ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 • 4 • 497-503 497 D a r j a M i h e l i č PRISPEVEK K POZNAVANJU OBRTI V SREDNJEVEŠKIH MESTIH PIRAN, LJUBLJANA IN MARIBOR Referat na kolokviju ob stoletnici rojstva Milka Kosa v Ljubljani, 10. december 1992 Prispevki na posvetovanjih običajno stremijo za tem, da bi prikazali sintetično in zaokro­ ženo celoto določenega problema. To pa je možno le tam, kjer raziskave tečejo že dalj časa in je na razpolago tudi večja bera objav. Ta prispevek ne temelji na več desetletnih raziskavah. Predstaviti skuša delne izsledke raziskave, ki je v teku in še ni dokončana. Gre za poskus statistično - kvantifikativnega ovrednotenja obrti v nekaterih srednjeveških mestnih naselbinah na Slovenskem. V predsta­ vitev so konkretno pritegnjeni dve celinski srednjeveški mesti Ljubljana in Maribor ter obmorski Piran. Opravljena je primerjava stanja v mestih med seboj s poskusom ugotovitve razlogov za različnosti. Obrtne skupine, ki jih raziskava upošteva, so: prehrambene, usnjarske, tekstilne, kovi­ narske, lesne, gradbene, in skupek drugih strok. Ribištvo, solarstvo, krčmarstvo in kra- marstvo niso upoštevani pri obrtnih strokah, ker bi bila zaradi različnih naravnih danosti, pa tudi zaradi različnih pravnih omejitev (glede vinotočev) kvantifikativna primerjava pri­ morskega mesta z obema celinskima nerealna. Skupine obrti in stroke v njih so sestavljene glede na panoge, ki jih omenjajo konkretni zapisi in ne glede na nek idealen vzorec vseh obrti, ki so se pojavljale v srednjeveških mestih. - Zadnja skupina, tim. »druge« obrti je sestavljena umetno in pridružuje lončarsko in ste­ klarsko obrt k storitvenim obrtem; to pa zato, ker je število nosilcev teh dveh obrtnih panog zelo nizko in bi onemogočilo kakršnokoli smotrno primerjavo. PREHRAMBENE STROKE: mlinarstvo, peka kruha, mesarstvo, oljarstvo, kuha za druge, peka kostanja, žganjekuha. USNJARSKE STROKE: usnjarstvo, krznarstvo irharstvo, čevljarstvo jermenarstvo, sed­ larstvo. TEKSTILNE STROKE: tkalstvo, striženje sukna, krojaštvo, klobučarstvo. KOVINARSKE STROKE: kovaštvo, žebljarstvo-iglarstvo, ključavničarstvo, pilarstvo, oro- žarstvo-mečarstvo, nožarstvo, puškarstvo, kositrarstvo, zlatarstvo. LESNE STROKE: žagarstvo, lokarstvo, tesarstvo, kolarstvo, mizarstvo, skrinjarstvo, sodarstvo, obročarstvo. coklarstvo, smolarstvo. GRADBENE STROKE: gradbeništvo, zidarstvo, klesarstvo. DRUGE STROKE: lončarstvo, steklarstvo, brivstvo, padarstvo-zdravništvo, slikarstvo. Časovna enota, znotraj katere so vzorci predstavljeni, je eno desetletje. Za Maribor in Ljubljano je to drugo desetletje druge polovice 15. stoletja (torej čas od 1460 do 1469). za Piran četrto desetletje 14. (od 1330 do 1339). Študija temelji na tipičnih zgodovinskih virih, torej na pisnem gradivu. Za kvantifika- cijsko-statistične ocene so pisni viri ustreznejši od materialnih, za proučevanje obrtne tehnike pa verjetno drži obratno. Glede uporabnosti virov za kvantifikacijske ocene so idealni davčni registri in obračunske knjige. Tovrstno gradivo iz Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu je za mesto Maribor za raz­ dobje od 1452 od 1593 objavil Jože Mlinaric v 17. snopiču Gradiva za zgodovino Maribora. Prvo od popolneje dokumentiranih desetletij v tej objavi je drugo desetletje po sr^.di 15. sto­ letja. Ta analiza priteguje podatke, in jih dopolnjuje še z drugimi zapisi iz Gradiva za zgo­ dovino Maribora, ki posegajo v to razdobje.' 1 J. Mlinaric. Gradivo za zgodovino Maribora VII/1981. Vlll/1982. XI1I/I987. XIV/1988. XVII/1991. 4 9 8 D. MIHELlC: OBRT V SREDNJEVEŠKIH MESTIH Gradivo za zgodovino Ljubljane Boža Otorepca je za desetletje 1460 do 1469 za kvanti­ fikacijo manj zgovorno kot mariborsko. Podobo izpopolnjujejo podatki o ljubljanskih me­ ščanih iz fevdne knjige cesarja Friderika III. v letih 1444 do 1469 in iz fevdne knjige Jamskih iz časa 1453 do 1480 (prav tako objavljeni v Gradivu za zgodovino Ljubljane).2 Davčni registri za Ljubljano se začno šele v 16. stoletju. Zanimivo je vprašanje, če in koliko so starejši podatki za šestdeseta leta 15. stoletja skromnejši od kasnejših podatkov iz treh desetletjih 16. stoletja (od 1521 do 1550), ki jih je na osnovi sodnih protokolov in knjige prejemov - torej virov, ki jih sicer moremo oceniti kot primernejše za tovrstno obdelavo - za Ljubljano objavil Ivan Slokar.3 Presenetljivo se je izkazalo, da je starejša slika zgovornejša in da je v njej kljub nekoliko nižjemu skupnemu številu vseh obrtnikov zastopanih več vrst obrti kot v treh desetletjih pred sredo 16. stoletja. Podatki o obrteh za ista tri desetletja (od 1521 do 1550) za Maribor4 pa so se izkazali za neprimerljive z (Slokarjevimi) ljubljan­ skimi, ker pri teh ni navaden delež prehrambenih in storitvenih obrti, ki so v Mariboru zelo močno zastopane. Za Piran imamo za šestdeseta leta 15. stoletja na razpolago številne neobjavljene izvirnike, katerih intenziven pregled bo zahteval še dosti časa. Davčnim registrom in knjigam so med piranskimi viri še najbližje knjige dohodkov in izdatkov kamerarjev piranske komune. Prav za obravnavano desetletje od 1460 do 1469 pa je ta vir skromnejši. Obstoja pa še dosti drugih vrst virov, ki jih bo prav tako potrebno pritegniti v pretres. To delo še ni opravljeno, pričujoča primerjava pa priteguje podatke iz več kot sto let zgodnejšega desetletja 1330 do 1339.5 Ta odločitev vpeljuje motečo okoliščino, saj se v Piranu tega časa ne pojavljajo nekatere obrtne panoge, ki so kasnejšega postanka (npr. puškarstvo). Kako kvantificirati obrt v srednjeveškem mestu? Kaj uporabiti kot kriterij ali števno enoto? - Zanesljivo kvantifikacijsko oceno obrti oz. industrije v sodobnejšem času omogočajo konkretni statistični in drugačni podatki o vrednosti proizvodnje oz. o količini proizvedenih izdelkov. - Takih podatkov pa za omenjena mesta v navedenem času ni na razpolago. - Za primerjavo bi moglo služiti konkretno število znanih obrtno-proizvodnih obratov. Dognana količina proizvodnje v posameznem obratu bi omogočila pavšalno oceno celotne proizvodnje v vseh obratih skupaj. - Omembe proizvodnih obratov pa se v zapisih pojavljajo nesistematično, od obrti do obrti različno ter so preredke in preveč naključne, da bi pred­ stavljale zanesljivo osnovo za kolikor toliko trdne zaključke. - Tretja vrsta podatkov, ki jo moremo - in jo tudi bomo - pritegniti v oceno, pa je število znanih obrtnikov, ki so se pojavlja v Mariboru, Ljubljani in Piranu v omenjenih deset­ letjih. Poklic - obrtni ali kak drug - je včasih predstavljal obvezen dodatek k imenu osebe, ki je nastopala v zapisu. Glede tega med obravnavnimi mesti ni bilo posebnih razlik. Za posa­ mezno mesto pa v dobršni meri velja enaka naključnost omemb za vse poklice. Za vsako posamezno mesto torej lahko po enakih kriterijih za vse poklice ugotovimo poklicno strukturo oseb, ki se pojavljajo v zapisih. Množica tistih, ki se v virih ne omenjajo, je seveda pri tem avtomatično zanemarjena. Za posamezno mesto lahko ugotovimo konkretno število obrtnikov, ki se omenjajo v zapisih v določenem razdobju. Tabela za obravnavana mesta predstavlja zbrane podatke o številčnem stanju obrtnikov posameznih strok, ki jih srečamo v zapisih. Nastanek take tabele spremljajo prenekateri pomisleki. Osnovni problem se pojavlja pri določitvi števila obrtnikov posamezne stroke: obrtnik je včasih označen le z obrtjo, ki jo izvaja, običajno pa tudi z imenom, ki se lahko pojavi v več inačicah. Včasih je dodan priimek, spet drugič poreklo (kraj). Omenja se npr.: schuester von Rogas, Andre schuester, Andre Esel schuester in Es (e)l schuester von Rogas. Upravičena je domneva, da gre tu vselej za eno in isto osebo. - Pri nižji od obeh navedb 2 B. Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku HI/1958, VI/1961, VII/1962, IX/1964, X/1965 XI/1966. 1 I. Slokar, Rokodelstvo in industrija v Ljubljani od konca srednjega veka do leta 1732, Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja, Publikacije Mestnega arhiva ljubljanskega, Razprave 3, Ljubljana 1972, 57-58. * J . Mlinaric, Gradivo za zgodovino Maribora XI/1985, ХШ/1987, XIV/1988, XV/1989. 5 Po D. Mihelič, Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340, Dela SAZU, Ljubljana 1985, 52-92. ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • i