^^^f^^k                     Pesmi
Marjanca Colarič
BOJ    še zmeraj traja boj v nas, pa ni nikjer sledu krvi: znotraj teles so le velike, počrnele rane, ki segajo že do možganov.
udje postajajo hromi od groze, le misli še delujejo bliskovito in udarno, skoraj zmeraj v škodo drugega.
530
Marjanca Colarič
Pesmi
531
Pesmi
prsti so zveriženi od groženj
oči so zmedene,
hlastajo po svetlobi.
tako je, kot bi vse vezi iztirile;
požiralnik se obnaša podivjano kot hitri karcinom.
bežati ni več kam,
prst nam je vedno bliže;
vsi svoje korenine smo vanjo zasadili rešitev že hladi boleče rane.
boj bo vsak čas končan.
NIHČE SE NE MORE
SPOMNITI
KDAJ JE BILO NEBO
ŠE CISTO
tolažimo se
z negotovostjo breze;
za gorami slutimo upanje.
skrivamo se v sunke vetra, da bi prikrili negotovost svojih poti.
sence na naših čelih pa govorijo in po zenicah se kotrljajo pozebli listi.
zelenilo,
kar ga je še ostalo,
smo poskrili v rove dvocevk.
strah nas je izgubljenih čebel; rdeča mreža je razpeta nad nami. z nje križevec preži na svoj plen.
Marjanca Colarič
nihče se ne more spomniti, kdaj je bilo nebo še čisto.
ŽALOST     izmed skrivenčenih oljk in divjih oleandrov prihajaš; vonj borovcev in timijana te izdaja.
visoka razmikaš rjave praproti in sončne črede bežijo pred teboj v varna skrivališča.
kot slana črna reka
si dorečena in spoznavna;
čebulnate latice
ti poplesujejo
v jezerih zenic.
bližaš se,
visoka in resnična,
sama za vsem.
nihče ne more ubežati pred tvojo pekočo senco.
GLOBOKA RAZPOKA     globoka razpoka zemlje,
ZEMLJE     v tvoji temi se ogledujemo;
preveč nas je za tvojo ozko medenico, da bi se vate porodili in ti bi kot ostriga zaprla svoje brazde.
bel glogov grm pognal bi korenine prav do dna,
533                                                                                                                                      Pesmi
kjer topla, temna reka obliva gola bisernata trupla.
preveč nas je, zato stojimo v vrsti; vsak dan po malem izginevamo v temi.
teles ni več čutiti.
le naš šepet je ognjev aren in sproščen.
NEKI GLAS JE     neki glas je,
ki prihaja od znotraj, kositrasto strnjen glas. šele zdaj je začel govoriti, čeprav vemo, da je prisoten v nas že od vsega začetka.
načenja nas vsak dan po malem
in najbolj mučno je,
ker mu nimamo kam pobegniti;
zlovešče nam pripoveduje
pravljice za dobro jutro
in lahko noč
in vemo,
da to sploh niso pravljice,
ampak resnična groza besed.
kakor ogromna piranha nas gloda;
le še strah in kosti ostajajo na plavajočih krožnikih bivanja.
VISOKI OBELISKI BOLEČIN
visoki
obeliski
bolečin
se dvigujejo
nad
posivelim
poljem.
grobišče kamnite tišine, otrplost teles na obzorju; divja voda klokota pod njimi.
NIHČE NE MORE SEM GORI
daleč za zidovi
dihanje.
ritmična ravnodušnost;
samota narašča
z rušilno močjo.
ni se kam skriti, ni kam pobegniti.
tiho se dan preliva skozi noč;
visoko na skali stojimo, v globini topla ptičja perut; rumenkast puh trepeta kot ognji popoldne.
sonce zahaja
že dolgo
na istem kraju;
tam je nebo zmeraj rdeče.
predaleč smo zašli od sonca in ptic
ndhče ne more sem gori.
535
Pesmi
PREVARA
kričiš,
pozabljen
s svojo prevaro;
roke ti brodijo
po grmovju.
topli odsevi ukradenih kotov temnijo.
kamenje se ti nabira na vekah, zemlja med prsti.
prevaro razpneš med navlako sončne ute otroštva.
drobne stvari te zmedeno ogledujejo;
v njihovih ozkih pogledih se beli tvoj beg.