ZGODOVINA ZA VSE 115 VZPON IN PADEC PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA Aleš Gabrič, Prešernovo gledališče v Kranju 1945-1957 (separat). Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, št. 76/77, Ljubljana 2001, 123 strani. Pri zbirki Dokumenti, ki jo izdaja Slovenski gledališki muzej, je pred kratkim izšla monogra- fija dr. Aleša Gabriča, ki obravnava Prešernovo gledališče v Kranju med letoma 1945 in 1957. Njen avtor je zgodovinar - znanstvenik, ki gleda- lišče opazuje predvsem od zunaj. Prešernovo gledališče je zato umeščeno v zgodovinsko okolje, ki se razteza daleč prek njegovih zidov. Takšen pristop h gledališki zgodovini je pri nas redek, vendar ob avtorju, ki velja za najboljšega poznavalca slovenske kulturnopolitične zgodo- vine po letu 1945, ne preseneča. Delo je zasnovano na arhivskem gradivu, del podatkov pa je avtor črpal tudi iz skromne litera- ture. Dokumente je zbiral iz fondov najvišjih dr- žavnih in političnih ustanov, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, ter iz fondov kranjskih mest- nih oblasti v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, pre- brska] pa je tudi ustrezne zbirke Slovenskega gle- dališkega muzeja in Gorenjskega muzeja v Kra- nju. Na podlagi zbranih virov je nastala knjiga, razdeljena na tri poglavja s številnimi podpoglav- ji. Delo je opremljeno z znanstvenim aparatom, omejenim na navedbe virov in literature, kar je, mimogrede, njegova prednost in ne slabost. Prvo poglavje nas popelje v leto 1945, ko so se kranjski gledališčniki iz predvojnih amaterskih odrov združili v enotno gledališče, ki so ga kma- lu poimenovali Prešernovo. Ansambel je sprva plul po amaterskih vodah, vendar se je v nas- protju z željami oblasti že oziral po profesionali- zaciji svojega odra. Prva amaterska sezona je mi- nila uspešno, na pragu druge sezone pa je kranj- skim gledališčnikom zaradi neurejenih pogojev dela in vpletanja politike začela pohajati sapa. Sposobnejši so bežali v poklicna gledališča, dru- gi pa so iz sezone v sezono pripravili manj pre- mier in predstav. V opisih vpletanja politike v življenje gledališča se zrcali socialistična real- nost časa, v katerem je gledališče vzniknilo in delovalo, kljub razmeroma skromnim virom pa je nazorno prikazano tudi vsiljevanje ideologije v amaterskih časih Prešernovega gledališča. Prelomnica v delovanju kranjskega gledališča je bila njegova profesionalizacija ob kulturnem prazniku leta 1950. Drugo poglavje umesti gle- dališče v kulturno okolje Kranja in Slovenije, predstavi pa tudi najodmevnejše predstave in odzive publike. V prvih letih profesionalnega dela si je gledališče prislužilo sloves enega naj- bolj eksperimentalnih gledališč v Sloveniji, zbu- dilo pa je tudi pozornost oblasti, ki je začela po krajšem kulturnopolitičnem predahu znova spodbujati amatersko ustvarjalnost in približe- vanje umetnosti ljudstvu. Eksperimentalna upri- zoritev drame Maksima Gorkega Na dnu je od- mevala celo na kongresu SZDL spomladi 1953- Ob tej priložnosti se je Prešernovega gledališča lotil vodilni ideolog slovenske kulturne politike Boris Ziherl, ki mu, kot pravi avtor, kakršenkoli navdih modernosti ni sodil v koncept kulture za delavce. Zaradi zunanjih pritiskov se je repertoar v naslednjih letih nekoliko "umiril", čeprav so kranjski gledališčniki tu in tam še vedno presene- čali z izbiro dramskih besedil, denimo konec leta 1954 s prvo uprizoritvijo Sartrovega dela pri nas. Zadnje, najobsežnejše poglavje se spopade z enim od največjih kulturnopolitičnih škandalov v Sloveniji - z ukinitvijo poklicnega Prešernove- ga gledališča leta 1957. Kulturni škandal par ex- cellence, kot ga imenuje avtor, je umeščen v družbeno in politično okolje sredine petdesetih let, v pravkar uvedeni sistem družbenega uprav- ljanja in okvire nedavno sprejete gledališke za- konodaje. Družbeno upravljanje je bilo oblika nadzora nad kulturo, saj so imeli v upravnih od- borih kulturnih ustanov večino tako imenovani zunanji člani, ljudje, ki jih je v kulturo običajno zaneslo iz politike, ukinjanju poklicnih gledališč oziroma njihovi reamaterizaciji pa je formalno utrla pot nova gledališka zakonodaja, sprejeta leta 1956. Pogojem, ki jih je poklicnim odrom predpisoval zakon, je Prešernovo gledališče si- cer zadostilo, vendar je bila njegova usoda bolj ali manj že zapečatena. Pobuda za ukinitev po- klicnega gledališča je prišla od zgoraj, iz partije, ta pa je neprijetno nalogo potisnila v roke SZDL in sindikatom, s čimer je skušala zadevi nadeti videz demokratičnosti. Avtor prepričljivo pojasni, zakaj se je oblast lo- tila ukinjanja profesionalnih gledališč, pri čemer poudarja zazrtost partije v preteklost, v čas pred drugo svetovno vojno, ko so bila kulturna druš- tva vpeta v politične boje, v čas, ki ga ni mogoče primerjati s kulturnimi razmerami v petdesetih. Ob tem opozarja na preživeto delitev kulture na VSE ZA ZGODOVINO 116 ZGODOVINA ZA VSE delavsko, ki da se lahko uspešno razvija le v amaterskih okvirih, in manj zaželeno elitno kul- turo, ki naj bi se razraščala znotraj profesional- nih kulturnih ustanov. V petdesetih letih so se amaterska kulturna društva znašla v krizi, njihov razmah pa naj bi zavirale prav profesionalne kulturne ustanove, zato so jih skušale oblasti čimveč ukiniti oziroma amaterizirati. Avtor opo- zarja tudi na specifiko dogajanja okrog ukinitve Prešernovega gledališča, ki ga ni zaznamovala le ena najdemokratičnejših javnih razprav tistega časa, temveč tudi različna mnenja politikov. Niti pa so bile vendarle v rokah tistih, ki so bili vna- prej odločeni ukiniti poklicno gledališče v Kra- nju, kar jim je ob nespoštovanju nedavno spreje- te gledališke zakonodaje uspelo 1. oktobra 1957. Ukinitev Prešernovega gledališča je še dolgo odmevala v kulturnih in političnih krogih, spo- min na ustanovo, ki se je že usidrala v svojem mestu in med svojo publiko, pa ni zbledel. Kljub ukinitvam nekaterih poklicnih gledališč, poleg kranjskega tudi ptujskega in koprskega, se je kri- za amaterskih kulturnih društev nadaljevala, po- gubnost politike pa je menda spoznal tudi Boris Ziherl, ki naj bi nekoč dejal: "Tisto z ukinjenim gledališčem je bilo premalo premišljeno." Zgod- ba o prvem poklicnem Prešernovem gledališču je s tem sklenjena. Gabričeva knjiga se resda vrti okrog Prešerno- vega gledališča, vendar posega tudi v širši poli- tični prostor, zato ni le prispevek k domači gle- dališki zgodovini, temveč k slovenski polprete- kli zgodovini nasploh. Celovit prikaz zgodovine Prešernovega gledališča in prek njega kulturne politike med letoma 1945 in 1957 pa ni njena edina odlika. Knjigo odlikuje tudi berljivost ozi- roma tekoč ritem, ki ga le tu in tam prekine daljši citat. Premišljeno izbrani odlomki iz arhivskih dokumentov pa dela vsebinsko ne kazijo, nas- protno, današnjemu bralcu težko razumljive po- teze minule oblasti najverodostojneje izpričuje- jo prav njene lastne besede. Mateja Rezek VSE ZA ZGODOVINO