Pavel Keller: 18. nadaljevanje. ** Hubert *€ Roraan iz gozdov. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Ko smo šli domov, smo prišli mimo hiše, 'kjer je stanovala Šipčeva Lizika. Zagledali smo deklico, kako je stala na vrtu in sc ozirala okrog. Slikar je rekel: »Oh, tamle pa je gospodična Šipčeva. Le skočil bom hitro Čez travnik do nje, da ji povom, kdaj naj zopet pride k slikanju.« Hitel je čcz travnik, ki je bil osvetljen z mesečino; ko pa ga je dekle videla prihajati, je ste¦kla proti hiši in zaloputnila vrata za seboj. »Zamerila je, ker ni smela biti z nami,« je rekel slikar, ko se jc vrnil. »Saj bi tudi nič ne motila družbe; nekaj izobrazbc le ima.« Nobeden mu ni odgovoril. Tedaj se je slikar pridružil nadučitelju in je šel z njim pred nami. Za njima sta šla Boltežar in gospa nadučiteljeva; zadnja sva šla Erika in jaz. Dolgo časa sva molCe hodila drug poleg drugega; nato je Erika pogledala nazaj proti hiši, v kateri je stanovala Šipčeva Lizika, in je navedla vcrze znanega pesnika, ki govore o zlomancm srcu, kateremu je bila ugrabljena ljubezen. »Ali merite s temi verzi na Šipdevo Liziko?c »Da.« . »Lizika vendar ljubi slikarja. Zakaj, če vas smcra vprašati, ste ravno vi ubranili, da Lizika ni smela k naši slavnosti in tako priti s slikarjoni v družbo?« Pogledala mi je v oči. »Lizika ne Ijubi slikarja; on je zanjo le smotišče, na katero je vrgla svojc srce, potem ko jo bilo izdano.« »Oh — tako mislite?« »Mislim, da je ta Lizika, ki je ponosno, Cisto dekle, blazr.o Ijubilo žagarjvcga sina in ko je tako grdo ravnal z njo, ko jo jc pustil na cedilu, \i0 je — to jc zame jasno — v svoji blodni strasti Bianko ubil, okradel rodno hišo in jo zažgal in zbežal na tujc, hočc to dekle, s katerim so ravnali tako grdo, svoje zaničevano srce prvemu, ki ji pride naproti, vreči pred noge. In tisti prvi je 'k nesreči slikar Čresnik, ki je dovolj lahkomiseln, da sprejme to žrtev.« j O, kako dobro mi je bilo v srcu! Vse strupene inuke iz Ijubosumja so se razblinile v nič. »Erika,« sem rekel ganjen; »najbrž hočete ropet biti za angela varuha?« Rada bi bila Lizikina prijateljica, taka, da bi čula nad njo. Tako, kakor nas je učil naš stari nčitelj, o katerem sem vam že pripovedovala nekoč: učiteljica mora biti mladim deklicam v občini zvesta sestra. Toda, gospod Hubert, bojim ee, da sem zopet na napačni poti. Vse napak storim; premlada sem še; najbrž sploh nisem spoiBObna, da bi bila učiteljica.« »Kako le morete govoriti tako nespametno, gospodična Erika?« »Saj vendar vidite, kako stvari tek6,« je rekla otožno. »Trudim se, da bi ločila ta dva, ker preti deklici poguba; zato pritegujem tega lahkomiselncža nase — lahko to ni, to morete že verjjeti, čeprav je pravi veseljak — govorim z njim o njegovi umetnosti in o tem, kaj vse lahko doseže; vedno upam, da mu postane pri nas preveč dolgčas in da odpotuje — in ikaj sem dosegla? Čresnik ima rad to mojo prijaznost; mislim, da neumnežu prija to moje dobrikanje, in vendar hodi z& Liziko — Lizika pa — saj to ste videli — je ljubosumna name.« »Da, gospodična Erika, marsikaj bo že tako. Če je Lizika ljubosumna zaradi slikarja, je izgubljena. Nad ljubosumno žensko ima moški vso moč. — Le mirni ženi nasproti je mož brez moči.« »Ali tudi vi mislite — da delam napak?« »Bojim se, Erika, da tokrat delate napak. Plesti usodo drugim ljudem, je strahovito resen opravek. Tudi najboljša volja stori lahko ravno nasprotno, kar je človek hotel. Kdo pa pozna vlakenca dveh duš tako natančno, da ju stke v srečno tkivo, tako da se prilega preprogi usode, s katero je Gospod Bog za vselej ovil to staro zemljo?« Obstala je in me pogledala. *Gospod Hubert, vi ste plemenit človek, jaz pa sem le neznatna, mlada učiteljica. Ali mi boste odbili, če vas prosim, da mi bodite svetovalec in prijatelj?« — Kako topla majska noč! Najraje bi jo bil potegnil na moje srce in jo prosil: »Bodi moja! Bodi moja nevesta! Bodi moja žena!« Toda premagal sem se in le rekel: »Seveda, ljuba Erika, vedno in za vselej vam hočem biti dober prijatelj.« Dvanajsto poglavje. Timova usoda. — Naš vaški pismonoša. — Ljubezenska iragedija obeh dvojčk. Pri šoli smo se poslovili. Šel sem z Boltežarjem nekoliko poti sam. Rekel sem: »Gospod Boltežar, danes ste nekaj namignili, da imate nov sum radi Biankinega umora.« »Nikakršen nov sum ni. Žc dolgo imam ta sum, iki se vedno bolj zgoščujc« »Ali mi nc maratc povcdati?« »Ne.« Šla sva dalje, govorila o tem in onem in se ločila tam, ikjer se dvigne cesta proti moji hiši gori. Ko sem bil storil komaj sto korakov, je zakričal Boltežar za nienoj: »Gospod Hubert!« Vrnil sem se k njemu. »Ali mi obljubite, da o tem, ikar vam sedajle povem, nikomur ne boste nič pravili, da meni pri nameri, da dobim v roke Biankinega morilca, ne boste ravnali nasproti?« »Seveda, to vam žc obljubim. To se samo ob sebi razume.« »Lepo. Potem vam kratko in malo povem, kdo je Biankin morilec — vaš Tim!« »Tim? — Moj sluga Tim?« »Da, Le ne smejajte se! Ne mislite, da si izmišljam takc reči samo iz ljubosumnosti radi dv.ojčk pri »Grozdu«, ki mi jih obe skupaj lahko ukradejo — ne, iz svoje zapisnice vam lahko do; kažem, da sem si že pet dni po umoru zapisal ime Tim z velikim vprašajem. No, glejte, nisem detektiv, kakor piipovedujejo o njih v pregroznih povestila, uradni predstojnik sem, golicijski človek z dežele, 'ki ima to prekleto dolžnost, da pazi, da se ne ikrši zakon. In tedaj sem si rekel: Kdo le more biti? Stari GrCar? — Izključeno! Tako grdo sumniči lahko le meščan, ki vaščanov ne pozna. Stara Grčarica? Tej bi jaz prav rad prisodil, toda deklica ji je bila vendar za vabo, vir zaslužka. Ne bo šla in ubila svojega najboljšega konja v hlevu! Belčarjev Tonče? Ljubosumen je bil, kakor da bi bil blazen, toda s svojo tatvino je dekleta privezal nase, hotel je potegniti z njo, je torej ne bo ubijal. Na Golobovega pa se tisti večer ni namerila, (kar sem trdno dognal.« Tu sem ga prekinil. »In kaj naj bi — za božjo voljo — napotilo mojega slugo Tima, da žagarju zažge?« »Čakajte!« je vzkliknil Boltežar. »Saj nikaikor ni rečeno, da je tisti človek, ki je ubil Biamko, zažgal tudi pri žagarju, da, jaz trdim, da oba zločinca drug za drugega niti vedela nista. Slučajno se je zgodilo oboje en in isti večer. V neki notranji zvezi jo peveda lahko vse skupaj. Toda prepričan scm, da sta to dve dejanji, ki sta neodvisni druga od druge.« »Te svoje misli morate povedati sodniji, gospod Boltežar.« »Tega pač ne bom storil! Da mi poreko tam: Kaj pa hoče ta neumni kmet? Sami vendar bolje vemo! Ne — toda sam zase iztikam dalje. Ta reč mi ne da miru. Veste, tudi zaradi starega Grčarja. Svoj živi dan tega človeka nisem mogel trpeti; odkar pa je v zaporu, ga pogrešam.« »Tima torej mislite — Tima? Gospod Boltežar, to je preveč nenavadna misel.« »Prav nič nenavadna! Da je bil kakor neumen tisti črni iz bajte na barju-za petami, veste. Na večer umora je bil vaš gospod Tim, ki uživa zavidanja vredno svobodo, z doma. Bil je pri »Gr-ozdu«, kjer je najprej dobil strašansko dolg nos. Tedaj sta bili dvojčki že pametni. Ko je bil odbit, pa je — pijan, kakor scm dognal — odvihral iz gostilne, najbrž proti bajti na barju; srečal je Bianko, ki je bila namenjena k »Grozdu«,.najbrž se je v svoji strasti nad deklico spozabil, ona se je branila, morebiti ikričala in tedaj — jo je ubil. Kakor se tasoč in tisočkrat dogajajo take reči na svetu.« »Ne, gospod Boltežar, Tim je veternjak z masikatero napako, takih slabih dejanj pa, ki mu jih prisojate vi, ni zmožen. To je izključeno.« »No, tako le ostanite pri svojih mislih, dokler vam ne dokažem ravno nasprotno. Vsa vas je šla gledat umorjeno Bianko, ko je ležala v gasilnem domu na mrtvaškem odru, le vaš Tim ne; vsa vas je šla k pogrebu, le Tim ne. Zakaj ne? Saj ga sicer človek povsod vidi, kjerkoli se kaj zgodi. Mogel ni, vest ga je grizla; tedaj je bled kakor stena dirjal okrog, kakor mi je pravila Padovka; seveda, neumna ženska misli, da ga je Biankina smrt tako potrla. Da, celo bolan je ležal v postelji cel dan.« »To je res, Tim je tedaj nekaj dni ležal v postelji. Imel je influenco.« »Lepa influenca! No, gospod Iiubert, jazbom tega naličkanega podlcža razkrinkal. Lc zanesite se name.« Ločila sva se. Samoten sem šel po cesti vkreber. Mesec je svetil, zvezde so sc bleščale, v dolini &o sladko peli slavčki. In tukaj sta stala dva moža, iki sta se razgovarjala kakor dva policaja v zatohli stražnici. Moje misli so se napotile nazaj ;k Eriki Grubelnik. Tudi ona se ni mogla odtrgati od tega strahotnega dogodka v začetku pomladi. V majniški noči, ko sva sama korakala drug poleg drugega, je mislila na to. Gozd ni mesto, fcjer se hitro vse opravi in pozabi. Šc čez dvajset let bodo govorili ljudje v tej dolini med gozdovi o Biankini smrti, morebiti ženin z nevesto pri veseli svatbi; morebiti mati s svojimi otroki na izprehodu poletni večer.  Ko sem prišel domov, je prišel v mojo sobo Tim. Opazil sem, da je bil zrneden in rekel je potrto: »Milostljivi gospod, sicer moram odpovedati četrt leta prej; toda prosil bi milostljivega g<y spoda, da me odpusti iz slnžbe čimprej.« »Zakaj pa, Tim?« »Prosim, da bi mi ne bilo treba praviti razlogov. Rad bi skoraj od tod — jutri že!« »Oho — jutri že!« Pomislil sem nekaj trenutkov. Za božjo voljo, ali je bilo kaj resnice v Boltežarjevem govorjenju? »Toda, Tim,« sem rekel, »to ne gre. Nobenega drugega še nimam.« Tedaj je fant zajokal. »Tu ne strpim več, milostljivi gospod!« Brskal sem po svoji pisalni mizi; kajti nisem mogel skriti, fkako razburjen sem bil. »Tim, morebiti bi bilo dobro, če bi mi zaupali in mi vse povedali.« Niti on niti jaz nisva opazila, da sem ga naenikrat začel vikati. »Ne morem, milostljivi gospod,« je rekel. »No, potem mi je žal, da vas ne morem pu»titi iz službe. Imam svoje vzroke, da vas ne odpustim.« To je bilo rečeno neprevidno, Takoj je pograbil besedo. »Kakšne vzroke?« »No — no — kakšne vzroke? Drugega še nimam nobenega.« ».Prosim, milostljivi gospod —« »Ne!« Priklonil se je in izginil. Prišla je nemirna noč. Krvavo dejanje v prvih dneh pomladi mi je zagrenilo te sladke majniške ure! Kakšen človek iz gozda sem že bil! In med najbolj čudovitimi vprašanji, iki so pestila mojo dušo, je vedno zopet vstajala Erikina podoba, Sedaj sem vedel, da ljubim to dekle. Saj sem videl, kako jo je moja duša ozarjala, kako sem ovijal vse vence in cvetje okrog njene podobe, kako jo je iskalo moje hrepenenje, in kako je muka ljubosumnosti vzplamtela, če sem pomislil, da jo izgubim. Oh, Hubert! Ko bi bil star petindvajset let, bi človek vse to lahko razumel. Star pa si šestintrideset in bi torej lahko bil pametnejši. Kaj pa poreko tvoji tovariši iz mesta, če bodo slišali, da se je zaročil Hubert z vaško u5it,eljico! Nikoli nisem vedel, kako sladka in gorjupa je ljubezen, izkusil sem to še le v svojem življenju med gozdovi. —< Dalje sldei.