Tanja Lamovec
O VEDI, KI NIMA DOVOLJ DOBREGA IMENA
Socialno delo je aplikativna disciplina vede,
ki še nima splošno sprejetega naziva.
»Boetika« se menda »ni prijela«, kar je še
dobro, saj močno spominja na drugo disci-
plino: bioetiko. Nimam predloga za ustrez-
nejši naziv vede, saj je bolje počakati, da se
o tem izjasni anglosaški svet. Rada pa bi
podala oris modela, ali bolje, temeljne pred-
postavke, iz katerih bi po mojem mnenju
moral izhajati. Pogojno lahko temu modelu
rečemo psihosocalni ali morda antropo-
psihosocialni model. Osebno se zavzemam
za prvo varianto, ker je enostavnejša. Kot
že rečeno, poudarek ni na nazivu, a stvari
je pač treba nekako poimenovati.
Veda, na kateri temelji praksa socialnega
dela, se je razvila na presečišču že uveljav-
ljenih ved. To je v postmodernem svetu zelo
razširjen pojav. Hribar (1991) npr. navaja,
da je katalog nemških visokih šol leta 1980
vseboval že več kot 4.000 nazivov strok oz.
disciplin. Nekaj desetletij prej jih je bilo 30
ali 40. Ena od disciplin, ki je tesno povezana
s teorijo socialnega dela, je psihologija. Tu
je treba stvari jasno razmejiti. Zato moramo
ločevati med materialnim poljem, predmet-
nim vidikom in teoretsko integracijsko
ravnijo. Materialno polje predstavlja izsek
iz primarnega izkustva v svetu vsakdanjega
življenja. Isto materialno polje naravno ob-
ravnava več strok, zato na tej osnovi ni mo-
goče opredeliti disciplinarnosti. Če torej
vzamemo za izhodišče materialno polje
»človek«, so tu najrazličnejše stroke: fiziolo-
gija, anatomija, psihologija, antropologija
itn. Natančnejše razločevanje omogoča
predmetni vidik. Psihologija se npr. ukvarja
z izoliranim posameznikom, anatomija z
večno mrtvim, fiziologija pa z živim. Antro-
pologija se ukvarja z različnimi kulturami.
Šele teoretska integracijska raven omogoči
natančnejšo opredelitev stroke ob pomoči
opisnih in pojasnjevalnih konstruktov.
Psihologija in teorija socialnega dela
vsekakor delita bolj ali manj isto materialno
polje, razlikuje pa se njun predmetni vidik.
Rekla sem že, da je bila psihologija od vsega
začetka zamišljena kot veda o izoliranem
posamezniku. Zanima se zlasti za različne
intrapsihične funkcije in procese. Te potem
razdeli po področjih, kot npr. zaznavanje,
učenje, mišljenje, čustvovanje, motivacija
itn. Vsako od teh področij lahko na podo-
ben način še naprej delimo, kot smo pač
navajeni delati v znanosti. Ko so področja
razmejena, lahko začnemo iskati povezave,
seveda v okviru začrtanih razdelitev. Tako
se npr. lahko sprašujemo, kako vpliva
fiziološko vzburjenje na emocionalne
procese (kot da ne bi bilo že njihov del). S
takimi vprašanji smo se seveda ujeli v past.
Med prvimi, ki je opozoril na nesmisel-
nost takega početja, je bil Jean-Paul Sartre
(1933,1966) v kritiki teorij emocij, ki so le
skrajno absurden primer splošne tendence
v psihologiji. Že pred njim je na to opozarjal
Husserl (po Dragoš 1995). Kritiki se na-
našata na neozaveščeno in nereflektirano
izgrajevanje konstruktov ob zapiranju oči
pred totaliteto, to je človekom v določenem
času in prostoru. Seveda ni nič narobe gra-
diti konstrukte, brez njih pač ne moremo.
Tudi ne gre toliko za raven abstrakcije teh
konstruktov, kot pravilno ugotavlja Dragoš
(1997). Gre za predpostavke, na katerih
abstrahiranje temelji. Tu ne mislim na t. i.
»prizemljene teorije«, temveč na širino
konteksta, ki je osnova predpostavkam.
43
TANJA LAMOVEC
Razmisliti je namreč treba, kaj vzeti kot
temeljno enoto proučevanja. Oglejmo si
primer.
V psihologiji vedno znova slišimo vpra-
šanje, ali je bila psihologija sploh kdaj dobra
ideja. Zgrajena je namreč na predpostavki
o izoliranem posamezniku. Vsem je znano,
da izolirani posameznik ne obstaja, a veda
se je medtem že uveljavila. Proučevanje
ljudi v laboratoriju je približno toliko
smiselno kot proučevanje živali v živalskem
vrtu. Je pa nedvomno lažje kot na terenu.
Sartre je menil, da izoliranega posa-
meznika ni smiselno proučevati. V skladu
z eksistencialističnim pojmovanjem naj bi
bila temeljna enota človek-v-svetu. Ni treba
biti ravno pravoveren eksistencialist, da
vidiš, da je predlagana enota bolj smiselna,
bol)produktivna in da pelje k ustreznejšim
aplikacijam. Tudi spoznavno-teoretske
prednosti so precejšnje. O njih je imel več
povedati Husserl, začetnik fenomenologije.
Poskušal je izgraditi ustreznejšo metodo od
tiste, ki jo ponuja prirodna znanost in je
primerna za odnos subjekt-objekt. Fenome-
nološka metoda upošteva temeljni odnos
intersubjektivnosti, ki se kaže v vsem
znanem dejstvu, da tako raziskovalec kot
preizkušanec sodita v isto vrsto (species)
in torej oba tvorita svoje pomene in imata
lastne intence. Husserl je, kot pravi Dragoš
(1995), šel predaleč in se je skoz druga vrata
vrnil k prirodni znanosti.
Nekaj podobnega se je zgodilo Kurtu
Lewinu, ki je svoje zamisli lepo razvijal, po-
skusi, ki jih je delal, pa so bili na las podob-
ni klasičnim psihološkim eksperimentom.
Veda, na kateri temelji socialno delo, ima
enkratno priložnost, da se izogne tem spo-
drsljajem. Priložnost je dobesedno enkrat-
na, ker, če je ne bo izkoristila zdaj, ko je šele
v nastanku, bo prepozno. Za to ugotovitev
se moramo zahvaliti Sreču Dragošu (jbid.^.
Zato ne bo odveč, če citiram nekatere nje-
gove misli:
V kakšnem smislu je lahko fenomenologija
uporabna za socialno delo (in za druge stro-
ke, ki imajo neposredno opraviti z ljudmi)?
[...] Socialno delo (je) pri nas na stopnji,
ko se je končno ločilo od sorodnih strok in
se osamosvojilo [...]
Drugi razlog za premislek o fenome-
nologiji pa je zrelost stroke. Če pomeni
avtonomija stroke možnost, da se to naredi,
pomeni njena zrelost (stopnja razvitosti)
nujnost za tak razmislek.
[...] Če na taka vprašanja nismo pozorni,
se nam lahko zgodi to, kar se je zgodilo z
drugimi sorodnimi strokami, ki šele na
vrhuncu svoje razvitosti opažajo, da so posta-
le predvsem tehnike dela z ljudmi, in so
prisiljene korigirati svoje postopke. Zato
ponavljam: Socialno delo kot tehnika je vse
bolj potrebno, a nezadostno — socialno delo
zgolj kot tehnika pa je nevarno [...] Prav na
to nas opozarja fenomenološka metoda s
svojim napotovanjem k stvarem samim,
ilbid.: 34.)
Le v takem okviru je mogoče postavljati
življenjska vprašanja, ki se tičejo preživetja
in razvoja posameznika in skupin znotraj
določenega sistema. Ta okvir ne dovoljuje
več enosmernih vprašanj v slogu, kako do-
ločeno okolje vpliva na osebo. Okolje je že
vsebovano kot temeljno določilo osebe.
Treba je le opisati njeno delovanje in odzive
okolja, onstran vsakršnih diagnostičnih
kategorij. Oziroma ta postopek odložiti vsaj
toliko časa, da se prepričamo, kolikšen del
»diagnoze« lahko pripišemo okolju. Diagno-
za vedno vključuje tako značilnosti osebe
kot okolja, je rezultat njune interakcije, kot
so več kot prepričljivo dokazali Goffman
(I96I), Price (1973) in še mnogi drugi. Le
z uporabo fenomenološke metodologije
bomo že končno prenehali pripisovati
nezaželene vidike obnašanja in doživljanja
posameznikov njim samim, njihovi »subje-
ktivnosti« (katere vpliv je toliko manjši,
kolikor bolj so deprivilegirani, in je tako
močno zožano polje njihovega svobodnega
odločanja), njihovi »osebnosti« ali celo
genom, ki jih bo znanost šele odkrila, mi
pa mu jih za vsak primer pripišemo že zdaj.
Osnovno enoto proučevanja nove vede
torej imamo. Opira se na predpostavko, da
je človek psihosocialno bitje (ne morda
psiho-socialno). To bi rada pojasnila s
prispodobo, saj se trditev morda zdi preveč
samoumevna in ravno samoumevne stvari
kaj radi pozabimo. Pozabimo jih upoštevati
zato, ker to vsi vemo.
44
o VEDI, KI NIMA DOVOLJ DOBREGA IMENA i
Zamislimo si torej psihosocialno okolje
kot morje, v katerem plavajo naše človeške
ribice. Morje je znotraj in zunaj njih,
domnevamo lahko, da zajema kakih 90 od-
stotkov njihove »vsebine«. Med neizogib-
nim plavanjem v tem morju ribice razvijejo
kakih 10 odstotkov lastnih vsebin, ki pred-
stavljajo njihovo osebno identiteto, njihov
koralni greben, lahko pa temu rečemo tudi
bistvo. Če gre vse po sreči, so ti koralni
grebeni razmeroma dobro zavarovani pred
vdiranjem morja. V njih je izvor ribje
samoučinkovitosti. Nekaterim ribicam se
ne posreči zgraditi tako trdnih grebenov.
Ali je morda v tistih predelih morje še po-
sebej valovilo ali pa so bile ribice prešibke,
da bi se mu uprle, ni predmet naše vede.
Naša naloga je odkriti, kako ustvariti okolje,
v katerem bodo ribice lahko zgradile svoje
koralne grebene, pač iz materiala, ki je na
razpolago. Kajti če jih ne zgradijo, jih bo
premetavalo in vedno znova nosilo v objem
socialnih služb. Poiskati je torej treba
zametke koralnih grebenov in ustvariti
pogoje, da bodo lahko naprej rastli.
Ribice, ki so povsem potopljene v
socialno sargaško morje, so po eni strani
nezaščitene pred neurji, ki jih niso same
povzročile, hkrati pa je njihova samo-
učinkovitost dokaj nizka. Delati je torej
treba hkrati na dveh ravneh, ki se vseskoz
prepletata. Pri tem se seveda lahko zgodi,
da so nekatere ribice hkrati tudi »pacienti«
kake druge stroke, naročniki Socialnega
dela itn. Močno narobe bi bilo, če bi jih
gledali skoz oči drugih komitentov, kot
nekoliko nespretno predlaga Srečko Dra-
goš (1997). Kajti če vidiš »pacienta«, se ti
kaj lahko zgodi, da spregledaš človeka, ali v
našem primeru, ribico. Razlog, zaradi kate-
rega naj bi jih tako imenovali, namreč, da
jih tako vidijo tudi drugi, pa je ravno razlog,
zakaj jih ne smemo tako imenovati! Sicer
jim bomo dajali le še več istega. Tu smo zato,
da jim damo nekaj drugega.
Ker naša veda nima prave zgodovine,
imamo torej možnost začeti od nič. To je
velika prednost. Brkljamo lahko po psiho-
logiji, fenomenologiji, antropologiji, socio-
logiji, pravu, managementu in še marsikje.
Ponekod si lahko sposodimo spoznanja,
drugod morda metodo. Predpostavke in
cilje moramo izdelati sami. Tako bomo
zgradili s\'ojo teoretsko integracijsko raven,
ki je bistvo vsake stroke. A bojim se, da že
malo prehitevam.
Na temelju predpostavk in ciljev (ki so
bili doslej le metaforično nakazani, kar pa
za trenutno fazo izvajanja zadostuje) torej
začnemo brkljati in izbirati. Pri tem je zelo
pomembno, da ne zamešamo ravni abst-
raktnosti oziroma širine dometa izbranih
»dobrot«. Prav lahko se namreč ujamemo v
pasti, v katerih tičijo te stroke. Kako torej
ločiti zrna od plev?
Ne kaže nam drugega kot pomagati si s
cilji. Z njimi si seveda ne moremo pomagati,
dokler nam niso kristalno jasni. Torej jih
moramo opredeliti. Verjetno se boste strin-
jali, da cilji vede in njene aplikacije niso le
odkrivanje in mašenje lukenj v družbenem
sistemu, skoz katere nekateri segmenti
populacije popadajo ven. Prav tako ni njen
namen odkrivanje poplavljenih predelov in
metanje vode ven. Že res, da je morda so-
cialno delo v svojih začetkih tako potekalo,
a to nas v ničemer ne zavezuje. Kot utemelji-
telji nove vede se moramo vrniti k »stvarem
samim«.
In kakšne so »stvari same«? So tele. Po-
vsem jasno je, da »nevtralni« ne moremo
biti. Kot cilj si torej lahko izberemo le dvoje:
opolnomočenje uporabnikov ali »strokov-
no« zatiranje. Ved, ki so se specializirale za
»strokovno« zatiranje, imamo več kot dovolj
in ni razloga, da bi jim dodali še eno. Torej
smo »obsojeni« na emancipatorno usmeri-
tev. To ni ideološko vprašanje, kot se morda
zdi v prvem hipu, to je stvar logike. A o tem
pozneje. Do tega sklepa pridemo celo, če
popolnoma zanemarimo vse humanitarne,
etične in druge dušebrižniške razloge.
Smo namreč na potapljajoči se ladji, ki ji
lahko damo ime Slovenija ali pa kar Zahod-
na Civilizacija. Nesporno dejstvo je, da je
vedno več ljudi »odveč«. Odveč so sistemu,
ki je pozabil, da ni samemu sebi namen, in
odveč so samim sebi, ker so pač odveč
sistemu. Vse več je ljudi, ki delajo 10 ali celo
12 ur na dan, srečamo pa tudi take, ki delajo
20 ur. Otroci in mladostniki so zato, če upo-
števamo količino in kvaliteto časa, ki jim ga
posvetimo, zvečine prav tako odveč. Odveč
so vsi, ki ne spadajo ravno v storilnostni vrh.
45
TANJA LAMOVEC
Odveč SO nezaposleni, nezaposljivi, težje
zaposljivi in upokojeni. Večina ljudi je torej
že odveč. Odvečni ljudi so tipični uporab-
niki uslug socialnega dela. Ne bo šlo druga-
če, kot da jih po zgledu starega kitajskega
pregovora začnemo učiti loviti ribe. Že res,
da se morda zdi bolj enostavno dovažati po-
šiljke zmrznjenih rib, še zlasti, če jih sistem
nima kje prodati. A dolgoročna rešitev to
ni. Nova veda bo morala iskati rešitve tudi
za te probleme. Morala bo, da si sposodim
psihiatrično terminologijo, reševati sistem
pred njim samim. Sociologija je v tem po-
gledu odpovedala, ker je prezrla posamez-
nika. Tudi ekonomija tem zagatam ne bo
kos.
Nova veda mora biti angažirana, če hoče
dajati sistemu koristne povratne informa-
cije. Največjo korist od nje bodo imeli prav
politiki, čeprav ji ta hip morda še niso pri-
pravljeni prisluhniti. A ko bo v ladjo vdrlo
dovolj vode, bodo morali tudi oni začeti
plavati. Tudi oni so potopljeni v morju širše
družbe in ta je potopljena v morju globalne
ekonomije, po načelu ruskih babušk. Nihče
ne bo ostal suh.
Tudi med samimi strokovnjaki si danes
mnogi še ne upajo izreči misli o angažira-
nem, k opolnomočenju usmerjenem social-
nem delu. To jim zveni kot nekaj prevratniš-
kega. Pozabljajo, da danes prevratništvo
sploh ni več mogoče. Socialno delo, ki ne
dela drugega, kot maši luknje in odmetava
vodo, ne služi ničemur in ne pelje nikamor.
Slepo rine v pogubo, skupaj z vladajočimi
strukturami. A te se bodo že rešile.
To pomeni, da mora biti socialno delo
inovativno, ustvarjati mora nove možnosti.
Ni tako pomembno, ali se to dogaja na ravni
državnih struktur in ustanov ali v okviru ne-
vladnih organizacij. Posameznikom mora
omogočati več manevrskega prostora, da
bodo lahko delovali v skladu s svojimi potre-
bami. Hkrati pa mora spodbujati in dajati
oporo procesom notranjega opolnomo-
čenja, na načine, ki so v dani situaciji naj-
primernejši. Šablonske rešitve se ne bodo
obnesle. Odpraviti bo treba anahronizme,
kot je plačevanje ustanov iz proračunskega
denarja po glavi uporabnika samo zato, ker
obstajajo. Tako kot nevladne organizacije
bi morale tudi ustanove ponuditi progra-
me, namesto da se utapljajo v apatiji in jo
prenašajo na uporabnike. Ne mislim, da
lahko to dosežemo čez noč, pomembno pa
je, da med tem ne izgubimo izpred oči cil-
jev. Prav tako ne mislim, da je mogoče kar
koli radikalno spremeniti čez noč, a zato še
ni treba, da si zatiskamo oči in se branimo
vsake vizije.
Ciljev si ne izbiramo. Vsaj ne poljubno.
Cilji izhajajo iz stvarnosti, ki je pred nami,
in tiste, ki prihaja. Ko smo si enkrat na
jasnem s cilji, seveda pogledamo, katere me-
tode in spoznanja od koder koli nam lahko
pomagajo pri njihovem uresničevanju. Tudi
to ni le tehnična zadeva. Izbrati moramo
metode, ki so skladne z našimi cilji, to je
tiste, pri katerih uporabnik lahko igra aktiv-
no vlogo in odloča o temeljnih vprašanjih
v svojem življenju. Ta vprašanja je zelo lepo
prikazala Jelka Škerjanec (1996):
• Kje bom živel(a)?
• Kaj bom delal(a)?
• Kdo me bo pri tem podpiral?
Ta vprašanja so videti na moč preprosta,
a vedno več je ljudi, ki jim je odvzet glas, da
bi odločali o sebi. Prebivalstvo se stara in
takih bo še več (Cafuta 1997). Za večino
ljudi prav gotovo ni najpomembnejši vidik
demokracije sprostitev možnosti za nalož-
be kapitala. V imenu svobode ekonomskih
vlaganj ne smemo žrtvovati drugih, mnogo
pomembnejših pridobitev demokracije,
sicer se bo sprevrgla v svoje nasprotje. Tudi
to je stvar stroke, katere aplikacija je social-
no delo. Če to ni tisto socialno delo, kakr-
šnega poznamo in smo ga vajeni, se bomo
pač morali sprijazniti z dejstvom, da se časi
spreminjajo. Če se s tem ne bomo sprijaz-
nili, se bomo pač priključili množici ne-
zaposlenih, nezaposljivih in upokojenih.
Skupaj s temi spremembami se nujno
spreminja tudi lik strokovnjaka (Adams
1993, po Flaker 1996). Novega strokovnjaka
odlikuje predvsem znanje, družbena moč
stopa v ozadje. Povsem jasno je, da opolno-
močenje uporabnikov vključuje zmanjšanje
moči strokovnjakov. Ti naj bi z uporabniki
delili ne le moči, temveč tudi znanje, in jih
podpirali v njihovih prizadevanjih. Dokler
tega ne bodo podprle tudi vodilne državne
strukture, se seveda ne bo veliko spreme-
nilo. V tujini se je že začelo premikati.
46
o VEDI, KI NIMA DOVOLJ DOBREGA IMENA;
Pri nas pa še vedno velja, da državne
strukture rade podeljujejo preveliko moč
strokovnjakom. Ti lahko odločajo, ali se
mora starejša oseba preseliti v dom, ali naj
družini odvzamejo otroka, ali mora uporab-
nik na neprostovoljno pridržanje v duševno
bolnišnico. Oseba, za katere življenje gre,
pri tem nima nobene besede, celo če bi bile
mogoče manj drastične, alternativne re-
šitve. Tudi to je stvar stroke.
Na koncu bi želela poudariti še to, da
nova veda nikakor ne more biti le kombi-
nacija drugih ved, kot meni Dragoš (1997).
Kdor dela, dela tudi napake. Omenjeni av-
tor je namreč praktično edini, ki se ukvarja
tudi s temeljnimi vprašanji socialnega dela
in ne le s statusom šole. Trdim, da mora
nova veda integrirati spoznanja in meto-
dologijo drugih ved, izhajajoč iz lastnih
predpostavk in ciljev. Šele z izgradnjo teo-
retsko integracijske ravni bo zares postala
samostojna veda. Hkrati bi to pomenilo
protiutež vse večji fragmentaciji znanja, da
ne rečem informacij, ki je značilno za
sodobne družbene vede.
Namerno sem se sprehodila po člankih
Socialnega dela, saj ugotavljam, da ostajajo
brez vsakega odmeva. Bo že res, kot je rekel
nekdo, da slovenski intelektualci pišejo
sami sebi. Rada bi tudi opozorila na članke
Sreča Dragoša, ki so nedvomno vredni
pozornosti, saj se ukvarjajo s temeljnimi
vprašanji. Tem pa se naše socialno delo še
vedno zelo rado izogne.
Nimam se za kakšno posebno strokov-
njakinjo socialnega dela in sem na to po-
dročje »padla« bolj ali manj naključno, kot
stranski učinek različnih »kontingenc«, kot
bi rekel Goffman (1961). Nisem prebrala
veliko knjig o socialnem delu, kar utegne
biti prednost. Veselilo bi me, če bi pričujoči
članek zbudil kakšen odmev. Pa čeprav le
nekaj vrstic, saj človeku ob opravljanju šte-
vilnih tretjerazrednih nalog komaj ostane
še kaj časa za razmišljanje, kaj šele za
pisanje. Še zlasti pa me razveseli, če mi kdo
dokaže, da nimamm prav. Drugače pa naj
psi kar lajajo, karavana bo šla dalje, pa
čeprav v prepad.
Literatura
I. J. Cafuta (1997), Starost in starostniki v domovih za stare. Socialno delo 36, 2.
S. Dragoš (1995), Kako. Socialno delo 34, 1.
- (1996), Teorija in praksa VŠSD. Socialno delo 33, 5.
— (1997), Socialno delo in terminologija. Socialno delo 36, 4.
V. Flaker (1996), Robert Adams (1996), Social work and empowernment. Socialno delo 35, 6.
E. Goffman C1961), Asylums. London: Penguin.
T. Hribar (1991), Teorija znanosti in organizacija raziskovanja. Ljubljana: FSPN.
T. Lamovec (1994), Fenomenologija in duševno zdravje. Socialno delo 33, 3.
R. H. Price, B. Denner (1973), The Making of a Mental Patient. New York: Holt, Rinehart and
Winston.
J.-P. Sartre (1966), Poskus teorije emocij. Problemi 37/38, 40/41.
J. Škerjanec (1996) Zgodba o ekologiji in moči. Socialno delo 35, 4.
47