Dolenjske Novice izhajajo Tsak iS«ti'teIi ; ako : : je ta dan praznik, dtiii poprej. : :
Cenu jim je za eelo leto 8 K, za pol let» 4 K. Naročnina za Nemčijo, Bosno iu dntge evropske tlrïave znaĚu 8'5U li, za Ameriko 9'ó0 IÍ. List hi Dgiasi 86 plačigojo naprej.
Vrse i]opii!ff, iinroěittiio in oztiiitiilA spiojetiiii tiKknrim J. Krtgec nasi.
Letoânja trgatev.
Letošnja trgatev bo zaradi slabega, mrzlega in deževnega vreiiieiia v pretepenem poletju dosti slabša od lanske in sicer ne samo glede množine, temveč ludi gletle dobrote pridelka.
V sejanjem mrzlem vremenu zoritev grozdja le poèasi najirednje in zato bode v trgatvi dosti nezrelega aH premalo zrelega grozdja, ki lio kakovost pridelka le ŠO poslabšalo.
Da ne pridelajo kiselico, bodo morali vinogiadniki v trgatvi oprezno ravnati. Najprvo je treba vse suhe jagode obrati in proÈ pometati, kajti otl teh se itak niČ ne dobi.
Gnilo in naguito grozdje, oziroma jagode, je odbi'ati in posebej sprešati, mošt pa dobro zažveplati in po preteku enega dne pretočiti v drug snažen sod ter m» dodati na vsaktli sto litrov vsaj en liter kipeCega mošta od zdravega grozdja.
Med zdi'avim grozdjem bo pa tudi veliko manj zrelega, ali pa dosti posameznih, manj zrelih jagod. Če se vae skupaj zmelje in spnsša, se dobi, kakor žo rečeno, kiselico. Nezrelo grozdje dela tudi vino nestatiovitno.
Zato naj bi vinogradniki manj zrelo ali nezrelo grozdje odbirali in poi'abili za iiai'ravo domače pijače.
Kdol' rabi te pijače veliko in ima malo grozdja in malo sladkorja na razpolago, ta naj postopa na sledeči način:
Manj zrelo grozdje se spravi posebej, zrelo posebej.
Zrelega se zmelje in odpeclja, brozga se dene v kad in se most (žiipo) odtoči. Ta mošt bo dal pristno vino za prodajo, iz ostalega se napravi donuiča pijača. V to svrho se nalije na trop toliko votle, kolikor je od njega odteklo čistega n.ošta (župe). V tej vodi i'aztopimo vsaj 5 do 6 kg sladkorja na vsakih 100 litrov. Će ga dodenenio veČ, bo pijača boljša.
Nato se zmelje in odpeclja tiiili nezrelo grozdje in se z moštom vred vrže v kad, kjer se s tropom od zrelega grozdja in oslajeno vodo dobro premeša.
Nato naj pijača kipi tri do štiri dni v kadi. Pri tem je treba večkrat na dan tekočino s tropom vred dobro premešati, ali pa trop z deskami pritisniti pod površino tekočine. Po preteku tega čaísa se tekočina odtoči, trop izpresa in vsa pijača se splavi v sod, kjer pokipi.
Drngi način po.stopaiija je sledeči: Ne da bi se zrelo grozdje ločilo od nezrelega, se pobeie in kar celo izpreša. Bolj zrele jagode se bodo zmečkale in iztisnile, manj zrele ostanejo cele. Mošt se spravi v sod. Nato se trop iz pre.Še vzame, zmelje, odpeclja in razdrobi v kad, kjer se inu dodene oslajene vode. Ko tri do štiri dni kipi v kadi, se izpreša ia spravi v sod za domačo pijačo.
Ker je vsled v planinah zapadlega snega vreme jako hladno, se nam lahko zgodi, da ne bode ne mošt (župa), ne petijot (domaČa pijača) liotel kipeti.
Kipelne glivice, ki povzročajo da mošt pokipi, rabijo namreč gotovo toploto, da se razvijajo.
Ďe deta gospodinja kruh, mu dodene kvasa. Kvas obstoji iz moke in iz kipel-nih glivic. Vsaka gospodinja dobro ve, da mora biti testo, da vliaja na gorkem, to je, da v njem laliko kipelne glivice delujejo.
Enako je tudi z moštom, bodisi da kipi v kaili na trop«, ali pa sam za se v sodu. Ce je premrzel, se ne morejo v njem kipelne glive razvijati in mošt ne kijii, temveč ostane popolnoma ali deloma sladek.
Tak mošt da pijačo, ki se rada pokvari. Zlasti rada postane vlačljiva (volna).
Da se to ne zgodi, moremo gledati, da mošt pravilno pokipi. Kipenje pa pospešimo s pi'avilno toploto.
Pravilna kipelna toplota znaša IS''do R ali do 18'^ C. Toploto merimo s toplomeront, ki ga dobimo pri optikih ali pri urarjih. Najbolj pripraven je za to toplomer, kakor se ga rabi za pripravo kopelji. Ta obstoji iz steklene cevke z živim si'ebrom, katera je, da se ne ubije, vdelana v lesu.
Toplomer vtaknemo v most, kjer ga pustimo eno ali dve minuti. Če pokaže manj kot 12"li, oziroma manj kot C,
je toplota za kipenje nezadostna in je treba mošt segreti.
V to svrbo vzamemo pisker mošta iz kadi in ga na ogtitščn segi'ejcmo, nato vlijemo goriik mošt v kad ali sod, premešamo in zopet s toplomeroui preskusimo. To ponavljamo toliko Časa, da pokaže mošt v kadi pravilno toploto. Potem bo tudi dobro in rad pokipel, skrbeti moramo le za to, da se klet ne ohladi.
Da ai segrevanje mošta prihranimo in da pride grozdje že s pravilno toploto v klet, je najbolje, da ne ti'gaïuo v preveč mrzlem vremenu.
Ako je jutro hladno in jasno, po-čakajuio s trgatvijo vsaj do 9, ali 10. ure, tako da se grozdje že na trti primeino segreje.	B. Skalický.
Kako je spraviti tropine za napravo domače pijače.
Kakor kaže, dobijo vinogradniki tudi letos sladkor za napravo domače pijačo ali petijota sla trgatev prepozno. Da se tropine ne pokvarijo, ti'eba jih je pravilno spraviti. Če so na zraku in so suhe, postanejo plesnive. Če so pa mokre, skisajo. Da se ne zgodi ne eno, ne drugo, se jih mora mokre v kad ali v sod natlačiti In dobro zapreti. Tropine, koj ko pridejo iz preše, predrobimo in jih natlačimo v kad na ta način, da jih v plasteh ne nad eno ped visokih natrosimo v kad in s kakitit debelim kolont ali tolkačem dobro jiotol-čemo, tako, da ni nikjer zraka vmes. Ko je kad polna, seveda ne prav do vi'lia, položimo na vrh nekaj pol papirja ali pa trtnega listja, potem pa zamažemo kad za Štiri prste na debelo z ilovico. V sredi nai'edimo v ilovico luknjo in vtaknemo vanjo kipelno veho. Ko neha kipenje, vzamemo kipelno velio ven in luknjo dobro zamažemo.
Namesto v kad, natlačimo lahko na enak način tropine skozi vratica v po koncu postavljen sod in nato vratica zapremo in vtaknemo namesto Čepa kipelno veho v vratica. Kadar trop pokipi, za-luašimo sod s Čepoui. Tako spravljene
tropine se di'že lahko skozi do prihodnjega poletja. Predno se jili rabi za napi'avo petijota, se jih predrobi v drugo kaď, polije z oslajeno vodo in kadar tri do štiri dni pijača kipi, se izpi'eša in spravi v sod. Med kipcnjein se mora trop vedno držati pod tekočino, da ne scika. Če ni drugače mogoče, se vsaj vsaki dan večkrat s tekočino premeša. B. Skalický.
v
Čebelarjem v pouk.
Oktober. Vse je pripraviti za uzimo-vanje. Samo močni roji z dobro matico so pripravni za zimo. Satovje naj bo kolikor mogoče brez trotovih celic in naj vsebuje 10 do 12 kg dobrega medu. Trd, zrnat med ni dober za zimsko hrano, ker ga morajo Čebele z naporom brati in trpe po zimi mnogo žeje, vsled česar je posledica, da se jih poloti griža. Med mane in ajde vsebuje mnogo takih snovi, ki naplavna čebelam v notranjščini ti'upla veliko blata. Če so čebele preveč omejene na svoje stanovanje in se ne morejo spreleteti tudi zaradi jesenskega deževja, se jili poloti huda griža, vsled česar nekateri roj popolnoma izumre. Panj naj bo suh in zračen. Za pitanje je piimenia brana iz tiiČetrt litra prekuhane vode in 1 kg kristalnega sladkoija. Žrda naj se zmanjšajo, da nimajo dostopa v panje škodljive živalice. IConcem tega meseca so v panje s premakljivim satjem podloži trd popir pod okvirčke, na kaierem ostajajo stare, izumrle Čebele, in tem lahkeje opazimo o pomladnem pregledovanju, če zifiia ni uničila tudi matice. Prazni okvirčki se odstranijo, napravi se medstena s trdim papirjem in zraveti prostor zadela s spletenim slamnatim plaščem. — Enako velja za splošno zunanjo odejo panjev. Nekateri čebelarji polože vrhu slame časopisni papir, katerega tisk vsebuje terpentin, da tega duh omejuje dostop škodljivcem. Vrhu tega se polože obrabljene vreče ali juta, če so na razpolago, vendar naj ne bo previsoke toplote, zopet prevelikega mraza ne, kei' se v zadnje omenjenem slučaju prehitro izrabljajo zaloge hrane. Vsi drugi v panju se naliajajoči Škodljivci, ki
Iz ůmwM slovenskega čostniha v svetovni vojni.
Po dneTnillu t Janha Muha.
(i&.)
Žalosten je bil pogled na odhajajočo Četo. Drugi bataljon je bil skoraj popolnotiia razbit, prvi pa je bil tudi hudo zdelan. Pi i vseh Štirih stotnijah je ostalo le šest častnikov, moštva z bataljonskim štabom vred pa niti 300.
Na odpoěitUii v Koprivi. — To in ono.
Kdo bi stniirom tužen bilï Jo ne mort! biti--
Komaj smo prišli v Koprivo, že smo dobili povelje, naj odidemo v 3 kilomuti'e oddaljeno vas Hruševico. Pied vasjo nam jo prišel naproti praporščak HoČevai- iti javil, da je že vsa vas zasedena po vojaštvu; kljub temu smo vkoi'akali v vas. Naš poveljnik je (akoj ukazal, naj se dobe sfa-novanja za moštvo in za častnike, češ, naj se pa drugi bolj stisnejo ali pa preselijo.
Toda ni šlo. Stali smo sredi vasi in mo-di'ovali: „Do smrti iziiuičeni ljudje, slavni junaki 27. (iomobranskega polka nimajo prostora, kamor bi položili trudne glave!" Kar je došlo povelje, naj se vrnemo nazaj v Koprivo, liravo! S tem smo bili še najbolj zadovoljni.
V Koprivi so se ljudje le za silo odpočili, pa je že po gostilnah zavladalo veselo razpoloženje, kakor na žcgnanju ali na semnju.
Tidli, tidli, tidli... seoglašjao orglice, lam zopet hi'ešči liariiionika, ki jo spremlja obligatni glavnik. Doli v gostilni pod mojo pisarno je kaj živahno. Fantje pojo, vriščejo, nekdo pa piska na oiglice, da je dirindaj večji.
Taki so naši Ijtnlje ! Kozarcc vina in barmonika, pa so pozabljeni vsi križi in težave. Koliko so ti leveži pretrpeli zadnjih 15 dni, se ne <la opisati. Tu v gostilni pri vinu in liarmoniki pa pojo, vi'iskajo, kriČe, plešejo, kakor v mii'nîh časih na Veliki pondeljek ali Štefanji dan. To so veseljaki, so pa tudi junaki.
Jaz sem imel takoj ob prihodu v Koprivo polno dela z raztnUii poročili in izkazi. Sluge in orilonanci so tekali od poveljstva do poveljstva, da so drug drugenm k\juke podajati. Čudenje „kšeft" bataljonskega adjutanta. Prišli smo na odpočitek, diugi tovariši so imeli priliko za razvediilo, zame pa se je delo šele pričelo. Vendar tega dela ne morem primejjati z napornim delom zunaj v postojankah. Tam se nisem nikdar niti za četrt ure vlegel bi'ez skrbi.
Zvečer sem slonel pri oknu in zil v jasno, zvezdnato noč. Fantje so zapuščali gostilno in ubrano pi'epevali skozi vas. V meni so se zbudili sladki spomini na davne, pretekle ťase, lotevala se meje otožnost... Domotožja nisem poznal v življenju, a zdaj se je porodilo nekaj sličnega v moji duši. Domovina, ti si kakor zdravje! Tu v daljnem, tujem svetu oko po teh' solzi...
Drugi (lan je pi'iredil naš novi pol-kovni poveljnik Maretić slavnostni večer za vse častnike našega polka. V prostoi ni dvoi'ani naše gostilne se je ta slovesnost prav dobro obnesla. Po izborni večerji je
bilo dovolj dobre pijače, vrstili so se govori, petje, vmes pa nas je zabaval s svojimi salami znani Hilttcr. Zdelo se mi je, da so se vrnili lepi večeri, ki smo jih preživeli v Auer-ju. Pevcev je bito šc precej iz onih časov, zato smo pa tudi marsikatero vrezalt. Podpolkovnik me je večkrat podražil: „Muha, k telefonu!" Vselej sem se nasmehnil, kajti domislil sem se onih dni in noči, ko sem res skoraj vsako di ugo minuto stal pri telefonu.
V Koprivi je nadzoroval polk brigadir Sušnik. Kratko in jedrnato je nagovoiil moštvo ter pohvalil občudovanja vredno hrabrost in vztrajnost slovenskih planincev. Uekel je, da na najvišjem mestu občudujejo junaštvo 27. domobranskega polka, ol) katerem se je razbila 9, laška ofenziva. Zahvalil se je tudi Častnikom za vzgledno vodstvo v težavnih bojib.
Pozneje nas je obiskal poveljnik soške armade ekscclenca Boroevič, ki nas tudi ni mogel prebvaliti i'adi čudovitih uspehov v zadnjih bojih.
lii sc zalegli, se oiuainijo s tobakovim iliiiioin, ki izpadejo iia papir, kar se lahko odstrani.
November. Čebtlar nuj pripravi Čebelo za »lir. Pazi naj, da je v panjih zadostne hvaiie. Će je ista le v stranskem satišÉu, se lahko zgodi, da v ostri zimi Čelaelo osUibc in se je bati lakote. Vziniljeii panj more imeti še v tem niesccu 20 do 25 funtov lirane. óe je med v satišiii kristaliziiaii, tedaj trd, da ga Čebele tie morejo izlizatt, ga divbe in puščajo drobce istega iia dnii panju, vsied česar trpe lakoto in žejo pri največji zalogi. Tako aatišČe fiaj se pretopi, med pomeša s kandisovii» sirupom, navadnim kaiulisoiii ali kristalnim sladkorjem in tako polaga brana. K zimski zalogi spada tudi cvetni prah. Če tega ni, roj ni zdrav. Mnoge dovršene, zadelane celice so napolnjene napol z medotn, napol s cvetnim pi'ahoni, kar imajo navadno novi roji. Teiuu se zamore odpomoči, da se vloži satišČe 3 cvetnim praliom in to najbližje zasedenih čel)el, sicer se pi'imeri, da začne zadelaviiia plesiieti. — Čebelno stanovanje naj bo zavarovano pred zimo, gotovo tudi na zračnem prostoru in ne izpostavljeno vlagi. Panji naj ne imajo špranj, razpok itd., skozi katere bi žvižgala bui-ja. Poleg če-beliqaka naj ne bo spi'avljenih solnćnih j'ož in konopelj, kjer bi imele zbii'aliŠče sinice in brlezi, ki bi koiieČno nadlegovali mirne čebele.
December, Kakor miruje narava v splošnem, tako tudi naj bodo v ski'ajnem inii'u čebele. Čebelar naj izdeluje v topli sobi panje, okvirčke in drugo potrebno, saj je tndi sam rad v zimi v miru in čemu ne bi tega j)rivoščil svojim ljubljenkam. Sedaj ima Čas, da si izdela načrt za pri' hodnje leto, pregleduje zapiske, uspeli pre-teČenoga leta in čita koristne čebelarsko članke. S tem se bo gotovo kaj izvežbal, čeravno teoretično, kar lahko vporabi v pi'aksi.
December, mesec čas mirii, veselja, sreče poln daiú. Naj tudi čebelár se veselí zató, kar Bog mu podeli !
Fr. Zagore.
Obletnica dr. Krekove smrti.
v torek, dne 8. oktobi'a 1918 je poteklo eno leto, odkar je velik ljubitelj jugoslovanskega naroda legel k večneitiu počitku. Ni ga več med nami! A oti in njegov spomin ostaneta nepo/abljena! Pred par meseci so vzidali in razkrili spominsko ploŠČo na hiSi v St, JanŽii, kjer je di'. Krek izdiliiiil svojo plemenito dušo. Slovenci in Hrvati, Čehi in Poljaki so pohiteli tja v velikih tinmah, da počastijo spotiiiii tega velikega moža. Enako so Kastoi)niki teh narodov ob priliki ustanovitve „Narodnega Sveta" v
Ljubljani položili tam dragocene veuce na njegov grob. In zdaj ob priliki obletnice njegove smiti hitijo zopet vse naše misli k njemu in se združujejo na njegovem grobu v molitvi zanj in za piliiodnjost slovenskega nai'oda. Gotovo je gorela la dan lučka na njegovem grobu in je bil marsikateri cvet položen nanj. In prepričani smo, da nad njegovim grobom vstaja velika luč, in da v svitu te luči prihaja z ne-venljivim cvetjem odeta Jugoslavija! Ti veliki mož Slovan pa počivaj v miiu!
V Novem mestu se je tudi spomin prvobojevuika Jugoslovanov dostojno proslavil. Ob pulu 10. uri dopoldne je liila v kapiteljski cei'kvi pontifikalua črna slovesna av. maša z libero, ki jo je daroval mil. g. prost dr. Elbert ob veliki asistenci domače in frančiškanske duhovščine. Sv. opravila se je vdeležil polnošteviliii mestni občinski zastop z g. župaiiom Rosiiiannom na čelu, ki je priredil žalno slovesnost. Zastopan je bil fi'ančiškansk i samostan, konvent Usmiljenih bratov in naroilna društva. Mod obiinim številom meščanov iz vseli slojev smo tudi opazili g. dež. poslanca in župana Zurca. Mesto je odelo žalno obleko. — Slava Krekovemu spominu!
t Kanonih Matija Erzor.
Meseca septembra se je v Novem mestu nenavadno pogosto oglašala bela žena. Med drugimi je nepričakovano pokosila na videz čvrstega moža kanonika Erzarja. Dne 25. septembra zvečer okrog 11. ure se je oglasila menila tiova španska bolezen z nevarniuii simptomi. Takojšnja zdravniška pomoč je bolniku nekoliko zlajšala težave, a vse je kazalo, da ni pričakovati zboljšanja. V. naslednji noči je pritisnila še kap na možgane — in bolnik je — prej Še pi'i polni zavesti prejemši sv. popotnico — mii'no zaspal v Gospodu.
Pokojni je bil rojen na Gorenjskem l-f). februarja 1B59. leta v lepi cerkljanski župniji. Po dovi^Šeni gimnaziji je odšel na dunajsko vseučilišče ter si izbral jiui-dične študije. Tisti Čas pa je bil v Cci'kljah kapelan dr. Marinko, ki je rad občeval z dijaki. Vsled njegovih razjasnil .se Erzar odloČi za bogoslovje in že o božiču vstopi v ljubljansko semenišče. V mašnika posvečen je šel za kapelana v Cerklje na Dolenjskem, pozneje pride v Škofjo Loko. kjei' sia bila s sedanjim novomeškim prostom kot sošolca ob enem duhovna pomočnika. Od tam ga pošljejo v Ribnico, Samostojen žujjuik postane na Golem, kjei' je ob jednem oskrboval zasilno šolo. Večji
delokrog mu je določen v Selcih na Gorenjskem, kjer oskrbi novo župnišČe in gosi)odarsko posloiije. Koje bila izpraznjena nemška redovna župnija Semič, se preseli Eizar kot dekan na Belokranjsko. V Semiču je mnogo prezidaval v župnisču in gospodarskih poslopjih. Posebno lično je opiemil dekanijsko cerkev in popi'avil muogo podružnic.
Ker so bile ra/.mere med nemškim redom in žutinijskimi zadevami dokaj zamotane in se nasveti dekanovi, ki je pripadal neredovni duhovščini naše vladi-koviiie, pri vodstvu nemškega reda niso uvažovali, odmaknil se je Erzar s semiške župiiije. 1Í0 je bila dekanijska Župnija v Postojiti izpraznjena, je škoiijstvo njega tjekaj poslalo. V l^osiojui dekan Erzar ni miroval, ampak živahtio se poprijel dela. ŽupnišČe je prenovil iu prizidal mu nadstropje, kakor se spodobi za mestno in dekanijsko župnijo. Cerkev je dal lično preslikati, upeljal električno razsvetljavo, da čast dela notranjski prcstolici. — Ker I)a je dekan bil večkrat bolan in prestal par operacij, si je želel mirnejšega mesta in prišel za kanonika v Novo mesto v jeseni 1. 1915. A Ludi tukaj ni počival, prevzel je ekonomijske posle kolegijatnega kapitelja, ki jih je vodil do svoje nagle smrti diie 26. septembra. — 28. septembra je bil ob mnogobrojni udeležbi duhovnih sobratov in meščanov vseh slojev položen k zadnjemu počitku. Žalni sprevod je voiiil sošolec pokojnega, mil. gospod prošt dr. Elbert. Na Žalnem potu so ga spretii-Ijali poleg mnogoštevilnih sobratov in občinstva tudi zastopniki vseh uradov v Novem mestu in obe ljudski .šoli z uči-teljstvotn. Ljubljanski stolni kapitelj je zastopal ožji rojak pokojnega preč, gosp. kanonik dr. Fr. Kimovec.
Omenjamo, da je kanonik Erzar na vseh svojih službunih mestih neumorno duloval na katoliško-narodnem polju. Ob j'aznili volitvenilt borbah je odločilno posegal vmes v korist slovenske stvari. Ko se je Šlo za obstoj našega lista in so „Dolenjske Novice" postale tednik, prihitel je tedanji dekan Erzar iz Semiča 1. 1909 k dotičnemu posvetovatiju ter dokaj pripomogel, da 80 se bolj razširile na Belokranjskem. — Pred nedavnim je bil izbran za načelnika tukajšnjega odseka S. L. S. S kanonikom Erzarjem je legel v grob mož jeklenega značaja in neumorne delavnosti. Sam se je večkrat izrazil, da iie bo dolgo živel, zato je bil, ujjamo, za
- Čast njegovemu
odhod pripravljen. -spominu tudi na Dolenjskem, kjer je večinoma pastiroval.
Prispevajte za shiad S. L. S.!
Oomaèe in tuje novice»
^ Velecenjeni naročniki. Bridka usoda v različnih podobah zasleduje naš list od vsega začetka svojega obstoja. Razume se, da zahtevajo prav vojne l'azniei'e tudi od Dol. Novic svoj posebni davek. Vsi drugi listi dobijo papir, a Dol. Novice ga ne dobijo! —
Vzrok nikakoi' iie tiči v kakšni malomarnosti vodstva naše tiskarne, kajti ono je storilo vse korake od najnižje do najvišje stopinje, od enega ministrstva do druzega ter.se posluževalo uglednih oseb za jiosredovanje, toda povsod polno obljub, saniili obljub — brez papii'ja! — In to se godi že od julija 1917, torej že kmalu eno in pol leta! —
Ker ledaj ni papiija, smo prisiljeni z Izdajanjem lista prenehati tako dolgo, da papir pride. Danas izide za sedaj zadnja številka in še ta prav težko zaradi splošne bolezni tiskarskega osobja.
Prosimo veledrage naše naročnike, oprostite nam In blagovolite z nami vred poti'peti nekaj časa. Morda .se resi pomanjkanje papiija v najkrajšem Času. In če pride s papirjem zagotovljen mir v dežele in države, bomo vsi ta neprijetni jiresledek tem lagljej uti'peli, Vele-spoštovaiijem založništvo in uredništvo.
' Odlikovanje, Gospod dr. Jos. Cliolewa, vojaški in konventni zdravnik v bolnišnici Usmiljenili bratov v Kandiji je bil odljko-van z zlatim zaslužnim križem s krono za njegovo mnogozaslužno in vspešno delovanje na polju zdravilstva v vojaški in civilni službi. Mlademu in občepriljuldje-nomii gosp. zdravniku piisrčno Čestitamo!
Tretje red Miški kongres v Novem mestu. V petek, 4. oktobra se je vršil v tukajšni samostanski cerkvi prvi III. red-niški slovenski kongres. Cerkev je oblekla za to izredno slovesnost praznično obleko, v kakoršni je Še nismo imeli prilike videti. Že na predvečer so se začeli tretje-ledniki in tudi drugi verniki zbirati, tako da je število vdeležencev nai-astlo nad HOOO od blizu in daleč. Ob 6. uri je prvi govor o verskem življenju sedanjega časa, s posebnim ozirom na sv. Fiančiška. Na praznik sv. Frančiška je imel prezvišeni knez in škof cerkveni govor, v katerem je navduševal ude III, reda k čistemu in treznostnemu življenju. Nato 'je sledila pontilikalna sv. maša z nad 40 duhovnikov, ki so od blizu in daleč pi'lhiteli k tej izredni slovesnosti. Po sv. maši se je začelo
Dne 11. novembra je došla v okrepitev našega polka po ena stotnija 51. In 58. polka. Zdaj smo imeli lepo mesaniço: Slovence, Poljake, Nemce, Hrvate, Rumune, Madjare. Ktnalu bi bili Slovenci v manjšitii. Odslej je bil Šele pravi dirindaj po gostilnah, ko je vsakdo v svojem jeziku kričal in pel.
Omenim naj še, da sem bil tu v Koprivi povišan v poioČnika. 16. noveuibra sem bral v časniku Die Zeit to novico, ki se mi pa prvi bip nI zdela nič kaj verjetna. Čez štiri dni pa mi je le Ivan pořezal z ovi'atnika znake praporščaka in našil častniške zvezde. V to sem bil prisiljen, ker smo se morali vsi novoimenovani poročniki predstaviti polkovnemu poveljniku.
23. novembra smo čitali v časnikih, da je umrl Nj. Veličanstvo cesar Franc Jožef I. Takoj drugi dan se je izvršila slovesna zaprisega novemu cesarju Karolu I. Polkovni poveljnik je zaprisegel najprej Častnike s kratkim nagovoi'otn na pokojnega (jesarja in na novega.cesarja Karola I. Nato je bilo zapriseženo moštvo vseh treli bataljonov hkrati. Giuljiv je bil piizor na
gologlavo množico, ko je vsakdo v svojem materinem jeziku izi'ekel pi'csvetlemu vladarju neomajano zvestobo do groba.
Za polk je došlo naravnost oltčudo-vanja vi'edno število hrabrostnih svetinj in sicer: 1 zlata, okrog 100 srebrnih prve, 400 srebrnih druge vrste in 250 bi-onastih. Lepo bi izgledal polk, ko bi ne bila večina odi i kovancev med ranjenimi in mrtvimi. Tudi moj Ivan je prejel malo srebrno. Pošteno jo je zaslužil. Ako se domislim njegove neustrašenosti in velike požrtvovalnosti do mene, mu moram samo častitati k odlikovaitju.
7. decembra je bilo v polkovnem po-vidju objavljeno pismo ljubljanskega župana 'J'avčaija, s katerim je i)oklonila Ljubljana našeitiu polku srebrni rog. Prav lepo je, da se je Ljubljana poleg sedemnajstega spotiinila tudi našega pulka, saj sta oha domača polka in oba sta se že v mnogih bojih odlikovala.
Pel tednov smo preživeli v prijazni Koprivi, potem .)»a smo odrinili zopet v postojanko blizu Železnih vrat, to pot kar
za tri mesece. Tu smo Imeli velikansko kaverno skoraj vrhu hriba. Vsa kaverna jft oki'og 30 metrov dolg rov, ki ima obliko Črke Z. Ob stenah so .prične' za moštvo, precej pri vhodu pa lična sobica za bataljonsko poveljstvo in telefon, sredi kaverne pa je druga Izbica za nekaj častnikov. No, ampak nered je vladal tu notri, ko snu) mi prišli, da se Bogu smilit Kaverna je bila zadimljena, kajti povsod so kurili z ogljem, palili sveče, petrolej in Bog zna, kaj Še vse. Ljudje so kričali, se prerivali, da se ml je gabilo. V kaverni je bil zrak, da je človeku zapiral dihanje. Zunaj In znotraj paje bila lazmetana — lazna roi)otija vse križem. Precej truda je bilo treba, prediio so naši ljudje po odhodu Madjarov spravili vse v red.
Oil, to podzemsko Življenje, kako je bilo dolgočasno! Vse božje dneve sem moral prečepetl v zaduhlem, temnem prostoru. Niti pisati se mi ni ljubilo, bilo je premalo razpoloženja. Pa kaj bi tožil! Piiznati Eiioram da je bilo tu vendar stokrat bolje, nego pri Hudem Logu,
Kaverna je bila izborna in varna pred vsako nezgodo. Moja sobica je bila sicer tesna, a primerno opreitdjena. Delo tudi ni bilo tako naporno, kakor pri Huilem Logu, Artilerija je včasih res razbijala, da se je vse treslo, a dostikrat smo se labko nemoteno gibali po jarkih, če je bilo ozračje megleno. Ob jasnih dneh pa se ni bilo varno pokazati, ker so sovražni „špukarčki" (topovi najmanjšega kalibra) vsakogar oblajali.
Ob večerih smo dostikrat v sobici pri pljaei prav podomače ki'amljali pozno v noč. Zdelo se mi je, ila sedimo v kaki zidanici v BorŠtu.

slovesno zborovanje v cerkvi. Po običajnih poztli'avih prevzame voditelj III. reda sam pretlscilstvo, kakor zahtevajo najnovejše tiolofibe Pija X. Častno pniilsedstvo ter pokroviteljstvo koiigniíia blagovoli spiejeti knezoškol' siun. Ô^stiia predseiliiika sta bila tudi mil, tj. prošt ter velesp. tç. Karo! Pollak h Ljubljane. Za I. podpredsednika je bil odločen prcč. g. Planlarii Josip iz Trebnjega, za II. pa preĆ. g. p. Valerijan Učak, žiipnik v Podzemlju. I. zapisnikar je bil preč. g. Porenta Anton, župnik v Hinjah, IL pa g. Koretifi France, vojak-Četovodja. Ko prevzame predsedstvo svoja mesta, podeli PrezviSeni svoj nad[iastir3ki blagoslov, po katerem so sledili dopoldne 3, popoldne 5 krasno sestavljenih referatov. Govorilo se je temeljito o kratki zgodovini III reda, o njegovem bistvu in namenu ter o važnosti III. reda za sedanjost. Sledila sta tudi dva govora o organizaciji ter o letni vizitaciji IIL reda. Slišali smo tudi, kako naj tretji red karitativno deluje, osobito v sedanjem Sašu s podpiranjem revcžev, posebno Se z vzdrževanjem mestne vbožne kuhinje. Splošno mnenje je, da, (Se bočo IIL red to stran dobro spol-niti, iiioi'a imeti avoj IIL redniški Dom, ki se naj v najkrajšem ćasu sezida. Ker je IIL 1'ed tolike važnosti za sedanjost, zato je sledil govor: Kako se naj dvigne IIL red na Slovenskem. Konečno je bil na dnevnem redu referat; Kako se naj dostojno pripravimo za sedmo stoletnico III. reda. Nato so se prebrale resolucije zborovanja, K sklejin se p. voditelj kot predsednik zborovanja zalivali vsem, posebno še duhovnikom, ki so v tako nenavadnem številu prihiteli k tej slavností ter tako pi'ipoiimgli k tej izvrstno vspeli manifestaciji IIL reda. Poslala se je tudi brzojavna ndanostna izjava cesarju ter pismene vrhovnenui poglavarju v Rimu, ljubljanskemu knezoškofu ter jiroviiicijal-nemu predstojniku. — Bog daj, da bi to prvo III redniško zborovanje veliko pripomoglo k napre(iku novomeškega ti'etje-redniškega okiožja.
Z novomeške gimnazije. Ker se je cpidemiČna influenca razširila tudi med gimnazijskimi Uf'îenci, so v sredo, dne 9. t. m. šolo zaprli. Gimnazija ostane zaprta do vštetega 23. oktobra. V četi'tek, 24. t. m. se prične zopet redni Šolski pouk.
Narodni davek. Tvrdka Ivan Veselic & dr. v Oj'možu je vpo.slala kot narodni davek Narodnemu svetu znesek 20U0 K. Da bi imela ta velezaslužtia in požitvo-valna tvrdka mnogo posnemovalcev. ~ Dr. Korošec, predsednik N. S.
Prostovoljno gasilno društvo v Kan-diji priredi v nedeljo 13. oktobra 1918 ob polu 4. uri popoldne v farni dvorani v Šmihelu predstavo s sledečim sporedom: L Dr. Silvin Sardenko: Planšarica. Prizor s planin. IL Iladoslava Silvestia komični spev: Župan. Vgiasbil Franc Ferjančič. IIL Dr. Krek: Tri sestre. Igra v treh dejanjih. Osebe: Orel, kmet. Helena, njegova žena. Majda, Špela, Ana, hčej'e. Anton, organist in občinski tajnik. Gabrov France, posestnikov sin. .Tera, dekla pri Gabrovih. Berač. Prvo dejanje: Pri Oilu; drugo: pri Antonu; tretje; iiri Gabru.— Vstopnina: Sedeži L vrste po 4 K, II. vrste po 3 K. IIL vrste po 2 K. Stojišča i)o 1 K. Blagajna se odpre eno uro pred predstavo. Preplačila v korist gasilnega društva se hvaležno sprejmo. Dohodki prireditve se porabijo v pokritje di'uštvenega dolga, K obilni udeležbi vljudno vabi odbor.
podpisani duhovniki novomeške de-kanUe so darovali v priznanje odličnemu narodnemu nastopu našega pievzvišenegii knezoŠkofa in Jugoslovanskega kluba za .sklad S. L. S. in sicer gg.; -j- Erzai' Mat., kanonik, Novo mesto, IQ K; Virant Jan., kanonik, Novo mesto, 4'' K; dr. Ažman Ciril, profesor, Novo mesto, 20 K; Žerjav J., vikar. Novo mesto, 10 K; Zore Ant., župnik, Miriiapcč, 20 K; Stare Andrej, kaplan, Mirnapeč, 15 K; Žitnik Frančišek,
žiipnik, Stopiče, 15 K; Pivek Ivan, kaplan, Stopiče, 11'28 K; Bartel B., župnik, Vavta vas, 10 K; Lebar Jak., župnik, Črmosnjice, 20 K; Lunder Al., kaplan, Črmosnjice, 10 K; Zoreč Fr,, župnik v pokoju. Gor. Sušice, 20 K; Vole Al., župnik, Sote.ska, 20 K; Češenj Andrej, župnik, Podgrad, 20 K; liome Jos., župnik v pok., Šmihel, 10 K; skupaj 22L28 K.
Slovensko narodno gledališče v LJubljani, Podpiratelji v Novem mestu. Četrti izkaz prispevkov. Da se zagotovi našemu osrednjenm narodnemu gledališču v Ljubljani kot preda tav i te tj u slovenstva stalnost, in pospeši njegov nadaljnji razvoj, in da se ustvari v irjem središče dramatske umetnosti za vse slovenstvo, so nadalje prispevali sledeči rodoljubi. Z darovi so prispevali p. n. gg.; Karol Barborič in dr. Jakob Šegula po 50 K, Vlad. Vojska 30 kron, dr. Vlad. Foerster, brata Kobé, L Krajec, dr. A. Hogina in Fr. Seidl po 20 K in Fr. Možina 10 K. — Z deleži so prispevali p. n. gg.: Karol Barborič in Franc Seidl po 100 K. — Skupna dosedanja vsota 2435 K. — Nadaljnje prispevke sprejemajo predsednik krajevnega odboi'a gledališkega konsorcija, dvorni svet. Fr. pi. Šiiklje, blagajnik vladni svet. prof. Ferd. Seidl in drugi člani odborovi.
Mestna hranilnica v Novem mestu. V mesecu septembru 1918 je 128 strank vložilo 179.132 kron 24 h; 178 strank vzdignilo 278,291 K 32 b; stanje vlog 6,980674 kron 28 h; denarni promet 574.699 K 91 li; vseh strank bilo je 599.
Španska bolezen v Novem mestu in po Dolenjskem dobro žanje. Ni skoro hiše brez bolnika in ne dneva brez mrliča. Bog se nas usmili in nas reši te morilke kuge!
Smrt med frančiškani. Dvakrat v najki'ajšem času je obiskala smit tukajšni frančiškanski samostan. Dne 10. avgusta 1.1. je umrl klerik-novinec Ladislav Sunčič, v pondeljek smo pa pokopali ljubega nam p. Solana Cimerman. Pokojni g. pater je bil rojen v Dolenji vasi dne 17. junija 1890. Šolal se je v Ljubljani iii pozneje par let v Novem mestu, dokler ni 1. 1908 stopil v frančiškanski red. Študije je šel nadaljevat v Gorico. Nato je obiskoval bogoslovje v Kamniku in zadnje leto v Mariboru. Cela ribniška dolina se je vzra-dostila, koje 16. julija 1914 zapel mladi p. Solan novo mašo. Kot mlad, nadebuden in 7.SL vse lepo vnet je prišel v Novo mesto leta 1915 za kateheta in leto pozneje se mu je izročila organistovska služba. Vse je visoko čislalo p. Solana. Bil je izvrsten kateliet, katei'ega so oti'oci prav iz srca ljubili. Priljubljen je bil pri svojih pevcih, katere je skrbno vadil, kar mu je zelo podkopalo zdravje. Ljudomilo iii prijazno besedo je imel do vsakega. Ljubil je posebno svoje domače, kateri so tudi prihiteli, da ga spremijo na zadnji poti. Nepozabnega p. Solana gotovo vsi znanci in prijatelji ohranijo v blagem spominu, — V ljubljanskem řranCiškanskem samostanu je po daljšem bolchanju izdihnil svojo blago dušo preČ. gosp. p. Stanislav Škrabec, konzistorialni svetnik goriške nadškoiije, v nedeljo 6. oktobra zvečer. Pokojnik je bil rojen v Ribnici 7. jannai ja 1844; v red je stopil 26. avgusta 1863; v duhovnika je bil posvečen 3. avgusia 1867. Po končanih vseučiliščnili študijah, ki jih je dovršil z odliko, je deloval kot profesor na novomeški gimnaziji, dokler je bila v rokah ČČ. oo. frančiškanov. Pozneje je vodil kot ravnatelj in profesor domačo gimnazijo v Gorici. Vse njegovo življenje je bilo posvečeno Bogu in znanosti. P. Stanislav je bil slavist s svetovnim glasom in nad vse zgleden redovnik in duhovnik. Pogreb blagega pokojnika se je vršil v torek, 8. t. m., ob štirih popoldne iz fratičiškanskega samostana v Ljubljani.
Provincijal Usmiljenih bratov preč. g. dr. Ausgar Honigmaiin je dne 3. oktobra 1918 v Gradcu unn'l v starosti najlepšo moške dobe 54. let. Zadel ga je mrtvoud.
Rodom je bil iz Srednje vasi pri Kočevju. Bil je vsled svoje izvanredne ljubeznjivosti priljubljen vsem, ki so ga poznali. Naj vživa za svoja velika človekoljubna in karitativna dela večno plačilo pri Bogu! — Dne D. oktobra pa je opravil kot ugleden prijatelj rajnega preč. g. provincijala in konventa mii. g. prošt dr. Seb. Elbert slovesen requiem v domaČi kapeli Usmiljenih bratov v Kandiji za blagor duše pokojnega, za katero dobroto se mu tem potom izreče pris]'čna zahvala.
Za pljučnico je umrl 5. t. m. v društveni rezervni bolnici Rdečega križa g, Pavel Haider, mesar v Novem mestu, t. č. črno-vojnik 87. pešpolka, star 48 let. Pokojni je bil marljiv obrtnik in skrben oče svoji mnogoštevilni družini. Zapušča vdovo z obilico deveterih nepreskrbljenih otrok, — Večna luč naj mu svetil
V prerani grob je morala iti 7. t. m. učenka 4. razreda mestne dekliške ljudske šole v Novem mestu, Vanda Abram, hčerka pisarniškega predstojnika g, Abrama. Zbolela je za špansko boleznijo, kateri se je pridružila pijučtiica, in se je morata tako posloviti od sveta, stara komaj 10 let. Bila je tiba, marljiva učenka. Udano je prenašala kruto bolezen in ae je končuo v objemu z evharističnim Jezusom preselila med krilatce. Učenke mestne dekliške ljudske šole z učiteljskim zborom so jo spi'emljale na zadnjem potu. Raduj se, diaga Vanda nad višavami, cenjeni obitelji pa iskreno sožalje!
Bela žena je pobrala 4. t. m. v Novem mestu 7 7 letno Marijo Žbogar, samska delavka z Goriškega. Zbolela je za pljučnico. Bodi ji lahka zemljica!
Umrla je v Novem mestu v cesarice Elizabete bolnici samska dekla Marija Krevs vsled pljučnice. Naj počiva v miru!
Zgodnji grob. Dne 26. septembra je umrla v Novem mestu v cesarice Elizabete boltiici bči hišarice Franca Doberdruk iz Dol, Ločne, stara komaj 17 let. Pokojua je bila vzonia družbenica novomeške dekliške Mar. kongregacije. Pri kopanju krotiipirja je tako nesrečno padla s polnega voza, da je šel voz čez srednji život. Hitra zdravniška pomoč ji ni pomagala; vnela se je trebušna mrena, vsled katere je tudi podlegla. V nedeljo 29. septembra je bila pokopana na farno pokopališče v PreČini. Na žalnem jiotu jo je poleg družbenic novomeške dekliške Mar. družbe z družbenim voditeljem spremljala tudi prečinska dekl. ]\Iai'. di'užba z zastavo. Sladko spavaj, dragi Marijin otrok!
Imenitna dota. Neka deklica v Bosn. Brodu išče vrednega Ženina, kateremu bo dalo 30.000 zavojčkov hercegovinskega tobaka. Če se računa zavojček po 4 K, ima dekle, ki je povrh zdrave in čvrste slovanske krvi, 120,000 kron dote. Fantje, pomujajte se!
Več zmernosti. „Goriška Straža" piše te-le zlate vrstice: „Ljudje božji, veČ zmernosti! Dovolj nas tlači vojna stiska. Vse vprek toži o pomanjkanju Živil, nedostaja nam potrebne obleke, čakajo nas veliki stroški in žrtVe, predno svoje domove zopet vpostavimo. In vendar vino teče po krčmab, da je joj! Človek bi mislil, da bo nekatere vsaj visoka cena spametovala, A kaj še! Vina se potoČi — kakor zagotavljajo go-stilničai-ji — veliko več sedaj, kot v mirnih časib. Ljudje božji — pamet! Če je kdaj bila zmei'iiost na mestu, je gotovo sedaj v teli težkih Časib. Pot nezmernosti in zapravljanja vas tira Še vgroznejšo bodočnost!
„Goriška Straža" je začela izhajati vsak Četrtek popoldne v Gorici. Do konca leta velja na mesec 1*50 K. Naročnina se pošilja na upravništvo „Goriške Straže" v Gorici, Gosposka ulica št. 4. List je vsega priporočila vreden.
Narodno romanje Francozov v Lurd se je vršilo letos ob velikanski vdcležbi, okrog 25.000 francoskih katoličanov. Svečane procesije kakor tudi di'iigih procesij se je vdeležilo veliko častnikov in vojakov
izraznih anfantnib dežel, naj več Belgijcev V procesiji z Najsvetejšim je stopal za tem neki francoski general s prižgano s\ečo. Baldahin so nosili belgijski vojaki.
Čegavi sle vojni dopisnici? Prejeli smo na naše uredništvo dve vojni dopis-niai na naslov: „Italia Nocei'a-Umbria-Bagne — Kj iiigsgi-fangener Thn. Rudolf Horvat." PiŠeGrilaticAnico,Triest. —Kdor jih Želi imeti, naj pi'ide na naŠe uredništvo.
Izvrsten je slovenski humorističen list „Kurent". V zadnji številki priobčeno slike: kako se sovražnik Jugoslavije zaganja v knezoŠkofa Jegliča; kako se hitijo nemškutarji učit slovenski; zakaj Neoici v Ljubljani hiše prodajajo itd., so izborne in vsak Slovenec se od srca smeji. Takega lista nam je res bilo treba. Pi'iporočamo „Kurenta, da si ga naročite. Stane za letos 10 K. — Naroča se pri upravništvu v Ljubljani, Stari trg št. 19.
Mir se nam približuje.
Dunaj, 5. oktobra. (K. u.) Avstrija-Ogrska, Nemčija in Turčija so sklenile, da se V svrho sklepa splošnega premirja in uvedbe mirovnih pogajanj potom vlade, kateri je poverjeno zastopstvo njihovih interesov v Združenih dižavab Severne Amerike, obrnejo ob enem na predsednika Združenih dižav.
V izvr.šitvi tega sklepa je dohil avstro-ogrski poslanik v Stockholmu včeraj od zunanjega ministra brzojavni nalog, naj prosi kraljevo šveilsko vlado, da pošlje 4. t. m. go.spodu predsedniku Wilsonu naslednjo brzojavko:
„Avstrijska - ogi'ska monarliija, ki je vodila vojno vedno le kot obrambni boj in ])onovno naznanila svojo pripravljenost, da se krvoprelitju napravi konec in doseže pravičen in Časten mir, se obrača s tem na predsednika Združenih držav Amerike s predlogom, da sklene z njim in njegovimi zavezniki takojšno premii'je na kopnem, na morju in v zraku in začne neposredno nato pogajanja za mir na podlagi 14. točk poslanice gospoda predsed-îiika "Wilsona na kongresu z dne 8. januarja 1918, dalje tia podlagi četverih toČk, ki jih je vseboval govor gospoda predsednika Wilsona dne 12. februarja 1918, ob Čemer se vpoStevajo tudi izvajanja gospoda predsednika Wilsona z dne 27. sept. 1918.«
C h i a s s o 4. oktobra. (K. u.) Predsednik italijanske zbornice Marcora je utemeljeval odgoditev zbornice do 10. oktobra 1918 s tem, ker mora ministrski predsednik Orlando odpotovati na posvet državnikov entente.
Dob na Dolenjskem.
Zgodovinski opis. Spisal Ivan Steklasa.
(Dalje.)
Po snnti Vuka Engelbrechta Sebjiin-klerja je prešel Dob v last njegove ličere Rozine, ki je bila omožena z Jurjem Andrejem Višnjanskim; a ko je le ta uiinl, je prodala ona leta 1621 posestvo Dob AVazenhergom, svojim mii'enskitii sosedom. Peter Waz je kupil Mirno od Turjašiiib, ki so potrebovali denar, da rešijo Vuka Etigelbrechta, ki je bil v bilki pri Budaškem leta 1575 ujet, iz turške suŽnosti. Peti'ova sina Gregor in Mihel sta mirensko posestvo razdelila ter polovico priklopila Dobu, drugo polovico pa odstopila Vuku Ilajmundu Paradajzarju. Na to sta podrla stari stolp ter sezidala današnji grad Dob, ki je odgovarjal tudi povo-čanetini posestvu. Od tega časa je ostal Dob v posesti Wazenbergov do 1. 1736.
Wazetiiiergi so postali kranjski de-žtjlani leta 1599, plemiči 1. 1620, baroni leta 1650 in grofi leta 1693. Deželnih in dižavnih služb niso obnašali, le gi ofa Ivana Henrika nahajamo 1. 1701 med deželnimi odborniki. Isti Henrik je bil tudi stotnik v Metliki. Sicer pa so prisostvovali pri javnih svečanostih kot velikaši ki'aitjski. Tako sta bila v Ljubljani leta 1651 pri
poklonstvu Fei'tlinanila IV, Mibel Wazeii-bci'g že kot biii'oii in njegov sin Vuk Vinctiiic in líitii 16(jO ini sve(íaní)stili v Ljubljani za piisotnosti Leopolda L je pribiva] veťí dni Vuk Vincenc. Wazenbergi so biii (lobii gospoilai'ji. Temelj bogastvu je položil Piiter. Posetlovali so Mirno, Dob, Vinagorico, Lanšpreš, Zlatenek, Metliko, katero so kupili od zagi'cbškega kapiteljna, in v îîalogii so itncli tudi Svibno. Od rudnikov v Steinfeidu in Malneku so dobivali znatne dohodke v zlatu in srebru (Valvasor XI. 329, 385, 389, 502, 629). Bili so juko podjetni. 1'eter Waz se je poinidil, da je pripraven izsušiti ljubljansko barje. Za nagrado je zalite val, da mu delajo na izsušenem barju naseljeni kmetje le tlako, davke in desetino pa si more mesto Ljubljana zase pridižati. Bržkone niso bile oblasti sporazumne z osnovami Petra Waza in barje je ostalo neizsušeno (Valvasor XL 677). Sodeć po zapiskih v krstnih knjigah sentniperške župnije niso bili Wa-zenb<irgi tako pi'iljubljeni med svojimi podložnimi kakor kasneje Langenmantli v Škrljevetii. Ne nahajamo jih zapiaane kot kume svojim podložnim. Kumovali pa so si z Barbi, Kajzelji, Strassoldi, Gali, Ko-benclji, Reissigi in Turjaškimi; a v rodu so bili z Ravnikarji (Uaunachi), Raspi, Lambergi, Lowenbergi, Bossio, Sumrekarji ill Abfalterji.
Wazcnbergi so bili posestniki Doba 0(1 konca 16. veka pa do 1. 1736, tedaj nekaj čez sto let. Peter Waz je kujiil razen Mirne in aeiu spadajočih jiristav tudi âe zetiilje Turjaških pri Studeiicu, liiše na glavnem trgu v Ljubljani, v nemški uiiei in na GradiŠah, niai'of pri sv. Petru v Ljubljani in dva dela pri rudniku Steinfeidu na Koroškem. Od Petra Waza se je ohianil zanimiv dnevnik v tuijaški iidei-komtsni knjižnici v Ljubljani. Profesor A. Kaspret je dokazal (Mitth. d. Musealvereins
1.	1895 str. 12—G2), da je dnevnik pisal sam Peter, dasi se nikjei' ne imenuje. Beležke spadajo na leto 1606, 1607 in 1608, a se tičejo njegovih kmetov, ki so spadali pod Mirno, namreč iz Prapreč, Roden in Plešivice kot tlaCani. Leta 1607
2.	janiiaija je imel obračun z MirniČani v pi'isotnosti gospoda Jurja Dienerja, Špelina in Krištofa Spindlerja ter upravitelja Petra Valojeviča. 21. sept. 1. 1608 pa je sklical veče (Bergthaiding) v Pečicah nad Mirno glede gorskih davščin. Mnogo beležk je o prepirih s Turjaškimi radi zadolženih l)oscstev, med drugimi tudi Mirne, kar se je zgodilo gotovo pred 1. 1600, ko jo je dobil Peter AVaz v svojo posest. Nastala je huda pravda radi teh posestev, ker Turjaški niso hoteli, da se založeni gradovi oblože z dolgovi in še dalje ostanejo v tujih rokah. Turjaška grofa Ilerbart in Ditrich sta hotela na vsak način dobiti nazaj vsa ona posestva, ki so bila po pomoti nvi'ščena, kakor so trdili Turjaški, v oni zapisek o zalogu. Turjaški so zahtevali od Petra Waza, da jim izda glede mirenskih posestev izjavo, kakršno so oni predložili. Toda Peter Waz je ni hotel sprejeti. Na to so se Turjaški obrnili na Jakoba Edlinga, deželnega upravitelja, za liosredovanje. Peter Waz pa tudi še zdaj ni hotel dati izjave, kakršno so zahtevali Turjaški, nego kakršno je on določil. Pri obravnavi se je grof Ilerbaj't Turjaški po zapisku z dne 24. novembra leta 1906 izjavil, da hoČe na vsak način svoja posestva iznoviří pridobiti, pa čc izgubi pri tem še toliko premoženja, tudi tdo, dobro in kri. On je izprevidcl, da se ravna soduija le po milosti in podarkih. To izjavo je ponovil nckolikokrat s pnvdarkotit, da mora to storiti, ker je Že tolikokrat javno prisegal in obetal. Važno je, da je stanovska sodnija obravimvo 18, luarca odgodila, Češ da je odšel Turjaški i'adi občega dobra domovine ter ima pi'avda prenehati do sv. Jurja. Opoiios, da je sodnija delila milosti po veličini podarkov, je dokazan
zares i)0 mnogih podai.kih o jiodarkih, ki jih je delil Peter Waz. Podkupil je viee-domovega tajnika Krištofa Schadcnwaldta, ki iiin je sioril za to marsikaj, dočini sta mu bila protivna vieedoiiiov upravitelj Matija Požarel iu mestni sodnik Aitž Knm-perger. Na oba se je večki'at tožil, da niu nasprotujeta. Kako se je l.a pravda končala, ni znano, vemo pa iz izvirne listine v ki'anjskein deželnem arliivu, da jo bil Peter Waz še 11. marca 1615 posestnik graščine niirenske. Pravdal se je Peter Waz tndi še s Petrom grofom Erdedom, od katerega so Turjaški kupili Mîi'no ter imeli še bržkone kakšna plačila za dotični nakup. Celo a stiškim opatom ni mogel živeti v miru; imel je ž njim prav mnogo pravd radi razdelitve desetinskili dohodkov. Mnogo tožb je imel kot oskrbnik Moškonovih in Prankovičevih posestev. Pravdal se je tndi s Krištofom Obričanom, posestnikom Starega gi'adu in velikim stotnikom Žuiuberških Uskokov bižkone radi izplačil za žito, a katerim je zalagal Peter M'az Krajino. Od te trgovine je imel Peter Waz velike do-liodke, pa tudi od dolenjskega vina, ki ga je prodajal v Ljubljani. Dohodki z njegovih posestev so bili Že sami po sebi znatni v raziiih pridelkih, ki so mu jih pomagali pobirati Župani kmečkih občin kot posredniki med kmeti in gospodo. Ti župani 80 iztirjevali tudi dohodke od raznih kazni in drugih gosjjoščinskih pravic. Kej' je bilo v mirenskeni kraju mnogo vinskih goric, je zategadel Peter Waz skliceval večkrat posestnike v veče (zbor), kjer so razpravljali zadeve vinogradskih posestnikov. Omenili smo že o takem veču v Pečicah. Na ta način si je stekel Petei' Waz vtslik imetek, ki si ga je pomnožil Še z dohodki v srebru in zlatu iz svojega doieŽa pri Steinfeldskeiu rudniku. Takosta mogla njegova naslednika Gregor in Mihel kupiti graščino Dob, sezidati lep, nov grad ter se v njem naseliti. Od takrat so Wazenbergi stanovali na Dobu in v Ljubljani, kjer so imeli svoje trgovske zveze, ^ato zasledujenm Wazenberge od tega Časa po cei'k ven i h maticah ljubljanskih župnij do I. 1737, a po onih šentiuperške župnije do 1. 1733, in sicer v šentruperškili maticah samo v krstnih, dočim v poročnih in mrtvaških ni zapisanega nobenega člana te lodovine, ker mrtvaške knjige ne za-segajo tako daleč nazaj, poroke jia so se vršile v Ljubljani. Schiwiz von Schiwiz-boifen (Der Adel in den Matriken des Herzogtunis Krain. Gbrz 1905. str. 4ií5—■ 429) je izpustil kar pet članov rodovine Wazenberg, rojenih in krščenih v ient-ruperSlii Župniji.
Mihel Wazenberg je dobil bai'onstvo 1. 1650. Njegov sin Vuk Vincenc je prevzel dobro ui'cjeno gospodai'stvo na Dobu ter je tudi tukaj stanoval. Umrl je na Dobu že 1. 1659, Bil je bržkone še tajni privrženec luteranske vere, katere se je navzel še od svojega očeta Mihela. Le ta se je bil menda le na videz spreobrnil, da ni izgubil i)rctiioženja. Dokazano je bilo, da Vuk Vincenc sploh ni vršil krščanskih dolžnosti po propisih katoliške ccrkve, zato so nastopile velike zapreke radi njegovega pogreba. Rodovina pokojnikova je zahtevala krščanski pogrt:b, češ da bi se bil dal ranjki prevideti, če bi ga ne bila zadela nagla smit. Cerkvena oblast pa se je temu odločno upila. Posredoval je tedanji Šent-ruperški žlipnik Štefan Belčič. Kaj je določila višja ceikvena oblast glede cerkvenega pogreba, ni ostalo nikjer zapisano, pa je ))rav vei'jetno, da je bil jiokopan ta Wazenberg v protestantski giajski kapeli, ki je stala na iztočni strani današnjega Doba. (Obširneje o tem dogodku v zgodovini župnije Šeiit Rupcrl. str. 90—92.)
Oitienjena protestantska kapela je bila postavljena biŽkone po Turjaških, dokler so bili posestniki Doba, kei' so bili, kakor je znano, posebno vneti po'ijieŠevatelji protestantizma po svojih po.sest vih. Dob se jim je zdel najbolj pripraven za luteranske
sestanke ; graščina je s( ala namreč na samem, precej daleč od vasi tei' se ni bilo bati, da bi kdo motil zbraTie pravoverne luterane jui njihovi službi božji. Semkaj tudi ni bilo daleč sosednim graščakom iz Lanšpreža, Griča, Zapuž, Řkrljevoga in Rakovnika, V tej kapeli je propovedal Ivan ZnojilŠek, Felicijau Trubar in Miha Vi'tiec. Prva ilva gotovo nista dolgo tukaj iioj'avila, kei' sta iskala pribežališča na Ćretežu pri Lambej'govih, pač pa je dohajal semkaj večkrat Miha Vrbec, ki je ]iiebival del časa pri mladem Pelzhoferju v Žypužah ne daleč Doba, dokler ga niso pi'fgnali od tukaj za vselej. More se reči, da so izza leta IGIO ti propovedniki za vedno izginili iz šentruperškega kraja. Vsa skrb, da se iztrebi nova vera po Dolenjskem, je bila izi'očena arbidijakonu za Dolenjsko, Zato je izdal patrijai b Franc Barbaro za arhidijakone tiapotek, kako se imajo ravnati naiiroti luteranom pri svojih vizitacijali. (Instructio pro Archidiaconis v novomeškem kapiteljskem aihivu fasc. X. Nro. 4.) Ta napotek je izdan 1. 1602 iu še leta 1616 prizna sam škof ljubljanski Hren (Chrouj, da je plemstvo na Kranjskem še v veliki večini protestantsko. Óe je bilo tako v župnijah njenui podložnih, je bilo gotovo po župnijah oglejske nadŠkoiije Še slabše. Ves trud novomeškega arbidijakona je bil zastonj, da pridobi plemstvo za katoliško vero. Tudi ne vemo, jeli novomeški arhidijakon ])rišel v tej zadevi kdaj tndi v Št. Rupert. Še leta 1622 sta zahtevala ljubljanski škof Hren in kraitjski vicedom Ivan Panizol od novomeŠk. prošta Alberta Peslerja, da viši toČno svojo dolžnost kot arhidijakon za Dolenjsko. Bilo jo takrat gotovo še po dolenjskih graščinah mnogo l)rotestantov. (Novomeški kapiteljski arhiv fasc. X. Nro. 45.) Veijetno je zategadel, da se je vršila protestantska služba božja na Dobu še nadalje vse do leta 1628, ko je izdal cesar Ferdinand II. ukaz, da se nioi ajo vsa nekatoliška gospoda in deželnni za. leio dni izseliti iz dežele, aii pa se povrniti zopet v katoliško cerkev. In tako sta bila tinli Gregor in Mibel Wazenbei'g pregnana ter sta odšla na Nemško v Nlirenberg (Diinitz. Geschichte Krains IIL, str. 379). Vendar pa se je moral Mihel Waxenberg luteranstvu odpovedati, ker ae je mogel vrniti v svojo doinovino in mu jo bilo celo premoženje povrnjeno. Je li se jo razrušila protestantska kapelica po zapovedi arhidijakona, ali se je sčasoma 1'azpala siiitia od sebe, se tie da dognati. Če je trditev Breckerfeldova verjetna, da se jo videl grob Schriinklerjev v prote-stanl.ski kapeli še ob njegovem času, potem seje porušila sama od sebe, ker je kesnejši lastniki Doba kot katoliki niso mogli več rabiti za službo božjo.	(Daljo sledi.)
^^ Kotle brzoparilnihe, kotle za žgsnjehuho, stisliolnice za vino in sadje, štedilnihe, žeta peči, okovje za okna in vrata, orodje za zidarje, IfovačeJIjučarje, mizarje, itieparje, ííco, pocinkano mreža zo ogrojo, samokoinice, železne ročne blagajne, verige za živina, liuliinjske tehtnice, kuhinjsko orodje in drugo že-leznino, sesolke za vino in gumijeve cevi - dobava
3. Sušnih,
trgovec v Ljiibliíini. Zološlia CBgtíi št. ZI.
Razvedrilo.
Napak razumil. Advoliat kmetu: „Le Ziinosite se name! Jaz bom vašemu tia-sprolniliu že zakinil, da bo iriirl dosti!" — Ktiu't: „Kajneda bo dobro, gospod doktor, da vatli pripeljtim par voz drv?"
Razmišljenost. „No, kako vesel .<iem, da vas zopet vidim! Kaj počne vaša žena?" ~ „Gospod, ali jaz nisem oženjen!" Profesor: „Tako, tako! No, potem je pa vaša žena menda tudi še neomožena?!"
Nedeljski počitek. Oštir: „Naj vam jajca dobi'0 teknejo, ■— jih je ravnokar kokoš znesla." — Gost: „Danes?" — Žena njegova: „Ne delaj se smešnega! Saj je danes nedelja!"
Pred sodiščem. Sodnik: „Vi ste sosedu en zob izbili. Kako morete to zagovarjati?" — Zatoženec: „Zob je btl votel — tega bi si bil moral tako ali tako v kratkem dati izdreti !"
Na obe stratii prav. Dva tatova sta v prodajalčevem stanovanju z velikim ti'udoui ulomila blagajno, ki je pa Čisto prazna. Vsleil ropota pride trgovec z lučjo in vsi trije en Čas molče. Ti-govec se jirvi ojunači in pravi: „Tu imata tri ki'one za vajin trud in jaz vaju spremim vun!"
Slab izgovor. „Gospa, včeraj sem vam posodila dve jajci — vi ste mi pa le eno vrnili!'' — Qosj)a: „Samo eno — to sem ae morala ušteti!"
Čez noč, Gospod beračn: „Včei'aj ste rekli, da sle slep, ko ste me prosili — in danes ste grbast!** — Bei'aČ: No, viilite gospod, kaj se človeku lahko čez noČ pritiieri !"
Daj nam mir, Gospod!
Pesem za tri ženske glasove in orgle — se dobi pri g. ravnatelju A. KOSI-ju, SrediSče (Staj.) Partitura 80 li, pevska part. 30 h.
Obvestilo!
Zaradi pomanjkanja stekleničic, lončkov, in škailjic se slavno občinstvo uljudno prosi, da prinese pri odjemanju zdravit dotične posodice s seboj,
Lekarnarja: J. Itorgitianu in l>r. Aiidrijanii'.
BRATJE SCHÔN
Dunaj I., Fischerstiege Nr. 8 priporoča svojo bogato zalogo
: galanterijshega : níipnbershega blago
in drobnarije na debelo tpgon
Zastopnik: Josip KLEINDIENST, Rudolfovo.
ŽENSKE LASE
zmešane in rozane, kupujem po najvi.iji «Inevni coiii.
kdelovalnica kit: I. SVETEC - Rudolfovo, glavni trg nasproti lotovžu.
Kateremu Čast. bralcev Novic je znano, kje se nahaja katera
valjaniica ali tako imenovana stopa za domače sukno stopati.
Naslov dotične se pi'osi na upravo Dolenjskih Novic.
Puška za lov
lialibf^r IG. Lancaster se žoli kupiti ali tudi se da v zameno za isto nekaj živil ali zabele, /aprte ponudbe na upravo l>ol. Novie pod iinenoni „ruška".