Opombe k učnemu načrtu za srbohrv. na slov. osn. šolah. Globok vzdihljaj se mi je izvil iz prs, ko sem prečitala učni načrt do konca: »Tako. sedaj i naša osnovna šola dobi svoj latinski in grški jezik!»... »Kako to? Motiš se. glej, to je vendar učni načrt za srbohrvaščino!« me je zavrnila moja tovarišica. »Da. prav hnaš,« nadaljevala sem jaz, »delo gre v srbohrvaščjni, a vendar se ne motim, kajti predavati jo hočejo v osnovni šoll našim lOletnim paglavčkom, kakor predavajo v gimnaziji mrtve jezike: najprej teorija, poteni spet teorija in še enkrat teorija s prevajanjem iz srbohrvaščine na slovenski jezik in nazaj, z izpisovanjem in inemoriranjem neznanih besed.^to je s tistimi vokabulami, gubečimi v naših gimnazijah ninogo nadebudnih mladeničev, kateri bi i brez njih mogli prinesti korist domovini.« Praiktične govorne vaje na temelju je/.ikovne vadnice se zahtevajo šele za 5. šolsko leto, oziroma za učence, ki se bodo 3. leto učili srbohrvaščino, namesto da bi se delo začelo s praktičnimi govornimi vajami (1. leto pouka) pa seveda ne na podlagi jezikovnih vadnic. ampak nazornega nanka po modernih načelih neofilologije. Jaz sem že letos začela v IV. razredu osn. šole predavati srbohrvaščino po razgovorni metodi. Iz teorije učenci ne vedo nič razven razlike med formami in slovnico obeli jezikov, katero vidijo samostojno. Cirilico pišemo po genetičnih skupinah, a deca me nepotrpežijivo prosijo. naj jim vendar napišeni celo abecedo naenkrat. Školska dvornica, školski nameštaj, kučna sprava, naše telo, o zdravlju itd. nam nudi dovolj snovi za našo besedo, a pesmic koliko znamo naizust! Zatorej bodoča srbska čitanka naj ne igra glavne aloge pri poduku v srtiohrvaščini, prav tako kakor pri poduku v realijali čitanka nima in ne srne imeti prve besede. Posebno pa v 1!I. šolskem letu (oziroma v I. letu poduka v srbohrvaščini) naj se ne začenja s čitanjem in pisanjem. anipak z živo besedo, katere glavni temelj naj bo nazonii nauk. Neznane besede naj se ne učijo z memoriranjem, ampak na podlagi praktičnih razgovornih vai, a le-te naj se ne razprostirajo samo na računstvo, ampak na vse predniete osnovne šole. V Rusiji so se.pred 20 leti učili v gininazijah francoski in neinški z izpisovanjem in memoriranjeni n.znanih besed in s prevajanjem. Ko so pa prišli v dotiko s Francozi in Nemci, so biii brezpomočni. V ruski literaturi je ainogo huinorističnili knjig in dov-tipov. bičajočili to sivolaso metodo. Pripovedujt se n..pr. o dijaku, ki je po cele ure sedel za svojo francosko knjigo in kričal. tolikor mu je dalo grlo: »Bara —¦ nina, nina, nina ... le moaton (ovčje meso). Ne vem, kako bodo sestavljene bodoče čitanke in jczikovne vadnice, ampak želeti bi bilo, da bi pod vsakim beiilnim spisom bila spretno sestavljena vprašanja, po katerih bi učenec bil primoran pripovedovati vsebino. čeprav z besedami berilnega spisa, no saraostojno predelano. Nadalje bi se le ta vprašanja prilegala za pismene vaje, in ker vsak razgovor več ali nianj sestoji iz vprašanj in odgovorov, tnogli bi tudi učenci drug drugemu staviti vprašanja, kar jako oživlja jezikovni poduk. Bre/ takih ^n>rasaiij se bodo pa učili vsebino kar naizust in jo prlpovedovali mehanično. O vrednosti ali pravzaprv o ničvrednffsti takega znanja pa tovafišemstrokovnjakom ne nameravam govoriti. Se nekaj! Ko so Rainuni zasedii Besarabijo, so. prirejali po mestih in trgih v počitnicah obvezne tečaje rumunskega jezika za profesorje učitelje in uradnike. Udeleženci so do-bivali državno podporo s prostim stanovanjem po internatih, gimnazijah in drugih šolah. S knjigami in časopisi pa, ki so bili jako poceni, so nas kar zavalili. In to je bilo 1919. leta, ko je Ru munija še škripala od nemškega poloma, Besarabija pa je bila razrušena od boljševikov!... Marica IL (bivša profesorica novih jezikov na ruski državni službi). -