članki
ISKANJE M02N0STI ZA PRESTRUKTURIRANJE
SOCIALNIH POMOCI
BERNARD STRITIH
Povzetek
Prestrukturiranje druZbenih dejavnosti pri nas je del svetovnega procesa
spreminjanja iz razvite industrijske družbe v nov način življenja Člo-
veštva. Pri tem je poneabno spreminjanje "sikropolitike želje" (Guatta-
ri), komunikacijskih načinov med institucijami in skupnostmi, nova podoba
družbene kritike z uvajanjem alternativnih modelov. Kot konceptualni
model prestrukturiranja je povzeta tipologija socialnih pomoči na osnovi
dveh dimenzij: solidarnost-marginalizacija in kolektivizem-individuali-
zem. Po kritiki države blaginje in njenega načina zagotavljanja socialne
varnosti so predlagana načela za novo oblikovanje teh dejavnosti: upo-
števanje individualnosti in ustvarjanje možnosti za individuacijo, pre-
glednost sistema, možnost artikulacije lastnih potreb, kot spoznavna
osnova pa estetsko-etična paradigma z zavedanjem meja znanosti.
Summary
The restructuring of social services in our countrj- is part of a world
process of change from developed industrial society toward a neK way of
life of mankind. In this process not only change on macro level is impor-
tant but also the "micropolitics of wish" (Guattari), the restructuring
of communications and a dialogue between state institutions and communi-
ty, the new approach of critique through establishing of alternative mo-
dels. As a conceptual framework of the restructuring, a typology of soci-
al help is cited, containing two dimensions: solidarity-marginalisation
and collectivism-individualism. On the basis of critique of the welfare
state model, principles for a new development of these services are pro-
posed: appreciation of individuality, creating of possibilities for indi-
viduation, transparency of the system, possibilities for the expres8ion
of one's own needs. The estetic-ethical paradigm with the anereness of
the limits of science should be the knowledge base of the new approach.
Kritičnost do vsega, kar je Se včeraj predstavljalo
osnovna načela države socialne blaginje, je le del SirSega
gibanja, ki naj bi vodilo iz slepe ulice razvite industrij-
108	B. Stritih	Soc Dele 28, 1989, 2
ske družbe v nekaj novega, v nekaj, kar nam je Se neznano.
Vendar v ta "nekaj", kar prihaja, človeštvo stavi svoje upe
za preživetje. Ko se je pred leti mudil v Ljubljani fran-
coski psihiater Felix Guattari, eden izmed tistih strokov-
njakov, ki utirajo nova pota, ni govoril o kakih specialnih
metodah terapevtskega dela, ampak je govoril o potr ebi po
temeljnih spremembah odnosov med vsemi dejavniki, ki skrbi-
jo za človeka, ko se ta znajde v položaju, v katerem ni spo-
soben za samostojno "nastopanje na trgu delovne sile" in za
lastno reprodukcijo v danih družbenih razmerah. Govoril je o
institucijah socialnega varstva in zdravstva, ki predstav-
ljajo uresničevanje temeljnih načel industrijske proizvod-
nje, in govoril o nujnosti preseganja teh oblik dela oziroma
organiziranosti, ki nas sili v reprodukcijo nečesa, čemur
niti tisti v "razvitem svetu" ne verjamejo več, tisti naro-
di, ki pripadajo nerazviti polovici sveta, pa temu Se nikoli
niso zares verjeli.
Kadar govorimo o neindustrijskem načinu produkcije zdrav-
stvenih, socialnovarstvenih in vzgojnoizobraževalnih stori-
tev, mislimo na razvijanje novih oblik skrbi za človeka, ki
bi jih opravljali v takih organizacijskih sestavih, kjer bi
kritično pretehtali nekatere vidike, ki so danes videti sa-
moumevni, neproblematični in Ze vnaprej odločeni. Največ se
govori o naslednjih vidikih:
-	Katere oblike delitve dela so nujne?
-	Vpliv dela na uporabnike in izvajalce.
-	Ekonomika posebnih področij druZbenih dejavnosti v
odnosu do procesov v globalni družbi.
-	Spreminjanje vrednotne orientacije ter vrednotnih pred-
stav in sistemov vrednot kot ena od funkcij rasti in samoo-
hranitve druZbenih struktur.
F. Guattari je napisal: "Različne druZbene oblike, ki
služijo izvajanju moči, se med seboj dopolnjujejo in podpi-
rajo, zato ne moremo izhajati iz predpostavke, da posploSena
menjava pripada ekonomski sferi. Iz enakih razlogov lahko
rečemo isto za lingvistiko, sociologijo, urbanizem (in tudi
Soc Delo 28, 1989, 2	B. Stritih	109
za socialno delo, pedagogiko, psihiatrijo itd.). V resnici
so vse ravni med seboj prepletene in nov stil družbenega
boja želje nam kaže vsak dan jasneje, da danes ne gre več za
to, da bi artikulirali neko "mikroekonomijo"» ampak za to, da
se lotimo "mikropolitike želje", kot poskusa sprostiti ener-
gijo, ki bi bila končno sposobna zaobrniti družbene in poli-
tične strukture; strukturam, ki se - kakor je videti parado-
ksalno - krepijo tem bolj, kolikor bolj se razkriva njihova
disfunkcionalnost, njihova skleroza in njihova absurdnost."
Ob tem navedku je Se obsežna opomba: Ce proučujemo
inflacijo, se ne moremo več zadovoljiti s tem, da rečemo, da
je inflacija globalni ekonomski proces. Inflacija ni odvisna
samo od razrednega boja in kapitalističnega izkoriščanja
ampak prav tako tudi od individualne, družinske, šolske in
drugih mikropolitik, ki vodijo v pasivno sprejemanje druž-
benega raka, ki nastaja iz temeljnih družbenih mehanizmov
"proizvodnje zaradi proizvodnje". Boja proti inflaciji prav
tako kot boja proti kateremukoli družbenemu pojavu, ki dose-
že tak obseg, ne bi smeli omejiti na ekonomske ali politične
intervencije v običajnem smislu. V tem, kako osrednji no-
silci družbene moči ravnajo z denarjem, je nekaj smešnega:
delajo vtis, da se poslužujejo denarja kot magičnega olja,
ki povzroča inflacijo, če je preveč redek, če pa je bolj vi-
skozen, povzroča brezposlenost in vpliva na recesijo. Ce
danes govorimo o zmanjSevanju stroSkov za socialno politiko
in za socialno skrbstvo, to pomeni, da se ne bi smeli ome-
jiti le na razmišljanje o spremembah dejavnosti, s katerimi
se vzdržuje socialna varnost.
Našo pozornost moramo usmeriti na tista področja vsak-
danjega življenja, ki niso in nikoli ne bodo mogla postati
predmet dela družbenih služb, ki pa so povezana s problemi,
ki so predmet družbenih služb. Gre za to, da s spremenjenimi
načini komuniciranja med družbenimi ustanovami in skupnost-
nimi strukturami dosežemo premike v samopodobi posameznih
sestavin skupnosti, to pa lahko vodi do novih sprememb v
komuniciranju in v interakcijah med posameznimi podsistemi
110	B. Stritih	Soc Dele 28, 1989, 2
družbe. Na primer: Policija kot sistem za represivno obrav-
navanje krSitev zakonov, sistem, katerega podroCje sega od
prometa, prestopkov zoper telesno varnost, do zaščite last-
nine in varnosti države, ne bo mogla nikoli prodreti v sfero
družin in prijateljskih skupin, pa naj še tako pogosto ugo-
tavljamo, da se prav v teh sferah vsakdanjega življenja do-
gaja marsikaj, kar vpliva na spoštovanje zakonov ali njihovo
kršitev. Ravno s tem, da bi se policija odpovedala možnostim
prikritega poseganja na ta področja, bi policijske službe
izpolnile prvi pogoj za to, da bi stopile v dialog s posa-
meznimi strukturami. V tem dialogu bo zelo verjetno prišlo
do sprememb v enem ali drugem podsistemu, do novih oblik ko-
munikacije in morda do takih sprememb v medsebojnli interak-
cijah, ki jih nismo mogli niti slutiti. Na kratko bi lahko
rekli: kakor hitro se odpovemo starim pogledom na "želje
ljudi po kršitvi zakonov", se odpre nov, še neznan prostor
medsebojne komunikacije, s čimer pa nastanejo možnosti spre-
memb "mikropolitike želje". Ljudje v socialno zapostavljenih
naseljih se morda zavejo problemov skupne varnosti in za tem
obzorjem odkrijejo nove pozitivne skupne cilje.
V novejši 1 i t© ratiiT* X o socialni politiki se veliko piše o
potrebi po novih oblikah dela na področju načrtovanja
družine. Lahko bi navedli dolgo vrsto primerov, ko so stro-
kovni posegi na to področje ostali povsem neučinkoviti ali
pa so imeli celo obratne posledice od zaželenih. Vedno bolj
postaja jasno, da mora država oziroma družba iskati povsem
nove poti; da morajo uružbene službe najprej odkriti part-
nerje v komunikacijskem procesu, priznati tem partnerjem
njihovo imanentno pravico do obstoja in do pozitivne samopo-
dobe, potem pa lahko pride do interakci je, ki bo vodila do
večanja prostora za svobodno odločanje ljudi v njihovih
odnosnih sistemih.
S tem v zvezi prihaja tudi do sprememb v institucijah in
strokovnih službah. Strokovnjaki in delavci v administraciji
se vse pogosteje sprašujejo o mejah uspešnosti oziroma o
dosegu običajnih delovnih postopkov. Strokovne službe in
Soc Delo 28, 1989, 2	B. Stritih	111
birokratska hierarhiCna struktura upravljanja se vse bolj
neizogibno srečujejo s posledicami svojega delovanja v
daljših časovnih razdobjih in na različnih ravneh, nič več
se ni mogoče izogniti vprašanjem odgovornosti za negativne
stranske učinke, ki nastajajo povsod tam, kjer povečevanje
strokovnih in družbenih intervencij vpliva na zmanjševanje
občutka skupne odgovornosti v družinah in v lokalnih skup-
nostih ter na ukinjanje različnih oblik medsebojne pomoči in
konstruktivne socialne kontrole. Poleg teh problemov se
odpirajo vprašanja negativnih vzvratnih učinkov neproduktiv-
nega dela na ustanove same: nebrzdana rast birokratskih
struktur; razvijanje novih strokovnih jezikov, ki služijo
predvsem zapiranju strokovnjakov v lastni krog; psihoso-
cialni patološki pojavi in nove oblike kriminala med delavci
strokovnih služb itd. Vzvratni učinek novih iskanj na
strokovne službe lahko vidimo v prizadevanjih po razvijanju
takih oblik skrbi za ljudi (za otroke; za odrasle osebe, ki
niso sposobne za samostojno življenje in delo; za družine v
kritičnih obdobjih in za družine, kjer se pokažejo notranja
protislovja, ki ogroZajo njihove člane; za stare ljudi
itd.), ki bi omogočile preseganje vseh nepotrebnih oblik de-
litve dela; ki bi omogočile čim večjo stopnjo samopomoči in
medsebojne pomoči uporabnikov socialnovarstvenih storitev,
ki bi blažile negativne posledice stigmatizacije in margina-
lizacije. Poseben poudarek pripisujejo vplivu določenih
dejavnosti na atomizacijo določenih skupnostnih podsistemov
nove oblike dela naj bi omogočale nastajanje novih oblik
medčloveške povezanosti in nastajanje dialoga med ljudmi in
med sestavnimi deli skupnosti, za katere se je doslej misli-
lo, da dialog ni moZen, ker so eni na višji izobrazbeni,
civilizacijski in psihološki ravni kot drugi (npr. dialog s
skupinami Romov, z duševno manjrazvitimi ljudmi pod skrb-
ništvom, z duševnimi bolniki, z družbami mladostnikov, s
starimi ljudmi itd.).
V zadnjih dvajsetih letih je prišlo do velikih sprememb v
sami naravi kritičnega odnosa do obstoječih ustanov in do
112	B. Stritih	Soc Dele 28, 1989, 2
učinkovitosti raznih oblik strokovnega dela in tudi do spre-
memb v vizijah o možnih ciljih iskanj. T.im. "kritična gene-
racija" leta 1968 se je postavljala na stališče marksizma in
zanikovala obstoječa politična razmerja, vključno s privatno
lastnino proizvajalnih sredstev. Socialni problemi, problemi
duševno bolnih, problemi mladine in drugi naj bi predstav-
ljali le obliko razrednega konflikta. Kritika strokovnih
dejavnosti in ustanov je bila zato usmerjena predvsem na
ukinjanje teh ustanov. Odločilnega pomena za današnje raz-
mere in iskanje v svetu je dejstvo, da kritična generacija
ni bila uničena ali radikalno zatrta, ampak da so posamezne
skupine in posamezni avtorji dobili možnost razvijanja al-
ternativnih modelov. Ko so včerajšnji kritiki dobili možnost
ustanavljanja alternativnih vzgojnoizobraževalnih, psihia-
tričnih in socialnovarstvenih dejavnosti, so izgubili
možnost kritike družbenega sistema iz umiSljene zunajsi-
stemske pozicije. O miselnem obratu, ki so ga doživeli mnogi
kritiki, govori npr.Basaglia,ko meni, naj se v psihiatrični
dejavnosti ustvarijo take razmere, v katerih bo lahko vsaka
skupina artikulirala svoje potrebe in kjer bo vsak človek
imel besedo pri uveljavljanju lastnih človeSkih pravic. Se
pravi, da avtor odreka katerikoli skupini osebja, da bi se
postavljala kot zastopnik potreb in pravic duševnih bolni-
kov, hkrati pa omalovažuje potrebo po artikuliranju lastnih
potreb, zlasti potrebe po kreativnem delu, ki ustreza huma-
nim vrednotam. Izkušnje alternativnih dejavnosti so omogoči-
le oblikovanje novih kriterijev za kritiko in za ugotavlja-
nje kvalitete storitev. Poleg vpliva dejavnosti na uporabni-
ke je vse pomembnejši kriterij vpliv dejavnosti na izvajalce
same. Poleg kriterija ekonomičnosti se pojavlja vrsta ekoso-
cialnih kriterijev, ki omogočajougotavljanje oddaljenih eko-
nomskih in delovnih učinkov, poseben pomen pa se pripisuje
odkrivanju novih virov. V slepi ulici, v kateri so se znašle
mnoge stroke in družbene službe, nihče več ne pričakuje
novih delovnih načinov ali "receptov" z univerzalno uporab-
nostjo. Danes so iskanja usmerjena v to, kako nsunesto
Soc Delo 28, 1989, 2	B. Stritih	113
množične produkcije socialnovarstvenih storitev, ki je
ustrezala industrijskemu načinu mišljenja, najti nove
načine, ki bi bolje ustrezali zahtevam našega časa. V našem
času se večkrat zadovoljujemo z eksemplaričnimi primeri
drugačnega delovanja oziroma drugačne produkcije uslug
socialnega varstva. Verjetno bodo tako v blagovni produkciji
kot v produkciji zdravstvenih, zdravstvenih, vzgojnoizobra-
ževalnih in socialnoskrbstvenih storitev še dolgo vztrajali
t.im. industrijski delovni postopki, vendar je pomembno, da
se na "skupnem tržišču" pojavijo tudi nove alternativne ob-
like dela. Nova gibanja opuščajo dualistično gledanje na po-
stopke in sredstva socialnega varstva na eni strani ter na
cilje, to je socialno blaginjo na drugi. Gre za iskanje no-
vih virov pri samih ljudeh, ki so potrebni pomoči, vendar se
hkrati goji kritičnost do skritih oblik izkoriščanja, ki je
lahko ekonomsko, kulturno, politično-ekološko itd. Medtem ko
se s t.im. industrijskimi oblikami socialnega varstva do-
gajajo usodni paradoksalni preobrati (npr.: veliko denarja
omogoča skromno preživljanje množice, hkrati pa ustvarja ne-
obvladljive vzgojne, urbanistične, ekološke in druge proble-
me), kaže, da novi pristopi pogosto sprožijo obratne proce-
se: izboljšanje socialne varnosti pomeni tudi izboljšanje
kulturne ravni, nastanek novih oblik proizvodnje itd.
Zanimivo je tudi, da novi načini socialnih pomoči sploh niso
tako novi in se pojavljajo tudi v nerazvitih predelih sveta.
Nove oblike socialne pomoči se večinoma razvijajo precej
drugače, kot so nastajale socialne dejavnosti v preteklosti.
Dosedanji način je bil večinoma tak, da so izjemni posamez-
niki, ki so prihajali v stik z množičnimi boleznimi, umira-
njem in bedo, ustvarjali nove ideje in predstave o bratstvu,
o potrebi po vseobsegajoči humanistični etiki, o ekonomskih
in političnih koristih, ki bi nastale iz večje socialne
blaginje zapostavljenih ljudi itd. Iz takih pobud so nasta-
jala gibanja, ki so večinoma zajela nižje sloje bogatih, ki
so omogočila zbiranje znatnih sredstev in ustanavljanje
raznih oblik pomoči. Socialno skrbstvo v razvitih deželah se
8	B. Stritih	Soc Dele 28, 1989, 2
je razvijalo kakih dvesto let v procesu, ki je bil vseskozi
protisloven in ki je imel značilnosti dialoga med vsemi no-
silci družbene moči. Rezultat tega procesa niso le številne
ustanove socialnega skrbstva ter doktrina države socialne
blaginje, dosežek tega procesa je tudi socialno-politična
kultura, ki predstavlja poseben moment politične koheziv-
nosti. Zato ni čudno, da danes niti desno niti levo usmerje-
ne vlade zahodnih držav ne upajo resneje ogroziti ob-
stoječega sistema socialne varnosti, kljub mnogim kritikam,
ki jih je bil deležen.
Kot primer navajam stališča, ki jih je leta 1988 izdelala
posebna delovna skupina holandske vlade kot osnovo za raz-
pravo o novih strateških usmeritvah socialne politike.
-	Država socialne blaginje s svojimi mehanizmi za zago-
tavljanje socialne varnosti pospešuje atomizacijo družbe.
-	Ljudje zanemarjajo tiste sposobnosti in tiste kulturne
vrednote, ki bi jim omogočale medsebojno solidarno pomoč.
-	Država kot glavni vir socialne varnosti širi svoje
funkcije in kontrolo na vsa področja življenja.
-	Zanemarjeni so nekateri viri za zagotavljanje socialne
varnosti, državni izdatki za to področje stalno rastejo.
-	Negativni vplivi na trg delovne sile. Množice delavcev
iz nižjih dohodkovnih kategorij izstopajo iz konkurenčnega
boja na trgu delovne sile in iz boja za izboljšanje delovnih
razmer ter se zatekajo v navidez ugodnejši status breposel-
nih oziroma socialnih podpirancev. S tem se ustvarja praz-
nina, ki jo zapolnjujejo delavci iz drugih dežel, ki pa po
drugi strani povečujejo izdatke za socialno varstvo. Masovni
odliv delavstva iz dežel v razvoju ni koristen niti za de-
žele v razvoju same niti za razvite države. Nasprotno, v
enih so priča odhajanju najbolj mobilnih posameznikov in
družin, medtem ko se v razvitih deželah-sprejemnicah tuje
delovne sile ustvarjajo številni konflikti, ki jih konzerva-
tivne politične sile izrabljajo kot povod za krepitev
represije.
-	Rastoči izdatki za socialno varnost bremenijo davkopla-
Soc Delo 28, 1989, 2	B. Stritih	115
čevalce in iz proizvodne sfere družbe odtegujejo kapital, ki
bi sicer lahko omogočil inovativne projekte.
Gotovo je, da se niti Slovenija niti Jugoslavija ne more-
ta primerjati s sistemi socialne varnosti razvitih zahodnih
držav. Menim, da so nage dileme v sedanjosti bistveno druga-
čne, kot so problemi socialne varnosti razvitih držav Evrope
in Amerike. Čeprav so pri nas nekateri segmenti socialnega
skrbstva tako razviti, da se lahko primerjamo z najrazvi-
tejšimi deželami (npr. domsko varstvo ostarelih), pa drugi
segmenti zaenkrat še temeljijo na povsem drugačnih družbeno-
političnih predpostavkah in nikakor niso primerljivi z nobe-
nim od sistemov razvitih držav (npr. socialna varnost neza-
poslenih). V sedanjem času je glavno vprašanje, ali bomo v
našem razvoju postopno skušali slediti razvitim deželam; se
pravi, ali bomo skušali hoditi po podobnih poteh gospo-
darskega razvoja, po kakršnih je potekal industrijski razvoj
zahodne Evrope. S tem vprašanjem se povezujejo problemi so-
cialnega skrbstva, ki jih lahko pričakujemo in umestno je
vprašanje, ali nameravamo hoditi tudi po podobnih poteh raz-
voja socialnega varstva. Jasno je, da so te dileme le navi-
dezne, kajti ne Slovenija ne Jugoslavija na pragu enaindvaj-
setega stoletja ne moreta ponavljati tega, kar so na svoji
razvojni poti prešle razvite dežele. Tako kot se sprašujemo,
kako stopiti v razne oblike poindustrijskega razvoja gospo-
darstva, se moramo danes spraševati, kako pri razvijanju si-
stema socialne varnosti v čimvečji meri upoštevati izkušnje
in načine mišljenja najbolj razvitih držav. Pri tem ni
problem le materialna revščina in nerazvitost, ampak je
problem tudi zaostala miselnost in preprosta logika naših
ljudi, ko razmišljajo o posameznikih in skupinah ljudi, ki
potrebujejo socialno pomoč.
Holandska delovna skupina je iskala način, kako postaviti
različne oblike socialnega skrbstva v prostorsko matriko, z
jasnimi logično-jezikovnimi oznakami. Tak poskus lahko pome-
ni približanje možnosti razlikovanja med različnimi oblikami
socialnega skrbstva in hkrati nudi možnost neizključujočega
116	B. Stritih	Soc Dele 28, 1989, 2
govora o različnih oblikah, ki jih srečujemo v današnjem
svetu. Taka matrika ima lahko velik praktičen pomen tako za
celovito prikazovanje stanja kot za oblikovanje razvojnih
konceptov. Različne obstoječe oblike socialnoskrbstvenih po-
moči lahko razmestimo v prostoru, ki ga označujeta osnovni
dve dimenziji oziroma kontinuuma, ki se razprostirata med
zamišljenimi poli: solidarnost-marginalizacija in kolektivi-
zem-individualizacija. Ce prikažemo en kontinuum na abscisni
osi in drugega na ordinatni, dobimo naslednjo prostorsko
shemo:
Ko primerjamo zgornjo shemo s političnimi programi in
koncepti razvitih držav Evrope in Amerike, potem vidimo, da
tiste oblike socialnega skrbstva, ki smo jih razvrstili v
prostor C, bolj ustrezajo klerikalnim pogledom na svet.
Kaže, kot da je preko dobrodelnih ustanov možno uresničevati
ideale krščanske skupnosti v okvirih razvite kapitalistične
države. Prostor D v večji meri ustreza ideologiji liberalne
politike, za katero razne oblike kolektivizma predstavljajo
Soc Delo 28, 1989, 2	B. Stritih	117
predvsem oviro pri uveljavljanju principa svobodne konku-
rence na različnih tržiščih. Člani omenjene holandske komi-
sije menijo, da je ideologija in praksa t.im. držav socialne
blaginje tisto, kar ustreza prostoru A. Po njihovem mnenju
se ta politična doktrina ni razvila kot pozitiven dosežek
katere od političnih strank, npr. socialistov ali sindikalno
organiziranih delavcev, ampak se je uvelj avila kot edino
možen političen kompromis v svetovni gospodarski krizi
tridesetih let tega stoletja. Posledica tega je bila, da so
se v polpretekli dobi najbolj uveljavila ravno tista pojmo-
vanja in tiste prakse, ki bi jih lahko umestili v prostor A.
Zaradi navedenih "problematičnih učinkov" tega danes prevla-
dujočega tipa socialne politike se kaže nuja po ponovni
spremembi temeljnih strateških usmeritev. Smeri iskanj so na
naslednji shemi onačene s puščicami, ki iz prostora A kažejo
v vse tri ostale prostore.
Avtorji osnutka novih strateških usmeritev so dejavnosti
socialnega skrbstva v vseh štirih sferah opredelili glede na
sledeče bistvene kategorije:
1.	etično-kulturne kategorije;
2.	mehanizmi, s katerimi se uresničuje socialna skrb;
3.	organiziranost za uresničevanje socialnoskrbstvenih
funkcij;
4.	značaj menjave;
5.	odgovor prejemnika socialne pomoči;
6.	vrste vračila oziroma vzajemnosti;
7.	socialne strukture;
8.	vpliv na človeški karakter izvajalcev in prejemnikov
pomoči.
Gornja shema Je lahko koristna pri razmišljanjih o različ-
nih možnih konceptih socialnih pomoči; avtorjem je uspelo
ustvariti dovolj širok okvir, v katerega lahko umestimo zelo
različne oblike socialnovarstvenih dejavnosti. Notranja
struktura štirih polj nas sili v celovito razmišljanje o
12	B. Stritih
Soc Dele 28, 1989, 2
Soc Delo 28, 1989, 2	B. Stritih	119
temeljnih moralno-etiCnih, ekosocialnih, ekonomskih in so-
cialnopolitičnih predpostavkah. Pri tem razmišljanju je
pomembno, da ne dajemo prednosti kateremukoli od navedenih
vidikov pred drugimi. Ce zanemarimo katerikoli vidik, lahko
zanesljivo pričakujemo, da se bodo negativni povratni učinki
pokazali ravno na področju, ki je bilo navidez precenjeno.
Npr.: Ce ne upoštevamo realne porazdelitve politične moči in
interesov, morda s kakim manevrom lahko uveljavimo koncept z
največjimi etično-humanističnimi aspiracijami. A ravno real-
na razporeditev politične moči bo pri izvajanju takega kon-
cepta po vsej verjetnosti vplivala na tako izkrivljeno upo-
števanje etičnih kategorij, da se bo koncept lahko spremenil
v nekaj zlaganega, kar se prav lahko pokaže kot sistem, ki
ne le, da ne deluje v skladu s predpostavljenimi etičnimi
normami, ampak hkrati tudi onemogoča dialog o potrebi po
minimalnih etičnih standardih.
Pri konceptualnem odločanju, ki naj bi predstavljalo
izhodišče pravnega urejanja področja socialnega varstva, bi
morali najprej temeljito kritično oceniti vsak poseben vidik
predlaganih rešitev. Odločitev pa ne moremo sprejemati na
osnovi tehtanja različnih vidikov, ampak tako da dobljene
informacije uporabimo na višji, se pravi abstraktnejši rav-
ni. To je možno izvesti tako, da izdelamo poskusne scenarije
ali sheme sistemskih mehanizmov, ki jih je možno oceniti
glede na to, kako se vključujejo v globalne scenarije raz-
voja. Na tej ravni proučevanja konceptualnih odločitev se bo
praviloma pokazalo, da so potrebne dodatne korekture glede
na scenarije gospodarskega, kulturnega in političnega raz-
voja; hkrati pa bodo scenariji zdravstva, vzgoje in izobra-
ževanja zelo verjetno zahtevali določene preureditve drugih
scenarijev. Medtem ko je v polpretekli dobi narekovala te-
meljne usmeritve predvsem politična avantgarda s skliceva-
njem na oddaljene cilje prehoda v "družbo svobodnih pro-
izvajalcev", morajo danes vodilne politične sile v sodelova-
nju s strokovnimi institucija«i in nosilci državnih funkcij
pristopiti k oblikovanju konceptov, ki bodo upoStevali vse
120	B. Stritih	Soc Dele 28, 1989, 2
obstoječe potenciale naše družbe in bodo delovali v smislu
sistemske integracije na vseh ravneh.
Pri tem se sklicujem zlasti na teoretska razmišljanja M.
Mead in G. Batesona, ki sta v takratnih metodah razvojnega
načrtovanja v industrijsko razvitem svetu, zlasti pa v ZDA
videla zlasti tele pomanjkljivosti:
-	Ločevanje sredstev in ciljev kaj lahko pripelje do
zamenjavanja enega z drugim; možno je razlikovati med obo-
jim, vendar je to vedno le hipotetično; sredstva so vedno
del ciljev in cilji so vedno del sredstev.
-	Ločevanje med načrtovalcem in načrtom prav tako ni mož-
no; načrtovalec si mora vedno znova postavljati vprašanje,
kako je on sam udeležen v načrtu.
-	Kadarkoli skušamo z načrtovanjem maksimizirati eno
spremenljivko, bodo na različnih ravneh sistema verjetno
nastopile spremembe, ki jih ne bo možno kontrolirati.
-	Pri načrtovanju za bodočnost naj bi razmišljali v poj-
mih sedanjosti. Nevarno je, da z novoskovanimi pojmi zgubimo
pregled nad dogajanjem in da v imenu "bodočnosti", v kateri
bodo zavladale nove razmere, kakršne že danes "naznanjajo
novi pojmi", zanemarimo negovanje in vzdrževanje sestavin
ali podsistemov, ki so vitalnega pomena za obstoj ekosiste-
mov.
Ce se z upoštevanjem navedenih premislekov ponovno ozremo
na gornjo shemo socialnih pomoči, lahko izvedemo tele za-
ključke:
-	Vse dejavnosti socialnega varstva lahko poskusno ume-
stimo v gornjo shemo. Ta postopek omogoča jasnejše postav-
ljanje hipotez o sistemskih vplivih posamezne dejavnosti.
-	Podatke o pomanjkljivostih v dosedanjem delovanju posa-
meznih služb lahko vzporejamo s hipotezami o sistemskih
ekosocialnih vplivih dejavnosti v posameznih delih matrike.
-	V zvezi z nezadovoljivimi rešitvami določenih potreb
ljudi oziroma posameznih skupin lahko predvidimo uvajanje
novih dejavnosti, ki bi v bodočnosti lahko razbremenile ob-
stoječe oblike delovanja in organiziranosti ustanov in ne-
Soc Delo 28, 1989, 2	B. Stritih	121
formalnih nosilcev socialnovarstvenih funkcij.
-	Pri prestrukturiranju delovanja ustanov so možne raz-
liCne strategije: največkrat se govori o deregulaciji obsto-
ječega sistema; o privatizaciji in prenašanju določenih de-
javnosti iz institucij, o krčenju programov in o racionali-
zaciji delovanja mreže socialnih služb ter o privatizaciji,
kar zlasti pomeni prenašanje določenih funkcij z državnih
ustanov na različne organizacije pa tudi na privatna pod-
jetja, ki opravljajo različne dejavnosti od nege bolnih in
onemoglih do nudenja možnosti nastanitve v stanovanjskih
skupnostih; največ teh funkcij pa se dotika družine in
otrok.
-	Čeprav navedene strategije težijo k temu, da se raz-
formirajo velike in drage državne ustanove, država v nobenem
primeru ne more izpustiti iz rok funkcij zagotavljanja
življenjskega minimuma. Minimalne življenjske pogoje zago-
tavlja na tehnično čimbolj enostaven način in v tako skrom-
nem obsegu, da so te oblike pomoči večinoma neprivlačne.
-	Država ohranja nadzorne in kontrolne funkcije; humani-
tarne organizacije in društva pa praviloma nastopajo kot
nosilci iniciativ za boljše in učinkovitejše programe, ki se
praviloma uresničujejo s tem, da se angažirajo tudi privatna
sredstva in pobude za prostovoljno delo. Na ta način nastaja
mreža izvajalcev socialnega varstva, ki jo sestavljajo šte-
vilne majhne celote z različnimi kulturnimi in strokovnimi
obeležji. V središčih teh celot so praviloma ljudje, ki
imajo nekaj značilnosti karizmatičnih vodij. Meje teh siste-
mov so večkrat zelo fleksibilne (ni težko priti niti noter
niti ven - komunikacija z okoljem je dobra) vendar so meje
vedno jasne.
-	Verjetno se tudi mi ne bomo mogli izogniti nujnosti pre-
strukturiranja mnogih socialnih dejavnosti in pri tem bomo
morda lahko koristno uporabili tudi kakšne tuje izkušnje.
Verjetno je v sedanjem trenutku glavna ovira strah pred ne-
gotovostjo. Družba naj bi zato jasno opredelila tiste stan-
darde, ki naj bi zagotavljali možnost preživetja vsakemu
122	B. Stritih	Soc Dele 28, 1989, 2
človeku. Na ta način bi se zmanjSal strah pri uporabnikih
socialnega varstva. Potem bi bilo možno v ustanovah začeti z
iskanjem inovativnih idej za nove dejavnosti, s katerimi bi
lahko pridobili sredstva občanov in ki bi nudile morda tudi
nova delovna mesta. Obstoječe službe bi se morale verjetno
preoblikovati tako, da bi lahko v večji meri prevzemale
funkcije organizatorjev, pospeševalcev usposabljanja občanov
in supervizijskega nadzora nad različnimi dejavnostmi, ki se
bodo morda pričele razvijati.
Ce se vrnem na izhodišče razmišljanja, bi celoto lahko
povzel v nekaj mislih. Današnje kritike očitajo modelu
države blaginje naslednje: 1. da je to drag in razsipen mo-
del zagotavljanja socialne varnosti, 2. da se je serijska
produkcija storitev socialnega varstva uveljavila s pomočjo
državnega financiranja, 3. da model države socialne blaginje
predstavlja nekakšno obliko zgodovinskega kompromisa, ki je
nastal v krizi tridesetih let in dejansko ne ustreza vizi-
jam nobene politične sile, 4. da je birokratizacija social-
nih dejavnosti imanentna značilnost sitema, 5. da so stori-
tve ustanov socialnega varstva za posameznike sicer cenene a
nekvalitetne, 6. da uveljavljanje načel države socialne bla-
ginje vpliva na atomizacijo družbe, poamezni ljudje postaja-
jo delci brezimne množice brez možnosti razvijanja lastne
identitete in brez možnosti vplivanja na lastno usodo.
Poudarjanje ekonomskega vidika največkrat pomeni, da se
politiki zatekajo v jezik, za katerega so volilci dovzetni.
Dejansko krčenje stroškov največkrat ne pomeni zmanjševanja
tistih sredstev, ki jih pri nas imenujemo skupna poraba. Gre
za to, da bi ustvarili razmere, v katerih ljudje ne bi tro-
sili denarja le za tehnične dobrine in t.im. standard, ampak
bodo imeli možnost troSiti večji del sredstev kot doslej za
kvalitetne storitve socialnega varstva. V zvezi z zagotav-
ljanjem kvalitetnih uslug socialnega varstva srečujemo šte-
vilne nejasnosti in protislovjai pa vendar se vse bolj jasno
kažejo nekatere značilnosti: 1. Te dejavnosti naj ne bi
zapostavljale človekove Individualnosti, ampak naj bi omogo-
Soc Delo 28, 1989, 2	B. Stritih	123
Cale procese notranje rasti posameznika in njegovo indivi-
duacijo, 2. dejavnosti naj bi se dogajale v družbenem pro-
storu, ki je organiziran na tak način, da se ukinja prostor
za hierarhično manipulacijo; namesto tega pa se vzpostav-
ljajo pregledni sistemi, ki živijo in delujejo v skladu z
načeli, ki jih je M. Mead imenovala "kibernetika kiberneti-
ke", ali ki jih F. Guattari opisuje pod principom "singula-
rizacije" ali G. Ammon kot skupine s konstruktivnim
socialnoenergetskim potencialom. 3. Pojem kvalitete življe-
nja se povezuje z možnostmi artikulacije lastnih potreb vsa-
kega človeka in z delom za odkrivanje ter oblikovanje krea-
tivnih oblik socialnega življenja. 4. Vsa navedena iskanja
niso pomembna le kot oblika humanizacije družbenih služb,
ampak naj bi pomenila korak k humanizaciji družbe. 5.
Pogosto srečamo miSljenje, naj bi dosedanjo znanstveno para-
digmo nadomestila estetsko-etična paradigma, naj bi odpirali
možnosti za epistemoloSki premik. V zvezi s temi stališči je
treba poudariti, da to ne pomeni opuščanja prizadevanj po
znanstvenem spoznanju; gre le za to, da vsaka znanost jasno
in odgovorno opredeli svoje meje in si ponovno pridobimo
spoštljiv odnos do celot, ki jih ne moremo niti doumeti in
Se manj obvladati z orodji redukcionistične znanosti. Celoto
lahko vidimo v njeni bogati kompleksnosti in enkratnosti le
skozi prizmo estetsko etične paradigme, ki omogoča ustvar-
jalno afirmacijo bivanjskih kvalitet.
Vprašanje je, kako se bomo soočili z izzivi in zahtevami
novega sveta, ki se rojeva.
LITERATURA
Ammon, G., Handbuch der dynamischen Psychiatrie, Ernst
Reinhardt Veri., Miinchen 1979
Bateson, G., Steps to an ecology of mind, Ballantine Books,
New York 1985
Braunschweig, H.-J., Was gehen europeische Sozialcharta und
EG uns Sozialarbeiterinnen an, Sozialarbeit, 1988, 7-8
124	B. Stritih	Soc Dele 28, 1989, 2
Guattari, F., Shizoanalyse und Wunschenergie, Verlag Impuls
Bielefeld
M. Ueli, Auf dem Wege fur Selbsthilfegesellschaft, So-
zialarbeit, 1988, 7-8
Bernard Stritih, diplomirani psiholog, viSji predavatelj.
Višja šola za socialne delavce, SaranoviCeva 5, 61000
Ljubljana.