O odmaknjenosti nič več besed
Srečanje s prebivalci Črnega vrha je bilo prav prispodobno. Na velikem kolutu z žico za elek-trično napeljavo so uživali popoldansko, jesen-sko sončno toploto Jurček in Andrejka Dolenc, Maruška Košir in Kati Plestenjak. S svojo mla-dostjo so nam odpirali pogled v novo življenje te naše hribovske vasi. Ozirali so se za avtobu-som, ki je požiral cesto proli dolini, metali na črno asfaltno prevleko kamenčke, ki so jih na-brali na domačem dvorišču in se ozirali proti domovom, od koder je bilo slišati rezki glas cirkularke in strganje lopate.
Ugasnil je cirkularko. Odrinil kapo s čela in snel varovalna očala.
»Tone Plestenjak s Črnega vrha 30 sem,« se je predstavil in pridal, da že deset let dela v tehnični trgovini Borova v Ljubljani. Hitro je potegnil miselno vzporednico med stanjem v kraju ob njegovih prvih odhodih v Ljubljano in današnjim posojanjem svojih rok in znanja mestnemu središču.
»Ne moremo imeti občutka, da smo tu na občinskem robu pozabljeni. Pred desetletjem smo odhajali v dolino peš. Le redki so imeli moped. Sedaj imamo delavski avtobus in dodat-ni, dijaški avtobus. O tem smo dijaki in delavci, ki pričnemo delati ob sedmih, polni hvale. Šele ob 5.15 odhiti v dolino in se vrača iz Ljubljane ob 13.40. Sicer vam bodo pa mladi verjetno še več povedali o tej ugodni povezavi z Ljublja-no,« je nizal spoznanja naš sogovornik.
Plestenjakova kmetija je doživela v zadnjih letih precejšen napredek. Srkala pa je tudi de-nar, ki ga je Tone prinašal iz Ljubljane. Ob štirih otrokih in vlaganjih v kmetijske stroje, ga je vedno zmanjkovalo za nakup avtomobila.
»Saj ga tudi ne rabimo, ko pa imamo sedaj tako dobro povezavo z avtobusi,« je pridal.
Nič več »prašni« Črni vrh
O asfaltiranju ceste skozi vasi Smolnik in Črni vrh je stekla beseda že pri Tonetu Plestenjaku. Poskušal je ovreči trditve nekaterih, dg je nova asfaltna prevleka, ki so jo napeljali po vasi delavci Komunalnega podjetja Ljubljana TOZD komunalne gradnje, razkošje za njihovo krajevno skupnost. Ni le dokazoval, da je bilo že nevzdržno življenje zaradi oblakov prahu, ki so se valili po vasi, ampak, je podkrepil svoje mnenje tudi s podatkom, da bodo hiše ob cesti prispevale po 20 do 50 tisoč dinarjev in najmanj sto delovnih ur.
Milan Košir je urejal bankino ob cesti. Krep-ko je stisnil roko v pozdrav in radostno dejal: »Ste spet prišli v Črni vrh!«
Le v hribih znajo ceniti napor, ki ga novinar prevali do njih. Kot da bi ga skušali omiliti, prinašajo domačini s pomočjo najširše družbene skupnosti nove in nove pridobitve. Prav gotovo tudi zato, da ne bi »sedma sila« prepogosto pozabljala nanje.
»O asfaltiranju ceste bi trenutno veljalo tole napisati,« je z vso natančnostjo nizal podatke. »Načrt smo začeli snovati 1979. leta. Skozi vas smo potegnili te dni 810 metrov asfalta. 90 metrov ga je tudi pri usmerjeni kmetiji Gerjol na Smolniku 14. Asfaltni trak je širok pet me-trov. Žal nismo mogli asfaltirati tudi odseka med hišami Smolnik 1 in 2. Že sedaj nam zmanjkuje 400 tisoč dinarjev. Dela bodo veljala skupaj 2,5 milijona dinarjev. Le asfalterska de-la. Krajevna skupnost in Komunalna skupnost občine Ljubljana Vič Rudnik sta imeli skupaj 2,1 milijona dinarjev. Upamo, da nam bo uspe-lo pokriti primanjkljaj. Za tretji odsek pa bi potrebovali še 1,3 milijona dinarjev. Teh sred-stev pa žal letos ni mogoče dobiti. Zato upam, da bodo prizadeti krajani razumeli nastali polo-žaj.«
Za dva metra so razširili cesto skozi Črni vrh. S prostovoljnim delom marca in julija. Stano-valci desetih hiš. Pa je ne bodo uporabljali le oni.
»Tako smo se odločili zato, ker morajo kmet-je sami urejati po kilometer, dva svojih cest. Ne bi bilo p.ošteno, če bi jih obremenjevali še z vaško cesto,« je razpršil dvome Milan Košir.
Spomin na Tita
»Pravijo, da bi že ob Titovem obisku na Čmi vrh 1963. leta lahko dobili asfaltirano cesto. Pa so se takrat kmetje bali, da ne bodo mogli po asfaltu s konji,« je segla v vaško zgodovino Slavka Anžič lastnica gostilne Blagajka. Ko je predsednik obiskal Črni vrh, je tudi omenjena gostilna dobila prve goste.
Teh pa potem ni nikdar manjkalo. Gostilna in
šola sta bili okence v svet za krajane Črnega vrha. Le v teh zgradbah je bil telefon. Pa je bil le znatno bolj pri roki v gostilno, kot v šoli.
»S telefoni, ki so jih dobili pred dvema letoma krajani«, razpleta Slavka, »sem doživela veliko razbremenitev. Ob vsakem času so prihajali k nam. Porodnicam se je mudilo na Šlajmerjevo, veterinarja je bilo potrebno priklicati, v vas je moral priti po ponesrečenca rešilni avto itn. Vse te potrebe so sporočali iz naše hiše.
Lahko rečem, da znam ceniti napor naše družbene skupnosti in krajanov, pri vodenju telefona v vas. In sedaj nova pridobitev. Asfalt.
Manj prahu, več čistoče v lokalu in manj ropota po cesti. To se bo ob lepi okolici in gobarskem raju na Črnem vrhu prav gotovo dopadlo našim gostom.
Tudi kmetje radi pohvalijo kmetijsko zemlji-ško skupnost. Pravijo, da so jim z napeljavo poti po travnikih olajšali dostop na kmetijske površi-ne in omogočili uporabo strojev. Ob tem pa bi-le pridala eno potrebo. Mladi bi radi gradili, pa ne morejo dobiti gradbenega dovoljenja. Prepriča-na sem, da vsi vemo, kako potrebni so mladi ljudje v hribih in, da bo kmalu odpadla ta prepreka.«
Ne vzeti, dati
V skromni hiši, marljivi ljudje. Barbara Že-leznik je pripravljala večerjo, sin Milan pa je pisal domačo nalogo. Prisedli smo k Milanovi mizi in razpredali besede o življenju starejših ljudi na prevalnih hribih med viško in škofjelo-ško občino.
»Dve pomembnejši nalogi imam v krajevni skupnosti,« je predstavljala svojo družbeno de-lo Barbara. »V krajevni organizaciji rdečega križa sem tajnica, pri svetu krajevne skupnosti
pa predsednica socialno zdravstvene komisije.
Najprej bi vam rada povedala, da smo 4. oktobra pripravili skupno srečanje krvodajal-cev, socialnih podpirancev in starejših občanov. Predvsem možje in žene, ki so dopolnili 75 let, so bili veseli njihovega prvega snidenja. Na kmečki turizem pri Setnikarju so jih pripeljali krvodajalci z avtomobili.
Vsi skupaj smo si zaželeli, da bi se prihodnje leto spet srečali,« je sklenila pripoved o tem dogodku Barbara.
V socialno zdravstveni komisiji (Angelca Ma-ček, Marija Kržišnik, Luka Bradeško, Marija Bizjak) jim nikdar ne zmanjka dela. Po domači-jah okrog Črnega vrha je veliko osamelih »tet« in »stricev«. Barbara poudari, da se v komisiji zavedajo, da so prav njihove garaške roke prve po vojni prijele za obnovo domov. Zato teh triindvajset socialnih podpirancev redno obi-skuje in jim pomaga pri reševanju njihovih te-žav. Ko je ondan revizorka pregledovala njiho-ve prejemke, je ugotovila, da jim ne morejo prav ničesar vzeti, ampak bi jim morali še kak dinar pridati.
Milan ima besedo
Luč v sobi je ubirala vse mogoče nianse rume-no-oranžne barve. Pa Milana ni motila. Skrbno je pisal nalogo, ki jo je naslednji dan pokazal pri pouku v 1. letniku železničarske šole za elektro mehanika železniških vozil. Pa se nismo pogo varjali o železnici - šele enkrat se je peljal z vlakom -, ampak je stekla beseda o avtobusu. Dodatnem, seveda!
»Brata Franci in Stane sta morala vstajati ob polštirih zjutraj, da sia prišla pravočasno na delavski avtobus v vasi. Okrog polpetih zjutraj je pohitel proti dolini. Pouk pa se v Ljubljani pričenja največkrat okrog pol osme ure. Lahko si mislite, kako sta si želela kasnejšega vstajanja in odhajanja od doma.
Jaz sem to dočakal. Čas, ki sta ga brata pora-bila v Ljubljani za čakanje na pričetek pouka, jaz lahko preživim doma. V postelji. Dijaški avtobus odhiti proti Polhovem Gradcu ob 5.15 in pripelje v Ljubljano bo pravem času. Tudi vrnitev domov je sedaj prijetnejša. Iz Ljubljane lahko krenemo že ob 13.40, tako, da se ne drenjamo na istem avtobusu prav vsi vozači. Če pa se pouk nekoliko potegne, prisedemo k de-lavcem. Lahko zapišete, da se v imenu vseh mladih zahvaljujem vsem, kisose pri avtopre-vozniku oziroma na občinski skupščični zavzeli za nas.«
STANE JESENOVEC