K. Matković
Daritev.
X oifin, ko je Juzus od.šel nazaj v uebesa, k svo-jemu Oeetu, in od tam aposiolom poslal Še Sv. Duha, so ti Šli po vsem svetu iu z velikiin vescljom oznanjali ljudein Jezusov naiik. Tiuli k malikovalcem so šli in jih ucili božjih resnic iit pravičiiega življenja, Ko so jm pripovedovali o Jezusovih čudežih, je pač vsak poželel. da bi tega dobrcgu in mogoČnega Sina bož-jega sam vidcl in slišal in z njim ^ovoril. Zalirepeneli pa po Jczusu niso le taki, ki so prvič slišali o njem, temveč tudi apostoli sami so muogokrat na svojih potovanjih in pri svojem poučevauju zaželeli, da bi bil ]ezus pri ujih. Vcmo /.t, da so aposioli to svoje hrepenenje vselej iii po^sod lahko tudi nresničili: Jezus jim je nanireč pri zaduji vučcrji obljubil, da se bo tudi ua njiliovo besedo si>reme]iil kruh v Jezusovo Telo in vino v Jezusovo Kri. >To delajte v moj spo-niia«, jc naročil, Kadur so bili učcnci zbratii v nje-govcm imcnu in pri pt^lušanju njcgovega nauka, so vselej   tudi   jedli   od   njegovega   skrivnosinepa   Tclesa
+
OČITNA 5POVED
/  bogu «^v.l    VpS7L^r  uuDtn \
-------------^=a^a^^-------------
prosnje(Ž©)
LI5T    V^A
EVANGELIl
I Ir^    JANLZ   1 „, *,u   VERA
fn pili <k1 iijegove skrivnosiiie Krvi.   Sponiin   na   Jc-
zusa mora tucii našo duŠo napolniti pred vsako sveto
inaŠo.
K v i ž , ki ga duhovnik naredi prav v zaČetku svete liiašc, pred spodujo stopmco stoječ, nas že spo-miiija na to, da se ho na altarju pojiovila Jezu-sova daritcv n« križu. — Čv. tia tlrh pred aharjem stoječ in fdoboko sklonjeu moli niaŠiiik še
oČitno spovetl (confiteor); ponovi jo tudi mi-nistrant v imenu vseh vernikov. Oba si trikrat potrkata na prsi in reČeta »moj grch, moj grehr moj preveliki greh.« Odpušcenje torej prosita in ti, kadar si pri sv. maši, moli takrat kesauje nad Rvojimi grehi. Daritve greŠiiega in hudobnega člo-veka Bog namreč jie bi maral sprejeti, kakor je odklonil daritcv hudobnega Ivajua. — Ko snio tako očistili svuja srca, potem šele stopi mašnik do altarja in tara izmoli
g 1 o r i j o, tisto lepo pesem, ki so jo .angeli pri ja-slicah pcli: >SIava Bogu na višavah in mir Ijudem na zenilji.*. S to pesmijo pove uiašnik, zakaj prav za prav IioČl1 darovati: da bi Boga slavil in poca-stif, da bi ljudent blagoslova in milosti in dobrot božjih izprosil. — K.cr je Jezus sam rekel .prosite in dalo se vam btK, gre mašnik putem ua desno stran altarja h knjigi  in bere iz nje
prošnje, y katerih Bogu pove naše stiske iii po-trebe. Te prošnje so pač v razuih časili različne; d. pr. za zdravje, za dobro letiuo, za pruvo vrcnie i.t.d. Kim prošnja jja se vedno iii veduo ponav-lja: tisia namreč, da bi mi enkrat gotovo v ncbesa prišli v večno vesclje. Mašnik moli zase in za vse Ijiidi, ti pa jjovej Bogu svoje želje in potrebe. — Darove in blaguslov !xjžji posi.-bno pa neheško veselje pa si nioramo zaslužiti s tem. da izpol-nujemo voljo božjo. Oa ne bi ljudje potem, ko ne hodijo več v šolo, pozabili, kaj Bog od njih lioče. zato mašnik pri vsaki sv. maši čita kak.Šen odstavek iz sv. pisma.  Ta
Iist nli berilo, ,jo včasih vzcto iz pisem apostoldv. \časih iz spisov, uapisanih v stari zavezi. Je torej
nauk božji in vreden, da ga poslušaino iu se po njem ravnamo. — Še mnogo važiiejši pa je
evangelij, ki nam vsclcj pove kakšno zgodbo iz življenja Jezusovega in oznani kakšno njegovo besedo. Zato pri evangcliju. -— ko ministrant knjigo prenese ua levo stran altarja. — vstanemo in stoje poslušamo lK^sedc in nauko Sina lx>žjega. Ob ncdcljah mašnik potem Še s prižnici' po slo-vensko prebere evangelij; tudi tedaj vstanemo iz spoštovanja do božje besede. Ti se pa potrudi, da si boš Tsakič vsaj nekaj iz evangelija dobro za-ponmil. — Po evangeliju zmoli z niašnikom sku-paj se
* e r o, kjer obljubimn, da bomo res izpolnili in iz-vršili, kar Bog otl nas hoče.