OBLAK V HLAČAH (Uvod in prvi spev) Vladimir M a j a k o v s k i Ob sedemdesetletnici pesnikovega rojstva Vašo misel, ki na razmeličanih možganih trapa kot nažrt lakaj na zamaščeni zofi, dražil bom. ob krvavečih krpicah srca, in do sitega izrogal v vsaki strofi. V svoji duši nimam sivega lasu, nisem z nežnostjo senilnežev načet. Svet sem oglušil s silo svojega glasu in grem — ponosen, lep, star dvaindvajset let! Nežni! Vi ljubezen z violino strnete, grob na pauke jo igra robustne. A kot jaz si svoje kože ne obrnete, da bili bi ene same ustne! Pridite mi v uk iz salona, vi, v batistu prava čednostna uradnica nebeške lige. Ta spokojno ustne prelistava kakor kuharica liste svoje knjige. Če želite, besnejši bom kot meso, prisežem, in kot nebo spreminjajoč ton vsakokrat, če želite, bom brezhibno nežen, ne le moški — v hlačah bom oblak! j>star dvaindvajset let« — Majakovskemu je bilo. ko je pisal Oblak v hlačah, res dvaindvajset let. 621 Da je kje cvetlična Nizza, ne verjamem. Jaz spet vijem slave lovor za može, kot bolnišnica zgarane. za žene, oguljene ko star pregovor! Prvi spev Mislite, da me trapijo blodnje? To je bilo. bilo v Odesi. »Pridem,« je rekla Marija, »ob štirih popoldne.« Osem. Devet. Deset. In večer se prevesi, v kal nočne tesnobe mračen, decembrski uide iz sobe. Ko rablji v hrbet onemogli reže kandelabri. Zdaj me je nemogoče spoznati: žilasii velikan se krči, ječi. Le kaj bi mogla taka klada iskati? A marsikaj ona želi! Vendar je zame nevažno, da sem iz brona zgrajen, da je srce iz hlada železnega in v noči svoj zven rado bi skrilo v kaj mehkega, ženskega... 622 In glej: ogromen ob oknu zgrbljen slonim, s čelom talim steklo na šipah. Je to ljubezen, ni? govorim, in kakšna? Velika ali le hipna? Odkod v takem telesu velika? Biti mora majhnega čustevca plašen drget. Ta se avtomobilskim sirenam umika in všeč mu je konjski peket. Še in še združen z dežjem, z njegovim kozavim obrazom soočen. v čakanju mrem, od groma mestnega vrveža zmočeii. Polnoč, z nožem ošabno vihrava, se je prikrila, zaklala — proč z njo! — in kakor s tnala kaznjenca glava dvanajsta ura je pala. Kaplje so sive po steklih se zvile in spačile v ostudne grimase, kakor da himer roj steklih s katedrale pariške lasa se. Prekleta! Mar ti tudi to še ne zadostuje? skoro skoz usta ušel mi je krik. Čujem: tiho, kakor z ležišča bolnik 623 trznil je živec. In glej, sprva stopical je komajda komajda, potem vzvalovan. čvrst se spustil po telesu in zdaj divja še z dvema v mrzličnem plesu. Omet je odpal v spodnjem nadstropju nekje. Živci, veliki, majhni. vseh njih štrena, skačejo besni in že klecajo živcem kolena! A noc se siri, mocviri, v tem blatu oko ne uzre bogvekaj. Naenkrat so zatreskale dveri, kot da na gostilniških vratih bi bil polomljen tečaj. Prišla si pikra kot »evo vam«, meckaje rokavice jelenje govorila: »Naj vam izdam: jaz se bom omožila.« Prav. Izvolite! Kaj mi mar. Utrdim se od biča. Vidite: miren sem ko kip. Ko žile utrip mrliča. 624 Se spomnite? Govorili ste: Jack London, denar, pa o ljubezni, strasti — jaz pa sem vedel le: vi ste Gioconda. ki jo je treba ukrasti. In so jo ukrali. Spet bom zaljubljen igrat se odšel, obrvi obseval si s plamena bliščem. Pa kaj! Tudi v domu, ki je zgorel, klateži najdejo kdaj zatočišče! Izzivate? »Več kot vi smaragdov norosti, prosjak svojih kopejčic našteje.« Spomnite se: ko se razjezil Vezuv je orjak, je zasulo Pompeje! Ej, gosposka stojat! Ljubitelji zločinov, morij, skrunitelji vere, mar ste videli najstrašnejše — moj obraz tistikrat, ko sem popolnoma miren? »Vi ste Gioconda, ki jo je treba ukrasti« — pesnik je uporabil afero s sliko Gioconde, ki so jo tistikrat ukrali. 40 Sodobnost 625 In zdi se mi: »jaz« zame je malo. Iz mene na dan sili nekdo neprestano. Halo! Kdo govori? Mama? Mama! Vaš sin ni najbolj i! Mama! V srcu divja mu ogenj besneč. Recite sestrama. Ljudmili in Olji. on ne uteče nikamor več. Vsaka beseda. celo šala ohola. ki jo skoz ustne obžgane izdiše. se meče kot hotnica gola iz goreče javne hiše. i Ljudje vohajo: kot bi se nekaj smodilo. Skup so nagnali nekakšne blesteče. v šlemih. V škornjih nikarte! Recite gasilcem v svarilo: Bolj nežno naj se vrte po srcu v plamenih! Sam bom. Sode solza iz oči bom iztočil. Dajte, da se oprem, pa morda bom skočil. Skočil bom. Skočil. Skočil. Umaknili so se. Zaman je: ne skočiš iz srca. ^Recite sestrama, Ljudmili in Olji« — imeni sester Majakovskega. 626 Na obrazu ožganem poljub mi boren v razi ustnic ogleni in ugaša. Mama! Peti ne morem. v kapeli srca zadnšna je maša. Počrneli obrisi številk in besed v lobanji so kot otroci iz hiše goreče. Tako je strah. grabeč se za nebes brezdanji dvigal Luzitaniji roke plameneče in je tulil z obale ognja stooki sij ljudem, v stanovanjskem miru drhtečim. O. krik poslednji, vsaj ti o tem. da gorim, skozi stoletja zaječi! Prevedel Tone Pavček Luzitanija — ladja, ki jo je uničil požar. 40' 627