Od vsega kaj, kar človek je in pije.
II.  Različnost ziveza v obče.
(Dalje).
Koren siva in gomolnice imajo kakor sadje tudi več ali manj vode v sebi. Tako, na priliko, je v krompirji med 100 deli njegove teže 75 delov vode, v koren ji 83, v kolerabi 90, v dinjah 94, v kumarah pa celo 97. Ni čuda tedaj, da zlasti v vročih krajih te sadove tako zlo čislajo. Johnson pripoveduje, da je znani stari Me h med Ali po kosilu še celo 40 funtov težko dinjo poriičal.
Krompir je kot živež za ljudi imenitniši od vseh drugih gomolnic, je pa zavoljo tega tudi najbolj po svetu razširjen. Pa vendar, kakor smo že rekli, ga ljudje še veliko več obrajtajo, kakor zavoljo redivnosti svoje res zasluži. V njem je v 100 delih le 8 redivnega vlečca, — torej dosti manj kakor v našem žitu. Ta mala redivnost njegova, ker ima tako malo gnjilčnih stvari (stickstoffhaltige Stoffe) v sebi, je vzrok, da človek, ki se le bolj od krompirja živi, ima malo prave moči v svojih mesnatih udih in kitah. Za tega voljo možje, kterim je po drobnih preiskavah vsaka stvar in vsaka jed dobro znana, nikakor ne morejo krompirja poterditi, da bi mogel biti ljudem edini in poglavitni živež, in to ravno zato ne, ker ima sila malo redivnega gnjilca v sebi. V 100 delih krompirja je 75 vodenih delov in samo 25 terdih delov; v vseh teh 25 delih so pa komaj 3, kteri delajo kri. Ni tedaj res, da bi krompir bil naj cenej i živež; zakaj 20 delov krompirja ne redi bolj kakor 3 enaki deli rež enega kruha. Kjer se krompir dobro zabeli ali se prinese meso, jajca, mleko, kruh itd. s krompirjem vred na mizo, ima krompir ren tudi svojo veljavo, nima je pa. kadar je sam in edini živež. Skušnja uči, da so ljudstva, ktere se samo in edino s krompirjem, rajžem ali bananami žive, bolj ali manj vam-pasta in so tudi malo bistrega uma. Živa priča tega so Irci, kteri se največ s krompirjem živijo, Indijanci, kteri uživajo rajž, in zamurci, kteri se rede z bananami.
Tudi različnih lukovih plemen (LauchartenJ moramo omeniti, ker se smejo tudi med živeže šteti. Mnogo močca in cukra imajo v sebi, verh tega pa še neko zlo dišeče eterična olje. Ze stari Gerki so jih radi sadili in kot zdrave  pridelke   čislali   in  še   današnje  dni  ne uživa siro-
392
maski Gerk teden na teden skor nič druzega ko češenj. Tudi čebulo so Gerki na vertih skerbno obdelovali. He-rodot pripoveduje, da so v Egiptu, ko so neko piramido stavili, delavci samo češnja, čebule in hrena za 1600 talentov, to je, za 2 milijona in  196.800 tolarjev pojedli!
Imenovali smo tako večidel tistih živežev, ktere dobivamo iz rastlinstva.
Zdaj pride na versto meso.
Kruh iu meso sta nam poglavitni živež. Kakor je kruh pervak rastlinskega živeža, tako je goveje meso pervak mesenihživežev.
Kadar meso kuhamo, ga razkrojimo v 3 snove: vodo, laknec (Faserstoff) in tolšo. V pustem mesu je vode (in kervi in drugih z vodo izpranih stvari) 78 odstotkov, — lakneca 19, — tolše pa 3. Vlečec v kruhu in rastlinah sploh namestuje v mesu laknec. Močca, kte-rega je veliko v rastlinstvu, ni v mesu celo nič. Lakneca je v mesu trikrat toliko, kakor vlečca v pšenic ne m kruhu. Torej redi 1 funt dobrega pražeuega mesa toliko, kakor 3 funte pšeničnega kruha.
Naj mi dovolijo naše ljubeznjive gospodinje pri tej priložnosti nekoliko pogledati, kako se one pri kuhi sučejo in par besed spregovoriti, kako naj se meso kuha in peče.
Košček dobrega mesa mora biti poln svoje lastne tolše. Pristaviti se mora torej meso, naj se kuha ali naj se peče, naglo k hudemu ognju, da se po verhu hitro skerčiti in beljačec zasesti more, preden ima tolša priložnost, se iz srede izcedki. Ako se pa meso k počasnemu ognju pristavi, ostanejo njegove luknjice (pore) predolgo odperte in tolša se izcedi še iz t« rede mesa, ktero se je ta čas po ver h i že usušilo. To stori, da je meso terdo in neokusno. Ravno tako se godi, če se meso pristavi z merzlo ali mlačno vodo in se potem le počasi zavre. Veliko beljačea se izcedi iz njega, preden se zasede; tolša, ktera je v mesu, gre večidel v vodo (v juho) in meso samo zgubi svoj  pravi dobri okus.
Da bo tedaj gospodinja dobro kuhano meso na mizo prinesla, naj ga pristavi v vodi, ktera že vre. Ako pa hoče dobro, močno juho (župo) skuhati, naj pristavi meso v mer zli vedi, kuri počasi in še le nazadnje naj ga kuha. Ako pa hoče še bolj dobro govejo juho skuhati, kar Angleži kaj dobro znajo, naj dela ravno tako, samo naj meso, preden ga pristavi, v tanke koščke zreže. Se nekaj o soljenji mesa. Ko je meso nasoljeno, se skerčijo njegove vitrice in nekaj mesove tolše odteče. Zavoljo tega razvodeni suha sol na f risa o meso potresena, in mlaka se naredi. Ker se vitrice zavoljo soli skerčijo, se zapro mesove luknjice in zrak ne more blizo, tako da meso ne more tako lahko gnjiti in se dolgo da hraniti. Al dasiravno se da neosoljeno meso delj časa hraniti, je vendar manj redivno, ker v soku, kteri se iz njega izcedi, so redivni snutki, kreatin, beljačec  itd.
Meso divjih žival (divjačina) ima veliko mehurčkov (kreatina in kreatinona) in zgiuljivih kislin (mravliučne, maselnikove in jesihove kisline). Zavoljo tega je meso divjih žival nekako bolj rezno, okusno, bolj redivno, in želodec ga ložeje prebavi ali prekuha.
Vse drugačno je meso naših pitanih žival. Njih meso ima vselej več tolše, bodi si loja ali špeha. Ta to Is u ost namestuje nekoliko močec rastlinskih živežev.
Meso druzih žival je precej skoraj tako sostavljeno, kakor goveje meso. Telečje meso in divjačina ima manj, svinjsko pa več tolše.
Svinjsko meso je, kar ogeljc utiče, nad vsakim, kar pa se tiče gnjilca, je pod vsakim drugim mesom, ki ga uživamo. Verh tega se še v svinjskem, s tolšo zlo pre-preženem mesu radi zarejajo červiči in ikre, kteri se, ko se v človeške čeva preselijo, tu vgnjezdijo in s časom v gliste, traku podobne (Bandvviirmer), izsnujejo.
(Dalje sledi.)