IVO TROŠT Izmed vojnih grobov. Povest. ^— ^ vjtkaB. je došla tiha ia boječa neki večer z ocetora vojakom v našo vas pred enajsto laško ofenzivo. Bledo, suhotno dekletce se je pridružilo prej v vasi bivajočim rodbinam Goriških izgnancev. Črni očesci sta preplašeno begali semtertja po doslej neznanih krajih, neznanih ljudeh in nenavadnih razmerah. Vrstnice so ji pokazale nekaj domačih součenk iz naše šole. In takoj so začele primerjavo z berili, ra-čunicami, katekizmi in slično šolsko drobnjavo na Goriškem in Kranjskem. Le poraalem se je Svetka udeleževala*pogovora; nje misli so bile"drugod. *Niti očeta ni mnogo pogrešala. se 'pred večerom se je poslovil v sanitetno službo na fronti. Komaj^se je hčerki orosilo oko ob razstanku. BMorda boš videl mamo. Gotovo se je že vrnila iz vjetništva na La-škem in prihiti za menoj. Povej ji, ata, da umrem, če je ne bo kmalu." Oče je obrisal solzo skrivaje, da ni opazila heerka, a njen obrazek se ni premenil; le oko se je uprlo v očetovo lice, kakor da hoče tam razbrati, če govori ata resnico. Nagloma je odšel in je sam s seboj govoril na tihem: nKo bi ti ve-del, moj otrok, da mama ni v vjetništvu, marveč v vedni smrtni nevar-nosti, bi se zjokal z menoj!" Oh! Potrt se je vracal Svetkin oee v vojno službo. Hcerka je mislila na mamico v vjetništvu na Italijanskem. * Svetkina mama je bila doma blizu tam gori na Tolminskem, kjer je tekla zibelka pesniku Simonu Gregorčiču pri sv. Lovrencu nad Sočo pri Libušnjem. Trdno je verjela proroškim besedam svojega rojaka, pesnika proroka, ki je pel cetrtstoletja in več prej o Soči. »Takrat se Sfomni, bistra Soča. Ne stiskaj v meje se bregov, srdita čez bregove stopi, ter tujce, zemljelačne, vtopi na dno razpenjenih valov." Ko je prodrl sovražnik črez mejo in preko meje, ni klonil nje duh, ko je Lah obstreljeval nje rojstni kraj, se ni premeknila z doma. Orož- —»¦« 212 =^— žniki so slednjič priganjali ljudi s silo: BBežite, bežite! Italijan je tukaj!" Junaška žena ni bežala, dasi sama s hčerko Svetko, mož pa na vojni. Udala se je slednjič sili — izročila hcerko sorodnikom, a sama se je pridružila vojaškim bolniškim strežnikom za fronto neprestano iščoc tre-notka, da se z orožjem maščuje nevernemu Lahu. Ta namenje vestno sporocila pismeno tudi soproguv vojno na Krasu, obenem mu je naznanila, da se pomika hčerka z izgnanci na Kranjsko, kjer se nastane z njimi blizu Ljubljane. Mož se ni cudil temu junaštvu svoje žene, marveč nje junaštvu, ki je z njim zmogla v sebi materinsko ljubezen do edine hcerke Svetke. Pisala mu je: ,,Ko preženemo sovraž-nika, bo bolje za Svetko in za nas — za vse Slovence, prej pa ne". Tako je pisala in pristavila: BProsim te in zaklinjam, ne pripoveduj tega Svetki, ki bi dvomila morda zato o moji ljubezni do nje. Reci, da so me zajeli, ko je bila že oddaljena. KmaJu jim ubežim." Svetka ni dvomila in pričakovala mamo. * Letos o vseh Svetih je imela smrt bogato žetev na Goriškem. Vsa vojna grobišča so se razširila radi preobilice sostanovalcev. Tudi Svet-kin oče je imel mnogo dela med grobovi in ranjenci. Zatnišljen se vrača vseh Svetnikov popoldne od pogreba dolge vrste vojnih tovarišev. Stopa od križa do križa, čita napise in prešteva v duhu, koliko jih še sprej-me v svoje okrilje »božja njiva". Grom topov se je ta dan umikal daleč preko Soče in še vedno delj preko laške meje kakor se umika poleti preteca nevihta. Sovražnik je bil premagan. Ljudje so se oddehnili od dve in polletnega strahu. Nove nade so se budile in dvigale v vseh srcih, tudi sanitejec med vojnimi grobovi jih je čutil. Kar ga nekdo pozove po imenu. Bil je tovariš iz bližnje pisarne z listom v roki. Prinesel mu je spo-ročilo od vojne oblasti, da je padla junaške smrti njegova iskreno ljub-ljena ženka. Sanitejec Svetkin očeje omahnil. Tovariš ga je podprl, da se ni zvrnil — nov mrlič med grobove. »Tukaj imaš še listek od žene!" Sanitejec vzame listek in spozna znane poteze, narejene s tresočo roko, morda poslednje pred smrtjo: nMoj ljubi.Anton! Sedajle umiram. Oprosti, da nisem mogla drugače. Tudi Svetko prosim, naj mi oprosti. Ostane mi samo Še nada, trdna nada da sem tako koristila vsem, ko sem pomagala pregnati sovražnika. Vas čakajo lepši časi, mene pa plačilo v nebesih. Amen. Poslednji poljub tebi in moji Svetki. Vajina zvesta Danica." * Tri dni pozneje je došlo na našo šolo tako-le pismo: ,,Spoštovani gopod učitelj! Lepo Vas prosim, sporočite moji Svetki, ki obiskuje Vaš razred, da njena mama ni vec v vjetništvu, marveč v nebesih uživa pla-čilo za svoje junaštvo. Trdna je bila njena vera v našo zmago. Skoda da jo je morala placati s smrtjo. Sovražnik beži, jaz pa hrepenim po svoji hčerki in se bojira, da ji ne bom mogel dovolj previdno in oprezno —.*. 213 «— raztolmačiti požrtvovalnost njene mamice. Prilagam Vam njen poslednji list in Vas prosim, stoi-ite Vi to, gospod, in Bog Vam bo poplačal. Vas in Svetko iskreno pozdravljam hvaležni Anton B. Med grobovi ob nekdanji laški fronti 6.11.1917." »Naslednji dan po-zovem Svetko v pisarno in ji prav z izbranimi besedami razlagam lju-bezen njene mamice do cesarja in naše lepe domovine. Med tem ome-nim tudi proroško pesem Simona Gregorčiča rSoči." ,Maraa jo je naučila tudi mene ria izust. Še sedaj jo znam", mi se-že v besedo devetletna navdušena Primorka. BUmrla je. Zadeta od laške granate. A ne žaluj, otrok moj. Svetka, tvoja mama je zato v nebesih," tako končam ves ganjen. Oko se je deklici zasolzilo, a zaihtela ni, marveč prašala s tresočim glasom: ,Sedaj pa beži sovražnik, kaj ne?" BBeži, beži, Ijuba moja, beži, kakor je zaslužil za svojo nezvestobo; beži, da ga naši ne morejo niti dohajati." MOh! In moja mama ga ne vidi! Mama tega ne ve! Uboga moja ma ma ! * i Jok je odmeval po širnera šolskem poslopju, da so vsi popraševali, kaj se je zgodilo. S ponosom sem pripovedoval na vse strani, da tako joče samo junaška hči junaške matere Primorke, Goričanke, Slovenke.