178
vse večje, kakor tudi muke in žrtve, katere so zadevale sleharnega. Ko sta tega dne Shaw in Farquhar prišla k obedu, moglo se jima je na obrazu brati, da bi se rada prepirala; ni jeden ni drugi ni odgovoril na pozdrav Stanley-ev, tudi pogledala mu nista naravnost v oči. Načelnik se ni zmenil za vse to, in povabil ja je naj sedeta. Koj na to je črni sluga prinesel jedi. Imeli so četvrt pečene koze, jetra, šest ptičev, močnato jed in kavo, gotovo gosposk obed za vsakega, kateri ima samo pojma o potniškem življenji v osrednjej Afriki. „Izvolite si odrezati pečenke," veli Stanley Shawu.
„To meso da je pečenka! Za pse!" zavpije ta z največjo brezobraznostjo.
„Kaj pravite?"
„Pravim, da je sramota, prava sramota, kakor postopate z nama. Gospod vi me hočete ubiti, toliko mi napravljate truda. Mislila sva, da bodeva imela oslov in služabnikov, pa moram peš hoditi po solncu. Raje bi šel v pekel, kakor s to prekleto ekspedicijo l Vrag vzemi vse, ki hodijo ž njo! Gospod, to pravim."
Stanley se je znal premagovati, zato je odgovoril mirno : »Poslušajte me, Shaw, pa tudi vi Farquhar, Oba sta imela oslov, kateri so vaju nosili, dokler niso počepali. Služabnikov vama tudi ne manjka, nosijo vama prtljago, razpenjajo vama šatore, kuhajo i. t. d. Oslov sedaj nimamo, to je res hudo, ali to najhuje mene peče. In ko sami dobro veste, pri čem da smo, osmelujete se tožiti, da morate peš hoditi. Spozabljate se tako, da me psujete za mojo mizo. Ali ne vesta, da sta tu moja služabnika? Jaz nisem vajin drug."
„Vraga . . . .*
Preden je še katero zinil, valjal se je Shaw po tleh. „Ali je dovelj, kaj?" popraša Stanley.
„Gospod," odgovori Shaw in se pobere, »najbolje bode, če se vrnem. Izpustite me."
„Zakaj ne!" in Stanley pokliče Bombay-a. „Ta gospod more oditi. Zložite mu šotor, prinesite njegovo orožje, in potem ga odvedite dve sto metrov od tabora, od koder naj gre s svojo prtljago kamor hoče." Na to se obrne k Shawu: „Idite, gospod, vi ste sedaj sami svoji."
Farquharu pa razloži Stanley, da hoče pospešiti svojo pot, in nič se zadrževati v pustih krajih. Ako ga pa le noče spremljati radi utrujenosti in bolehnosti, stori najpametnejše, če ostane na kakem mirnem kraji pod varstvom dotičnega domačega glavarja toliko časa, da pride mimo karavana arabska, katerej naj se pridruži, da dospe na morsko obalo. Na to dojde zopet Bombay in reče Stanley-u, da bi Shaw rad govoril ž njim. Stanley dovoli. Shaw dojde ves skesan in potrt ter prosi odpuščenja, ob enem slovesno zatrjuje Stanley-u, da odslej ekspedicija ne bode imela udanejšega služabnika od njega.
Poučni in zabavni del.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Ja ros I a v. 255.
Osodni nesporazumki. Smrt.
Bilo  je 15. maja; dva dni  je že prodirala karavana proti srcu afriške celine,  in težave so postajale
179
Stanley mu poda roko. ,,Rojak, pozabiva kar je bilo. Ni hiše brez svaje, Odpuščam vam vse, prav res, vse."
Na večer tistega dne, ko je Stanley že dremal, zasliši se strel, krogla prileti v njegov šotor in udari nekoliko palcev od njegove postelje. Stanley pograbi revolver in skoči iz šotora. „Kdo je streljal?" vpraša stražo
„Beli človek ondi-le."
Stanley nažge svečo in gre v šotor svojega nasprotnika. Sha\v, ali ste vi streljali?"
Nobenega odgovora. Sha/w kakor da spi in smrči zraven. Stanley zopet popraša in potrese Sha\va.
„Jaz?" pravi in se dela, kakor da se je prebudil. „Jaz ne, jaz sem spal/
Stanley je že hotel oditi, kar opazi puško Sha-wovo. Prime jo, cev je bila topla, porine prst vanjo in ko ga pogleda, bil je črn. „Kaj je to?" veli Shawu. »Ljudje trdijo, da ste vi streljali, kaj?"
„Oh! ... da. Spominjam se . . . Sanjalo se mi je, da se je tat plazil tu okoli vrat, pa sem puhnil za njim, to je. No pa kaj za to, ali je to kaj hudega, napačnega? I kaj pa je?"
„Nič," odgovori Stanley. „Da se ognete sleharnej sumnji, svetujem vam, ne streljajte več v moj šotor, tudi neblizu mene, ker bi utegnil biti ranjen, a posledice bi bile zle za vas. Lahko noč." In nič več ni vzel v misel tega dogodka.
Nekoliko dni pozneje pa je moral Stanley se ločiti od Farquahara. ki je bil ves bolan in zdelan, s kratka, nesposoben, da ide dalje. Ostavil ga je v nekej vasi pokrajine Mpwapwa, kjer je zrak čist in zdrav in kjer je bolnik mogel počakati karavane, da se odpravi na obalo. Ali ko so se pomenkovali, kateri črnec naj ostane pri bolniku, nobeden ni hotel, vsak se je branil; Tarquhar namreč jo tako okrutno postopal s črnci, da se sedaj ni smilil nobenemu.
Stanley je moral upotrebiti ves svoj ugled, in zapovedal je, da kuhar Jakob ostane pri belci, dokler se pozdravi. Tudi mu je ostavil dovelj živil vsake vrste. No vsa skrb in ves trud je bil zastonj. Nekoliko mesecev pozneje je izvedel Stanley da je Tarquhar že umrl, kar ga ni iznenadilo. »Pijanci in razuzdanci ne morejo živeti v Osrednjej Afriki," rekel je Living-stone.
Kar se tiče Sha\va, vlekel ga je Stanley seboj do Taboraha, ali službe ni imel nikake več. Tu pa je Shaw po vsej sili nastojal, da se vrne. Stanley ga je prosil in rotil, naj ne stori tega, dokazoval mu je, da se to pravi riniti v gotovo smrt. In res je nesrečnik umrl kmalu potem, ko je bil zapustil svojega načelnika.