MAKS FURIJAN (3)
Srečanje s Cankarjem in prva svetovna vojna
Po Furijanovi pripovedi pišeBOGIPRETNAR
sestra, ki jo je mladi Maks kli-cal kar mamca. Takole pripo-veduje:
Mamca je z možem imela kmetijo v Slovenskih Goricah. Njun sin Rudi je bil že odrasel in samostojen, domov je priha-jal pomagat le ob večjih in tež-jih delih. Ko je mamca videla, da se z mačeho ne razumeva, ji je lepega dne rekla:
»Ti, čuj - daj pobeca k nam za pastirja!«
Mačehi ni bilo treba dvakrat reči, meni pa tudi ne. Tako sem bil vesel nove svobode in prijazne žene, da sem prepeval in tekel vso pot do Benedikta v Slovenskih Goricah, čeprav je bilo od Maribora do tja debe-lih pet ur hoda. Tako sem pri-šel k Zemljičevim in ni mi bilo hudega. Mamca je bila z menoj dobra kot kruh. Bila je ženska
čez petdeset, prisrčna, povsod so jo radi imeli. Izučila se je bila za kuharico in pogosto je kuhala na vaških ohcetih.
»Maksl, jej, da bošrnočan!« mi je vedno govorila. Že zjutraj mi je dala žgance z mlekom in ocvirki pa na pašo za malico debel kos kruha z zaseko. Le njen mož, Zemljič, mi je kalil veselje. Bil je na žalost pijanec. Še danes se ogibam pijancev. Pa če je pil vino, še ni bilo hudega, Le da je pogledal v žgarye, sva morala bežati. Staremu so se po žganju začele svetiti oči kot mački. V mraku sem jih videl, kako se bleščijo. In pograbil je nož ali pa sekiro, kar se mu je znašlo pri roki...
Kadar se je primajal domov in zahteval, naj mu sezujem škonye, sva z mamco že vede-la, pri čem sva. »Poklekni in moli angelsko čaščenjel« se je drl name. Pokleknil sem in jec-Ijaje molil, zraven pa sem ški-lil, kdaj bo odpel remen. pas na hlačah. »Boš molil, ojc?!« Ka-ko sem včasih bežal!
V Benediktu sem oral, pasel živino, branil, kosil, spravljal seno - za kaj vse nisem popri-jel, kadar je bil stari pijan! Saj sam ni bil kos kmetiji. Celo drevje sem sadil. Najrajši sem imel veliko češnjo, ki je vsako leto  bogato rodila. A nekoč sem tako nesrečno padel z nje, da sem še dolgo šepal.
Srečanje s Cankarjem
V  Benediktu smo imeli iz-vrstno petrazredno šolo in do-bre učitelje. Bil sem odličnjak v zgodovini in zemljepisu, ra-čunica pa je šepala. Trojka. Grozno rad sem bral. Že kot otrok sem prebral vso Stareto-vo zgodovino, ves srednji in novi vek. Učitejji so se mi ču-dili in me imeli radi, jaz pa njih. Zato sem dolgo mislil, da bom učitelj.
Stari pa ni maral, da berem. Kar pobesnel je, če me je videl na paši s knjigo. Petroleja ni-sem smel trošiti, pa sem pogo-sto bral na paši ali pa kar pri mesečini. Knjige sem si izpo-sojal v krajevnem bralnem društvu. V tistih letih sem pre-bral vso slovensko literaturo. Spomnim se, da sta me poseb-no pritegnili knjigi Pod svo-bodnirn soncem in Izza kon-gresa. Kako živo sem si na paši slikal vse prizore!
Že kot pobič sem bral tudi Cankarja. Najprej Pohujšanje. Kaj je to - pohujšanje? Pojma nisem imel. Cankarja sem vzljubil in tudi pozneje kot igralec sem rad igral Cankarje-ve like. Nekatere z veliko Iju-beznijo.
Spomnim se, kako sem kot šolar srečal Cankarja. Bilo je 1911. leta. Naša učiteljica, ki je, mislim, rada videla Cankaija, je izvedela, da je pisatelj pri Sveti Trojici - danes je to Gra-dišče - na obisku pri dr. Lojzu Kraigherju. Pobrala je mulari-jo, bilo je junija, že proti koncu šole, pa hajd pol ure peš z nami do gostilne Golob. Še danes stoji ta gostilna. Na terasi sta sedela Cankar in Kraigher. Še dobro pomnim Cankarja. Imel je širokokrajen klobuk z navz-dol obrnjenimi krajci, prijazno je prišel k ograji in nam poma-hal. Bil je dobro razpoložen. Kot postrojeni smo ga pozdra-vili otroci pod teraso in ga gle-dali. Potem ga je naša učitelji-ca šla še sama pozdravit.
Nekoč sem si pri župniku v Benediktu spet sposodil ne-kaj knjig Doma in Mohorjeve . družbe. Pa me je pri branju za-lotil Zemljič in že je deževalo po meni. Bil je tako togoten, da je knjigo raztrgal. Kako ga je bilo potem sram, ko jo je moral
župniku še plačati povrhu!
»Saj bom pladal, saj bom,«je godrnjal v župnišču. »Ampak pob bere, namesto da bi čuval živino.« Zupnik pa se je samo muzal.
Potem je prišlo usodno leto 1914. Še dobro se spomnim vi-ka in krika ob začetku prve svetovne vojne. Vse mlado in vse do 50. leta je moralo v voj-sko; bilo je junija, mesec po atentatu v Sarajevu.
Tudi v Benediktu ni bilo več ljudi na delo. Doraščajoči otro-ci in ženske smo kosili in orali, vse delo je padlo na naše šibke rame.
Tudi moj oče je moral v voj-sko. Proti koncu vojne je bil v Gradcu ranjen. Med vojno je tu pa tam prišel tudi domov. Nekoč, bilo je 1915. letaje kar s konjem prijahal iz Maribora pome pred šolo. Obljubil mi je, da bom šel v kadetnico, če se bom dobro učil. Domov iz voj-ne se je vrnil čisto spremenjen, preveč od blizu si je ogledal grozote svetovne klavnice. Ta-koj se je pridružil Meistrovim borcem. Bil je pretresen, nobe-nega sledu ni bilo več o nekda-nji romantični operi.
»Šlosar boš, mehanik!« je za-čel govoriti. »Kakšen študij! Kakšna kasama neki!«
(nadaljevanje prihodnjič)