JUTRO Št. 34 Nedelja, 23. avgusta 1931 Ivr Grahon Petletnega Miloša moška povest '14. Miloš pojde po svetu Prišel je večer to Miloš se je poslovil od Luiojevih. »Prosi doma, da nam boš še pomagal obirati jabolka,« ga je tolažila stara mati in vsem je bilo težke, ker gre Miloš od njih. Sestra ga j3 spremila do Jakše-vega studenčka, da mu naroči, kaj naj pove doma. Potem ga je poljubila in šel je naprej. Z njim je šla stara Matjačka, Vse to bogastvo je položil pred materjo na tisto belo javorjevo mizico, ki mu je bila ostala od vseh domačih predmetov najbolj globoko v spominu. Vsi so ga sprejeli veselo in brez očitkov. Še dolgo potem se mu je zdelo, da sliši materin vzklik: »Ah, Miloš!« Kar telkfla mu je naproti in pri prvem odmoru v kuhinji, ko je vse povedal sporočil in naročil je Miloš vedel da se je ves ta teden spominjal svojega doma. Tu so bille doma najlepše srtvari, ki so ga obiskovale v sanjah. Zdaj ostane spet za zmerom pri njih. »■Ah, abecednik!« Kaj pa abecednik? Se nihče tt ki bocH k Luujevhn delat in se vrača ob sobotali domov. Zena je bila zelo zgovorna, Miloš pa nič. Ko se je na ovinku še ankrat ozrl nd bilo sestre več; krenila je že s ceste in ta hiip je postala dolina samotna, šepet voda in dreves skrivnosten in mrak se je pomaknil iz jarkov še globlje nizdol, reka pa se je ogrnila s prosojno meglico. Tedaj se je Miloš zavedel da se poslavlja in objel je s pogledom vso dolinico. Prav kratka je bila pot to nič utrudljiva, čeprav je deček nosil s seboj potno košaro in kanglico. V košarici je prinašal svojcem najslajših sadežev: zgodnjih jabolk, hrušk, pitanjih jagod to sliv pa šentjob-skega rumenega grozdičja. omenili. Gotovo se boste vsi smejaB, kakor se je tudi Miloš, ko je končno abecednik res našel to ga odprl Kaj i>a je v takemle abecedniku za prvi ra/red? Mogoče so kakšni abecedniki težji to hujši pa bolj nevarni, ampak tule ni bil Milošu se je obraz vedno bolj širil to širil dokler m prasnil v smeh. Potem se je previdno ozri okrog sebe, ali ga kdo opazuje to ko ni bilo nikogar, je pologi abecednik nazaj — tja, kjer je bil Ne pod vežne stopnice, kjer leži vsa stara šara od verig do igralnih krogelj, temveč pod podstrešne stopnice, ki so lepe to bele. Sklenil je, da se bo delal kcrt da ničesar ne vc. Prišla pa je tudi preizkušnja: Makla-vinov Janez. Deček je nosili še dolge hlače, kakor jih iimajo ponekod še zdaj revni in kmečki otroci, gledal pa je brihtno in kar je rekel, je znal. Miloš si ga je pozorno ogledal. »To bo moj bodoči sošolec,« — si je dejal. — Ampak kakor je videti prebrisane glave, ki ni samo za uši, mene ne bo.« Tekma ni bila težka. Pokazalo se je, da Janezek črkuje in zloguje kot bi otepal nezabeljene žgance, Miloš pa kar zdrdra. Saj je znal abecednik skoraj na pamet. Toda to mu ni bilo dovolj. Prihranil si je še računstvo, da Janezka s poštevaniko popolnoma stara. In bi ga tudi stri, ako se ne bi sam sramoval svoije bahavosti. Zavedal se je: »Jaz sem trgovec, a Janezek kmet; on računstva ne zna,« — in sklenila sta od tistega dne prijateljstvo, ki se ja končalo pri igrah s kamenjem, kjer je bil tudi Janezek pravi mož. Igre še ni bilo konec, ko ju zaloti mati in tako je bil Miloš spet enkrat tepen. To je bilo prvi dan, v torek. Drugi dan, ki bo Milošu za zmerom ostal v spominu, je bila sreda. K Raz-potnikovim sta prišla odličen gospod in gospa. Taki ljudje žive samo v velikih mestih. Oba sta bila prijazna in pripovedovala sta v hrvaščini, pa tako, da je vsak človek razumel, kako so jima ti kraji všeč in da ostaneta tu na počitnicah, a drugo leto prideta še bolj zgodaj in potem vsako leto, do smrti. To sta s-a domačim ljudem prikupila! Vsega bi jima bili znesli na kup. Onadva pa nista potrebovala ničesar, ker sta bila silno bogata. Gospod je imel denar, gospa pa zlato, na rokah in okoli vratu se je svetila, toliko zlata in dragih kamenčkov je bilo vdelanih v njene prstana ali obešenih na verižice. Gospod je imel brado že sivkasto, a hodil je ravno. Bil je viceadmiral v pokoju. To je mornar in najvišji izmed njih, ki poveljuje vsem ladjam na morju. Pozneje so ljudje zvadeli, in prvi je vedel Milošev oče, da se piše admiral Šu-bic. S tem je bilo vse lepo urejeno in odločeno, da dobita stari gospod in gospa vsega, kar hočeta. Miloša je zadela čast, da ja staraga gospoda spremljal na sprehodih, ga vodil po jarkih in mu razkazoval v dolini vse kar je vedel in kar je viceadmiral hotel videti. Spreten pri tem ni bil. Tako sta na primer prav po nepotrebnem enkrat zašla z bližnjice med Pnistavico in Kovačem. Drngifč sta lezla čez potok po kamnih in se je gospod spodrsnil, čeprav bi bila sto metrov dalje lahko šla čez most in — pametno bi bilo. Toda stari gospod tli rekel ničesar in niti pritoževal se ni pozneje nikdar. Ravno nasprotno. Nepričakovano je vsa domače pri Razpotnifcovih in vso dolino presenetil s svojo ponudbo in prošnjo, naj mu dado Miloša »za svojega«. Ha! To gledate z debelimi očmi. Tudi Miloš je tako gledal in vsi so se skoraj prestrašili, ko je to rekel. Ampak bilo je resnično. Stari gospod in gospa nista imela svojih otrok. »Vi pa jih imate sadem — sta rekla očetu in materi. — Midva pošljeva Miloša v šolo, v pomorsko akademijo in bo nekoč ves svet prepotoval, mnogo videl in dosti znal, ako bo priden.« »Ako bo priden,« — je krepko pristavila mati, da so vsi slišali in je Miloš zardel kot kuhan rak. Ni mu bilo prav, da ga je mati pokarala in porabil je prvo primerno priliko tar pobral »šila in kopita« pa zbežal od ljudi, da v samoti premisli veliki dogodek, ki se mu je tako nezasluženo pripetil. — Najlepša bodočnost, da o taki ni znal niti sanjati, se mu je odpirala pred očmi. Pred očmi — bi dejal, da bi jo kar prijel in z obarna rokama držal, pa vsako toliko vgriznfl kot sladko jabolko. Domači kraj, vsa dolina se je zavrtela in se vrtela Milošu pred očmi. Miloš si je zakril obraz, oči in ušesa z obema rokama. Sam ni vedel, kako m zakaj, le tiščal si je tako svojo zmedeno glavico v dlaneh in čakal, da se mu odpre prava modrost, da bi razumel. A razumeti ni bilo kaj. Viceadmiral fn njegovi gospa sta odšla v lepo hišico, katero sta bila vzela v najem in v njej mirno prebivata. Pri Razpotnikovih pa se je šele tedaj pričel pravi razgovor o Miloševi nenadni sreči in o njegovi bodočnosti, ako bo sploh kdaj vozil po morju. Bratja in sestre so gledali nevoščljivo, aH vsaj Milošu se je zdelo tako ta se je veselil, kako mu bodo šele nevoščljivi drugi vaški otroci. »Ali si zadovoljen, da damo Miloša?« je vprašala mati Janeza. Janez ni rekel najprej ničesar, zato pa se ja oglasila Marjanca: »Dajte ga! Bo že videl, kako je drugod. Učiti se bo moral drugače kot tn m v Ljubljani.« »Učit pa, učit,« se je oglasil na pragu stari Kolar. »V Pulj bo moral iti. Tam so mornarske šole ln ladje. Hrvaško se bo učil in nemško. Tam ne bo kam kamenje metat in jokat, ko bo tak vihar, da se bodo ladja prevračale, jambori pa se zlomili in popadali v morje. Ha-hal Mornar? Ni vsak človek za to. Kdor se boji in kdor je strahopetec, naj ne hodi na morje, ker ni za to.« Milošu je zavrela kri: »Kdo je strahopetec?« — bi planil in vprašal vse ljudi, da bi pričala pred Ko-larjem zanj. A zgodilo se je še v tistem hipu, da je mož sam nadaljeval: »Miloš pa ni strahopetec in se ničesar ne boji. Tak je pravi mornar, Bog mu daj srečo in nam!« Konec Črtomira; Mastenica Pri Šindovih so imeli teto Ančko, ki ni bila za drugo delo kakor da je čuvala hišo, ko domačih ni bilo doma, zanetila zjutraj ogenj, pazila popoldne, da se pogača pod čeprjo ni prepekla, nakrmila je tu pa tam sitne kokoši, in sploh opravljala taka mala dela. Neke nedelje je odšla družina k velilki maši. Doma je ostala le teta. Gospodinja ji je naročila: »Ančka, pristavi lonec in deni ječmen kuhat, pa glej, da bo za opoldne že gotovo«. Šindovi so imeli za soseda Mihotove in ti nekega fantina, ki je bil ves vražji, le glavo je imel pasjo! Ta je napravil — kjerkoli in koderkoli je utegnil — kako neumnost, da se je smejala vsa vas. Imel ni drugega dela, kakor to, da je ves dan postajal okoli hiš in oglov in čakal pod kakim oknom ter prisluškoval, kaj se ljudje pogovarjajo. Tistega dne je po tej svoji grdi navadi opre- zoval okoli Šindovih in slišal, kaj je bila naročila gospodinja teti Ančki. Pa je že imel v glavi, kaj mu je storiti! Ko je teta odšla za hišo, se je potiho-ma splazil vanjo. Nad ognjiščem so visele debele mastenice, ki so jih ponavadi hranili za poletje, to je za čas košnje. Fantin — ime mu je bilo Janez — je skočil na ognjišče, snel eno izmed ma-stenic ter jo del v lonec, kjer se je kuhal ječmen. Ko je to opravil, jo je naglo odkuril. Bil je ravno zadnji čas, zakaj Šindovi so se bili že vrnili od maše. Gospodinja se je preoblekla in dejala Ančki: »Stresi ječmen v skledo!« Teta je postavila skledo na mizo, vzela • lonec od ognja in stresla ječmen. Flosk! je štrbunlknila mastenica, a Šindovi niso verjeli samim sebi: »Mastenico, maste-nico, pa danes, ko ni ne Velika noč, ne poletna košnja. Ančka, Ančka!« je javkala gospodinja, a njen mož: »Nisem vedel, nisem vedel, da si taka potratni-ca. Mastenica, pa danes, aj, Ančka, po-tratnica!« Zaman se je teta izgovarjala, da ona mastenice še v rokah ni imela. Zmerjali so jo — da jo j! — a tisti nepridiprav je vsemu prisluškoval m se zadovoljno muzal. Cvetko Golar: Pesem o vetrih Veter Jug in vetrič krivec srečata se nad zemljo — »Zdravo, oča, daj mi hčerko svojo mlado za ženo!« To poprosi Juga krivec, mrzlega očeta sin — »Je že tvoja, ker si dečko,« Jug zatuli iz višin. »Kaj pa dota?« — Vpraša krivec. »Pridi na jesen po njo, dam ti toliko pijače, da boš pil ves dan lahko.« In še zmiraj ves dan iije, ko oba svatujeta, valjata se kar po blatn, pihata in rjujeta. Če hoces ustreči ljudem Trgovec, ki je prodajal ribe, je obesil nad svojo trgovino deslko z napisom: »Tukaj prodajam sveže ribe!« Tedaj pa je prišel neki odjemalec in rekel: »Zakaj si pa napisali »sveže ribe«? Saj vsak ve, da ne prodajaš starih!« Trgovec je poslušal odjemalca in izbrisal iz deske besedo »sveže«. Drugi dan je prišel drugi odjemalec in rekel: »Seveda, tukaj prodajaš sveže ribe. Nihče ne bo misMl, da jpt prodajaš v Parizu!« Trgovec je tudi njega poslušal in izbrisal besedico »tukaj« z deske. Naslednji dan je spett prišel nov odjemalec in rekel: Saj vendar vsak ve, da prodajaš ribe. Saj niisi neumen, da bi jih dajal zastonj!« Zidaj je trgovec izbrisal besedico »prodajam«. Talko je bila na deski samo še zapisana besedica »ribe«. A tudi to ni bilo ljudem po godu. Sipet je prišel nekdo v trgovino m se zasmejal: »iMoj Bog, kako neumen je tvoj napis. Saj vsak ve, da imaš v trgovini ribe, saj dišijo daleč na okrog«. Pravljica z južnega morja Danes vas hočem peljati v daljnje kraje. Tisti, ki hodijo že v šob, bodo skoraj gotovo vedeli, da je Avstralija peti del sveta in da je v Južnem morju vse polno otokov. Na nekaterih teh otokov živijo še taki divjaki, ki jedo človeško meso. Pred mnogimi mnogimi leti je živela v Južnem morju riba, ki so jo prebivalci otokov krstili za »Marano«. Ta riba je znala zelo lepo peti in vse ostale ribe Južnega morja so jo zaradi tega visoko cenile. Nekega dne je som Južnega morja priredil narodno veselico, na katero je povabil vse ribe. Vsi so se radi odzvali vabilu, zakaj som jim je bil obljubil, da bo Marana zapela svoje najlepše pesmi. Prišel je dan veselice in gostje so se zbrali točno b določeni uri. Marana je tudi prišla. Najprej je imel som slavnostni govor, ki je vsem zelo ugajal, in zdaj bi morala Mara zapeti Toda Marana se je skesala; skrila se je m neprestano zatrjevala, da nocoj ne more peti. Nekaj časa so gostje potrpežljivo čakali in som je skušal Marano pregovoriti. Ko so pa videli, da je ves trud zaman, so se spravili na ubožico in jo s plavutami tako obdelali, da je bila kmalu čisto sploščena. Od tistih dob je Marana izgubila glas in tudi nuni potomci še dandanašnji križarijo po Južnem morju ploščnati in nemi. Težko prebavljive Znameniti francoski pesnik Rabelais je bil povabljen pri nekem grofu na večerjo. Ko je sluga prinesel na mizo pečeno ribo, ki je bila izmed pesnikovih najljubših jedi, je udaril z vilicami ob srebrn krožnik, na katerem je bila pečena riba, in rekel: »Težko prebavljivo!« Grof, ki se je bal za svoje zdravje, ni vzel ribe in tudi ostali gostje so jo odklonili. Ko jo je sluga ponudil pesniku, si je Rabelais položil celo ribo na krožnik in jo z največjim užitkom pojedel. »Kako«, se je začudil grof, »reikK ste, da je to težko prebavljivo, in zdaj ste pojedli vso ribo!« »Mislil sem na srebrni krožnik, na katerega sem potrkal«, je rekel Rabelais, »na ribo nisem mislil. Riba je moja najljubša jed!« Maksa Samsa: Kako ti je? Kako ti je tam v daljnem sveti:' vprašujejo me svojci, mati, ko nekaj krati v dolgem letu med rodnimi jih srečam brati... »Vse dobro, draga mati, očel« a jok skrivaj v oči mi sili, srce razkriti se mi hoče Pa vse preveč so vsi mi ntiB, da bi jim kazala bolest ki družica je mojih cest..« Dmarček ko so se dečki vrnili z igrišča domov, so izpraznili žepe. Tu si lahko videl kamenčlke, školjke, peresa in — Tončku je padel svetel dinarček iz žepa. Dsčki so se ruvali za dinarček, a Tonček je ostal zmagovalec. Pogladil si je mokro čelo im odločno rekel: »Dinarček je bil v moj aru žepu in bo y njem tudi ostal!« »Veš kaj, Tonček, kupi za dinar slaščic pa si jih razdelimo!« so mu svetovali tovariši Tonček se je zasmejal: »Nič ne bo! Dinarček pojde v hranilnik!« Dečki so se zaničljivo nasmehnili. »Umazan sc! Dinar je našel in namestu da bi ga zapravil z nami, ga bo nesel v hranilnik. Fej ga bodi! Skopuh!« Tonček je od jeze zardel in vzkliknil: »(Pustite me pri miru, drugače se vam bo slabo godilo!« In pokazal jhn je svoje umazane pesti. Tovariši so se počasi izgubila. Tudi Tonček ss je odpravM domov. Na pragu je srečal mater. Objel jo je okoM vratu in vprašal: i Mamica, kdaj zraste iz dinarja krava?« »Oh, dolgo je treba čakati«, je resno odgovorila mati »Dinarje neseš v hranilnik in kadar jih je dovolj, se dinarji izpremeniljo v kravo. Ce imaš potem še kaj dinarjev, se krava izpremeni v konja, An če še kaj dodaš, se konj izpremeni v hišo, im če iimaiš še kaj dinar-čkov, boš iimel v hiši ženo in otroke in okoli hiše se bodo širila tvosia polja in tvoji travniki!« Tonček je tiho poljubil mater na lice in se odpravil spat. Ne, on ni bil skopuh! Z desno roko je rezljal najlepše piščalke, z levo jih je razdajal tovarišem. Školjke, ki jih je našel, je delil med dečke. Toda dinarček je treba obrisati iin hraniti Njegov oče je kot otrok tudi tako delal in zato so zdaj spali doma vsi v mehki postelji in nihče ni šel lačen k počitku. »In jaz bom tudi tako delal, kakor moj oče«, je sklenil Tonček. Oče mu je večkrat rekel: »Med skopostjo dni štedljivostjo je velika raz-litaa! Pazi, sinko, da ne pozabiš razlikovati drugega od drugega!« In Tonček je vedino mislil na to in ravnal po očetovih besedah. Drugi dan so se dečki v šol spet sestali. Kakor hitro se je pokazal Tonček ar učilnici, je slišal z vseh strani: »Skopuh!« Tonček jffi je jezno pogledal in dejal: »Zdaj imam dovolj tega! Ce ms še kdo podraži, mu prepovem igraiti se na mojem travniku in nikomur ne bom delal več piščalk!« Govoril je tako resno, da so dečki utihnili »Sestavljal vam bom zmaje,« je nadaljeval Tonček, »in tudi loko vam bom naprava!, toda če slišim še kako opazko zaradi dinanja, potem ne bo iz vsega nič in Si lahko sami delate igrače!« Ko so se popoldne zbrali dečki na igrišču, jim je Tonček povedal kako se iz/prsmeni dinarček v kravo iin kaj pravi njegov oče o varčnosti. Dečki so premišljali o tem in naposled so bili v svojem mnenju, da je Tonček dober deček, vsa složini. Zdaj so tudi tovariši sklenili varčevati in nikoli jim ni bilo žal, da so svod sklep tudi izvedli. Maksa: Črešnja Daleč so danes tisti časi in od čresnje je ostal le gol, z mahom poraste! štor. Kadarkoli vodim tu v mestu na trgn črešnje, se je spomnim. Spomladi, ko je cvetela, smo hodili gledat čebele, ki so nabirale po njej medu. Ugibali smo, katera je najpridnejša in podili nemarne čmrije, ki po našem mnenju niso bili vredini tako sladke pijače. Ko so dozorele, ni bilo nevarnosti, da bd se utegnile pokvariti na drevesu, ker smo jih kaj hitro obrali »Naših čre-šanj pa je res vsak hip manj in manj!« je tožila naša mama, a ml: »Ko je pa letos toliko teh kosov, ki jih sproti po-zobljejo!« — »Kosov, kosov — pa krščenih, in lažnjivih tudi!« nam je odgovorila mama in nam zabičala, naj ven- dar ne jemo koSSe, da se kateremu kaj ne zgodi. Nekega dne je bila prišla k nam se-stričiina Tonina iz Kastra. Seveda je morala z nami na črešnjo. Tam smo nekaj časa nabirali smolo, ki je bila po deblu in se pogovarjali: »Cuj, Tonina, to smolo bomo dali tebi. Le shrani jo dobro, ker ni boljšega leka proti trganju«. Pomisliti morate, da nam ni bilo niti deset let, pa smo se menili o revma-tizmu, kakor smo slišali od starejših. »Saj jo tudi bomo«, je zatrjevala se-stričina in plezala proti vrhu, kjer so bile črešnje najlepše. Brat Mile je biil še premajhen, da bi bil mogel na črešnjo, zato je sedel pod njo, kakor Lazar na bogatinovi gostiji. Ce se ga je kateri spomnil in mu tu pa tam kaj vrgel, je bilo dobro, če ne je pa milo požiral sline. Tonina se je hotela izkazati, zato mu je zaklicala z vrha: •»Na Mile, ^ pazi, kam vržem!« Mile je nekaj časa pobiral, kar mu je metala, pa je nenadoma zakričal s tako presunljivim glasom, kakor bi bil na zadnjem koncu. »Zadušil sem se! Zadušil sen. se!« Počepali smo s črešnje s hitrostjo veveric in se postavili okoli njega. »Kaj ti je Mile?« — »Koščico sem požrl, pa sem se zadušil!« je tulil brat. Sestra Ivana ga je prijela za roko in ga vlekla proti hiši! Mi smo šli za njima kakor trop pogrebcev. Ko smo prišli do mostu, je začela Ivana vpiti na vse grlo: »■Mama, mama, hitro sem! Mile se je zadušil !«• Mama je zakričala in planila iz hiše. Ko jo je pa Mile zagledal, je zajokal: »Zadušil sem se, zadušil!« Sestra je pa pojasnila, da je požrl črešnjevo koščico. Mama se je oddahnila in nam dejala: »Ste pa res kokošje pameti. Ce bi se bil zadušil, bi ne hodil tako čvrsto in tudi drl se ne bi kakor bi ga kdo s ši-vankami zbadal. O kokošja vaša pamet. Bili smo potolaženi in Tonina je nesla shraniit nabrano smolo ter dejala: »To bo za revmatizem!« Danes je tam na daljnem domačem vrtu ostal od črešnje le z mahom pora-stel štor in kadar vidim črešnje na trgu, se spomnim na svojega bratca Marica Bartolova. Vesele in žalostne zgodbe naših otrok 2. Listek Mirko je hodil v prvi razred. Kakor je nagajal doma svojim bratom in sestram, tako je nagajal v šoli svojim so-učencem. Bil je majhen, droben in suh. Kako bi tudi mogel biti drugačen, ko ni nikoli miroval! Nekoč je pritekel ves vesel iz šole domov. Ze pred hišo je klical mamo na A ^ ^jjp Pk s ves glas in po vseh stopnicah je kričal: »Mama, mama!« Prisopihal je v kuhinjo in pomolil materi droben listek, ki ga je vso pot tiščal krčevito v pesti. »Prav noben drug ni dobil v šoli listka, samo meni ga je dal gospod učitelj, samo meni«, je hitel ves vesel pripovedovati. Toda v tem, ko je mati čitala listek, je postajal njen obraz čimdalje bolj resen in žalosten. Ko je prečiitala listek, je pogledala svojega sinka tako žalostno, da je ta povesi! glavo in uprl svoje velike žive oči v tla. »Mirko, Mirko, kaj bo s teboj, če poj-de tako naprej! Tukaj se pritožuje tvoj učitelj, da v šoli ne daš miru, da motiš dečike, ki sede poleg tebe Ln ker ne paziš, da tudi nič ne znaš. Jutri moram za- radi tega ▼ šolo, tako žeifi gospod učitelj. Če se ne misliš poboljšati, te bomo dali v kaik zavod. Sel boš proč od nas med tuje ljudi, ali veš, kaj se to pravi? Mirko se je oklenil svoje matere ter ji obljubljal, da bo priden, samo da lahko ostane doma. Cvetko Golar: Teče potok Teče potok, poje, vriska, v dol hiti kot mlad junak, zlato lišpa se in bliska, čudi se mu riba, rak. Praprot za klobukom nosi, kam se mu tako mudi? Jelše, vrbe v svate prosi, ko se s Savo poroči. ŠAlt ZAnAtft Zgodba o Mihcu Mihec se prijoka k mamici. »Zakaj se ne igraš z otroci?« ga vpraša mama. »Oh, mamica,« zaihti Mihec, »otroci se igrajo ekspedicijo na Severni tečaj, mene so pa določili, da moram igrati Eskima!« »Nu, zato ti vendar ni treba jokati!« ga tolaži mamica. »Seveda! Saj zahtevajo, da moram ▼es čas piti ribje olje!« ' Pri kosilu nenadoma zavpije Marjanica: »Joj, pečenka mi je padla na tla. Zdaj jo bo pa maček požrli« »Nič se ne boj,« jo potolaži Mihec, »«em že z nogo stopil nanjo!« Mihec vpije na dvorišču, da se vsa hiša trese. »Zakaj tako kričiš?« ga vpraša mama. »Joj, mama, Marjanica je pojedla dinarski novec!« »Kako se je moglo to zgoditi?« zavpije mati v grozi. »Igrali smo se avtomatični bufet; Marjanica je bila avtomat, jaz sem vrgel dinarski novec v njena usta in ona ga je požrla!« Mfhec se z umazanimi hlačami vrne s sprehoda. »Kaj se je zgodilo?« ga vpraša mama. »Padel sem, mamica, In tla so bila tako zamazana!« »V novih hlačkah?« »Da mamica, nisem jih utegnil sleči!« Danilo Gorinšek: Žabja pesem 2abja vera, pasja duša, to je letos zopet suša! Muhe so tako Vam redke kakor bolhe sredi kletke. Svira prazni naš želodec kakor najbolj plačan godec. Kar nas tu je iz močvirja, ves naš rod odločno tirja: »Godec naj takoj utihne, naj se trebuh vsak napihne ko se znajde mnoga muha sredi našega trebuha!« Manlca: Za kratek čas Otroci, aH ste kaj urni v izgovarjavi besed? »Menda smo!« boste rekli. Nič, bomo videli. Pazite! »Pika—poka—pink—ponk—punkel« Izgovorite to desetkrat zaporedoma in sdcer kar moči hitro! Kdor bo najhitrejši in ne bo napravil nobene napake, ta je res »kampeljc«. Po bo presneto težko šlo! Maksa Samsa: 0 blažene noči... O blažene noči pod rodnim krovom 1 Vsakdo zahvali dobrim se bogovom za milost to — komur jih dano žiti! ' A kdor kot jaz ga moral je pustiti, nikomur miljen gost je zemlje tuje, ta dobro ve, kako vsak dan je huje! Spomine drage naj v srcu nosi, in tega si od neba srčno prosi: »(Naj bi mu vendar zadnja ura bila, kjer mamica ga ljuba je rodila!« Šaljiva vprašanja 1. Kaj sledi za smrtjo? 2. Kje se kosi najboljše seno? Andreft Miško ima dobro glavo Joševka je privedla malega Miška v šolo k vpisovanju. Dotlej je prodajal platno na vasi, lovi pse na ossti, se cmeril in pulili z vaškim drobižem in brskal s prstom po umazanem nosu. Zdaj pa je kar naenkrat zapihal drug veter. Mati ga je povlekla za srajco nazaj čez prag, ko je hotel zbežaiti z doma, in mu rekla: »Nikamor 1 V šolo pojdeš danes«. Nato ga je trrnila pri vodnjaku, oblekla mu obleko dve leti starejšega Tinče-ta, pa hajd z njim v šolo pred strogega učitelja. Gospod uSftetJ ga 3e ostro pogledal, ■vprašal Joševko to in ono o otroku in zapisal. Naito je potreplja! fanta po glavi, se obrnil k materi in jo vprašal: »(No, ali js kaj dobre glave? Ste to doma že opazili?« »To pa že«, mu hftS odgovartaftt Jo-ževka, »glave je pa res dobre, saj je že trikrat padel po stopnjicah, pa je le ni razbil«. RešKev zlogovnice Navpično: 1. te-ti-ve, 3. Ko-za-ra, 4. tno-ka, 6. li-si-ce, 7. go-ba-ni, 8. ma-tl-ca, 9. do-ba, 10. ja-go-da. Vodoravno: 1. te-ta, 2. so-ko, 5. Ve-B-ka go-ra, 8. Ma-ce-do-ni-ja, 11. capa, 12. ro-da. Zlogovnica Navpično: 1. pritok Save na Gorenjskem, 2. reka v moravski banovini, 3. mala čaša, 7. rešeto. v « i i f * ' 5 1 r Vodoravno: 2. reka v zetski banovini, 4. vrč, 5. čevljarsko orodje, 6. mala vas,. Krizaljka »Ogledalo« Pomen besed Vodoravno: 1. Žitarica. 3. Sprehajališče. 5. Priprava za ometanje. Z. Adamov sin. 8. Števnik. 3. Predlog. 4. Riba. 6. Pivo. Rešitev križaljke »Fotografičnl aparate Vodoravno: 1. Bled, 5. drama, 6. la-vor, 7. Menina, 8. batina, 9. loka. Navpično: 1. branik, 2. lavina, 3. Emona, 4. Dara, 5. dleto, 7. maL Skrivnostne domine • • • L i U « • « » • • B • • • < • « • • * J • • t • • • N A • « « A J • Ce pravilno razbereš domine boš našel v njih Ime mesta kraljevine Jugoslavije. ŠtevOnica 12 3 4 5 6 7 8 2 6 5 7 sorodnlca 3 2 1 4 5 hrošček 4 5 7 števnik 5 4 8 7 6 nedoločni prislov 6 2 5 7 8 hraber človek 7 3 4 5 konec očenaša 8 2 5 7 zver Prva vodoravna in prva navpična vrsta dasta Ime metulja.