in mu rekel, da prenesejo angeljci božji grob iz Jeruzalema k Sv. Lenartu in ga tako rešijo iz oblasti nevernikov.« »Ali je to mogoče,« se začudi mladi graščak Herberstein. »Da, gospod barbn,« prikloni se mu Niirnberger, »še celo o čudežih govori, ki so se že tukaj zgodili pri ljudeh, ki tem govoricam verjamejo.« »Pa kateri,« vpraša graščak vidno ragoveden. »Trdi se,« odvrne Niirnberger, »da sb bili Matej Murko, potem neki cerkovnik pri Sfv. Treh Kraljih na Pbhorju, Gregor Šindler, ki je bil slep, Boštjan Ferš v Šombartu, Ivan Sert, Urban Rotman in njegov brat Krištof, Lorenc Švab iz Št. Hja, Klement Kukmark močno, da skoraj na smrt bolni, a so popolnoma ozdraveli, ko so se zaobljubili pripomagati k zidanju cerkve bb'žjega groba v Radehovi.« »Gospod graščak,« prosi nazadnje Niirnberger, »ukrenite vse potrebno, da se tega človeka izžene ali pa zapre, da ne bo še dalje vznemirjal ljudi, ki res verjamejo vse tc sanjarije.« »Zadevb dam preiskati, sicer pa je to stvar škofa Martina Brenner, ki potuje ravno v verskih zadevah po Štajerskem in Koroškem,« odvrne mu Friderik Herberstein. »Gospod graščak, imate popolnoma prav,« pritrdi mu trški sodnik Pernhard, ki je do sedaj bil tih in poslušal vse zbadljive besede, ki so merile na luterance, »on je edini za to pristojen, ker je to njegov delokrog. Priskočila sta tudi dva strežaja, da sta sprejela različno prtljago, hlapca sta spravila konje v hlev. Med živahnim pogovorom so korakali vsi po stbpnicah in hodniku do sprejemnice. Stubenbergovi so zavzeli v mehkih naslonjačih vsak svoj prostor. Pogovor' se je sukal prvotno o vsakdanjih stvareh, nato je nanesel na dogodke zadnjih časov, dbkler se ni dotaknil tudi družinskih in osebnih razmer; ni bilo težko napeljati vodo na pravi mlin, saj vsak od navzočih strank je vedel, zakaj se je vršil sestanek; kar je že nekako prej bilo na tihem določeno, to se je sedaj začelo jasno razmotrivati. Graščakinja je ^azložila, da je čas, da se njen sin poroči, ker je potrebno, da ji odvzame težko breme nadzorstva glede oskrbovanja posestev, ker bi že rada živela v miru. In takb je nanesel pbgbvor na to, da bi graščakinja najrajši videla, da se pbrbči njen sin Friderik z Zofijb. In Stubenbergovim je bilb po volji, najbolj pa bodoči nevesti sami, s tem se izpolni njena srčna želja, ki jo goji že tako dolgo v svojem srcu. Določilo se je vse zaradi dote in katera posestva prepustijo Subenbergovi nevesti. Tako je bilb v največjo zadovoljnost obeh strank urejeno vse, manjkalo je samo še, da pride mladi graščak in se še danes slavi zarbka. Graščakinja Herberstein je gledala že neka, terikrat nemirno proti vratam in na tihem poslušala, ali se ne bližajo koraki. Naročila je došlemu slugi, da naroči mlademu graščaku takoj, da pride v sprejemnico, kb se vrne domu. Friderik Herberstein se je vrnil tisto jutro od nadzorovanja delavcev hitro domu, kajti grajih je spremil db vrat, se nemo poklbnil in vrnil v dvorano. Po prvotni tišini se je začel zbpet razgovor, mladi graščak se je zanimal za to in onb; župnik iz Sv. Ruperta je menil, sedaj je še le postalo veselo, ko se nikdo ne briga za to takb natančno, kaj se govori. Že se je nagibalb solnce blizu Kozjaka, ko se je prvi dvignil mladi graščak. Poslovil sc jc pri obeh gostih, nakar sb ga vsi z župnikom Morenusom spremili pred vrata, kjer je stal že pripravljen voz. Župnik Morenus se je globoko priklonil, Herberstein mu je krepko stisnil roko ter rekel: »Vaše besede sb mi ugajale, odobravam vaše nazore, upam, da se naj<le prilika za večkratni pomenek.« Rekši se sede na voz in konji hitro potegnejo in oddrdrajo po trgu navzdbl proti Črnemu lesu. Koj za graščakom sta se peljala jareninski in šentpetrski župnik, za njima sta se poslovila trški sodnik in Caharija Nurnberger. Zadnji je ostal šentrupertski vikar Putan, ki so ga v obče klicali le za župnika. »No vsedi se še vsaj ti malo, ko me že vse zapušCa,« meni župnik Morenus ter nalije tovarišu kupico od najboljšega vina iz Metave. »Meni se zdi, da si antonovškemu in benediškemu tovarišu pokadil malo preveč pod nos, kajti zginila sta kakor bi jih pičil gad, še tolikb nista mogla počakati, da bi bdšel graščak Herberstein.« »Kaj meni za tb,« se nasmehlja Morenus, »človek vendar sme govoriti resnico.« »Prijatelj, tisti, ki govori resnico, ima dosti neprilik, sem tudi tiste vrste člbvek, a sem postal že previden, ker dosti sem skusil.« »Tudi cerkveni ključar Niirnberger se je tako pbsebno držal.« »Tega moraš poznati, je vse drugo kakor ajigbv brat Štefan iz Štraleka. Trški Niirnberger j« zelo zavzet za katoliško vero, zato je tudi v hudem boju s trškim sodnikom, še s svojim bratom si ni posebno dbber, ker je ta bolj prostega naziranja v verskih rečeh, zato pa tudi ljudje mislijo, da je na tihem protestant.« »Kaj praviš, tb mi je nbvo,« začudi se Mbr«nus. »Da tako je, in vidis, mladi Herberstein, ki nam vsem ugaja, vidi rad njegbvb hčerko Agato, ki je prav pobožna gospodična ter blagega srca, pa težko, da bi bilo iz te moke kaj kruha, kajti baroninja Margareta sr zelo protivi tej zvezi, ker je strogo katbliška in polaga važnost na staro in visbkb plemstvo, kar pa Nurnbergerjevi niso.« »Da bi mogel človek bmehčati srce graščakinje.« »To je tolikb mogbče, kakbr stb krav za en gros, graičakinja je v tem oziru nedbstbpna.« »M«ni mladi graščak z«lo ugaja in lato bi mu rad pomagal, ker je tudi zaščitnik naše cerkve.« »In naše tudi,« menl Putan, »zatb pa delajva s skupnimi mbčmi, da greva mlademu Herbersteinu na roke, kajti on to zasluži.« Rekši trčita in izpraznita kupice. Solnce je že priplulb čisto blizu vrhbvom Črnega lesa, od Pohorja sem sb se kbpičili črni oblaki in se razširjali že visokb pb nebu prbti Hrastovcu. »Še nevihta me dohiti,« meni šentrupertski vikar, »bditi moram. Tedaj hvala, da si bova dobra soseda, imel boš še sitnostl s tem in bnim, posebno pa mislim, bbdb nastbpili skakaCi 9 svbjimi novotarijami.« »Se nič ne bbjim, se bbm že znal prilagoditi.« »Le previden bodi,« svari Putan, »časi so resni, škoda bi bilb za te in tudi župnije ne dbbiš kmalu take kakbr je šentlenartska.« »Če imam ljudstvb za sebbj, se ničesar ne bbjim.« »Ljudem ni verjeti, v obraz se ti prilizujejo, zadaj pa grizejb, prijatelj.« »Šentlenarčani »0 v«ndar dobri ljudje,« meni Mbrenus. (T>6\i" b'o »led»<».)