LJUBLJANSKI ZVON
ME5ECNIK Zfl KNJIŽ^UN05T IN PR05UET0.
LETNIK XLI.                                1921.                              ŠTEVILKA 3.
TONE GASPARI:
IZ CIKLA: „OBISKI".
(Koroški motivi.)
1. Tožba.
«Kaj ti je, Mojca?                            ««Tam je gora Peca,
Lica — dva nageljčka veneča,           tam je reka Drava,
oči — dva splašena golobčka —        v naši zemlji so hudobci
kaj ti je, Mojca?»                            pa ni kralja Matjaža!»»
2. Počaj, Mojca.
Počaj, Mojca, da se vzdigne meglica, ki srka iz jezera žalost in hlad, počaj, Mojca, da skopni še stezica, ki spušča iz zime se v zgodnjo pomlad.
Na Peci, v Rutah in na Jezerskem iskra se naših spet src razgori, na Hurah, ob Dravi in na Obirju pesem o izaru spet zadoni...
Prva utrgala nagelj boš v gredi, pecelj potisnila v beli prtič, svežih boš lic in pojočih oči spet nesla ga k sv. Jurju na grič.
130
TONE GASPARI: IZ CIKLA: «OBISKI».
3. Pastirčkova molitev.
O sveta Rozalija, pastirčkov mati, ti si pomagala ovčice pasti, ti si pomagala pesmice peti, solncu velevala žemljico greti, travam zelenim visoko zrasti...
O sveta Rozalija, pastirčkov mati, mirno zdaj spavaš, nič ne pomagaš: travice slana vse je požgala, s solnca je lučca daleč zbežala — pesmic pastirčki ne pojemo več...
O sveta Rozalija, pastirčkov mati, kdaj se nam vrnejo spet časi zlati?
4. Študentovo pismo.
Vse ceste zasuli so gosti snegovi, na Koroško ne kaže nobena gaz, mati, visoke, previsoke so Karavanke, da bi mogel uzreti vaš ljubi obraz.
V srcu ni praznika, dvom v njem udarja, kakor bi tolkel kdo s trdo pestjo — mati, bojim se, da je vam hujše, kot mi je tožilo v solzah slovo. —
5. Materin odgovor.
To pismo piše tresoča roka, ki pomaka besede v toplo kri, v njej so v tugi štirje otroci: Jozej, Foltej, Mojca in ti.
K
/
Trije doma so stisnjeni v temo tja proti jutranji zori zroč —        * ti si obljubil jim, ko si odhajal, da jim prineseš Veliko noč! —