53 Glasnik SED 64|2 2024 Dekolonizacija Martina Tonet* * Martina Tonet, dr. znanosti, antropologinja, asistentka na Univerzi na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije; martina.tonet@fhs.upr.si. Uvod Kečujci (quechua) so ena najštevilčnejših ter jezikovno in kulturno najdominantnejših staroselskih skupnosti andske- ga prostora. Večina njenih pripadnikov živi v Peruju, Bolivi- ji, Čilu in Ekvadorju. V zadnjem desetletju so v omenjenih državah ter v Argentini in Kolumbiji našteli več kot sedem milijonov njenih pripadnikov. Leta 2017 je bilo samo v Pe- ruju registriranih 5.176.809 ljudi, ki se opredeljujejo kot Kečujci (Census 2017: 219). Ta etnična skupnost je bila del pomembne predkolonialne civilizacije že pred formiranjem inkovskega imperija, Kečujci pa so pomembno politično in kulturno vlogo odigrali tudi pod Inki. 1 V članku preučujem zavračanje medkulturnega dvojezič- nega (španščina-kečujščina) šolanja v Peruju. Ključni cilj je ugotoviti, zakaj staroselske kečujsko govoreče etnične skupnosti v perujskih Andih ne podpirajo dvojezičnih ke- čujsko-španskih šolskih programov, znanih kot medkul- turno dvojezično izobraževanje (Educación Intercultural 1 Inkovski imperij (1438–1532) je bil zadnja državna ureditev na ob- močju andskega prostora pred prihodom Špancev. Inki, ki so bili njen aristokratski sloj, so bili ena od skupin etnično-jezikovne skupnosti Kečua, ki je sprva naseljevala le rodovitne doline v okolici Cusca. Pred tem, približno med 2. st. pr. n. št. in 15. st. n. št. so Kečujci ob- likovali več pomembnih državnih zvez in imperijev, ki so sloneli na sofisticiranem poljedelskem sistemu, poznali so tudi znanost, astrono- mijo, medicino itd. Med njimi so bili npr. Moče (Moche), Nazka (Na- zca) in Vari (Wari), ki so se na ozemlju današnjega Peruja oblikovali mnogo pred inkovskim imperijem (Murra 1975: 1978). Bilingüe – EIB). Te so perujska vlada in razne nevladne or- ganizacije začele spodbujati in izvajati v letih 1980–1990. Ker se perujska država zanje ne zavzema, v perujskih An- dih uveljavljanje medkulturnih dvojezičnih programov ni kontinuirano. Programi, ki jih podpirajo razne nevladne organizacije, se začnejo in končajo pri denarju. 2 Zavra- čanje dvojezičnega izobraževanja sem raziskovala med doktorskim študijem, zato je prispevek rezultat študijske- ga in terenskega dela, 3 v katerem so me zanimali pogle- di staroselskega kečujskega prebivalstva na medkulturne dvojezične programe in njihova stališča o teh programih. Pojav je še toliko bolj zanimiv, ker v drugih latinskoameri- 2 Najdaljši znani projekt, ki je v literaturi večkrat omenjen, je deset- letni eksperimentalni projekt dvojezičnega izobraževanja v Punu (Experimental project of bilingual education in Puno (PEEB-P)) (1978 do 1988), ki ga je financirala nemška mednarodna organizaci- ja Gesellschaft für Zusammenarbeit (GTZ) (Hornberger 1988: 29). Med drugim je bil neuspešen zaradi nesodelovanja med osebjem in odpora kečujskih skupnosti (Hornberger 1987). 3 Terensko delo je potekalo med junijem in decembrom 2008. Na terenu sem intervjujala približno dvesto sogovornikov (moških in žensk), in sicer pripadnike andskih kečujskih skupnosti, ki živijo v oddaljenih gorskih vaseh (vaški župani, starši otrok, ki so oz. niso obiskovali medkulturnih dvojezičnih programov), in sogovornike iz mestnih predelov Lime, Cusca, Puna in Ayacucha (učitelji, ki so oz. niso poučevali medkulturnih dvojezičnih programov v andskih skup- nosti, univerzitetni profesorji in koordinatorji nevladnih organizacij, ki so podpirali uveljavljanje programov in se zavzemali zanje) (glej Tonet 2015: 177–226). Uporabljala sem kvalitativno raziskovalno metodo, polstrukturirane intervjuje in opazovanje z udeležbo. Izvleček: Avtorica v članku delovanje sile kolonialnosti v so- dobni perujski družbi predstavi s tam razširjenim zavračanjem medkulturnih dvojezičnih učnih programov med Kečua starosel- ci v perujskih Andih. Njen ključni cilj je ugotoviti, zakaj starosel- ske kečujsko govoreče etnične skupnosti v tem delu Latinske Amerike ne podpirajo izobraževanja v svojem maternem jeziku. Dodaja, da je »perujsko anomalijo« mogoče delno razložiti z zgo- dovino perujskega izobraževanja v španščini in s tradicijo rasne diskriminacije, ki je zagotovila zanikanje staroselske kečujske etnične identitete in zavračanje njihovega jezika. Ključne besede: kečujske staroselske skupnosti, perujski An- di, kolonialnost moči, rasizem, medkulturni dvojezični programi Abstract: The article presents how the force of coloniality op- erates in the present Peruvian society through the widespread rejection of intercultural bilingual curricula among Quechua indigenous peoples of the Peruvian Andes. A key objective is to identify why indigenous Quechua-speaking ethnic communi- ties of this Latin American region do not support education in their mother tongue. The "Peruvian Anomaly" can be partly ex- plained by the history of Peruvian education in Spanish and its discriminatory racial tradition, which has ensured the disavowal of the indigenous Quechua ethnic identity and the rejection of the language. Keywords: Quechua indigenous communities, Peruvian An- des, the coloniality of power, racism, intercultural bilingual pro- grammes ZAPUŠČINA KOLONIALNOSTI Zavračanje medkulturnega dvojezičnega izobraževanja med kečujskimi staroselskimi skupnostmi v perujskih Andih Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 19. 6. 2023 Glasnik SED 64|2 2024 54 Dekolonizacija Martina Tonet ških državah, v katerih živi največje število staroselskega prebivalstva (Mehika, Gvatemala, Bolivija, Ekvador), ni prišlo do zavračanja dvojezičnega šolanja. Pri tem bi ra- da poudarila, da ne primerjam medkulturnih dvojezičnih programov v različnih latinskoameriških državah, saj je o tem že veliko objavljenega (Terčelj 2010; Howard 2022). V članku osvetljujem izzive, s katerimi se soočajo staro- selske skupnosti, in to tako v pretekli kot sodobni peruj- ski družbi. Obenem dodajam, da je razširjeno zavračanje medkulturnih dvojezičnih programov med kečujskimi staroselci perujskih Andov del širše kolonialne zapuščine, ki še danes oblikuje perujsko identiteto in tlači pripadnike staroselskih skupnosti. Kratek historiat: Kečujske staroselske skupnosti perujskega andskega območja Med cesarstvom Inkov so bile staroselske skupnosti v Andih organizirane v sorodstvene zadružne enote ayllus. Ke čujska beseda ayllu označuje andske skupnosti, klan, razšir jeno družino ali ozemlje (Hornberger in Hornberger 2008: 10); pomeni tako »družino« oz. »isto kri« kot tudi »kasto« (Fon- seca-Martell 1973: 38). Gre za osnovno socialno, gospodar- sko in kulturno organizacijsko enoto, ki vključuje družinsko in ozemeljsko povezanost med svojimi člani (Glave 1987; Salomon 2004). Obdelovali so zemljišča v skupni lasti in bili samooskrbni; sporazumevali so se v kečujščini (Južnič 1980; Hornberger 1987: 210). Odnos med etničnimi skupnostmi »andskega območja« (archipiélago andino) (glej Murra 1978) je temeljil na sis- temu vertikalne izmenjave kulturnih rastlin in kmečkih pri- delkov (npr. krompirja, kvinoje in listov koke) iz različnih nadmorskih višinskih habitatov in območij (Orlove 1974: 294; Saignes 1986: 315). Prihod španskih konkvistadorjev je spremenil organizacijo in strukturo ayllujev. Uvedba mo- netarnega sistema jih je začela podrejati logiki in zakonom širšega španskega kolonialnega fevdalnega sistema, zna- nega kot encomienda; ta se je v Peruju ohranil vse do 18. stoletja (Sánchez 1982: 157). Omenjeni zatiralski sistem je temeljil na nasilju in izkoriščanju andskih zadružnih enot ter avtohtonega staroselskega prebivalstva, ki je bilo za kolo- nialne ekonomske cilje prisiljeno v različne oblike težkega dela (Fuenzalida 1976: 230–231; Južnič 1980; Trelles 1987; Himmerich y Valencia 1991; Terčelj 2006: 485). V 17. in 18. stoletju so se aylluji v andskih predelih upirali španski kroni, kar je privedlo do velikega in znanega upora Túpaca Amara II (glej Glave 1999; O’Phelan 2012). Upor sta med letoma 1780 in 1781 vodila mestic ter potomec in- kovske dinastije José Gabriel Condorcanqui, znan pod ime- nom Túpac Amaru II oz. Garcilaso Chimpuocllo, in Felipe Huamán Poma de Ayala (glej O’Phelan 1995). To kaže, da so bili v kolonialnem obdobju aylluji tudi prava subverzivna družbena moč, ki je destabilizirala kolonialno oblast. Na začetku 20. stoletja je v provinci Azángaro v regiji Pu- no prišlo do upora majorja Rumija Maquija (1915–1916). Več sto staroselskih kmetov je napadlo haciende oz. pode- želska posestva veleposestnikov, ki so si prilastili njihovo zemljo in pridelek (Klarén 2000: 228–229). Edinstveni transformativni diskurz tega upora je proslavljal staro- selsko identiteto visokogorskih kmetov. Majorjev cilj je bil pomagati staroselskim skupnostim ponovno pridobiti odvzeta ozemlja ter omogočiti združitev Peruja in Bolivi- je (Jacobsen 1993: 340). Leta 1920, štiri leta po uporu, je perujska država pod vodstvom predsednika Augusta Le- guíe (1919–1930) vaške indijanske skupnosti 4 (común de indios) uradno preimenovala v staroselske skupnosti (co- munidades indígenas) in jim v novi državi dodelila pravni status. Člen 58 perujske ustave iz leta 1920 določa, da bo država branila »staroselsko prebivalstvo« ter je v ta namen sprejela specifične zakone, določila pravice za njihov ra- zvoj in kulturo ter priznala »pravico obstoja staroselskih skupnosti« (glej Perujska ustava 1913–1920 in Perujska ustava 1933). Omenjeni člen je staroselske skupnosti v perujskih Andih spodbudil k političnemu organiziranju. Leta 1921 so priseljenci iz andskih skupnosti v Limi usta- novili Odbor za staroselske pravice – Tawantisuyu (Comi- té Pro-Derecho Indígena-Tawantinsuyu), medtem ko so se v provincah in visokogorju razširile lokalne podružnice. Gibanje Tawantinsuyu si je prizadevalo za ustanovitev av- tonomne države staroselcev, ki naj bi nadaljevala predko- lonialno inkovsko družbeno in ekonomsko ureditev (De la Cadena 2000: 102–103). 5 Ideološka prizadevanja omenje- nega gibanja za svojo državo na podlagi staroselske etnič- nosti so bila nasilno utišana, perujski predsednik Leguía je namreč leta 1927 gibanje prepovedal. Kečujci so se v perujskih Andih nenehno borili za svoje pravice, zlasti za priznanje statusa državljana (Stern 1990; Mallon 1995, 1996; De la Cadena 2000; García 2005a; Oliart 2008). Tudi v drugih državah, npr. v Ekvadorju, Gvatemali in Boliviji, so staroselska ljudstva zahtevala po- litično opolnomočenje (Portes, Guarnizo in Landolt 1999; Brysk 2000; Nash 2001; Stephen 2001; Sieder 2002; Van Cott 2005: 52; Pratt 2007; Glidden 2011: 33). Leta 1978 so staroselske skupnosti (comunidades nativas) perujske Amazonije svojo politično neodvisnost uradno zahtevale z ustanovitvijo perujske amazonske konfederacije sta- 4 Pri podajanju zgodovinskih podatkov iz literature uporabljam besedo »Indijanec«, pri predstavitvi svojih splošnih razmišljanj pa besedo »staroselec« (šp. indígena). 5 Med letoma 1921 in 1923 je Comité zahteval ustanovitev šol in zdravstvenih ustanov v vsaki skupnosti in haciendi, povratek skup- nih zemljišč, ustanovitev novih lokalnih oblasti pod kontrolo skup- nosti, boljše plače in delovne razmere, ločitev Cerkve od države ter ukinitev prisilnega dela pri gradnji cest, ki ga je uvedel predsednik Leguía (Jacobsen 1993: 345–346). Gibanje Tawantisuyu je spodbu- jalo ideološke diskurze, ki so višek doživeli leta 1923, ko so njegovi člani javno sporočili, da si želijo svoje glavno mesto ustanoviti v An- dih. Glavno mesto »Lima« so želeli prestaviti v »Wancho Limo« v pokrajini Huancané (Puno); tam naj bi zagnali tudi svojo avtonomno proizvodnjo volne (Klarén 2000: 249; Larson 2004: 779). Glasnik SED 64|2 2024 55 Dekolonizacija Martina Tonet roselskih skupnosti (Confederación de Nacionalidades Amazónicas del Perú (CONAP 1978)) (Greene 2006; Glidden 2011: 86; Selekman 2011: 138–139). Medtem ko staroselci v omenjenih državah ponosno in samozavestno izražajo svojo »etnično samobitnost« oz. staroselsko etnič- no identiteto, se ji Kečujci perujskega andskega območja izogibajo in se raje odločajo za opredelitev »kmet« (cam- pesino) (Laats 2000: 2; Glidden 2011: 78), kar nekateri pojmujejo kot »perujsko anomalijo« (Yashar 2005: 225; Pajuelo Teves 2007: 33). Leta 1979 je perujska ustava (Perujska ustava 1979) andske skupnosti začela klasifici- rati kot kmečke skupnosti (comunidades campesinas). 6 V nasprotju s staroselskim aktivizmom v sosednjih andskih predelih Bolivije in Ekvadorja se perujske kečujske staro- selske skupnosti niso organizirale v družbena gibanja, ki bi zase zahtevala tudi kulturne in politične pravice (De la Cadena 2007: 12). Poudarjanje kmečke identitete zasledimo v obdobju kmečkih uporov, ki so se začeli leta 1947, ko je aktivist Juan Peves ustanovil prvo Kmečko perujsko konfederacijo (Confederaciòn Campesina del Perú – CCP). Utrjevanje kmečke identitete se je nadaljevalo v šestdesetih letih, ko so se kmetje, delavci in rudarji začeli upirati državi in vse pogosteje uporabljati izraz kmet (Glidden 2011: 100). Med agrarno reformo leta 1969 je predsednik Juan Velasco Al- varado (1968–1975) ozemlja razdelil staroselskemu pre- bivalstvu ter večino haciend spremenil v agrarne zadruge (cooperativas agrarias). 7 Nekatere med njimi so se orga- nizirale v t. i. skupine kmetov (grupos campesinos), druge pa v kmečke skupnosti (comunidades campesinas). 8 Ta- krat so v Peruju namesto izrazov »staroselec/domorodec/ avtohtoni prebivalec« za poimenovanje andske skupnosti začeli uradno in javno uporabljati izraz campesino. 9 Leta 1993 je perujska vlada reformirala ustavo: prvič v zgodovini države je bil uradno priznan multikulturni značaj nacije, staroselske skupnosti pa so bile vključene v perujsko izobraževanje (Yrigoyen Fajardo 2002: 157; Howard 2011). V Latinski Ameriki se danes medkulturni dvojezični programi izvajajo v osmih državah, in sicer v Mehiki, Gvatemali, Kolumbiji, Braziliji, Ekvadorju, Pe- ruju, Boliviji in Paragvaju. V Unescovih dokumentih piše, 6 Glej zakonska odloka o staroselskih kmečkih skupnostih: Zakonski odlok 24656 (Ley General de Comunidades Campesinas Nativas – Ley 24656) in Zakonski odlok 24657 (Ley de Comunidades Campe- sinas Deslinde Titulación de Territorios Comunales – Ley 24657). 7 Glej Nova agrarna reforma – zakonski odlok 17716 (Nueva Reforma Agraria – Decreto Ley 17716 (1969)). Za več informacij o agrarni reformi glej tudi Harding (1975). 8 Med letoma 2005 in 2006 je bilo od 806 različnih zadrug, ki so delo- vale na perujskem ozemlju, 77 agrarnih zadrug (glej Seznam koope- rativ v Peruju 2005–2006). 9 Pojmovanje perujskih andskih skupnosti kot kmečkih je še utrdil Statut kmečkih skupnosti (Estatuto de Comunidades Campesinas), sprejet leta 2000. Glej Decreto Legislativo N° 1015 (2008) in Decre- to Ley N° 31269 (2021). da dvojezični programi podpirajo človekove pravice in te- meljne svoboščine ter promovirajo enakopravno družbo, spoštljivo do kulturne in jezikovne raznolikosti (Unesco 2001: 61–64; Unesco 2006: 13). Tako v Peruju od osem- desetih let prejšnjega stoletja razne nevladne organizacije, mednarodne agencije (npr. Unicef, USAID, Unesco) 10 in institucije, kot je npr. univerza v Punu (Peru), podpirajo dvojezične kečujsko-španske šolske programe, znane kot Medkulturno dvojezično izobraževanje (Educación Inter- cultural Bilingüe (EIB)). Njihov namen je v nacionalnem izobraževanju gojiti jezik in kulturo staroselskih skupno- sti, politično samoodločanje in neodvisnost staroselcev pa spodbujati z utrjevanjem in uveljavljanjem njihove identi- tete (Lopez in Küper 2002: 24). Čeprav se ti programi iz- vajajo, nekateri raziskovalci opozarjajo, da ne v dovoljšnji meri (Flores Liñan, Gamarra, Mamani Paucar in Vilcar- rometo Tafur 2023: 85–95). Namen pričujočega članka je med drugim osvetliti različne vzroke za nastale razmere. Metodologija in metode dela Leta 2008 sem v Peruju intervjuvala predstavnike nevla- dnih organizacij in regionalnih institucij, ki so izvajali medkulturne dvojezične programe v osnovnih šolah, med drugimi predstavnike naslednjih organizacij in institucij: Univerza v Punu, Unicef, Fe y Alegría, Yanapanakusun, Pukllasunchis, TAREA, Red Educativa Regional (RER) in CARE. 11 V nekaterih andskih vaseh v okolici mest Cusca, Puna in Ayacucha sem se pogovarjala z nekaterimi družina- mi. Ta tri andska območja sem izbrala, ker sem v literaturi zasledila, da so se tu izvajale različne metode poučevanja dvojezičnih medkulturnih programov (Hornberger 1988: 29). V Cuscu naj bi se uporabljala tranzicijska metoda, katere izključni namen je bilo nadomeščanje kečujskega jezika s španščino, v Punu naj bi se z metodo ohranjanja vzdrževal kečujski jezik, v Ayacuchu pa naj bi uporablja- li nadaljevalno metodo. Slednja izhaja iz enakovrednosti španskega in kečujskega jezika. Med terenskim delom sem ugotovila, da se raba omenjenih treh metod ni skladala z objavljeno literaturo. Poučevanje v kečujskem jeziku je bi- lo odvisno od posameznega učitelja/učiteljice. Večina se ni zavzemala za poučevanje v staroselskem jeziku. V oddaljene podeželske vasi 12 na območju Cusca in Puna so me spremljali koordinatorji nevladnih organizacij, uči- telji in profesorji. Na območju Ayacucha me je v kečujsko govoreče staroselske skupnosti spremljala ena sama sogo- vornica, učiteljica Malena. Večina mojih sogovornikov/ic je bila dvojezična (v španščini in kečujščini) in se je za- vzemala za izvedbo medkulturnih dvojezičnih programov. 10 Za informacije o organizacijah, ki podpirajo medkulturne dvojezične programe, glej Appendix: Table 3 (Tonet 2015: 227–235). 11 Glej Appendix: Table 3 (Tonet 2015: 227–235). 12 Ruralna območja večinoma naseljuje staroselsko kečujsko govoreče prebivalstvo (Talledo 2004). Glasnik SED 64|2 2024 56 Dekolonizacija Martina Tonet Spremljali/e so me v oddaljene kraje. 13 V intervjujih z mo- škimi sem uporabljala španščino, v pogovorih z ženskami, ki so pretežno govorile kečujski jezik, sem potrebovala pomoč tolmača. 14 Med obiskom osnovnih šol mi je meto- da opazovanja z udeležbo v razredu omogočila vpogled v aplikativno plat poučevanja dvojezičnih medkulturnih pro- gramov. Na terenu se je pokazalo, da tako večina učiteljev in učiteljic kot tudi večina kečujskih staroselskih družin ne podpira medkulturnih dvojezičnih programov. V članku zagovarjam stališče, da sta med razlogi, zaradi katerih se je razvil odpor do medkulturnih dvojezičnih programov, globoko zakoreninjena zanikanje in zavrača- nje staroselske etnične identitete in jezika, ki sta se v pe- rujski zgodovini utrjevala z izobraževanjem v španskem jeziku. »Izobraževanja« ne pojmujem izljučno kot šolanje, temveč kot rasistični diskurz diskriminacijskih družbenih in paternalističnih odnosov, ki so se med perujskim prebivalstvom širili na različnih ravneh: od kolonialne španske elite in staroselskih elitnih skupin do današnje se- gregacijske delitve perujske družbe. V svoji analizi v ospredje postavljam način delovanja »ko- lonialnosti« oz. »kolonialnosti moči« (Quijano 2000: 533) v perujskem postkolonialnem kontekstu in konstruiranja perujske družbene identitete. Walter Mignolo, znani argen- tinski dekolonialni teoretik, ki je poglobil koncept »kolo- nialnosti« perujskega sociologa Aníbala Quijana, opozar- ja, da je treba današnjo postkolonialno družbeno stvarnost Latinske Amerike analizirati v kontekstu »nasilja koloni- alizma« (Mignolo 2005: 48; glej tudi Mignolo 2001), ki se iz kolonialnih časov pretaka v sodobnost in v njej obli- kuje medčloveške odnose. Z rabo koncepta »kolonialno- sti« in raziskovanjem njegovega vpliva na postkolonialno družbo, kot je v tem primeru rasizem, imajo predstavljeni primeri namen prikazati »transhistorično« (transhistoric) značilnost kolonialne sile (Castro-Klarén 2008: 133). Z izbranimi zgodovinskimi dogodki in s primeri s svoje- ga raziskovalnega terena ponazarjam delovanje rasistične sile skozi čas. 15 Koncept kolonialnosti presega zgodovin- 13 Da bi lahko prišli v šole na podeželju, smo se morali dlje časa voziti tudi z zasebnimi vozili (npr. avto, jeep) ali z lokalnimi potniki stisn- jeni v majhnem avtobusu (collectivo). Za potovanje v Ayacucho sva se z Maleno zbujali ob dveh zjutraj, se ob treh vkrcali na collectivo in ob šestih zjutraj prišli v staroselsko skupnost, kjer sva se pogo- vorili z učitelji in družinskimi člani, preden so se ti podali na delo v razred ali obdelovat njive (chakra). Omenjena etnografska kvali- tativna metoda, znana kot »site hopping« (Elie 2012), je omogočila »trojno preverjanje zbranih podatkov« (Denzin 1978; Patton 1990; Olsen 2004). Metoda zajema intervjuvanje ljudi o raziskovalni temi in opazovanje ter primerjanje raziskovalnih rezultatov na širši ravni. 14 Ženske dlje ohranjajo materni jezik, ker so po tradicionalni delitvi dela ostajale doma in niso bile v stiku s špansko govorečim prebivalstvom. 15 Sklicujem se na analitično definicijo sile rasizma, ki jo Michel Fou- cault predstavi in poglobi v svojem delu Genealogija rasizma. Anali- zira delovanje rasistične sile, ki ji pravi »bio-sila«, v obliki procesov, praks in diskurzov, ki so v zgodovini normalizirali določeni rasistični ska obdobja (Moraña, Dussel in Jáuregui 2008: 2), kar po- meni, da pri poglabljanju raziskovalne teme ne ločujem »kolonialnega obdobja« in njegovih posledic v poznejših obdobjih, saj se kolonialni družbenoekonomski vzorci nadaljujejo vse do danes. Nasilje kolonialnosti zajemam kot kontinuiteto. V pričujočem članku konceptualno zasledujem, kako se »sila rasizma« v pomenu zatiranja staroselcev, ki se je začelo v kolonialnih časih, v perujski zgodovini prenavlja na raznih družbenih ravneh. 16 Primer perujskega indigenizma ponazori, kako je dolgotrajna pa- ternalistična tradicija, ki po eni strani zavrača to, kar poj- muje kot »zgrešeno« indigenost andskega prebivalstva, po drugi pa določa in vsiljuje »pravilno« kečujsko staroselsko etničnost, prispevala k zaničevanju in zavračanju kečujske etničnosti pri Kečujcih samih. Pri tem opozarjam, da se politični in ideološki razvoj indigenizma v raznih latin- skoameriških državah znatno razlikuje, saj je tema o in- digenizmu kompleksna, kot je kompleksno tudi njegovo razumevanje v sklopu političnih gibanj ter v akademskih debatah. Ne obsojam indigenizma, želim le predstaviti, ka- ko lahko tudi v političnih gibanjih, ki imajo namen vklju- čiti staroselce v konstrukcijo nacije in državne identitete, zasledimo reprodukcijo kolonialnosti. Perujski indigeni- zem je delno pripomogel k ohranjanju diskriminacijske kolonialne tradicije s purističnimi diskurzi, na podlagi ka- terih je ustvaril idealno podobo »perfektnega« staroselca, kot ga označuje antropologinja Alcida Rita Ramos v svo- jem delu, oz. »hiper resničnega Indijanca« (Ramos 1992: 9). Slednja podoba se je uveljavila s kulturnimi praksami, kot je »inkanizem« (incanismo), ki je z romantičnimi re- prezentacijami indigenosti prekril globoko zasidrani rasi- zem do staroselca in vsakdanjo borbo, ki jo mora ta voditi za svoj obstoj. Uvod v družbeno konstrukcijo perujske identitete: Inkanizem Emile Durkheim (1956) opozarja, da izobraževanje kot pravi »organizem« oblikuje družbo, utrjuje konformizem, homogenizira kolektivno družbeno zavest ter vzdržuje do- ločeni družbeni red (Durkheim 1956: 70, 123). Prav tako igra pomembno vlogo pri reprodukciji kulture in druž- benih sistemov (Bourdieu in Passeron 2000 [1977]: 6), z oblikovanjem človeka namreč zagotavlja uveljavljanje za- želene družbene identitete (Willis 1977: 120–122; Luykx 1999: xxxix-xl; Oliart 2011: 184). V staroselski postkolo- nialni družbi v perujskih Andih je izobraževalni sistem v prepričanju, da je staroselska identiteta »zgrešena«, spod- bujal tako družbeno konstruiranje perujske identitete kot družbeni red (biopolitična regulacija) (Foucault 1988; glej tudi Ras- mussen 2011). 16 O nasilju rasizma in njegovem utrjevanju z diskriminacijskimi druž- benimi navadami in odnosi med prebivalci perujskih Andov glej tudi Poole (1994), De la Cadena (2001) in Escobedo (2013). Glasnik SED 64|2 2024 57 Dekolonizacija Martina Tonet način, kako Peruanci in Peruanke sprejemajo svojo v letih utišano in zavrženo indigenost. Španščina je danes sinonim za privilegije in družbeni napre- dek, kečujščina pa se je postopoma skrčila v nekaj zasebne- ga, stigmatiziranega kot manjvredno ter pojmovanega kot zaostal jezik (Hornberger 1988: 84–85; Hornberger in King 1996: 439; Howard 2007: 16). Jezik je le eden med simboli diskriminacije. V zavesti Peruancev je sovraštvo do staro- selcev globoko zasidrano. Naj podam primer: aprila 2009 se je na perujskem kongresu sprožila debata glede zakona o zaščiti, rabi in širjenju staroselskih jezikov (glej Martha Hildebrandt in Hilaria Supa Huamán 2009). Ob tej prilo- žnosti je kongresnica Martha Hildebrandt javno užalila kon- gresnico Hilario Supa Huamán, kečujsko staroselko, 17 ter jo, ker slabo govori špansko, obtožila nevednosti (persona ignorante). Supa Huamán je kot kongresnica v perujskem parlamentu (2006–2011) z oblačenjem v tradicionalna ke- čujska oblačila in izražanjem v kečujskem jeziku ponosno in javno izražala svojo etnično samobitnost (glej Kongres Qheswa (Perú) 2011). Kongresnica Hildebrandt pa je meni- la, da indigenost, ki jo Supa »uprizarja«, ne sodi v politiko. Leto pozneje je Martha Hildebrandt v intervjuju na Radiu Programas del Perú (RPP) izjavila, da Supa ne sme imeti besede v perujskem parlamentu, ker ni »intelektualno izo- bražena« in zaradi svoje »nizke kulturne ravni«. [Supa] ni primerno izobražena, saj izhaja iz nizkega kulturnega nivoja. Hilaria, kot članica parlamenta, ni primerna za obravnavo šolskih tematik. Njena osebna izkušnja ne more nadomestiti intelektualne izobrazbe, ki je nujna za reševanje primerov […] Supa je skoraj kot burka! (prevod Tonet) 18 Iz gornjega primera vidimo, da se staroselca dojema kot »intelektualno nesposobnega«, nekoga, ki ne more in ne sme uspešno uveljavljati političnih ciljev. Kečujec je v jav- nosti družbeni izvržek, kot »šala«, kot nekdo, ki ni zmožen prispevati k razvoju in rasti večkulturne perujske družbe. Od razglasitve neodvisnosti leta 1824 je oblikovanje narodne identitete v Peruju temeljilo na rabi španščine (Godenzzi 2006) in »čiščenju onesnaževalnega vpliva« indigenosti in rasnega mešanja (De la Cadena 2000: 17; Oliart 2011: 27–28). Prepričanje, da sta indigenost in sta- roselski jezik, katerega uporaba je bila leta 1780 med upo- rom Túpaca Amara II prepovedana (García 2005b: 21), 17 Hilaria Supa Huamán, ki od leta 1960 deluje kot aktivistka in za- govornica staroselskih pravic, se v svoji avtobiografiji Niti moje- ga življenja. Zgodba Hilarie Supa Huamán. Podeželska kečujska ženska (Threads of My Life. The Story of Hilaria Supa Huamán. A Rural Quechua Woman) (Quintana 2008) identificira kot »indigena ruralna kečua ženska«. 18 »[Supa no es] intelectualmente educada porque llega de un bajo nivel cultural. Hilaria no está en posición de tratar temas sobre la educación como miembro parlamentar. Su experiencia personal no puede rem- plazar lo intelectual para llegar a soluciones competentes. […] Supa es cuasi una burla!« (Radio Programas del Perú (RPP) 2010). »onesnažujoča« in ju je treba izkoreniniti iz konstruiranja identitete, je z leti širil in utrjeval perujski izobraževalni sistem. Namen izobraževalnega »civilnega projekta« (pro- yecto civilista) med letoma 1871 in 1930 je bil »očistiti« in »izboljšati« staroselske »duše« z »beljenjem« (blanquea- miento) »indijanske rase«, kot so takrat imenovali ameri- ške staroselce (De la Cadena 2007: 95–96). Ta paternali- stični in rasistični pristop, ki staroselsko etnično identiteto dojema kot nekaj »zgrešenega«, izvira iz kolonialnih ča- sov, ko so »necivilizirane Indijance« učili »dobre običaje« in »vrednote« takratne špansko govoreče krščanske druž- be (Wood 1986: 2, 7–8). Zaničevanje staroselske etnične identitete je perujski indigenizem še utrjeval. V 20. stoletju je indigenistična perujska elita začela določati »pravo« staroselsko identiteto ljudstva Kečua. Poudarjali so legitimnost ekskluzivne kečujske etnične identitete, ki je te- meljila na veličastni in prestižni preteklosti Inkov in izklju- čevala vsakdanjo stvarnost Kečujcev v Peruju (Chevalier 1970; Marzal 1986; De la Cadena 2001: 5). Z rabo puristič- nih diskurzov so določali, kaj je prava »indijanskost« 19 in tako politično nadzorovali identiteto staroselcev in vplivali na njeno oblikovanje (Glidden 2011: 62, 68). Perujski indi- genizem izhaja iz kulturnega in umetniškega gibanja in se je v 19. stoletju začel razvijati iz literarne oblike romantičnega liberalizma, ki so ga vodili intelektualci, predstavniki različ- nih kulturnih in umetniških poklicev (pisatelji, slikarji, glas- beniki) ter politični aktivisti (Coronado 2009: 163–168). V 20. stoletju je indigenizem pri uveljavitvi političnih in soci- alnih reform staroselcev postal pravo gibanje (Klarén 2000: 245). V Peruju so pripadniki gibanja dajali prednost »časti- vredni« staroselski identiteti; to je izključevalo identiteto na podeželju živečih Kečujcev, saj ti po njihovem mnenju ne posedujejo »čistega« ali »čistokrvnega« izročila. V primerjavi z drugimi južnoameriškimi državami, kot so Mehika, Bolivija in Ekvador, indigenisti v Peruju niso uporabili koncepta mestizacije, 20 ki velja za uradno ideo- logijo, na podlagi katere bi lahko ustanovili perujsko dr- žavo (De la Cadena 2001: 3, 8). Čeprav je v šestdesetih letih 20. stoletja perujski pisatelj in antropolog José María Arguedas 21 v svojem delu Vse krvi (Todas las san- gres 1964) kritiziral purizem indigenizma, saj je po njego- 19 Pri predstavitvi in reprezentaciji staroselca je indigenizem šel skozi razne faze diskurzivne elaboracije: od razumevanja staroselca kot problem ali oviro napredku, do tega, da se mu dodeli perujsko dr- žavljanstvo (García 2005a: 63–83). 20 S tem izrazom se nanašam na rasno, kulturno in socialno mešanje, ki se uporablja v postkolonialnem kontekstu latinskoameriške in ka- ribske družbe. 21 Arguedas je nasprotoval indigenizmu, ki je pojmoval hibridnost kot nemoralno za nešolane ljudi. Menil je, da bi bilo v Peruju mogoče solidno, svobodno in homogeno družbo zgraditi le po zaslugi mes- tizacije. Taka družba ne bi poznala privilegijev, družbenih slojev ali hierarhične moči, saj bi veljalo, da so vsi Perujci mešane krvi (Alia- ga Murray 2011: 150, 153). Ker je Arguedasov predlog ogrožal he- gemonijo indigenizma, so ga zavrgli (De la Cadena 2001: 7; 2006). Glasnik SED 64|2 2024 58 Dekolonizacija Martina Tonet vem mnenju kultura mesticev osnova, na kateri bi morali ustanoviti perujsko državo (Cortez 2009), se v Peruju še vedno razpravlja o politični primernosti kulturne mestiza- cije (De la Cadena 2005: 274). Pri oblikovanju nacionalne identitete je perujska aristokra- cija uporabila določene simbole, ki so indijansko etničnost prikazovali samo v obliki veličastne pretekle inkovske sla- ve. Medtem ko so poveličevali mitske vladarje, kot je npr. Manco Cápac, so sodobne staroselske Kečujce predstavi- li kot krute, neumne in nečiste (Méndez 1996: 203–204, 222–223). Na začetku 20. stoletja je aristokratska perujska oligarhija uporabila enake ksenofobične, rasistične in pa- ternalistične diskurze, ki so staroselce zatirali na podla- gi njihove »indijanske rase«, ter jim odvzela pravico do narodne identitete. Z uveljavljanjem socialne prisile in moralnega nadzora jih je elita prikazovala kot nekulturne, necivilizirane in zaostale ljudi (Klarén 2000: 214). V 20. stoletju se je ta rasistična in paternalistična tradicija začela širiti s pomočjo novih kulturnih praks, kot je »inkanizem«. V Peruju se je »inkanizem« širil v letih 1930–1940, ko so indigenisti »avtentičnost« andske tradicije začeli odkrivati tako, da so eksotične in folkloristične kulturne upodobitve aristokratske indigenosti pripravljali v zvezi z veličastno preteklostjo Inkov (Van den Berghe in Flores Ochoa 2000; De la Cadena 2000: 218, 278; Hill 2007; Gómez-Barris 2011). To je pomenilo, da so si začeli prisvajati določene šege in simbole, kot so nošenje ponča (poncho) in andske kape (chullo). Indigenisti so jih nosili kot »simbolično oblačilo«, da bi dokazali svojo višjo indigenost ter privi- legirano staroselsko identiteto, ki naj bi jo zakonito prejeli od svojih inkovskih prednikov (Mörner 1970: 225; De la Cadena 2000: 326; Malamud 2005: 60). S temi trditvami, ki naj bi dokazovale avtentičnost tradicije Inkov, so indi- genisti legitimirali »resnično« in »plemenito« staroselsko etnično identiteto. Z razvojem in napredovanjem te identi- tete so se pri oživljanju določenih andskih praznovanj, kot je Inti Raymi oz. slavje Sonca, ta razvila v proizvod po- pularne kulture. Inti Raymi je bil za pravi inkovski obred razglašen leta 1944. Takrat je elita indigenistov iz Cusca ponovno obudila ta starodavni inkovski obred, tako da je napisala besedilo v kečujščini ter ga uprizorila v arheolo- ški utrdbi, imenovani Saqsaywamán, v Cuscu. Od takrat ta obred uprizarjajo in ga vsako poletje slavijo pred stotinami turistov (De la Cadena 2000: 157–172; Luxford 2010). Inkanizem je omogočil ideološke interpretacije pred- kolonialne preteklosti ter ohranjal utopične predstave moderne andske družbe (Burga 1990: 74; Flores 2010: 244, 249), obenem pa oblikoval zabavno in romantič- no podobo kečujske staroselske identitete, ki jo danes Kečujci sami prodajajo turistom. Tako v Cuscu kot od njega oddaljenih vaseh sem srečala ženske, ki so izdelo- vale »tipične« andske volnene izdelke, kot so puloverji, nogavice, andske kape (montera), rokavice in šali, tkani pasovi (fajas oz. chumpis) ali tipično volneno pravokotno ter ročno izdelano barvano blago za čez ramena (lliklla) in jih prodajale turistom na mestnih ulicah (Tonet 2008). Antropologinja Elayne Zorn (2004) meni, da komerci- alizacija staroselske etničnosti oz. indigenosti obnavlja občutek dostojanstva med staroselci. Kot primer navede prebivalce otoka Taquile na jezeru Titicaca v Punu. Raz- iskovalka trdi, da je prodaja različnih taquilskih etničnih oblačil utrjevala lokalno identiteto s tem, da je postala pozitivni znak »staroselskih« izdelkov, ki je vzbudil po- nos med otočani (Zorn 2004: 12–14). Mogoče sem po- nos, ki ga avtorica omenja, zaznala v glasu vodnika, ki je spremljal turistično skupino na ogled jezera Titicaca, ko je hrabro spregovoril o večkulturnem značaju naro- da Uros, ki prebiva na plavajočih otokih (Tonet 2008). Večkrat je navdušeno poudaril, kako so prebivalci otokov večjezični in večetnični, saj govorijo kečujski, ajmarski (drugi staroselski jezik) in španski jezik. Večkrat je opo- zoril turiste, naj pazijo na pravilno izgovorjavo imena je- zera, ki ni španska verzija »Titicaca«, ampak »Titiqaqa«, tako kot jo izgovarjajo domačini. Konec turističnega obiska otoka Uros pa je v meni pustil drugačen vtis oz. percepcijo o »ponosu«. Ko so se ženske z dolgimi ki - tami, oblečene v barvna krila (polleras), tradicionalno tkane srajce in tipične monteras, od turistov poslovile z melodijami v kečujskem in ajmarskem jeziku, ki jim je sledila znana španska pesem Gremo na plažo (Vamos a la playa), je postalo vse bolj jasno, da sta staroselska etničnost in jezik odigrala zgolj performativno vlogo za turiste. Do katere mere lahko prodajanje staroselske etničnosti v obliki dobičkonosnega izdelka spodbuja in goji ponos med staroselci, je težko določiti. Etničnost se v perujskih Andih izraža z barvnimi oblačili, s plesi in kečujskimi pesmimi, ki pripadajo kečujskemu vsakdanjemu življenju in jih uprizarjajo tudi med kmeč- kimi demonstracijami. V prvem tednu svojega bivanja v Cuscu sem prisostvovala kmečki demonstraciji na glav- nem mestnem trgu (Plazi de Armas) (Tonet 2008). Od za- četka tega leta so se kmetje iz raznih skupnosti zbirali na javnih trgih, da bi nasprotovali celi vrsti zakonov, decem- bra 2007 sprejetih v zvezi s privatizacijo perujske kultur- ne dediščine (Cox Hall 2019: 338). Demonstracijam se je pridružilo na stotine moških in žensk, nekateri/e so bili/e oblečeni/e v tipične tradicionalne/etnične obleke, kot so pollera, ujutas in kape montera. Ženske so si lase spletle v eno ali dve kiti ter na ramenih nosile lliklla. Vsi priso- tni so marširali z različnimi transparenti, nosili mavrično zastavo Cusca in plesali ter peli tradicionalne kečujske pesmi. Nekateri raziskovalci te demonstrativne predstave v perujskih Andih označujejo kot »aktivacijo staroselske identitete oz. indigenosti« (Wright in Martí i Puig 2012) in »politizacijo staroselskih identitet« (Raymond in Arce 2011: 569). Če lahko etničnost v demonstrativni mobi- lizaciji staroselske folklore prepoznavamo po njihovih oblačilih, tradicionalnih pesmih in plesih, zakaj je ne Glasnik SED 64|2 2024 59 Dekolonizacija Martina Tonet izkazujejo tudi v politiki, jeziku in izobraževanju? Na- slednje poglavje daje delni odgovor na to kompleksno vprašanje. Posledice množičnega širjenja pismenosti v španskem jeziku (1960–1970) in brutalnost notranje perujske vojne (1980–1992) V Peruju se rasistični odnos do Kečujcev in njihova diskri- minacija izražata z »razvrednotenjem« njihove identitete in izključevanjem vsega, kar je povezano s staroselskim poreklom. Perujska antropologinja Marisol De la Cadena (2001) oriše, kako posameznik/ca oblikuje svojo identite- to z vzpostavljanjem odnosa z drugim, upoštevajoč »inte- lektualne« in »moralne kode vrednotenja«, pri čemer se hierarhije vzpostavljajo tudi med samimi staroselci (De la Cadena 2001: 3–5). V mesta preseljene staroselke s pode- želja svojo »višjo« oz. »naprednejšo« mestiško identiteto med drugim uveljavljajo z izogibanjem vsemu, kar pri- pada podeželskim staroselcem. Te pojmujejo kot »neve- dneže« in »zaničevanja vredne Indijance«, vidijo jih kot nepismene, nemočne, neuspešne reveže s podeželja (De la Cadena 2000: 319–320). Staroselke s podeželja se med konstruiranjem identitete želijo »deindijanizirati«, kar počno z zavračanjem moralnih kod vrednotenja starosel- ske samobitnosti (De la Cadena 2000: 226). Zaničevanje in zavračanje staroselske identitete, ki so ju ponotranjili tudi staroselci sami, sta se ob vzpostavitvi množičnega iz- obraževanja med letoma 1960 in 1970 še utrdila. Širjenje pismenosti v španskem jeziku je utrdilo prepričanje, da je kečujska etnična, kulturna in jezikovna identiteta »manjvredna« in »zaostala«. Izogibati se ji je treba v imenu »napredka«, ki ga perujska družba enači s španščino. Čeprav je leta 1972 perujski predsednik Juan Velasco Alvarado izvedel izobraževalno reformo (Ley ge- neral de Educación), s katero je poskušal v oblikovanje narodne identitete vključiti tudi kulturno, etnično in jezi- kovno bogastvo perujske države (Hornberger 1988: 24; Howard 2007: 25–26), prebivalstvo Peruja staroselske identitete ni prepoznalo kot zaželene. Cilj izobraževalne reforme je bil med drugim vzpostaviti dialog med učitelji in predstavniki staroselskih skupnosti, da bi skupaj dolo- čili vsebino in potek izobraževanja (Bizot 1975: 38; Oliart 2011: 89). Istega leta je perujska država uvedla dvojezično izobraževalno politiko (Política Nacional de Educación Bilingüe – PNEB), kar je spodbudilo dvojezično šolanje z upoštevanjem staroselskih vernakularnih jezikov na območjih, kjer je lokalno prebivalstvo poleg španščine uporabljalo druge jezike (Hornberger 1987: 208; García 2005b: 21; Howard 2007: 25–26). Leta 1975 je perujska vlada kečujski jezik razglasila kot uraden in enakopraven španščini (Hornberger 1987: 208). Ne glede na Velasco- vo zavzemanje so učitelji reformo množično zavrnili. V naslednjem desetletju je pod vodstvom predsednikov Ter- ryja Belaúnde (1980–1985) in Alana García Péreza (1985– 1990) dvajset tisoč učiteljev zapustilo šole v staroselskih skupnostih, saj so bili prepričani, da nima smisla poučevati v »zaostalih krajih pogube« (Oliart 2011: 53). H krepitvi rasnega sovraštva do staroselcev je prispeval tudi brutalen notranji oboroženi spopad (1980–1992) med gverilskim gibanjem Abimaela Guzmána, znanega tudi kot Sendero Luminoso, 22 in perujsko vlado, najprej pod vod- stvom predsednika Alana García (1985–1990) in nato Al- berta Fujimorija (1990–2000). Ujete med dvema ognjema so staroselske skupnosti postale primarna tarča enega naj- bolj krvavih konfliktov v zgodovini ameriške celine (Gor- riti 1999: 98). 23 Čeprav je levičarsko komunistično gibanje Sendera načeloma podpiralo razredni boj in boj proti imperializmu, so gverilci izvajali totalitaristično in rasi- stično kampanjo (De la Cadena 1999: 71–72). Struktura gibanja je bila zasnovana po hierarhičnem in rasističnem družbenem redu, v katerem so temnopolti mladostniki za- sedali nižje položaje, svetlopolte elite pa so jih nadzoro- vale (Starn 1992: 34). Slednje so staroselce obravnavale kot manjvredne in kot tiste, ki jih je treba »naučiti«, kaj je v boju »pravilno in kaj ne« (Degregori 1994: 58–59). Poleg tega so Senderistas v oddaljenih vaseh na andskem podeželju klali otroke, ženske in starešine (Del Pino 1998: 167–168). Posledice terorističnega Sendera Luminosa sem izkusila tudi med svojim terenskim delom v andski vasi Paccha v občini Huamanga (Ayacucho). Ta vas je znana po najvišjem odstotku umrlih in izginulih v oboroženem kon- fliktu (več kot 40 odstotkov) (Theidon 2001: 21). Ko sva prispeli na glavni trg, mi je Malena pokazala talni kamen, ki označuje točko, kjer so gverilci obglavljali pripadnike raznih staroselskih kečujskih skupnosti (Tonet 2008). Du- ševne rane, ki jih je povzročila notranja vojna, so bile leta 2008 še nezaceljene in boleče. Po obisku lokalne šole sta se sogovornica Malena in njena znanka objeli, se s solzami 22 Sendero Luminoso je bilo maoistično komunistično levičarsko gibanje pod vodstvom univerzitetnega profesorja Abimaela Guzmá- na in perujske mestijske elite intelektualcev, ki naj bi podpiralo inte- rese najnižjih in revnejših kmečkih slojev. Toda ideologija in njihove uporabljene vojne strategije so se bistveno razlikovale od drugih latinskoameriških gverilskih gibanj (npr. v primerjavi s kubanskim revolucionarnim gibanjem Che Guevare ali mehiškim Sub Coman- danta Marcosa). Čeprav naj bi se Sendero boril v imenu razrednega boja in antiimperialističnih diskurzov, je bilo gibanje v bistvu tota- litarno, v jedru rasistično in hierarhično, v njem so imeli starosel- ci najnižji položaj (Starn 1991: 63; Starn 1995: 407; De la Cadena 1999: 71–72). Notranji spopad se je začel 17. maja 1980, ko je Sen- derovo gibanje napadlo vas Chuschi v regiji Ayacucho ter razglasilo »gverilsko vojno« z namenom zrušitve perujske vlade (Starn 1995: 399). V ojna se je končala leta 1992, ko je Fujimori zaprl Guzmána in ga kot terorista obsodil na dosmrtno ječo (Tucker 2013: 220). Pred- sednik Fujimori je bil leta 2009 zaradi kršenja človekovih pravic ob- sojen na 25-letno zaporno kazen (glej Méndez 2010: 653–654). 23 Šlo je za najdaljši in najskrajnejši primer nasilja v zgodovini Repub- like Peru. Med 69.280 smrtnimi žrtvami je bilo 79 odstotkov kmetov (campesinos) s podeželja, 75 odstotkov pa govorcev kečujščine in drugih staroselskih jezikov (Truth and reconciliation commission (TRC) of Peru 2003: 317). Glasnik SED 64|2 2024 60 Dekolonizacija Martina Tonet v očeh tolažili, božali po obrazu in si v kečujščini nežno šepetali. Po njunem slovesu me je Malena pogledala ter žalostno zamrmrala »veliko smo trpeli, bilo je zelo težko« (Tonet 2008). Notranja vojna je razcepila perujsko družbo: mučenja, posilstva, umori, množična grobišča, pohabljena trupla, notranje razseljevanje in nedoločeno število izginulih (desaparecidos) še danes težijo perujsko andsko prebi- valstvo (Coral 1994: 8; Añaños Revollar 2001; Theidon 2001: 21; Instituto Nacional de Estadística e Informática (INEI) 2009: 39–40). Senderovo nasilje in brutalnost kr- vavih pokolov v staroselskih andskih skupnostih nekateri označujejo kot »poskus genocida« (Fumerton 2001: 472), to težko zgodovinsko obdobje pa Kečujci sami imenujejo chaqwa (travma oz. kaos) (Starn 1995: 399–400). Brutal- no nasilje z globoko zasidranim rasnim sovraštvom do sta- roselcev kaže na destruktivno silo kolonialnosti, kar je vse bolj utrdilo prepričanje, in sicer tudi med staroselci, da je kečujska identiteta (kultura in jezik) nekoristna in se ji je treba odreči. Nasprotovanje vzpostavljanju medkulturnih dvojezičnih programov V 21. stoletju se zaničevanje in zavračanje staroselske etnične identitete zrcalita v nasprotujočih si stališčih uči- teljev in staroselcev andskih skupnosti do medkulturnih dvojezičnih programov. Čeprav nekatere kečujske družine podpirajo in spodbujajo ohranjanje indigenosti v šolskem sistemu, njihove glasove pogosto utišajo družine, ki svoj staroselski etnični izvor zavračajo in dajejo prednost izo- braževanju v prevladujočem španskem jeziku ali v drugih »prestižnejših« jezikih, kot sta angleščina in francoščina. Malena, ki je med letoma 2005 in 2007 preučevala med- kulturne dvojezične programe v skupnosti Cangallo (Aya- cucho), mi je povedala, da so tiste družine, ki so podpirale njeno delo v šoli, kmalu utišali njihovi nasprotniki. Razlo- žila je, da se je vse začelo, ko se je lokalni župan, mladi Kečujec, ki je nekaj časa živel v Limi, začel upirati izvaja- nju medkulturnih dvojezičnih programov (Malena 2008). Župan je po njenem mnenju postal pristranski, predsod- ke do rabe kečujskega jezika in načina življenja v lokalni skupnosti je prevzel po svoji izpostavljenosti mestnemu ter pretežno špansko govorečemu okolju. Ponavljal ji je, da ni hotel, da bi se njegova otroka učila v kečujskem je- ziku. Menil je, da »kečujščina pomeni zaostanek, čemu kečujščina?!« (Malena 2008; prevod Tonet). 24 Malena je močno verjela v medkulturne dvojezične programe in je ne glede na županov odklonilni odnos še naprej poučeva- la tako španski kot kečujski jezik. Po njenem prepričanju je treba kečujski jezik in staroselsko kulturno tradicijo v šoli poučevati tako, da se poudari njuno ohranjanje in 24 »El quechua es un atraso, ¡¿quechua para qué?!« vrednost. Ta pristop lahko spodbudi ponos staroselcev na njihovo identiteto, kar bi lahko okrepilo samozavest za njeno izražanje v družinskem okolju in javnosti. Ker je njena odločnost naletela na ovire, je bila dejavnost kmalu prekinjena. Župan je svoje otroke prepisal v drugo šolo, in sicer v skupnost Vinchos (Ayacucho), kjer učitelji ni- so učili po medkulturnih dvojezičnih programih, temveč samo v španščini. Večina družin iz skupnosti Cangallo je sledila županovemu zgledu in svoje otroke prepisala v is- to enojezično šolo. Ko je v dvojezični šoli ostalo le osem otrok, so jo zaprli. Malena je večkrat poudarila: »Ljudje se sramujejo govoriti kečujščino, ker jo občutijo kot nekaj slabega, zaostalega in zaničevanega. [Jezika] se ne ceni« (Malena 2008; prevod Tonet). 25 Odtujitev staroselskega prebivalstva od kečujščine sem opazila v vseh obiskanih andskih vaseh. Ko sem lokalne prebivalce spraševala, ali jih zanima izobraževanje v nji- hovem maternem jeziku, nisem zasledila večjega interesa. Staroselci uporabljajo kečujščino v vsakodnevnih pogovo- rih, a se njena raba zaradi asimilacije in vse večjega na- domeščanja s španščino izgublja (Hornberger in Coronel- -Molina 2004). Še več takih primerov sem doživela, ko so se starejše gospe s svojimi hčerkami pogovarjale v kečuj- ščini, slednje pa so s svojimi otroki komunicirale izključ- no v španščini. To je povzročilo, da mlajši za komunici- ranje s starešinami potrebujejo mediacijo staršev. Moški v medsebojnih pogovorih uporabljajo pretežno španščino. Izogibanje rabi kečujščine in izobraževanju v tem jeziku sem doživela, ko sem se zgodaj zjutraj z Maleno vozila do andske vasi Culluchaca (Ayacucho), kjer so v osnovni šoli izvajali medkulturni dvojezični program. Na poti sva srečali okoli petnajst otrok, starih med sedem in deset let, ki so po cesti navzdol hodili v nasprotno smer. Malena jih je v kečujščini vprašala, kam grejo, otrok ji je v kečujščini odgovoril, da hodijo v drugo šolo, kjer se učijo izključno v španščini (Malena 2008). Staroselsko prebivalstvo samo z izključevanjem in izogi- banjem rabi kečujščine v politiki in izobraževanju prispe- va k utišanju kečujske etnične identitete. S tem da se upi- ra dvojezičnim izobraževalnim programom, ki podpirajo kulturno, etnično in jezikovno raznolikost perujske drža- ve, zanika temeljne svoboščine za morebitno vzpostavitev enakopravne in demokratične družbe. Posledica tega je, da sta komercializacija in izražanje staroselske identitete s folklornimi, z zabavnimi in romantičnimi predstavami edini sprejeti obliki ohranjanja kečujske tradicije. To staro- selcem sicer omogoča dodatni zaslužek, a hkrati ne zmanj- šuje zakoreninjenega in razširjenega družbenega prepriča- nja, da je staroselska etničnost izvržek perujske identitete. 25»La gente se avergüenza de hablar el quechua [...] es percibido como algo malo, es un atraso, no se valoriza.« Glasnik SED 64|2 2024 61 Dekolonizacija Martina Tonet Zaključek Namen uvajanja medkulturnih dvojezičnih programov v Peruju je bil preoblikovati obstoječi diskriminatorni izo- braževalni sistem in ga nadomestiti z demokratičnim, ki bi utrjeval toleranco in sožitje med ljudmi različnega po- rekla. Vključujoče izobraževanje naj bi pomagalo vzpo- staviti enakopravno družbo, ki bi v državi spoštovala kulturno, etnično in jezikovno raznolikost. Le tako lahko medkulturno dvojezično izobraževanje postane orodje, s pomočjo katerega se zapostavljeni človek postkolonialne družbe osvobodi ali vsaj nasprotuje dolgotrajnemu tlače- nju kolonialne zapuščine – sistemske rasne diskriminacije staroselske etnične identitete. O tem je v knjigi Pedagogi- ka zatiranih pisal že brazilski filozof, vzgojitelj in vodilni zagovornik kritične pedagogike in dekolonizacije uma, Paulo Freire (1921–1997). Po njegovem mnenju se lahko marginalizirano in zapostavljeno ter nepravičnemu druž- benemu redu podrejeno ljudstvo v postkolonialni družbi prav s pomočjo demokratičnega izobraževanja osvobodi zatiralnih in tiranskih sistemov (Freire 2005 [1970]: 66– 67). Čeprav je po sklepu perujske vlade iz leta 1975 kečuj- ski jezik postal uraden in enakopraven španščini, pa se za kontinuirano izvajanje medkulturnih dvojezičnih progra- mov ne zavzema država, temveč ga zagotavljajo nevladne organizacije. Neurejeno dvojezično izobraževanje na dr- žavni ravni ne prispeva k spoštovanju in spodbujanju izra- žanja staroselske identitete, prav tako pa negativno vpliva na pripravljenost učiteljev za poučevanje. Uveljavljanju omenjenih programov pa nasprotujejo celo mnoge staro- selske družine, ki so ponotranjile zaničevalni pogled na svoja jezik in identiteto. K zavračanju medkulturnih dvojezičnih programov peruj- skih Kečujcev prispeva več dejavnikov. Rasistični odnos do staroselcev in njihova diskriminacija sta zapuščini ko- lonialnega obdobja. Po osamosvojitvi Peruja leta 1824 se nista končala, temveč sta se z ideologijo indigenizma in pozneje z idejami inkanizma le še krepila. Kečujsko etnič- no identiteto se še danes – kot izhaja iz tradicije indigeniz- ma – dojema kot nekoristno, kot zaostanek (un atraso) oz. kot »zgrešeno«. K zavračanju kečujske identitete in jezika tako v politiki kot v izobraževanju pa je prispevalo tudi nasilje, ki so ga bili staroselci deležni v času kolonializma, še zlasti intenzivno pa v času notranjega konflikta med le- toma 1980 in 2000. Tudi sami Kečujci svojo etnično identiteto doživljajo kot breme, sramujejo se je in si je želijo znebiti, s čimer jo zatirajo in negirajo. Kečujska etničnost je kot romantični in zabavni folkloristični produkt, uprizorjen in komerciali- ziran v turistični industriji, sprejeta le zaradi barvnih obla- čil in razvedrilnih pesmi. Čim se Kečujec oddalji od svoje komercializirane indigenosti in turističnega konteksta, nemudoma postane predmet sovraštva, poniževanja in za- smehovanja. Sklenem lahko, da se v ambivalentni percep- ciji indigenosti prenavlja sila rasizma; vloga medkulturnih dvojezičnih programov je spodkopati prav to diskrimina- cijsko in izključujočo zapuščino kolonialnosti. Pot do tega cilja pa bo še dolga, komercializacijo romantičnih podob indigenosti bo namreč težko izkoreniniti. Avtorica raziskavo v članku obravnavane tematike nada- ljuje v projektu »Etnografija tišin(e)« (J6-50198; 2023– 2026; vodja dr. Katja Hrobat Virloget). Literatura in viri ALIAGA MURRAY , Nelly: Todas las sangres (all races). Indi- genous Narrative of José María after Hundred Years of his Birth (1911–2011). Concensus 16/1, 2011, 147–154. AÑAÑOS REVOLLAR, Eliana: Los desplazados por violencia política en el Perú. Allpanchis 31/58, 2001, 9–31. ARGUEDAS, José María: Todas las sangres. Buenos Aires: Lo- sada, 1964. BIZOT, Judithe: Educational Reform in Peru. Pariz: UNE- SCO Press, 1975; https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/ pf0000015591, 25. 6. 2023. BOURDIEU, Pierre in Jean-Claude Passeron: Reproduction in Education, Society and Culture. London: Sage Publications, 2000 [1977]. BRYSK, Alison: From Tribal Village to Global Village: Indian Rights and International Relations in Latin America. Stanford: Stanford University Press, 2000. BURGA, Manuel: La emergencia de lo Andino como Utopia (si- glo XVII). V: Heraclio Bonilla, Manuel Burga, Luis G. Lumbre- ras, Amparo Menéndez-Carrión, Galo Ramón in Enrique Tan- deter (ur.), Los Andes: El camino del retorno. Quito: Facultad Latino Americana de Ciencias Sociales (Flacso), 1990, 71–85. CASTRO-KLARÉN, Sara: Posting Letters: Writing in the Andes and the Paradoxes of the Postcolonial Debate. V: Moraña Mabel, Dussel Enrique in Carlos A. Jáuregui (ur.), Coloniality at Large: Latin America and the Postcolonial Debate. Durham: Duke Uni- versity Press, 2008, 130–157. CENSUS: Perú: Perfil sociodemográfico. Informe nacional. Cen- sos 2017: XII de Población, VII de Vivienda III de Comunidades indígenas, 2017; https://www.inei.gob.pe/media/MenuRecursivo/ publicaciones_digitales/Est/Lib1539/libro.pdf, 24. 2. 2024. CHEV ALIER, François: Official indigenismo in Peru in 1920: Origins, Significance and Socioeconomic Scope. V: Magnus Mörner (ur.), Race and Class in Latin America. New York: Co- lumbia University Press, 1970, 184–196. CONFEDERACIÓN DE NACIONALIDADES AMAZÓNI- CAS DEL PERÚ (CONAP): spletna stran, glej zgodovinski pre- gled; https://conapperu.org/, 15. 6. 2023. CORAL, Isabel: Desplazamiento por violencia política en el Perú, 1980–1992. Documento de Trabajo n. 58. Documento de trabajo n. 58 – Serie Documentos de Política n. 6. Lima: Institu- to de Estudios Peruanos (IEP), 1994. CORONADO, Jorge: The Andes Imagined: Indigenismo, Soci- ety, and Modernity. Pittsburgh: University of Pittsburgh, 2009. Glasnik SED 64|2 2024 62 Dekolonizacija Martina Tonet CORTEZ, Enrique: Writing the Mestizo: José María Arguedas as Ethnographer. Latin American and Caribbean Ethnic Studies 4/2, 2009, 171–189. COX HALL, Amy: Heritage Prospecting and the Past as Future(s) in Peru. The Journal of Latin American and Caribbean Anthropology 24/2, 2019, 331–350. DECRETO LEGISLATIVO N°1015: Zakonodajni dekret, 2008; https://www2.congreso.gob.pe/sicr/cendocbib/con2_uibd.nsf/ EAC79A82127BFCAB052575C2007DE91E/%24FILE/D. Leg.1015_Unif.Proc.Comun.Camp.Nativ.Sierra_Selva_Costa_ mejorar_Prod.pdf, 15. 6. 2023. DECRETO LEY N° 31269: Funcionamiento de las comunida- des campesinas, comunidades nativas y rondas campesinas ante la pandemia COVID-19, digitalni register perujske zakonodaje, 2001; https://busquedas.elperuano.pe/normaslegales/ley-que- -garantiza-el-funcionamiento-de-las-comunidades-campe-ley- -no-31269-1972052-1/, 15. 6. 2023. DEGREGORI, Carlos Iván: The Origins and the Logic of Shin- ing Path: Two Views. V: David Palmer Scott (ur.), The Shining Path of Peru. New York: St. Martin’s Press, 1994, 51–62. DE LA CADENA, Marisol: De raza a clase: La insurgencia in- telectual provinciana en el Perú (1910–1970). V: Steve J. Stern (ur.), Los senderos insólitos del Perú: Guerra y sociedad, 1980– 1995. Lima: Instituto de Estudios Peruanos (IEP), 1999, 39–72. DE LA CADENA, Marisol: Indigenous Mestizos: The Politics of Race and Culture in Cuzco, Peru, 1919–1991. London: Duke University Press, 2000. DE LA CADENA, Marisol: The Racial Politics of Culture and Silent Racism in Peru. Prispevek na konferenci Racism and Pu- blic Policy, 2001; https://cdn.unrisd.org/assets/library/papers/ pdf-files/dcadena.pdf. Durban: United Nations Research Institu- te for Social Development (UNRISD), 23. 6. 2023. DE LA CADENA, Marisol: Are Mestizos Hybrids? The Con- ceptual Politics of Andean Identities. Journal of Latin American Studies 37/2, 2005, 259–284. DE LA CADENA, Marisol: The Production of Other Knowled- ges and its Tensions: From Andeanist Anthropology to Intercul- turalidad? V: Ribeiro Lins Gustavo in Arturo Escobar (ur.), Wor- ld Anthropologies: Disciplinary Transformations Within Systems of Power. Oxford: Wenner-Gren Foundation for Anthropological Research, 2006, 201–224. DE LA CADENA, Marisol: Introduction. V: Marisol De la Ca- dena in Orin Starn (ur.), Indigenous Experience Today. Oxford: Routledge, 2007, 1–30. DEL PINO, Ponciano: Family, Culture, and »Revolution«: Everyday Life with Sendero Luminoso. V: Steve J. Stern (ur.), Shining and Other Paths: War and Society in Peru, 1980–1995. London: Duke University Press, 1998, 158–192. DENZIN, Norman K.: The Research Act. New York: McGraw- -Hill, 1978. DURKHEIM, Emile: Education and Sociology. Glencoe: Free Press, 1956. ELIE, Serge D.: The Production of Social Science Knowledge Beyond Occidentalism: The Quest for a Post-exotic Anthropolo- gy. Third World Quarterly 33/7, 2012, 1211–1229. ESCOBEDO, Luis: Colonial Heritage in Multi-Ethnic Societ- ies: Undercover Racism in Twenty-First-Century Peru. Studia z Geografii Politycznej i Historycznej 2, 2013, 109–137. FLORES LIÑAN, Hugo, Gamarra Sano, Mamani Paucar Car- men Justina in Vilcarrometo Tafur Llasmin: Intercultural Bilin- gual Education (EIB) in Peru. Research in Subject-matter Tea- ching and Learning (RISTAL) 6/1, 2023, 85–95. FLORES, Galindo Alberto: In Search of an Inca: Identity and Utopia in the Andes. Cambridge: Cambridge University Press, 2010. FONSECA-MARTELL, César: Sistemas económicos andinos. Lima: Biblioteca Andina, 1973. FOUCAULT, Michel: La genealogía del racismo (Colección Caronte Ensayos). La Plata: Altamira, 1988. FUENZALIDA, Fernando: La estructura de la Comunidad de indígenas tradicionales. V: José Matos-Mar (ur.), Hacienda, co- munidad y campesinado en el Perú. Lima: Instituto de Estudios Peruanos (IEP), 1976, 219–263. FUMERTON, Mario: Rondas campesinas in the Peruvian Civil War: Peasant Self-Defence Organisations in Ayacucho. Bulletin of Latin American Research 20/4, 2001, 470–497. FREIRE, Paulo. Pedagogy of the Oppressed. New York: Conti- nuum, 2005 [1970]. GARCÍA, María Elena: Making Indigenous Citizens: Identities, Education, and Multicultural Development in Peru. Stanford: Stanford University Press, 2005a. GARCÍA, María Elena: Rethinking Bilingual Education in Peru: Intercultural Politics, State Policy and Indigenous Rights. V: An- ne Marie De Mejía (ur.), Bilingual Education in South America. Clevedon: Cromwell Press, 2005b, 15–34. GLA VE, Luis Miguel: Sociedad, poder y organización andinas en el sur peruano hacia el siglo XVII. V: Galindo Alberto Flores (ur.), Comunidades campesinas: Cambios y permanencias. Li- ma: Centro de Estudios Sociales (CES), 1987, 61–94. GLA VE, Luis Miguel: The »Republic of Indians« in Revolt (c. 1680–1790). V: Frank Salomon in Stuart Schwartz (ur.), The Cambridge History of the Native Peoples of the Americas, Volu- me III, Part 2: South America. Cambridge: Cambridge Universi- ty Press, 1999, 502–557. GLIDDEN, Lisa: Mobilizing Ethnic Identity in the Andes: A Stu- dy of Ecuador and Peru. Lanham: Lexington Books, 2011. GODENZZI, Juan Carlos: Spanish as a Lingua Franca. Annual Review of Applied Linguistics 26, 2006, 100–124. GÓMEZ-BARRIS, Macarena: Andean Gateways: Transnatio- nal Healing and Spiritual Tourism in the Sacred Valley, Peru. V: Winfried Fluck, Donald E. Pease in Carlos John Rowe (ur.), Re- framing the Transnational Turn in American Studies. Lebanon: Dartmouth College Press, 2011, 337–355. GORRITI, Gustavo: The Shining Path: A History of the Mille- narian War in Peru. Chapel Hill: University of North Carolina Press, 1999. GREENE, Shane: Getting Over the Andes: The Geo-Eco-Poli- tics of Indigenous Movements in Peru's Twenty-First Century Inca Empire. Journal of Latin American Studies 38/2, 2006, 327–354. Glasnik SED 64|2 2024 63 Dekolonizacija Martina Tonet HARDING, Colin: Land Reform and Social Conflict in Peru. V: Abraham F. Lowenthal (ur.), The Peruvian Experiment: Con- tinuity and Change under Military Rule. Princeton: Princeton University Press, 1975, 220–253. HILL, Michael D.: Contesting Patrimony: Cusco's Mystical To- urist Industry and the Politics of Incanismo. Ethnos: Journal of Anthropology 72/4, 2007, 433–460. HIMMERICH Y V ALENCIA, Robert: The Encomenderos of New Spain, 1521–1555. Austin: University of Texas Press, 1991. HORNBERGER, Nancy: Bilingual Education Success, but Poli- cy Failure. Language in Society 16/2, 1987, 205–226. HORNBERGER, Nancy: Bilingual Education and Language Maintenance: A Southern Peruvian Quechua Case. Dordrecht: Foris Publications, 1988. HORNBERGER, Nancy in Kendall A. King: Language Revit- alisation in the Andes: Can the Schools Revise Language Shift? Graduate School of Education 6/17, 1996, 427–441. HORNBERGER, Nancy in Serafin M. Coronel-Molina: Que- chua Language Shift, Maintenance, and Revitalisation in the Andes: The Case for Language Planning. International of the Sociology of Language 167, 9–67, 2004. HORNBERGER, Nancy in Esteban S. Hornberger: Diccionario trilingüe quechua de Cusco. Qhiswa, English, Castellano. Cus- co: Centro Bartolomé de las Casas (CbC), 2008. HOWARD, Rosaleen: Por los linderos de la lengua. Ideologías lingüísticas en los Andes. Lima: Instituto de Estudios Peruanos (IEP), 2007. HOWARD, Rosaleen: Shifting V oices, Shifting Worlds. Eviden- tiality, Epistemic Modality and Speaker Perspective in Quechua Oral Narrative. Pragmatics and Society 3/2, 2012, 243–269. HOWARD, Rosaleen: Multilingualism in the Andes: Policies, Politics, Power. New York: Routledge, 2022. INSTITUTO NACIONAL DE ESTADÍSTICA E INFORMÁTI- CA (INEI) – Perú: Migraciones internas (1993–2007). Dirección Técnica de Demografía e Indicadores Sociales, Instituto Nacio- nal de Estadística e Informática, Lima; http://www.inei.gob.pe/ media/MenuRecursivo/publicaciones_digitales/Est/Lib0801/ libro.pdf 15. 2. 2015. JACOBSEN, Nils: Mirages of Transition: The Peruvian Altipla- no, 1780–1930. Berkeley: University of California Press, 1993. JUŽNIČ, Stane: Kolonializem in dekolonizacija. Maribor: Ob- zorja, 1980. KLARÉN, Peter Flindell: Peru: Society and Nationhood in the Andes. Oxford: Oxford University Press, 2000. KONGRES QHESWA (PERÚ): Hilaria Supa Huamán defiende nuestro GAS DE CAMISEA, 2011; http://www.youtube.com/ watch?v=vDHg54MuY0E, 15. 6. 2023. LAATS, Henkjan: Propiedad y autonomía en comunidades cam- pesinas en el Perú, proyecciones desde la población. Cusco: Centro Bartolomé de las Casas (CbC), 2000. LARSON, Brooke: Trials of Nation Making: Liberalism, Race, and Ethnicity in the Andes, 1810–1910. Cambridge: Cambridge University, 2004. LOPEZ, Luis Enrique in Wolfgang Küper: Intercultural Bilingu- al Education in Latin America: Balance and Perspectives. Bonn: Deutsche Gesellschaft für Technische Zusammenarbeit, 2002. LUXFORD, Camden: Peru’s Incan Celebration of Inty Raimy. Cultural Preservation or Capitalistic Exploitation? Matador Abroad Network, 2010; http://matadornetwork.com/abroad/pe- rus-incan-celebration-of-inti-raymi-cultural-preservation-or-ca- pitalistic-exploitation/, 15. 6. 2023. LUYKX, Aurolyn: The Citizen Factory: Schooling and Cultural Production in Bolivia. Albany: State University of New York Press, 1999. MALAMUD, Carlos: Democracia e indigenismo en los Andes. Quórum: Revista de pensamiento iberoamericano 13, 2005, 57–62. MALENA (anonimizirano), intervju, Ayacucho, 18. 11. 2008. MALLON, Florencia E.: Peasant and Nation: The Making of Postcolonial Mexico and Peru. London: University of California Press, 1995. MALLON, Florencia E.: Indigenous Peoples and the State in Latin America. V: John Hutchinson in Anthony D. Smith (ur.), Ethnicity. Oxford: Oxford University Press, 1996, 291–294. Martha Hildebrandt in Hilaria Supa Huamán: Diskusija o zakonu o zaščiti, uporabi in širjenju staroselskih jezikov, 2009; http:// www.youtube.com/watch?v=vLVx_m7HY-A, 21. 7. 2010. MARZAL, Manuel María: Historia de la antropología: México y Perú. Volumen 1 La antropologia indigenista. Lima: Pontificia Universidad Católica del Perú, 1986. MÉNDEZ, Cecilia G.: Incas sí, indios no: Notes on Peruvian Creole Nationalism and its Contemporary Crisis. Journal of La- tin American Studies 28/1, 1996, 197–225. MÉNDEZ, Juan E.: Significance of Fujimori Trial. American University International Law Review 25/4, 2010, 649–656. MIGNOLO, Walter D.: Coloniality of Power and Subalternity. V: Lleana Rodríguez (ur.), The Latin American Subaltern Studies Reader. Durham: Duke University Press, 2001, 224–244. MIGNOLO, Walter D.: The Idea of Latin America. Oxford: Blackwell Publishing, 2005. MORAÑA Mabel, Enrique Dussel in Carlos A. Jáuregui: Co- lonialism and its Replicants. V: Mabel Moraňa, Enrique Dussel in Carlos A. Jáuregui (ur.), Coloniality at Large: Latin America and the Postcolonial Debate. Durham: Duke University Press, 2008, 1–20. MÖRNER, Magnus: Historical Research on Race Relations in Latin America during the National Period. V: Magnus Mörner (ur.), Race and Class in Latin America. New York: Columbia University Press, 1970, 199–230. MURRA, John V .: Formaciones económicas y políticas del mun- do andino. Lima: Instituto de Estudios Peruanos (IEP), 1975. MURRA, John V .: La organización económica del estado Inca. México: Siglo Veintiuno, 1978. NASH, June C.: Mayan Visions: The Quest for Autonomy in an Age of Globalisation. New York: Routledge, 2001. Glasnik SED 64|2 2024 64 Dekolonizacija Martina Tonet NOV A AGRARNA REFORMA – ZAKONSKI ODLOK 17716 (Nueva Reforma Agraria – Decreto Ley 17716 (1969)); https:// www.leyes.congreso.gob.pe/Documentos/Leyes/17716.pdf, 15. 6. 2023. OLIART, Patricia: Indigenous Women‘s Organizations and the Political Discourses of Indigenous Rights and Gender Equity in Peru. Latin American and Caribbean Ethnic Studies 3/3, 2008, 291–308. OLIART, Patricia: Políticas educativas y la cultura del sistema escolar en el Perú. Lima: Instituto de Estudios Peruanos (IEP), 2011. OLSEN, Wendy: Triangulation in Social Research: Qualitative and Quantitative Methods can really be Mixed. V: Martin Hol- born (ur.), Developments in Sociology: An Annual Review. Orm- skirk: Causeway Press, 2004, 1–30. O’PHELAN GODOY , Scarlett: La gran rebelión en los Andes. De Túpac Amaru a Tupac Catari. Cusco: Centro Bartolomé de las Casas (CbC), 1995. O’PHELAN GODOY , Scarlett: Un siglo de rebeliones anticolo- niales Perú y Bolivia 1700–1783. Lima: IFEA, 2012. ORLOVE, Benjamin S.: Reciprocidad, desigualdad y domina- ción. V: Giorgio Alberti in Enrique Mayer (ur.), Reciprocidad e intercambio en los Andes Peruanos. Lima: Instituto de Estudios Peruanos (IEP), 1974, 290–321. PAJUELO TEVES, Ramón: Perú: política, etnicidad y organiza- ciones indígenas. V: Ramón Pajuelo Teves (ur.), Reinventando comunidades imaginadas. Lima: Instituto de Estudios Peruanos (IEP), 2007, 95–125. PATTON, Michael Quinn: Qualitative Evaluation and Research Methods. Newbury Park: Sage Publication, 1990. PERUJSKA USTA V A: Ustava Peruja, 1919–1920; http://www. leyes.congreso.gob.pe/Documentos/constituciones_ordenado/ CONSTIT_1920/Cons1920_TEXTO.pdf, 15. 6. 2023. PERUJSKA USTA V A: Ustava Peruja, 1933; http://www.depe- ru.com/abc/constituciones/237/constitucion-politica-del-pe- ru-1933, 15. 6. 2023. PERUJSKA USTA V A: Ustava Peruja, 1979; http://www4.con- greso.gob.pe/comisiones/1999/simplificacion/const/1979.htm>, 15. 6. 2023. POOLE, Deborah: Unruly Order: Violence, Power and Cultural Identity in the High Provinces of Southern Peru. Boulder: West- view Press, 1994. PORTES Alejandro, Luis E. Guarnizo in Patricia Landolt: The Study of Transnationalism: Pitfalls and Promise of an Emergent Research Field. Ethic and Racial Studies 22/2, 1999, 217–237. PRATT, Mary Louise: Afterward: Indigeneity Today. V: Marisol De la Cadena in Orin Starn (ur.), Indigenous Experience Today. Oxford: Berg, 2007, 397–404. QUIJANO, Aníbal: Coloniality of Power, Eurocentrism, and La- tin America. Nepantla: Views from South 1/3, 2000, 533–580. QUINTANA, Mauricio Carlos: Threads of My Life. The Story of Hilaria Supa Huamán. A Rural Quechua Woman. Crescent Valley: Theytus Books, 2008. RADIO PROGRAMAS DEL PERÚ (RPP), Martha Hildebran- dt: Radijska oddaja, 2010; http://www.rpp.com.pe/2010-09- -08-martha-hildebrandt-presidencia-de-hilaria-supa-es-casi-una- -burla-audio_293706.html, 27. 10. 2010. RAMOS, Alcida Rita: El indio hiperreal. The Hyperreal Indian. Serie Antropologia 135 (Brasilia: Universidad Nacional de Co- lombia), 1992, 1–18. RAYMOND, Christopher in Moises Arce: The Politicization of Indigenous Identities in Peru. Party Politics 19/4, 2011, 555– 576. RASMUSSEN, Kim Su: Foucault‘s Genealogy on Racism. The- ory, Culture and Society 28/5, 2011, 34–51. SAIGNES, Thierry: The Ethnic Groups in the Valleys of Lareca- ja: From Descent to Residence. V: John V . Murra, Nathan Wach- tel in Jacques Revel (ur.), Anthropologica Histroy of Andean Po- lities. Cambridge: Cambridge University Press, 1986, 311–341. SALOMON, Frank: The Cord Keepers: Khipus and Cultural Li- fe in a Peruvian Village. Durham: Duke University Press, 2004. SÁNCHEZ, Rodrigo: The Andean Economic System and Capi- talism. V: David Lehmann (ur.), Ecology and Exchange in the Andes. Cambridge: Cambridge University Press, 1982, 157–190. SEZNAM KOOPERATIV V PERUJU: Seznam, 2005–2006; http://www4.congreso.gob.pe/comisiones/2006/recomendaci- on_193/documentos/Listado-Cooperativas.pdf, 15. 6. 2023. SELEKMAN, Stephanie: Indigenous Political Participation: The Key to Rights Realisation in the Andes. Human Rights and Hu- man Welfare Journal 11/1, 2011, 137–149. SIEDER, Rachel: Introduction. V: Rachel Sieder (ur.), Multicul- turalism in Latin America: Indigenous Rights, Diversity and De- mocracy. New York: Palgrave Macmillan, 2002, 1–23. STARN, Orin: Missing the Revolution: Anthropologists and the War in Peru. Cultural Anthropology 6/1, 1991, 63–91. STARN, Orin: Antropologia Andina, »Andinismo« y Sendero Luminoso. Allpanchis 24/39, 1992, 15–71. STARN, Orin: Maoism in the Andes: The Communist Party of Peru Shining-Path and the Refusal of History. Journal of Latin American Studies 27/2, 1995, 399–421. STEPHEN, Lynn: Gender, Citizenship and the Politics of Identi- ty. Latin American Perspectives 28/6, 2001, 54–69. STERN, Steve: Nuevas aproximaciones al estudio de la concien- cia y las rebeliones campesinas: Las implicaciones de la experi- encia andina. V: Steve Stern (ur.), Resistencia, rebelión y conci- encia campesina en los andes. Siglos xviii al xx. Lima: Instituto de Estudios Peruanos (IEP), 1990, 25–41. TALLEDO, Vexler Idel: Informe sobre la educación peruana. Situación y perspectivas, 2004; http://www.perueduca.edu.pe/ ninas-y-adolescentes-zonas-rurales/archivos/informe_educ_pe- ruana.pdf, 13. 1. 2012. TERČELJ, Marija Mojca: Španska kolonialna politika za indijan- ce in sodobni indigenizem v Latinski Ameriki: Primerjalna študija. Annales, Series Hisoria et Sociologia 16/2, 2006, 483–496. TERČELJ, Marija Mojca: Medkulturnost v Latinski Ameriki: Politični interes, etična nuja ali akademska ‘moda’? V: Mateja Sedmak in Ernest Ženko (ur.), Razprave o medkulturnosti. Ko- Glasnik SED 64|2 2024 65 Dekolonizacija Martina Tonet per: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno sre- dišče, Univerzitetna založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2010, 275–293. THEIDON, Kimberly: Terror’s Talk: Fieldwork and War. Dia- lectical Anthropology 26, 2001, 19–35. TONET, Martina: Terenski zapiski. Antropološka raziskava, Pe- ru, julij–november 2008. TONET, Martina: Race and Power: The Challenges of Intercul- tural Bilingual Education (IBE) in the Peruvian Andes. Doktor- ska disertacija. Stirling: University of Stirling, 2015. TRELLES, Efraín: Los grupos étnicos andinos y su integración forzada as sistema colonial temprano. V: Galindo Alberto Flores (ur.), Comunidades campesinas: Cambios y permanencies. Li- ma: Centro de Estudios Sociales (CES), 1987, 29–60. TRUTH AND RECONCILIATION COMMISSION (TRC) OF PERU: General Conclusions, Final Report V ol. VIII, 2003, 315–345. TUCKER, Spencer C.: Guzmán Reynoso, Abimael. V: Spencer Tucker (ur.), Encyclopedia of Insurgency and Counterinsurgen- cy: A New Era of Modern Warfare. Santa Barbara: ABC-CLIO, LLC, 2013, 219–220. UNESCO 2001: Universal Declaration on Cultural Diversity. Records of the General Conference V olume 1, Resolutions, 31 st Session, Paris, 15 October to 3 November 2001. Published in 2002 by the United Nations Educational, Scientific and Cul- tural Organization, Paris, UNESCO; http://unesdoc.unesco.org/ images/0012/001246/124687e.pdf, 12. 2. 2024. UNESCO 2006. UNESCO Guidelines on Intercultural Edu- cation. UNESCO Section of Education for Peace and Hu- man Rights, Division for the Promotion of Quality Educa- tion, Education Sector, Paris; http://unesdoc.unesco.org/ images/0014/001478/147878e.pdf, 12. 2. 2024. V AN COTT, Donna Lee: A Reflection of Our Motley Reality: Bolivian Indian’s Slow Path to Political Representation. V: Don- na Lee Van Cott (ur.), From Movements to Parties in Latin Ame- rica: The Evolution to Latin America. Cambridge: Cambridge University Press, 2005, 49–98. V AN DEN BERGHE, Pierre L. in Jorge Flores Ochoa: Tourism and Nativistic Ideology in Cusco, Peru. Annals of Tourism Rese- arch 27/1, 2000, 7–26. WILLIS, Paul E.: Learning to Labour: How Working-Class Kids get Working Class Jobs. Farnborough: Saxon House, 1977. WOOD, Robert: Teach them Good Customs: Colonial Indian Education and Acculturation in the Andes. Culver City: La- byrinthos, 1986. WRIGHT, Claire in Salvador Martí i Puig: Conflicts Over Na- tural Resources and Activation of Indigenous Identity in Cusco, Peru. Latin American and Caribbean Ethnic Studies 7/3, 2012, 249–274. YASHAR, Deborah J.: Contesting Citizenship in Latin America: The Rise of Indigenous Movements and the Postliberal Challen- ge. Cambridge: Cambridge University Press, 2005. YRIGOYEN FAJARDO, Raquel: Peru: Pluralist Constitution, Monist Judiciary – A Post-Reform Assessment. V: Rachel Sieder (ur.), Multiculturalism in Latin America: Indigenous Rights, Di- versity and Democracy. New York: Palgrave Macmillan, 2002, 157–183. ZAKONSKI ODLOK 24656: Ley General de Comunidades Campesinas Nativas – Ley 24656. ZAKONSKI ODLOK 24657: Ley de Comunidades Campesinas Deslinde Titulación de Territorios Comunales – Ley 24657. ZORN, Elayne: Weaving a Future: Tourism, Cloth, and Culture on an Andean Island. Iowa: University of Iowa Press, 2004. Glasnik SED 64|2 2024 66 Dekolonizacija Martina Tonet Legacy of Coloniality: The Rejection of Intercultural Bilingual Education among Quechua Indigenous Communities in the Peruvian Andes The paper discusses the disruptive repercussions the coloniality of power has had on indigenous Quechua speaking communi- ties in the Peruvian Andes. The topic was analysed by taking into consideration the wide opposition indigenous communities have enacted against intercultural bilingual education. The latter has had the aim to promote and maintain indigenous cultures and languages. However, by comparison to other indigenous communities in Latin America, who have proudly claimed their ethnicity and used their indigenous cultural and linguistic heritage for political purposes, this has not been the case for the Quechua Andean communities in Peru. The paper explores the “Peruvian anomaly” by exposing the long-lasting racist lega- cy that has been handed down through Peruvian education and the use of Spanish language. The latter will show how racial prejudice in shaping the Peruvian social fabric has secured the disavowal and the inherent denial of indigenous ethnicity. The making of indigenous identity has been fundamentally rooted in racial discrimination against the indigenous Other. In this respect, the Peruvian indigenismo purist tradition will be called to account on this matter as it exemplifies how the power of racism in being perpetuated through Peruvian history has worked against the affirmation of indigeneity amongst the Quechua communities who prioritise and claim the peasant identity over their ethnicity. The brutal internal armed conflict between the Sendero Luminoso terrorist movement and the Peruvian government, which lasted for more than two decades, will elucidate even more how a violent and destructive racist legacy has pushed indigenous peoples of the Peruvian Andes to further reject the establishment of a democratic education inclusive of their cultural and linguistic ethnic identity. Ultimately, the purpose of this paper is to invite academics to broaden research on the coloniality of power and the repercussions it has on indigenous peoples in post-colonial societies in relation to the affirmation of their ethnic identity through education.