikalni svet rodnega kraja, njegovo živalstvo in rastlinstvo, razprtije med živalmi in ljudmi, drobne sleparije in naivne ukane — vse to prerašča vedro pisateljevo sporočilo, da človekovo osamelost nadvladuje druženje z ljudmi in živalmi. Dolgo povest o pustolovščinah mačka Toša je Čopič razdelil v krajša po- glavja, v katerih fragmentarno opisuje po en spopad dveh prijateljev (mlinarja Triše in mačka Toše), nato pa niz peripetij, v katere zapade najprej čiča Triša, nato pa še maček Tošo. Da bi celoten ciklus dobil čar spontanosti in avtentič- nosti, je tudi tokrat uporabil personifikacijo in alegorijo, simbol in hiperbolo, humor in lirizem. Zato so Doživetja mačka Toše humanistična vizija človeka, pogreznjenega v raznovrstne odnose z zunanjim svetom. 17 Čopič: Pripovedke izpod zmajevih kril, str. 187. 18 Slobodan Z. Markovič: Nekoliko zapisa na marginama kalendara Čopicevog stvaralaštva za decu. Detinjstvo (Novi Sad) 1975, št. 1, str. 30. Fabula tega Čopičevega dela sloni na prepiru čiča Triše in mačka Toše zaradi njegove lenobe in kraje slanine (»Ej, Tošo, Tošo, črni tovariš, mar si pri toliko miših v mlinu kljub temu požrl mojo slanino?«).19 Izhod iz tega prepira je mlinarjeva odločitev, da onemogoči mačkovo tatinstvo s tem, da ga stlači v vrečo, odpelje na vozu do najglobljega rečnega tolmuna in ga zažene vanj, čiča Triša to tudi stori, čeprav ne ostane do konca zvest zasnovanemu načrtu. Namesto da se malopridneža čimprej znebi, zaide najprej v gostilno »Pri treh oslih« (»Najprej se bom pošteno napil, da preženem žalost, potem vržem tega mojega malopridneža v vodo«),20 potem pa pijan išče na vozu mačka Tošo v vreči. Toda ta je že na poti v pustolovščino: najprej sreča potepuhe, ki ga prodajo na sejmu, nato pride v roke kmetu Brkaču, pozneje najde zaveznika belega mišjaka in psa Šekca, z njima se bori proti medvedu Hruškotresu Koru- zoviču, ki ga prestrašijo in preženejo v votlino. Toda ob tem druženju z gozd- nimi živalmi maček Tošo globoko v sebi občuti hrepenenje po čiču Triši in nje- govem mlinu, v katerem je mirno živel. Zato Čopič na koncu te pustolovščine vrača mačka Tošo njegovemu gospodarju in pokaže, da ne moreta biti drug brez drugega, to se pravi, da je življenje v družbi z bitjem, na katero si se navezal, vedno prijetnejše kakor samota. To delo, do konca izpolnjeno z lucidno igro duha, pripoveduje po eni strani o bogastvu človeških vrlin, po drugi strani pa o personificirani moči narave in kozmosa.21 Čiča Triša je dobrodušen starec, eden tistih Čopičevih likov brez zlobe in napak: nima moči, da bi se maščeval mačku Tošu, išče tolmun zanj, vendar se mu nobeden ne zdi dovolj primeren (eden je preplitev, drugi preglo- bok), napije se, da bi pijan izvršil »maščevanje«. Vse to dela čiča Triša name- noma, ker želi, da bi mačku Toši omogočil rešitev. Je prijatelj živali, dobričina in plemenit starček, ko odlaša s kaznijo, pravzaprav storjeno dejanje odpušča: njegovo godrnjanje je Čopič obarval z odtenkom otožnosti, ki rojeva nov odnos do mačka, celo obžalovanje nad goro lumparij in sleparij, ki jih je počel. To stanje ilustrira pogovor med mačkom Tošo in mlinarjem Trišo: — Malopridnež malopridni, zaradi tvojih mačjih grdobij osta- nem sam na svetu, kajti peljem te, kakor sam vidiš, da te vržem v vodo, — je mrmral čiča Trišo, obrnjen k žaklju. — Zakaj me pa nisi vrgel kar iz mlina naravnost v vodo: pljusk! — je mrmral maček žalostno. — Zato, ker bi bil tedaj tvoj grob preblizu, pa bi me stalno spominjal nate, da bi bil žalosten. — Zakaj me pa pelješ z vozičkom? Saj bi me lahko cijazil na hrbtu. — Ehe, moj Tošo, na grbi imaš toliko velikih tatvin, hudih grdo- bij, velikih sleparij in mastnih prevar, da je vse to komaj našlo prostora na velikem vozu.22 19 čopič v knjigi Pripovedke izpod zmajevih kril, str. 92. 20 čopič, prav tam, str. 96. 21 Lik mačka avanturista so poleg čopiča uspelo prikazali v sodobni otroški literaturi B. V. Radičevič (Učeni mačak) in A. Popovič (Sudbina jednog Čarlija). V delih omenjenih pisateljev ima maček več človeških lastnosti, tako maček Čarli (Sudbina jednog Čarlija) doživlja mnoge peripetije v življenju, opravlja razne poklice (pop, matematik, klovn), za svoj trud je tudi nagrajen (dobiva pokojnino), čopič svojega junaka ni »urbaniziral«, maček Toša je bil in je ostal v vaškem okolju, pa je zato elementarnejši in izvirnejši, ohranil je svežino mačjega dela. 22 Čopič, prav tam, str. 95. Čiča Triša rad odpušča in je poln zdravega ljudskega humorja: v družbi s krčmarjem Vinkom Slivnikom se v pijanosti razkrije kot sanjač in človek poln domišljije; prizor, ko lovita luno in se sklicujeta na čast, učinkuje humoristično, je pa tipično čopičevski prizor, poln težnje po kozmosu in nedoumljivih da- ljavah. Ob vrnitvi mačka Toša čiča Triša od sreče še enkrat da duška svojemu hrepenenju po daljavah: V počastitev mačkove vrnitve je čiča Trišo priredil veliko gostijo in povabil nanjo krčmarja Vinka Slivnika. Bilo je slavno rajanje in pijančevanje. Okrog polnoči, ko sta ga imela že precej pod kapo, sta čiča Trišo in krčmar Vinko sklenila povzpeti se na nebo in po- gledati, zakaj na njem ni lune. Povzpela sta se do polovice mlinske strehe in se od tam pognala v reko, kjer sta se dobro okopala, potem pa sta pila naprej. Zjutraj, ko sta videla svoja suknjiča do kraja mokra, sta ju začela pretepati in kričati: — Hej, zakaj sta pa lokala vodo? Pojdita zdaj na sonce in se dobro naspita!23 Čopič je v tem delu dosegel ustvarjalne vrednote z izrednim smislom za počlovečenje živalskega sveta: kakor v najboljših predvojnih pripovedkah za otroke (U carstvu leptirova i medveda, v slov. V kraljestvu metuljev in medve- dov) tudi tu uspešno sodelujejo živali, narava in ljudje; v neposrednem dotiku so, razumejo se med seboj in se dopolnjujejo. In medtem ko govori mlinar Triša z mačkom Tošom, s svojim oslom in sam s seboj, se luna in zvezde spajajo z na- ravo (z gozdom, z reko, z drevjem), a živali delajo, mislijo in se obnašajo kakor ljudje. Pisatelj je mačku Tošu, belemu mišjaku, Šarovu in medvedu pa sovi, gozdnim žuželkam in hroščem vcepljal življenje in odnose, ki obstajajo med ljudmi, prikazoval jih je kot značaje in prijatelje: Trije zavezniki so si začeli zaupno šepetati in se dogovarjati, ko pa so zaslišali iz teme, sem od planine medvedje brundanje, je bil načrt že skovan. Maček Tošo in preroški mišjak sta urno splezala na hruško in odzgoraj zaklicala privezanemu Šekcu: — Tako torej, kakor smo rekli! Samo hrabro se drži!24 ali kot »stare sovražnike« (pes Žuča), ki se bahavo hvalijo s svojimi podvigi: — Au-vau, ko bi le vedel, kako sem se podil za mačkom Tošom! Zasledoval sem ga na konec sveta, ga skozi vrata na meji docela pregnal s sveta in zaloputnil vrata za njim.25 Taki odnosi med živalmi namigujejo na spore med ljudmi, dasi jih pisatelj postavlja na raven utopičnega in kozmičnega dogajanja: da bi dokazal moč in sovraštvo do mačka Toše, ga pes Žuča popolnoma »izžene iz sveta« in zapre za njim vrata. S tem izraža svojo veliko jezo in njuno večno nasprotstvo. Do 23 čopič, prav tam, str. 125. 24 čopič, prav tam, str. 108. 25 čopič, prav tam, str. 122. podobnih sporov pride tudi z medvedom Hruškotresom Koruzovičem (ki je v strahu pred gozdnimi živalmi večkrat bežal v svoj brlog), a tudi s čiča Brka- čem, pred katerim se je maček Tošo uspel rešiti samo zaradi kmetovega pre- pričanja, da namesto mačka nosi v vreči leva. S takimi zapleti, s spretno kom- binacijo odnosov in mešanja ljudi, narave in živali je »ustvaril enotnost sveta, premostil jezikovne omejitve, s katerimi se človek srečuje na vsakem koraku«,26 in uresničil idejno ter kompozicijsko enotnost dela. Seveda prinašajo tudi Doživetja mačka T ose kot druga Copičeva dela čare rodne pokrajine, idilo vaškega okolja (zvok mlinskega kolesa in šum reke), rustikalno atmosfero (ptičji let, škripanje vej, škrebljanje živalic, nočna raz- položenja v mesečini) kakor tudi njemu lasten humor. Posebno izstopajo humo- ristični prizori, ko svet odraslih zaide v smešno situacijo, ki jo povzročajo za- vestne in podzavestne misli (mlinar Triša se hoče maščevati mačku Toši, pijan- čevanje s krčmarjem Vinkom, iskanje in žalovanje za izginulim mačkom in gostija ob njegovi vrnitvi), in ko živali med seboj sklenejo zvezo, s svojimi domisleki aludirajo na ljudi in njihov idejni svet. Čopič je tu ustvarjal humo- ristične prizore večinoma z iskricami komedij antskega duha (na primer »nazna- nilo in razglas«, opis mačka Toše), nato s hiperboličnimi in paradoksalnimi prehodi (»Na sejmih prodajajo lanski sneg, volka v jagnječji koži, sedla za krave, konjske nohte, rogove namesto rož, sode brez dna in podobne čudne r e č i . . ,«),27 potem z utopičnimi in kozmičnimi slepili (»Karo laže ko pes, Tošu je ni zagodel. Maček Tošo je bil ukraden izpred moje krčme tisto noč, ko sva jaz in čiča Trišo videla tri lune: eno na nebu, drugo v reki, tretjo pa v o k n u . . .«),28 a posebno z jezikovno igro (»Ce se boste tako obračale za vsako- mer, ne boste več samo suncokreti [sončnice], marveč tudi mačkokreti, kravo- kreti in konjokreti, nazadnje pa pridete še do osla.«),29 z gradacijo in metaforo (Vse mestece se je zaklenilo, zapahnilo, zaprlo, zakovalo, privleklo pred vrata omare, postelje, mize, stole, pečice, pernice, stare kape in polomljene zobo- trebce. Ulice so opustele. Po kamnitem tlaku so drveli samo dva para podkev in stari čevlji, vse kar je bilo ostalo od nekega konja in jahača, ki sta jo bila prehitro pobrisala iz mesta)30 ali s podcenjujočim tonom obračuna (»Mijav, kar pridi, da se spoprimeva, bolhovec Karo, ti lažnivec, tat moke, zajčji posmeh, ti svinjski rilec ti!«).31 V želji, da bi čim prepričljiveje izpovedal doživljaje mačka Toše, uporablja posebne vrste naracije. Tako se v tem delu menjujejo na eni strani pripovedo- valcev govor in zapiski iz dnevnika (II., V. in X. poglavje so prepisana iz Toši- nega dnevnika), na drugi strani pa so dialogi — pogovori med živalmi (posebno uspel je dialog na začetku XII. poglavja, ko se pogovarjata preroški mišjak in maček Tošo). S takimi kombinacijami dosega pisatelj veliko tekstovno ekspre- sivnost. V celotnem Copičevem književnem opusu za odrasle in mlade bralce, ki prinaša zrele plodove folklorne, »realne«, a tudi utopično-kozmične fantazije, 26 Slobodan 2. Markovič: Zapisi o književnosti za decu. Beograd, Interpres 1971, str. 160. Glej slovenski prevod: Zapiski o književnosti za otroke. Ljubljana, Mladinska knjiga 1975, str. 208. 27 Čopič, prav tam, str. 103. 28 čopič, prav tam, str. 121. 29 Čopič, prav tam, str. 118. 30 Čopič, prav tam, str. 105. 31 čopič, prav tam, str. 123. izražajo Doživetja mačka Toše na jpopo lne je pisatel jevo tvorno moč. Morda ni Čopič v n o b e n e m (pesniškem in proznem) delu zgradil svojega poetičnega sveta s toliko invenci je . To je tukaj storil v žarkem ustvarjalnem zanosu, v navdihu, ki je rodil umetniško lepoto, pravl j i co o sodelovanju med l judmi in živalmi — in neke vrsto sintezo n jegove kristalne besede, ki se je ro jevala med poletom domišl j i je in mlinskim kamnom živ l jenjske stvarnosti. Prevedla Dar ja Kramberger R e ž i m e Bogata proza Branka Čopiča namenjena deci ne bi se mogla zamisliti bez nje- gove priče sa fantastičnim temama. Analizirajuči ovakvu vrstu čopičevih priča, autor ovog teksta najpre obrača pažnju na vid Čopičeve fantastike, različit od fantastike kod klasičnih pisaca (Andersen, Grim, Pero, Baum, Puškin, Sent-Egziperi, Nazor, Ivana Brlič Mažuranič), zatim narodnih bajki, pa i u pričama o životinjama. Utvrdujuči da je čopičeva fantastika spoj izmedu stvarnosti i piščeve igre duha, autor se zadržava na piščevoj izjavi o tome, da bi, kasni je, prešao na analizu ove vrste čopičeve proze, od priče do priče, i duže proze Doživljaji mačka Toše. Unoseči u svoj analitički tekst naj izraziti je primere ovakve piščeve proze, autor je na kraju svoga rada, posebno pažnju usmerio prema »utopijsko-kosmičkim moti- vima o čopičevom delu«, da bi, na taj način, dokazao koliko je ovaj pisac vezan za realni svet s jedne, a irealni s druge strane. S u m m a r y Branko Copie, rich prose for children cannot be imagined without a story with fantastic theme. Analysing this type of Copic's stories, the author of the article draws attention to the fact that Copic's fantastic fiction differs from classic writers like Andersen, Grimm, Perrault, Baum, Pushkin, Saint-Exupéry, Nazor, Ivana Brlic Mazuranic. The author also analyses folk and animal tales. Copic's fantastic fiction is a merger of reality and the writer's game of mind. The author comments this idea of Copie. An analyses from tale to tale is given, as well as, a longer text: »The Experiences of Tom Cat Tosa«. The reviewer quotes the most striking examples of the writer's prose. At the end of the review special attention is layed on science fiction and utopia themes of Copic's work in order to show the writers bondage to real, on one hand, and irreal world, on the other. 5 65