vilka 18 /16. oktober 1989   cena 30
V       V
ALOJZU SUSTAR
TRIBUNA
KAZALO
1  Hamfri
2  Slovenska država
9 MarŠ s faksa
14 Goldstein
18 USA
22 Zdenko in Jože
24 Stalinistična revolucija na slovenskem
26 Pulj 89 42 Ah, Tajska
44 Protokoli
48 Saj ni res -paje!
Die Kard
IJube bralke in dragi bralci, zadnjič sem bral o možu, ki se mu je moralo kar štirideset let kolcati, da je storil samomor. Tu pa se enim kolca že petinštirideset let, pa na samomor še pomisllll niso.
Še nedavno tega je imela cenzorska roka v naši majhni domovlnl odllčne reflekse. Ponavadi so bili hitrejši od za-kona samega in če se je slučajno kakšna uredniška zalega spozabila, so jih na to opozorili že v tiskarni in zadeva je bila v hipu urejena.
Toda prišli so boljši časi in z njimi laži o pravni državi. Država je stopila za korak bliže k zakonom, čeprav še ne povsem blizu. Dušebrižni tožilec, bogvedi kako, še zmeraj dobi surov izvod časopisa iz tiskarne. Časa je samo še nekaj uric, da prepreči pohujšanje. Toda ker so tudi tožilci samo Ijudje, jim očke včasih zamižijo v nepravem trenutku in takoj je nesreča tu. Tako se je izmuznila tudi »Slovenska država« v prejšnji Tribuni. Jemati cajtunge iz prodaje pa je slaba reklama za državo in so to prakso v glavnem opustili, čeprav je šele takrat trenutek, ko bi sploh smeli stopiti na oder. Toda, ker prijateljev nikoli ne manjka in ker smo Slovenci narod s tako dobrimi prijatelji, da niti sovražnikov ne potre-bujemo, lmamo brate Srbe, da nas spomnljo, če smo slučajno pretiravali s popustljivostjo. Tako se za »Slovensko državo« slovenski dušebrižniki še zmenlli niso, dokler niso stopili na sceno beograjski »bulevarci«, si začeli puliti lase in spomnUi slovenske giunpce, da naj poštimajo šmrkavce. Če ne, da si lahko svoje amandmaje kar nekam zataknejo.
Priložnost je torej tu. Partija pokra je pripeljala do tre-nutka, ko je treba položiti karte na mizo in kmalu bo jasno, kdo je blefiral. Bog ne daj, da bomo kdaj žalovali za časi, ko smo imeli vsaj lastne rablje.
V IJubljani, petek 13.
Vaš Hamfri Bogart
ps. TRIBUNA prosi državo, naj izpusti 000I30I2 *? zapora. Otrok namreč ni lepo zapirati, ti se volmne namreč samo igrajo. Še kar naprej.
TRIBUNA je glasilo UK ZSMS Ljubljana. Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. Naslov uredništva: Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel. (061) 319-496, telefax (061) 319-448. V uredništvu dežuramo vsak delovni dan med 10. in 12. uro. Glavni urednik: Karli Erdlen. Odgovorni urednik: Tomi Drozg. Lektorica: Lily Potpara. Cena: 30000 din. Oproščeno temeljnega davka na promet po skepu št. 421-170 / 22. 4. 1973. Naslednja številka izide 30. oktobra. Naklada 6000 izvodov. Naslovna stran: DOMINIK ŠOLAR, poster: FOTODOKUMENTACIJA DELA.
TRIBUNA
NadaJjevanje iz prejšnje številke
SLOVENSKA DRZAVA
FRONTA ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO
3. lipa - simbol večnosti slovenskega naroda
Lipa nastopa kot drevo življenja prven-stveno v srednji Evropi, na območju na katerem uspeva.
Pri Slovencih pa je bila lipa na vasi središče vsega družabnega življenja. Pod njo so se vršila vaška zborovanja, na kate-rih so se posvetovali hišni gospodarji o srenjskih zadevah, pod predsedstvom žu-panov, ki so tudi razsojali pravde. Pri raz-sojanju in odločanju o skupnih zadevah so županu stali ob strani vaški starešine, kot je določala prastara slovenska navada.
Še v srednjem veku ni bilo po slovenskih krajih nobene cerkve, nobenega gradu, vasi, trga in mesta brez lipe, kar odgovarja dejstvu, da je bila Slovencem »sveto drevo«. Vaški zbori ter pravde, ki so se vršili pod.lipo so zadobili pod Karlom Ve-likim pravno obliko, čeprav so obstajali že prej. Potemtakem že v Karantaniji, v času pokristjanjevanja ok. 750, čeprav večji del naših in tujih zgodovinarjev zaradi proti-slovenske ideologije političnih sistemov v katerih delujejo, vztrajno pišejo le o »slo-vanski« Karantaniji ter njenih »slovan-skih« knezih. zanikajoč tako zgodno iden-titeto Slovencev v Zgodovini.
Lipa je bila deležna vseskozi visokega spoštovanja ne le pri kmetu. tcmveč tudi pri plemstvu in meščanstvu. Tudi ta okoliš-čina kaže, da je ista ideologija pri zgodovi-narjih narekovala povsem umetno ločeva-nje slovenske družbe na »tujega« plemiča in nrščana ter na »slovenskega« kmeta, katerega naj bi hejslovanstvo po tisočih letih suženjstva in podložništva dokončno odrešilo hlapčevskih spon. Primer spošto-vanja lipc je znamenita lipa v Ljubljani, o katerih poje toliko ljudskih pesmi, ki je bila posekana 1. 1638, kot piše Valvasor. Staro pripovedko o tej lipi in povodnem možu je Prešeren upodobil v znani pesmi.
Zbori in pravde pod lipo so bili del starega državnega prava Karantanije, ki ga celo sami zgodovinski viri nazivajo kot »istitutio sclavenica« (slovensko pravo) ali tudi kot »consuetudo sclavorum« (sloven-ska navada). Imeli so izrazit značaj ljud-skega prava, kakor je bilo na političnem polju že ustoličevanje. Ljudski zbori so po različnih slovenskih deželah imeli različna imena, največkrat »veča«, na Primorskem »sosednja«, na Štajerskem »sosečka«. Ohranili so se kot polnopravni ljudski par-lament tja v 16. stol., ko so jih postopoma podredili deželnim sodiščem.
Župani so obdržali svojo vlogo vse do konca fevdalne ureditve 1. 1848, ko so postali navadni uradniki države. Znaki žu-panove oblasti (insigniji) so bili: stolec, sodna palica in mošnja z listinami in pečat-niki. Pri sodbah so glasove v prid ene ali druge stranke zarezovali na posebno pa-lico, na roš (rovaš).
V  slovenski Benečiji, ki je več stoletij spadala pod Beneško republiko in uživala obsežno samoupravo kakor poprej pod pa-triarhi, z namenom varovati mejo nasproti avstrijskim deželam  so se znameniti zbori pod lipo ohranili do prenehanja omenjene republike (1. 1797) in še čez.
Zunaj vasi se po slovenskih deželah na-hajajo lipe po različnih krajih ob starih gradovih, ob vodnjakih in še posebno ob cerkvah. Kadarkoli pa se je dogodilo kaj pomembnega za slovenski narod so zasa-dili lipo, ki jim je bil spomin na dogodek. Med te najbolj značilne lipe v svojstvu življenjskega drevesa sodi gotovo tkm. Turška lipa, kot jo imenujejo, zasajena ob zmagi nad Turki. Takšna Turška lipa se je ohranila npr. na Planini pri Sevnici.
V  slovenskih narodnih pesmih, ki ope-vajo približevanje fantov k dekletom s po-močjo plesa pod lipo, se lipa izkazuje kot dejanski izvor življenja. Ta tradicija se je ohranila še danes na Koroškem in pomeni svečano uvajanje mladine v svet odraslih.
S pomočjo simbola lipe pa kaže, da ob-staja tudi drugačna podoba slovenskega naroda, ki jo je treba še kar naprej odkri-vati ter predstavljati široki slovenski javno-sti, tako da Slovenci ne bodo občutili slo-venstva kot ideološkega bremena, marveč kot resnično vrednoto.
4. črni panter - bojni znak Slovencev
Karantanija je imela kot vse zgodovin-ske kraljevine in kneževine lastni bojni znak. Že v 12. stol. ga lahko najdemo kot grb ali pečat karantanskih dežel in karan-tanske krajine oz. marke.
Vendar je lik panterja po svojem izvoru predkarantanski, o čemer pričajo nasled-nje najdbe:
-  Med najlepše in najbolje ohranjenimi liki noriškega, tj. slovenskega panterja je gotovo tisti, ki je vzidan nad vhodom v cer-kev z imenom Gospa Sveta na Koroškem iz Časa rim. nadvlade
-  Na podobno simboliko, tj. lik pan-terja, ki varuje vazo izobilja, kažeta tudi odlomka kamnov pri cerkvi v Dhovšah, severozahodno od Celovca. Na enem od
njiju je del vaze s ptico in trto, pod njo glava panterja. Na drugemm odlomku so krila in rep pozoja (zmajevske kače), tj. simbola zla.
-  V stolnici na Krki se nahaja podoben kamen s panterjem, ki varuje košaro oz. vazo izobilja, nad njo pa je vinska trta s pticami.
-  Naslednji kamen s panterjem, ki drži prednjo taco na rogu izobilja je bil najden v vasi Loffelbach, blizu mesta Hartberg vzhodno od Gradca.
Ko se po propadu Rima izoblikuje Ka-rantanska država, nam zgodovinske oko-liščine kažejo, da je moral biti panter naj-prej bojni znak plastične oblike. Ko se na začetku obdobja križarskih vojn pojavijo bojni znaki na ščitih, je panterjev lik že izpričan tudi na ščitu karantanskega voj-vode.
Iz ščitov se postopoma razvijejo deželni, rodbinski in vladarski grbi, ki se razme-roma hitro spreminjajo, vendar se simbol panterja kot bojnega znaka nikoli ne po-javi na teh grbih, saj ostaja vedno isti in stopi na prapor takrat, ko je potrebno, da se zbere slovenska vojska. Do tega sklepa se pride na podlagi tega dejstva, da koro-ški vojvode kot nosilci karantanske poli-tične dediščine nimajo v svojih pečatih ni-koli lik panterja na praporju. Iz tega je mogoče sklepati, kar smo zgoraj trdili, da je veljal za karantanske dežele bojni poziv pod znakom panterja.
Prapor s panterjem za vse dežele vojvo-dine Karantanije priča o prvotni zgodovin-ski kneževini, oz. o njenem zgodovinskem pravu, povzetem v »Privilegium maius«, ter o samostojni vojaški organiziranosti le-te.
Pomen panterja pa je bil vseskozi v tem, da je predstavljal varuha blagostanja in miru v deželi.
POLITIČNIIDEAL SLOVENCEV
Slovenci smo se zmeraj razvijali v skladu z ostalimi narodi v Evropi. Včasih smo bili malo pred drugimi, potem spet malo za drugimi, vendar pa vedno na ustreznem srednjeevropskem nivoju. To velja za slo-vensko kulturo in tudi za gospodarstvo. Obstaja pa še eno pomembno družbeno področje in to je politika. Na tem področju smo bili že v 8. stol. daleč pred drugimi in lahko trdimo. da se je svet demokracije naučil kar v precejšnji meri tudi od naših
TREBUNA
karantanskih prednikov. Ko smo izgubili neodvisnost, smo počasi zaostajali za dru-gimi narodi, kljub temu pa smo še vedno držali korak z njimi. Pomlad narodov leta 1848 ni minila brez Slovencev in programa Zedinjene Slovenije. Toda v 20. stol. smo prav na političnem področju zaostali za drugimi evropskimi narodi. Razlog za to je v tem, da smo Slovenci zahtevali le kul-turao ter gospodarsko neodvisnost in sa-mostojnost, ne pa tudi politične, kot ve-čina ostalih narodov. Pa tudi zahteve po kulturni in gospodarski neodvisnosti nismo dosegli niti v A-O, niti v predvojni niti v povojni Jugoslaviji. Izkazalo se je torej, da ni mogoče doseči kulturne ter gospo-darske neodvisnosti brez hkratne politične neodvisnosti. Ker smo zaostajali za dru-gimi na političnem področju*. smo počasi začeli zaostajati tudi na kulturnem in go-spodarskem področju. Če se hočemo rešiti iz nastalega položaja, moramo doseči naš politični ideal, ki je seveda neodvisna slo-venska država.
njajo kot resnici. Tako zavestna laž more in mora omajati v temelju politično moralo našega naroda in treba jo je razgaliti, da se to prepreči. V ilustracijo slovenske zgodo-vine naj navedem srbsko. V nasprotju z nami pri njih vseslovanska in ideja o prik-ljučitvi nista igrali nobene vloge: najprej so osvobodili samega sebe in nikakor niso čakali na pomoč drugih »bratskih« naro-dov. Šele kasneje se je pojavila ideja o združitvi (priključitvi drugih ozemelj Sr-biji). Srbski narod ni sanjaril o kralju Mat-jažu, ampak je čutil potrebo osvoboditve in si je zgradil sam svojo državo. S tem je uresničil takoj v začetku svojega politič-nega življenja najvišji politični ideal: lastno državno obliko. Zato ga lahko po pravici imenujemo politični narod.
Zgled srbskega naroda, s katerim živimo v isti državi, nas uči, kaj nam je storiti. Prvi konkretni korak k spremembi našega po-ložaja in naše miselnosti je postavitev tega ideala, zadnji bo njegova zunanja uresniči-tev.
Repše Renato
Misel o neodvisni slovenski državi ni
ekaj novega. Ta misel je že kar precej
itara, toda bilo ji je posvečene premalo
pozornosti. Prav zanimivo jo je opisal pisa-
|telj Božo Vodušek v svojem članku z na-
ovom Etika in politična miselnost Slo-
encev   (Slovenska   misel   stran    148).
' skrajšani obliki vam predstavljamo njen
ajbolj zanimiv del:
žo Vodušek Etika in politična miselnost Slovencev
Ne bi govoril, če ne bi imel tega za svojo Dlžnost. Imam namreč občutek, in ne vem, če je samo moj, da je naše javno nnenje tako dušeče od hlimbe in laži, da staja neznosno. Vsaka politika ima svoje laži. Laž, ki me ši, je prav posebne vrste. Ljudje se je amreč dobro zavedajo in to v zaprtih irostorih tudi izrekajo, le javno se ji kla-
Lastna državna oblika je za narod enak ideal kakor za posameznika osebna svo-boda. Ona je za narod, kakor hitro se samega seve zave, ravno tako nujna zapo-ved, samospoštovanja, kakor za posamez-nika! Če je naš slovenski narod še do danes ni zasnoval, je to znak prevelikega zaniče-vanja, podcenjevanja in premale zahtevno-sti do samega sebe. Če govorim o etiki in politični miselnosti Slovencev, podčrtujem etiko zato, ker je to pri naši naravi treba. Kjer namreč drugi narodi vidijo krivico od strani drugih in instinktivno odgovorijo na-njo z odporom, vidimo mi le žrtev do samega sebe, ki jo tak odpor od nas zah-teva. Ta naša posledica narave je, da smo majhni in številčno slabi, ter vsled tega do danes vedno le služili drugim. In potem jemljemo to realnost, češ, saj nas je le poldrug milijon in zakrivamo z njo svojo etično   pomanjkljivost.   Vse   govorjenje
o realnosti pa nas ne more in ne sme spraviti preko spoznanja: da če nas je le poldrug milijon in če bi nas bilo še deset-krat manj, nas nihče na svetu ne more odvezati zahteve, da če smo enkrat spoz-nali svoj krivični in hlapčevski položaj, vstanemo in se borimo in storimo vse, kar naša vest od nas zahteva. Kdor to občuti in ničesar ne stori, ga mora sramota ubiti. Lahko sicer ostanemo mirni, mrtvi, hladni in pred sramoto varni, ampak potem se nazivajmo odkritosrčno z imenom, ki ga zaslužimo.
Ko bo ideal lastne državne oblike sam po sebi rastel iz vseh nas, se bo vprašanje načina njegove uresničitve samo rešilo. Začel bo dobivati tla šele, kadar bo vsak izmed nas uredil vsako svoje dejanje z ozi-rom na ta čin. Nikdar, ob nobeni priliki ga ne smemo izgubili iz oči in zatajiti ga za nobeno ceno. Mladi slovenski tovariši! Ni lahko, kar vam priporočam. Ampak šele, kadar se bodo med nami našli Ijudje, pri-pravljeni prenesti za svoje človeško dosto-janstvo najtežjo žrtev, bomo gotovi člo-veka vrednega življenja.
SLOVENSKA POTIZ RODA VROD
1.  Namesto uvoda
Pred davnimi časi... tako se začne res-nična zgodba o narodu, čigar zgodovinske izkušnje so zelo podobne slovenskim tn se nadaljuje... v tistih časih. ko je bil Rimski imperij šele v povojih, je živel na Apenin-skem polotoku narod, EtrušČani po imenu, katerega plemstvo se je zaradi močnih notranjih nasprotij in lastnega uve-Ijavljanja začelo povezovati z latinskimi patriciji, ki so na vse načine, s podkupova-njem z obljubami in s trgovskimi posli pridobivali v Etruriji zaveznike in na ta način rahljali njeno obrambno moč. Latin-ski nasilni politiki je zato uspelo, da so etruščanska mesta dala Latinom ladjevje, vojake in orožje in prehrano proti Kartaža-nom, njihovimi nekdanjimi zavezniki.
Po zmagi nad njimi je Rim dal etruščan-skim mestom nove obljube in naložil nova bremena. Bridko spoznanje je prišlo pre-pozno, kajti od njih in za njimi je ostal samo zgodovinski spomin.
(prirejeno po knjigi: Anton Berlot - So bili Etruščani Slovani?)
2.  Splošno o vrednotah
Vedno bolj pogosta in jasna znamenja krize, v katero je zašla zahodna civiliza-cija, katere del je tudi naša slovenska, kažejo, da je prišlo do velikih - danes očitno napačnih - sprememb v svetu vred-not, na katerih je temeljilo življenje ljudi dolga tisočletja.
Posledice se kažejo v krizi življenjskih usmeritev, v težavah pri izbiri ciljev, pora-jajo se vprašanja o smiselnosti samega živ-ljenja in nenazadnje o vrednostnih žrtvo-vanju določenim idejam. Blišč materialnih dobrin in tehničnega napredka, ki je po industrijski revoluciji postopoma zasenčil
TRIBUNA
duhovne vrednote starega in srednjega veka, je tudi sam izgubil svojo privlačno moč. Nekoč modernih ideologij in družbe-nih sistemov, ki iz njih izhajajo - tako kapitalističnih kot socialističnih tudi na-šega - to potrjujejo. Iz javnega, politič-nega, družbenega pa tudi cerkvenega živ-ljenja so se ljudje zatekli v svet zasebnega, osebnega, osamljenega življenja, v svet prostega časa, med konjičke in vrtičke.
Danes vsi bolj ali manj razločno čutimo, da živimo v času krize vrednot. Sicer je verjetno vsaka kriza kriza vredmt ali pa sploh ni prava kriza. Naša kriza vrednot izvira iz konflikta vrednot. Za naša kulturo
je značilno, da si ljudje prizadevamo za nasprotujoče si vrednote. Vrednostni svet je protisloven in zato so prišle vrednosti v krizo.
Vemo, kako je naš način življenja odvi-sen od energije, za katero potrebujemo celo jedrske elektrarne, hkrati pa hočemo čisto okolje. Hočemo čisto vodo in na-ravno hrano, zahtevamo visok hektarski pridelek, katerega ne more biti brez upo-rabe sodobnih umetnih gnojil in kemičnih zaščitnih sredstev. Hočemo biti politično suvereni in istočasno vjugoslovanski skup-nosti. Hočemo kulturno sodelovanje z dru-gimi narodi in istočasno spoštovanje slo-venske kulture in jezika še posebej v vseh javnih ustanovah. Tabela naših vrednot ni poenotena. Ne znamo jih urediti; ne vemo več, katere je potrebno postaviti višje. Tu je začetek krize naših vrednost, s tem pa navadno tudi kriza smisla življenja.
Ko neko splošno dobro vrednotimo in postavbljamo na mesto vrednot, se pri tem zastavljajo vprašanja upravičenosti vred-notenja, ali so lahko določene vrednote utemeljene, ali so lahko določene vred-note za slehernega človeka, so obče ve-ljavne in splošno obvezne, ali pa je za-sebna stvar vsakega posameznika, prepuš-čena njegovemu okusu in samovolji.
Vrednota je tisto, kar je nekaj vredno, se pravi, kar zasluži, da je, kar hočemo, da
je. Imeti kaj za vrednoto, se pravi hoteti tisto uresničiti. Ne more biti predmet hlad-nega in nepristranskega ugotavljanja, mar-več je zavzemanje za skupno stvar. Vred-nota predpostavlja vrednotenje, predpo-stavlja človeka, ki kaj hoče. Tako ima vsaka vredota dve plati: objektivno in sub-jektivno, stvarno in osebno. Objektivno je tisto, kar kdo hoče, subjektivno pa to, zaradi česar kaj hoče in ga ima za vredno svojega hotenja. Zato ni prezreti pomemb-nega dejstva, da ni najpomembnejše vpra-šanje zgolj biti ali ne biti, saj bivanje ni gola danost ali celo vrženost temveč je poslanstvo, ki nas vedno vznemirja z vpra-šanjem: kako pravično biti, kako prav biti za druge in zase, da bo zaupanje, ki nam je izkazano s tem, da nam je bilo bivanje podarjeno, tudi upravičeno.
Da pa slovensko življenje le ne bi bilo tako brežsmiselno in brezizhodno, je po-trebno poiskati pozabljene in nekdaj spo-štovane vrednote slovenskega naroda, nje-govega jezika, kulture in izročila in jih dopolniti z novimi vrednotami, s tem pa udejanjeno upravičiti svoje bivanje.
Skratka. Slovenstvo je kot vsota naše zgodovine in kulture vrednota za vse tiste Slovence, ki se čutijo Slovenci po srcu in tudi za vse tiste, ki znajo ceniti kulturne dobrine nasploh ne glede na to, čigave so. In za to vrednoto mora biti smiselno živeti, delati, se žrtvovati, ustvarjati in za to izgo-revati, kajti tudi na ta način bomo upravi-čili nam zaupano bivanje in prepričali vse tiste omahljivce, ki danes še dvomijo v vrednoto slovenstva.
3. Zakaj zapovedi
Ker nas zgodovina žal uči, da je mogoče slovenstvo imeti tudi za nevrednoto, kar nujno vodi v hotenje, da ga več ne bi bilo, se moramo vseh tistih, ki k temu hotenju težijo, ubraniti. Ubranimo pa se lahko temu samo na ta način, da si postavimo norme (zapovedi), ki so po vrednotenju višje na lestvici vrednot - kot so današnje pravne, verske ali moralne norme. Če ho-čemo, da bo naše življenje postalo lepše, bolj prežeto z resnico in bogatejše - tako materialno kot kulturno - je potrebno, ponovno poudarjam, ovrednotiti sloven-stvo in mu dati mesto, ki mu pripada. Da pa bomo ta cilj dosegli - kajti moj namen ni ustvarjati utvare in obljubljati nebes na zemlji - so potrebna žrtvovanja, odrekanja in predvsem zakonitosti, katerih se mo-ramo prav vsi brez izjeme držati. Ker bo le na ta način možno doseči cilje, ki smo si jih vedno želeli, vendar do današnjih dni ni-smo nikoli zbrali dovolj poguma, vztrajno-sti, enotnosti, potrpežljivosti, spravnosti, čuta skupni pripadnosti in odločnosti. Zato smo se zaradi teh pomanjkljivosti vedno počutili zapostavljeni, zavrženi in ponižani, tudi opeharjeni. In pot iz začara-nega kroga, ki se nakazuje sama po sebi, je ubesedena in prežeta seveda z motivom EDINOSTI, SREČE, SPRAVE - s slo-venskimi zapovedmi, ki so rezultat večsto-letnih izkušenj.
Vedno in povsod pa se bodo našli omah-ljivci, ki bodo podvomili v pravilnost spre-
jemanja teh zapovedi. Ker bo omahljivec dvomil, bo dejal: popolna svoboda! Omahljivec bo ugovarjal: samoprevara, utvara in laž, ki si jo nočeš priznati. Zago-vornik gre globlje: tudi omahljivci vidijo svobodo v ubogljivosti in predanosti. Kdor je pokoren postavam, je svoboden, kdor postave krši, pride v ječo. Stopnja člove-kove osvobojenosti je torej odvisna od pre-danosti postavi, ki vse ljudi brez izjeme postavlja v popolno odvisnost. Postava, ki nekomu dopušča, da se svojega tekmeca - pa naj bo zakonski ali politični - znebi, je polovičarska in ne prinaša prave svobode! In sedaj se vprašajmo, v kateri smeri bo osvoboditev: ali v smeri omahljivca, ali pa v smeri zagovomika, ki svojo odvisnost načelno priznava in jo prav s svojo vero še stopnjuje do popolne odvisnosti. Tu se omahljivec nenadoma znajde v kletki svoje lastne neodvisnosti, zagovorniku pa se od-pro neslutena obzorja svobodne predano-sti slovenstvu. Vedno bolj postaja neulov-ljiv, na zadnji postaji tega vratolomnega poleta najde še tisti okrušek, ki ga loči od svobode in ki ga je ob vzletu pogrešal: popolno svobodo v popolni predanosti slo-venstvu.
Najtežje pa je najti pot do svobode. Vendar ta pot ni tako težka, kakor se zdi na prvi pogled, če se zavemo svojih lastnih in tujih napak, zablod in stranpoti, ki so jih storili naši predniki v preteklosti. Zatorej je vsaka zapoved povzetek in izvleček iz bogate zgodovinske zakladnice naroda, je primera (pridiga), ki poskuša ustvariti jas-nejšo podobo tistega, kar je napačnega med nami in kar se mora odpraviti, oz. kar se ne sme nikoli več ponoviti. Zgodovin-ska izkušnja, ki nam mora biti v poduk. Primera ne zaobsega vsega tistega, česar se moramo izogibti, ampak služi zgolj kot primer, saj gradi našo usodo iz posamez-nega (primera) k splošnemu (zapoved). Primera je ena ii.med mnogih, ki utemelju-jejo zapoved.
4. Utemeljitev
1, Kadarkoli je prišel tujec s svojo voj-sko .v slovenske kraje, pa naj je bil to: Turek, Napoleon, avstrijski cesar, srbski
Mvcrtisinf .45c ptr if«ti liM
 OK MiC ID Orbv«
TanM. OKMKn <*¦•*
L«u« n.potoin. u>U>: I« luado ln IDt U.dol. n Ar«mtl» U Imllljo »o iogonn. tiMlMt. *T«trlJ>. intrallji. rru*U* ta tfrag« dvlar« 12.4ol.0S.  Po lttalaki p«4tl ¦« decvvora
r
r
 ZEOZL
kralj, Hitler ali Tito, vedno je našel ppravi-
čilo, da je lahko opravičil svoje dejanje.
i.   Kakšne narave so bila ta opravičila, bo
|   marsikoga zanimalo.  Toda,  ali je sploh
pomembna in bistvena narava opravičila,
ki bi opravičila takšno dejanje, kot je za-
sedba slovenskega ozemlja s tujo vojsko.
Kljub tej nesprejemljivosti so to tujčevo dejanje nekateri Slovenci sprejeli za pra-vilno, celo odrešilno, ker so bili drugače nesposobni, da bi po zakoniti poti prevzeli oblast na slovenskem. Njemu pa izrazili neizmerno pokorščino in v zameno prido-bili »farizejsko« oblast nad ostalimi Slo-venci. Ali lahko potem še zmeraj govo-
rimo o zakoniti suvereni oblasti, če nam vladajo ljudje, ki priznavajo nadoblast tujca. Jasno je, da je ravno s prevaro dose-gel tisto, kar je želel, če je hotel zavladati nad nami. S prevaro je med nas zanesel in ustvaril med nami neenotnost, razdvoje-nost in nesložnost. Razdvojil nas je med tiste. ki tujčevo nadoblast priznavajo in so njej pokorni, in med tiste, ki te nadoblasti ne priznavajo in se je želijo otresti. Zaradi naše notranje razklanosti si je ustvaril po-goje za izkoriščanje in preobražanje naših ljudi in dežele v prid njegovi deželi in ljudem. Začel  se je  proces  asimilacije.
Tega se večina zaveda, ne ve se pa za vzrok in še manj se ve za možnosti zausta-vitve tega procesa. S prevaro, ko je neka-terim podaril farizejsko oblast, je med nas vnesel lažni vtis, kakor da si sami vladamo. Med nami se najdejo kljub vsemu takšni, kipravijo, da smo suvereni narod. Ze res, da so niti sodne, zakonodaj in izvršilne oblasti navidezno v naših rokah, v kolikor sovsa dejanja usmerjena v tujčevo korist, odvzete pa bi nam bile te niti tisti trenutek, ko bi se poskušali upreti in zavreči tujčevo nadoblast. Ali lahko potem še govorimo osuverenosti, če nimamo v rokah moči, da bi se zoperstavili tujčevim odločitvam, ki so uperjene proti nam. Sploh pa ni bi-stveno, ali so te odločitve v skladu ali v nasprotju z našimi potrebami. Bistveno je samo to, da morajo biti vse odločitve in potrebe pa naj bodo to tiste, ki urejajo naš notranji družbeni odnos, in tiste, ki urejajo naš odnos navzven, tj. z drugo državo ali narodom, izključno plod naših želja, kajti šele takrat lahko govorimo o suverencsti
slovenskega naroda. Danes nekateri še v eni zvezi trdijo, da smo suveren narod; to trdijo v zvezi z pristojnostmi, ki jih ima federacija na področju narodove obrambe, zunanje politike, itd. Če je narod suveren, potem nima nihče pravice v njegovem imenu odločati ali sprejemati odločitve. ki so temeljnega pomena za njegov obstoj, in te temelje iznesti iz slovenskega prostora. Skratka, vse to pomeni, da se končno moramo zavesti dejstva, da ni tujčevo de-janje nič drugega kot okupacija in on pa nič drugega kot okupator, in da je to deja-nje v veliki meri krivo zla in nesreče na slovenskem. Da je poleg tega kakršnokoli opravičilo nesprejemljivo, da je potrebno v skladu z okupacijskim stanjem tudi rav-nati, kar pomeni, da se je potrebno zoper-staviti in se osvoboditi tuje nadvlade. obe-nem pa razkrinkati farizeje v lastnih vrstah in enkrat dokončno povedati, da je samo slovenski narod edini lastnik nad samim sabo in nad svojo zemljo, morjem in ne-bom.
2. Edina prava suverenost je možna zgolj z svobodno, samostojno in neodvisno slovensko državo. Zakaj je možna suvere-nost samo z lastno nacionalno državo?, ko je danes svet podvržen integrativnim toko-vom, kot je ES. Da že mogoče, da se današnji čas podirajo nekatere pregrade med državami, o katerih si pred leti niti sanjati nismo mogli. Toda nobena izmed držav, ki so jih zajeli integrativni tokovi, se ni pripravljena združiti do tiste mere, da bi se odrekla svojemu sedežu in volilni pra-vici v OZN, ker le-ta vedno, če ne drugače vsaj formalno, predstavlja simbol in upa-nje, zaupanje in verodostojnost, zagoto-vilo in zakonitost za suverenost in ozemelj-sko integriteto vsem članicam v primeru, da bi prišlo pri eni izmed članic do kršitve tega načela. Kje pa lahko mi iščemo pra-vico v primeru, da bi prišlo do izrednih razmer in nastopa federalnih vojaških enot v Sloveniji. Ker je samo slovenski narod
TRIBUNA
suveren, si nima nihče v Sloveniji pravice poklicati federalnih enot v Slovenijo. Zato tudi posredovanje teh enot ne bi imelo nobeoe legitimitete. In vendar, če bo pri-šlo do izrednih razmer, si pomoči od zunaj ne moremo nadejati, ker zavezuje ostale države rtačelo nevmešavanja v notranje za-deve drugih držav, čeprav bo za nas izredno stanje pomenilo okupacijo. Ostali bomo sami v svojem boju.
Naslednje tehtno vprašanje, ki si ga mo-ramo zastaviti, je, kaj predstavlja, ali bo-lje, kakšen je politični status Slovenije zu-naj Jugoslavije? Državo, republiko, pro-vinco, regijo ali kolonijo? Obravnavo bom začel z najslabšim političnim statusom, ki je danes prisoten v svetu, in končal z naj-boljšim političnim statusom. Politični sta-tus kolonije nimamo iz dveh razlogov. Pr-vič, če bi imeli status kolonije, potem bi nas obravnavali v OZN, ker bi spadali v kategorijo tistih držav, ki jih obravnava Deklaracija o priznanju neodvisnosti kolo-nialnim deželam in narodom (resolucije št. 1514 (XV) in bi se danes svetovna družba zavzemala za naša neodvisnost. In drugič, imamo veliko več notranje samouprave, kakor jo imajo kolonije. Če rečem, da imamo status regije, potem smo že dokaj blizu resnice. Skupnost Alpe-Adria je naša današnja stvarnost. Vendar mesto Slove-nije kot nacionalnega osebka, ni v skupno-sti, kjer se združujejo regije nacionalnih držav. Poteza vključitve v to skupnost v se-demdesetih letih je bila nič drugega kakor zamaskirani prodor navzven. In še to zu-nanjepolitično delovanje Slovenije neka-tere politike v Jugoslaviji moti. Tja, kamor spadamo, je status provinc, ker je nam zagotovljena notranja samouprava z ome-jitvijo, da so hotenja celotne države pred hotenji province. Za konec sta ostala samo še dva statusa, o katerih lahko zaenkrat samo upamo in sanjamo, da se bosta ures-ničila. Takoj pa moram povedati, da se stanje samo od sebe ne bo spremenilo nam v prid, če se zanj ne bomo zavzemali in borili. Boljši status od vseh dosedanjih sta-tusov je status republike, ki ga ima npr. Ukrajina, ki ima v OZN status stalne opa-zovalke. Torej je že bližje za današnji čas najboljšemu statusu, tj. statusu neodvisne in samostojne države, ker se lahko le na ta način:
-  pridružimo tistim državam, ki danes skupaj krojijo usodo našega sveta;
-  uresniči tisto, da med zastavami, ki vihrajo pred OZN, vihra tudi slovenska zastava.
3. V avstrijski monarhiji, ki jo je nad-vladoval državni aparat, popolnoma pre-žet z nemško nacionalno ideologijo, so se Slovenci v preteklem stoletju znašli v bre-zizhodnem položaju. Tedaj jim je panslo-vansko idejno gibanje ponudilo roko, da jih izvleče iz smrtnega objema velenem-štva. In zavest, da pripadajo velikemu ljudstvu Slovanov, je takrat res odločilno vplivalo na njihovo narodno prebujenje in na odpor imperialističnim ciljem velenem-štva.
Dominik
PISMA
UNIVERZITETNA KONFERENCA
V LJUBLJANI
Po naključju sem ujel tistih nekaj minut oddaje na valu 202 in se nisem mogel umiriti od navdušenja, ko sem slišal, da ne gre tisto vsiljeno ime na živce le meni in mojim znancem. Iz vsega srca vam česti-tam za idejo in prepričan sem da jo boste speljali, le dovolj vztrajni morate biti. Imejte za vzor dan D, ki se je pravkar končal. Jaz sem krepko občutil vso zgre-šeno partijsko ideologijo in bil priča do-godkom, o katerih vi že lahko delno be-rete! Vso izobrazbo sem moral doseči ob delu v najbolj krutih možnih razmerah, ob prečutih nočeh in nazadnje sem dobil tisti neprijetni rdeči ovoj s smrdečim napi-som... Upam, da bo kmalu možno te reči zamenjati, krvave zvezde pa zbrisati z regi-strskih tablic in slovenske zastave!
Za novo ime je najbrž več možnosti, izbrati pa ga je treba z mislijo, da se zgodo-vina Slovencev ni začela leta 45 in da Uni-verze ni ustanovila partija. Ta jo je kveč-jemu zadušila! Izven Slovenije - mislim Jugoslavije, bi ime »Svobodna slovenska univerza« zvenelo malce nenavadno. Lepše se mi zdi le »Slovenska univerza« (v Ljubljani - v Mariboru), pa še kratko in jasno je. Če bi se odločili za kakšno ime, naj bi bilo le-to ime nekoga, ki je imel največ zaslug pri ustanovitvi Slovenske univerze. Ti možje so se izgubili v pozabi in jih je vsesplošna komunistična evforija prekrila. Ali je bil to dr. Rastokar ali dr. Plemelj naj odločijo ljudje, ki te dogodke poznajo. Menim pa, da imamo do njih velik dolg, tako kot do Slomška, ki so ga »odkrili« šele v tem letu. Zbrišimo končno naše zgodovinske sramote in postavimo vse može na mesta kakršna so si zaslužili! Ali nas bo še kar naprej sram?! Kaj res ne bomo nikoli končali s hlapčevanjem ko-murkoli?
Lepo pozdravljeni!
Emil Jurečič
RAZMIŠLJANJE
V ZVEZIS PROTOKOLI
Začetek objavljanja židovskih Protoko-lov v Tribuni, vznemirjeno pismo v Lj Dnevniku in zdaj poročilo v časopisu o sodni pritožbi se je dotaknilo nekih mo-jih notranjih globalnih opazovanj, ker me ta naš življenjsko zavozlani in ekološko propadajoči čas prizadeva. O tem sem pi-sal že v pismu. Zdaj pa bi rad pokazal še na nek splošno pomemben pojav. Ki se v dolgi dobi verjetno ni razvil namenoma. Kaže pa, da ni bil nikoli obravnavan.
Dva tisoč let je tega, kar se je židovska miselna struktura iz njihove specifične usode bližnjevzhodnega ljudstva brez de-žele, brez zemlje, usmerila v grško in rim-sko cesarstvo, v Evropo velikih možnosti. Po dva tisoč letih vidim, da je počasi in
neopazno precepila svoj miselni vred-nostni sistem na ljudstva Evrope, in ta sistem se je zdaj razširil po vsem svetu. Dva tisoč let sta bila njihov obstoj in iden-titeta ogrožena, dokler ni ta identiteta pre-rasla v druge. Evropska ljudstva v tem posrednem, dolgem poteku z materialnim ozadjem, niso izgubila zameljskih področij Evrope, v preveliki meri pa so izgubila svojo temeljno identiteto, ki je povezana s podnebno-krajinskimi značilnostmi in naravnimi zakonitostmi. Tega se zdaj ne zavedamo, vse razločneje pa čutimo posle-dice nerazločne globinske ločenosti. So-dobni evropski narodi imajo zelo površin-sko identiteto in le malo svojstvene pestro-sti.
Židje so vsekakor bili v riečem sposob-nejši od vseh drugih ljudstev, bili so pose-ben, nefrontalen duševni agens za duševno materialni razvoj in sistem, ki zdaj vlada. Svoj obstoj brez zemlje in nad neposred-nim temeljnim delom z naravo so lovili z duševno iznajdljivostjo, najprej pri do-datkih in nadomestkih, ki so počasi in neopazno zavzeli pri ljudeh večjo vrednost od temeljnih naravnih potreb bivanja, s katerimi se Židje v glavnem neposredno niso ukvarjali.
Za svoj obstoj brez bivanjskega dela v naravi so nujno potrebovali neko drugo sredstvo - simbol. Na tem področju so torej Židje bili in so fenomen zahodne civilizacije, ki je prerasla v svetovno. Nihče mi ne more dokazati, da poenostav-ljam in nakladam nekaj, kar ni res. Usodna duševna genialnost iz bivanjske smeri obstoja nad naravo, zunaj ujetosti od narave, je vodila razvoj denarja in ne-opazno širila stekanja življenjskih silnic v denar, z izkoriščanjem, animiranjem ču-tov, s širjenjem čutnih razsežnosti, to je od materialno neposrednih, telesnih, du-ševno-simbolnih do makro ideologij. Čuti so vir in hkrati meja vsega materializma. Toda prav tu vidim izvrženost naravnih zakonov. Dosedanja pojma razvoja in na-predka ne presegata človekovih petih ču-tov, ki po naravni danosti v organizmu služijo kot sredstvo za življenje, torej so po naravi podrejeni življenju. Ta civilizacija je očitno življenje zbila na področje čutov samih po sebi. Trdim, da še ni stopila na področje in raven življenja! Ta civilizacija nikoli ne bo! Takrat pa se bo pojavilo še eno vprašanje, ki bo temeljnega pomena, v čem je posamezno življenje potrebno naravi?
Zahodni človek bo v tem času skrajno-sti, ko nastopajo protislovja v degradacije življenja in cutov, prej ali slej dojel po-trebo po novi kulturi bivanja naravnih za-konitosti, po katerih vsako bitje postaja avtentično v sebi in okolju. Protokoli nam lahko pokažejo sistem vložkov, in nas osvestijo, da smo zdaj mi, po izviru Evro-pejci, problematični, ne Zidje!! Mi mo-ramo sebe vzeti v roke, ne njih! To bi danes ob branju Protokolov podzavestno vsak čutil. Zato jih je vredno brati. Delati problem po vzorcu iz preteklosti o rasnem in verskem izzivanju, ki ga ni, je nesmisel.
Lojze Stanič
OKROGLA MIZA
DA ali NE?
DA, vendar ne v tako težkih lahko bi rekli usodnih dne za Slovenijo, v katero spadate tudi vi slovenska alternativa. Zato se skupaj z vsemi zavedajte, da je navzven največ lahko doseči v slogi in polni enotno-sti. Za dobro nas vseh gre. dejal bi za biti ali ne biti, tudi za vas alternativce. Poza-' bimo na medsebojna nasprotja in poma-gajmo tistim, kateri se med vami vsemi za okroglo mizo v prvi bojni črti borijo za naš skupni boljši jutri, pa če tudi so iz vrst komunistov in socialistov. Tudi za vas al-ternativce je v teh prvih vrstah borbe do-volj prostora. nihče vas ne bo podil. Zave-dajte se vendar dejstva, če nam sedaj spod-leti, bo med prvimi najbolj udarilo borce prvih linij in vas vodstva alternative, če-prav ste v samoobrambi, našli vas bodo.
Na koncu pa bi želel zavzeti stališče o nekaterih alarmantnih polresnicah, kot ugotavlja v svojem razmišljanju ob spreje-manju amandmajev tov. France Tomšič v sobotni prilogi Dela od 7. 10. 89, ki so se v javnosti pojavile po sprejetju ustavnih amandmajev. Uradni politiki, ki so ob sprejemanju pokazali svojo pokončnost, modrost in pogum, za kar jim bo slovenski narod hvaležen, so pričeli omalovaževati slovensko alternativo, češ da so se takrat, ko so se oni (uradni politiki) borili za sprejem amandmajev, alternativci poskrili. Na žalost alternativa še nima, da ne citi-ram vsega... lz tega je razvidno, da je še kako obstajala nevarnost uvedbe izred-nega stanja in s tem okupacije Slovenije. Proti agresiji se lahko torej upremo samo s hitrim organiziranjem OF, do česar pa bi lahko prišlo samo v primeru, če agresorju ne bi uspelo zapreti vseh ključnih ljudi v Sloveniji - to velja za uradne politike kot tudi za predstavnike alternative. Iz tega togično sledi, da je bilo edino pravilno, da so se tisti, ki bi bili dolžni organizirati OF, obnašali samozaščitno. Zato to dejstvo ne bi smelo postati predmet politikantskega nabiranja točk v predvolilnem obdobju^ konec citata.
Sami ste temu krivi in ne obtožujte druge, posebno ne tiste in takrat, ko so se borili tudi za vas, med tem ko ste se vi potegnili v samozaščito, torej pustili so-; borce na cedilu in stisnili rep med noge in sedaj zahtevate enako plačilo.
Zato vas alternativce pozivam in pro-sim, ne iščite priznanja in zaslug za nekaj, kar niste naredili oz. delali s svojo logično samozaščito in ta priznanja jemati tistim, ki so jih zaslužili, kar jim priznate tudi vi. Prosim vas, da se v tej bitki kot poraženci, za kar vas zmagovalci te bitke verjetno ne smatrajo, takoj in brezpogojno sestanete ob okrogli mizi zato, da boste v prid vse Slovenije drug drugemu pomagali in se ne le enkrat dogovorili, ampak dogovarjali, torej bili enotni vse do naše skupne zmage in to pod vodstvom tistih, kateri so pri-pravljeni žrtvovati največ, pa če tudi so komunisti. Verjetno vam nihče, pa tudi na
I
I
PISMA
smrt obsojena Kučan in Smole, Potrč in Stanovnik ne bodo branili, da se kdor koli od vas alternativcev pojavi ramo ob rami in si med drugim tudi nabira predvolilne točke.
Samo poglejte, kaj so na osnovi naci-onalne enotnosti dosegli Srbi, katerim ni nihče pretil kot nam mali Sloveniji. V ta-kozvano srbsko hemogenizacijo so se zdru-žili vsi od vladajočih komunistov, do pred tem njihovih največjih sovražnikov, revni
\ in bogati, delavci in intelektualci in z bla-goslovom srbske pravoslavne cerkve dose-gli polno enotnost. Enotnost, katera jim je
i  z res velikimi, že davno sprejetimi ustav-
j nimi spremembami, katere so kot zelo po-membne in velike poveličevali na ves glas
' in smo jih lahko samo poslušali, v federa-ciji omogoča delovati njihov glasovalni stroj (7:2), ki ne bo nikdar dovolil pregla-sovanja.
Kaj pa mi mala Slovenija, kregamo se med seboj in se držimo starega reka: Če je meni crknila krava, naj ckrne še sosedu!, kar nas lahko drago stane, posebno naše sedanje vodstvo in vas vodstva alternative, tudi samozaščite ne boste imeli kje iskati. Če namreč Slovenija izgubi to bitko, bo izgubila tudi sedanje vodstvo in alterna-tivo. Kdo vas bo potem toleriral in kdo sedel z vami za okroglo mizo, nihče, ker jo enostavno ne bo.
Če že zaradi sedaj veljavne jugoslovan-ske ustave v tem sporu ne morete kot alternativa neposredno sodelovati prav v prvih bojnih vrstah, vsaj pomagajte ti-stim, kateri to ne le lahko ampak tudi upajo. Postanite vsaj njihovo zaledje, za-vedajoč se, da zmage v prvih bojnih vrstah ni brez povezave z dobro organiziranim zaledjem, kar v sedanjih razmerah lahko postanete prav vi alternativa vendar ne vsamozaščiti. Pomagajte jim z zbiranjem, pripravljanjem in obdelavo, borcem prvih bojnih vrst, tako potrebne podatke, kajti toje naše edino orožje, kar se prav od vas alternative posebno lahko pričakuje, saj ste vendar največ iz vrst intelektualcev vsehvrst strok in rangov in si spotoma nabirali predvolilne točke. Torej pomagali boste tistim, ki so se kot sami priznate, borili v prvih vrstah, med tem ko ste vi bili v svoji logični samozaščiti. Zato jim ne očitajte tako pridobljenih točk, pregovor pravi »v nesreči spoznaš prijatelja!«
Slovenska alternativa, prosim vas kot intelektualce, da se pred okroglo mizo, kateri ne nasprotujem, nasprotno jo pod-piram, mora preje doseči dokončna uvelja-vitev ustavnih dopolnil in šele potem raz-pravljati o čem drugem, saj se boste imeli s kom in o čem pogovarjati. Torej pohitite, sicer vas bodo zopet prehiteli srbski režim-ski pravniki.
Torej pod vodstvom tistih, pa če tudi so komunisti, kateri so verjetno tudi v vaše zadovoljstvo, v potu svojega obraza, osebne odgovornosti in osebne varnosti, katere smo mi navadni državljani Slove-nije, tudi s solzami radosti v očeh samo občudovali in nehote obljubljali pomoč in zvestobo ter verjetno tudi volilno točko, med tem ko so jih drugje v Jugoslaviji obsojali na smrt, že izbojevali prvo zmago.
Torej ven iz samozaščite, zaupajmo in pomagajmo jim, vredni so zaupanja!
Alternativci ne dovolite, da bi ti naši sedanji prvoborci, katerim priznate pogum in spoštovanje tudi vi, morali pri nadalj-njem dokazovanju v federaciji sklicevati se, da vse to počno po enotni volji, želji in zahtevi vse Slovenije razen samo vas, vod-stev alternative. Namesto, da bi, kot sami ugotavljate, organizirali OF, organizirate samozaščito vas samih in tako prav proti njim organizirate še drugo zahrbtno fronto. Ali se sploh zavedate, kako majhne možnosti za zmago so na dveh frontah in to ne le ob neorganiziranem zaledju ampak političnih nasprotjih in lo-gičnim opravičilom o svoji, torej samo vaši samozaščiti?
Ljubljana, 10. 10. 1989.
S. C, Ljubljana
POZIV PODODBOROV
MEŠČANSKE ZELENE STRANKE
Pododbori Meščanske zelene stranke: Odbor za preprečitev ekološkega holokav-sta med Karavankami in Julijci Odbor za dolenjsko progo Odbor Pro Ljubljana
Opozarjamo na prefinjeno taktiko v zvezi z izgradnjo karavanškega predora
ter obveščamo javnost, da karavanški pre-dor nima ustrezne vertikalne prezrače-valne naprave kot je bila predvidena v na-črtu. Republiški komite za okolje naj prev-zame v primeru otvoritve odgovornost za to področje. Trasa hitre ceste od Hrušice do Podvina ne ustreza nobenim ekološkim kriterijem in je planirana nepravilno. Po-goj za odprtje predora ni izgradnja avtoce-ste, temveč poprava trase hitre ceste, ab-solutni pogoj, brez katerega predor ne more biti odprt oz. conditio sine qua non predora pa je izgradnja oprtnega terminala jugoslovanskih železnic pri predoru. na ka-terega se naložijo vsi najtežji diesel tovor-njaki, ki nimajo katalizatorjev, v tranzitu za Perzijo in druge dežele in se transporti-rajo po železnici do Dobove pri Zagrebu. Na ta način preprečimo popolno uničenje zraka v ljubljanski kotlini s strani dvajset-milijonske dodatne količine vozil na tem klimatsko občutljivem področju, uničeva-nje podtalnih voda ter preprečevanje po-polnega propada gozda v Karavankah in Julijcih zaradi onesnaževanja zraka s strani milijonskih kolon vozil brez čistilnih na-prav oz. katalizatorjev. Na ta način se preprečijo tudi poplave v centru mesta Je-senic, erozija, velikanski prometni zama-ški in slabšanje kvalitete življenja na teh slovenskih področjih. V kolikor denarja s strani konzorcija ne bo mogoče dobiti, naj se uporabi predvideni denar republike Avstrije za investicijo v Jugoslaviji s tem, da naj se preusmeri s ceste Sentilj-Zagreb na železnico Hrušica-Dobova in Šentilj--Zagreb.
Predlagamo odprtje železniške ali tram-vajske proge Jesenice-Kranjska gora s ci-ljem, zmanjšati uničevanje gozdov in pro-metne zamaške ter izboljšati kvaliteto živ-ljenja.
Dolenjska proga se lahko projektira samo na nerodni zemlji, še posebej naj obide temeniško in mirensko dolino. Pro-jekt mora biti odobren s strani neodvisnih inštitutov.
Zahtevamo, da republiška skupščina in izvršni svet pospešita izgradnjo tramvaj-skega omrežja vsaj na nekaterih cestah, npr. Tržaški.
Zahtevamo izboljšave ljubljanskega vo-dovoda. Obnovo fasad in streh na celot-nem področju mesta. Odpravo granitnih kock v conah za pešce iz ekoloških razlo-gov.             Ekološki zbor Ljubljana m. p.
ludfo GL4S liublkine
STEREO .* * * V ŽIVO
TUDI O VAŠIH PROBLEMIH
POKLIČITE NAS: 328-954*328-944
UNIVERZA
Po tej kratki diskusiji je dobila besedo še Statutarna komisija, ki je razložila pravila igre tega dne: ne šteje se Le večina glasov prisot-nih v posamezni delagaciji, am-pak večina glasov cele delegacije, kar pomeni, da mora kandidat dobiti najmanj 11 glasov v štu-dentski delegaciji, najmanj 11 v delegaciji delavcev in enako v delegaciji delegatov. (Če šte-jemo, da ima študentska delega-cija 21 članov je 11 res večina, če pa upoštevamo, da je v delegaciji delavcev in delegatov po 22 čla-nov, potem je bila ta razlaga ne-pravilna in velja za delegacijo študentov 11, za ostali dve pa 11 + 1.)
Ne glede na vse »jutranje« za-drege je le prišel čas, kQ so dela-gati »odkorakali« k volilnim skri-njicam. Pri študentski skrinjici je nastal zaplet, ki je trajal kar celo uro. Zapaletlo se je okrog tistiga 22-tega delegata v študentski de-legaciji. Da, študentje 21 delega-tov, uporabniki in delavci pa po 22 delegatov. Nastala je dilema okrog delegatov CTK (Centralna tehniška knjižnica), ki je imela svojega delegata tudi v delegaciji študentov, na Univerzi pa so zo-pet razložili Statut UEKLJ po svoje.
Statut UEKLJ, 15. člen: Uni-verzitetni svet sestavljajo dele-gati delavcev in delegati študen-tov članic ter delegati družbene skupnosti.
Clen pa so razložili takole: CTK je članica, ker pa sama nima tripartitfiega sveta (v svetu nima študentov), tudi nima dele-gata študenta.
Pa še to, sporni delegat štu-dentov je Goraz Drevenšek. Kot predsednik UK ZSMS je na vse seje Svete Univerze vabljen, kot gost Sveta pa ima pravico govo-riti le, če mu Zlobec dovoli. kot članu Sveta pa bi mu bila ta pra-vica dana in neodtujljiva. (Ver-jetno je bilo to zrno spora, ki je šlo Univerzi v nos.) Medtem ko so se prizadete osebe zbrale okrog nastalega problema v po-sebni sobi, se je seja do nadalje-vanja volitev nadaljevala s točko razno.
Univerzitetni svet je sprejel sklep, v katerem je predlagal vsem fakultetam. naj v letošnjem šolskem letu ne predavajo pred-meta SLO in DSZ vsem 1. letni-kom. V obdobju. ko bo predmet v »bunkerju«. se bo dokončno oblikovala njegova nova vsebina. Sklep je bil formuliran zgolj kot priporočilo, četudi je ena od na-log Univerze oblikovanje vsebine skupnih predmetov. US to dovo-ljuje. Te pravice si US ni poslu-žil. To bi bil lep preizkus moči Univerze in bojim se, da bi bili rezultati kaj klavrni.
Prišli smo do rezultatov 1. kroga volitev. Kandidat za mesto rektorja prof. Jurak je dobil več glasov kot njegov proti kandidat prof. Peklenik, vendar ne tudi potrebne   večine.   V   študentski
KDOBO
Univerza ima novo vodstvo?
Veličastni »akt« volitev rektorja in prorektorjev se je pripetil 28. 9. 1989 v ZborniČni dvorani na Uni-verzi.
Začelo se je ob 10 uri z uvodom predsednika tov. Zlobca, ki je najprej ugotovil, da so vse tri delegacije sklepčne in da je občutek odgovornosti primeren času, ki postavlja Univerzo pred odločilne odgovor-nosti v slovenskem prostoru.
Nato so izvolili Volilno komisijo in Komisijo za usklajevanje, sledilo je poročilo Kadrovske komisije, ki je vodila postopek volitev od začetka evidentacije 10. 3. do te seje. Poročevalec je končal z besedami: »Želja te hiše je, da se danes ta zastoj konča«.
Tik pred začetkom volitev je še enkrat prišel na dan problem izločitve prof. Veljka Rusa s kandi-datneliste. Tov. ZlobecjetodejanjeSvetaobrazloz.il z dejstvi, da kandidatura ni bila sprejeta, ker Veljko Rus ni v rednem delavnem razmerju z nobeno od članic Univerze. Poudaril je, da političnih vzrokov v tem primeru ni bilo, da pa ostaja odprto statutarno vprašanje (namreč: kandidat mora biti redni profe-sor - ali to pomeni zgolj naziv, ali tudi delavno mesto).
delegaciji je dobil prof. Jurak 1 glas, prof. Peklenik pa 2. Vsi ostali študentski volilci so oddali prazne glasovne lističe.
Od kandidatov za prorektorje sta najmanj glasov dobiid prof. Sfiligojeva (24) in prof. Vodov-nik (30) in sta tako izpadla iz nadaljnjih volitev. Že v prvem krogu je dobil potrebno večino glasov prof. Zupančič, vendar je to volilna komisija spregledala in tako so bili v drugem krogu voli-tev kandidati za rektorje prof. Bavdek, prof. Marušič, prof. Zu-pan in prof. Zupančič, kandidat za rektorja pa je bil prof. Jurak.
Rezultati 2. kroga volitev: vsi štirje prorektorji so dobili po-trebno večino glasov,  kandidat
za rektorja pa je dobil 1 glas pri študentih, 10 glasov pri delavcih in 17 glasov pri delegatih.
Svet univerze je sprejel imeno-vanje štirih prorektorjev, Komi-sija za usklajevanje (po 2 pred-stavnika iz vsake delegacije), pa je v posebnem prostoru začela z zadnjim poskusom poenotenje mnenj.
3. krog volitev ni prinesel bi-stvenih sprememb. Volilna ko-misija je ugotovila, da je prof. Jurak dobil potrebno večino gla-sov v delegaciji delavcev (11), in v delegaciji delegatov (15), pri študentih pa zopet le 1 glas (iz-jema, ki potrjuje pravilo).
Če pogledamo te rezultate še skozi   prej    omenjeno   razlago
(11 + 1), potem kandidat za rek-torja ni dobil potrebne večine niti v delegaciji delavcev.
Tov. Zlobec je v danem tre-nutku z obžalovanjem ugotovil, da mora US sprejeti sklep o po-novni evidentaciji za mesto rek-torja. US je za rektorja imenoval prorektorja prof. Zupana.
Takrat pa se je začelo izlivanje strupa na študentsko delegacijo. Najprej je bilo porf. Juraku žal, da študentje niso imeli toliko vo-lje. da bi se med tem časom z njim pogovorili. Zlobec je pri-pomnil, da je ena od pravic de-mokratizacije nedemokratičen nastop. Tov. Novak je vprašal, ali vseh 15.000 študentov soglaša s to odločitvijo. Še je bilo grenkih besed in Še bi jih bilo, če se ne bi oglasila delegatka in vprašaia ali ni to mogoče bumerang, ki se vrača zaradi izločitve kandidata Veljka Rusa in če se ne bi oglasil Predsednik Statutarne komisije, ki je prisotne opozoril, naj upo-števajo rezultate in pravila voli-tev. In nenazadnje je toča pone-hala tudi zaradi enotnosti štu-dentske delegacije in njihovega ponosa. ki je preprečil, da bi se spustili na nivo prerekanja in ob-toževanja.
Na tej seji US pa niso le izvolili prorektorjev, ponovili evidenta-cije za rektorja, sprejeli sklepa o SLO. napadli študentske dele-gacije (naj povem še to, da je bilo prisotnih 20 študentov od 21 - študentje previrite, če mogoče ni bila zastopana ravno vaša Fa-kulteta), ampak so do UK ZSMS prejeli tudi pobudo za preimeno-vanje Univerze Edvarda Karde-lja v Ljubljani in obljubili. da bo tudi to ena od točk naslednjega SU.
Za konec pa še nekaj o nadalj-njih volitvah rektorja. 12. 7. je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o usmerje-nem izobraževanju, ki v 154. členu opredeljuje znanstveno pe-dagoški svet kot strokovni organ, v katerem študentje lahko sode-lujejo. Ena od nalog ZPS je tudi, da predlaga rektorja. S statutom se podrobneje določi število, na-čin predlaganja in imenovanje članov ZPS. njegove naloge in način odločanja ter način sodelo-vanja študentov. 152. člen pa pravi, da strokovni organi (kar je tudi ZPS) dajejo mnenje in pred-loge svetu.
Torej mnenja in predloge in nič več in nič manj. O tem, ali bo svet le-ta upošteval ali ne, pa od-loča svet sam. Ko bo ZPS predla-gal US rektorja (v izvolitev), bo še vedno US samo izvolil rek-torja izmed vseh kandidatov in mogoče bo izvoljen prav tisti, ki ga bo ZPS predlagal. Toliko v opozorilo vsem, ki zakon dru-gače razlagajo.
Pa še to: spreminjanje pravil igre sredi igre?! - saj volimo še vedno istega rektorja kot 10. 3. 1989.
Neva
UNIVERZA
Zadnje čase po nekaterih
' kultetah buri  duhove no-
a, ki je neresnična, pred-
m pa je posledica napačne
lage Zakona o spremem-
bah in dopolnitvah Zakona
o usmerjenem izobraževanju.
Že od samega Osnutka za-
kona o spremembah in do-
polnitvah zakona o usmerje-
nem izobraževanju z dne 26.
oktobra 1988 je bilo čutiti, da
si nekdo prizadeva uvesti do-
ločeno omejitev pri opravlja-
nju izpitov na Univerzi. Ne-
kaiere fakultete so, še preden
je bil Zakon sprejet, že zara-
čunavale tretje in nadaljnje
opravljanje       izpitov.       Po
ostrem   protestu   študentske
organizacije in še posebej po
februarski    konferenci    UK
ZSMS LJUBLJANA, ko so
predstavniki fakultet podprli
predloge, ki smo jih obliko-
vali v predsedstvu taiste orga-
nizacije. so člen (11. člen no-
vega, oziroma 38. člen prvot-
nega besedila Zakona o usm.
izobraževanju) iz osnutka čr-
tali. Namesto tega se je poja-
vilnov člen (53. člen novega,
t.j. 99. a člen prvotnega bese-
dila), ki predvideva, da imajo
študenti pravico opravljati isti
izpit trikrat v študijskem letu.
Že takoj na začetku je bilo
vkomentarju k Osnutku tega
predloga  izrecno  navedeno,
da to ne pomeni, da bo štu-
dent »letel« s faksa, Če izpita
neopravi, čeprav je baje bilo
prav s strani Univerze tudi to
vključeno v predlog. Kakor-
koli že. danes velja, da isti
izpit lahko delamo samo tri-
krat v študijskem letu in če ga
neopravimo uspešno, ponav-
ljamo ali pavziramo, če je iz-
pit pogoj za vpis v naslednji
letnik, sicer pa ga v nasled-
njem  šolskem   letu   veselo
lahko še trikrat opravljamo.
Nobena visokošolska delovna
organizacija, po dornače fa-
kulteta, ne more določiti dru-
gačnih pogojev, saj s statu-
tom lahko opredeli samo ko-
liko rokov bo v posameznem
izpitnem obdobju, v šolskem
letu pa morajo biti vsaj trije.
V novem zakonu je prvič
govora   o   ZNANSTVENO
CATCH 22
MARŠ S FAKSA!
Repše Renato
ALI DRŽI, DA ČE TRIkRAT NE NAREDIM IZPITA, LETIM NE SAMO S FAKSA, TEMVEČ TUDI Z UNIVERZE?
PEDAGOŠKEM SVETU, ki mu nekatere fakultete dajajo tudi določeno mero t.i »iz-vršne oblasti«, ki pa mu po Zakonu ne pritiče. V Zakonu piše, citriram: (79. člen no-vega, oziroma 154. člen pr-votnega besedila)
Visokošolske organizacije in Univerzi imajo znanstveno pedagoški svet kot STRO-KOVNI ORGAN, ki ga se-stavljajo visokošolski učitelji, znanstveni delavci in sode-lavci. Pri delu znanstveno pe-dagoškega sveta sodelujejo tudi predstavniki študentov.« Iz nadaljnjega besedila je tudi razvidno, da ta svet opravlja izključno SVETOVALNO DELO, zato brez fakultet-nega sveta (kjer imamo pred-stavnike tudi študentje), ozi-roma brez univerzitetnega sveta sam pedagoško znan-stveni svet NE MORE spre-jemati odločitev, razen v pri-meru sprejemanja vzgojno-izobraževalnih programov.
In kaj lahko k temu krat-kemu komentarju še dodam?
Fakultetna administracija si Zakon tolmači seveda tako, kot njej godi, saj ve, da večina študentov zakona ne pozna. Ti dve obrazložitvi naj vam bosta v pomoč, če pa bi kdo želel sam pregledati be-sedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o usmerjenem izobraževanju, je ta vedno na voljo pri meni v Predsedstvu UK ZSMS Ljubljana na Kersnikovi 4 v sobi 109.
Zakon sem premlevala od lanskega oktobra!
NATALIJA GORŠČAK
UNIVERZA
Letos smo pri UK ZSMS prvič izdali koledarček za Štu-dente. Po skorajda desetih le-tih je to prva publikakcija, v kateri študentje lahko naj-dejo koristne informacije, sploh pa je tak koledarček prispevek študentske organi-zacije, ti. odpiranju v Evropo, kajti na zahodnih univerzah so nekaj samo-umevnega.
Že dalj časa smo se pogo-varjali o tem, da bi bilo dobro takšen koledarček izdati tudi pri nas in julija od besed pre-šli k dejanjem. V koledarčku, ki ga je do zaključka redak-cije prejelo kakih 7000 bru-cov, je grobo opisana Univer-zitetna organizacija in vsi njeni konstitutivni deli razen ŠOLTa, ki je po pomoti izpa-del, zato bomo podatke o Študentski organizaciji ljud-ske tehnike objavili na koncu -članka. Za tem so podatki o študentskem centru, Uni-verzi (izpadla je Višja pomor-ska šola), uradnih urah refe-ratov za študentske zadeve po fakultetah in urniki fakul-
KOLEDARCEK
ZA BRUCE
STUDENTSKI KOLEDAR 1989/90
tetnih knjižnic. Na koncu je še nekaj nasvetov, v katerih pa niso zajeti podatki o po-ceni gostilnah in o tem, kako priti do privatnje sobe v Ljub-ljani. Izpadli so preprosto zato, ker, kot sem že v uvod-nem besedilu koledarčka za-pisala, poceni gostilne še kako hitro postanejo naj-dražje, medtem ko o tem, kako priti do privatne sobe, vemo roliko, kolikor vedo vsi študentje.
Do sedaj so koledarček do-bili samo bruci, ki ga najbolj potrebujejo. Ostali študentje ga bodo prav tako dobili, vendar kasneje, saj Univerzi-tetna tiskarna, ki vso zadevo tiska, ne zmore v tako krat-kem času natisniti toliko izvo-dov.
Koledarček ima seveda še mnogo pomanjkljivosti, zato bi bilo dobro, če bi vsi, ki imate kakršnekoli pripombe, to sporočili na UK ZSMS, Kersnikova 4, Ljubljana (za koledarček). Vsem, ki so po-motoma izpadli, pa se opravi-čujem.               NATALIJA
r
UNIVERZA
Sekcije ŠOLT-a:
1.  izobraževalna skupina,
2.  mikiroračunalniška      sek-dja,
3.  avto-šola,
4.  foto-grupa,
5.  foto-sekcija,
6.  UFO-NLP sekcija,
7.  sekcija za varstvo okolja.
Letna članarina za vse sekcije je 10.000 dinarjev
SOLT
Uradne ure tajništva ŠOLT-a so v času počitnic (od 1. 7. do 30. 8.) od 10. do 12. in od 14. do 16. ure vsak delavnik razen petka. Od 1. 9. naprej pa bodo uradne ure vsak delavnik od 10. do 16. ure.
Informacije dajemo in sprejemamo prijave za tečaje tudi po telefonu, 268-128.
Naš naslov je: ŠOLT - Štu-dentska organizacija ljudske tehnike, Študentsko naselje blok 7 (klet), 61000 Ljubljana
1. Dejavnost izobraževalne skupine:
-  tečaji      tujih      jezikov (angl.,   nem.,   ital.,   franc, španšč. in dr.),
-  foto tečaji,
-  računalniški tečaji (pro-gramski   jeziki,   sestavljanje računalnikov),
-  strojepisni tečaji
-  tečaji  za  voditelje  čol-nov,
-  tečaji   cestno-prometnih predpisov.
Tečaj cestno-prometnih pred-pisov bomo organizirali že v drugi polovici avgusta, ostali tečaji pa se začnejo v začetku oktobra. Pri vseh tečajih imajo študentje od 15 do 50% popusta.
5.  Foto sekcija:
-  omogoča        študentom amatersko    foto    dejavnost (foto tečaji in praktično delo v temnicah),
-  fotografiranje in izdelava fotografij za dokumente, in
-  fotokopiranje.
6.  UFO-NLP sekdja:
-  zasleduje    in    spremlja UFO pojave (v ožjem in šir-šem okolju),
-  izdaja svoja glasila.
7.  Sekcija za varstvo okolja:
-  trenutno  je   neaktivna, zaželjeni so novi, dela voljni člani.
2.  Mikroračunalniška     sek-cija:
-  omogoča svojim članom delo na računalnikih (PC-AT in PC-XT),
-  posreduje    računalniške usluge študentov drugim or-ganzacijam,
-  spremlja   softwarski   in hardvvarski razvoj računalni-štva v svetu.
3.  Avto-šola:
-  izvaja teoretični in prak-tični pouk kandidatov za voz-nike B kategorije. Študentom je zagotovljen 15% popust.
4.  Foto grupa:
-  organizira razstave in se udeležuje razstav umetniške fotografije doma in v tujini,
-  organizira predavanja in projekcije diapozitivov.
UNIVERZA
BRlti
Ko sc bostc niniK'-stili \ razkošnih soba-nah in si bostc oni)iin.)-
iili (k\ šuitlciitskciia kr-
sta hostw iik
ditdje ki jim jc imc l iiivcr/itetiKi kontc-renca ZSMS. in ti so lctošnjc polctjc zelo nuslili na \as: pripra-\ili so STl/DENTSKI KOI.EDAR, poln na-s\cto\ in mformacij in Cc ua nistc dohili oh podclitvi indeksov. ua poišCitc     \      tajništvu
ANABAPTISTI
Univerzitetna konfe-renca ZSMS je pričela z akcijo: PREIME-NUJMO     UNIVERZO!
Univerzo Edvardu Karde-lju ali študentom? Ker ni nobenega dvoma, sporo-čajte svoje ideje za novo ime na naslov UK ZSMS Kersnikova 4. Ljubljana ali po telefonu 318-457.
DOBRO Jl TRO
I)a osnovnc v>rg.ani-/acijc šl' spitc. doka-/uje udelcžba na pogo-\oru. ki ga jc pripra-vila          1'nivt.Tzitctna
konterciiea \ srcdo 4. |(). ll)N9. (iovorilo sc jc o volitvah rektorja in prorektorjcv. o no-vosiradnji         študcnt-
skcua stolpiča. o pri)-blcnui šuidcntskc prc-hraiic. o Zakoiui o iismcrjcncm izobra-ž«*anju. o prcclmctu ST.O in DS. o Študcnt-ski /\czi itd. Da st) žc budni. so dokazali mc-dicinci.  ckonomisti   in
Drugili   prcdstavnikov
Clamn prcdscdstva l 'nivcr/itetne konfc-rcncc. ki st> pogovor \'i>dili. \c mcnda pozno v noC pilo pripravljeiic
HLAPEC JERNEJ
Delavci Filozofske fa-kultete so v četrtek 5. 10. ob 12. uri ustanovili neod-visen sindikat. Zraven programa. pravil in te-meljnih zahtev so predlo-žili tudi predlog zahtev za
BRUCOM
KAM Z 900 BRUCI? KAM Z MLADIMI RAZISKOVALCI, KAM Z RADIOM STUDfNT ? KAM Z INTERESNIMI MJAVNOSTMI?   ^ ^^^^ SAM0 ENA RKITEV JE !
ZGRADIMO NOV STOLPIC V SN
Pozdravljena stanovska druščina!
Te uvodne besede so namenjene brucem ki bodo v prvih tednih svojega brucovstva spoznali lepote svojega novopridobljenega stanu, in starim študen-tom, ki so stanovsko ze (o)pečeni.
Tribuna se je odločila postati vse bolj študentski cajtng in od današnje številke naprej bo nekaj njenih strani posvečeno izključno temam, ki bi vas utegnile zanimati. Pisdlo se bo o dogajanju na Univerzl, v študentskem naselju, o pripedjajih na fakultetah in tudi o tem kaj počnemo in česa ne počnemo v pro-stem času.
V številkah prejšnega šolskega leta so se predsta-vile posamezne fakultete (teološka, ff-..) in letos bo prostor rezerviran za predstavitev vseh ostalih.
Kar takoj vabim vse osnovne organizacife. na fa-kultetah in željne posameznike', da aktivirate zapra-šene pisalne stroje in pišete o (ne)dogajanju na vaši fakulteti; o delovanju pokrajinskega kluba, o pev-skem zboru, smučjrskem klubu...
Če bi num uspelo spregovoriti vsaj c deh student-skih dejavnosti, bi bil nemalokdo začudt ob dej-stvu, da ob študijski preokupaciji in pivu ^moremo še kaj drugega. Ko nam je dolgčas in ne vemo kaj bi počeli beremo Tribuno in koristno je, če izvemo tudi kaj  pametnega,   zato   zaključujem   tale   uvodnik
v uredništvu za Univerzo.                             c
Sergeja
višino osebnih dohodkov. Odločeni so, da bodo stvari reševali bolj od-ločno in korenito kot uradni sindikat.
PRIDM
Osnovna organiza-cija ZSMS Medicinska takulteta    \    Ljiibljani
odsck za stomatolo-gijo) je izdala novo štc-vilko svojcua nlasila APF.NDIX/ katercga uredništvo sc zavzcma za boljši jutri vseh. ki
njihovo fakulteti). (kaj
NA SVIDENJE PRIJA-TELJI
6. 10. 1989 je bila v Bo-hinju konferenca RK ZSMS in sprejeta sta bila amandmaja. ki jih je LJK ZSMS predlagala k delov-nemu besedilu Predloga Statuta ZaSvobodo Mi-slečega Sveta:
I. AMANDVIA
Y    prvem   odstavku uvodncga   bcscdila   sc črtata \  prvem stavku bcscdi      -in     študcnt-skcga-.
V  u\i)dncm bcscdilu sc doda pcti odstavck.
I
¦¦Izhajajoč iz v prete-klosti nasilnc -združitvc mladinskc in študcnt-skc             oruanizacijc
v cnotno mladinsko organizauijo tcr kot izraz prizadcvanj za nci)dvisno in samo-stojno univcrzo. na XIII. kongresu p<.)-iu>\'iu) nastancta dve mcdscbojiK) ncOclvisni in samostojni organi-zaciji - ZSMS in štu-dcntska oruanizacija •.
IV. AMANDMA
Doda naj se nova 28. točka. ki se glasi:
Študentski organizaciji na Univerzi Edvarda Kar-delja v Ljubljani in Uni-verzi v Mariboru posta-neta pravni nasledntci Univerzitetnih organizacij ZSMS organiziranih po prejšnjem statutu«.
Sedanja 28. točka po-stane 29. točka.
UNIVERZA
V knjižnici, ki je nastala pod peresom Ilije Mrmaka, iahko preberemo: »vse, česar se učenec uči, mora biti pre-žeto z marksističnim gleda-njem na naravo, družbo in človeka ter hkrati močno emocionalno zasnovano, da ne bi delovalo samo na zavest in prepričanje, marveč tudi na stališča, želje in motiva-cijo, da bi vzpodbujalo k ak-tivnosti« (str. 143-144). Knji-žica, ki nosi zveneči naslov »Prispevki k marksistični zas-novanosti vzgoje in izobraže-vanja«, je še danes sveto pi-smo naših pedagogov. Štu-denti pedagogike se morajo skozi njene resnice prebijati kar preko treh izpitov. S ta-kimi vsebinami podkovani te-oretiki šolstva osmišljajo nje-gov nadaljni razvoj. Kdaj se bo Univerza, ki ima polna usta svoje akademičnosti, znebila dinozavrov, ki so va-njo prišli kot ideološki poli-caji delegirani s strani par-tije? Šele tedaj, ko ji bo to uspelo, se bo afirmirala kot ustanova vredna svojega imena.
Praporščaki marksizma-le-ninizma so videli v šolstvu orožje razrednega boja, ki bi naj vzgojil bodočega komuni-stičnega nadčloveka, ki bi s svojo vsestransko razvito osebnostjo imperialistični in-telektualizem zmlel v prah.
Z uvajanjem splošnih družbo-slovnih predmetov na vseh fakultetah so želeli s prever-jenimi kadri in programi uve-sti pravo vero. Posebno skrb so namenili »problematič-nim« študijem. Vse, kar je bilo v bližini družboslovja, je moralo biti dvakrat prever-jeno. Čistke, ki so jih izvajali po katedrah »posebnega družbenega pomena«, so po-metle z drugače mislečimi, ki so se uspeli prebiti skozi prve ideološke filtre na poti do svojih doktoratov.
Univerza je za pokop ide-oloških dinozavrov do danes naredila bore malo. Pravo vero širijo predavatelji sum-ljivih    akademskih    zaslug.
Resnice, s katerimi so dokto-rirali, nam danes lahko izva-bijo le prizanesljiv nasmešek.
V obveznih literaturah naj-demo vsebine, ki jim danes več ne verjamejo niti njihovi avtorji. Toda to očitno za Univerzo ni zadosten razlog,
DENOMNACUA
EUMIRANJE
Zaradi premajhne glave in prevelikega tre-buha so od nekdaj ponosne vrste dinozavrov ostale le kosti - tako nas uči zgodovina. Njeno zmoto potrjujejo številni predmeti in njihovi nosilci na univerzi. »Razredne« in »domo-Ijubne« vsebine, ki so jih na univerzi strpale razne partijske konference in kongresi, so predzgodovinski kolosi, ki strašijo študente in pričajo o preživetju dinozavrov v hramu učeno-sti. Marks je eno izmed svojih temeljnih del s katerim je utemeljeval revolucionami nastop delavskega razreda začel z mislijo, da straši po svetu pošast komunizma. Njegov nasledek - marksistično-leninistično zasnovano izobra-Ževanje, ki naj bi prispevalo k ustvarjanju »No-vega človeka« straši po univerzi še danes, fco je komunizem končal s katastrofo, v katero je potegnil iudi svoje podanike.
da bi jih pokopala. Študenti, ki se morajo do svojih diplom prebiti tudi skozi ideološko navlako proletarskih znanosti tako nimajo nobenega vzvoda, s katerim bi dosegli odhod predmetov, ki so se izkazali kot neokusna šala zgodovine. Tako ostajajo na faksih iz preteklosti zaslužni ideologi, kot nekakšna used-lhia.
Poseg marksistično-lenini-stične ideologije v našo družbo se je povsod končal s katastrofo. Gospodarski si-stem je razpadel in iz ljudi ustvaril proletarce, ki se vse težje prebijajo iz dneva v dan.
Politični sistem je na tako tr-hlih nogah, da ga lahko že manjši prepih podre. Poraz te ideologije postaja njenim no-silcem očiten do te mere, da se skupaj z modricami, ki so jih skupili, umikajo iz politike in ekonomije. Šolstvo pa ostaja več ali manj ob strani. Zaslužneži za ekonomsko ka-tastrofo odhajajo v pokoj, za-služneži za šolsko pa ostajajo.
Kako dolgo še?
Če se Univerza ne bo otreznila in začela iskati na-čin, kako se iznebiti dinoza-vrov, ji grozi, da bo skupaj z njimi živa pokopana. To, kar se je zgbdilo katedri za STM na FSPN, visi kot grož-nja nad celo Univerzo. Za-radi neumnosti, ki so jih tam poučevali, je že pred leti zmanjkalo študentov, ki bi bili voljni poslušati instant resnice. Tako se je letos javil samo en nadobudnež, ki je želel izpopolniti svoje pozna-vanje     instant     ideologije.
Kljub temu, da katedri že leta ni uspela vpisati zadostnega števila študentov za potek predavanj in pridobivanje sredstev, njeni botri tega vztrajno nočejo opaziti. Tako imamo na Univerzi katedro, ki nima študentov. Izpraz-njene klopi FSPN so grožnja Univerzi.
V tem kontekstu je razmi-šljanje o spremembi imena Univerze, ki bi naj označil njeno deideologizacijo, zati-skanje oči pred resnico. Naj-prej je potrebno še živeče di-nozavre postaviti v muzej in nato spremeniti naziv usta-nove, ki se danes imenuje Univerza.
PETER KOPŠE
TRIBUNA
Gospod Goldstein, kako bi vi nepoučenemu bralcu odgo-vorili na vprašanje, kaj so to »Protokoli sionskih modre-cev«?
Da so falsifikat, izdelan v Rusiji v začetku 20. stoletja po naročilu ruske carske poli-cije, daj)i opravičili diskrimi-nacijo Židov in pogrome, ki so jih izvajali nad njimi. Ti protokoli so nato krožili po Evropi, bili že skoraj pozab-ljeni in ponovno oživljeni s pojavo nacizma. Nacisti so jih tiskali v stotisočih izvodih in več jezikih, nakar so Židje na več krajih sprožili sodne procese z namenom dokazati, da je to navaden falsifikat. Glavni proces je potekal v Bernu leta 1935. Trajal je nekaj mesecev in sodišče je presodilo, da so »protokoli« falsifikat. Enako velja tudi za procese v ostalih krajih, na primer v Parizu, Johannesbo-urgu itd. Ugotovili so, da leta 1897 v Baslu na prvem sioni-stičnem kongresu ni bilo ni-kakršnih tajnih sej, kar so po-trdile tudi priče - udeleženci tega kongresa. Hkrati je bilo ugotovljeno, kdo in kdaj je naročil falsifikat, kar so potr-dile priče - člani carske vlade. Židovske organizacije povsod po svetu so na ta falsi-fikat zelo občutljive, ker ga je nacizem v tridesetih letih uporabil kot argument, da so Židje nevarni za cel svet in da jih je prav zato treba uničiti. Torej je to propagandistični dokument. V Jugoslaviji se je prvič pojavil leta 1936. Zveza židovskih občin v Jugoslaviji je zahtevala prepoved in jo tudi dosegla. Zgodba se je Donovila leta 1983. ko je od-omke iz protokolov objavila »Ilustrovana Politika«. Torej. Vi morate bralce opozoriti. da objavljate falsifikat. saj kakor v trgovini ne morete plačati mleka s ponarejenim bankovcem. ne smete objav-ljati falsifikata brez ustrez-nega opozorila.
Že, toda informirali smo se na več straneh in dobivali kaj različne odgovore, tudi od poznavalcev. In če je stvar res tako notoričen falsifikat, za-kaj potem povsod prepreču-jete objavo? Ali ne bi bilo tudi za Žide bolje, če se ta tabu razkrije?
Jaz sploh nisem proti ob-javi. Kot založnik sem se tudi sam zavzemal za njo, tudi za objavo »Mein Kampfa«, če že hočete. a ni bilo sprejeto. Po-
Intervju — gospod Slavko
GOLDSTEIN
antisemitizem in protokoli
Foto: Barbara Sršen
Številni odmevi v časopisju, predvsem pa ovadba proti odgovomemu uredniku Tribune po 134. členu kazenskega zakona (rasna in verska nestrp-nost), ki jo je na Ijubljanskem tožilstvu podpisal Mladen A. Švarc, sta pripeljala do pričujočega razgovora s podpredsednikom jugoslovanske zi-dovske skupnosti, predsednikom zagrebške židov-ske občine, sicer pa znanim publicistom in eno najvidnejših oseb hrvaške alternativne politike, gospodom Slavkom Goldsteinom. Cenjeno bral-stvo zato naprošam, da mi oprosti, ker je beseda tekla zgolj o židovstvu, a Tribuno in sogovornika ta trenutek veze predvsem to. Intervju je seveda
avtonziran.
T.D.
litično gledano, sem tudi jaz za to, da se objavi, vendar s komentarjem. Že zato, da se ve, kakšne umazanije so se počele proti Židom. Jasno mora pisati: to je falsifikat, nastal tam in takrat, ugotov-ljeno na sodišču tam in ta-krat. $1 kriterija nad resnico, časopis ali knjiga pa za ob-javo dopuščata razne inter-pretacije.
Za spremno besedo smo bili dogovorjeni z Mladenom A. Švarcem in sicer za deset tipkanih strani teksta, a je dan pred oddajo zadnjih tek-stov v tiskarno javil, da se mu gabi pisati o tem, kar zame seveda ni argument in kar je drugo, ovadba se nanaša na 134. člen kazenskega zakona, kar je politični delikt in ne razpečevanje falsifikata?!
Sem proti vsem političnim procesom in če bi ovadbo dal jaz, bi jo zaradi objave in raz-širjanja falsifikata brez opo-zorila.
Zanimivo je tudi, da se vsaj do sedaj ni še nihče oglasil na Tribuni in prinesel kakšnega komentarja k »protokolom«, ali kako drugače zahteval po-jasnila, razen seveda M. A. Svarca, ki pa je tudi najprej napisal ovadbo in ne komen-tarja?!
Poglejte, tudi jaz sem za vaš primer zvedel šele pred dnevi iz poročila s seje Jugo-slovanske židovske skupnosti v Beogradu. čeprav sem pod-predsednik omenjene zveze in predsednik zagrebške ži-dovske občine. Zanimivo bi bilo vedeti, kako bi reagirali Slovenci, če bi sedaj v Beo-gradu objavili podoben falsi-fikat o sestanku slovenskih modrecev?
Mislim, da sploh ne bi re-agirali. Poglejte, ves čas go-voriva o protokolih kot o no-toričnem falsifikatu, poljud-nejše slovenske enciklopedije pa jih sploh ne omenjajo?
V Sloveniji brez Prekmurja je bilo pred vojno sto Židov, sedaj jih je pa še kakšnih osemdeset. tofej to ni sloven-ski problem. V Enciklopediji Jugoslavije jih boste pa našli. Sicer pa, med Slovenci in Židi so obstajali problemi že v srednjem veku, ko so bili 1515. Ieta pregnani iz Ljub-ljane. iz Maribora pa že 1496, če se ne motim. Ali se vam ne zdi, da je anti-semitizem povsod po svetu mnogo bolj notoričen pojav, kot pa protokoli. Zakaj?
TRIBUNA
0 tem je bilo napisanih na kupe knjig, med njimi izredna knjiga Hanne Arendt, po mojem mnenju najpametnejše ženske 20. stoletja, nedavno umrle, emancipirane Židovke.
Napisala je odlično knjigo o totalita-rizmu, kjer obravnava antisemitizem kot del splošno-totalitarističnih idej. Antisemi-tizem se je začel v 3. in 4. stoletju, ko je Rim postajal krščanski. Takrat so nastajali predpisi, ki so temelj današnjega antisem-tizma.   Najzgodnejše   poreklo   antisemi-
tizma pa je vsekakor verska eksplozivnost krščanstva in religiozni miti. Nekdo je eno-stavno moral biti kriv za Kristusovo smrt. In tako so Žide proglasili za krive, tako se je tudi prva križarska vojna začela s pobija-njem Židov. Zatekli so se med drugim tudi k vam v Slovenijo. Naslednji vzrok za anti-semitizem p židovska avtoizolacija in kse-nofobija. večno nezaupanje do tujca, židje pa so bili povsod tujci. Zidje se imajo za izbrano ljudstvo in po Bibliii niso dobili ugodnosti, temveč obveze: »Ce boste moj narod izbrali, potem dobite obljubljeno
deželo in imeli boste lepše življenje.« In tako so se Židje držali predpisanih obvez, ki so jih naredile posebne. Med drugim se niso ženili z Nežidovkami, ker jim je bilo to prepovedano.
Je tako še danes?
V glavnem ne. Jaz sem na primer poro-čen s Hrvatico. Mešani zakoni danes niso več prepovedani, toda pripadnost židovski religiji se meri po materi in tako je nekaj te avtoizolacije prisotne tudi še danes.
Četrti vzrok antisemitizma pa je kom-pleks žrtvenega jagnjeta. V težavah narodi zmeraj iščejo krivca za svoje težave. Na primer Slovenci in Srbi: Srbi so prepričani, da so zahodne republike izropale Srbijo, Slovenci pa sodijo, da dajejo preveč in da so za vse to krive centralistične oblasti, krivi pa niso ne eni ne drugi, temveč si-stem. In tako mora biti nekdo kriv za vse in v srednjem veku so bili to Židje, ki jim je bilo prepovedano vse razen trgovine in denarništva. T^govec pa je bil v srednjem veku notoričen prevarant. Peta kompo-nenta antisemitizma je konkurenca. Prišlo je 19. stoletje, ko je trgovina postala nosi-lec razvoja. Židje so zaradi tradicije in že vpeljanih zvez postali uspešni in nov razlog za antisemitizem je bil tu. Zraven tega je pri Židih obstajal kompleks proti trgovini, ker so to morali delati in takoj, ko so obogateli, so začeli odhajati med advo-kate, arhitekte, uveljavili so se kot glasbe-niki itd., kar predstavlja zbijanje tega tr-govskega kompleksa.
Ali niso Židje s svojim kapitalom poma-gali celo Hitlerju na oblast, ker je obljub-Ijal, da bo uničil komunizem?
To ni res. Hitler je financiral stranko s ka-pitalom iz raznih virov, vendar ne židov-skih. Hitlerju ameriški Židje niso nikoli pomagali, to je neumnost. ,
Židje in Slovenci - ali ne gre tu celo za rieko sorodnost usod malih narodov?
Seveda je velko sorodnega, vendar poi-stovetiti se tega ne da. »Protokoli« niso odraz židovskega razpoloženja, Židje ni-koli niso imeli težnje zavladati svetu, tem-
TRHBUNA
več so želeli svet, ki nas zapostavlja, pustiti pri miru in mirno oditi v Palestino.
Koliko Židov živi danes v Jugoslaviji?
V Zvezo židovskih občin Jugoslavije je danes včlanjenih šest tisoč židov: v Beo-gradu 16(X), Zagrebu 1300 in Sarajevu 1000, vseh občin pa je nekaj nad 30. V več-
jih občinah so tudi sinagoge in Ijudje čutijo pripadnost tej tradiciji. saj židovstvo ni samo religija, temveč tudi narodnost, in tako tudi v odnosu do okolja v katerem živijo, ne glede na republiko, živijo tradici-orialno židovsko. Kjerkoli dclujejo, se tru-dijo delovati konstruktivno in so danes zelo kreativni na mnogih področjih. Pred vojno jih je v Jugoslaviji živelo 75000. a jih je vojno preživelo le 16000. V občini. kjer sedaj sediva, jih je pred vojno živelo 11000. živih pa je ostalo 2000. Blizu 9000 pa jih je bilo pobitih širom po taboriščih.
Kaj pa financiranje židovskih občin da-nes?
Precej si pomagamo med seboj. Vzdržu-jemo se s člaharinami, oddajo nepremič-nin, pri posebnih stvareh pa nam pomaga Svetovna židovska organizacija: na pri-mer, Dom za ostarele v Zagrebu se sam vzdržuje s 40 %, ostalo prispeva Svetovna židovska organizacija.
Ali bi po vašem mnenju protokoli res lahko vzbudili slovenski antisemitizem?
V Sloveniji je bil antisemitizem dolgo-trajen proces. Židje so v Sloveniji slabo shajali predvsem v 19. stoletju. ko jim je povsod drugod v Jugoslaviji šlo zelo do-bro. Sedaj je bistveno drugače. Civilizacij-ski in demokratični napredek pomeni ne-gacijo antisemitizma, ki je Sestavina totali-tarizma, ki sodi v preteklost raznih verskih fanatizmov. ki so nezdružljivi s sodobnimi gibanji. In da bi slovenska demokratična gibanja dosegla željeno veljavo mislim, da se takšne stvari ne bi smele objavljati, saj se popolnoma nehote lahko obrnejo proti Slovencem. Žitlom takšni antisemitski po-javi ne morejo več škoditi, lahko pa škodijo Sloveniji in njeni sliki pred svetom. Kadar gre za tako delikatne reči, še odprte rane nekega ljudstva, jc treba biti vzdržan in ne izzivati vsemogoče interpretacije.
Sionistično gibanje pomeni, da želijo Ži-dje postati normalen narod z normalno državo; In prav v Baslu je bilo leta 1987 to gibanje institucionalizirano. Toda še vedno so Židje. ki pravijo, da ne gredo v obljubljeno deželo prav zaradi legende o izbranem Ijudstvu. Kajti naše poslan-stvo, ki smo prvi sprejeli božji nauk pra-vega Boga, je ostati med narodi, čuvati te vrednote in jih širiti naprej.
Tomi Drozg
POLITIČNO
DETRONIZACUA KARDEUA
Slovenska mladinska (socialistična) organizacija v svojem propagandnem razglasu spet razglasa, da "ne bomo spreminjali imen mest, ulic in trgov, na novo pisali poglavij v zgodovinah in leksikonih, rušili spomenikov". Ob temfunkcionarčke na republiški konferenci najprej sprašujem, v čigavem imenu razglašajo te retrogardneparolel? Čemu ta kvazivehementna sirokogrudnost oziroma napihnjena "demokratičnost", ko pa hkrati vsipo vrsti vemo in na lastni koži občutimo (morda nekateri res ne!?), kam so nas pripeljale mnoge osebe iz novejše slovenske in jugoslovanske zgodovine, po katerih se danes morajo imenovati mesta, ulice in trgi, ki nam z mnogih spomenikov žugajo, kričijo in kažejoproti nekim "vizijam", zaradi katerih so danes nase zgodovinske knjige in leksikoni ena sama poosebljena laz.
Morda bo kdo rekel, da pretiravam, vendar vsak, ki naše zgodovinopisje pozna, ve, kako je le-to pristransko, prečisčeno in tendenciozno. Novejša slovenska zgodovina vse do danes, je sestavljenka iz pustošenj skrajnostnih ideologij in pridnih izvrševanj le-teh. Vemo, da je komunizem likvidiral na tisoče Slovencev, da so na drugi strani domobranci šli v masovno smrt v grozovito pohlevnih drzah, da je komunistični stalinizem obračunavalz vsem drugačemislečim ter eksperimentiral čez vse človeške zmožnosti in logiko, daje slovenski narodni značaj hlapčevski pa tako in tako ni treba zgubljati besed. In še bi lahko našteval, ampakza vzorec bo dovolj, dapridemo do najnovejsih umotvorov slovenskih mladinskih politikov ("socialistov"), kijih, mimogrede, zanimajo še samo volitve prihodnjo pomlad, naprimerzamlade obsojence s čarovniškega vojaškega procesa v Beogradupa se niti ne zmenijo.
Za Univerzo v Ljubljani vemo, da s poimenovanji nima sreče, karlepo kaže, daje bila vseskozi sluga vladajočih monarhov, kiji ni dopustil nobenega večjega razcveta. Po vojni in revoluciji pa, ob samopašnih veselicah, ko so univerzitetni sluge razsipniško podarjali častne doktorate, je Univerza morala v svoj naziv sprejed še ime in priimek človeka, ki je pripravljal in koordiniral krvavo revolucijo oziroma državljansko vojno v Sloveniji, nato tej deželi in njenim prebivalcem vsilil utopični sistem na osnovi politične diktature, ki je temeljito obračunavala predvsem z drugacemislečimi ter nasploh z interligenco, ob njegovi smrtipaje vse, kar je "gradil" in "vizioniral", obviselo na robu prepada. Agonijo, v katero nas je temeljito zabetoniral, doživljamo že celih deset let po njegovi smrti, medtem pa so mu Hrvati še vedno sposobni postavljati spomenike (pred nekaj meseci na Brionih), njegovi sopotniki in učencipa še vednopridno vedrijo in oblačijo ,nad našo usodo.
Še vedno smo v politični situaciji (beri: diktaturi), ko ekonomija ni sposobna narediti obračuna s rdeljevimi modeli. Mimogrede: eden izmed novoizvoljenih prorektorjev Univerze, ki se imenuje po Njem, \ie nekaj časajavno inprivatno opozarja, daje tasistem dober, in da se najne oziramo tako ihiavoproti nkapitalizmu" in naj ne "razprodajamo domovine". Skratka: Uh inAhf
Menda je zdaj že jasno, da je potrebno narediti tudi simbolne geste oziroma obracun z nekatreimi fimboli, ki nas katastrofalno tlačijo in dušijo. V Sloveniji bomo zaradi svoje poznane cagavosti in moderne vazidemokratičnosti (ZSMS) moralizato čimprejdetroniziratinekaterepolitičnesvetnike ternjihove vizije ikrati - simbolno in v praksi (ustava, zakoni, ekonomija). Simbolno, s preimenovanjem Ljubljanske Jniverza, pa še česa... Mogoče bo kdopohitel, češ, kakopa naj Univerzo na novo poimenujemo. Dobro bi )ilo, če že kdo hoče poimenovanje po kakšni osebi, da nekaj časa počakamo, da se nam glave ohadijo in lisli zbistrijo oziroma dapreidemo to kriznofazo.
Zato Kardelja z Univerze, ker tam rdma kaj iskati!
IVO ŽAJDELA
POLITIČNO
Who is playing the game?
Omogočen nam je bil do-stop do vseh razpoložljivih podatkov, vključno z obiski ^pnesnaževalcev, skupin dr-žavlianov do vladnih uradov in Greenpeacea - skratka vseh, ki naj pomenijo v več-nem boju med profitom in okoljem.
Celo guverner, senatorji in poslanci iz obeh predstavni-ških domov so nam bili pri-pravljeni pomagati in so dali svoj delež k našemu učenju o njihovih delikatnih in težav-nih ekološko-političnih vpra-Šanjih.
Količina informacij se je stopnjevala in mozaik vse hi-treje sestavljal. Spoznanje pa je postajalo jasnejše in vse manj prijetno.
Pa ne tisto o njihovih teža-vah, pač pa o ekološki pol ali nepismenosti pri nas.
Ob koncu vsakega obiska, predavanja ali srečanja je sle-dilo vprašanje. Ne, sledilo je na kupe vprašanj:
Kako pa je pri vas urejeno sankcioniranje onesnaževal-cev voda in zraka? Ali imate neke vrste svoj Clean air act?
Kdo toži kršilce?
Koliko je potrebno, da gredo ljudje na ulice in zahte-vajo saniranje težav in ustavi-tev »umazanega« proizvod-nega procesa?
Kako imate urejene pro-blematične nevarne snovi?
In ker so naši odgovori na-vadno - ni urejeno, nimamo, nihče, to je pri nas nemo-goče, nimamo urejeno..., sem začel zaradi slednjih raz-mišljati. In to razmišljanje je bilo podobno razmišljanju umirajočega o barvi krste in napisu na nagrobniku!
Južna Karolina je vseame-riško smetišče za odlaganje t.i. nevarnih odpadkov (ha-zardous vvaste) in prav v tej zvezni državi smo najpodrob-neje raziskovali problematiko virov onesnaževanja okolja. Zaradi neprijetnega statusa federalnega smetišča za ne-varne odpadke smo tej temi posvetili mnogo več pozorno-sti. kot bi ji sicer!
In takšna odločitev je bila več kot utemeljena!
Lastnik spornega odlaga-lišča v Pinevvoodu pri Colum-biji je fantastično dobičko-nosna kanadska (!) firma GSX\ ki je bila eno popoldne naŠ gostitelj.
V skrbno pripravljenem ogledu iz kombija in z limiti-
EKOLOGIJA V DEŽELI SANJ
USA
TODAY
KAM GREDO (DIVJE) SVINJE
Foto: Leonardo Peklar
Med nedavnim študijskim bivanjem v Zdruzenih drzavah sem med drugim spoznal njihov naravovar-stveni sistem z različnih gledišč, ali kot je dejal eden odpredavateljev, znani ameriški oceanolog prof. dr. John M. Dean, odkrivali smo bistvene figure, ki igrajo igro usodnega pomena za zivljenje vseh nas.
Zapomnil sem si nasvet, ki bojda velja za vse »igre« in igrice; Če hočeš biti dober, pozabi na pravila! Nikdar pa ne pozabi
rano pravico do fotografira-nja so nam razkazali celoten proces sprejemanja, sortira-nja. priprave in shranjevanja odpadkov. Na koncu smo se sprehodili po vzorno poko-šeni travi, ki raste na gorah odpadkov, zasutih z kdove kolikimi plastmi zemlje.
Treba je priznati, da upo-rabljajo, kot so se ponosno pohvalili, »najboljšo obsto-ječo tehnologijo«. V isti sapi pa so pristavili, da tudi to ne daje nobenega zagotovila za varno prihodnost brez okužbe prsti, podtalnice...
Kdo ve, na koncu koncev najbrž le gre za »hazardno« igro.
Po GSX-u smo obiskali več skupin z diametralno obrnje-nim pogledom na iste težave. Druži jih le eno - boriti se z vsemi močmi proti GSX-u in doseči njegovo zaprtje!
Da, kljub najboljši tehno-logijo želi večina ekološko osveščenih prebivalcev Co-lumbije in okolice zapreti od-lagališče GSX Plinevvood.
Kaj pa pri nas?!
Ne vem, je bil moj odgovor in v mislih sem pristavil: »Za te probleme sem izvedel na drugem koncu sveta in ti lju-dje me sprašujejo, da bi se iz mojega odgovora Sahko česa naučili. O Bog, v kakšnem svetu živimo!!«
Nisem človek, ki ga okolje ne bi zanimalo. Zlasti še, ker imam ta privilegij,, da je bil moj prvi pogled - pogled iz Trboveljske porodmišnice in-prvi vdih - vdih najbolj uma-zanega zraka daleč naokrog.
Še vedno živim v Zasavju. o katerega čistosti gotovo ni moč govoriti, v Zasavju, kjer morajo ljudje prej umreti, do-jenčki pogosteje ;zboleti in kjer na odlagališče nekaj sto metrov proč od mojega doma tovornjaki vsak dam odlagajo na tone odpadkov. In če bi ti tovornjaki vozili jpo ameri-ških cestah. bi pirenekateri zapeljal v Pinewood.
Kaj naj bi torej rekel go-spodu v GSX-u?
Mi naše odpadk:e< ki tudi nosijo oznako »Jhazardous waste« mečemo NJESORTI-RANO, NEKOiNTROLI-RANO in skoraj NENAD-ZOROVANO na odprta od-lagališča, v potoke, reke in nato v morje.
Vse to pa je bliziu naselbin ali teče skoznje!
Ali je ta trditev Uočna?
I
POLITIČNO
0 tem danes zame ni                       tf
nobenega dvoma več!
Prof. dr. Ljubo Bavcon je ob neki pri-ložnosti dejal, da je demokracija preprosto to, da ljudje vedo. In potem se morajo sami odločiti, ali bodo reagirali ali ne!
Ne vem, če je vsa demokracija ravno v tej vednosti, vem pa, da premalo vemo o marsičem.
O odlaganju in nadziranju nevarnih od-padkov skoraj nič.
Ker smo med študijem dobili različno literaturo in z njo tudi osnovne podatke o nevarnih odpadkih, sem jih prevedel.
Da bi zvedeli, videli in uvideli, kako se v pravem tržnem gospodarstvu podjetja borijo med seboj na informativen način
celo za smeti.
In to nevarne smeti. Razlog je sila pre-prost - z njimi ustvarjajo dobiček, na za-konsko predpisan in trenutno tehnološko najbolj izpopolnjen način.
Ko se bo tehnologija spremenila, jo bodo uporabili. Morali so osnovati zaščitni fond z nekaj deset milijoni dolarjev. Denar je namenjen oškodovancem v primeru ka-tastrofe.
Tako je zahteval zakon!
Pri uvedbi tega zakona so pomagali mnogi prostovoljci, ki so pritiskali na svoje izvoljene predstavnike naj že vendar kaj storijo, da njihova država ne bo postala eno samo smetiščfe in njihova najmočnejša industrijska panoga - sprejemanje nevar-nih in nuklearnih odpadkov.
Kako pa je z našimi izvoljenimi pred-stavniki in ekologijo?
V borbi profita in narave so še vedno na strani profita. Morda bodo nekoč spoznali, da narave ni moč premagati. In dalj ko bomo čakali na to njihovo spoznanje, manj možnosti imamo.
Narava ne pozna političnih argumentov, ekonomskih analiz in povzpetniških načr-tov lokalnih oblastnikov.
Gozdovi in reke nam počasi, a zane-sljivo umirajo.
Vrsta bo prišla tudi na nas!
Dejstvo je, da sedimo na tempirani bombi in odločiti se moramo zdaj ali pa vse skupaj poslati k vragu!
LEONARDO PEKLAR
EKOLOGIJA
HAZARD
Z NEVARNIMI
ODPADKI
Kaj hočete reči s tem, da bijaz lahko imel nevarne odpadke v svojem domu?
Kaj so pravzaprav nevarni odpadki (ha-zardous waste), ki jih hranimo doma?
Mnogi proizvodi, ki jih uporabljamo v svojih domovih in jih redno mečemo proč skupaj z ostalimi odpadki, so v bistvu po-dobni industrijskim nevarnim odpadkom.
Proizvode, ki so korozivni (alkali in ki-sline), gorljivi, reaktivni ali strupeni, naj-demo v večini naših domov, garai ali de-lavnic.
Oglejmo si nekaj primerov:
-  pesticidi, herbicidi, fungicidi in insek-ticidi
-  baterije,   vključno  z  avtomobilskimi akumulatorji in majhne gumb - baterije, ki vsebujejo merkurij
-  kroglice naftalina
-  barve in razredčila
-  uporabljeno motorno olje, zavorne te-kočine, avtomobilsko gorivo in tekočina proti zmrzovanju
-  topila in odstranjevalci masti, mai...
-  zaščitni laki za les
-  čisdla za pečice in odtočne cevi
-  polirna sredstva za metale in odstranje-valci rje
-  odstranjevalci plesni
-  kemikalije, ki jih uporabljamo v pla-valnih bazenih
-  čistila za čiščenje pohištva in loščenje parketa
-  čistila,  vključno s tistimi za čiščenje tapet in preprog,   vsa namenska  čistila, pralni praški,  odstranjevalci madežev in vsa čistila, ki jih uporabljamo za čiščenje kopalnic in sanitarij.
Potrebno je poudariti, da vse znamke naštetih izdelkov ne vsebujejo nevarnih snovi ali vsaj ne vse v enaki meri. V nekate-rih primerih so proizvajalci razvili manj nevarne postopke in s tem produkte, zato bodite pozorni na nalepke in napise, kjer so označene značilnosti proizvoda, ki ga upo-
rabljate.
Morda vam bo prav zato uspelo najti čistejši in zato primernejši nadomestek. Vendar ne povsod, kajti zaenkrat npr. mo-tornega olja še ne moremo nadomestiti Z drugim, čistejšim in manj nevarnim sred-stvom.
In kje pravzaprav tiči problem povezan Z »domačo uporabo« produktov, ki sodijo med nevarne odpadke?
Posledice, 'ki jih povzroči nepravilna uporaba in ravnanje z nevarnimi odpadki, so lahko kratkoročne ali dolgoročne:
-  nepravilno skladiščenje ali hranjenje nevarnih produktov doma lahko poveča moinost nepričakovanih zastrupitev in po-škodb;
-  odlaganje nevarnih odpadkov, ki smo jih kot proizvode uporabljali doma, v na-vadne kontejnerje ali odlagališča, lahko po-škoduje delavce, ki opravljajo dela pove-zana z odstranitvijo in odlaganjem odpad-kov;
-  nekateri produkti so kemijsko inkom-patibilni in lahko povzročijo poiare na od-lagališčih ali celo odvoznih kamionih;
-  izlivanje nevarnih snovi v odtok jih vodi naravnost v septične jame ali zbirališča odpadnih voda, ki jih je treba očistiti. Či-stilne naprave pa svojega dela ne morejo opraviti zadovoljivo, kerje v vodi prevelika količina nevarnih odpadkov.  Vse to vodi k onesnaženju podtalnice (v vašem lastnem dvorišču) in celo tekočih voda.
-  seiiganje nevarnih snovi,  ki jih hra-nimo doma, lahko prispeva k večji zastrup-Ijenosti zraka in pepela, ki ostaja v zaligal-nih pečeh;
-  večina  navadnih  mestnih   odlagališč nima zapletene kontrole in zaščitnih var-nostnih sistemov za nadzor podtalnice, kar lahko dogoročno gledano vodi k resni in nevarni zastrupitvi podtalnice!
Kaj lahko jaz storim z nevarnimi od-padki?
(posamezniki lahko spremenijo marsi-kaj)
-  poskušajte izvedeti kaj več o tem pro-blemu. Naučite se več o proizvodih, ki jih uporabljate doma,  na vrtu,   v delavnici, slulbi in kako je urejeno odlaganje takšnih odpadkov v vaši skupnosti;
-  poskusite najti nenevarna ali manj ne-varna sredstva;
-  poskusite   izbrati   najmanj   nevaren škodljiv izdelek, ki bo še vedno zadovoljil vaše potrebe.  Kadar kupujete,  kupite le tisto in toliko kot potrebujete.  Ogromne količine postanejo dosti manj ekonomične, če premislimo še o odlaganju in odstranje-vanju ostankov;
-  vedno preberite in se driite vseh navo-dil in opozoril na opozorilnih nalepkah. Nikoli ne mešajte proizvodov, razen če ni tako predvideno v navodilih; dva odlična produkta lahko z reagiranjem postaneta manj uporabna ali pa sta celo kemijsko nezdrulljiva in povzročita strupene pline, ogenj in potencialno eksplozijo;
-  nevarne proizvode  imejte  shranjene v originalni embalali. Prepričajte se, da so posode pravilno zaprte in postavljene, kar med drugim pomeni tudi izven dosega otro-ških rok;
-  vedno imejte nevarne snovi na primer-nem mestu,  torej nikoli skupaj s hrano, blizu virov toplote ali na mestih, kjer je povečana nevarnost ognja, isker...
-  ločite gorljive, korozivne in strupene proizvode rtied seboj;
-  poskušajte uporabljati produkte za ti-sto za kar so namenjeni. Če vam po konča-nem delu snov ostane, jo ponudite prijate-Ijem,  znancem ali sorodnikom,  ki bi jo utegnil potrebovati in je torej ne odvriite takoj in brez razmisleka;
-  poskusite  najti  najbliiji center,   kjer sprejemajo uporabljeno motorno olje, bate-rije, akumulatorje in podobno;
-  in končno, pazite kako boste shranili nevarne odpadke, dokler vaša skupnost ne pripravi in uresniči skupnega programa za odlaganje le teh.  Obrnite se na ustrezne organe v vaši skupnosti, da bi izvedeli kaj več o odlaganju nevamih odpadkov!
In na koncu teksta sledi dopis:
Za več informacij stopite v stik z GSX-oml
Zatem naslov in splošni podatki o po-djetju.
In ker je njihovo odlagališče le nekoliko predaleč, bi se mi morali obrniti na nekoga v naši »skupnosti«!
Svetujem vam, da se pozanimate, kako je z nevarnimi odpadki v vaši neposredni okolici, dokler še imate pitno vodo in zno-sen zrak!
LEONARDO PEKLAR
POLITIČNO
(...) Petintrideset let imam, zgradil sem si hišo, ku-pil sem si tretji avto - polo-neza. Imam ženo, dva otroka, položaj v življenju. Hišo sem dogradil pred dvema letoma in lepo sem si jo opremil. Obiskal sem Špa-nijo, Grčijo, Francijo in Ita-lijo. V Rimu sem se udeležil audience s papežem. Od star-šev nisem dobil ničesar, med študijem sem moral delati, pa ne za kakšne priboljške, am-pak za čisto osnovne stvari. Sedaj si lahko privoščim, da sam pomagam svojim star-šem, moji ženi in otrokom pa se to nikjer ne pozna.
Imam odlično službo in do-bro zaslužim. Prepričan sem, da sem lahko zadovoljen s se-boj. Vse kar imam, sem si prislužil v desetih letih in vse sem dosegel sam. Nikomur nisem dolžan ničesar.
(...) Seveda sem član par-tije. Sicer ne bi imel možno-sti. Poznam pa ljudi, ki so tudi komunisti, a leta in leta sedijo na hlapčevskih položa-jih, dobivajo manj kot dvajset tisoč na mesec, vsi pa bi radi prišli na vrh. Nekateri smo pač boljši od drugih. Seveda, brez sreče ne gre, brez dela pa tudi ne. Leta sem hodil v službo zgodaj zjutraj in se vračal ob večerih. Na nobene opere nisem hodil in vodko sem pil le službeno.
(...) Sprva sem naredil vse, da bi me opazili. Več takih volčjakov se nas je zbralo na štartu, a izkazal sem se za najboljšega. Šel sem, kamor se je le dalo in neprestano sem se srečeval z novimi ljudmi. Po letu službe so me že imeli za obe-tavnega mladeniča. Svoj prvi pomembnejši položaj sem na-sledil od starega kozla, ki ni mignil s prstom, samo tiho je bil in pazil, da ni priklical po-zornosti nase. Cakal je na penzijo, pa ga je ujela kap in se je stegnil. Jaz sem začel čisto drugače; takoj ko sem zavohal, da se kaj dogaja, sem priskočil na pomoč, nič nisem čakal, da mi kdo kaj reče. Ne rabiš biti velik genij, da se sam javljaš za dela, umetnost pa je, da si prosto-voljec ob pravem trenutku. Parkrat sem zadel trenutek in bil sem na poti navzgor.
(...) Jasno, da sem moral opraviti nekaj neumnih na-log, ki so naredile več škode kot koristi. Če ne bi hotel, bi jih vzel kdo drug, mene pa bi
POLJSKO CVETJE
PRIPOVED
USPEŠNEGA
POLJAKA
********************
»Pripoved« je bila 1987 objavljena v podtalni reviji Republika(št. 49) in kasneje ponatisnjena v listih Biuletyn Infomacyjny ter Uncensored Poland.
brcnili ven in znašel bi se či-sto na dnu.
(...) Ko enkrat trdno stojiš na lestvi do kariere, postane lahko. Če narobe stopiš, si seveda zunaj, drugače pa je pot kvišku odprta. Trik je le, da se premikaš hitreje kot drugi. Za to se moraš resno potruditi. Dirkališče je mreža znancev in kolegov. Nekateri mislijo, da bodo napredovali, če bodo dobro delali. Pa ni tako. Delo skrbi samo zase, dobra tajnica bo opravila de-vetdeset procentov. Veliko pomembnejša je mreža poz-nanstev: srečanja, konfe-rence, seminarji. Tam sreču-ješ Ijudi. tam si tisti od zgoraj nabirajo moštva. Na takih srečanjih se tudi odloča o vsem. Nekomu narediš uslugo, zapomniš si in poča-kaš. Drugič ti bo moral on držati štango.
(...) Nekateri mislijo. da je pomembno le, da te opazijo oni zgoraj. Spet napaka. Važno je, da se dobro razu-meš z vsemi: s tistimi zgoraj. spodai in s tistimi na tvoji vi-šini. Ce pa ti kdo stopi na pot, ga pohodi. Tako boš dobil ime človeka, s katerim se da gladko voziti. dokler se ti kdo ne zameri. To je sistem.
(...) Če le morem, ne sto-rim nikomur žalega. Poma-gam Ijudem, ki bi bili srečni, če bi me videli mrtvega. Ni-koli nisem sprejel podkup-nine, čeprav bi jo lahko. Vsi drugi jih jemljejo.
(...) Na volitvah sem volil, hodil sem v prvomajski po-vorki. Vpisal sem se v PRON (Patriotsko gibanje za na-rodni preporod). Vse bi za-pravil, če se ne bi. Res je! Ne morem si predstavljati, da bi se to lahko spremenilo. Si Kuron lahko? Naj potem spremeni svet.
(...) Ne bi rekel. da sem se prodal. Že dolgo tega so nas vse prodali Rusom. Vsak de-lavec dela zanje. enako kot jaz. Samo da imam jaz dober položaj in veliko denarja, ve-čina pa trdo dela in dobi ne-kaj fičnikov. Pravzaprav je to trdo delo tudi mit. Končno večina nič ne dela. Najbrž imajo prav, jaz že vem , da se ne bi pretegnil za takšne drobtinice. Ne smejo pa reči, da nimajo drugih možnosti - vsak ima možnost, samo potruditi se mora zase.
(...) V tej državi kar nekaj milijonov ljudi ve, da ne bi veljali nič, če ne bi bilo soci-
POLITIČNO
alizma. V vsakem drugem sistemu bi se znašli čisto na dnu, tukaj pa so na Bog ve kakšnih položajih. Ne mislim samo tičev v partijskih komitejih ali tajni policiji, ali tistih polkovnikov, ki so si sedaj nagrabili nekaj oblasti. Najslabši so mali ljudje, tisti drobni poslovodje. direktorji, nadzorniki. Ti majhni usranci, ki so se nenadoma zna-šli na vrhu družbene lestvice in ne morejo verjeti svoji sreči. Kot blazni se podijo naokrog in se grebejo, da se socializem ne se§uje.
(...) Če bi po kakšnem čudežu Rusi jutri odšli iz Poljske in bi Kuron postal premier. bi se razjokal od sreče. Vem, kaj si ljudje mislijo o meni, ampak nič mi ne morejo očitati. Zanje naredim več, kot bi moral in večkrat sem imel zato težave. Ne bojim se. Znam poskrbeti zase. Vsepovsod bi preži-vel.
(...) Berem podtalni tisk. Večinoma je zelo naiven. Otročje žvenketanje s sab-ljami, ki se nikoli ne obrne v dejanja. Mislim, da podzemlje nima možnosti in da jih nihče ne posluša. Poznam Ijudi. ki imajo stike s podzemljem. Tajna policija jih tudi pozna, nekaterim sem celo poma-gal in si prislužil črno piko. Žal mi je za te ljudi, za take neumnosti si zapravljajo živ-ljenja. Nič ne bodo dosegli. Kuron, Mich-nik ali Watesa, oni imajo vsaj ime na Za-hodu. še v Kremlju vedo zanje. A večina
od njih... Nihče ne ve, kaj počno. Ljudje berejo njihove nepomembne članke in ča-sopise in delajo stvari dalje po starem. Večina jih ne da pol kurca za neodvisnost ali socializem, ljudje se pretepajo za sla-nino, pa je ni dovolj za vse in le redkokdaj lahko pograbiš velik kos zase.
(...) Redno berem Trybuno Ludu in Rzecspolito (režimska časopisa), na televi-ziji gledam poročila. Seveda jim ne verja-mem, moram pa vedeti, kaj pravijo. Redno poslušam BBC iz Londona. Radio Svobodna Evropa pa mi ni všeč, mislim, da je tam preveč propagande. Imam svoje lastne poglede, sam si jih oblikujem.
(...) Ne verjamem v socializem, verja-mem sam vase.
(...) Imel sem priložnost, da bi šel kot delegat na partijski kongres, pa sem se iztnuznil. Nočem iti še više. čeprav bi lahko. Nimam poželenja. da bi postal do-stojanstvenik. Raje tiho opravljam svoje delo. Življenje na vrhu ni zgolj z rožicami postlano; seveda imajo polne žepe, še da-leč jim nisem blizu, lahko pa bi služil kot oni v treh. štirih letih, če bi se potrudil za to.
(...) Oblast me ne zanima. Rad bi samo dobro živel, se zabaval, malo potoval. Tej deieli sploh ne manjka Ijudi, ki so vsekani na oblast. Naj se grebejo zanjo.
(...) Precej ljudi na mojem nivoju, pa
tudi klin ali dva niže na lestvi je šlo na privat, ali pa so si dobili službe kot direk-torji izvozno-uvoznih podjetij. Resno raz-mišljam, da bi storil isto. Prav rad bi šel v takšno firmo. Moje zveze bi mi tam zelo koristile. To je resna možnost, ne bom pa govoril o podrobnostih.
(...) Ne bi rekel, da bo to konec moje kariere. Razmišljal sem o tcni in sem pre-pričan, da se ne bojim možnosti, da bi se vzpel §e više, a v teh časih se ne splača. Kriza bo trajala še dvajset do trideset let, v takšnih časih pa je največ vredno, če dobro živiš. Že sedaj je v tej deželi za denar vse na prodaj.
(...) Najbolj bi me veselilo, če bi lahko šel in živel na deželi na kakšnem čistem in tihem kraju. Če mi ne uspe s tisto zunanje-trgovinsko službo, se bom najbrž odločil za kaj takega in živel kot privatnik od dobič-kov.
(...) To ne bo konec moje kariere, le naslednji korak v življenju. Tu, kjer sem sedaj, sem dosegel vse, kar sem namera-val. Stvari so se spremenile in sedaj se več ne splača hoditi po tej poti. torej si iščem novo. Nikoli nisem služil nikomur in niče-mer. Vse sem naredil zase in za svojo družino. Ni mi žal za teh dcset let. Nisem jih zapravil. Zadovoljen sem s seboj.
prevedel Samo Resnik
POLITIČNO
Dragi Jože Brejc-Javoršek!
Predvsem, zakaj to pismo?
Zaradi Tvojega izziva v Adamovem jabolku, kjer praviš:
»Pisatelj je pozabil (Zupan v Levitanu), da je bilo v ti-stem času, ko je bil on za rešetkami, zaprtih še precej drugih javnih delavcev, poleg tega pa mnogo drugih (razv-pitih) ljudi. Pričevanja vseh teh bivših zapornikov niso in ne bodo ostala zakopana na smetiščih spomina...«
Ker sem eden izmed tistih drugih, mogoče razvpitih, ali samo Ijudi, pa se ne strinjam v celoti z Zupanovim pisa-njem, s Tvojim pa še manj.
Vzpodbudil me je tudi go-vor predsednika predsedstva SRS Frenceta Popita ob 40 letnici odloka SNOS-a o ure-ditvi narodnih sodišč, kjer med drugim pravi:
»Tragično sporočilo teh spodrsljajev, tudi dachau-skega, procesa, je pouk, kam lahko pripelje nezadostno spoštovanje zakonitosti, ki so bile sicer ena temeljnih vred-not NOB in revolucije. Na-čelo, da ne more biti kriv. komur krivda ni dokazana, je bilo sicer v našem sodstvu do-sledno upoštevano vse od za-četkov organiziranega NOB in od kočevskega procesa na-prej«. Tudi sam sem preizku-sil tisto »dosledno upošteVa-nje« načela, da ne more biti kriv, komur krivda ni doka-zana.
K temu pisanju me je še posebej vzpodbudilo vse tisto sklicevanje na »stalinistično sodno prakso, saj druge ni-smo itneli«, »za hiter in neiz-delan sodni postopek« in po-dobno, ko pa berem v Pri-spevkih za zgodovino NOV v Sloveniji v IV. knjigi Me-toda Mikuža na str. 87:
»Na seji IOOF dne 16. ju-nija (1942) so bili zarisani prvi obrisi novega sodstva s tem, da so bila ustanovljena vojaška sodišča z revoluci-onarnim značajem... Zato je izdal štab V. grupe 30. julija (1942) odredbo... obtožnico je moralo poveljstvo bata-ljona pred aretacijo dobro preveriti... Med preiskavo je bilo najstrožje prepovedano vsako mučenje in izsiljevanje. V primeru takšnega ravnanja ne bo štab grupe poznal no-benega usmiljenja.«
Torej smo imeli tudi svojo sodno prakso že od leta 1942, pa tudi sodni postopek, oboje
PRIPRTO PISMO
ZDENKOINIOZE
»Težko nam odpuščajo svoje grehe« (A. London)
PRIPRTO PISMO
nekaterim slovenskim piscem o tistih dogodkih in časih, ko ste bili prebivalci Kazensko poboljševal-nih domov širom slovenske domovine, o čemer ste spregovorili v svojih knjigah: Jožetu BREJCU - Javoršku, Vitomilu ZUPANU, Bo-risu FAKINU - Igorju Torkarju, in Bojanu ŠTIHU.
Pismo naj bo v spomin DIEHLU, OSVALDU, STEPIŠNIKU in drugim ustrelje-nim žrtvam dachauskega, taboriščnih in parata-boriščnih procesov proti nedolžnih španskim bor-cem komunistom, taboriščnikom, partizanom in aktivistom OF»
Tudi KOŠIRJU, neustreljenemu, a vendar iz-ginulemu na Golem otoku, pa tudi tistim, ki pro-cesov sploh niso dočakali.
Tudi onim naj bo v spomin, ki so jih procesi in zapori pripeljali do prezgodnje smrti, kot MR-ZELU in drugim.
Spominjati se moramo tudi drugih žrtev »slo-venjstalinizma«: DOLENJSKIH PARIZAN-SKIH BORCEV, ustreljenih za navidezne »zlo-čine« v prvih dolenjskih partizanskih enotah ter ŠTAJERSKIH PARTIZANOV IN AKTTVI-STOV, ustreljenih zaradi izmišljenega »plavogar-dizma« v pohorskih paitizanskih enotah od 1943 na 1944 leto.
Končno se spomnimo še drugih, prav tako ne-potrebnih žrtev, kot Bogdana HORVATA - Pu-klastega Mihe, Vladimirja KADUNCA - Maksa, pa tudi Jožeta LAMPRETA - partizanskega župnika.
BOG (tisti partizanski Lampretov) NAM BODI MILOSTLJIV!
Zdenko Zavadlav
po nadaljnem razvoju upo-rabljeno na kočevskem pro-cesu leto pozneje. Le kje je bil štab grupe tedaj, ko je poznejši veliki znanstvenik in zaslužni mož, psihiater dr. Kanoni, leta 1948 izvajal na meni elektrošoke, potem, ko nisem hotel priznati gesta-povske in zahodne agenture v CZ v Ljubljani?
In končno tudi zato in v tej obliki, ker nisem pisatelj ali javni delavec, da bi napisal roman, polroman ali spomine ter dopolnil to, kar ste o tem že napisali, kar mogoče še boste ter razširil udeležbo pri tej »zlati dobi slovenskih re-presivnih organov« še na na-vadne pripadnike OF in NOV - netaboriščnike, ne-špance in nepisatelje, ki smo ostali tako pri pisanju kot pri rehabilitaciji pozabljeni.
Tako sem kar zagrabil Tvojo knjigo »Nevarna raz-merja«, ko je izšla. Saj je bila prvi popis, resda skromen in enostranski, tistih kapedejev, pravzaprav bolj metod in vzrokov, kako si vanje »ne kriv ne dolžen« takrat prišel. Kriv pravzaprav le zato, da nisi kot bivši partizan ali levi-čar popolnoma tako mislil ali ravnal, kakor je zahtevala »diktatura proletariata« na oblasti. To je veljalo tako za t.i. taboriščne kot za ostale podobne takratne procese, med katere je spadal proces proti vaši »literarni« trojki, pa tudi moj in mnogi po-dobni, o katerih pa pisatelji ne pišete, ker kot kaže želite ostati skupaj z dachauci eks-kluzivni.
V svoji pravzaprav življe-njepisni knjigi v obliki pisem popisuješ iz kapedejevske dobe predvsem vzroke, ki naj bi po Tvojem pripeljali do ta-kratnega takega ravnanja oblasti, na kateri so bili naši do včerajšnji partizanski soto-variši. Pri tem naštevaš zlasti »neizživeti stalinizem« (zavrt v OF oz. v NOV, a sproščen verjetno, ko smo po osvobo-ditvi začeli »socialistično re-volucijo« in so dotedanji so-tovariši postali sovražniki). Ugotavljaš. da je iz tega izvi-rajoče »iskanje sovražnikov« bilo prav primerno za uslugo Stalinu, ki je v tedanjih pisa-njih take sovražnike zahteval v naših prilikah, pa smo jih pač ustvarili. Jasno, da so-vražnik ni mogel biti moralno neoporečen državljan, zato ga je bilo potrebno najprej
I
I 1
POLITIČNO
l
I
»moralno oblatiti«, po Tvojem s »klasič-nimi metodami«, znanimi že v najstarejših civilizacijah.
Tako naj bi se vse začelo. Končalo pa naj bi se s priznanjem napak v pravosodju in zakonodaji, kar je vladajoča »diktatura proletar-iata« opravila na IV. plenumu CK KPJ junija 1: 1951 (Izgleda pa, da to »kesa-nje« ni povsem preprečilo gojenja neizži-vetega stalinizma ali bolje slovenjstali-nizma. Pučnikov primer po metodah kar spada v to obdobje, pa tudi Kocbekov »literarni« primer. Če Kocbek ne bil bil soustvarjalec OF in podpisnik dolomitske izjave ter nekaj časa nam nujni del »dikta-ture proletariata« v tedanjem času, bi prav tako končal z lepim procesom kot kak agent Vatikana, ki je bil prav tak^at vsega kriv. Seveda se Ti s tem zadnjim ne stri-njaš).
Ta Tvoja razlaga o vzrokih ravnanja oblasti pn vašem procesu in seveda tudi pri vseh tedanjih procesih, ker vaš ni bil edini in ne prvi ne zadnji, je resda razumljiva. logična, dialektična in še kaj zraven. Vse je jasno za ravnanje oblasti. Vendar pa ni vse jasno za tedanje kapedejevce, vključno z menoj. Iz neznanega nagiba sem v knjigi iskal. kje je spredaj ali zadaj napisano, kdo je dotiral izdajo knjige. Pričakoval sem napis »republiški sekretariat za notranje zadeve«. Oprosti tej moji trditvi. Nagib je bil podzavesten, verjetno zaradi Tvoje ra-zlage zadeve.
V knjigi je tudi mnogo napisanega oTvojih kompanjonih Zupanu in Pirjevcu. O Vitomilu, ki sem ga tudi sam doživljal v kapedejih, so najina mnenja deljena, o Ahacu pa niti ne toliko. Kot sem že Stihu napisal, sam razlikujem dva Pirjevca. Eden je tovariš Ahac, drugi pa gospod profesor Pirjevec. Tisti prvi je po mojem iz razlogov, navedenih v pismu Štihu, eden prvih, če že ne prvi slovenjstalinist in to precej pred vojvodsko dobo leta 1942 na osvobojenem ozemlju na Dolenjskem. Kot kaže, je že leta 1941 vložil večji del svojih partizanskih prizadevanj v dokazovanje krivde nekrivim, predvsem partizanom in OF-arjem ter navideznim razrednim so-vražnikom, kar je značilno za staliniste. To svojo prakso je skupaj s pošiljanjem v 13. bataljon v okviru možnosti prenašal s seboj z Dolenjske na Primorsko in Koroško.
O Vitomilu pa misliva vsak drugače. Tudi potetn, ko sem prebral Tvoje Ada-movo jabolko. Tista Tvoja trditev o Levi-tanu, da je Vitomilovo sporočilo obvešče-valnim službam vsega sveta o položaju v naših zaporih v letih po informbiroju, je čista neumnost, nevredna Tvojega inte-lekta. Vkolikor seveda tudi na Adamovem jabolku ni potreben napis »dotacijo nudil RSNZ«??? Pred Zupanovim Levitanom je mnogo kapedejevcev odšlo na zahod ter tam pristalo na raznoraznih informativnih položajih, kjer so imeli marsikaj povedati o svojih doživetjih v slovenjstalinizmu, nje-govih metodah in nosilcih. Ni bilo po-trebno čakati na Levitana. Tu govori Tvoje sovraštvo. Resda pa je Levitan eno-plastna knjiga, prav po Zupanovo provo-kativna kot njegove ostale knjige in tak je
tudi sam. Popis ostaja predvsem na »uro-genitalnem« novoju, kar pa je itak 7upa-nova specialiteta s primerno mero iuinoh-vale, seveda. Vendar je ta opisana plast tedaj res obstojala poleg vsega drugega v teh naših kapedejih, verjetno pa obstoja v takem času in na takih krajih povsod po svetu, ko človeka načrtno posiljujejo ter razvrednotujejo ter vzbujajo v njem naj-nižje instinkte tudi v samoobrambi. Ver-jetno se to dogaja v neki meri v vseh podobnih institucijah, internatih, kasarnah in zaporih. Saj dobro vemo, kako se obna-šajo drugače zelo razumne podgane, ko povečajo njihovo gostoto v prostoru! Ne-kaj nemoralnega in nenaravnega je bilo v vsakem izmed nas v takratnih pogojih, seveda tudi v Zupanu, pa v Tebi in meni.
Vendar pa je Zupan skoraj popolnoma pozabil v svojem Levitanu na vse ostale plasti, predvsem na t.i. kulturno delo in življenje, ki ga Ti iz svojega, moram reči v kapedeju priviligiranega, stališča prece-njuješ, zlasti s pripisovanjem izven kape-dejevskega pomena. Tudi Vitomil je sode-loval pri tem kulturniškem delu. vsaj v ka-pedeju na severu. Toda o tem še posebej.
Tudi tista misel v Adamovem jabolku »o zaporih, ki so bili takšni, kot so morali biti v tedanji ogroženosti države«, je precej oporečna, sicer pa v stilu »RSNZ«! Pu-stimo pri tem ob strani mnenje tistih, ki so izkusili Goli otok, ostanimo pri »kapede-jevcih«. Kaj bi rekli o primernih zaporih za prestajanje kazni tisti partizanski in levi obsojenci, ki so nekaj časa prestajali kazen v kletni luknji v KPD-ju na Miklošičevi v temi, vlagi, ob pomanjkanju vode, ne-redni mrzli in presoljeni hrani, maltretirani od paznikov, vse zato, ker so imeli parti-zanske in levičarske pripombe na prestaja-nje kazni, vse eno nadstropje nižje, kjer si se Ti šel šefovstvo kulture s »humanizacijo zaporov« in »prvo obliko osvobajanja«. Pa tudi tisti protipartizanski in desni obso-jenci v posebnem traktu v KPD-ju v Mari-boru, pozimi brez oken in pomanjkljivo oblečeni, kjer so jih že obsojene prevzga-jali za »OF« (tisto po osvoboditvi). Ver-jetno bi bili oboji drugačnega mnenja o primernih zaporih!
Pa še o kulturnem življenju in kulturnih delavcih, obsojencih v kapedejih, ne samo v priviligiranem kapedeju na Miklošičevi, kjer si Ti vodil kulturo, ampak tudi v dru-gih kapedejih, tako Mariboru kot Škofji Loki in ostalih.
Resda je bilo kulturno udejstvovanje v kapedejih humanizacija zaporov in prva oblika osvobajanja, resda je v okviru tega udejstvovanja s strani obsojencev potekalo stalno izsiljevanje udbovske oblasti v zapo-
oOOO
rih za večje pravice obsojencev. Vendar je to kulturno udejstvovanje imelo tudi drugo plat. Obsojencem je bilo dano kot kost od same modre UDBE, v okviru tega udej-stvovanja pa se je ohranjeval »razredni mir« v kapedejih in se usmerjalo udejstvo-vanje obsojencev v oblasti primerne »mirne vode«. Razumniki so bili umsko in drugače angažirani z organizacijo kulture, delovni razred pa je dobil svoje igre. Pri tem so dobili svoje tudi tisti iz Levitanove plasti, ki bi drugače lahko počeli neprijet-nosti za kapedejevsko oblast, ki je tiho tolerirala kakršnokoli »spolno« udejstvo-vanje in »alkoholizem«. kar je potekalo predvsem na dnu kulturnega udejstvova-nja, ki je za to nudilo prostor, čas in sred-stva, ter omogočalo potrebne komunika-cije. Pri tem se je oblast vmešala le toliko in takrat, da je ohranila svojo moralno vzvišenost i\ad obsojenci.
Tako Tvoje kot Zupanovo prikazovanje kulturnega udejstvovanja v zaporih je eno-stransko in pomanjkljivo. To še za konec!
Pa brez zamere za moje nepisateljsko mnenje, moj ex kulturniški šef na Mikloši-čevi!
S kapedejevsko kulturniškim pozdra-vom                  Tvoj ex pomočnik Zdenko
kdaj: v sredo, 18. oktobra ob 21. uri
kje: B-51, bunker, klub in galerija na Gerbičevi 51-a
špilajo: Dirty Noises
razstavlja: Dominik Šotar
filmi: Humphrey Bogart
pridemo vsi - pridite še vi!
POLITIČNO
STANE KOS
STALINISTIČNA
REVOLUCIJA NA
SLOVENSKEM 1941-1945
1.DEL
KORENINE KATASTROFE
VOS LIKVIDIRA NASPROTNIKE REVOLUCIJE
IOOF in Glavno poveljstvo POS sta dala v zgodnji pomladi 1942 tale ustni ukaz: »Med Ijudstvom si moramo pridobiti ugled in ljudstvo mora imeti pred nami strah. Zato moramo takoj počistiti z vsem, kar ni z zami. Tudi če je en sam član družine proti nam ali je kaj zakrivil proti našim postavam, je treba brezpogojno lik-vidirati vso družino«66.
Teh načel se je partija držala že poleti 1941. V ta namen je v avgustu ustanovila Varnostno in obveščevalno službo (VOS). »Varnostne grupe«, ki so jih začeli fomi-rati v Ljubljani in po drugih večjih krajih, so štele po pet »varnostnikov«. Po deželi so opravljali likvidacije najprej domači te-renci, kasneje člani Narodne zaščite, končno vosovci, ki so bili med partizani.
Partija je uvrstila v seznam tistih, ki jih je treba likvidirati, vplivne rojake, za ka-tere je vedela, da niso idejno z njo in da utegnejo organizirati osvobodilni bolj zu-naj nje ali celo proti njej. Na smrt obsojeni so le v prav redkih primčrih dobilii pred likvidacijo pismeni »odlok obsodbe poseb-nega ljudskega sodišča«. Od vseh žrtev v Ljubljani, na katere je VOS naredila atentat, je le enega prej aretirala, da bi lahko uporabila »procesualne predpise«. Likvidirani so bili v največ primerih razgla-šeni za narodne izdajalce šele po umoru. Na deželi je partija pomorila na stotine najboljših Slovencev.
Zelo zgovorno je dejstvo, da ni VOS niti enkrat poskušala narediti atentata na kakšno vidnejšo okupatorjevo osebnost. Pa šeto, da niso Italijani v Ljubljani nobe-nega atentata preprečili ali kasneje anten-tatorja odkrili, čeprav so ti likvidirali svoje rojake pri belem dnevu. Slovensko časo-pisje je smelo atentate omenjati največ z nekaj vrsticami (do dec. 1941). Ta dej-stva je režimski tisk po vojni vsaj delno pojasnil- zapisal je, da je VOS »s svojimi nitmi segla tudi v štab 11. italijanskega korpusa«67.
Partija je v Ljubljani obsodila na smrt 49 Slovencev (do okt. 1942)68. Le izjemoma so bili med temi okupatorjevi konfidentje, pa še od teh največ partizanski dezerterji.
Naj navedemo nekaj vosovskih likvida-cij, ki so slovensko demokratsko javnost najbolj razburile:
<* To je povedal bivši komandant partizanskega ba-taljona Janez Marn-Črtomir (gl. Cb, 68).
-  4. dec. 1941 so na Vodnikovi cesti (vedno pišemo krajevna in cestna imena, kot so veljala v času dogajanja) ustrelili ing. Fanouša Emmerja. Ta mladi Iiberalec je  z  nekaterimi  bivšimi  oficirji  navezal stike s Slovenskim narodnim gibanjem, skupino mladih katoliških študentov okrog duhovnika in urednika Franceta Glavača. Skupaj z njim je začel organizirati prvo Mihajlovičevo vojaško ilegalo, ki se je ne-uradno imenovala Slovenski četniki. Em-mer je bil med prvimi, ki so prepoznali partijske voditelje revolucije. Ustrelil ga je Edo Brajnik, kasnejši »narodni heroj«.
-  11. dec.  1941 so v D. M. v Polju ustrelili  vidnega socialdemokrata Vinka Urankarja, predstavnika metalurškega sin-dikata, ker je odklanjal OF.
-  20.  feb.   1942 so v Tavčarjevi ulici ustrelili predsednika Zveze industrialcev Avgusta Praprotnika, enega vrhov liberal-cev. On je po prvih vosovskih likvidacijah predlagal šefu ljubljanske policije Hacinu ustanovitev mestne straže. Praprotniku so dali Italijani za osebno stražo človeka, ki je bil pristaš OF; tako je lahko pomagal pri-praviti atentat nanj69.
-  16. mar. so med belgijsko vojašnico in Šmartinsko cesto ustrelili študenta Franca Župca, člana Straže in direktorija OUL.
-  19. mar. so v Streliški ulici ustrelili študenta   Jaroslava   Kiklja,   predsednika študentske KA in člana OUL.
-  26. maja so v Streliški ulici ustrelili prof.   Lamberta   Ehrlicha   in   njegovega spremljevalca študenta Viktorja  Rojica. Ehrlich je bil duhovni vodja Straže. Odkri-val je partijsko naravo OF in obsojal njen teror. Študenta Rojica so ustrelili po po-moti: mislili so, da je to Ciril Žebot, kar so tudi zapisali v Slovenskem poročevalcu, še isti dan pa v novi izdaji istega lista pomoto popravili in ustreljenega Rojca očrnili kot narodnega izdajalca.
-  26. maja so v Vzajemni zavarovalnici težko ranili njenega visokega uradnika Iva Peršuha, poveljnika Slovenske legije za Ljubljano in nienega zastopnika v Novako-vem štabu. Cez dva dni je v sanatoriju umrl.
-  25. avg. so ustrelili uradnika na bano-vini  in  upravitelja Rokodelskega doma Fortunata Majdiča, Peršuhovega nasled-nika pri vodstvu Slovenske Hge.
-  8. okt. so težko ranili uradnika ljub-ljanske policije Kazimirja Kukoviča, biv-šega policijskega komisarja in tedanjega sodelavca obveščevalnega urada pri Nova-kovem štabu. Pri pripravi atentata je po-magal podšef policije Kantč, član VOSa.
Kukovič je čez tri dni umrl.
- 13. okt. so vosovski atentati dosegli višek: njihova žrtev je postal bivši ban dravske banovine dr. Marko Natlačen. Stanoval je na tedanji Ciril-Metodovi ulici, nasproti poljanske gimnazije, ki so jo Itali-jani spremenili v vojašnico. Vosovski likvi-dator je prišel zgodaj dopoldne k njemu, preoblečen v duhovnika. Predstavil se je kot kaplan dekana Tomažiča iz Trebnjega, češ da prinaša njegovo pismeno prošnjo za pomoč proti partizanom. Medtem ko je Natlačen bral »dekanovo« pismo, ga je vosovec ustrelil. Atentatorju je kljub temu, da se je z njim spoprijel Natlačenov sin Marko, uspelo uiti. Natlačenova so-proga je klicala na pomoč, pa italijanska karabinjerska straža pred vojašnico na na-sprotni strani ulice svoje posadke ni alar-mirala.
67  Mikuž, NOB I. 206.
68  Po režimskih virih (Ljvil I. 283-189; II. 476-493; III, 482^86) navajamo nekatere atentate VOSa:
- Ponesrečeni atentat na Žnidaršiča, Gartringerja, Debeljaka (22. jul. 1941) pod Šmarno goro.
-  Ponesrečni atentat na Jožeta Broliha (30. jul.) na Ježici.
-  Ustrelitev neimenovanega (1. avg.) v Šiški v Lj.
-  Ustrelitev neimenovanega (6.  avg.) na Brdu pri Ljubljani.
-  Ustrelitev orožnika Jožefa Sušnika (18. avg.) v D. M. v Polju.
-  Obstrelitev Vladimirja Kavčiča (10. sept.) v Linhar-tovi ulici v Lj.
-  Ustrelitev Alojzija Notarja (1. okt.) za Bežigradom vLj.
-  Ponesrečeni atentat na gen. Rupnika (1. okt.) na Tržaški cesti v Lj. Pri tem je bil Rupnik ranjen.
-  Ponesrečeni atentat na šefa ljubljanske policije Ha-cina (13. okt.) v Lj. Hacin je bil ranjen.
-  Ustrelitev Jerneja Chiodija (14. okt.) v Vevčah.
-  Poskus umora Alojzija Reja (14. okt.) v D.  M. v Polju.
-  Ustrelitev Viharjeve družine na Verdu.
-  Obstrelitev Viktorja Šumija (26. okt.) v Vevčah.
-  Obstrelitev Jakoba Medveda (12. nov.) na Vodhi-kovi cesti v Lj.
-  Obstrelitev Ivana Šlegla (13. nov.) v Šiški.
-  Ustrelitev policijskega stražnika Koželja (19. nov.) vLj.
-  Ustrelitev Jožefa Karela (19. nov.) v Livarski ulici vLj.
-  Težka ranitev bivSega stražnika Jožefa Krabitza (24. nov.) v Lj.
-  Ustrelitev direktorja Kemične tovarne Valenčaka (5. dec.) v Mostah v Lj.
-  Ustrelitev bivših aktivistov OF Ludvika in Cvetka Hvastja (30. dec.) na Ježici.
-  Ustrelitev vidnejšega člana Slovenske legije Toneta Martinjaka (3. jan. 1942) v Lj.
-  Ustrelitev višjega policijskega uradnika Ivana Polaka (5. jan.) v Tivoliju v Lj.
-  Ustrelitev Jožefa Špicarja in težja ranitev Svojmirja Ronerja, bivših aktivistov OF, (18. jan.) v Trnovem vLj.
-  Ustrelitev Antona Jezerška (18. jan.) v Lj.
-  Ustrelitev Franca Rožiča (28. jan.) v Šiški v Lj.
-  Ustrelitev Janeza Leniča (28. jan.) Pod gradom v Lj.
-  Ustrelitev Zvonka Pliveriča (1. feb.) na Večni poti vLj.
-  Ustrelitev partizanskega dezerterja Alfonza Jager-mana (4. feb.) v Pokopališki ulici v Lj.
-  Ustrelitev Ceglarja (13. febr.) za Bellvuejem v Lj.
-  Ustrelitev partizanskcga dezerterja Ivana Šušteršiča (18. feb.) v Mostah v Lj.
-  Ustrelitev partizanskega dezerterja Alojzija Žaklja z Vrhovcev (20. feb.).
-  Ustrelitev Branke Gregorič (21. feb.) iz Zg. Kašlja.
-  Poskus atentata na vodiJnega člana študentske OUL Lončariča (20. mar.) v Lj.
-  Ustrelitev Ivane in Janeza Urbanca (25. mar.) iz Sostrega.
-  Ranitev šefa obveščevalne službe Novakovega štaba Marjana Strniše (20. avg.).
69     Gl. Franček Saje, Belogardizem. 2. izd., Ljub-ljana, 22. 4.
POLITIČNO
Natlačenov pogreb, ki ga je vodil škof Rožman, je spravil Ljubljano pokonci. Udeležile so se ga velike množice, kljub temu da so na važnih cestnih križiščih stali partijski vohuni in pogrebce zapisovali.
Kot represalijo za ta umor so Italijani ustrelili isti dan proti večeru ob zidu na-sproti Natlačenove vile 24 talcev, čeprav je Natlačenova vdova Italijane prosila, naj jih ne. Tedaj se je prvikrat zgodilo, da je bil med ustreljenimi talci večji del komuni-stov. To je partijo preplašilo. Prav zaradi tega je bil atentat na Natlačena zadnji vo-sovski umor v Ljubljani.
Vosovski likvidatorji so do konca 1941 likvidirali vsega skupaj okrog 100 Sloven-cev. Kidrič je zapisal: »Moralno politič-nemu pritisku vsenarodne osvobodilne borbe se priključuje še narodnopsvobo-dilni teror Varnostne obveščevalne službe, ki likvidira narodne izdajalce ob belem dnevu, rešuje žrtve iz okupatorjevih ječ in tako preprečuje razširitev narodnega izdaj-stva«70. Kidrič sam je tako priznal vosovski teror, ki je bil v resnici uničevanje naroda.
»Narodnoosvobodilni« teror je svoj po-sel opravljal temeljito: dežela je pred njim trepetala. Po vaseh, kjer ni bilo italijanskih posadk, so ponoči gospodarili terenci, Na-rodna zaščita in partizani. Izsiljevali so denar, živež, obleko, in pobijali. Česar niso ponoči opravili oni, so čez dan dopol-nili Italijani.
KPS se je znala znebiti tudi tistih svojih sopotnikov, ki ji niso bili všeč. Eden od načinov je bil ta, da je te sopotnike nazna-njala okupatorju.
Tak je bil primer dr. Aleša Stanovnika, ki so ga Italijani ustrelili v Gramozni jami v Ljubljani kot talca za umor dr. Ehrlicha. Kot krščanski socialist se je bil vključij v OF. Kasneje se je začel zavzemati za ustanovitev nekomunističnih partizanov. Partija ga je zato izdala Italijanom.
Obstaja sum, da je partija izdala Italija-nom celo partizanskega komandanta Krimskega bataljona Ljuba Šercerja. Po končani italijanski krimski ofenzivi je pri-šel Šercer v Ljubljano (v začetku nov. 1941: po režimski verziji po navodila za nadaljnji boj, po vseh verjetnih znakih pa zato, da bi se povezal z oficirsko skupino maj. Novaka, saj je bil v kraljevi vojski aktivni oficir. Italijanom ga je izdal »mi-hajlovicesko orientirani oficir«, ki pa je bil v resnici vosovec71.
Partijski sekretar Leskošek je zapisal (sredi maja 1942): »Belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli likvidacije večjega obsega, ki stremijo že k iztrebitvi«72.
70 Ljvil II, 21.
71  GI. Duhovno življenje, Buenos Aires, jun. 1979, 351.
72  Dok II, 76. - »Tako je patrulja Jeseniške čete 17. aprila 1942 ustrelila jeseniškega. župana (Karla Luck-manna - op. pisca) in še nekega drugega... Okupator-ske oblasti so iz maščevanja ustrelile 50 talcev in izg-nale 50 družin z območja Jesenic, Javornika in Koroške Bele« (NOV, 245).
HUDA ZIMA 1941742
Pozimi 1941 je doživela KPJ skupaj s partizani hude udarce. Kralj Peter II. je imenoval Mihajlovica za poveljnika vseh uporniških oboroženih gibanj v okupirani Jugoslaviji (16. nov.). Zato je Mihajlovič zahteval tudi od partizanov, da se mu po-drede in da začasno prenehajo z napadi na okupatorja: s tem bodo prihranjene stra-hotne žrtve nemških represalij, kot so bile v Kragujevcu in Kraljevu. Ker se komuni-sti Mihajlovičevi zahtevi niso vdali. jih je ta razglasil za izdajalce. KPJ pa je proglasila za izdajalca Mihajlovica. Drug drugemu sta napovedala oborožen boj, začela se je državljanska vojna.
Mihajlovic je sporočil kralju v Londonu, da je Srbija očiščena komunističnih parti-zanov (1. dec. 1941). Zato ga je kralj povi-šal v generala (jan. 1942). Tudi vladi Ve-like Britanije in ZDA sta ga priznali za voditelja vsega odpora na ozemlju Jugosla-vije in mu začeli pošiljati vojaško pomoč.
O klavrnih umikih partizanov v bosan-ske gore je partijska propaganda v Ljub-ljani molčala. Kljub temu so te vcsti v Slo-venijo prodrle in navdušenje za partizan-stvo je jelo plahneti. Zaradi preloma med Mihajlovičem in Titom se je nacionali-stična liberalna skupina Stare in Mlade pravde v Sloveniji odcepila od OF.
Zima 1941/42 je bila klimatično zelo huda. Po Ijubljanski pokrajini razbiti parti-zani so se poskrili v Ljubljani, prav redki so se zakamuflirali v gozdna taborišča pod Krimom. nekateri celo za ljubljanskim Go-lovcem. Na Gorenjskem je bilo po neuspe-lih bojih v bohinjskem kotu in po spopadu z Nemci v Dražgošah partizanstvo zelo oslabljeno. Na Štajerskem so Nemci upor-niške kadre malodane uničili. Od decem-bra 1941 pa do februarja 1942 o partizan-skih vojaških enotah skoraj ni mogoče go-voriti.
Na Pugledu pri Lipoglavu je zbral nekaj partizanov španski borec Franc Rozman-Stane. Tam so bili od okupatorjev »ma-lone vso zimo nemoteni, in to kljub temu, da je Pugled v neposredni bližini Ljub-ljane«73. Na novo se ie začel formirati nek-danji Krimski bataljon. Njegov komisar je postal Dušan Pirjevec-Ahac. V začetku fe-bruarja so Italijani bataljon razbili. Pri Dvoru na Dolenjskem se je jela okrog treh preživelih partizanov uničene Belokranj-ske čete zbirati skupina partizanov, ki pa je ostala nepomembna.
Tudi na Gorenjskem je morala partija s formiranjem partizanstva začeti znova. Pri tem je naletela na neprimerno večje težave kot v ljubljanski pokrajini. Brž ko sta nemška policija in orožništvo zaslutila kakšno partizansko skupinico, sta jo pre-ganjala do uničenja, obenem se pa mašče-vala nad civilnim prebivalstvom. Nemci so zato, da bi preprečili odhod fantov in mož v partizane, začeli mobilizirati po Gorenj-skem letnika 1923 in 1924 za v nemško vojsko   in   delovno   službo   (okt.   1942).
Nadaljevanje
Mikuž, NOB I, 271.
KULTURA
Toliko o izboru na splošno, kar pa se tiče slovenskih fil-mov, so nam povedali, da Kavarna Astoria ni uvrščena v spored, ker je že bila v Ljubljani na rednem pred-vajanju, druga dva - Reming-ton in Coprnica Zofka pa sta bila tik na tem, da ju začnejo v Ljubljani premierno prika-zovati. Zdaj je to že za nami, Remington se je odvrtel v kinu Vič, premiera Copr-nice Zofke pa je bila 5. okto-bra v kinu Komuna. Tako je problematična pravzaprav le Kavarna Astoria, saj jo je očitno hotel še kdo videti (ti-sti, ki so jo zamudili spomladi
-  glej Delo, Pisma bralcev), še posebej zato, ker se po-naša z dvema velikima nagra-dama iz Pulja, kar je ned-vomno velik uspeh.
Videli smo torej osem fil-mov. To so: Ženska v pokra-jini (Žena s krajolikom), Mož, ki je Ijubil pogrebe (Čovjek, koji je volio spro-vode), Zbirni center (Sabirni centar), Lizun (Poltron), Hamburg Altona, Kuduz, Krvosesi (Krvopijci) in Hudi-čev raj (Davolji raj/That Sum-mer of White Roses). Tudi brez zapletov ni šlo. Kopija filma Zbirni center ni pravo-časno prispela v Ljubljano in zato je bil ta film šele tretji na vrsti, čeprav bi moral začeti prireditev. Gledalci so dva dni spraševali po njem in ra-zočarani odhajali, ko so izve-deli, da ga ni in se tretji dan, ko je le bil na sporedu, niso ¦ pojavili. Lahko bi rekli, zelo značilno.
Lotimo se torej bistvenega
- filmov samih. Ženska v po-krajini že pokojnega režiserja Ivice Matiča je pravzaprav te-levizijski film ali še bolje TV drama iz leta 1975. Producent se je odločil, da delo preslika na filmski trak in ga 14 let pozneje pošlje v boj za na-grade.   Vzrok?   V  času  na-stanka baje ni imel nobenih možnosti. Dejstvo pa je, da jih tudi danes nima. Govo-rimo   seveda   o   gledanosti. Gre namreč za poetičen film počasnega tempa, zelo lepo slikano fresko o usodi umet-niške duše (slikarja naivca, si-cer logarja v bosanskih, od boga pozabljenih hribih), ki tragično  konča  in  tak  film zahteva občutljivega, dovzet-nega   gledalca,   kakršne   pa lahko pri nas iščemo z lučjo pri belem dnevu. Pri filmih takšnega    tipa    celo    naša
ALIJE SPLOH BILA PULA
PO PULI 89
Z.ilaznik
Tradicionalni filmski cvetober puljskega festivala je v Ljubljani letos potekal od 19. do 26. septembra - Osem novih jugoslovanskih filmov tokrat prvič v dvorani Kinoteke - Dosedanja praksa spreme-njena ali brez slovenskih filmov - Zdravko Barišič se predstavi - V povprečju solidni izdelki - Obisk predstav zelo slab!
Kot že rečeno, je bilo tokrat drugače. Slovenskih filmov sploh ni bilo na programu, in tudi vseh nagrajenih filmov nismo videli. Ljubljanski kinema-tografi so svoj izfror razložili takole: »Izbor iz letoš-njega arzenala puljskih (torej domačih) filmov ni naključen, ravno obratno: je stvar trdih kriterijev (tako arty kot samih produkcijskih elementov; predvsem smo se izogibali okornosti in pretirani neekscesnosti filmov). Tako letos prvič v dvorani Kinoteke Ljubljanskih kinematografov predstav-Ijamo - vsaj po našem mnenju - dober in zaokrozen, precej vesel program Pula po Puli. In pri tem raču-namo, da bodo ti filmi tudi stvar Zgodovine, ne pa samo enkratnega obiska v naših dvoranah.«
uradna kritika zna udariti mimo. Nedvomna mojstro-vina Vatroslava Mimice Kaja, ubil te bom (stilsko zelo podobna Ženski v po-krajini) je bila pred mnogimi leti povsem odrinjena in cce-njevalci so bili v odklonilnosti enotni.
Povedati je treba, da ko-pija filma, ki je bil na ogled, ne zasluži pozitivne ocene (zrnata slika, ogabno slab zvok), kar seveda filmu ni v pomoč. Kljub težavam pri gledanju, pa se iz izdelka da razbrati odlično opravljeno delo snemalca Karpa Go-dine, premišljeno režijo in dobro podane vloge Stoleta Arandeloviča, Božidarke Frajt, Uroša Kravljače in Za-ima Muzaferije.
Zagrebški režiser Zoran Tadič (Ritem zločina, Tretji ključ, Obsojeni) se je tokrat predstavil s filmom Mož, ki je Ijubil pogrebe. Nadaljuje s svojo opredelitvijo, saj je film nekakšna psihološka kri-minalka. Film z zapletom a" la Agatha Christie slika življe-nje v malem hrvaškem kraju, še posebej pa spremlja dolgo-časen vsakdanjik glavnega ju-naka, knjižničarja v tem kraju. V tem miraem okolju, kjer so glavna atrakcija po-grebi, ki se jih junak redno udeležuje, se začno vrstiti ne-pojasnjene smrti - umori. Re-žiser v počasnem ritmu vodi gledalca skozi štorijo. Na koncu se skrivnosti junakov in uganka, kdo je morilec, ra-zrešijo, kot se za take filme spodobi. Kaj več o zgodbi ne smemo izdati, saj bi more-bitne gledalce prikrajšali za filmski užitek.
Čeprav je ta, peti Tadičev film nekje na nivoju jugoslo-vanskega filma, torej kar soli-den in gledljiv izdelek, pa je za ljubitelje lahko določeno razočaranje. Tadič je znal biti že mnogo boljši in bolj pre-pričljiv. Film je posnet po scenariju Dubravka Jelačiča-Bužimskega, torej je začasno prekinjeno prejšnje uspešno sodelovanje tandema Tadid (režija) - Pavličič (scenarij). Opozoriti velja na dobro glasbo Braneta Živkoviča, dobri vlogi Fabijana Šovago-viča in Ivice Vidoviča, še naj-bolj pa navduši drobna epi-zoda Božidarke Frajt. Sicer pa so igralci tokrat presenet-Ijivo okorni in nenaravni.
KULTURA
Trije uradno najboljši
Velike arene za film so letos osvojili (po vrsti, torej 1., 2. in 3.) Zbirni center, Ku-duz in Hamburg Altona. Pri prvem so se zbrali sami Mojstri, mojstri našega filma in zato je končni izdelek pravzaprav le lo-gična posledica. Scenarij je po lastnem gle-dališkem delu napisal Dušan Kovačevič (Posebni postopek, Kdo neki tam poje, Maratonci tečejo častni krog, Balkanski špijon), glasbo je prispeval Zoran Simja-novič (Se spominjaš Dolly Bell?, Oče na službenem potovanju, Petrijin venec, Že videno, in še in še), režiral pa je Goran Markovič (Posebna vzgoja, Variola vera, Tajvanska kanasta, Že videno...). Do-dajmo še Tomislava Pinterja kot direktorja fotografije in plejado naših odličnih igral-cev (vsekakor je treba izpostaviti Radeta Markoviča, Dragana Nikoliča, Bogdana Dikliča, Danila Stojkoviča in Mirjano Ka-ranovič), da o nekaterih naturščkih niti ne govorimo, in rezultat je zelo dober film. Po vsem videnem lahko rečemo, da je Zbirni center daleč najboljši filtn letošnje produkcije. V vseh elementih prav never-jetno izstopa od ostalega, kar smo videli, je dobesedno razred zase, a kljub temu ni velik film, ni mojstrovina kalibra naših največjih dosežkov kot so Tri, Zbiralci perja, Jutro... ali kar Kdo neki tam poje in Se spominjaš Dolly Bell?. Podpisnik teh vrstic ga uvršča nekje ob bok filmu Oče na službenem potovanju.
Smešen in žalosten obenem, prava tragi-komedija, je Zbirni center res dobro reži-ran film. V mnogih elementih spominja na Šijanove filme, ob že naštetem pa so atrak-cija predvsem motivi iz starogrške mitolo-gije (prehod-pot iz tega na oni svet) in dogodivščine junakov na tej poti. Prava mala zgodovina človeštva, saj nič hudega sluteči srečajo Kristusa, devico Orleansko, Turke na pohodu, Hitlerjev štab, Stalina in seveda brodnika na reki mrtvih. Goran Markovič je bil na začetku svoje poti prav-zaprav najbolj odrinjen med generacijo na-ših režiserjev s praške FAMU (Grlič, Ka-ranovič, Paskaljevič...), kot kažejo zadnja leta, pa vse bolj postaja prvo ime te ekipe.
Kuduz je režijski prvenec Ademirja Ke-noviča, nastal pa je po scenariju Abdulaha Sidrana (prva dva filma E. Kusturice). Pri-poveduje o življenjski drami Bečirja Ku-duza, ki se po vrnitvi iz zapora (tam je bil zaradi streljanja na miličnika) želi vključiti v normalno življenje. Bolj na silo se poroči z mlado Rasemo, ki že ima hčerko. Ne-mirna žena želi delati, biti med ljudmi. Zaposli se kot natakarica in večino časa preživi doma. Sanja o morju, begu iz pro-vince in se zaplete z občinskim funkcionar-jem. Kuduz jo prepričuje in prosi, naj se vrne in skrbi za dom in otroka, a njuna ločitev je že na pomolu. V navalu ljubo-sumnosti in razočaranja jo ubije. Začne se drama bega in preganjanja, Kuduz postane pravi hajduk. Uspe mu ubiti še ženinega Ijubimca, a končno le pade policiji v roke. Obsojen je in konča tam, kjer je začel.
Gledalce čaka presenečenje na koncu filma. Izvejo, da gre pravzaprav za filmsko
upodobljeno resnično zgodbo. Neslavni filmski junak Kuduz je Junuz Kečo, ki v fočanskih zaporih preživlja svojo 15-letno kazen. Leta 2001, ko mu kazen po-teče, bo star 58 let.
Hamburg Altona je pravzaprav omnibus treh avtorjev, a zaradi povezanega scena-rija sploh ne učinkuje tako. Režirali so ga Vedran Mihletič, Mladen Mitrovič in Dra-gutin Krencer po scenariju prvega in sled-njega. Vsi so debitanti. Tri zgodbe, tri usode treh prestopnikov iz različnih okolij, ki skupaj pobegnejo iz zapora in načrtujejo skupen prebeg v »obljubljen« kraj iz na-slova. Pred tem pa mora še vsak kaj posto-riti doma - na Reki, v bosanskih hribih in v Beogradu. Obračunavanje z nasprotniki, revščina in s tem povezano žeparjenje, nasploh pa ujetost v tak način življenja, se slabo konča. Prva dva ujamejo, tretji pa si na zagrebškem kolodvoru, ko vidi, da je sam, premisli in se prostovoljno pridruži kolegoma. A v glavi in žepu že ima nov cilj (v katerega ga prepriča še sveža ljubica, morda kdaj velika ljubezen) - Brazilijo!
Presenečenja vseh vrst
Pravo neprijetno presenečenje je pripra-vil film Lizun in to predvsem z uvrstitvijo v to manifestacijo. Film je res slab in toliko pod nivojem ostalih sedmih del, da je kar težko verjeti, da je iz istega kotla (YU filma tega leta). Morda ga lahko vzamemo za protiutež, kot predstavnika vsega osta-lega, narejenega v tem letu, kar pomeni, da je vse drugo res zanič. Ta satirična komedija iz našega vsakdana, zgodba o na-šem socializmu in ljudeh v njem, naj bi nasmejala gledalce, a jih bo prej spravila v jok - iz obupa. Prisiljeno karikiranje likov, izumetničena in nenaravna igra, toga režija in obupni antihumorni štosi so njegova glavna značilnost. Režiser Sveti-slav Bata Prelič je že s Posladkano vodico (Šečerna vodica) naredil neprepričljiv film in kot kaže misli v tem slogu) in s filmi istega tipa nadaljevati. Tudi če je imel kakšne resnejše namene kot zgolj zaba-vati, mu delo v nobenem primeru ne gre dobro od rok in se vse bolj približuje »no-vokomponirani komediji« i la Nora leta (Lude godine) in njih nadaljevanja.
Zato pa je lepo presenečenje pripravil Dejan Šorak (Mali rop vlaka, Oficir z vrt-nico) s filmom o vampirizmu z nedvoum-nim naslovom Krvosesi. Ta njegova mini-atura (posnel jo je po lastnem scenariju) je pravzaprav psihološka drama in je daleč od znanih klišejev grozljivk na to temo. Film je brez silovitih akcij, podaljšanih sekalcev vsepovprek, a brez obveznega in-strumentarija le ne gre (stroki česna, glo-gov kol...). Zgodba govori o vampirju samotarju, lovcih na vampirje in vseh dvomljivcih - torej večini, ki sploh ne ver-jame, da kaj takšnega obstaja. Odlična sta atmosfera filma in visoko estetsko ozadje (fotografija Gorana Trbuljaka, glasba Kornelija Kovača, pa scenografija, kostu-mografija). Liki so odlično okarakterizi-rani in igralci so v večini izvrstni, napetost je prava in konec pravzaprav odprt. Sorak je avtor, na katerega velja v prihodnosti
staviti. Čeprav so v ospredju Danilo Lazo-vič, Ksenija Marinkovič (profesor in nje-gova žena) in Maro Martinovič (vampir), velja posebej pohvaliti epizodiste Semko Sokolovič Bertok, Zvonka Torjanca in Danka Ljuštino, ker so odlični.
Rajko Grlič (Bravo maestro, Samo en-krat ljubiš, V žrelu življenja) je s filmom Hudičev raj zastavil največ ugank. Posnet po delu knjige Borisava Pekiča Obramba in zadnji dnevi je film jugoslovansko-an-gleške koprodukcije, kar v tem primeru pomeni, da je tuje vse, razen nekaj našega talenta. Scenarij, ki so ga skupaj ustvarili Grlič, Pekič in Simon MacCorkindale (morda se ga še kdo spomni po glavni vlogi v filmu Smrt na Nilu), pripoveduje intimno dramo o človeku, ki je v rečnem kopališču zaposlen kot čuvaj in reševalec iz vode. Drama je v tem, da je reševalec, ki še nikogar ni rešil in zaradi takšne »produk-tivnosti« mu preti odpustitev. Kljub nemir-nemu vojnemu času se mu sreča le na-smehne - reši utapljajočega. A napačnega. Ne vedoč za koga gre (»saj je bil brez obleke«) je rešil nemškega oficirja. Njegov obup pravzaprav razreši »višja sila« - umik Nemcev v teh zadnjih dneh vojne, strelja-nje vsepovprek in njegovo žrtvovanje za druge - ali pa neumna smrt, kakor se vzame.
Konec filma je silovit, veliko nasprotje počasnega, mirno se odvijajočega dogaja-nja pred tem. Okolje (rečno kopališče) in vzdušje ob njem sta res dobesedna kopija iz Menzelove mojstrovine Muhasto po-letje, a to ni nič slabega. Uganke so drugje. Interes za nastanek tega filma je bil očitno bolj angloameriški kot naš.
Tako pravzaprav v ničemer to delo ni »naš film« in ga najbrž kot takšnega nima smisla ocenjevati ali primerjati z drugimi jugoslovanskimi. Je pa dobro režiran, fe-nomenalno posnet (spet Tomislav Pinter - za to svoje delo je dobil Zlato areno v Pulju) in najbrž ustreza nekim visokim tujim standardom. Kako bo z njegovo ko-mercialnostjo na tujem, še ne vemo, doma se mu ne more obetati kaj dobrega. Vojnih dram so že vsi siti, vse ostale kvalitete pa kot da nikogar ne zanimajo.
Omenimo naj še lepo in pametno potezo organizatorja, da je v program vključil kratka dela domače proizvodnje. Kot predfilme smo razen beograjskega krat-kega igranega filma Presenetljiva in prehi-tra smrt polkovnika K. videli pravo malo predstavitev animiranih del Zdravka Bari* šiča. Brez Oblasti (berlinska nagrada) se-veda ni Šlo, prikazani pa so bili še Pot, Evolution, Blacka&VVhite in film brez na-slova (ali pa kar Error 1988). Dobre ideje, odličen humor in svojstven slog animacije potrjujejo, da imamo spoštovanja vred-nega avtorja, ki je preveč v senci. Zato je prikaz njegovih del prava poteza in upajmo, da bo redna praksa tudi vnaprej. V kinu Komuna (elitnem?) bi lahko (bi morali!) prikazati celotno letno produkcijo kratkega filma - pred vsakim celovečer-cem enega - saj tja vendar ne hodijo le zabave željni potrošniki.
Miran Koritnik
KULTURA
Tri dni zapored po deset ur buljiti v videomonitor je na-por. Kdor ne verjame, lahko poskusi, predvsem bi to pri-poročal organizatorjem, saj bi se kaj kmalu prepričali, da je bilo vsega odločno preveč. Tekanje od ekrana do ekrana, skrb, da ti kaj zani-mivega ne uide in zbranost ob gledanju (to je gledalčeva »dolžnost« do avtorja, kajne?, avtorji to najbrž pri-čakujejo) pa ne gredo preveč skupaj, Ker si vsega ni bilo mogoče ogledati, celo bolj za-nimivega ne, je vsakdo pač gledal, kar je ujel. Predhodna selekcija je bila sicer za vsa-kogar priporočljiva, a jo je moral najbrž kaj kmalu opu-stiti, saj v naprej najavljeni razporedi in urniki niso vedno veljali, takšnih in dru-gačnih težav pa je bilo vedno dovolj in še kopičile so se.
1. dan - Dekonstrukcija
Ko nekaj pred 15. uro pri-spem na prizorišče, video program v treh gledalnicah že poteka, a lahko gledalce pre-štejem na prste. Ob vsaki gle-dalnici je sicer spisek s spore-dom tega dneva, kak*nega podobnega vodiča pa v roke ni mogoče dobiti, ker jih imajo le na vpogled pri vhodu. Orientiramo se torej po občutku. V eni od gledal-nic se predstavlja beograjska TV GALERIJA (televizijska oddaja o vizualni umetnosti). Na sporedu je film o Plečniku - Jože Plečnik-arhitekt (do-kumentarec v dveh delih). Na drugem koncu teče program ŠKUC-Forumove video pro-dukcije. Gre predvsem za koncertne posnetke in ko se odločamo, kje bomo posedli, ravno nažigajo Polska malca. Sledijo podobni. Ob iskanju zanimivejšega naletimo na vi-deospote skupine Borghesia, sicer že znane in videne, ki pa jih je prav prijetno zopet vi-deti. »Goli, uniformirani, mr-tvi«, »Disciplina«, »Ni upa-nja, ni strahu«... - lahko re-čemo. da so to zanimiva in dobra dela. Predstava JO-SEPH BEUYS - TRANS-FORMER se začne uro pred napovedanim časom. Uja-memo jo po naključju, ker smo pač toliko tekali od gle-dalnice do gledalnice. Ta do-kumentarni film ameriško-nemške produkcije je pravza-prav edini posnetek iz umet-nikove razstave leta 1979. Beuys razlaga svoje poglede
VENI VIDI VIDEO
TRI DNI ZMEŠNIAV
4.VIDEOBIENALEVCD'89
Od 5. do 7. oktobra je v Cankarjevem domu pote-kal 4. VIDEO BIENALE CD 89, ki sta ga drutno organizirala gostitelj in Studio 37. V II. preddverju našega kulturnega hrama (v mali dvorani in treh gledalnicah) je potekal program vsakič od 14. do 24. ure, kar je več kot 30 ur videosličic. Predstav-Ijena je bila novejša video produkcija v Evropi (zaključeni programi iz ZRN, Avstrije in Italije), Kanadi in ZDA ter seveda skoraj vsa jugoslovan-ska. Avtorskim predstavitvam so prisostvovali umetniki sami ter gledalce uvajali v gledanje svojih del.
Na stojnicah sta svojo video in Hi-Fi tehnologijo razstavljala Sony in Blaupunkt-Avtotehna, a to je bil le lepotni dodatek, kot naj bi to bile tudi predvi-dene (večinoma odpadle) okrogle mize, saj je šlo predvsem za festival stvaritev t.i. umetniškega videa.
na umetnost in svet, vmes pa gledamo njegove razstavljene »projekte«. Ena med njimi je Honey pump, črpalka kot si-mulacija srca, za katero je po-rabil nekaj ton medu, marga-rine in ostalega. Koristna učna ura »umetnosti za začet-nike«.
Ob 18. uri se bienale slav-nostno začne z uradno otvori-tvijo. Prisotne pozdravijo in ogovorijo predstavniki orga-nizatorjev Sergej Dolenc (CD), Jurij Korenc (Studio 37). umetniška direktorica prireditve Marina Gržinič in ena od selektoric programa Dunja Blaževič, (sicer ured-nica in producentka TV Ga-. lerije). Glavni program se začne ob 19. uri v mali dvo-rani. Na ogled naj bi imeli najnovejšo video produkcijo v Jugoslaviji. Odvrtita se Glas tišine Sanje Ivekovič in Tekoči led Daliborja Marti-nisa. Ker očitno nista zado-voljna s tem, kar pove slika sama, jo podložita z besedili Becketta in ¦ Artauda in uspeta zamoriti občinstvo, ki se vidno dolgočasi. Oba av-torja sta diplomirala na li-kovni akademiji in imata za seboj že kar nekaj del, zato mnogi nismo pričakovali.tako negledljivih filmov. Po pro-gramu bi morali videti še nov izdelek Zorana Peza Ne diraj mi satelit in dela iz videoko-lonije Ohrid 89. a ni bilo od tega nič. Tehnične težave so kvarile vzdušje tudi v začetku avtorske predstavitve Chipa Lorda (ZDA). a so ob duho-vitih komentarjih ustvarjalca samega zadeve nekako le ste-kle. Raznolikost vizualnega izraza in (večkrat satirična) kritičnost do vsakovrstnih do-gajanj, pojavov (politike, kul-ture in načina življenja) (v ZDA) so značilnosti del tega simpatičnega gosta. Videli smo Get Ready to March, Easy Living, Auto Fire Life, gledalcem zelo simpatični Not Top Gun (kritika vsem znanega bombastičnega filma in njegove militaristične pro-pagande) in The Eternal Fre-ame, pravi mali na videu pos-net performance - rekon-strukcija uboja predsednika Kennedvja in reakcije ljudi nanj. Zelo zanimiv projekt.
Sledila je predstavitev »no-vega avstrijskega videa« v iz-boru Use Gassinger. Tudi raznolikost izraza večih av-torjev ni bistveno pripomogla k temu, da bi gledalci zdržali
KULTURA
na projekciji do konca. Vztrajalo je le ne-kaj najbolj trmastih. Zapomnljivih del ni bilo. Bilo je že krepko čez 23. uro, zamuda precejšnja, zdelanost in nezadovoljstvo tudi, po programu pa bi si morali ogledati še Video proti AIDSu iz Video Data Bank v Chicagu, šefice ustanove Kate Horsfield. Najbrž nisem bil edini, ki si je rekel: »Nisi ti kriva, Kate. ampak vseeno - kdaj dru-gič!«
2. dan - Citiranje
Tokrat sem točen. Večina se nas zbere ob dokumentarcu Navadne sence, Kitaj-ska senca (Ordinary Shadovvs, Chinese Shade) Paula Wonga, ki je v glavnem pos-net na Kitajskem in obravnava temo biti Kitajec-Kanadčan, odnose vzhod-zahod in bogat-reven, kapitalist-komunist. Preprič-ljiv dokumentarec, ki pa mu 90 minut mo-nologov zmanjšuje privlačnost. V tem času pa kot nalašč potekata v drugih gledalni-cah zelo atraktivna VIDEOMIX 002 (ju-goslovanski festival glasbenih videospo-tov) in INFERMENTAL 9 z naslovom Srce Evrope (Heart of Europe). Infermen-tal je nekakšen videožurnal, izbor izdelkov svetovne produkcije, nekakšen prerez od 1986 do danes (vsaj tokrat). Naredijo ga vsako leto, tokrat sta bila urednika- Ilse Gassinger in Graf + ZYX iz Avstrije. Ta program, ki bi vsekakor zaslužil posebno predstavitev, je tokrat sestavljen iz 45 pri-spevkov iz 15 držav in traja 5 ur. Prispevki so tematsko nanizani v poglavja: Models And Constructions, A Cocktail of the Sen-ses, Explosives In the Hand Baggage, A Piece From Home in Heavyweight Tango. Navdušuje kratkost in raznolikost teh delc, k dobremu počutju ob gledanju pa veliko prispeva tudi dobro uredniško delo. Če je že eno delo počasno, togo, visoko filozofsko nastrojeno in »umira v estetiki«, ki je sama sebi namen, je že takoj naslednje drugačno - polno domislic, eksperimentiranja s sliko in zvokom ter ritmom. Kljub vroči želji si zaradi tako »pametno« usklajenega urnika celega Infe-rementala nisem uspel ogledati, a sem se uspel navdušiti ob japonskem Momokila. argentinskem Smiling, nemških Flamin-go's Blow, Once Again, Kniespiel, avstrij-skemu Heu, češkemu Birthdav In the Park, pa sovjetskih, ameriških itd. Jugo-slavijo predstavlja duo Gržinič-Šmid z de-lom Deklica z oranžo. Na račun omenje-nega sem žrtoval predstavitev američank Brande Miller, ki je v tem času v mali dvorani pokazala delo Govori se, da bi izstopili iz letošnje proizvodnje. Film se ukvarja s kvaliteto študija v ZDA, njenem slabšanju ter problemu zapuščanja šolanja. Baje zanimivo za gledanje.
Organizator je ob bienalu izdal tudi li-čen katalog z mnogimi prepotrebnimi in-formacijami - seznanom prikazanih del, kratko predstavitvijo avtorjev in kritičnim uvodom z naslovom Video na začetku 90-ih let - Nova ekonomija videnja avtoric Marine Gržinič in Aine Smid. A kaj, ko je pot do kataloga dolga, humoreske vredna. Svoje je opravil že Infermental, nekaj do-bre Volje so prispevali še odlični videospoti
iz Videomixa (Psihomodopop, Laibach) in ko sem po zaslugi prijazneža prišel še do kataloga, se mi je vse smejalo. Dan se je tako lepo začel.
Ob 20. uri performance pisateljice Con-stance DeJong ob videodelu Tonyja Our-slerja - naslov Sorodniki (Relatives). Zgodbo o medijih (slikarstvo, film, televi-zija, videoračunalniške igre) je DeJongova prepletla z zgodbo o daljnih in bližnjih sorodnikih in nam jih s pomočjo monitorja duhovito predstavljala. Simpatična pojava in nastop avtorice ter dobre ideje (v prvi vrsti pa duhovitost) so naredili odličen vtis in občinstvo je predstavo nagradilo z od-ločnim aplavzom. To je bil prvi otipljivejši znak odobravanja bienalske publike v teh dveh dneh.
Za tem je Lorne Falk predstavil kanad-sko videoprodukcijo (pet ženskih avtor-jev), ki pa ni osvojila nikogar. Nekaj ek-sperimentiranja in veliko dokumentarno-sti, ki pa smo je do takrat videli že dovolj. In potem, čisto na koncu - evropska pre-miera videa Motorist, Chipa Lorda. Zgodba o strasti do avtomobilov, odlično zamišljena. sestavljeha in odigrana (skoraj monodrajna). 3. dan - Subverzija
Spet vzporedni spremljevalni programi. V retrospektivi del D. Martinisa in S. Ive-kovič kar inrgoli simbolov in visokih misli. Branda Miler pa je zaščitni znak za doku-mentarnost. Pooblaščene mladinske video delavnice so z njenim sodelovanjem nare-dile Mi imamo moč (We Have the Power)
- propagandni film o boju proti zasvojeno-sti mladih z mamili. Glavni program zaradi tehničnih težav prestavijo v srednjo dvo-rano. Tudi tam Millerjeva, naslov pa »Free Art« - malo bolj živ dokument o protestih (demonstracijah) proti cenzuri v umetno-sti, seveda v ZDA. V času, ko le uspejo izvajati  eno predavanje - okroglo mizo (dr. Vinko Dolenc naj bi govoril o videu v nevrokirurgiji), pred tem so namreč vse napovedane odpadle (npr. Pavle Gantar
- Video kot pripomoček v družboslovnem študiju, Naško Križnar - Video kot vizu-alna    dokumentacija).    se    Američanka Kathy Rae Huffman predstavi s kompila-cijo Dekonstrukcija,  citiranje in subver-zija: video iz Jugoslavije. V tri tematske bloke je nanizala 14 naših video projektov, da bi svojim doma pokazala, kaj delamo. Videl sem le ves prvi del, ki je raznolik in zanimiv. Ples osemdesetih Mladena Mate-rica, Vesela televizija Gajiča in Peza (epi-zode Mirka & Slavka - to je boljše kot Alan Ford), The Amerkan Dream Mareta Kovačiča, Krst pod Triglavom Mihe Vi-potnika (sicer predstava Scipion Nasice) in Kosovske podobe Milana Pece Nikoliča dajo vedeti, da imamo zanimivo video pro-dukcijo in razmišljajoče avtorje. Našteti se ne izživljajo preveč v esteticizmu in mislijo tudi na gledljivost del.
Glavni program se nadaljuje. Heiko Daxl predstavlja video v ZRN, ki občutno poživi dogajanje. Skoraj uro in pol pri-spevkov, ki so na srečo kratki in atrak-tivni. Naj omenim zelo zabavna Mama, oče je umrl (kratek roman na temo serije
»Dallas« - študija sinhronizacije besedila za nemško govorno področje) in Mutabor III (tudi parodija na podobne serije, tokrat kot video igrica, kjer ob pravilnih odgovo-rih zbirate točke), za prave mojstrovine pa smatram 10 V* Cole in HI HO BANG BANG - THE TWO, oba neka vrsta glas-benega videa, ilustracija ritma in montira-nih zvokov.
V vnovični najnovejši YU video produk-ciji vidimo delo Brede Beban in Hrvoja Horvatica Jaz v njih, ti v meni, da bodo eno, dva izdelka iz letošnje videokolonije Ohrid 89 (Gržinič, Šmid-Žeja in Nuša Dragan-Lychinda (in le del Borghesie) av-torja Neven Korda, Zemira Alajbegovič), ker se spet pojavijo tehnične težave. Zato pa je vse bolje, ko se predstavi Jeanne C. Finley (tudi ZDA) s svojimi deli. Njene žalostnosmešne zgodbe so osvojile občin-stvo, da se je hahljalo in jo primerno poz-dravilo z aplavzom. Njena glavna odlika - trud in čut za pripovedovanje zgodb. Njene miniature (humorne Videla sem Je-zusa v tortilji, Gluhi psi lahko slišijo in Naključna priznanja); ter izobraževalne Splošne napake in V muzeju: Romanje osvojenih objektov) imajo poanto, gleda-lec jim zlahka sledi in od njih tudi kaj odnese. Lepo bi bilo, ko bi Finleyeva z ne-katerimi svojimi kvalitetami okužila druge videoumetnike.
Konec dober, a vse ni dobro
4. video bienale CD 89 je postregel z množico del, program je bil zasičen in različen. Trud v pripravi in izvedbi festi-vala je bil pri nekaterih očiten in hvalevre-den. A je na mnogih mestih tudi precej škripalo. Odmislimo vse tehnične težave, bistveno vprašanje je najbrž v tem, komu je priredtev namenjena. Videoustvarjalci znajo potarnati nad svojo odrinjenostjo in nepriznanostjo, pravijo, da potrebujejo občinstvo. Ljubiteljev in fanatikov je res malo (ti bodo prenesli vse, da le vidijo kaj vrednega ob vsaki možni priložnosti), za ostale morebitne goste (potencialne bo-doče ljubitelje) pa se bo treba malce dru-gače potruditi. Mnogo je stvari, ki so lahko še tako dobromislečega naključnega obi-skovalca odgnale s prireditve. Predvsem je treba zmanjšati količino prispevkov (strožja selekcija, manj maratonskih - po uro in več dolgih zadev - letos je bilo veliko dolgočasnih), če bo prireditev tra-jala le tri dni. V nasprotnem primeru po-daljšati bienale na več dni. Tudi nima smi-sla vzporedno predvajati štirih (včasih vseh zanimivih) programov, gledalca siliti v iz-biro med enako neznanim in mu hkrati sugerirati, da spremljavalni program tako ali tako ni vreden ogleda (to je 2. liga, tu je le zato, da zapolni čas in prostor). Ob zmanjšanem video programu bi bilo najbrž tudi več časa za pogovore z avtorji (po ogledu njihovih del je pričakovati kaj vpra-šanj), saj jih je treba bolje izkoristiti, če so že tukaj. Tako pa je bienale v glavnem res le lepa priložnost za srečanje ustvarjalcev samih in njihovo druženje. Če je bistveno to in kramljanje gledalcev ob kozarčku, potem je tale zaključek odveč.
MIRAN KORITNIK
4
KULTURA
SPORED
LjUBLJANSKE
KINOTEKE
1
Ponedeljek, 16. 10. SVATBA (A WEDDING), ZDA, 1978. Režija: Robert Alt-man. Glav. vl.: Mia Farrovv, Paul Dooley, Vittorio Gassman, Lil-lian Gish, Peggy Ann Garner, Viveca Lindfors, Geraldine Cha-plin, Lauren Hutton (v barvah)
Torek, 17. 10. 89 VIVA MARIA!, Francija-Ita-lija, 1965. Režija: Louis Malle. Glav. vl.: Jeanne Moreau, Bri-gitte Bardot, George Hamilton, Paulette Dubost (v barvah)
Sreda, 18. 10. 89 VRNITEV V ŽIVUENJE (RE-TOUR A LA VIE), Francija, 1949. Režija: Andrč Cayatte. Glav. vl.: BERNARD BLIER, Nane Germon, Lucien Nat OLIMPIJSKE IGRE (OLYM PISCHE SPIELE), Nemčija, 1936, I. del, dokumentarni. Re-žija: Leni Riefenstahl. Fotogra-fija: Hans Ertl, Walter Franz in še 42 drugih snemalcev. Glasba: Herbert Windt
Četrtek, 19. 10. 89 TRIJE BRATJE (TRE FRA-TELLI), Italija, 1981. Režija: Francesco Rosi. Glav. vl.: Mic-hele Placido, Philippe Noiret, Charles Vanel, Andrea Ferreol (v barvah)
Petek, 20. 10. 89
UMOR    LEVA   TROCKEGA
(THE ASSASSINATION OF TROTSKY), Italija-Vel. Britani-ja-Francija, 1972. Režija: Joseph Losey. Glav. vl.: Richard Bur-ton, Alain Delon, R6my Schne-ider, Valentina Cortese, Jean Desailly (v barvah)
Sobota, 21. 10. 89 MAČKA JE VIDELA MO-RILCA (THE LATE SHOW), ZDA, 1977. Produkcija: Robert Altman. Režija: Robert Benton. Glav. vl.: Art Carney, Lily To-mlin, Bill Macy, Ruth Nelson, Howard Duff (v barvah)
Nedelja, 22. 10. 89 POBESNELI     MAX     (MAD
MAX), Avstralija, 1979. Režija: George Miller. Glav. vl.: Mel Gibson, Joanne Samuel, Hugh Keays-Byrne, Steve Bisley (v barvah)
Ponedeljek, 23. 10.
GLAS    V   VIHARJU   /   VI-
HARNI VRH (VVUTHERING
BISERI ZA OGRLICO
UKRAJINSKI EPIK
Četrtek, 26. 10. 1989
VOJNA IN MIR (VOINA I MIR, 1964-67)
(glej program)
Sergej Bondarčuk (letnik 1920) je imel za sabo že desetletno uspešno igralsko kariero (igral je tudi v Otelu Sergeja Jutkeviča), ko je leta 1959 posnel svoj režijski prvenec Človekova usoda (SucTba čeloveka). Ta ekranizacija Solohovove novele mu je prinesla ugled doma in po svetu.
Kot filmskemu estetu in filmarju z očitnim smislom za epsko slikanje zgodb, ki mu je bila zaupana (režija) ekranizacija Tolsto-jevega grandioznega romana Vojna in mir. Ker je to Tolstojevo življensko delo sestavni del vsakega srednješolskega »obveznega čtiva«, najbrž ni treba izgubljati preveč besed o vsebini. Omeniti pa velja, da je ogled filma, razen za ljubitelje in lovce na dobre filme, odlična priložnost za vse, ki so iz kakršnegakoli vzroka »prešpricali« to snov, da ubijejo dve muhi na en mah. Seznanili se bodo z literaturo in filmom in prihranili tistih nekaj ur, ki jih niso želeli porabiti za branje.
Projekt Vojna in mir so pravzaprav štirje celovečerni filmi: po delih 1. Andrej Bolkonski, 2. Nataša Rostova, 3. Borodino (1812), 4. Pjer Bezuhov. Grandioznost romana je skoraj dobe-sedno prevedena na film, kar je bil očitno tudi namen. Izjava scenarista, režiserja in enega glavnih igralcev Bondarčuka priča o tem. Rekel je: »Najmanj nas je zanimal cilj našega dela, torej njegov vizualni učinek. Glavni in edini namen, ki smo si ga postavili, je bil reproducirati Tolstoja na ekranu kolikor mogoče popolno in natančno. Prizadevali smo si s pomočjo modernih filmskih sredstev, reproducirati Tolstojeve misli, čustva, filozofijo in ideale.« V tem so nedvomno uspeli in film Vojna in mir (prav 1. in 2. del, ki smo jima tu priča) je leta 1968 priboril SZ prvega oskarja za najboljši tujejezični film (kasneje še dva - Dersu Uzala A. Kurosavve in Moskva ne verjame solzam V. Menšova). Zani-mivo pa je, da je prav pretirana zvestost literaturi in akademskost v slikanju motila mnoge ocenjevalce in številni še vedno stavijo na njegov prvi film.
Bondarčuk ostaja epik. Ekraniziral je še Čehova (Stepa) in Johna Reeda (projekt treh filmov po njegovih knjigah).
M. K.
Sergej Bondarčuk - Človekova usoda
HEIGHTS), ZDA, 1939. Režija: William Wyler. Glav. vl.: La-urence Olivier, Merle Oberon, David Niven, Donald Crisp, Flora Robson, Hugh Williams
Torek, 23. 10. 89 LJUBlMCA (LES AMANTS), Francija, 1958. Režija: Louis Malle. Glav. vl.: Jeanne Mo-reau, Jean-Marc Bory, Alain Cuny, Josč-Luis Villalonga, Ga-ston Modot
Sreda, 25. 10. 89
ZVEZDA RIA (STERN VON
RIO), Zah. Nemčija, 1955. Re-
žija: Kurt Neumann. Glav. vl.:
Johannes Hesters, Willy Fritsch,
Maria Frau, Folco Lulli, Franco
Andrei
OLIMPIJSKE IGRE (OLYM-PISCHE SPIELE), Nemčija, 1936, II. del dokumentarni. Re-žija: Leni Riefenstahl. Fotogra-fija: Hans Ertl, Walter Franz in še 42 drugih snemalcev. Glasba: Herbert Windt
Četrtek, 26. 10. 89 VOJNA IN MIR (voina i mir), ZSSR, 1964-67, I. in II. del. Re-žija: Sergej Bondarčuk. Scenarij: S. Bondarčuk, Sergej Solovev. Glasba: Anatolij Ovčinnikov. Glav. vl.: Ljudmila Saveljeva, Sergej Bondarčuk, Vjačeslav Ti-honov (v barvah).
Petek, 27. 10. 89
SKRIVNA         CEREMONIJA
(SECRET CEREMONY), Vel. Britanija, 1969. Režija: Joseph Losey. Glav. vl.: Elizabeth Ta-ylor, Mira Farrow, Robert Mitc-hum, Peggy Aschroft, Pamela Brown (v barvah)
Sobota, 28. 10. 89
SUROVA           OKLAHOMA
(OKLAHOMA          CRUDE),
ZDA, 1973. Režija: Stanley Kra-mer. Glav. vl.: George C. Scott, Faye Dunaway, John Mills, Jack Palance (v barvah)
Nedelja, 29. 10. 89
CESTNI    BOJEVNIK    (MAD
MAX 2), Avstralija, 1981. Re-
žija:  George  Miller.  Glav.  vl.:
Mel Gibson, Bruce Spence, Ver-
non Wells, Emil Minty (v bar-
vah)
Prosimo cenjeno občinstvo, da ne za-muja predstav! Kinoteka si pridržuje pravico do spremembe programa!
KULTURA
Potem, ko mu je v nedeljo, 17. 9. 1989, pri kosilu v grlu skoraj zastala koščica njemu tako priljubljenega pečenega piščanca, pa si je kmalu opo-mogel ter si dve uri pred za-četkom predstave, opazujoč v ogledalu svoja na novo poš-krobljena oblačila, veselo po-mežiknil, zavedajoč se dej-stva, da se mu pravzaprav obeta soočenje z »v svetu eno od prevladuiočih estetskih smeri«, v kateri »enako-vredno nastopajo glasba, li-kovno-scenska govorica, plesni gibi in igralčev govor.«
Pa začnimo.
Železna zavesa je spuš-čena, glasba - nekaj se bo zgodilo, gledalec, počakaj še malo, to bo popolnoma nov začetek. Plaža, sodeč po bla-zinah, klavir, bobni in bas do bolečine napno gledalčevo živčevje. Razmišljaj!
Kasandra pleše, pojavita se Gabriel in Bogomil, Gabriel pesnik brez vere v Besedo in Bogomil, izganjalec Besede. Glavni odrski rekvizit se na tem mestu zdi čelada, luči se spuščajo, igralci gibljejo z ro-kami in telesi. Gabriel se vleže na prazno blazino, za-tem nekateri popadajo z bla-zin kot trupla na plaži.
Zavesa se ponovno spusti, nova scena, v ospredju utri-pajoč semafor, igralci v čr-nem na privzdignjenih odrih vsak po svoje izvajajo ra-zlične plesne gibe, pod njimi igralci v belem prenašajo me-tronome. Glas upora je Ka-sandra, ki ugrabi umikajo-čega se Gabriela.
Zavesa. Urbani objekti. Zvoki popačenega govora, v ospredju velik, svetleč, nad igralce obešen gledališki rek-vizit. Ples.
Prve besede izgovorijo igralci šele po umetnem diha-nju in masaži srca.
Železna zavesa. Vstajanje besede.
-  »Zakaj   si   nas   prignal sem?«
-  »Za zmeraj.«
-  »Zakaj?«
-  »Da se ne pozabim. Ker je večnost gluha.« in »Lepota zahteva praznino, ona ne pre-nese nobene druge skrivno-sti.«
Sila spomina.
-  »Pozabljaj.«
-  »Priznaj.« Gabriel pred zaveso.
-  »Ne morem.«
TEATER
TRIUMFSMRTI

Malo preden se je v Večeru pojavilo nervozno pismo Branka Gombača, si je točno določen del mariborskega občinstva ze mogel v miru ogledati prvo letošnjo premiero. O tem, kaj ga čaka, si je ie kak teden prej lahko prebral v notici Večera, kjer je izvedel, da tokrat ne pojde gledat gledališke pred-stave, temveč »avtorski gledališki projekt« Bojana Jablanovca. Poučil se je mozni gledalec tudi o tem, da je scenarij zgrajen na »posameznih tematskih vprašanjih smrti in zločina« in zelo verjetno se je malce prestrašil »radikalno zastavljenega postmoder-nističnegn koncepta vizualnega gledališča«.
-  »Zakaj ne?«
-  »Ne morem.«
-  »Boš!   Moraš!   Moramo naprej!«
-  »Ni več naprej,  ni  več nazaj.«
Zid pomena: svet je mo-čvirje besed, pesnik, ti si iz-mišljaš, ti lažeš.
-  »Ni več pomenov.«
-  »Zakaj  si   nem  pesnik, povej?«
Agnes in Gabriel: naj po-gleda, naj ne skriva oči.
»Kakšna sem?«
Gabriel vidi le prah, ne ust-nic.
-  »Lepa sem.«
Pesnik drgeta in molči. Možgani so svetišče besed, a besede ga bodo pokopale. In vprašanje: Mar se bomo res zažrli vase in čakali na molk? Mar bo častilec in hla-pec lepote kar molčal? Umor. Prizorišče: Gabriel in udarci štirih metronomov.
-  »Zarisali ste mi meje.«
-  »To je tvoja pesem, ki te golta.«
Zavesa. Kam s truplom? Še enkrat semafor. Ovca. Simboli. Ples deklet, dim in sonce. Vizuelno morda naj-lepši del: Ekstaza smrti... Triumf smrti. Vizuelno naj-lepši.
Se zadnji dialog:
-  »Tebe ni več.«
-  »Neha si lizati rane.«
-  »Izginjam.«
-  »Molči, če lahko. Meta-fore so prekrile cel planet.«
Izredno učinkovit konec: pred gledalci stojijo trije igralci, se priklonijo in občin-stvo se zave, da je potrebno zaploskati. Manj kot kratek aplavz. Večina jih ne ve, ali je že čas oditi. Omahujejo, cin-cajo. Železna zavesa se dvigne še enkrat, Gabriel zai-gra krik. Bo zalegel? Ali bo moral v prihodnje Vlado No-vak kričati glasneje? Gledalci odidejo, igralci verjetno ob-sedijo in zro predse.
Pred vrati gledališča nov dialog:
-  »Bilo mi je všeč.«
-  »Ni mi bilo všeč.« Predstava, ki ni le eksperi-
ment, igra (v pomenu poigra-vanje), ki je vendarle dokaz, da je namenjena gledalcu in da kljub svoji navidezni red-kobesednosti temelji na be-sedi kot simbolu povezanim s simboli vseh vrst, ki hočejo, znajo in morejo dovolj občut-ljivega gledalca še kako pre-tresti.
Igor Rižnar
KULTURA
PRVIČ.   .
Neil Young in njegova žena imata dva otroka s težjo možgansko okvaro. Zato sta ustanovila sklad in zavod z     imenotn     The     Bridge.
V skladu se zbirajo sredstva za tako prizadete otroke, v zavodu pa se taisti »šolajo«.
In izbrana »off rokerska« smetana je v dobrodelne na-rnene prispevala 11 cover ver-zij - priredb - Youngovih skladb.
Avgusta:je torej izšla kom-pilacija THE BRIDGE, na kateri najdemo izvajalce, ki bi jih lahko uvrstili med do-volj etablirane, nikakor pa ne med mega rokerske zasedbe. Imena Pixies, Sonic Youth, Dinosauf jr,, Psychic TV, Loop, Soul Asylum, Henry Kaiser in Nick Cave, poleg njih pa Se Victoria Williams and the Williams brothers, Nikki Sudden and the French Revolution ter Flaming Lips, predstavljajo (razen zadnjih) v tem trcnutku velik zalogaj ortodoksne rokerske scene. • Refleks iz poskusa gospoda Pavlova (pocejanje sline) je tako deloval že ob najavi pro-jekta. Črni vinil pa žal ponuja zdesetkano podobo prej za-mišljenih    zvočnih    užitkov.
Mojsiri. uglajenega hrupa, Pi-xies, so naredili skorja šlager-skp, predvsem pa precej ¦osladno priredbo štikla Win-terlong (v drugem delu ga si-cer;s.kušajo rešiti z značilnimi disharmonijami, pa jim to le .delnp uspe). Sonic (Ciccone, palmer in zdaj še Young) Yo-ath,, Dinpsaur jr., Loop, Psychic TV in ostali dokaj so-lidno, vendar nepretresljivo odigrajo izbrane skladbe. Od povprečja odstopajo le Nikki
MUSIC
BRAIN DRAIN ON THE BRIDGE
ali
MOST VZDIHLJAJEV
(prvič in zadnjič)
Foto: Milan Mrčun
Sudden and the French Re-volution s priredbo Captain Kennedy, Flaming Lips z Af-ter the Godlrush, daleč spre-daj pa (seveda?!) »patosira« Nick Cave z legendarno Hel-pless.
In plošča kot celota? Kdor je pričakoval bombo je dobil le pasjo bombico, ob kateri so se sline osušile (arhaično osvežujoča pijača se nahaja pod ZADNJIC). Eden ni no-
beden, lahko v opravičilo momlja večina mladcev iz omenjenih skupin. Pa ni res.
Vsak bend si je izbral skladbo po lastnem kriteriju in okusu, tako da za slabo ali pov-prečno predstavo opravičila ni.
Žgancem torej ocvirke do-daja le Nick Cave - vendar eden ni nobeden! Ali pa morda le?
IN ZADNJIČ:
Ramones so z naslovom dvanajste, trinajste ali nevem katere že plošče zamudili dvanajst let. Takrat so na-mreč izdali svoj drugi album, ki bi ga lahko mirne duše na-slovili Brain Drain (tak na-slov ima zadnja). Pojav, Brain Drain namreč, je bil pri Ramonsih kar hitro očiten. Od prve plošče naprej so se zasidrali v vodah bazičnega rokenrola, ki je vsa leta bolj ali manj oster (to pa je bilo, v najmanjši možni meri se-veda), odvisno od aktualnih glasbenih trendov določe-nega obdobja). In tako se je zgodilo tudi na zadnji plošči. Nosilna skladba albuma je obenem tudi naslovna tema iz filma Pet cemetery.
Ravno tak naslov pa ima knjiga, predzadnji hit hiper-produktivnega in sploh »trendv« in oh, oh..., še... (MLADINA) avtorja thril-lerjev, Stephena Kinga. Sicer je gospod tudi meni simpati-čen - piše dobre knjige (1). obenem pa je dolgoletni fan Ramonesov (2). Tako so Ra-mones naredili štiklc grozlji-vega rokenrola za film posnet po knjigi. Taista zvrst, R and R, pa je seveda že spet os-nova zvočnega zapisa na vi-nilu, kar je v redu. Malen-kostna odstopanja v speed metalne in hard core variante osnovne podobe albuma ne obremenijo in ne spemenijo, kar je tudi v redu. In še pomi-slek, da Ramones počnejo iste stvari že od začetka, kar pa ni tako v redu.
Kljub temu jih imajo ljudje radi. Tudi jaz. Ko si pogle-dam Wendersa, si jih navi-jem!
Igor Ivanič
KULTURA
Sicer pa stvari v zvezi z rock'n'rollom propadajo tudi zaradi drugih razlogov. Denimo zaradi dežja. Zaradi tega naravnega pojava so že dvakrat popušili Martin Kr-pan, prvič na Iliriji, potem pa še na žuru tukajšnjih balonar-jev.
Tolažijo se lahko s tem, da ne gre nič bolje niti organi-zatorjem, ki imajo streho nad glavo. O Novem rocku in 10.000 DEM smo pisali že zadnjič, dvakrat toliko mi-nusa pa si je uspel pridelati Kompas   z   Black   Sabbath.
Ha, boste rekli, Gary Grav se -je torej zmotil, ko je zadnjič napovedal, da provincialni metalci njso prišli v Križanke, ker šparajo za Black Sabbath.
Ampak ne! Bil sem v Hali Tivoli in se prepričal. da so iz province prišli vsi, ki sem jih pričakoval. Problem je bil v tem. da ni prišel nihče razen njih. Jasno, tega dne smo sprejeli znamenita ustavna dopolnila in vsi pošteni Slo-venci so pred televizorji pre-pevali Zdravljico v en glas z našim vrlim političnim vod-stvom. (Kje so bili takrat RTV uredniki, ki so Zdrav-ljico v izvedbi Lačriega Franza prepovedali zaradi fu-šanja?). Toda Black Sabbath so vsaj imeli komu igrati, slabše je bilo z Boro Čorbo. ki je v predprodaji spravil v promet borih sto dvajset kart. s čimer se ne bi pokril niti v K4,'zato je raje ostal doma.
No, v K4 pa so koncerti hvalabogu stekli in G.L.Fox-Dallas ter Iggy V.Rock kar tekmujeta, kdo jih bo organi-ziral več. Slednji je do konca leta napovedal kakšnih deset koncertov uvoženih alterna-tivcev vseh vrst, mimo tega pa bo v kakšnem večjem placu organiziral še Sugarcu-bes in The Jesus and Mary Chain. Lepo. Treba je delati, saj so štrajkajoči eReŠovci Ig-gyju zagrozili, da mu bodo rekviirali pol honorarja za-radi kiksov na Novem rocku.
V trenutku finančne depre-sije se je Iggvu zgodilo celo to, da je znanueniti reviji Stop prodal oceno Novega rocka.
Glede na splošno stanje slo-venskega glasbenega novi-narstva, ni to sicer nič nena-vadnega, ampak od alterna-
IIBER ALI
KAKOJE PROPADEL...
... rock'n'roll, se vam je takoj zabliskalo. Ja, s temje tako: Poznavalcipravijo, da je rock'n'roll propadel, ko je šel kralj le-tega k vojakom. Da ne bodo odgovorni tega razumeli kot še en napad na (...), naj zapišem, da se je to zgodilo 24. marca 1958, da je vojni rok sluzil v Freiburgu, ZRN, da je imel številko 53310761 in da se je iz vojske vrnil s činom vodnika. Ime mu je bilo Elvis Aaron Preslev. Toliko o tem. Seveda sem pred kratkim gledal tudi film z naslovom Kako je propadel rokenrol. Vnjem avtorjisugerirajo, da rock'n'roll propada, če se rokerji:
a)  preusmerijo med narodnjake
b)  poročijo Tako to gre.
tive bi vseeno lahko pričako-vali več stila.
Glede Iggya in honorarjev pa še naslednja misel: Če so mu prvo polovico rekviirali eReSovci, bi mu drugo mo-rali Ljubljanski kinemato-grafi.
Z genijalno zamislijo o premieri filma Kako je pro-pao rokenrol na rjuhi nad Križankami je razgnal kakš-nih dvatisoč potencialnih gle-dalcev, od katerih nekateri še danes mislijo, da so film vi-deli.
V kinu je film seveda nekaj povsem drugega, am-pak to so uspeli ugotoviti le maloštevilni entuziasti. Film je drugače izvrsten in razen na začetku omenjenih izvir-nih ugotovitev se lahko poh-vali še z obešenjaškim hu-morjem in enkratnim Zele-nim Zubom. Poznam ljudi, ki so si ga v enem tednu, kolikor je igral, ogledali dvakrat.
Za Slovenijo je bila projek-cija tega filma revolucionarna tudi zato, ker so ga predvajali brez podnapisov. Tako gle-dalci ob koncu niso mogli piz-diti zaradi bednih prevodov, beograjskih štosov v svoj ma-terin jezik in verjetno se bo kdo zaradi tega pritožil Jezi-kovnemu razsodišču. Ampak Mladinin kino Vič je šel v svoji jugoslovanski usmerje-nosti še dlje; film Laibach so nam predvajali s srbohrva-škimi podnapisi. Saj ne bi bilo nič narobe, če bi bil pre-vod iz slovenščine kolikor to-liko spodoben. Drugače pa je tudi ta film precej zabaven. Sprva nisem vedel, ali so bolj smešna pisma, v katerih so posamezniki obsojali La-ibach, ali nemrščene face sa-mih Laibachov, ki so jih na-stavljali kameri na raznih koncih Evrope. Ko pa so se potem slikali še s pitores-knimi alpskimi pejsaži v oza-dju, nazdravljali s pivom in šnopsom, je dokončno po-stalo jasno: Tudi Laibach so ljudje, čeprav je Jure Pengov v TV Tedniku 24. junija 1983 poskušal dokazati nasprotno. Čisto na koncu so bili La-ibach še na smučanju. Bravo! Sedaj bodo darkerji, ki že po definiciji odklanjajo beli šport, končno kupili smuči in začeli živeti zdravo pod ge-slom »Smučamo vsi, Laibach in mi«!
GARY GRAY
i
KULTURA
To, da igra tuje gledališče svojo prvo predstavo prav pri nas, ni naključje, niti se to doslej še ni zgodilo, ne pri nas, ne na tujem. Ker je šlo za izjemen kulturni dogodek, je bila povabljena najpomeb-nješa nemška smetana. Tako na primer županja Miillheima Elenore Gullenstern, kul-turni minister mesta Miill-heim Oda - Gerlind Gawlik in kulturni minister sever-nega Porenja dr. Besch. Pri-sotnih je bilo tudi nekaj tujih novinarjev, kritikov, reži-serka iz Istanbula Miige Giir-man, kot tudi jugoslovanski slikar Vasilije Jordan; repro-dukcije njegovih slik so opremljale gledališki zvešček Theatra an der Ruhr.
Ni naključje, da se je The-ater an der Ruhr odločilo igrati ravno v Ljubljani v Cankarjevem domu, kot tudi ni naključje, da so igrali Kleista. In zakaj je temu tako? No, odgovor je pre-prost. Katica iz Heilbronna je pravljična zgodba. Tudi Jugo-slavija   dobiva   za   Evropo
- tako zahodno kot vzhodno
-  vedno bolj pravljičen po-men, in tako ni bilo razloga, da tega dvojega ne bi združili v eno. No, nekaj resnice le je v tem.
Gledališče je že v preteklih letih navezalo stike z drugimi državami, predvsem s Turčijo in Jugoslavijo, sedaj tudi Poljsko, in v njih uprizorilo gledališka dela. Razen tega Theater an der Ruhr organi-zira v Mullheimu mednarodni festival, na katerem se v treh zaporednih letih s svojimi gle-dališkimi deli predstavi po ena država. Pod motom »gle-dališki pejsaži« so se v letih od 1986 do 1988 v Miillheimu predstavile jugoslovanske gledališke skupine, ki so na-stopale po en teden v začetku poletja. Temu 1989 sledi Polj-ska, Theater an der Ruhr v tem ne vidi samo širjenja kulturne dediščine, ampak kar je za njih bolj pomembno
-   poskus   premostiti   ovire medsebojnega političnega ra-zumevanja   med   državami, Žčli, da postane nekoč samo-umevno, da tuje gledališče svojo   premierno   predstavo uprizori v tuji in ne v svoji matični deželi. Tudi jezik ne bo več ovira za razumevanje dela, ker bosta slika in zvok tista,   ki  bosta  nadomestila nerazumljive besede; gledali-ški   jezik,   v   tem   primeru
VVORLDPREMIERE IN L J.
KATICA IZ HEILBRONNA
Ognjeni krst Heinricha von KleistavCD
V skupni produkciji Theatra an der Ruhr iz Miillheima in Cankarjevega doma so v sredo zve-čer, 11. Oktobra 1989, ob 20 uri uprizorili gleda-liško predstavo Heinricha von Kleista - Katica iz Heilbronna ali Ognjeni krst.
nemščina, pa tako ali tako ni tista nemščina, ki se je učimo v šoli ali jo slišimo preko me-dijev, ampak je tp jezik, ki sicer uporablja znake nem-škega jezika, v resnici pa zmes scenskega zvoka in slike.
Prav pri tem delu gre za izredno vizualizacijo po za-slugi režiserja in ustanovitelja Theatra an der Ruhr, Ro-berta Ciullija, odrskega sce-nografa Gralf - Edzard Hab-bea in producenta Helmuta Schaferja. Kot že rečeno, ni naključje, da so izbrali Klei-stovo dramo, saj je Non za
Nemčijo izrednega pomena. Ker so bila njegova dela v na-sprotju z literaturo tistega časa (Goethe je bil njegov glavni nasprotnik), ni imel možnostj, da bi njegova mi-selnost prodrla v družbo, zato so za časa njegovega življenja uprizorili edinole Razbiti vrč in pa Katico iz Heilbronna, kjer je ta odgovrajala takratni sliki žene - pravljični in ro-mantični. Kleist predstavlja v tem kakor tudi v drugi delih eksplozivnost, nežnost. ne-sposobnost izraziti tisti vul-kan, ki je v nas. Delo vzbuja zelo   veliko   asociacij,   prav
zato je nastop primeren tudi pri nas. Gre predvsem za po-litično tolerantnost, ki je od-visna od njene sensibilnosti. Roberto Ciulli pravi, da vidi, da se pri nas rušijo birokrat-ske meje, čeprav seveda ne smemo prezreti trenutnega političnega dogajanja. Premi-era naj pač bo v državi, kjer so ti nasprotujoči si stvari že realizirani. Pravi, da Jugosla-vija pomeni za Evropo reali-zacijo politične utopije.
Za sodelovanje s Cankarje-vim domu so se odločili za-radi tehničnih in organizacij-skih možnosti. ki jih je Can-karjev dom brez večjih težav lahko takoj nudil in nad kate-rimi se je Roberto Ciulli nav-dušil že lani, ko je prvič go-stoval pri nas z Sartrejevem delom - Pokopani mrtveci.
Theater an der Ruhr, ki so ga poleti 1980 ustanovili itali-janski režiser Roberto Ciulli, ki je bil mnogokrat pohvaljen v domačih in tujih kritikah za izjemne odrske vizualizacije, slikar, odrski scenograf in ka-rikaturist Gralf - Edzard Habben in dramski produ-cent Helmut Schafer, ki je tako kot Ciulli študiral filozo-fijo, je eno redkih nemških gledališč, ki ima repetoirske predstave. Tako v osmem letu obstoja še danes igra Wood Allenovega »Boga«. Gostovali so tudi na raznih srečanjih, na katerih so si pri-dobili posebno slavo. Tako so si z gledališko predstavo »Ve-lik in majhen« Botha Straussa na Beograjskem BITEFU prislužili posebno priznanje za izredne umetniške do-sežke. Produkcija Pokopani mrtveci Jeana Paula Starta na berlinskem gledališkem festi-valu pa je bila ena najbolj izjemnih predstav v sezoni 1987/88.                            i
Tudi pri igralcih gre za že uveljavljene osebe. Tako igrata Katico - Maria Ne-uman, vojvodo Wetter von Strahe - Hannes Hellemann in Kunigunde - Veronika Ba-yar, ki je že v Beckettovi drami - Srečni dnevi, doka-zala izjemen igralski talent kot realistična Winnie.
Thater an der Ruhr si je torej zadalo veliko nalogo. Narediti iz te majhne Evrope eno veliko gledališko dru-žino. Kot pravi pesem »Life is a cabarett«. (Luči se ugas-nijo, zastor pada - KONEC - THE END)
Vicky Osolnik
KULTURA
Če nas bližina Benetk lahko samo radosti, pa nas nikakor ne more radostiti naša inovativnost in mini-malna možnost predstavlja-nja in predvsem propagiranja razstav, česar se lahko za-vemo šele ob ogledu razstav v tujini.
Na razstavo o Tračanih, ki so jugoslovanskemu prostoru tako blizu in hkrati tako nez-nani, nas v Benetkah opozar-jajo na vsakem koraku s pla-kati, transparenti in pro-spekti v živo rdeči barvi, z re-produkcijo prečudovite kupe s plastiko konja. Množice tu-ristov priteguje že sam raz-stavni prostor Doževe palače, toda Italijani vedo, da to ni dovolj, zato obiskovalcem ponujajo mnogo več, s čimer razstavo tudi finančno opra-vičijo.
In sicer, na samem vhodu v razstavo so ponujeni plakati različnih dimenzij, zajeten katalog z reprodukcijami raz-stavljenih predmetov in iz-črpno predstavitvijo pred-stavljenega obdobja in pro-stora, razglednice, audio-ka-seta, video-kaseta in CD plošča z glasbo, ki nas nevsi-ljivo spremlja tudi ob ogledu razstave.
Kolikor je Doževa palača hvaležen prostor za razstave, saj ljudi vleče na ogled že samo po sebi, pa je za postav-ljalca brez dvoma zelo zah-tevna, ker mora pozornost Ijudi usmeriti k razstavi in nevsiljivo prikriti siceršnjo dekorativno opremljenost prostora. Postavljalcem je z izbiro vitrin, osvetlitvijo in izbiro razstavnih eksponatov to tudi uspelo. Vzpostavili so tudi ravnotežje med prosto-rom in eksponati, česar pri nas nismo vajeni, saj se dobe-sedno dušimo ob zasičenosti prostorov.
Obiskovalec ob ogledu te razstave spozna umetnost in kulturo Tračanov od začet-kov do pozne antike. Pri tem mu je v pomoč tudi zvočni vodič v štirih jezikih, za uvod pa je na ogled še izvrsten vi-deo film, ki predstavi naj-lepše in najbolj tipične ekspo-nate.
Kultura Tračanov sodi med najstarejše v Evropi. Tračan-ska plemena so živela na ju-govzhodu evropskega konti-nenta že tisoč let pred našim štetjem. Klasične civilizacije v Evropi so poznale Tračane in   njihovo   kulturo   ter   se
TRACAN
- uinetnost in kultura na bolgarskem ozemlju od začetkov do pozne antike-Benetke, Doževa palača, 13. maj - 30. novem-ber 1989.
Srečni smo lahko, da nas od Benekt, enega od svetovno najpomembnejših kulturnih sre-dišč, loči le borih 250 kilometrov. Benetke nam vsako leto poklonijo več zanimivih razstav in letošnja razstava z naslovom Tračani je vredna ogleda.
z njimi izprepletale. Poznamo jih predvsem preko grških in rimskih sporočil in preko ve-likih zgodovinsko-mitoloških osebnosti,   kot  so  Dionizij,
Orfej,   Spartak___   Spozna-
vamo pa jih tudi preko arhe-oloških najdb na balkanskem podonavskem prostoru, po njihovih sončnih svetiščih, grobovih aristokracije in predvsem po njihovih obrtni-ških izdelkih iz zlata in ostalih žlahtnih kovin. Obdelava ko-vin je bila njihov civilizacijski primat, umetnost in izum, ki so ga Tračani vpeljali v življe-nje že pred IV. tisočletjem pred našim štetjem, o čemer nas prepriča tudi pričujoča razstava.
Ta sistematično, po časov-nih obdobjih in karakteristič-nih motivih, postavljena raz-stava nam predstavlja najbolj znane in opevane tračanske zakladnice od Varene do Val-citrana, Panagjuriste do Let-niza in od Borova do Lovca... Prvič pa je v svetu predstavljena tračanska kul-tura preko posameznih etap do konca antike.
Okrog 900 eksponatov, ve-činoma zlatih, sodi v čas cxl 13. stoletja pred našim štet-jem do 6. stoletja našega štetja. Vsako obdobje ni predstavljeno le s posebej značilnimi eksponati (predv-sem obrtniška obdelava ko-vin), temveč tudi s kratkimi opisi pomembnih zgodovin-skih dogodkov in opisom mi-tološkega in zgodovinskega pomena eksponata (npr. mi-tologija okraševanja konja).
Med eksponati je največ nakita, ki preseneča s svojo filigransko obdelavo in ohra-njenostjo (ogrlice, prstani, uhani, fibule...) Med poso-djem velja omeniti predvsem čudovite čaše z mitološkimi plastikami. Kiparstvo je za-stopano s podobami bogov (predvsem iz grškega in rim-skega obdobja). Veliko je lepo ohranjene vojaške opreme, zanimiv pa je tudi prikaz zdravniških pripomoč-kov.
To ni le razstava material-nih ostankov, temveč kom-pleksen zgodovinski kfjuČ od-krivanja kulturnih izvirov da-našnje Evrope.
Razstava je odprta vsak dan do 30. novembra od 9.00 do 19.00, vstopnina je 7000 lir, za študente pa 5000.
TOMAŽ MIKOLIČ DANIELA JURIČIČ
i
KULTURA
Trg Mladinskih delovnih brigad (Trg M.D.B.) je eden najzanimivejših prostorov slovenske metropole. Velja za jugozahodna mestna vrata in je poleg postajnega Trga Osvobodilne fronte v smislu mestnega vhoda edini pravi mestni prostor. Ljubljana ima torej priložnost, da dobi s pri-morske strani lepo oblikovan in vsebinsko bogat predpro-stor, ki bo obiskovalcu poka-zal, kam je prišel in mu isto-časno ponudil čim več turi-stičnih storitev.
Trg leži na prelomnici dveh ortogonalnih uličnih sistemov Viča in središča mesta, ki le-žita eden proti drugemu pod kotom 45 stopinj. Skupaj z Rimsko in Igriško ulico, ki se zajedata v središče pod ne-pravilnim kotom, povezuje oba sistema v kompozicijsko celoto. Istočasno preko Ceste VII. korpusa in najjužnejšega klina Tivolija na eni strani, in drevoredne Groharjeve ceste ter nabrežij Gradaščice na drugi strani, združuje ob-sežne zahodne in južne ze-lene rezervate mesta.
Na trg ^ steka kar šest po-membiiih ulic, ki med seboj povezujejo popolnoma ra-zlične predele mesta. Ašker-čevo cesto bi zaradi močne koncentraciie fakultet Ljub-Ijanske Univerze (nadaljeva-nje ;mena bo, če bog da, od-padio še pr^H samimi uoljše-viki, saj je študentom dobe-sedno v posmeh) lahko ozna-čili kot univerzitetno os.
Danes ka.?.e trg dokaj ne-urejeno podobo. V obdobju od zadnje vojne je bil deiežen kar nekaj velikih, na žalost slabih posegov. Izgradnja Skupščine občine Vič-Rudnik je blokirala povezavo Gro-harjeve in Tobačne ulice. S svojo maso uničuje dokaj cnoten višinski gabarit in fa-sadni ritem na trgu. Neu-gledna stavba DPO s po vojni zgrajenim prizidkom trgov-skih lokalov ločuje trg na dva dela. Modernistični blok na severni strani se zelo slabo navezuje na sosednje arhitek-ture. S spremembo Tobačne ulice v del tranzitne obvoz-nice in z razširitvijo Tržaške vpadnice je nastalo na zahod-nem ustju Trga veliko kri-žišče, zaradi katerega so po-drli zaključni objekt v nizu severozahodne robne pozi-dave.
Kaj torej narediti iz sedaj dokaj klavrnega prostora na
RUŠITELJSKO
CAMPUS
V slovenski metropoli imamo enkraten prostor, ki se nam kar sam od sebe ponuja, da ga preuredimo in z njim zasenčimo komunistični Trg revolucije. S tem novim prostorom v mestu simbolično legitimiramo naš prevzem oblasti. To je Trg Mladinskih delovnih brigad.
Gospoda, ne se prestrašit zaradi spomina na to ime, ki kljub vojaškemu značaju imena samo po sebi ne omeni nič hudega. Starejši farani se ga spominjajo bolj z nostalgijo in trpkim priokusom sedanjosti. Samo ime pa borno po preureditvi tako ali tako spremenili.
zanimivi lokaciji, da ga bomo lahko imeli za naš spomenik, ki bo simboliziral nove čase in nam istočasno koristil?
Z odstranitvijo stavbe DPO bi dobili trikotno zasno-van trg z dolgo vzhodno stra-nico in enakostraničnimi kraki na zahodu. Novona-stalo obsežno polje (ital. Campo, ang. Field, franc. Camps) s približno 12 500 m2 površine bi bilo primerljivo z 12000 m2 velikim Markso-vim trgom pred sodno pa-lačo, ali z okoli 15 000 m2 veli-kim Trgom revolucije (ki si tega imena ne zasluži, saj je spremenjen v parkirišče in kar je še huje, nima jasno do-ločljive meje). Na nekdaj se-cesijsko zasnovanem Sloven-skem (Marksovem) trgu do-minira sodna palača, nasproti nje sta Dom sindikatov in blagovna hiša. Trg revolucije je bil namenjen prezentiranju nove boljševiške oblasti na Slovenskem. Obe dvakrat više projektirani stolpnici naj bi postali nov reprezentativni upravni center, danes pa sta namenjeni gospodarski in bančni administraciji. Za njimi se skriva slovenski kul-turni hram, nasprati stoji v tla potlačena Skupščina. Ob straneh je blagovna hiša in revolucionarni gaj, katerega osnovna funkcija je zakriva-nje neprimerne fasade najem-niškega bloka. Na Trgu M.D.B. imamo danes Skupš-čino občine, gostilno in čez križišče tovarniški kompleks. Sredi trga je zanikrna stavba DPO in neurejen park. Vse našteto bi se z novo zasnovo odstranilo.
Trg bi z močno drevoredno ozelenitvijo ob prometnih ka-nalih dobil ojačano zeleno povezavo zahodnega in juž-nega mestnega parka. AŠker-čeva bi se uredila v Univerzi-tetni korzo. Z nje bi se uma-knil mestni obvozni promet, za katerega se ugotavlja, da še zmeraj povzroča preveč hrupa za normalno delo na večini fakultet. Nova krožna cesta mestnega središča bi se oblikovala na Groharjevi ce-sti. 220 m dolgo vzhodno stra-nico trga, ki meji na mestno središče, je treba gosti mestni pozidavi primerno pozidati z močnimi karejsko zasnova-nimi objekti. Južna stranica trga meji na morje individual-nih hiš, stanovanjskih blokov ter inštitutov in fakultet na Viču. V neposredni bližini
na        _h
J
KULTURA
projektirana nova stavba Centralne teh-nične knjižnice. Tu zato potrebujemo ja-sen mejnik med Trgom in prostostoječimi poslopji. Ker je na voljo zelo ozek pas zemljišča, bi se tu zgradil niz arkadnih objeictov s pokritim sprehajališčem, skri-tim za močnim drevoredom. Ti bi skupaj z obstoječo severozahodno pozidavo tvo-rili nasprotje močnim objektom na vzhodni stranici Trga. Za obstoječo seve-rozahodno pozidavo se odstrani vse stol-piče, ki v prostor Vrtače ne spadajo, in vile, ki so preveč izpostavljene hrupni cesti VII. korpusa. Na tem mestu uredimo park. Severno ustje Trga se preoblikuje v zaključno piaceto Rimske in Prešernove ceste. Za križiščem na zahodu se obnovi stare objekte obsežnega kompleksa To-bačne tovarne in z območja umakne proiz-vodnjo.
Monumentalno zasnovan tržni prostor se spremeni v nov osrednji Univerzitetni center. Glede na veliko koncetrancijo uni-verzitetnih objektov in kulturnih ustanov ob ulicah, ki se zlivajo na Trg, ter velikega števila inštitutov in fakultet na Viču južno od Trga, je zasnova povsem upravičena. Na Luži nasproti gostišča Lovec bi se zgra-dil nov Študentski center, kjer bi imel si-gurno bolj upravičeno in primernejšo loka-cijo kot v Trnovem nasproti načrtovanega muzeja revolucije, kjer ga nameravajo po-staviti.
Preko križišča bi preuredili objekte To-bačne tovarne za univerzitene potrebe. S tem bi dobili na desettisoče kvadratnih metrov novih površin za predavalnice, in-štitute, risalnice, delavnice in univerzi-tetno administracijo.
V novo nastalem parku med Vrtačo in prenovljeno Tobačno ulico bi postavili pa-viljon Akademije upodabljajočih umetno-sti.
Trg bi tako dokazoval prisotnost Uni-verze v tem mestnem okolju. S tem bi utrdili koncentracijo večjega dela univerzi-tetnih dejavnosti in preprečili nadaljnjo decentralizacijo in razseljevanje univerzi-tetnih objektov po celem mestu, kar je povzročil strah vladajočih ob študentskih nemirih v sedemdesetih letih in bojazen pred ponovnim močnim, udarnim in orga-niziranim študentskim gibanjem. Študent-ski populaciji je treba zopet dati možnost, da se organizira kot samostojno gibanje, Univerzi pa, da se organizira kot od države neodvisna inštitucija. Univerzo je treba fi-zično skoncentrirati na omenjenem ob-močju (tj. campus), s tem pa omogočiti direktno in neomejeno komuniciranje zno-traj nje ter tako povečati povezanost, znanstveno učinkovitost ter politično vplivnost. S tem bi -ova oblast študentom in Univerzi simbolu o vrnila vlogo avant-gardnega dela družbe. kar so si 50 let prilaščali boljševiki.
Trgu poleg novega univerzitetnega lica manjkajo še osnovne dejavnosti, ki jih tak prostor nujno potrebuje, in dejavnosti, ki jih specifična lega Trga narekuje. Prvo so sigurno čim širša ponudba od trgovskih, bančnih in poštnih storitev do drugih turi-stičnih dejavnosti. Tretja nujnost, ki pri-speva k bogatosti tržnega prostora, je nova
organizacija centra dejavnosti Viške ob-čine. Njegova najprimernejša lokacija je Na Luži, na prostoru, kjer sedaj stojijo vile. S svojo fasado in maso bi kot trdnjava nakazoval jugozahodni vogal mestnega središa in nekdanje Emone ter zaščito mestnega vhoda.
Ljubi svojega sovražnika kakor samega sebe (Jezus Kristus Superstar)
Faranke in farani!
Ste se že kdaj vprašali, kaj bomo nare-dili z našo vsemogočno vladajočo kasto potem, ko ji spodmaknemo stolčke (ali, kot sama trobi - ko bo sestopila z oblasti)? Problem, kajne? Naša nova oblast, go-spoda, starih banditov res ne more kar tako gledati med seboj. Zmeraj so bili nad nami in se imeli za vsevedne bogove. Torej jim moramo tudi po njihovi politični smrti zagotoviti primerno mesto. Mi seveda ni-smo divjaki. Mi smo ja kulturni srednjee-vropski verniki, bog nam pomagaj! Torej, če damo roko na srce, na giljotino jih res ne bomo zmogli metati, kot so to počeli Jakobinci z Rojalisti. Tudi Dolfejevi la-gerji, se mi zdi, da so že preživela zadeva. Zastarele tehnologije pa nova oblast ne bo uvažala. Gospodje, zmagali bomo, in to je čisto jasno, le če bomo uporabljali lastne glave. Za bodoče počutje naših zdajšnjih varuhov moramo sami poskrbeti. Vedeti moramo, da bo naše počutje še kako od-visno od njihovega. Le pomislite na nji-hovo življenjsko reklo - kontrarevolucija nikoli ne počiva. Prva stvar, ki si jo mo-ramo predočiti, je dejstvo, da je tolikokrat omenjana in prekleta - oprostite na izrazih - oblastniška sodrga po lastnih terminolo-gijah prevzvišena kasta, v kateri je vsak posameznik subjekt nadnaravnih sposob-nosti z zmožnostjo vedcževanja. Zato mo-ramo, če nič drugega, vsakega izmed njih posebej obravnavati in preučiti in vsakemu posebej določiti tako mesto v bodoči sre-dini, ki mu bo odgovarjalo glede na minulo delo.
Na Trgu M.D.B. se nam ponuja prilika, da na opisan način zašijemo enega od vo-dilnih predstavnikov kvazi revolucije. V mislih imamo ravno tu živečega Ivana Mačka-Matijo. Z novo ureditvijo Trga se vile Na Luži podrejo. Ostane !e Mačkova vila. Okoli se postavi nov Viški občinski center trdnjavskega izgleda. In sedaj si zamislite čudovito rdeče pobarvan atrij nove skupščine viških faranov, pokrit z rdečo stekleno streho in obkrožen z ar-kadnimi križnimi hodniki po katerih se bodo sprehajali turisti. Namesto vstopnic bodo dobili rdeče kapice in, željni ogleda Ivana Mačka-Matije v živo, metali rdeče zastavice v atrij. Tako bo nastal nov Muzej revolucije z živimi eksponati kot glavno atrakcijo. Ali sploh obstaja kakšen lepši kraj za bivanje po padcu z oblasti? Pri-merno je distanciran, lokaliziran in pobar-van z rdečo barvo polno občudovanja. Istočasno pa bo to čudo dostopno za ogled navadnim smrtnikom, ne da bi karkoli vplivalo na njihov sprehod po objektu.
JANEZ GRADITELJ-RUŠI
Popravek
V prejšnji številki Tribune so ti-skarski in drugi škrati v nekaterih bese-dilih povzročili precejšnjo zmedo. Še posebej »uspešno« so opravili svoje delo pri zapisu o filmu SLADKO ODRAŠČANJE. Ker v besedilu kar mrgoli napak, ki zelo otežkočajo razu-mevanje napisanega, skušamo s temi opombami popraviti, kar se popraviti še da.
Torej, režiser filma Sladko odrašča-nje je FERNANDO Trueba, originalni naslov filmu pa je El ano de las luces. Originalni naslov filma Nedolzni otro-čiči se glasi Los santos inocentes, film Carlosa Saure pa je seveda Carmen in ne Caramen.
Ob tem, da je bil uvodni del pri-spevka (ves drugi odstavek) po pomoti natisnjen dvakrat, je izpadel ves zak-Ijučni del (cela dva odstavka), kar je seveda okrnilo in izmaličilo smisel za-pisa in njegovo bistvo. Zato tu nava-jamo manjkajoči del.
»Mimo igralcev seveda ne moremo. Ob vodilnih vlogah je v filmu še cel kup epizodnih likov, ki so vsak zase poseb-nost in zanimivost ie s satno pojavo (prav neverjetni obraziK ko pa še zazi-vijo svoje osebnosti, je to »človeška ko-medija«. Prepričljiv Manolo je bilJorge Sanz, njegova nesojena izbranka Mari-bel Verdu, vsak po svoje pa so bili odlični še Manuel Alexaindre, Rafaela Aparicio, Santiago Ramos, Violeta Cela in mnogi drugi.
Kako se bo Sladko odraščanje uvr-stilo v naš filmski spomin, je za zdaj še težko reči. Kljub nekaterim podobno-stim s Fellinijevim Amarcordom (kar je skoraj razumljivo, saj gre obakrat za spomine na mladost - podobnost je se-veda v tistem delu. ki se loteva spolnosti in pa v slikanju posebnezev), filmov ne gre neposredno primerjati in tega oce-njevati skozi prizmo z oskarjem nagra-jene Fellinijeve mojstrovine. Sladko odraščanje vsekakor ni film takega kali-bra, saj gre v njem za drobno, časovno kontinuirano zgodbo, Amarcord pa je bolj kronika časa, mozaik različnih Zgodb s širšo konotacijo. A naj bo že tako ali drugače, pričujoči film je vseka-kor eno najboljših del iz letošnjega kine-matografskega repertoarja. Za zdaj. Da pa ne bi ostalo pri tem, bi distnbuterji lahko odkupili vsaj zadnja dva filma drugega Španca - Pedra Almodovarja. Gre za Zakon potelenja in za Ženske na robu iivčnega zloma, ki je bil nomini-ran za oskarja. Upajmo, Čeprav je upa-njf dober zajtrk in slaba večerja.«
Bralcem se za nastale nevšečnosti opr-vičujemo.
M. K.
KULTURA
Avtorja je torej tematsko navdihoval dandanašnji poli-tični in gospodarski trenutek slovenskega naroda in nje-gove stoletne travme o samo-stojnosti. Pisatelj je v domi-šijtjski mozaik slovenskega življa prihodnosti vtkal žgoče težave in dileme našega ča^a ter ustvaril izjemno aktualno delo, ki ga je moč prebrati dobesedno na dušek. Iskra, ki je zanetila gibanje za odce-pitev in ustanovitev samo-stojne zedinjene Slovenije, je odicritje, da se v opustelih podzemskih rovih na Kočev-skem skrivoma odlagajo jedr-ski odpadki. V to dejavnost je vpletena zvezna vojska, zvezna vlada pa naj bi s shra-njevanjem jedrskih odpadkov evropskih držav poplačala stoletja stare dolgove. Temu se upre malodane celoten slo-venski narod, upor pa po-oseblja pisatelj Albert Svi-gelj, ki v kočevskih gozdovih z gladovno stavko protestira proti dejanjem zveznih orga-nov in kot nekakšn kataliza-tor sproži masovno gibanje za odcepitev od zvezne države.
Čeprav je roman soraz-merno kompleksno zgrajen, saj pisatelj s posameznimi iz-seki videoprogramov bi-stveno poglablja futurološko apodobitev naše domovine, prav tak pa tudi pogosto me-njava posamezna prizorišča dogajanja, je delo pisano te-koče in je izjemno berljivo. Zgodba je dinamična, pripo-vedni tok pa čedalje bolj raz-burljiv. Čeprav se Remec uk-varja z resnimi filozofskimi in eksistencialističnimi vpraša-nji, je delo naptsano hudo-mušno in satirično. Roman je pravzaprav parodija na naš čas, saj avtor karikirano in z neprikrito ironijo opisuje prav vse dejavnike dogajanja alternativne prihodnosti, ki pa so v bistvu le posredne odslikave podob našega časa, želja in hotenj. Nemalokrat se ironija sprevrže v cinizem, komedija v tragikomedijo. Medtem ko v Evropi vladata mir in demokracija, šteje voj-ska Balkanije več mož kot pa-radno vojaštvo katerekoli dr-žave na svetu, kljub temu pa jih uženejo pripadniki zele-nih, ki so oboroženi le z im-proviziranimi zažigalnimi ste-klenicami. Človeštvo je očitno premagalo vojno, ne pa tudi vojaštva. Vsaj na Bal-kanu ne. Ekstrapolacija eko-loške problematike, ki jo je
RECENZIJA ZA PANAŠNJE ČASE
Miha Remec: ZELENA ZAVEZA
Najnovejši roman Mihe Remca, Zelena zaveza ponovno posega v znanstveno fantastični zanr in odslikuje prihodnost - čas, v katerem se drzava Slovenija bori za odcepitev od zvezne drzave Balka-nije. Avtor je delo podnaslovil kot politično -fanta-stični roman, kot delo, ki naj bi opisovalo domišljij-sko politični polozaj naše domovine v nekakšni pri-hodnosti.
pisatelj upodobil z borbo slo-venskega naroda proti evrop-skemu odlagališču posebnih odpadkov v samem srcu Slo-venije, se sprevrže v lastno nasprotje. Po eni strani so od-padki popolnoma vamo shra-njeni v posebnih zabojnikih in ne predstavljajo nevarnosti onesnaževanja, po drugi strani pa pravzaprav pred-stavljajo nekakšno ceno od-cepitve Slovenije, s katero se strinjata tako slovensko vod-stvo kot predstavniki svetov-nih sil. Krajši konec tako po-tegne pisatelj Švigelj, ki je z gladovno stavko proti odla-ganju posebnih odpadkov za-ostril položaj in omogočil, da se je gibanje za odcepitev Slo-venije razmahnilo v polni meri. Toda sedaj ni pomem-ben niti on niti odlagališče posebnih odpadkov, vse to so le še politikantske intrige slo-venskih politkov jutrišnjega dne, teh karikiranih podob današnjih dnevnih politkan-tov, ki ljudstvo slepijo in za-vajajo s tezo, da za suvere-nost naroda ni potrebna tudi suverenost države, v kateri živijo. Pisatelj se je nadvse ironično poigral s spolnimi navadami in razvadami slo-venskega življa v prihodnosti in z zvrhano mero humorja opisal številne sekte, ki se vsaka na svoj način oprede-ljuje do ljubezni in življenja nasploh. Ljubezenski prizori, ki jih je Remec vtkal med glavne junake romana, pred-stavljajo osnovno gibalo pri-povedi, kar je nasploh zna-čilno za Remčeva dela.
Glavni poudarek pa je pi-satelj posvetil masovnim me-dijem in posebej hudo obso-dil brezobzirno manipulacijo z ljudskimi množicami, predvsem s strani televizij-skega medija. Svet je namreč s pomočjo videa tesno pove-zan, ljudje pa zasvojeni z vi-deo in televizijskimi pro-grami. Roman je tako prav-zaprav svarilo pred televizijo, ki si je z brezobzirnim in vse bolj nasilnim manipuliranjem z ljudmi pridobila silno moč. Kot protiutež je avtor posta-vil pisatelja, ki ustvarja še na staroveški način, kar v konč-nem efektu pripelje do nepre-mostljivega razkoraka med kulturo umetniškega podo-življanja pisane besede in kul-turo pasivnega sprejemanja programov          televizijskih
mrež. Glavni junak romana pravzaprav ni pisatelj Albert
KULTURA
Švigelj, ki se je za ceno lastnega življenja postavil po robu domačim in tujim oblast-nikom in je tragična figura brezčutne poli-tikantske igre, v katero ga je brezobzirno porinil videonovinar Gapa. Glavni akter romana je torej videonovinar, ki šele v pri-mežu brezčutnega manipulacijskega stroja, ki ga je sam pognal, spozna, da je s svojim ravnanjem zakrivil smrt svojega prijatelja. Njegov karakterni oris je dog-nan in dovolj poglobljen, saj je avtor naj-bolj smiselno upodobil tako njegove uspehe kot življenjske stiske in prepričljivo orisal njegov obup ob spoznanju, da je kriv za prijateljevo smrt. Karakterni orisi neka-terih drugih protagonistov so morda neko-liko stereotipni in ne dosegajo pogloblje-nih karakternih študij Remčevega ned-vomno najuspešnejšega dela Mana. To niti ni tolikb pomembno, saj je Remec v delu podal veliko število zelo živih, smiselno upodobljenih, vendar stilistično nekoliko poenostavljenih likov, ki se organsko in funkcionalno vključujejo v to dinamično in vznemirljivo pripoved, polno aluzij na da-našnji čas.
Alternativni svet prihodnosti Remče-vega romana je že danes impliciran v ne-. štetih komponentah, pisatelj pa v svojem videnju te aktualne sestaviile in aluzije raz-vija in projicira do skrajnih meja. Na nek način se v sedanjosti skriva prihodnost in v prihodnosti sedanjost. Problematika in dogajanje sta nam torej blizu in bralec se zlahka poistoveti s tegobami glavnih juna-kov. S tega zornega kota Zelena zaveza torej ne predvideva alternativnih tokov prihodnosti, ampak skozi domišljijsko prizmo avtorja odslikuje sedanjost, ki jo na njemu svojsten način prepleta s svetom jutrišnjega dne. Avtorjevo vizionarstvo in aktualnost sta globlja, kot je videti na prvi pogled,   saj   izkustveni   svet   objektivne
stvarnosti tvori tudi domišljijska sfera,, v kateri se odražajo naša sanjarjenja in podzavestna hotenja. Plast osebnega do-življanja slvarnosti se prepleta z dogodki javnega življenja, plastjo domišljije in unjetniškega ustvarjanja, tako da se na posameznih vozliščih poustvarjajo naše predstave in redefinirajo naše zaznave o svetu okoli nas. Glede na to, da nemalo-krat zavzemamo stališča do dogodkov zgolj na osnovi medijskih obvestil, da se vse manj opredeljujemo do sveta na osnovi lastnih izkušenj, z našim svetom vse bolj upravljajo najraznovrstnejše fikcije. Lahko rečemo, da prepletanje vseh teh plasti ob-jektivne stvarnosti na nek način soustvarja realnost našega bivanja.
Prav tako kot sleherni umetnik črpa ustvarjalni navdih iz sveta v katerem živi, tako tudi s svojo kreativno domišljijo vpliva na objektivno stvarnost in jo prila-gaja svojim notranjim vizijam. Remec je v Zeleni zavezi na nek nedoumljiv način povezal oba svetova in resnično vizionar-sko opisal nekatere detajle sveta prihodno-sti, ki so se v večji ali manjši meri uresničili v dejanski stvarnosti. Če bi za uporabo elektkroudarnih palic, ki jih v romanu vo-jaki vihtijo nad pripadniki zelenih še mo-goče lahko menili, da je pisatelj zanje dobil navdih v vevčanskih dogodkih, ko je poli-cija s podobnimi pendreki pretepala vaš-čane, pa bomo morali na uporabo poseb-nih kovinskih obročev, ki ob dotiku z elek-troudarnimi palicami povzročajo kratek stik, še nekoliko počakati. V času ljubljan-skega procesa se ženske pred vojaškimi stražami resda niso protestno sprehajale gole, neizpodbitno pa je, da je pisatelj s svojo intuitivnostjo zaznal pramene bo-dočih dogodkov in jih vtkal v svojo domi-šljijsko pripoved. Temeljni katalizator ma-sovnega gibanja za osamosvojitev Slove-
nije v romanu predstavlja gladovna stavka pisatelja Šviglja, še do dandanes pa niso razjasnjene podrobnosti ob vesteh, da so posamezni udeleženci ljubljanskega pro-cesa skušali uveljaviti svoje temeljne člove-ške pravice s protestnim stradanje. Če je pisatelj odcepitev Slovenije gradil na ogor-čenju Slovencev nad evropsko deponijo jedrskih odpadkov v osrčju njihove dežele, pa ponovno ne moremo obiti dejstev, da so se v zadnjem času zaradi strahu pred odlaganjem jedrskih odpadkov v Sloveniji ¦zvrstila protestna zborovanja, predvsem v okolici Celja, kjer naj bi y pregrado cinkarniške deponije vgradili sode z radio-aktivnimi odpadki, proteste proti onesna-ževanju pa je bilo moč slišati tudi s Kočev-skega.
Remec se je s tem delom torej dotaknil celotnega spektra najrazličnejših proble-mov, ki pestijo ali pa šele bodo pestili slovenski živelj v prihodnosti. Roman sicer ni napisan tako prepričljivo in doživeto kot njegovo delo Prepoznavanje in videti je, kot da je pripovedni tok romana nekoliko prehitel orise življenjskih poti posameznih junakov, ki so ostale nedorečene. Tudi to delo označujejo in odlikujejo vsesplošne stilistične posebnosti, ki slehernemu Rem-čevemu delu dajejo znak razpoznavnosti. Zelena zaveza tako predstavlja prijetno osvežitev v domači znanstveno fantastični beletristiki in pomembno dopolnilo avtor-jevega literarnega opusa, s katerim je le še podčrtal svoje kontinuirano delovanje v svetu znanstvene fantastike. Remec je nedvomno razkril še eno stran svoje umet-niške ustvarjalnosti in nakazal širino svo-jega pisateljskega pogleda ter tako oboga-til svoj pisateljski opus kot tudi celotno domače znanstveno fantastično leposlovje.
ŽIGA LESKOVŠEK
Videoteka ŠKUC
DARK
EYES
Režija: Nikita Mihalkov Gl.   vl.:   Marcello   Mastroianni,   Marthe Keller, Vsevolod Larionov, Jelena Sofo-nova, Oleg Tabakov...
V filmski jezik prevedena novela A. P. Čehova z mojstrom Marcellom (za to vlogo nominiran za oskarja). Slovanska duša, ciganska pesem (se spominjate filma# cigani letijo v nebo?), italijanski ljubezen-ski temperament in talent Mihalkova. Izredna preciznost in smisel za literarne predelave avtorja mojstrovine Nekaj dni iz
življenja Oblomova. Po Čuhraju in Tar-kovskemu torej še en mojster iz SZ pri delu z Italijani in rezultati kažejo, da sov-jetsko-italijanske koprodukcije niso zgre-šena stvar. Na kratko - zelo dober, zelo lep film.
BABY BOOM
Režija: Charles Shyer Gl. vl.: Diane Keaton, Harold Ramis, Sam Wanamaker, Sam Shepard
Ženska, vsa predana poklicu in karieri, ki na otroka niti pomisli ne, »podeduje« od daljne sorodnice prav to - malega otroka. Skrb zanj in kariera pa ne gresta skupaj. Zaplet je torej enak kot pri francoski uspešnici (kasneje še ameriškem »re-maku«). Trije možje in zibelka, le vloge so zamenjane. Kdo bi si mislil, da bodo šli opravki z dojenčki bolj od rok trem mo-škim kot eni ženski? A ker poznamo Ke-atonovo, se temu ne moremo preveč ču-diti.
Prikupna komedija s satiričnimi pod-toni, ki pa se konča tako ameriško, (juna-
ški happy end), da se Conan in Superman lahko sramujeta. Pravzaprav škoda, zače-tek je obetal več, a smo tega recepta »Made in USA« že tudi navajeni. Gledalci pa imajo tako ali tako najraje srečo.
HELLRAISER
Režija: Clive Burke
Gl. vl.: Andrevv Robinson, Clare Hig-gins
Junakinja oživlja svaka od mrtvih s po-močjo krvi, ki jo ta izsesa žrtvam, katere ona zvesto vabi domov - v hišo groze, Nekaterim očitno zombijev (živih mrtve-cev) ni nikoli dovolj, zato tudi proglašajo film za grozljivko leta. Res vas je lahko groza, a le zaradi dejstva, kako neumen zmazek je to. Kot običajno je v »novih grozljivkah« kvaliteta filma obratno soraz-merna z litri krvi in kilogrami raztrganega mesa na platnu. Hellraiser ni izjema,.prej narobe. Včasih otroci niso smeli gledati takih filmov, zdaj so ti edini gledalci, zato film toplo odsvetujemo občinstvu nad 18. letom starosti.
M. K.
INICIATIVE ZA NOVO NOVINARSKO ZDRUŽENJE ZOA - ZNANJE
- ODGOVORNOST - AVTONOMIJA
KDO SMO IN KAJ HOČEMO
Smo iniciativa za novo novinarsko združenje ZOA in bočemo spremeniti novinarski poklic iz semi-profesije v profesijo. Zato bo naše združenje:
1.
Avtonomna samo-organizacija profesionalnih novinarjev, ki bo od svojih članov zahtevala sistematično
znanje in visoko stopnjo osebne odgovornosti.
2.
Od vseb svojih Članov bo združenje terjalo poklicno licenco ter sproti preverjalo spoštovanje profesionalnib
(zaloge posebnih znanj in aplikacije teoretskih spoznaj) in etničnih (zavezanost kodeksu in zakonu) norm
novinarskega poklica.
3.
Združenje bo poleg promoviranja profesionalnih standardov skrbelo tudi za zakonsko-pravno zaščito poklica
in svojih članov, za njihovo materialno in socialno varnost. V tem smislu bo organiziralo svojo
pravno-strokovno službo, ki bo zastopala člane v matičnih novinarskih hišab in pred sodišči ter sodelovaia
pri oblikovanju vsakoletnih individualnih in kolektivnih pogodb v novinarskih hišah.
OKVIRNI DELOVNI PROGRAM
Ker je dovolj čakanja na to, da se bodo razmere v jugoslovanskem množično-komunikacijskem prostoru spremenile na bolje, bomo oblikovali in uresničevali predvsem program nove medijske podobe SR Slovenije in v tem okviru:
1.
Ustanovili slovensko tiskovno agencijo in odprli slovenski press center.
2.
Organizirali samostojne tiskovne konference slovenske vlade, družbeno-političnih organizacij, zvez in gibanj.
3.
Izdajali slovenski bilten, ga prevajali v jugoslovanske in vodilne tuje jezike ter ga pošiljali vplivnim centrom
moči (tiskovnim agencijam, pomembnejšim časopisom, uglednim posameznikom...).
4.
Terjali boino republiški dogovor o statusu posameznih javnih glasil in načinih njihovega financiranja ter
demonopolizacijo dela programov radijskega in TV medija.
5.
Dali bomo pobudo in sodelovali pri ustanovitvi časnika (tednika, mesečnika) Alpe-Adria.
6.
Skušali prfdobiti posebno frakvenco za "Glas Slovenije" - politično-informativni program v tujih jezikih.
7.
Zahtevali bomo nov zakon o javnem obveščanju in ga sooblikovali.
8.
Podpirali bomo ustanovitve zasebnih novinarskih servisov in poskušali ustanoviti novinarsko šolo.
9.
Združenje (ZOA) bo enakopraven partner pri določanju statusa novinarskega poklica (kadrovska politika,
minimalne cene novinarskih storitev, honorarji, delovni pogoji, beneficirana delovna doba za določene
novinarske poklice ipd.).
10.
Dali bomo pobudo za sprejem mednarodnega profesionalnega kodeksa novinarske etike in ponudili osnutek.
11.
Zahtevali bomo sprejem republiškega in zveznega kodeksa etike javne bsede.
12.
Oblikovali bomo kriterije za pridobitev licence, predlagali sestavo komisije za dodelitev le-te (2 ugledna
novinarja, 1 profesor FSPN, 1 pravnik, 1 etik), ki jo bodo volili člani združenja.
13.
Združenje ZOA bo spodbudilo pripravo dokumentov in študij na temo: novinarstvo kot profesija. '
(Podrobnosti o statusu, članstvu in delovanju bo iniciativa za ustanovitev ZOA razdelala v statutu in pravilnikih).
zamisli vrgli na papir:
•         MANCAKOŠIR
SLAVAPARTLIČ
VINKO VASLE
LIFE IS LIFE
No, za El Khargo, največje mesto Kharga oaz, tega ravno ne bi mogel reči. Za-radi številnih izvirov vode si vlada že dolgo prizadeva, da bi območje spremenila v ne-kakšno Novo dolino, kamor naj bi prišlo kar čimveč ljudi iz prenaseljenih mest ob do-lini Nila. Zgradili so pravcato malo mesto sredi puščave, ki pa ne kaže kake posebne ži-vahnosti. Videz dolgočasnega naselja močno poživlja stari del, kjer ulice okoli male trž-nice že navsezgodaj oživijo. Primitivne, dokaj bogato obložene stojnice vabijo v svojo pisano ponudbo sa-dja, zelenjave, pisanega blaga in različnih začimb. Zidaki iz mešanice blata in slame so tu že stoletja gradbeni material za najpreprostejše hiše. Biva-lišča so deloma zgrajena pod zemljo in povezana z nizkimi tuneli. Notranjost je običajno zelo preprosta - gole stene in tla, tanka preproga namesto stolov...
Ceste med oazami so bile nekoč celo asfaltirane, česar pa skoraj ne občutiš, saj se luknjasti asfaltni trak pogosto zgubi v kupih peska. Razme-ram primerni so tudi razma-jani avtobusi, na katerih si vedno deležen obilne porcije prahu, ki vdira skozi vse možne odprtine v notranjost dotrajanih vozil.
Oaze Dakhla tvori preko 600 naravnih vrelcev, veči-noma termalne vode, ki omo-goča prebivalcem živo zelene nasade zelenjave, redkim po-potnikom pa namakanje v mlačni vodi sumljvo rjave barve. Mirno vaško življenje je kot nalašč za vse, ki žele ubežati hrupu in hitremu tempu velikih mest. Doma-čini so prijazni in videti zado-voljni s skromnim življenjem.
Pred majhno tržnico je vedno živahno. Tu srečuješ kmete na osličkih; s svojimi velikimi slamniki nekako spominjajo na Mehikance. Nekaj špartansko opremlje-nih gostilnic je, kot je to za Egipt običajno, založenih le z brezalkoholnimi pijačami in čajem. Moški tam ob večerih posedajo ob vodni pipi in ta-uli (backganom), povsod zelo priljubljeni igri.
Posebno prisrčni so otroci, ki te povsod pozdravljajo in si
EGIPT
POSLEDNJE OAZE
Foto: Fabjan Igor
Egipt: Nil, piramide, templji, zivahne tržnice in spoznavanje pretkanih arabskih trgovcev... obve-zen repertoar za vsakega obiskovalca.
Ob obalah Rdečega morja čudoviti koralni gre-beni pritegnejo le drobec turistične reke, ki se leto za letom vali v Kairo in po Nilu navzgor do Asuana. Še manj tujcev zaide v prostranstva puš-čave, ki pokriva kar 95 % dežele. Pusti pokrajini kljubujejo le redki. Na Sinaju, ob odmaknjenih izvirih vode, nekateri beduini še vedno vztrajajo pri svojem tradicionalnem načinu zivljenja. Tudi globoko v Libijski puščavi kjer lezijo štiri skupine oaz, se ponekod zdi, da se stoletja ni nič spreme-nilo.
te v gručah radovedno ogle-dujejo. Bakšiš, prošnja tiso-čerih, ki te drugod spremlja na vsakem koraku, se tod za-čuda še ni udomačila.
Oaze Farafra so najbolj od-maknjene, saj so ce^te, ki še-daj povezuje vse |^rl skupjne oaz, zgradili šele!*pred nekij leti. S tem je kakih 1000 pre-bivalcev dobilo tudi avto-busno povezavo s Kairom na severu in Assiutom na jugu.
Največje naselje je mala, na gričku stisnjena vasica. II-nate hiške brez drobca zele-nja so videti na moč zapuš-čene sredi peščenega morja. Spraševal sem se, kaj neki za-držuje ljudi, da ne zapuste negostoljubnega. kraja. Od-govor sem našel na vrhu griča, kjer iz zemlje vre topli vrelec in se po kanalčkih, ki dajejo videz žuborečih potoč-kov, razliva po drugi strani pobočja. Voda skoraj pre-plavlja razkošne vrtove polne citrusov, banan, dateljev... Prava podoba raja sredi puš-čave... Nič se nisem čudil, da se domačini le redko odločijo za pot do Kaira z razmajanim avtobusom, ki le trikrat te-densko prihrumi v malo oazo.
Nedaleč od naselja leži pre-cej veliko jezero, katerega le-sketajoča voda deluje kot pri-vid sredi puste pokrajine. Šele v objemu hladne vode se lahko prepričaš o resničnosti jezerca.
Tu nekje se začenja »bela puščava«. Pokrajina je polna apnenca, ki v kontrastu z ru-meno-rjavim peskom deluje kot velike zaplate snega. Ve-ter in pesek sta izoblikovala na stotine fantastičnih belih figur, ki delujejo kot ogro-men razstavni prostor kakega ekstravagantnega kiparja. Potepanje po nenavadni po-krajini buri domišljijo in hkrati deluje nekako neze-meljsko. Iz zamaknjenosti me predrami šele oranžna kro-gla, ki hitro izginja za odda-ljenimi gorami. Na rdečem obzorju je še nekaj časa slutiti obrise nenavadnih skulptur, medtem ko puščavo ogrneta mrak in dokajšen mraz za tako vročo deželo. Vsaj en-krat mi spalka tudi tu pride hudičevo prav...
Fabjan Igor
LIFE IS LIFE
Tokrat je pred mano nekaj novega, meni še neodkritega. Budizem, Bangkok s svojo oazo prostitucije, številna plemena v severnih predelih, opij in še marsikaj. Ko stopim iz letališke zgradbe, udari vame val hude vročine. 32 stopinj Celzija, ki tu pomeni nekaj zelo neprijetnega. Takšni in podobni občutki se kar vrstijo. Nabito poln avto-bus, ki pelje v center Bang-koka. Nihče od mimoidočih se ne zmeni za moja vpraša-nja. Samo nasmihajo se in zdi se, kot da nihče ne razume oziroma noče razumeti an-gleščine. Že dolgo časa nisem več sama. Beli obrazi vseo-krog mene. Včasih se je treba prav potruditi, da v množici ijudi opazim čudovit tajski nasmešek. Razpoloženje se razvija v negativni smeri. Pot v curkih kaplja s čela na vrat, že skoraj zaliva hrbet. Pred mano je famozni Kaosarn Road. Majhna ulica, ki po-nuja vse na enem mestu - me-njalnice denarja, številne ho-tele, prodajalne suvenirjev in foto materiala. Opazim ljudi, ki posedajo v lokalih, se nali-vajo s coca-colo in nemo zrejo v video. Na žalost so tukaj prej tujci kot domačini. Tajci so tukaj na voljo samo nam, edina komunikacija so papirnati lističi s podobo taj-skega kralja. Kako sovražim vse to že na samem začetku. Nasvet vsem ostalim popotni-kom: najcenejša prenočišča so prav tu, kar pomeni, da se Bangkoku enostavno ne da izogniti.
V naslednjih dnevih ga spoznavam. Spet ogromno mesto, v katerem se posa-meznik izgublja v množici be-tonskih zgradb in jeklenih ko-njičkov. Daleč proč od islam-skih dežel, na pragu budizma se počasi utapljam v množici templjev; samo v Bangkoku jih je okrog 400. Vsak zase predstavlja neko posebnost. Čudovito okrašene strehe, v teh različnih barvah, ki se svetlikajo v soncu, Buda v najrazličnejših velikostih in pozicijah. V notranjosti Tajci, ujeti v trenutke medi-tacije. Vonj kadila se širi po p^ostoru. Množica vre proti kralju vseh templjev - Wat Phra Keo in Grand Palace. Fotografski aparati škljocajo.
Zvečer odidem v china-town. Kitajsko novo leto je nocoj. Toda nič se ne dogaja, nobenga praznovanja.
EKSOTIČNO
AH,TAJSKA!
KJER VZHAJA... MABSIKAJ
Foto: Stanka Jelenc
85 dolarjev za nekajurni let iz Calcutte proti Taj-ski. Burma še ni popustila, njena vrata še kar naprej ostajajo zaprta. Lahko jo opazujem le iz letala. Premalo, da bi mi postala všeč.
Bangkok me razočara. Je le veliko mesto, ki pa ima malo skupnega z ostalo de-želo.
Kraljevina Tajska se na vso moč otepa komunistične ne-varnosti. Sem spadam tudi jaz. Vizo dobim le za en me-secv.
Že v nekaj dnevih spoznam kaj pravzaprav pomeni venti-lator. Vrti se na vso moč, noč in dan, toda v sobi, ki bi jo po velikosti lahko primerjala z inkubatorjem (malo večjim, seveda) tudi to ne pomaga. Vročina zahteva svoje. Hladna tekočina zaliva moj želodec in v curkih spet pri-haja na površje.
Pakistan in Bangladeš sta že daleč za mano. Pogrešam ju. Potovanje je naenkrat po-stalo zelo enostavno. Nič več iskanja avtobusov in vlakov, nič več prerivanja. Tokrat ni potrebno ponavljati enih in istih vprašanj tudi domačini se mi zdijo nekoliko zadržani. What is your name, Mister? Odkod prihajaš, Mister? Mi-ster, kam, zakaj in kako? To največkirat niso klasična vprašanja, s katerimi te obsu-jejo radovedni Tajci.
Nova dežela prinaša čudo-vite vonjave, ki se širijo vse-povsod. Nič več curry-a in riža, po katerem te zvije srat. Tu je ogromno najrazličnejših vrst hrane, ki gotovo niso le paša za oči. Neštete stojnice, vozički, tricikli na ulici, nočni marketi. Tajci si neprestano nekaj tlačijo v usta.To tokrat počnem tudi jaz. Pražijo, pe-čejo in kuhajo, sprašujem se koliko časa preživijo samo ob hrani. Velika vrečka s števil-nimi manjšimi, v katerih so riž, omake in omakice. Kaj pomeni izraz »eksotična Taj-ska«? Otoki, večji in manjši, čudovite plaže, z belim pe-skom in visokimi palmami? Del Tajske, ki gre zelo dobro v denar. Iz gole radovednosti tudi jaz odidem tja. Opazim še več - številne hotele in bungalove le komu so name-njeni? Lepim deklicam in dečkom, ki izgorevajo pod tropskim soncem in svojo ču-dovito zagorelo polt odnašajo domov kot suvenir iz daljne dežele. In pa mladim Tajkam v objemu zamaščenih pohot-nežev. Tudi ljubezen je mo-goče kupiti z dolarji. Turizem se tu razvija prav vsako se-kundo, vsako minuto. Tudi jaz sem del tega. Poskušam sprejeti vse to, čeprav je vča-
LIFE IS LIFE
sih težko. Na izbiro imam le dvoje - biti tu ali pa se temu izogniti. Odločim se za prvo.
Odhajam v Chiang Mai. Mesto, ki Živi za trekking. Številne agencije, ki so si v ne-kaj letih prisvojile že prav vsa plemena. Male, preproste vasice, kjer življenje še ni postalo zakomplicirano, so tokrat razkrite. Na prodaj za nekaj batov radovednim tuj-cem. Na ulicah stoje potujoči agenti, z al-bumi polni fotografij. Nasmejani beli obrazi, sem in tja je mogoče opaziti kakega domačina. To bo torej tisto, kar nam po-nuja tajski turizem.
Moj prvi kontakt z domačini. V resta-vraciji k meni prisede starejša ženica. Prizna, da pri svojih 77-letih prvič govori s tujcem. Zvečer, ob luninem svitu sem že pri templju. Magha Puja se imenuje budi-stični praznik, ki ga tokrat praznujejo Tajci. Na ta dan je Buda prvič spregovoril svojim učencem. Množica z menihi na čelu se poda na trikratni obhod templja. Zunaj se je že precej stemnilo. V njihovih rokah lahko opazim tri dišeče palčke, prižgane sveče in lotusove cvetove - tri, najbolj običajne darove, ki simbolizirajo pripad-nost Lordu Budi.
Premalo časa sem tu, da bi lahko ugoto-vila, kaj bnudizem pomeni v vsakodnev-nem življenju Tajca. Zanima me tudi taj-ska kultura, tako drugačna je. Toda vsega ni mogoče izvedeti na ulici. Takoimeno-vani wai, ki pomeni precej več kot pa samo pozdrav in nasmešek. Življenje Tajcev je tesno povezano z duhovi. V hiši jim je namenjeno posebno mesto - tja postav-ljajo sveže cvetje in čaj, za umrle družinske prednike. Male miniaturne templje je mo-goče opaziti vsepovsod. V njih prebivajo ti duhovi zemlje. Opazujem in opazujem. Počasi drobne kamenčke sestavljam v mo-zaik, ki ne bo nikdar končan.
Kar na štop se podam naproti številnim vasicam. Toda tokrat se ne razumemo. Voznik hoče od mene denar, jaz mu po-skušam razložiti. Nič. Razjezim se in zbe-žim stran. Že na začetku vasi velik napis: »Welcome to Doi Pui.« Vem, kaj lahko pričakujem. Poppy fields so na ogled za samo 5 batov. Tu cvete trgovina tudi z ljudmi in ne samo s suvenirji. Mala de-klica brž ko jo fotografiram, stopi k meni, iztegne svojo drobno ročico in pove svojo ceno: »10 baht!« Šokirana sem. Starejša ženska mi pripoveduje o življenju v tej vasi. Še pred leti je bilo vse drugače. Zdaj ljudje prihajajo in odhajajo. Vsi so postali odvisni od denarja, ki se mu ne more nihče upreti.
Še isti dan spoznam mlado Piu. Z njo preživim ves dan. Voziva se okrog na nje-nem kawasakiju, pogovarjava o vsem, kar nama pride na misel. Ko odhaja, vem, da mi bo ostala v spominu. In res, danes, ko sem že doma premišljujem o njej.
Naslednje dneve preživim med plemeni. Teh je zelo veliko: Lisu, Lahu, Meo, Akha, Red Karen so največkrat ome-njena. Male vasice, skrite v džungli, vsaka zase predstavljajo neko posebnost. Starejši vaščani so nekoliko zadržani, včasih jim je pred tujci nerodno. Otroci so bolj odprti - samo nekaj kamenčkov ali pa drobna
pomaranča je že dovolj, da se skupina radovednežev zbere okrog tebe.
Nedelja v vasi Meo. Precej prazno je, saj je večina domačinov zbrana pri nedeljski maši. Tajska, v kateri je kar 90% budi-stov, je sprejela tudi krščanstvo. Misijo-narji so ga raznesli v vasice, kjer je pred tem prevladoval animizem.
Na hitro potujem od vasi do vasi. Moja opažanja so dokaj skromna. Ne znam nji-hovega jezika in se zato ne morem pogo-varjati z njimi. Samo nasmihamo se drug drugemu. Marsikaj bi mi lahko povedali o sebi. Način življenja je vsepovsod pri-bližno enak. Bambusove koče, so bivalni prostori tako za Ijudi kot tudi za živino. Nobene elektrike. Dan se začne ob sonč-nem svitu in konča brž ko zaide sonce. V okolici so polja: koruza, riž, bananovci in papaye. Tu je doma tudi opij. Ljudje opravljajo drobna opravila od prekrivanja streh do šivanja oblačil. Popoldne se žen-ske z velikimi posodami na glavah odpra-vijo k potoku. Treba je iti po vodo, pa tudi čas za pranje je. Pograbim svoj kos mila in zobno ščetko ter se jim pridružim. Ko se vrnemo je že čas za večerjo. Krožnik riža s koščki zelenjave.
Odidem naprej. Pred sabo vidim le ba-nanovce. Tu bi morala biti tudi vasica. Kje so hiše, kje so ljudje? Sonce močno pri-peka, kot da bi hotelo uničiti prav vsako bilko, ki še poskuša kljubovati vročini. Usta so izsušena, pošteno me žge v hrbet. Nekje blizu slišim glasove; radovedni otroci so si prišli ogledat faranga (v pre-vodu sem to jaz). Ne zgodi se ravno vsak dan, da se tu pojavi kak tujec. Počasi počasi se zbirajo okrog mene. Njihove oči se sprehajajo po meni, ocenjujejo vsak moj gib. Iz torbe potegnem veliko vrečko bon-bonov. To zadostuje. Odpravimo se proti vasi. Pred vrati nas že čakata starejši moški in ženska, oče in mati enega od otrok. Stopim v hišo. Tla, prekrita s prstjo. En prostor, ki služi vsem namenom hkrati. Leseni pogradi, ki so tudi edino pohištvo. Na ognjišču nekaj črne zamaščene posode. Vsedem se na stolico, pijem čaj in počasi grizem trdo, zeleno banano, ki so mi jo ponudili moji gostitelji. Spet je pogovor nemogoče speljati. Pokažejo mi staro foto-grafijo - na njej sta on in ona v svojih tradicionalnih   oblačilih.   Ona   v   črnem
plašču, z rdečim ovratnikom in v hlačah z drobnimi izvezenimi vzorčki, pokrivalo v istih barvah. Čez nekaj časa že stoji pred mano v istih oblačilih.
In pa kitfjska vasica. Komaj se prika-žem tam, že me nekdo za roko potegne v svojo hišo. Velik krožnik riža in čaj. Na tleh leži starec. Nekam čuden izraz ima na njegovem obrazu. Pokaže na pipo, iz ka-tere prihajajo sladke vonjave. Opij. Ne, hvala, zame je še prezgodaj. Tja se vrnem spet naslednji dan. Na hitro si ogledam vaško šolo. Jezik na tabli mi je znan. Za-pleteni stavki v angleščini. Le komu je potrebno vse to znanje? V vasi prav nihče ne razume angleško, razen »Hello, Mi-ster!«
Tokrat sem že blizu Burme. Ko izsto-pam iz džipa, mi nekdo reče: »Welcome to Burma!« Zdi se mi. da me zajebava. Toda prav ima. Meja med dvema deželama je samo reka Sariang. Tam je vse polno čol-nov, v njih pa se tre ljudi z velikimi vre-čami in zaboji. Vse kaže, da gre za ne-kakšno nakupcvanje. Burmanci prihajajo sem iz vasi na drugi strani reke in odhajajo .polnih rok, z blagom, ki ga v Burmi ni mogoče dobiti. Opazim tudi veliko mladih vojakov, z mitraljezi v rokah. Nekdo stopi k meni in me vpraša, če sem novinar. Odkimam. Ne vem niti s kom se pogovar-jam. Počasi se vse razjasni. Študenti iz Ranugna se tudi tu gredo revolucijo. V vasi na drugi strani so že več kot pol leta. Čakajo na orožje. Nočejo povedati kdo jim ga pošilja. Opazim številna bam-busova zavetišča, v katerih prebivajo ti burmanski revolucionarji. Govore o de-mokraciji, o gnili vladi iz Ranguna, toda občutek imam, da se še najbolj zabavajo. Med njimi je tudi 10-letni deček, v vojaški uniformi in s puško v rokah. Ni samo lesena igračka, pač pa tista prava, s katero je mogoče ubiti človeka. Spet se vračam med plemena. Na vrsti je Akha. Pred mano se prikaže ženska v čudnih črnih oblačilih, z nekakšnimi pisanimi trakovi in kovanci na še bolj čudnem pokrivalu. Na-vadila sem se že na živopisana oblačila tajskih plemen, toda tokrat se mi oči na široko razprejo. 10 batov za fotografijo. Kaj hitro zbežim stran, dokler je fotoapa-rat še v dosegu mojih rok.
Za mano ostajajo stari kmerski spome-niki. Približam se Zlatemu trikotniku. Ime, ki ne zahteva dodatne razlage. Zgodba o opiju je že zelo stara in poznana svetu. Potrebno je samo priti do vasic, pa lahko v minuti ugotoviš, kaj opij pomeni tem ljudem - bodisi totalno zasvojenost ali pa blagostanje, ki ga prinaša denar od prodanega belega zlata.
Neutrudljivo hitim naprej. Tajska mi po-nuja še ogromno, vendar se čas izteka. Počasi se že izgubljam v množici hotelov in mest. Vsak dan sem v novem kraju. Zju-traj največkrat niti ne vem, kje se zbudim. Za slovo si izberem begunsko taborišče Ban Winai, v katerem prebiva okrog 40.000 beguncev iz Laosa.
Na koncu se spet vrnem v Banekok Tokrat zadnjič.           STANKA JELENC
LIFE IS LIFE
O PROTOKOLIH
Priznavanje napak ni ravno moje najljubše opravilo in vendar se tokrat čutim dolžnega opravičiti se za nekaj, kar je imelo povsenr nasproten odmev od. željenega. Gre za objavo »Protokolov sionskih modrecev« brez ustreznega pojasnila - zanj sem bi) sicer <lo*»o\orjen. a če sem se dogovarjal z avtorjem, ki tega ni bil sposoben napisati, je to vendarle moj problem. Tako je ogorčcnje Židov, ki jih tekst, sicer sodno prepoznan falsitikat, zadeva, do te rnere upravičeno. -Namen objave pa ni bil nikakršen antisemitizem ali kaj bolj mračnjaškega, kar bi človek. ki me je ovadil Ijubljanskemu tožilstvu nadvse rad prikazal. Prepričan sem, da je slovenska javnost dovolj zrela, da je takšen tekst ne more napraviti-obče antisemitske, saj je usoda slovenskega naroda v marsičem podobna usodi židovskega in je v tem kontekstu antisemitizem absurdna reč. To bi nenazadnje lahko kresnilo tudi mojemu ovaduhu. Židom pa iskreno opravičilo, ker se nisino razumeli v namenu. Svojo napako bom poskušal popraviti.
Lep pozdrav' Tomi Drozg
P. S. Uvodno besedilo k »protokolom« v 16. številki Tribune je integralni del knjige in ne uvodna bescda uredništva, kot je marsikdo narobe razumel.
FELJTON
PROTOKOLI SIONSKIH
MODBECEV
DRUGASEJA(l)
ZUNANJI VIDEZ IN ŽIDOVSKA POLITIKA (2)
Danes začenjam s ponavljanjem že po-vedanega. Spomnite se, prosim vas, kako se Ijudstva Goima zadovoljujejo z zuna-njim videzom bistva. Kako bi potem od-krili notranji smisel, ko njihovi voditelji sanjajo predvsem o zabavah in uživanju materialnih dobrin. Za našo politiko je nadvse pomembno, da s tem računamo. Preglejmo podrobneje vprašanja, ki se na-našaio na bblast, svobodo govora (3), svo-bodo vesti, pravico združenja, enakoprav-nost pred zakonom, nedotakljivost last-nine, stanovanja, davek in idejo tajnega davka. (4) O nobenem od teh vprašanj ne smemo razpravljati javno, pred ljudstvom ^5); niti ni potrebno pred njim naštevati naših osnov (6). Pomembnost te študije je v tem, da ta načela v tajnosti preskočimo in s tem ohranimo svobodo delovanja. To nam dopušča, da ob pogostih prilikah iz-ključimo možnost, da bi kdo opazil eno ali drugo osnovo, če pa bi jih javno razglasili, bi jih morali tudi sprejeti brez rezerve.
ZAJAMČEN USPEH (7)
Ljudstvo na poseben način (8) časti ti-ste, ki poosebljajo moč. Ob vsakem nasil-nem dejanju vpije: »Ta je res baraba; ven-dar kako spreten! S kakšno strokovno pre-drznostjo je odigral svojo vlogo!«
Mi nameravamo neopazho pritegniti vse narode h gradnji našega dela, katerega načrt je zamišljen tako, da nosi v sebi rušenje vsega obstoječega reda, ki ga bomo nadomestili z našim kraljestvom in njegovimi zakoni. Zato si moramo zagoto-viti podporo te sile, ki je »kaj mi mar« naš agent - moderni »premier« vseh držav. Ta sila bo odstranila vse zapreke, ki so nam na poti.
ŽIDOVSKI USPEH Z LAŽJO IN LJUDSKIMI VOLITVAMI
(9)
Ko bomo izvedli naš državni udar, bomo rekli narodom: »Vse je šlo k vragu. Hudo ste trpeli. Mi bomo uničili vzrok vseh vaših bolečin, namreč: narodnost, meje in različ-nost denarja. Seveda nas lahko obsojate, če ne razumete naših razlogov, vendar bo-
dite pravični in preverite najprej. kaj vam dajemo.«
Takrat nas bodo v triumfu nosili na ra-menih v enodušnem vzhičenju veselja in upanja.
Volitve - ki nam bodo pripravile teren, potem ko bomo nanje navadili tudi najpre-prostejše ljudi, s tem da bomo organizirali posamezne skupine in društva, kjer je to mogoče - bodo odigrale svojo vlogo zad-njič in nam izkazale zadnjo uslugo: potrdi-tev naših zakonov (10).
(1)  enajsti zapisnik francoškega rokopisa; deseta seja pri NILUSU
(2)  Poljsko in italijansko: zunanjost politike
(3)  NILUS: svobodo tiska in vere
(4)  NILUS: in povratno moč zakonov
(5)  NILUS: ali v slučaju. da bi morali o tem govoriti ljudstvu
(6)   NILUS: temveč razložiti. ne da bi žli v podrobno-sti. načela modemega prava. kot da smo jih priz-nali.
(7)   Poljsko: genij prevare: italijansko: Izraelovi agenti
(8)   NILUS: moč političnega genija
(9)   Poljsko: kaj obeta masonski državni udar. itali-jansko: državni udar
(10) NILUS: Ta moč. s pomočjo katere smo se dvignili na prestol. nam bo izplačaia svoj zadnji dolg z razodevanjem svoje zaskrbljenosti, ker vidi re-zultate našega predloga še preden o njem presodi.
LIFE IS LIFE
SPLOŠNA VOLILNA PRAVICA
Da bi dobili absolutno večino, moramo uvesti splošno volilno pravico, brez sta-novskih in premoženjskih razlik. Te večine s samo šolanimi (11) in premožnimi sta-novi ne bi mogli dobiti.
ŽIDOVSKA MOČ RUŠI DRUŽINO POD DESPOTIZMOM (12)
Ker vsakogar prevzema misel osebne veljave, bomo pretrgali vse družinske zveze med Goimi; preprečili bomo, da bi sposobni ljudje prišli na dober glas; ljud-stvo pod našim vodstvom jim bo prepre-čilo, da bi se izkazali. Navadilo se bo po-slušati le nas, ki plačujemo njegovo pozor-nost in posluh. Na ta način bomo dobili v roke tako slepo moč, da se ne bo mogla gibati brez vodstva naših agentov, ki so postavljeni, da vodijo množico, ki ve, da so njen zaslužek, nagrade in dobiček od-visni od njih.
TRETJA SEJA (1)__________
PREVZGOJA NARODOV
Pri uporabi naših načel, pazite na karak-ter naroda, s katerim imate opraviti. Splošna in enaka uporaba teh načel ne more prinesti uspeha, preden se narod ne prevzgoji.
Če boste delovali postopno in razumno, boste prej kot v desetih letih videli, da se je spremenil tudi najodpornejši karakter in lahko bomo računali z enim narodom več, ki se bo podvrgel naši ideji človeškega internacionalizma.
RUŠENJE VLADAJOČIH OBLASTI (2)
Ko bomo na oblasti, bomo besede na-šega liberalnega klica: svoboda, enakost bratstvo, zamenjali s formulami, ki izra-žajo idejo vsebovano v teh besedah in re-kli: pravica do svobode, dolžnost enakosti, ideal bratstva in tako bomo spet enkrat prijeli isto zver za rogove.
Res je naša oblast spravila s poti vse druge, čeprav jih je še veliko, ki obstojajo le navidezno.
ANTISEMITIZEM (3)
Če danes kakšna vlada dvigne svoj glas proti nam, je to samo formalnost in to na našo pobudo, ker nam je njihov antisemiti-zem potreben, da lahko obvladamo naše nižje brate. Tega vam ne bom obširneje razlagal, ker smo o tem že dostikrat govo-rili.
DESPOTIZEM ŽIDO-MASONSTVA (4)
Opisal vam bom samo en primer, ko naša nadvlada dejansko nima več ovir pri vladah Goimov. To je popolnoma legalno stanje, poznano pod energičnim in mogoč-nim imenom diktatura. Odkrito vam lahko
povem, da smo tu mi zakonodajalci, tu smo sodniki, mi sodimo v sodiščih Go-imov, mi obsojamo na smrt in izrekamo pomilostitve, mi smo vrhovni poveljnik, ki stopa na čelu vseh naših armad, sestavlje-nih iz liberalcev.
TEROR
Mi vladamo z močno roko, ki ohranja ostanke nekdanjih močnih strank, katere smo zrušili, vzdržuje nezmerne ambicije, poželjivo pohoto, neusmiljena maščeva-nja, velika sovraštva, vzdržujemo torej splošni teror.
Žido - masonski služabniki.
Med našimi zavestnimi in nezavestnimi agenti imamo ljudi vseh mišljenj: monarhi-ste, demagoge, socialiste, anarhiste, ko-muniste in vseh vrst utopiste. Vsak je dobil svoje delo: vsak rovari s svoje strani in poskuša zrušiti tisto, kar še obstoja. Vse države, zlomljene s temi manevri, hrepe-nijo po miru in pripravljene so na vsakršne žrtve, samo da bi ga dosegle. Mi pa jim ne bomo dali niti miru, niti premirja, dokler očitno ne priznajo naše mednarodne nad-vlade in se ji ne podredijo.
Narodi vpijejo, da je treba socialno vprašanje rešiti s pomočjo internaciona-lizma. Strankarska razdvojenost nam jih je vrgla v naročje, kajti za strankarske boje je potreben denar, ves denar pa imamo mi.
Spopad med oblastjo in ljudstvom. (5) Lahko bi se bili bali, da bi se bolj ali manj uvidevna sila Goimovih vladarjev združila s slepo silo ljudstva, vendar smo proti tej možnosti podvzeli vse mogoče ukrepe; med ti dve sili smo zgradili močan zid medsebojnega nezaupanja. Tako bo slepa moč ljudstva ostala naša podpora, mi pa jo bomo vodili in usmerjali proti na-šemu cilju. Zato se bodo naši agenti vrinili v samo ljudstvo.
NAŠA ZVEZA Z UUDSTVOM (6)
Ko bo naša oblast priznana, bomo ljud-stvo vzgajali odkrito, na javnih mestih, na konferencah o političnih zadevah iz nam primernega zornega kota. (7) Besede na-šega suverena bodo znane na vseh koncih sveta še istega dne, ko bodo izrečene.
LIBERALNI ORGANIZEM
(8)
Da institucij Goimov ne bi prehitro zru-šili, smo se jih lotili s previdno in spretno roko, ki gospodari z glavnimi pobudniki
njihovega mehanizma. Ti pobudniki so ne-koč delovali v strogem. vendar pravičnem poslovanju, mi pa smo jim to poslpvanje zamenjali z liberalnim, neumnim in samo-voljnim neredom. Tako smo vplivali na oblast, na volilne zakone, tisk, individu-alno svobodo in kar je še bolj važno, na pouk in vzgojo, ki sta temelja socialnega življenja.
KORUPCIJA GOIMOV IN NJIHOVIH ZAKONOV (9)
Kar se tiče vzgoje, smo mladino Goimov poneumili in pokvarili. (lO^Z obstoječimi zakoni, katerih v bistvu nismo spremenili, temveč s protislovnimi tolmačenji (11) iz-nakazili, smo dosegli nekaj veličastnega, s krasnimi rezultati.
RAZLAGA ZAKONOV
Ti rezultati so se izrazili s tem, da so ta tolmačenja popolnoma prikrila smisel za-konov očem vlad, ki takih zakonov niso bile sposobne uporabljati; zaradi tega se obsodbe izrekajo po vesti.
UNIČENJE GLAVNIH MEST
(12)
Rekli boste, da se bodo proti nam dvig-nili z orožjem, če naše načrte predčasno odkrijejo. Za ta slučaj imamo v rezervi eno sredstvo : (13) uničili bomo glavna mesta, tako da jih bomo pognali v zrak, z njiho-vimi organizacijami in dokumenti vred.
Četrta seja (1)
CILJ MOGOCNEGA OBOROŽEVANJA
Povečana oborožitev in okrepitev poli-cije sta neobhodna elementa za dosego prej omenjenih osnov. Razen nas morajo biti v vseh državah le še množica proletar-cev, nekaj nam naklonjenih milijonarjev, policija, vojska in vlada našega kova.
(11)  NILUS: ali družbe razdeljene na kaste
(12)  poljsko:   osebna  vrednost,   italijansko:   splošno uničenje pod Izraelom
(1)  deseti zapisnik francoskega rokopisa: 9. seja pri NILUSU.
(2)  Polj. in italj.: Masonsko geslo
(3)   Polj.:  Važnost antisemitizma. italj.:  Izkoriščanje antisemitizma
(4)   Polj. in italj.: Masonska diktatura
(5)  Polj.: Ločitev uvidevnih in slepih sil v državah Goimov.
(6)  Polj. in italj.: Združenje oblasti z Ijudstvom
(7)  NILUS: Kako bomo lahko nadzorovali, česa se ljudstvo uči v vaških šolah? Vsekakor je res, da tisto, kar reče vladni poslanec ali celo sam vladar, izve vse ljudstvo, saj ljudski glas to takoj prenaša.
(8)  Polj. in italj.: Liberalna samosvojost.
(9)  Polj.: Lažne teorije. italj.: Poneumljanje Goimov
(10)  NILUS: s tem da smo jo učili teorijo in principe. za katere smo vedeli. da so lažni. pa smo jim jih vseeno vsilili.
(11)  NILUS: ... tako. da tega niso predvidevali tisti, ki so si jih zamislili.
(12)  Italj.; Konec sveta
(13)  NILUS: ...tako strašno moč, da bodo trepetali tudi najhrabrejši ljudje. Do takrat bodo zgrajene mestne podzemne železnice in podzemni prehodi v vseh mestih. Iz teh mest bomo dvignili v 2.rak vsa mesta sveta itd.
LIFE IS LIFE
VRENJA, BOJI, SOVRAŠTVA PO VSEM SVETU
Da bi to uresničili v Evropi in z njeno pomočjo tudi na drugih kontinentih, mo-ramo izzvati upor, neslogo in sovraštvo. V tem je dvojna korist: na uzdi imamo vse države, ki vedo, da smo zmožni pri njih zanetiti upore ali pa obnoviti red po naši volji. Navadili smo jih, da v nas vidijo neobhodno potrebno silo, ki je zmožna rušiti. (3) NaŠe spletke v svetovni politiki so zmešale vse niti, ki medsebojno povezu-jejo ministrstva raznih držav s političnimi pogodbami in finančnimi obvezami. Za uresničenje tega cilja smo se morali poslu-žiti velike prevare in ponižnosti ob dogo-varjanju in sprejemanju dogovorov; v služ-benem jeziku pa smo bili prisiljeni dajati videz miroljubnosti in poštenosti. Zato nas Goimi, ki so navajeni gledati zunanji videz bistva, smatrajo za dobrotnike in rešitelje človeštva.
Ukrotiti pogane s posebnimi vojnami in s svetovno vojno.
Na vsako nasprotovanje. ki bi se poja-vilo v katerikoli državi, smo pripravljeni odgovoriti tako, da izbruhne vojna med njo in njenimi sosedi, Če pa bi se hotelo več držav dvigniti zoper nas, bi zanetili sve-tovno vojno in jih neopazno vpletli vanjo.
POLITIČNE SKRIVNOSTIIN ŽIDO-MASONSTVO
Pogoj za dosego velikih političnih uspe-hov je tajnost delovanja. Diplomati mo-rajo govoriti eno in delati drugo.
JAVNO MNENJE IN NAS USPEH
Že večkrat smo vlade Goimov prisilili, da se borijo s tako imenovanim javnim mnenjem, potem ko smo jim to javno mne-nje tajno pripravili. Eni vladi smo našo moč že večkrat pokazali s terorističnimi atentati in to bomo pokazali vsem, ki bi se dvignile proti nam, z ameriškimi, kitaj-skimi, ali japonskimi topovi, ki so nam popolnoma na voljo.
Peta seja (1)
Ekonomske vojne nam zagotavljajo oblast. (2)
Neobhodno je potrebno, da vojne ne prinesejo nobene teritorialne koristi. Zato se morajo vojne prenesti na ekonomsko področje. Tako bodo narodi spoznali, da prevlada na zemlji zavisi od našega sodelo-vanja. To stanje bo naše nasprotnike pred očmi milijonov na milost in nemilost izro-čilo naši mednarodni agenciji (3), ki ne pozna meja in naše mednarodno pravo bo razdrobilo vsa prava narodov ter zavladalo nad njimi tako. kot civilna prava rešuje medsebojne odnose svojih podanikov.
Na ta način bomo naše otroke pripeljali do istih rezultafov, do katerih se je po istih poteh prišlo že v najstarejši dobi, kot nam to dokazuje sveto pismo (Nehemija, 22-25)
Navdahnili smo temeljne zakone držav. prilagojene ustavam, da bi narodi spoznali svojo moč in jim navrgli misel, da to svojo moč merijo po moči svojega suverena. Kakšen je bil končni rezultat, veste.
Ustave so ustanovile tri vrste oblasti: zakonodajno, izvršno in sodno. Vsaka ima odrejene meje. katerih ne sme prekoračiti, ne da bi s tem v temeljih pretresla celotno politično telo. Ob tem stanju suveren ni bil eno z državo, ni je več poosebljal.
Ljudstvo je odrejalo oblast suverenu, pa tudi oblast političnih ustanov. Te so bile ena od druge neodvisne, tako da se je lahko zgodilo, da je bila obtožba vročena proti eni od njih, pod pretvezo preiskave pcslana toženi, ki je bila potem sodnik in toženec. To je seveda te ustanove napra-vilo neranljive, vsemogočne in neodvisne. Takrat smo lahko navrgli misel, da naj ne služijo več suverenu, saj so kot on odvisne od ljudstva, katerega interesom pa ne mo-rejo zadostiti, ker jih ovira nadzor vla-darja, ki je imel samo en cilj: svoj lastni interes.
(3) NILUS: Vse države so se navadile. da so obrnejo na nas. ko je potrebna represija.
(1)  Zapisnik franc. rokopisa: Prvi odstavek te seje je dmgi odstavek 2. seje pri NILLJSU. Konca seje pri njem ni.
(2)  Polj. in italj.: Ekonumska vojna. temelj židovske nadvlade.
(3)  NILUS: ... ki razpolaga s popolnoma neomejenimi sredstvi.
»PROTOKOLI«
Internacionalna osuda jedne antisemitske lažj
Pravorijek bernskog suda kvalifiko-vao je tzv. »Protokole Cionskih ma-draca« falsifikatom, plagijatom i šund--literaturom. Pretsjednik suda rekao je u obrazloženju presude, da obrani nije uspjelo dokazati istinitost, originalnost »Protokola«. Izdavači i rasturači knjige osudeni su, a knjiga je zaplijenjena na području Švajcarske republike. Jevreji, koji su širom svijeta pratili taj proces sa živim interesom dobili su ishodom pro-cesa rnoralnli zadovoljštinu, jer je ovdje najautentičnijim »stručnjacima« antise-mitizma dana mogucnost da pred ob-jektivnim forumom iznese znanstvene dokaze za istinitost svojih svirepih op-tužbi protiv jevrejskog naroda. Četvo-rodnevna izlaganja hitlerovskog ek-sperta Fleischhauera pokazala su da se laži »Protokola« dadu braniti samo opetovanim lažima, krivim citatima i iz-mišljotinama; iza svih tih izlaganja zjapi
naučna i historijski praznina koju ničim nije uspjelo ispuniti. U svojim odgovo-rima, ekspert obtužbe prof. Baumgar-ten a naročito ekspert suda književnik Loosli. nemilosrdno su skinuli masku sa Fleischhauerovih konstrukcija i ra-zotkrilr pravu, jadnu istoriju ovih »Pro-tokola«. Utvrdivanje materijalne istine na ovom procesu toliko je impresivno i za svakog jasno, da bi stenografski izvještaj tog procesa. sa svim eksper-tima. trebalo u formi knjige učiniti do-stupnim široj javnosti. I kad ne bi po-stojala bojazan da če taj izvještaj narasti na knjižurinu, onda bi ovaj dokument bio najbolji protulijek »Protokolima«. Ovako je, nažalost, šira javnost izvje-štavana o procesu samo kratkim novin-skim izvještajima kojima je često nedo-stajala potrebna rnjera objektivnosti.
Borba o »Protokole« vodi se več sto-lječima. Nije ovo prvi proces koji je potaknut s jevrejske strane da se do-kaže lažnost »Protokola« i nije ovo prva osuda koja osuduje »Protokole«. Na stupcima našeg lista mi smo ne je-danput vodili borbu protiv srpsko-hr-vatskog izdanja ovog svirepog pam-fleta. Ova borba ima svoje opravdanje. Jer tu se radi o širenju jedne laži koja može da pomuti dobre odnose izmedu
prijateljskih zajednica. koja može da navede nekritičnog i neobrazovanog čovjeka na nepromišljena, surova djela. Istorija je pokazala, da je ova šund-lite-ratura, često izbačena u mase u veli-kom broju. imala žalosno djelovanje. Ali njeni rasturači nisu njome htjeli da naškode samo jevrejskoj zajednici. Glavna im je svrha bila da se preko uzbudenja mase domognu vlasti. te tako onemoguče sve liberalne i napredne elemente.
Sramota je današnjeg vremena i mo-derne civilizacije da se morao tek voditi proces da se »Protokoli« s autoritavne strane obilježe onime. što jesu. Jer sva-kom i malo kritičkom oku na prvi je pogled jasno da se tu radi o falsifikatu koji širi opasne predrasude i laži. A ipak - knjiga se po savremenoj Evropi u večini zemalja slobodno in nesmetano rastura. Jasno je da na da-našnju oficijelnu Njemačku presuda neče učiniti nikakav dojam, jer tamo se hoče laž svijesno podmetnuti kao istina. Ali zato za druge, civilizovane države. treba očekivati da ce postupiti protiv ovog produkta šund-literature u smislu presude bernskog suda. Time če tek bernski proces dobiti kulturno-političko značenje u svjetskom mjerilu.,
LIFEISLIFE
Nič   novega   nisem   pove-
dala, marsikdo se bo strinjal,
da smo imeli srečno otroštvo,
polno kruha (beri kreditov),
iger in z varno streho nad
glavo (beri družbeno stano-
vanje). Spominjam se majhne
deklice, ki je z modro kapo
na glavi predano ponavljala:
»... in če bo treba, zanjo žr-
tvoval tudi življenje...« Za
domovino, ki se danes s te-
žavo prebija iz dneva v dan,
ko kljub vsem resnicam sploh
več ne vem, kaj ta beseda
pomeni, čeprav še vedno ob-
čutim nekaj neopredeljivo le-
pega, ko me kak vlak pripelje
nazaj   iz   daljnjih   krajev...
Danes, ko nam sredstva jav-
nega    obveščanja    ponujajo
vsak dan novo resnico, ko
lahko v časopisu verjameš le
še osmrtnicam, na TV pa niti
vremenski napovedi ne več,
ko niti politični vici niso več
smešni in imamo raje tiste
o policajih (paČ ni smešnej-
šega od človeške neumnosti,
takšne ali drugačne), se no-
stalgično oziram nazaj v Čase,
ko  smo  brali   Spomine   na
moja partizanska leta in še
dolgo po tistem,  ko so šli
zajčki z reklame spat, grizljali
konec svinčnika in čakali na
navdih, ki nam bo na Kurirč-
kovem festivalu prinesel še
eno lepo knjigo. Nekje na za-
prašeni polici se sramežljivo
skrivata dva izvoda Matere
herojev pripovedujejo - na-
grada za trud na dveh zapo-
rednih Kurirčkovih poštah...
Potem je prišla gimnazija
(zame še, ostali so se za me-
noj morali usmerjeno pone-
umljati) in ure STMa, ki se
mu danes smejejo celo tisti,
ki    so    nam    ga    servirali
vogromnih količinah. Šli smo
skozi dobro zamišljen stroj
množične indoktrinacije, ka-
tere načela so se zrušila na
prvi počitniški praksi. Spomi-
njam se, kako sem po prvih
treh delovnih dneh svojega
življenja   z   naivno   nedolž-
nostjo produkta samouprav-
nega socializma rekla očetu:
»Tata, cel dan samo prekla-
dam neke papirje, pa to je
živa birokracija!« Tata se je
z grozo ozrl okrog sebe in
pošiljal opravičujoče poglede
vsem prisotnim, v smislu »Saj
razumete, otrok, ne ve, kaj
govori. »Potem pa enoteden-
ski hausarest in občutek, da
se mi je zgodila grozna kri-
vica, pa tako lepo so me vsi
učili, da je potrebno govoriti
resnico. Ja, po mnogih letih
CEŠPLJE
KAJJE
POTEM BES?
Če Škot reče: »Vsi Škoti lažejo«, kaj je potem res?
Moj namen pa ni brezciljno romanje med logič-nimi paradoksi. Kar sledi, je samo še eno skrotnno mnenje navadnega smrtnika v poplavi najrazličnej-šega besedovanja.
Pripadam drugi povojni generaciji, ki je vero v bleščelo prihodnost dobila ie z materinim mlekom. Namesto ziv-zava smo ob nedeljah gledali Kapelske kresove in Odpisane ter v šoli dobivali petke za spise z naslovi Moja domovina, Kaj mi pomeni Tito, Biti pionir, itd. Brali in ziveli smo Pod svobodnim son-cem in se kot akumulatorii polnili z dobro argumen-tiranimi resnicami o NAŠI DOMOVINI, ki je edin-stvena na svetu s svojim samoupravljanjem, demo-kracijo in socializmom po meri človeka. Varno smo pluli naproti nirvani, ki jo je obljubljal komunizem.
od takrat sicer še vedno obra-čam takšne in drugačne pa-pirje, resnica pa...
Ze vidim, da tako kot ve* čina ostalih današnjih pero-praskov romam v kalne vode nakladanja in nostalgične sentimentalnosti v smislu »Ja, ja... Včasih je bilo vse dru-gače...« Po parih špricerjih pač zapadem v tisto žalostno-srečno-zasanjano razpolože-nje, ko besede prihajajo kar same od sebe. Le koliko špri-cerjev ali kakšnih njihovih približkov morajo popiti ve-liki govorci našega časa. da zdržijo na vseh neskončnih sestankih in razpravah, kjer je besed toliko, da bi z njimi lahko zgradili vsaj most čez Atlantik, če se že nedograjeni Stairway to Heaven kar na-prej sproti podira.
Uvod, jedro in zaključek, kratkost, jedrnatost, jasnost izražanja in še kaj, naj bi bile odlike dobrega pisanja. Pri čemer nam ni nihče nikoli po-vedal, kaj je uvod, itd., jasno-sti izražanja pa smo se učili ob branju Smernic raz-voja..., s slovarjem tujk v ro-kah. No, če jebilo tojedro, je skrajni čas, da zaustavim to obračanje besed. Iskreno re-čeno, še sama več ne vem, kaj sem pravzaprav želela pove-dati. Vem, da mi tega ne bo nihče zameril, v tem smo si bratje in sestre. Megleno se še spominjam, da sem hotela govoriti o resnici, tisti ta-pravi, ki se morda nekje skriva - pa o tem kdaj drugič.
Z (ugašajočim) upanjem v lepšo prihodnost in s tovari-škimi pozdravi!
Vaša SUGARPLUM
GOLIOTOK
Uživajtc u osami i miru robinzonskogotoka.
Tišina, osama, kristalno čisto more, u potpunoj slobodi.
Izvrsna hrana u restoranu »GOLI OTOK« odojak i janjetinana ražnju.
Mogučnosti dolaska:
—  Rcdovna linija — M/B »EVROPA« svakodnevno
Lopar (Rajska plaža) — GOLI OTOK svaka 2 sata—vožnja traje 20 min.
— Organiziranim izlctima iz grada Rai).
—  sa vlastitim prijevozom.
GOLI OTOK                                    DOBRODOŠLI !
GcnieBen Sie die Einsamkeit und Ruh^ der Robinsoninsel.
Stille, Abgeschiedenheit, Kristallklares Meer, in vollkommener Frciheit.
Vorztlgliches Esscn im Rcstourant »GOLI OTOK«
—  Spanferkel, Lamm am SpieB Fahrt mOglichkeiten:
— Tagliche Linic — M/B »EVROPA«
LOPAR — GOLI OTOK — alle 2 Stunden—die Fahrt dauert 20 Minutcn
— Mit organisicrten Ausflttgen aus acr Stadt Rab. Transfcr nach Rab selbstst&ndig.
— O) —              WILCOMMEN !
GOLI OTOK
Disapeare to privacy and qvict of robinsons island.
Silcncc, isolation, crystal sec, in thc complctc lcisurc.
Delidous food in Ihc restaurant »GOLI OTOK«
Possibility of arriveing:
ii ^ini          ~ Rcgular linc ii-^torboat »EVROPA«
MMI- K./\     Daily _ cvcry ^ jmurs—thc trip lasts 20 min.
,— Thc excursions are organiscd from thc town of RAB. i— Yours own transfer to thc town,
YOU ARE VVELCOME !
Jr
*                 STUDENTKE, STUDENTJE!
TfflUJNA vas vab^odelfltonju. Iščemo
sposom|ynladMidi, ki bi bilpkjDravljeni
soustvarjarhnlffn vaš študentski n^Mis. Če
želite delati kot novinarji, prodaj; uredniki, fotograti, karikaturisti, oblikovl propagarnUjli.l iAsi čutite za4ako delo sposobnkTe immJ\w\\e\ Nudimo vam ^                  iela, ki je slimulativno
 dopoldijp ;tvu.
\
¦A