Štipko Jelenec. Življenjepisna črtica. (Dalje.) In s tem denarjem je moral preživljati sebe, ženo in ¦šest otrok, od katerih stadva obiskovala gimnazijo v Ljubljani. Sedmo dete mu je tu umrlo. Pa vse te skrbi niso zatrle njegovega nemirnega duha. V družbi je bil zabaven, v šoli vesten, na volišču pa z nasprotniki jako piker. Ko mu je nekoč rekel kaplan, da ima kosmato brado, a še bolj kosmato vest, mu je Jelenec odgovoril: »Vi pa nimate niČ brade in tudi nič vesti!« Ko se mu je podrl en načrt, si je takoj napravil drugega in se ga poprijel z isto vztrajnostjo. Zvesto pomočnico v vsem je imel v svoji ženi, ki je bila varčna in najboljša gospodinja. Za vse zasluge, ki si jih je pridobil za občino Dvor, ga je dne 7. junija 1903 občinski odbor soglasno izvoltl častnim občanom. Kmalu potem je prišla klerikalna stranka na vrhunec svoje moči in slave. Začela je tesati korita. Blesk rumenih cekinov, ki so jih kazali mogotci iz Ljubljane, je zaslepil marsikoga, da se je zapisal v, črne bukve. Tudi na Dvoru ni manjkalo takih lahkih značajev; celo večina občinr skih odbornikov ie čez noč postala klerikalna. Jelenec je zbral svoje zveste pristaše, ki se niso hoteli izneveriti prejšnjim svojim načelom, in z njimi se je udeležil, dasi brez upa zmage, vsakih volitev. 2užemberskim kaplanom je napravljal časih hude skrbi. Ko je bil lansko leto začasno upokojen, se je preselil v Kandijo pri Novem mestu k sinu, ki je v Novem mestu odvetniški koncipient, da bi tam v miru preživel svoje zadnje dni, ki so mu bili, žalibog, tako kratko odmerjeni. Človek. Odpri srce, odpri roke, otiraj bratovske solze, sirotam olajšuj gorje. S. Gregorčič. Pokojni Štipko je bil jako blag človek. Kakor je bil razborit in uporen v politiškem življenju, tako je bil blag in iskren v zasebnem. Kdo prešteje vse prošnje, ki jih je napravil ubožcem in sirotam! Ljudje so se radi zatekali k njemu po nasvete, ker so vedeli, da jim bo on najbolje pomagal, ako je sploh mogoče. Za pravice ubožnih je šel posredovat celo v Ljubljano k škofu in vladi. Ko je prišel čas birme, je bil on boter najubožnejšim otrokom, ki niso mogli dobiti nikjer drugje botrov. V svojem življenju je bil vsega skupai 53krat krstni in birmanski boter. Ko je neko ubožno dekle dobilo dete, Je prosilo Jelenca in njegovo ženo, da bi mu botrovala. Ker je bila v kraju navada, da so dali nezakonskim otrokom kako po- sebno ime, da se jih spozna že po imenu od drugih, je prosila mati, naj Jelenec iz~ posluje otroku navadno ime. Trnski kurat. je res začel sitnariti in hotel krstitl otroka na ime Marko, ki je na Notranjskem nekako sramotilno. Jelenec ga je najprej izlepa pregovarjal; ko pa je videl, da je kurat trmast in hoče imeti Marka, je vzel otroka v naročje in odšel z njim iz cerkve, češ, gremo pa v Slavino in če tam ne bo naša obveljala, se pa podamo naprej proti Ljubljani. Kurat se je vdal, poklical Jelenca in ženo nazaj in krstil otroka tako, kakor sta botra zahtevala. Ko so neki cigani bogvedi od kje z Ogrskega dobili v Trnju dvojčke, so prišli seveda Jelenca in njegovo ženo prosit za botra. V prostih urah je raziskoval trnsko okolico, zlasti podzemeljske jame. Po dolgotrajni vežbi je postal v tern pravi veščak. Na Vlačnem pri Trnju je zaslutil, da mora biti velika podzemeljska jama. Začel je kopati in lomiti kamen, dokler se mu ni odprla velika, s krasnimi kapniki posejana jama. Posebno veselje pa je imel s strupenimi kačami. Bil je daleč naokolo znan kačji lovec in ga je celo »Neue Frelc Presse« omeniia kot »der bekannte SchlangenfSnger Stephan Jelenec aus Dorn«. Imel je časih poleti po 40 živih gadov v steklenicah. Pošiljal jih je na Dunaj. Zivahen kakor povsod, je bil tudi v družbi. Zabaval je prijatelje s šalami in 'dogodbami iz svojega življenja, ki jih je vedel brez števila. Imel je v sebi moč, da je dvignil razpoloženje družbe iz hladne puščobe v kipeče veselje. Pa to vedo najbolje tisti, ki so se takrat shajali z njim v Št. Petru, Zagorju, Košani in drugih kra*. jih Pivke. Kakor ga ni manjkalo ob veselih prilikah, ravno tako je smatral za svojo dolžnost, da se je udeležil tudi žalostnih dogodkov. Če je umrl kak njegov tovariš ali prijatelj, ga je on gotovo spremil do groba in se tam poslovil od njega. V Trnju je večkrat obolel. Zdravniki so mu svetovali, naj se poda na dunajsko kliniko, in blagi marki Gozani mu je celo obljubil, da mu izposluje 100 gld. podpore, ako gre. Ali ker se je takrat ravno pravdal z domačim kuratom, je rajši zanemaril bolezen, kakor pa pravdo. Poleg tega se je dvakrat ponesrečil. Prvič je njegov petletni sin našel nekje nabito patrono. Oče mu jo je vzel, toda v levi roki se mu je razpočila. Pol kazalca mu je odtrgalo, druge pa vse razmesarilo. Drugič — ko se je peljal s pošto, so se konji splašili, voz se je prevrnil, in Jelenec }e priletel ob kan- ton, kjer je težko poškodovan obležal. Pripeljali so ga domov, kier je počasi zopet okreval. Obe ti nesreči sta se prigodili y petek in 8. dan meseca, zato se je osmicc,če je padla na petek, vedno bal. Toda niti bolezen, niti nesreče ga niso ugnale; stal je pri vseh stanovskih, politiških, gospodarskih in dobrodelnih pokretitt vedno v prvi vrsti.  Tudi na Božakovem in na Dvoru so imeli ubožci v njem vnetega zaščitnika in priprošnjika. Oglašali so se pri njem pogorelci, sirote, vdove; nedoletni otroci so si ga izbirali za varuha. Podpiral jih je it prosil za nje na vse strani; celo do samega cesarja so šle njegove prošnje. Pa kaj bi govoril o tem, trume ubožcev in beračev, sirot in zapuščenih, za katere se je potegoval, lahko najsijajneje pričajo o njegovem dobrem in usmiljenem srcu. Za svoje otroke je skrbel, kakor Se najbolje vedel in mogel. Izmed njih je najstarejši že doktor prava in odvetniški koncipient, drugi dokončava tehniko. Tudi dve hčeri sta že pri dobrem kruhu, naimlajši dve hodita še v šolo. Tako je blagi Štipko tudi kot človek poleg vseh skrbi, truda in težav zvesto. natančno in vestno izpolnil svoio nalogo- (Konec.)