—   71   —
Novičar iz austrianskih krajev.
v
Iz Stajarskega 24. febr. V 5. listu 4. tečaja so ^Novice" ^Veselega dne na Vranskem" opomnile, ko se je 14. decembra 1845 lepo delo, po veliki skerbi častitega gospoda fajmostra Andreja Zdolšeka v farno cerkev spravljeno blagoslovljalo. Danes imajo britko
nalogo,   naznaniti  bravcem   svojim   prežalostni   dan — pokop tega verlega moža.
V začetku oktobra ga je bolezin poderla. Zmolilo se je gotovo malo kedaj za kterega bolnika toliko, ko za g. Z dol seka; hvaležni farmani bo Boga tako rekoč silo delali, jim preljubljenega pastirja ohraniti. Se je zboljšalo, pa shujšalo, in — pretečeno saboto zjutraj, 18. dan tega mesca, je milo zvonenje farma-nom oznanilo, jokečim velelo, da naj duši rajnega večni mir prosijo. Ponoči po desetih so sklenili, 58 let, 5 mescov stari.
Pogreb je bil v ponedeljik, 20. t. m. Ljudstva se je spet navrelo, kakor ^veseli dan" osem let popred. Samih mašnikov nas je bilo 29 okoli toliko ljubljenega brata, scer pa tudi več vikših vradnikov in druge gospode rajnemu skazalo poslednje spoštovanje. Pridigo so, kakor „veseli dan" prečastiti gospod opat Vodušek še k pogrebnemu opravilu prevzeli in rajnemu poslednjo besedo braterno rekii,  pa zbrano kardelo priserčno tolažili.
Veličasten je bil ta pogreb, kakor malo kedaj kteri. Kajni je zaslužil ljubezin vsakega, in ee mu je tudi skazala; v sercu vsakega svojih farmanov, ki so ga v njegovih lepih in dobrih namenih za povikšanje časti hiše Božje toliko radi in tako obilno podpirali, si je pa spominek postavil, ki ga nobena nagoda poderla ne bo, gotovo še bodo vnuki vnukov od fajmoštra in škofijskega svetovavca Andreja Zdolšeka vedili pripovedovati, Da počiva v miru!                                                     S.
1% Koprivnika na Dolenskem. M. Od vsih Svetih lanskega leta do božiča ni bilo tod druzega viditi ko gosta in merzla megla, ki je ravnala po vejah dreves, ne ivja, tudi ne požlepce, ampak nekak garjev led, ki je vsaki d&n težji prihajal. Imenovana zmerzlioa je bila ostra ko žaga, da je človeku, ko je skozi ho-sto šel, če se varoval ni, obraz razpraskala, in vedno težji na drevesnih vejah pribajavši je verhe in močnejši veje pokvečila in do činesa sadnemu drevju in po goj-zdih napravila tak polomaj, da bi mislil, da ga je toča pobila. Drevje povsod štule kviško moli. Deset let bo preteklo, preden se bodo gojzdi in sadno drevje obrasli. — Kar pridelke lanske jeseni zadene, so bili zu-nej kisline — repe in zelja — tukej tako revni, da na spomlad bode joj. V treh vaseh tukajsne fare dobro vem, da iz med vsih hiš je grozno malo, ki imajo še potrebni živež, drugi pa nič druzega, ko malo kisline, ktero brez soli in začimbe vsaki dan kuhajo in ko revni prešički jedo, da si lakot tolažijo. Neka mati mi je pred malo dnevi jokaje pripovedovala, da nje otroci iz pečne klopi za glada na tla padajo. Kaj bo, kaj bo, če se kaka veči moč, posebno letos spomladi, revnih ne usmili!
    —   72   —