Izlmja vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej. Dopisi naj se izvolijo fran-kovati. Rokopisi se ne vračajo. Za inserate se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat. S prilogo ,,Domo]jul)u. Vsakemu svoje! — Slovenci! Ne tidajmo se! za celo leto 4 krone (2gld-) Denar naj se pošilja pod napisom : Upravuištvo ,,Mira4‘ v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se naprej. plačuje Leto XXIII. V Celovcu, 4. februarja 1904. Štev. 5. Krivica in sila se nadaljuje! Minuli teden so nemški listi zagnali krik, da se je Slovencem izkazalo nekaj pravice, in zoper to so hitro protestirali. Poročali so namreč : Dné 21. jan. se je vršila pri okrajnem sodišču v Velikovcu obrav-nava, pri kateri je tožil dr. Mraviag iz Maribora. Dr. Brejc je bil tožen. Pri tej obravnavi sta govorila obtoženi in tudi priča, župnik Mažir, ne da bi ju sodnik oviral, slovenski. Ker se je pred istim sodnikom, pred par meseci, pod grožnjo kontuma-cijske razsodbe vršila obravnava nemški, so skle-, 1 J:ega> da je od tedaj izšla naredba, ki rabo slovenščine pri sodiščih na Koroškem dopušča. Zavoljo tega so začeli kričati, in da nemške kričače potolažijo, začeli so naši ljubi sodniki, kot pokorni hlapčeki nemško-nacijonalnega terorizma, hitro zopet dàviti slovenščino! Teden pozneje so namreč isti listi z veseljem poročali, da ni nikakih prememb glede rabe slovenščine pri koroških sodiščih, in da je dr. Brejc v Velikovcu 21. jan. kot toženec smel slovensko govoriti le radi tega, ker zastopnik dr. Mravlagov — Mraviag namreč sam ni bil osebno navzočen — ni temu ugovarjal. Dné 28. jan. se je vršila v tej zadevi zopet obravnava in osebno navzoči dr. Mraviag je ugovarjal proti temu, da dr. Brejc slovensko govori, in zahteval, ako slovenski nadaljuje, da naj se smatra, kakor bi ničesar ne izjavil. Sodnik, adjunkt Thurn, se je takoj pridružil Mravlagu in prisilil dr. Brejca, da je moral govoriti nemški. Nemški listi pravijo, da dr. Brejcu kot zagovorniku adjunkt Thurn ' sploh ne bi bil pustil govoriti slovenski ! ! — K temu dostavimo samo, da je ravno minuli teden najvišji sodni dvor razveljavil neko razsodbo tržaškega deželnega sodišču, ker je slovenskemu obtožencu dala tržaška laška odvetniška zbornica laškega zagovornika. Na Koroškem so pa veljavne vse razsodbe, pri katerih se slovenskemu obtožencu uiti slovenski govoriti ne pusti!! Kako bi neki najvišji dvor odločal, ako bi koroški Slovenci na podlagi razsodbe v zgoraj omenjeni tržaški zadevi na-stopili pri najvišjem sodišču z ugovori proti postopanju Gleispachovih sodnikov na Koroškem ? — Kdo rma prav: najvišje sodišče ali pa adjunkt Thurn, oziroma vsi oni, ki v sodnijskem talarju ubijajo slovenščino!? Pravica na Koroškem nima samo. zavezanih očes, ampak je tudi gluha na obeh ušesih !* Mi gremo naprej . . .! Gotovo je vzbudil članek „Na mejo!“ ki s ga priobčili razni slovenski časopisi, zanimanje tud ndbftr-01^—' ^ ^r^cu se Je namreč zasnova ■ir -a i1 8145 nalogo, da obrača pozornos v prid koroškim Slovencem, in da trkajoč na slo vanska srca pomaga zbirati nàrodni sklad za ko roške vrsokošolce. Gotovo je to delo jako hvale vredno m tudi potrebno. Povsodi na Korošken nam vsiljujejo uradnike, ki niso zmožni slovenskegi jezika kdor je ^gospod", ta je Nemec. In naši judstvo se je tega vladnega zistema deloma ži tako privadilo — že mora tako biti, si misli, -da rado nagovori vsakega, ki je le malo boljši oblečen, v Kaženi nemščini, čeravno jo tako lomi da je jojmene tak pogovor poslušati. A dopade si pa ljudstvu, če tudi tak „gospod“ zna slovensko in prav vesel in ves srečen je naš kmet. če sliš iz _rgosposkih“ ust slovensko besedo. Pa kaj temi krivo, da taki gospodje ne znajo slovensko? Naše ljudstvo je ubogo in zelo težko mu ji dati otroke študirati, kajti gmotne razmere tega m pripusté. Zdaj smo vsaj že tako daleč prišli, di imamo po slovenskih župnijah slovenske duhovnike čeravno bi tu pa tam bilo še mnogo želeti. A le redkokdaj se zgodi, da gre koroški dijal na vseučilišče, kjer postane „gospodu, čeravno n« nosi kolarja. A tudi takih mož potrebujemo in sicei na vseh črtah, posebno pa pri naših sodiščih ir pri vladi. — Saj veste, kako brco so nam dali pr sodiščih, ko jim je naš vrli dr. Brejc malo stopi na kurja očesa; kar repenčili so se, da je bik groza. A to ne pojde tako naprej. Tisti časi so ž( minuli, ko je gospodoval v Avstriji edini Nemec, Slovani pa so mu tlako delali, ga držali za frak in mu sledili, kamor jih je on hotel peljati. To je bilo. Vsak nàrod dandanes zahteva svoje pravice. In kot zvesti državljani, ki smo bili svojemu cesarju vsikdar pokorni, ki smo pomagali reševati Evropo, da je ni preplovil grozoviti Turčin, ki smo na mejah avstrijskih izpostavljali svoja hrabra prša Turku in smo stražili Evropo, da se ni zasvetil namesto križa po naših stolpih polmesec, mi, ki smo branili katoliško vero vsikdar zvesto, tudi mi hočemo sedaj imeti plačilo. A kaj plačilo — mi ga ne zahtevamo. Plačilo je za nas naš viteški ponos, da smo branili evropsko kulturo. Mi zahtevamo le pravice! Pa še te nam ne daste. Dobro! Pomagali si bomo sami. Za odgovor bomo pošiljali največ ko bo mogoče slovenske inteligence med svet in bomo vas na tak način prisilili, da nam boste dali pravice. Zatorej prisrčno pozdravljamo imenitno misel, ki se je redila v srcu domoljubnih mož, prisrčno jo pozdravljamo in ji želimo mnogo uspeha. A oblju-bujemo pa tudi, da bomo v tužnem Korotanu delali na to, da se bo stvar tudi obnesla. Vi pa, koreniti slovenski kmetje, naša dika in naš ponos, pošiljajte svoje sinove prav pridno v srednje šole, da dobimo iz vaše srede zdrave, čile in delavne inteligence, ki bo tudi delala za vas. Naj nas sovražijo, naj nas zaničujejo, kakor železo v ognju, tako bomo tudi mi postali v tem boju jekleni in značajni možje; nočemo dr'je klečeplaziti in prosjačiti, ampak zahtevati. Mi gremo naprej... K. O naši šoli. Sv. Jakob v JRožu. II. Razdelitev št.-Jakobske šole je krivica tako velika in tako očitna, da si hujše krivice ni mogoče misliti. Krivična je ta razdelitev šole v svojem pričetku, krivična v svojih motivih ali uzrokih, naj ministerstvo sto- in stokrat zatrjuje, da je utemeljena v „dokazanih potrebah11 (kdo neki jih je dokazal in kako?) in krivična je v vseh svojih zleh posledicah! Pričetek gonje proti naši šoli in pa nizkotni uzroki te gonje so znani. Jeza zavoljo tega, ker si je št.-Jakobska posojilnica kupila lastni dom ter se izselila iz „Mačkove gostilne", jeza zavoljo tega, ker je št.-Jakobska mlekarna za svoje ude kavo, riž in olje naročevala direktno iz Trsta in sta zavoljo tega Maček in Hribernica v svojih štacunah manj prodala; zavoljo tega, ker ima posojilnica v svojem »Nàrodnem domu0 gostilno in se drugod radi tega kak literček manj prodà; slednjič in zopet jeza zavoljo tega, ker so tisti, ki bi tudi radi nekaj bili in ki so se zakleli, „da mora oni le pantelč tam gori biti razrezan" (s tem so menili, da morajo vreči župana, ki menda preveč posluša mene; radi bi videli, da bi si z županom bila navskriž), pri zadnjih občinskih volitvah tako popolnoma pogoreli, da še svoje sence niso spravili tudi le blizu do občinske časti. Tedaj same jeze in jezice so se vzdignili proti našej šoli : p a-m e t šoli ni ugovarjala, pamet je ni napadala in podirala, ampak sama strast, sama jeza in želja po maščevanju. Ker nismo mogli podreti občine, bomo razdrli pa šolo! Ministerstvo sicer pravi, da je „potreba razdelitve dokazana11. Prosim, s Čim pa je dokazana in kdo je to dokazal? Postavno veljavni dokazi govore nasprotno! Kdo pa so tisti, ki so prosili za razdelitev šole ? Ali je to občina? Ali je to šolski svet? Ali je to večina sta-rišev? Ne eno, ne drugo, ne tretje. Par ljudi ali prav za prav : en sam človek, učitelj Karol Hribernik, je to začel in nekaj drugih se mu je iz zgoraj navedenih uzrokov pridružilo, ostali pa so se vsedli na lim, ne da bi bili vedeli, zakaj se prav za prav gre. Občina in šolski svet in velika večina starišev pa je za zdajno šolo, v katerej naj se nekaj več nemščine poučuje; proti razdelitvi šole so do malega vsi, ki imajo vsaj še trohico lastnega prepričanja in zdrave pameti. Priča temu je glasovanje posameznih starišev dné 21. januarja 1901. Na ta dan je okrajnršhl-ski svet v Beljaku pozval vse stariše s sledečim „Naznanilom11 : ^ „Vsled prošenj nekaterih občauov šolske občine Št. Jakob v Rožu na c. kr. deželni šolski svet za razdelitev zdaj slovenske šole v utra-kvistično in slovensko šolo pozivam davkoplačujoče stariše, oziroma matere šolskih otrok ali istih varuhe, naj dné 22. majnika 1901 od 11. do 1. ure tem gotoveje pridejo v šolo v Št. Jakobu v Rožu ter osebno povejo svojo misel, ker se bodejo oni, ki se v tem ne zglasijo, smatrali zadovoljnim z zdajno jezikovno uredbo šole.11 Od 299 opravičenih starišev jih je 95 odločno glasovalo za zdajno slovensko šolo, 113 pa jih ni prišlo, ker so itak vedeli, da se prištejejo onim, ki so z zdajno šolo zadovoljni. Samo 91 jih je bilo za utrakvistično šolo. Tedaj 208 za zdajno, slovensko šolo, in le 91 za utrakvistično šolo; dobri dve tretjini posamnih starišev, občinski odbor in šolski svet enoglasno za slovensko šolo—in le pičla tretjina starišev za utrakvistično šolo! — zmagala pa je manjšina. Naj pa še kdo trdi, da je potreba razdelitve šole dokazana! (Dalje sledi.) Dopisi. Celovec. (Veselica.) Opozarjamo tem potom na veselico, ki se vrši v Masselgarten-ovih dvoranah v torek dne 9. svečana t. 1. Odbor potrudil seje, kolikor je bilo v njegovih močeh, da bo tudi vspeh veselice lep. Nastopili bodo pevci, ki bodo prepevali pesmi, ki so najmilejše in najlepše, kar jih ima slovenski nàrod, in ki se tukaj še niso mnogokrat pele. Vmes bo veselo in navduševalno tamburanje, in poiskala se je igra, pri kateri bi moral biti že človek brez živcev, da bi se ne moral smejati. Priskrbljeno je tedaj za zabavo v obilni meri, gre tedaj opomin na vas, drage rojake in rojakinje, da se v kolikor mogoče mnogobrojnem številu odzovete povabilu ; saj prišli ne boste zastonj, spomin na to ostal vam bo vedno lep. Pokažite, da ljubite svoj nàrod in da njemu na ljubo hočete nekaj žrtvovati; zagotovljamo vas, da se bo vsak zadovoljen vračal domu. Ob enem pa prosimo še vse one rodoljube, ki so sprejeli po več vabil, naj jih razdelijo med ljudstvo in ga navdušujejo, da se prav mnogoštevilno zberemo k pošteni, lepi slovenski veselici. Beljak. (Obsojeni.) Kakor smo svoj čas obširno poročali, je prišla tovarna za celulozo pri sv. Magdaleni pod Beljakom meseca decembra 1902 radi slabega gospodarstva v konkurz. Mnogo ljudij, zlasti kmetov, je trpelo zelo občutno škodo. Ravnatelji podjetja so radi tega prišli na obtožno klop in je bila obravnava v Celovcu dné 28. in 29. januarja. Ravnatelj Aberg je bil obsojen na en mesec težke ječe, baron Aichelburg na 14 dni, Padani pa na deset dni zapora. Stavbenik Franc je bil oproščen. Državni zastopnik je vložil obtožbo ničnosti radi oproščenja, vsi branitelji pa radi obsodbe. Brdo ob Žili. (Smrt pride k smrti.) Med štirimi osebami, ki so letos tukaj že umrle, so tri že precej priletne ženske in eden mož, po imenu Janez Grafenauer. Bil je nekaj časa tukaj mežnar in do zadnjega časa tudi cerkveni pevec. Rajni bil je rad šaljiv in to še kratko pred smrtjo. 7 dnij prej se je pustil peljati iz Bude v Veliko vas, da bi tam zadnjič opravil svojo službo kot mrtvaški oglednik. Ko je prišel k umrli ženi, s katero je zadnje poletje v farovžu večkrat pri delu pomagal, rekel je v šali: „Smrt pride k smrti11. Umrl je 52 let star dné 17. januarja zvečer, kateri dan zjutraj je še pri polni zavesti sprejel sv. obhajilo. Velika množica ljudij se je udeležila njegovega pogreba in sicer posebno vsled tega, ker je imel veliko sorodnikov ter je bil ud tukajšnje požarne brambe in šmohorskega veteranskega društva. Zapustil je deset nedoraslih otrok. N. v m. p. ! Brdo ob Žili. („Sudmarkiii“ plesni venček ter „Sudmark“ in „hudič“.) Dné 10. januarja napravilo je pred kratkem ustanovljeno društvo „Sudmark“ na Brdi plesno zabavo. „Fr. Stimmen“ in drugi liberalni časopisi poročajo o tem posebno, kako so hrabri Brjani iz cele okolice došle goste prisrčno sprejeli in kako so z uporabo nemških barv pri olepšavi plesne dvorane pokazali, da tudi oni spoštujejo nemške barve. Nato nemškutarski dopisnik tudi še pristavlja, da je čisti dobiček te veselice precej velik in da so se tudi slovenski „vročekrvneži“ pod predsedstvom g. Grafenauerja in župnika Sturma zbrali v zraven stoječi gostilni k „črni seji“. Z ozirom na to liberalno poročilo tudi jaz lahko nekaj omenim. Res je sicer, da so tukajšnje občinske volitve za nas Slovence slabo izpadle, in vzrokov za to je seveda več. Morebiti dobim še boljšo priliko, da tudi o tem še malo več spregovorim, za danes pa hočem samo izreči upanje, kakor je to storil tudi dopisnik iz Dholice, da ta poraz pri volitvah nam ne bode ravno veliko škodoval. Kar se tiče prej omenjenega venčka, ne morem ravno natanko reči, kako je izpadel, ker je bila veselica omejena na povabljene goste. Nekaj ljudij iz Šmohora je pa res prišlo in tudi več učiteljev iz bližnje in daljše okolice. Kar se tiče nemških barv, tako sem že enkrat sporočil, da je tudi tukaj nekaj takih Slovencev, bi takorekoč za groš prodajo narodnost in morebiti vero, ako je še kaj imajo. Ako jim je pa ravno veliko mar za nemške barve, to je zopet drugo vprašanje. Saj je znano, kje so se venci napravljali in kdo da jih je napravljal. Celo iz Šmohora je prihajal eden več dni za to sem na Brdo, prišla je pa sem tudi neka gospodična z eduim glažnatim očesom, pravijo da iz Št. Vida. Iz katerega namena je prišla in kaj je tu delala, je težko reči, ali gotovo je, da je bila večkrat pri pouku v šoli, bodisi, da se ga je udeležila za kratek čas, ali pa da je pouk nekako nadzorovala. Vendar pa vsi ti, ki so se nemške veselice udeležili na tukajšnjih slovenskih tleh, niso „Heissporne“ in „Hitzkopfe“, kakor to nemškutarski dopisnik o Slovencih pravi, saj oni dobro vedo, zakaj tako delajo! Kar se tiče slovenske „črne seje“, tista gotovo ni bila tako „črna“, kakor bi si kdo iz liberalnega članka mogel misliti. Pobožnih reči se tam ni ravno veliko govorilo, pač pa so kazali krasno podobo, namreč čisto suhega „hudiča“ iz Siidmarkinega koledarja, pod katero podobo tud v stihih stoji, da je vsakdo neumen, ki v hudiča veruje. In to so res tudi vsi tisti, kateri pomagajo k razširjanju takih bukev in zraven pravijo, da vkljub temu lahko živijo kot dobri kristjani! Omenjena podoba se je ljudem tako dopadla, da so jo večinoma vsi iz” koledarjev porezali in jo dobro shranili ; kajti pravijo, takega hudobca do zdaj še nismo videli. Razun te in druge zabave je tudi Grafenauerjev pevski zbor večkrat prav krasno zapel. Bilo je tukaj tako prijetno, da se je celo melni-škemu učitelju še z nekim drugom pri „črni seji“ bolj dopadlo, kakor pa pri nemškem plesnem venčku. Samo za kake pol ure je šel naprej, potem pa je zopet prišel, in ker v prvi sobi ni bilo prostora, je pa v drugi sobi zvesto poslušal slovenske pesmi. In prav je imel, saj je rojen Slovenec! Vrba. Tukajšnji trgovec Jan. Strauig je prišel v konkurz. Skladišče njegovega blaga se bode razprodajalo v četrtek dné 4. februarja in prihodnje dni. Gozdanje. (Doktor Vseznal.) Igra, katero smo v nedeljo dné 17. t. m. v drugič poskusili, je bila mnogobrojni množici, ki je pazno poslušala, izvanreden užitek. Nestrpno so čakali, kdaj se dvigne zastor, in ko seje dvignil — za prvi trenutek vse tiho, osupneno, navrh pa glasni smeh. Štipko Tiček, katerega je predstavljal Čepkov sin Hanzi, jih je skoraj prestrašil. Bil je mož bledega obraza, na vsakem licu gosto brado. Skoz celo igro je imel največ občudovalcev. Doktor Vseznal (Žamprov sin Jolti), mož lepe, bolj rudečkaste brade, bolj majhne postave, na glavi visoki rdeči fes, se je obnašal kot učenjak prve vrste, samozavestno, vsaka beseda zlato zrno. Cavsnikov sin Folti kot Sever, posestnik Naci kot Jug, oni debel v kožuhu, s kosmato kapo, rusko brado, in ta suh, pravi Lahon, sta povzročila veliko smeha. Baron Skala (krojač Spelai Štefan) je bil najimenitnejša prikazen : Visok svetel cilinder, zlate naočnike, angleški obraz, dolgo črno suknjo, rokavice, sploh nobel nad vsakega ministra ; otroci-gledalci so se začeli bati in tresti, misleč si, to je gosp. „rešpehtar“. Služabnika pl. Save je predstavljal Šobijev sin Joki jako spretno ter v primerni opravi (livréju). Tendencijozno ulogo Napotnika smo spremenili: Honza Kopito je prijavkal na oder, zobi ga bole že 10 let, kojega je dobro in smešno predstavljal Koratov sin Mihi. Čepkov drugi sin Mihi je pa igral svojo ulogo čevljarskega vajenca, da bi bil zadovoljen z njim tudi velikomestni oder. Brzo-bogat (Ravnjakov sin) je nastopil fino. Njegov brat Počivalnik z rdečim nosom, je provzročil strašanski smeh. Policaja je vrlo pokazal z dolgo sabljo Hanzi Šofman Majrov. Igre tu ne morejo pozabiti. Govorili so vsi lepo slovenščino, in vsaki jo je razumel. Veliko so pripomogle k nepričakovano dobremu vspehu šminka in umetne brade. Sreča pa nam je bila mila, da smo za glavne uloge dobili take izborne moči. V kratkem času so se naučili ne baš lahke uloge. Bog živi Jezerčane-mladeniče, in one, kar je poštenih na Gozdanjih! Kako nam je slavno županstvo pomagalo pri igri, bomo poročali prihodnjič. Gozdanje. (Javna zahvala.) Že precej dni sem smo se trudili, kako bi najbolj primerno in izdatno razglasili, da se bo dné 31. januarja uprizarjala veseloigra „Doktor Vseznal", toda glej, nepričakovano nam skočijo na pomoč ,K. Wochenblatt", „Fr. Stimmen", „Bauern-Zeitung“ in „Gr. Tagblatt". Brez vsakega poziva, plačila ali prošnje so ti slavni listi razglasili po celi koroški deželi in še izven nje, da bo slov. izobraževalno društvo gozdanjsko pri Marku v Dvoru igralo omenjeno igro. Vrbljane so prijazni listi še posebej povabili k igri, kličoč jim : Vrbljani! Zapomnite si jo! Vsled take prijaznosti in ljubeznivosti omenjenih listov smo bili do solz ginjeni ter si ne moremo kaj, kakor pa iz sto in sto grl in iz dna srca zaklicati: Srčna hvala za vaš trud ! Priporočamo se za drugikrat ! Odbor. — Pripomba: Da velikodušno prizadevanje lista „K. Wochenblatt" in drugih ni bilo brezuspešno, seje pokazalo v resnici pri igri sami : slavnost se je vrlo obnesla! Hvala! Loče pod Jepa. (Izjava.) „Mir“ je imenoval med šolami, ki so dobile podpore od nemškega „šulferajna“, tudi našo. Krajni šolski svet s tem izjavlja, da zadnja tri leta semkaj ni došla nobena podpora imenovanega društva, in se ne vé, kdo je v loškem vinogradniku Judeževe groše požrl! Št. Jakob v Rožu. (Občinske volitve.) Konec meseca januarja je pritisnil mraz. Dne 28. smo imeli 14° R. Vsled tega je vse zmrznilo in bilo je precej gladko. Ker so se pa radikalno-liberalni-uapredno-siovensko-nemški naši „Naceljni“ držali po zimi za travo, so izpodrknili in tako neusmiljeno padli, da se nam kar smilijo. Eden se nam je celo uljudno zahvalil v imenu cele svoje stranke, da smo jih pokopali. In to dobroto smo jim tudi iz srca radi storili, ker nas je bilo dosti. Živijo in slava vsem zavednim volilcem, t. j. domačinom, Št. Jakobčanom in Podgorjancem ter sosedom, vrlim Svečanom, ker so prišli v polnem številu vkljub strastno-predrzni agitaciji nasprotnikov ! Rodoljubi koroški, posnemajte jih, kjer vas še volitve čakajo, ali kadar bodo zopet pred durmi ! — „Smolnati Francelj", p. d. „dr. Zguba", je napel vse svoje moči ter trdil, da nam bo tako posvetil, da bomo vsi oslepeli. Pa glej! „Kjer Francelj krog hodi, po smoli diši." Priberačil in „sešuštral“ je za vse tri razrede celih 67 glasov, dočim jih imajo naši 274! V I. razredu je 18, v II. 51, v III. 205 naših, tam pa odnosno 8, 11 in 48. Iz tega se vidi, kje je večina in gospod minister na Dunaju bo gledal, ko bo primerjal resnico z neresnico. Nazadnje pošlje celo tiste čevlje nazaj, katere sta mu pomerjala naša Šuštarja „Francelj“ in „Petrej'i. Št. Jakob v Rožu. (Naše izobraževalno društvo) je v nedeljo dné 17. januarja bilo zopet zbrano prav mnogoštevilno. Takrat je govoril Brežanov Nandej. Poudarjal je, da se moramo Slovenci bolj družiti iu se bolj zanimati za slovenske časnike: potem bodemo postali bolj zavedni. Branje dobrih knjig in časnikov je poučljivo ter navdušenje za nàrod. Gospa sveta. Županom naše občine izvoljen je kmet Aichwalder, p. d. Adam iz Varpnevasi, odločen katolišk mož. — Zmrzlega so našli dné 25. jan. zjutraj Hojzejevega hlapca, doma iz Ti-menice. Vzrok: žganje! Št. Tomaž. (Stara ali nova šola. — Drugo.) Novi krajni šolski svet ima sedaj veliko skrbij. Otrok je preveč! Že skoz nekoliko let je preveč šolarjev (sedaj 89). Okrajni šolski svet tedaj zahteva na podlagi postave prostor za drug razred. In tu je trojno mogoče: ali k stari šoli še potrebno prizidati, ali novo šolo zidati, ali vse pri starem pustiti. Večina davkoplačevalcev je za prvo, manjšina in krajni šolski svet (letos izvoljen) za drugo. Vsaka stranka ima tehtne uzroke in izgovore za svoje misli in želje. — Faranov je v naši fari vedno manj ! G. župnik jih je sedaj naštel samo 665, v prejšnjih letih jih je bilo okoli 800, naenkrat se je zgubilo toliko „duš“. Ni čuda, ko vse gre le v Celovec. Tam je boljša plača in tudi bolj „luštno“, na deželi je bolj žalostno, ker ni dosti delavcev in poslov. Št. Tomaž. (Razno.) Lov je zopet dobil v najem g. Supan v Celovcu. Razun tega, kar je plačal v prejšnjih letih, je sedaj še daroval 200 K za uboge in 100 K za šolo. Obljubil je tudi, da bo kmalu zopet nekaj — več daroval. —• Dné 20. januarja se je zgodila nesreča pri „Bauru“. Konj, ki je bil drugače zdrav, je naenkrat padel in bil koj mrtev. — Pri Odmuku v Trdnjivasi so našli na pol mrtvo 75 let staro Ano Žikš, katero so tudi „Rožico“ imenovali, ker je rada naprav- ljala rože za cerkev. Mrtvoud jo je zadel, bila je kmalu mrtva in 21. t. m. v Šmarjeti pokopana. Timenica. (God sv. Boštjana) smo zopet obhajali, kakor je bila prejšnja leta navada. Ljudi je prišlo toliko, da smo se zavzeli, tudi otroci-šo-larji z učiteljema. To je spomina vredno, ker je sopraznikov todi le malo. Prej hodili so celo sosedje v Timenico Boštjana slavit na god. Povod bil je letos še novo, krasno popravljeni oltar. Za volilo župnika Pogačnika (300 gld.) sta se namreč popravila stranska oltarja Marijin in Jožefov. Ker je krčmar pri cerkvi, Pečnik, dal sto kron, smo mogli še glavni oltar dati osnažiti, pa tabernakelj pre-narediti in ves pozlatiti. Ko so zdaj farani videli vse drugo tako čudovito lepo, zasmili se jim oltar sv. Boštjana in sv. Janeza Nepomuka, njemu nasproti in dajo denar, kmetje sami, da se popravita tudi ta dva. Delo izvršila je v veliko zadovoljnost našo in veselje vsakega, ki našo cerkev pogleda, Cezarjeva družina iz Mozirja. Štirje delali so (Ivan, Ivanka, Matija Cezar in učenec) šest tednov, dostikrat blizo ali celo do polnoči. Čuditi se je bilo množini okraskov. Samo zlata je šlo za več kot sto goldinarjev. Oltarji naši so mojstersko, fino, bogato delo, kipi umetni, najlepši pa je Boštjan (kip), naravnost ljubezniva podoba. Na kipu in sliki smo našli letnici 1772/3, v teh letih najbrž sta bila napravljena dva stranska oltarja. Povem naj še, da imamo v glavnem oltarji štiri, na onem sv. Boštjana pa dve skrinjici z ostanki svetnikov. Ona z ostanki sv. Boštjana ima potrjilno pismo z letnico 1746 ; tudi slovensko popisan list je bil notri. Timenica. (Pogrebov) se ljudje tu radi udeležujejo. Dné 18. januarja smo v Šmartnu pokopali 74 let starega Antona Jaric, naročnika in do zadnjega še bralca „Mira“. Udeležba moštva in ženstva bila je ogromna. Da so ženske imele prostora v cerkvi, imajo zahvaliti le moštvu, ki todi rade volje prepušča prvo mesto „v nebeškem kraljestvu" ženstvu. Hvale vredno je, da so moški pri sprevodu od hiše vsi šli odkriti za križem. Red so nekoliko motili le pevci. Župnik, ki noče, da bi se slovenščina spodrivala pri cerkvi, je opomnil najete pevce, da imajo pri hiši pravico peti nemško, na pokopališču pa kakor v cerkvi zapoveduje on. A pevci se niso zmenili za prepoved in peli so tudi na pokopališču nemško. Res, da ni greh nemško peti, a slovensko peti tudi ni greh; če Nemci ne vpeljujejo slovenskega petja, zakaj naj bi mi nemško in zakaj bi se ne pelo Slovencu slovensko ? — Drugi pogreb je bil 20. januarja popoldne petletne deklice. Udeležba je bila zopet velika. Žanimivo je, da je okrožni zdravnik (gospa-sveški) ukazal prenesti mrliča v mrtvašnico zaradi davice, drugi zdravnik (svinški) pa je dal spričevalo, da ni bila davica, ampak vnetje ledvic. Podjunska dolina. (Opazovanja.) Kako sijajne zmage pri občinskih volitvah se imajo vo-lilci v več občinah veseliti, je cenjenim čitateljem „Mira“ znano. Po tem bi smelo marsikdo mislil, da se po teh občinah nahajajo brezizjemno le narodnjaki prve vrste, ki delajo čast svoji materi Sloveniji vselej in povsod. Toda temu žalibog ni tako ! Ako pride v naše kraje tujec, in se zanaša le na napise na hišah, bo kmalu sprevidel, da ti kraji ne morejo biti zavedni. Ta ali oni bo mogoče *debelo gledal in si mislil: „Kakoto?“ Toda, prosim, prijatelj, kjer nosijo hiše napise, kakor „Bak-kerei", „Gasthaus", „Yolksschule“ itd., takega kraja gotovo ne boš smatral za nàrodno trdnjavo ! Tam, kjer prodajajo samo z nemškim besedilom, tam pač ne bivajo prav zavedni Slovenci: trgovina, v kateri kupujejo brezizjemno sami Slovenci, v kateri pa ne dobiš našega nàrodnega blaga, ta pač ni priporočila vredna; kraj, kjer te gotove osebe tako rade nagovarjajo s tisto blaženo nemščino (in če je včasih še tako spakedrana) in kjer se ti ponuja sem in tja celo zloglasni „Stajerc“, se ti iz tega uzroka pač gotovo ne bo omilil; kraj, kjer vidiš mladeniče nositi frankfurtarske (t. j. črno-rdeče-žolte) ovratnike, ti bo pač nemogoče napravil dober utis. Upam, da so me »zadeti" razumeli in bodo svoje nedostatke popravili; prej ali slej se zopet vidimo in do tedaj na veselejše svidenje! Popotnik. Kotlje. (Malo zgodovine.) Ni še tako dolgo od tega, ko sta tvorili sedanji občini Kotlje in Tolsti vrh še eno občino. Ni še tako dolgo, ko so zahtevali tisti možakarji, katere je vodil tedanji učitelj, sedanji poštar v Vetrinju, Fr. Samoniggg, ločitev občine. (Pripomniti je še treba, da je ta gospod pristno „germanskega“ pokolenja — baje naravnost od Armina.) In ni še dolgo od tega, ko sta se ločili občini. In ni še dolgo od tega, ko so grmeli po celih Kotljah topiči (pravi pravcati „furor teutonicus" je zavladal), ko so dosegli nemčurji, kar so hoteli, namreč ločitev občine. — In še ni dolgo od tega, odkar so zasedli mesta občinskih odbornikov sami nemčurji — in ni še dolgo od tega, ko so rekli zavedni slovenski Koteljci: »Te bomo morali le pomesti iz občine." — In ni še dolgo od tega, ko so frčali nemčurji iz občinskega odbora. In ni še dolgo od tega, ko je priletel g. Samonigg iz Vetrinja in skušal rešiti, kar bi še bilo rešiti — imel je nekaj zvestih služabnikov ; in ni še dolgo od tega, ko so zopet bili izvoljeni v Kotljah v 2. in 3. razredu zavedni Slovenci. — Podedovali so baje tisto »narodnjaštvo1', kakor pravijo liberalci, od Tolstega vrha, ko so bili še z njim združeni. Vsaj nekaj jih je bilo takih, ki so pode-dovali — a mrcina, kakor kuga se je razširilo tisto „mračnjaštvo" tudi med druge, ki so nekdaj trobili z g. Samoniggom v eden rog. Pa jezili so se baje nemčurji, da je bilo vse letanje brezuspešno. Živeli zavedni Koteljci! Kmetom v občinah, ki so se »iz tehtnih vzrokov" ločile druga od druge, bi svetovali, naj bi tudi.tako napravili kakor vrli Koteljci! Smarjeta pri Telenbergu. (Sv. Anton pušča vni k.) Že dolga leta smo imeli farani željo, v domači cerkvi imeti podobo sv. Antona puščav-nika, patrona v živinskih boleznih. Posebno v mi-muem letu in še sedaj, ko nas je Bog s tako hudo si bo, svinjsko kugo, obiskoval, in smo trpeli silno stfode, se nam je nekako otožno zdelo, da nismo imeli podobe sv. Antona, pred katero bi se mogli z nekako večjim zaupanjem mogočnemu priproš-njiku v odpomoč in odvrnitev nesreče zatekati. Vsa fara pa se je razveselila, ko se nam je oznanilo, o<>;o.^tvo! Vse stroje za poljedelstvo in vinorejo. Brizgalnice za sadno drevje z mešalom za mešanico iz bakra in vapna tako, da se najedenkrat na dve cevi brizga, brizgalnice (streljke) za sadno drevje z natanko namereno petrolovo mešanico, svetilnice na acetilen, da se nlové leteči hrošči, hidravlične stiskalnice za vino, stiskalnice za vino in ovočje z diferencialnim pritiskom, sti*oje 's-ii tirotoljeiije stiskanioe, čisto nove mline za grozdje, nove priprave proti peronospori in za žveplenje, sesalke za vino, cevi za vino, kakor tudi vse druge stroje za poljedelstvo, kot zbiralnike (trierje), mlatilnice, vitale (gepel) i. t. c razpošilja kot specialitete po najnižjih tovarniških cenah IG. HELLER, DUNAJ, 11., Praterstrasse 49. Cenilniki zastonj in franko. Dopisuje se v vseh jezikih. Prodaja Glavna zaloga Vsaka res praktična gospodinja, j ki dobroto steklenine (emajlnih posod) sodi ne le po čisti zunanjosti barve, marveč po GrVlŠtSfllj : edino le P° meTOdaini izvirnih Rudolf Brundula, trajnosti, trpežnosti v uporabi in nizki ceni, tovarniških cenah trgovina z mešanim blagom. kuIJUJe danes izkliučno le I*os(eklc..e..o (emajlirano) ^ pr~,v„j secesijsko emajl-posodozaImnaiije! M š^-ber> Rajmund Zimmerl. komanditne tvrdke P. Westen, Požun-Ligetfalu. | trgovina z mešanim blagom. niškega cenika. Glavna zaloga za Prodaja Žel. Kaplo: Po " Adolf Pribel, izvirnih trgovina z mešanim blagom, i tovarniških CCnah vsled predležečega tovar- niškega cenika. Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu Kolodvorska cesta št. 27. Akcijski kapital K 1,000.000. Kupuje in prodaja vse vrste rent, zastavnih pisem, prijoritet, komunalnih obligacij, srečk, delnic, valut, novcev in deviz. Promese izdaja k vsakemu žrebanju. Zamenjava in eskomptuje izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone. Daje predujme za vrednostne papirje. — Zavaruje srečke proti kurzni izgubi. Vinkuluje in devinkuluje vojaške ženitninske kavcije. Eskompt in inkaso menic. — Borzna naročila. Centrala v Ljubljani. — Podružnica v Spljetu. Denarne vloge sprejema v tekočem računu ali na vložne knjižice proti ugodnim obrestim. Vloženi denar obrestuje od dné vloge do dné vzdiga. Promet s čeki in nakaznicami. Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Josip Stergar. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.