Zapiski, ocene in poročila
»PLEMENITO DREVO«
V NUK hranijo latinsko biblijo iz 15. stoletja pod štev. 9682 IV Z a. Po žigu na 5. strani sklepamo, da je bila nekoč last bi-strske kartuzije. Na listu 394 v° zgoraj je zapisek: »plemenito dreue frater petrus Semper murmurat«, zapisek se pojavi še enkrat na listu 412 v": »plemenito dreuo«. Pisava je iz 16. stoletja. Tako A. Gspan-Badalič, Inkunabule v Sloveniji, SAZU, Ljubljana 1957.
Nič ni posebno novega, če najdemo zapisek v slovenskem jeziku v 16. stoletju. Po J. Pogačniku so to »priložnostni zapiski (napisi, glose, cehovski vpisi, obrazec prisege, mesečna imena idr.), ki kažejo priložnostno rabo slovenščine, a niso nasledek programske dejavnosti« (Zgodovina slovenskega slovstva I, Obzorja, Maribor 1968, 129).
Vendar gre pri izrazu »plemenito drevo« morda za novo, doslej še ne evidentirano
spoznanje, da so razen bibličnih odlomkov za pridigarsko rabo v cerkvi prevajali tudi bogoslužne tekste. »Plemenito drevo« je namreč del verza himne v čast Kristusovemu trpljenju z naslovom »Pange, lingua, gloriosi lauream certaminis« (Jezik moj, opevaj zmago v boju slavnem, čudežnem). Himno je zložil Venancij Fortunat, škof v Piktaviju (Poitiers), umrl je kmalu po 1. 600. Ima 66 vrstic, 44. vrstica je v latinščini »arbor una nobilis«; 43. vrstica daje ključ za razumevanje naslednje vrstice in se glasi »crux fidelis, inter omnes«, tako da dobimo naslednji pomen: »Zvesti križ, edino ti si plemenito res drevo« (v prevodu Fr. Ks. Lukmana, Himne rimskega bre-virja, samozaložba, Celovec 1968, 30).
Ker je prvi zapisek pomembnejši od drugega, saj podaja slovenski tekst v latinskem stavku, je lahko razbrati iz stavka, da je brat Peter vedno mrmraje ponavljal kakor vzdihljaj »plemenito drevo«. S tem
144
seveda še ni razvidno, da je vsa himna bila prevedena v slovenščino, vendar je mogoče sklepati, da so vsaj deli bili prevedeni, med njimi vsekakor tisti, ki so imeli večji pomen za duhovno življenje. Med nje bi šteli res »plemenito drevo«, saj je to homonim za »križ«.
Izraz »plemenit« najdemo pri Megiserjn (Dictionarium quatuor linguarum, Clagen-furti 1744, F 2b). Ob slovenskem »žlaht-nik«, »žlahten«, pozna še hrvaško »plemenit« za latinsko »nobilis«.
Za nemško »edelgeschlecht« pa pozna ob slovenskem »žlaten (verjetno tiskovna napaka za žlahten) rod« še »žlahtno pleme«. Beseda »plemenit« ima svoj vir v besedni družini »pleme«, kar je razvidno deloma tudi pri Pleteršniku (II, 55). Pričakovali bi
gotovo slovensko »žlahtno drevo«. V Dalmatinovem Registru pa najdemo pod »shpe-cerije« kot kranjski izraz za »slovensko-bezjačko« »dragu oli plemenitu«. Bohorič v slovnici pa zapiše za »plemenit« »nobilis« in za »žlahten« »idem«. Torej sta pri Bohoriču oba izraza enako vredna, oziroma imata isti pomen. Vendar bi mogli sklepati, da je izraz »plemenit« bil verjetno manj znan na Kranjskem, saj ga Dalmatinov Register ne prišteva med kranjske besede in za kranjsko »žlahten« pozna spet le »slovenski-bezjački« »plemenit«. In tako bi mogli sklepati, da »frater Petrus« ni bil doma na Kranjskem, temveč je prišel v Bistro iz drugih slovenskih ali hrvaških krajev.
Jože R a j h m a n Maribor