zbirka Majnice

			Ime mi je Jon

			Mateja Gomboc

			Založba Mladika

			Ljubljana 2020





		 			Ponedeljek, 18. oktobra, ali

			Živemu človeku se vse živo zgodi

			Ime mi je Sebastjan in star sem trinajst let. Pravzaprav sem Jon. Jon Gaber. Pred letom in tremi meseci, ko sem poleti bil na taborjenju, sem tam med enimi tipi iz nekega drugega klana, ki me niso poznali, razširil informacijo, da sem v resnici Jon. Kar z neba mi je padlo to ime. Sebastjan da sem samo za osebno izkaznico – jaz jo namreč že imam, ker sem šel lani z očijem v Nemčijo na sejem gradbeništva. Sebastjan: kje sta oči in mami imela pamet?! Tako je ime kakšnim belim kipom iz muzejev ali bledemu mladeniču iz kakšnega srednjeveškega romana, ne pa človeku sodobne civilizacije, kot sem jaz! Tako sem ostal Jon. Mami in oči sicer vztrajata pri Sebastjanu in me malo čudno gledata, ampak sta kmalu dojela, da sem jaz šef samega sebe in da sem pravzaprav samo skrajšal svoje ime: Sebastjan – Jan, no ja, Jon. Jan, Jon, to je skoraj isto. Ampak meni je bolj všeč Jon. Klapa je to sprejela. Razen onih z Brega, zanje sem še kar naprej Nosonja.

			Skratka, sem Jon, star sem že skoraj 14 let. Torej, pred štirimi meseci sem imel rojstni dan, ampak vsem rečem, da imam že skoraj 14 let. Na svet sem vendar prišel že pred trinajstimi leti in štirimi meseci, torej sem že štiri mesece starejši od 13 let, to pa je skoraj 14, kajne? Sem, kot sem že napisal, človek modernega časa. Ne hecam se, jaz sem res že zelo odrasel, ker sem tudi zelo pameten in v marsičem že znam poskrbeti zase. Itak so me v šoli identificirali kot nadarjenega, ker da imam visoke kognitivne sposobnosti in drugo.

			Imam svojo sobo, v kateri stanujejo poleg mene še tri zlate ribice (so sicer črne barve, ampak babi pravi, da so vse majhne ribice zlate – ti to razumeš?!?). In hočem ti povedati, da imam v svoji sobi tudi računalnik. Očijev, ki ga ne rabi več, on ima takega bolj šmeksi. Ampak tudi tale moj je kar močan. Nekaj dobrih igric imam. Cele dneve bi se igral! Ampak v tem šolskem letu, ki se je sicer komaj začelo, sem pridelal nekaj trhlih ocen in zdaj smem igrati samo po pol urice na dan. Pol micene skope urice! Še prej moram napisati vse naloge, jih pokazati mami ali očiju, potem pa lahko.

			Zdaj imam eno finto: mami pravim, da pišem nalogo kar na računalnik. Ampak pišem tole, kar zdaj ti bereš. Ona je vesela, da pišem, ker sem pri slovenščini v drugem nivoju, ne v tretjem, ona pa je profesorica slovenščine in ji je nerodno, da ima tako zabitega sina. Tako ji je odpililo, da mi je iz svoje šole prinesla nekakšen program za učenje vejic. Zeleno se ti zabliska, če ne narediš vejice pred kikokerdače in še pred nekaterimi drugimi mesti, ki jih ne vem na pamet, za te vem, ker tam vejica skače. In ne moreš verjeti – deluje! Prve dni sem komaj čakal, da se mi bo zablisnilo, itak se mi je že po treh besedah. Zakaj potrebujemo toliko vejic, ali bomo morda zakurili s tem dračjem? Sicer pa je zdaj vseeno, bliska se mi kot blesavo, ops!, kot noro na računalniku. In še eno manijo imam: če mi komp računalnik podčrta besedo, iščem pravo slovensko zanjo. Če se mi da. Vmes pa igram igrice.

			Tako zdaj lahko sedim pred računalnikom in pišem. Ali pa ne pišem, ampak študiram – to besedo ima oči silno rad. Pa čeprav sem zamaskiran NBA-jevec v eni genialni igrici! Ki v trenutku čudovito izgine z desnim klikom na miško, če kdo pritisne na kljuko na mojih vratih.

			Ampak vseeno najraje igram košarko v resnici, v klubu.

			In v resnici se mi ne bi ljubilo pisati, če se mi pred par dnevi ne bi zgodilo nekaj pošastno obupnega. Tako groznega in sramotnega, da mi je bedno priznati. V redu, samo če se ne boš smejal in se potem zezal iz mene. V redu? Skratka … Dobro, ti povem. Me poslušaš?

			Skratka, dobil sem sestrici.

			Da, prav si slišal. Sestrici. Dve. Hkrati. Dvojčici. Rdeči, kričavi, zaripli, nemogoči. Da mrkneš. Saj bi rekel sestri, ampak nista vredni tega imena. Sestrici.

			Se mi režiš, a? Kar privošči si me, seveda!

			Moji sošolci Luka, Dejan in Svit živijo normalno življenje. Luka ima starejšo sestro Ano, ki hodi že v gimnazijo. Dejan ima sicer še dva brata, vendar sta oba že v naši šoli, hodita v tretji in peti razred, nemogoča sta, ampak sta brata. Svit pa živi celo sam z mamo! Ado, moj sosed, ima tri brate, da se jih ves svet boji, črne in kosmate, same mišičnjake. Samo jaz nabašem na tako sramoto! Potem ko človek tako rekoč že odraste, se družina poveča. Če bi dobil vsaj brata, enega poštenega brata, ne pa sestri, in to dve! To se zgodi meni, ki sem že odrasel človek, na poti k uspešni košarkarski karieri, ves pameten in razmišljujoč človek, ko bi najbolj potreboval mir, da razmislim o svoji življenjski poti. Zdaj pa to.

			Ine ni doma, ker je s familjo (družino) šla v Egipt, za dva tedna. Njena mami ima nekakšen seminar, oči pa piše neko visoko znanstveno knjigo. Šprica šolo, blagor ji. Tako nimam komu povedati, kako bedno se počutim.

			Jutri ti pa vse pojasnim, kako je bilo vse skupaj.





		 			Sreda, 20. oktobra, ali

			Ajči in Bejči

			Včeraj nisem utegnil niti dihati. Vsi, ki so polnili prostore našega doma, se pravi oči, Neli in babi, so silili vame in me hoteli za svojo družbo, kot da sem zdaj ne vem kaj, ker smo v hišo dobili oni dve. Zdi se mi, da so mislili, da se počutim zdaj odrinjenega, ker si bom moral starše deliti z dvema cviljama. To sem bral v eni od tistih revij, ki jih ima mami v zad­njem času naročene. Seveda jaz tega ne berem, ampak prav včeraj sem listal po njej in je pisalo, da se ne sme dopustiti, da bi se starejši otroci počutili zanemarjene. Ja, pa kaj še! Jaz sem že tako velik, da grem lahko živet že sam zase, v svoje stanovanje. Ali pa k babici v Štorje, v tisto zgornjo sobo, kjer je včasih živel moj oči, ko še ni bil poročen. To se mi ne zdi slaba ideja. Samo babici se je v zadnjem času nekaj skisalo, ker se druži z nekim upokojencem, starim kot mati Zemlja. Starim kot starec Zemlja. Skupaj hodita na balinanje. Čisto je že pozabila na dedija, ki je predlani umrl. Zvestoba pa taka.

			Ampak vseeno sem pustil revijo odprto na tisti strani, tako malomarno, kot da se je sama odprla prav tam.

			Rodili sta se pred petimi dnevi. Dvojčici namreč. Vsi so letali kot zmešane kure. Mami seveda ne, ona je bila v porodnišnici. Oči je bil malo smešen. Najprej je kar tako zrl predse v prazno in me zraven trdo božal po glavi, da me je skoraj bolelo, ker je imel tako potne roke. Potem je šel mami pomagat rodit. Nekaj so se mu potem njegovi prijatelji smejali, češ da so se morale sestre bolj posvečati njemu kot mami. Zvečer je prišla k nam Neli, očijeva sestra, ki še študira. Z njo je bilo fino, gledala sva filme, ki si jih je sposodila v videoteki, in jedla čips. Čudne filme gleda Neli. Ona je umetnica, študira tekstilno oblikovanje, riše obleke, najraje take iz odpadnih vrečk in vreč za krompir. Umetniki so odbiti in malo zmešani. Zato ima Neli rada take filme, v katerih ljudje molčijo in se malo dogaja. Potem naenkrat zakričijo, se nekaj časa derejo drug na drugega, tudi kaj vržejo drug v drugega ali na tla, ali pa se začnejo slačiti in jesti drug drugega, potem je na koncu spet vse v redu ali pa tudi ne. Ne razumem vsega v takih filmih, ampak zdi se mi, da tudi Neli ne, ker sem jo že kaj vprašal, pa mi ni znala razložiti.

			Ampak Neli je zelo v redu, ker midva veliko debatirava in me ima za sebi enakega in me posluša. Kar je edino prav! Tudi jaz se z njo znam pogovarjati in sploh se razumeva. O vsem se pogovarjava. Potem si jo upam tudi vprašati kakšno podrobnost iz tistega filma. Preveč je ne sprašujem, da ne bo mislila, da ne znam razmišljati tako kot ona. Ampak itak je bolj bistveno, da se štekava.

			Potem je prišel oči domov. Grozovito, kako je bil vesel! Hotel me je vreči v zrak, pa je pozabil, da sem že preveč zrastel. Komaj da me je dvignil! Potem nama je kazal fotke, ki jih je naredil z digitalcem.

			»Glej, kako sta lepi! A nista lepi? Kakšni lepotici! Kaj tako lepega še nisem videl! Glej jo, kako miži! Ta pa gleda! Vidiš?«

			»Vidim, vidim,« sem zamrmral in si vljudno ogledal vse tisto rožnato na fotkah. Dostojanstveno sem sprejel tudi dejstvo, da očitno jaz pri rojstvu nisem bil tak lepotec, saj oči »kaj tako lepega še ni videl …« Tisti dve roza kepi, da sta lepi? Dobro, dopuščam, da je lepota relativna, kot pravi Neli. Ampak briga me lepota, važno je, kakšen je človek po duši! Ti dve cviluhi itak še nimata duše, kje je še njuna zrelost trinajstih oziroma štirinajstih let!

			Obšla me je vročica ob misli, da bom pri njunem prebujanju duše sam star že skoraj šestindvajset let, tako rekoč star, zrel, izkušen, blizu konca. Da sem to strašno misel na starost odpihnil, sem vprašal očija, ne brez strahu pred odgovorom:

			»Kako jima je pa ime?«

			Očiju je bilo, se mi zdi, v prvem hipu malce nerodno, malo se je odkašljeval, potem pa mi je pojasnil:

			»Z mami se nisva mogla še zmeniti, hkm, jaz sem hotel Natalijo in Patricijo, ona pa Zalo in Nežo.«

			Natalija in Patricija! Zdaj mi je šele jasno, kdo je imel odločilno besedo pri izbiri mojega imena! Še dva kipa iz antičnega sveta! Zala in Neža! In še trop ovac po bohinjskih planjavah! Kot da mi ni že brez takih imen dovolj gorja!

			»In zdaj?«

			»Bomo še videli. Zaenkrat sta Deklici A in B.«

			»Aha, Ajči in Bejči.«

			Zakaj sem kar molčal in nisem povedal svojega mnenja, da morajo novi ljudje dobiti nova imena? Kaj mi je bilo? Zdaj bosta tadva mislila, da mi je vseeno!





		 			Četrtek, 21. oktobra, ali

			Mata Maja in mama

			Oči je vstal zelo zgodaj, če je sploh kaj spal. Zbudilo me je govorjenje po mobiju: »Kako si pa zdaj, lubica? Si kaj spala? Si v redu, lubica? Te kaj boli? Sta lubici v redu?« In tako dalje, pet minut kasneje spet. Vmes se je obril, si nataknil obleko, kot vsako jutro, na hitro spil kavo. Najprej sem mislil, da me sploh ne opazi. Toda v nekem trenutku se je njegov pogled zaustavil na meni: »Sebastjan, pardon, Jon, imaš ključ? Tu imaš dva evra, ne, tri, za kebab. Saj stane nekaj takega, ne? Za kosilo, seveda. Potem pridi s petko v porodnišnico, ob treh.«

			»Oči, košarko imam od pol dveh do treh.«

			»Seveda, seveda. Se zmeniva ob pol štirih? Te čakam pri vhodu, da boš vedel, kam.«

			Potem je odvihral. Pravzaprav se je vrnil še dvakrat, prvič po ključe od avta, drugič po aktovko. Potem pa je zares odletel, saj sem mu drugič pomagal najti tudi mobi. Ubogi oči, toliko skrbi je nenadoma leglo nanj. Za zajtrk sem pojedel do konca čips, ki je ostal od gledanja filma z Neli, in spil kokto, kar iz plastenke. Ko sem rignil, se mi je slano pokadilo iz ust. Na poti v šolo sem v mislih preverjal, če se na meni opazi, da mame ni doma. Zdi se mi, da sem naredil vse, kot je treba, s prsti sem si šel tudi skozi lase in si umil zobe. V torbo sem dal vse potrebne knjige in zvezke, da se ne bi kateri od učiteljev spravil name. Frendi se bodo itak.

			Že zjutraj sem bil vesel, ker bom danes videl mami. Toliko dni je že ni doma. Saj se z očijem in Neli kar znajdemo, ampak delamo gospodinjske napake. Predvčerajšnjim smo pobarvali belo perilo. Očijeve kavbojke so se znašle vmes. Da crkneš. Vse je postalo lisasto sivo. Poskusili smo še enkrat, tokrat z varikino. Ko smo potem odprli vratca pralnega stroja, smo iz njega pobrali razpadle luknjaste in večbarvne cape. Oči je vse zložil na tla kopalnice, natančno popisal število spodnjih hlač, mikic in nogavic, si ogledal znamke in številke na njih ter si tudi to skrbno zabeležil. Nato je šel v trgovino in po spisku vse kupil, potrgal trgovske listke in slovesno pospravil novo perilo po predalih. To je bila najdražja napaka, ki smo jo naredili v teh dneh.

			In danes bom videl tudi Ajči in Bejči.

			V šoli je bilo še kar normalno. K sreči, čeprav sem se bal, da bo drugače. Naša razredničarka Maja, uči nas mato, je kul, ups, se ne da povedati drugače. Taka mlada je, ima ful (zelo) kratke črne lase, dobro je oblečena. Ko ne uči, ima žvečilko. Ampak v razredu je alergična na žvečke. Tudi mato zna učiti, ker jo ima rada. No ja, hotel sem povedati, da mi je samo pomignila, ko je vpisovala v dnevnik: »Ej, kako si, Jon? Malce težka je ta, ne? Daj, saj bo šlo!« Tako, normalno. Da niti niso opazili, kako mi je kri butnila v glavo. Sem ji pokimal in sva se štekala, razumela.

			Kot da bi mata Maja izrekla magično besedo – prav nihče me ni nič zafrkaval! Ona mora imeti v sebi nekaj čarovniškega ali kaj. Klapa me je pustila pri miru. Sploh jih nič ne zanima. Kar se Ajči in Bejči tiče. In očija in mame, ki sta me spravila v to godljo. Drugače pa nič posebnega, kot po navadi.

			Ali pa je možno, da sploh še ne vedo? Jaz jim nisem nič povedal. Ampak saj so kdaj videli mami, ko je bila še debela. Ali pa so mislili, da je debela kar tako. Tudi nekatere njihove mame so debele.

			»Hej, Joni Seba, si prigural ono igrico do konca? Jaz sem jo, imam gesla,« se mi je pohvalil Vid. Seveda, on ima sveti mir, oči in matka sta nekakšna turistična vodiča, nič ju ni doma, ima eno prekrasno staro senilno teto, ki kvačka prtičke in kinka v fotelju pred Vidovo sobo – življenje je enim lahko prečudovito!

			Ampak človek mora ohraniti dostojanstvo: »Nisem utegnil. Saj veš, košarka. Mi daš kakšno geslo ali ti ga moram plačati, frend?«

			Moja magična beseda, frend. To pomeni prijatelj, po naše, ki smo mladi. Zraven ga boksnem v desno ramo in pomežiknem. Po navadi pomaga.

			»Imam že napisane, zate,« je Vid zadnjo besedo posebej poudaril. »Ono o Rimljanih boš pa ti preštudiral, ne? In mi dal?«

			Svet je krut in neizprosen, nič mu ne ostaneš dolžan.

			»Seveda, čim bom utegnil.«

			Itak bodo prihodnji teden počitnice, vse se bo uredilo in bo šlo!

			Jelce danes sploh nisem videl, ker so bejevci bili na nekakšnem naravoslovnem dnevu pri konjih v Stožicah. Mi gremo po počitnicah.

			Za kosilo sem dobil očitno dovolj beljakovin, da sem bil na treningu totalno v formi, ves razbacan, poln energije. Dosti mi je do te košarke, rad bi bil boljši, rad bi nabijal kot nor. Rad bi bil tudi večji. Oči sicer pravi, da centimetri niso važni, da je bolj pomembno, kako se trudiš, kakšno tehniko razviješ. Pravi, da centimetri nikjer niso važni!

			Ja, pa ja! Tisti dve polmetrski punci, ki me čakata v porodnišnici pri mami, bi lahko bili za kakšen meter daljši in za kakšno desetletje starejši, jebelo sonce! Še to bi bila muka!

			Po treningu sem si kupil še sladoled. Zunaj je totalno poletje, zato sem šel kar peš do bolnice. Oči me je že čakal, videl sem ga že od daleč, kako je mencal tam pred vrati, hodil sem ter tja in se kot nalašč postavljal pred ljudi, ki bi radi vstopili v porodnišnico. Ubogi oči, čisto ga je vrglo iz tira, koliko žensk bo naenkrat v naši hiši. Bova morala stopiti skupaj … Vso pomoč mu obljubljam, častna!

			V nekem trenutku, ko sem se bližal očiju, sem si zaželel, da me ne bi bilo tu. In ta trenutek je potem trajal in trajal. Videl sem se na morju, ko sem bil s taborniki, v Novigradu. Zdaj bi bil tudi tamle, cmaril bi se na tistem soncu in ponoči bi šel na nočni pohod in bil bi v kazenskem vodu, ker bi se afnal pri petju taborniške himne, ko bi zjutraj dvigovali zastavo, lupil bi krompir za celo četo, medtem ko bi se drugi kopali, stražil bi celo noč, tudi v dežju bi dobro stražil – samo da me zdaj ne bi bilo tu. Saj ne zaradi očija.

			Saj mamo sem tudi že pogrešal. Ampak samo mamo. Kdo si je želel ti dve zgagi, ti dve glisti, ti dve zajedavki! Kako te starši lahko izigrajo! Človek živi pošteno življenje uglednega državljana, raste in se trudi biti čim bolj hvalevreden in polnokrven predstavnik človeške družbe – pride strašna usoda in grobo prekine ta pravičen krogotok življenja. Circle of life, bi rekla Nemanička. Pa ohrani mirno kri in dostojanstvo!

			Premagal sem se in možato stopil do očeta, da sva šla gor. Že na vratih sem videl, da je z mami vse v redu. Dobro izgleda, po takem mučenju, iz sebe iztisniti dve človeški bitji. Hotel sem steči k njej, pa sem se spomnil, da sem zdaj odrasel, starejši, ker sta kar dve v družini mlajši od mene. Zato sem pokončno stopil k mami, s takim trdim korakom, kot grem pred tablo. Pa me je povlekla k sebi in me objela, da sem skoraj padel nanjo. Vesela me je bila:

			»Kako si, ti moj veliki fant?«

			»Ja, gre, a ne? In ti, mami?«

			»Kmalu pridem domov. Pridemo, pravzaprav,« je pomignila proti dvema kovinskima ogradama, v katerih sta pokriti ležali Ajči in Bejči.

			Dostojanstveno sem sprejel namig, da ju verjetno moram pozdraviti, kot se za starejšega brata spodobi.

			Bili sta – enaki. Popolnoma in v vsem enaki. Obe sta ležali na desnem boku, z ročicama, zvitima v pest, oblečeni v roza, mižali sta, verjetno spali, kajne? Na glavi vsaka po sedemnajst las, približno, nisem štel. Zakaj morata biti dve, če sta enaki?

			Z mami sva se malo pogovarjala. Nič ni spraševala o šoli, pametna punca. Poslušala me je, ko sem ji pravil o novih metodah treninga pri košarki.

			Zamudil sem priložnost, da bi povedal svoje mnenje o njunih imenih.

			Z očijem sva se skupaj vrnila domov in imela lep večer, tak miren. Morava izkoristiti vsak trenutek, ki nama še preostane na svobodi. Za večerjo sva si ocvrla jajca, eno škatlo. Jaz sem pripravil večerjo! Celo po kruh sem skočil do pekarne. Brežani so sedeli na zidu pred šolo in spet sem bil deležen tistih njihovih butarij: »Ej, Nosonja, pelješ svoj nos na sprehod?« Seveda sem šibal mimo, kot da jih ni. Kako sem se moral roditi s takim nosom! Ko bom uveljavljen košarkar, si bom s prvo plačo naredil plastično operacijo.

			Ubogal sem tudi mamo in šel ob dogovorjeni uri v posteljo. Ampak sem zlezel iz nje in zdaj pišem tole, čeprav vem, da to ni dobro za centimetre, ker menda rasteš najbolj ponoči. Če pa ne morem spati.

			In Ini sem poslal sms tja v Egipt: »sem ok. kako ti? aja, sem ti pozabil povedat, dobil sem sestri, ajci in bejci.« Takoj mi je odgovorila: »Krasno, super, cestitam! Malce cudni imeni imata :-).« Moral ji bom pojasniti, ko se vrne. Ampak šele čez deset dni. Tuga!

			V soboto imamo pri tabornikih kostanjev piknik. Pride tudi Jelca?





		 			Ponedeljek, 25. oktobra, ali

			Počitnice so se začele

			Ni je bilo, v soboto pri tabornikih. Verjetno so s familijo šli kam v kakšne toplice. Drugače je bilo kar v redu, čeprav je scalo, pardon, deževalo, ne, pravzaprav res scalo, saj nismo mogli kuriti zunaj in smo bili kar v šoli, kot po navadi v takem vremenu. Ne moreš si misliti – Nac je prinesel nekakšen mošt, mlado vino, češ da moramo to piti, ker da to paše h kostanjem. Manca je bentila, a potem smo vseeno poskusili. Bili smo okajeni, res! Aja, ti še ne veš: Nac in Manca sta naša vodnika.

			Počitnice! To!

			Oči je očitno šel v službo, ker sem se zbudil ob desetih in sem zdaj sam doma. Sam. Sam! Sam!!! Fant dragi, izkoristi ta trenutek, dokler ti je še dan. Carpe diem! To je po latinsko.

			Ko sem odprl hladilnik, me je šokiralo število majhnih stekleničk, ki jih je nekdo, najverjetneje oči, naložil na police. Nekakšni frutki, tako piše na njih. Sadne pijače, bolje pijačice. Tri sem spil, z okusom korenčka in jabolka.

			Všeč mi je bilo. Potem sem imel toliko moči, da sem naredil petdeset sklec in sto počepov. To je dobro za košarko. Trener nam je rekel, da mleko pomaga pri rasti, zato sem spil še pol litra mleka, kar iz hladilnika. Bilo mi je obupno slabo. Morda tole s frutki in mlekom ni najboljša kombinacija, zato sem še malo legel.

			Da nisem kaj napačnega pojedel? Preveč telovadil že nisem, to vem, še premalo!

			Pogledal sem na internet, kaj je to frutek. Namenjen je majhnim otrokom, od tretjega meseca starosti dalje – je to oči nabavil za Ajči in Bejči? Saj sta stari šele sedem dni! Saj vendar jesta še pri mami! Malce se bojim za očija, ker se mi zdi, da se mu je ob rojstvu teh dveh sfuzlalo zmešalo. Toliko bolj moram biti potem jaz trden in pameten, če bom potem edini pravi moški v hiši. S košarko in rednimi treningi mi bo uspelo.

			Bral sem naprej. Uravnotežena hrana, zdravi obroki, in blablabla. Vse v redu, torej. Malce me je šokiralo le dejstvo, da se tvoja polt obarva oranžno, če poješ preveč korenčkovih frutkov. Groza, ko sem se pogledal v ogledalo, sem res sijal kot sonce!

			Tista slabost je minila, ko sem spil čez vse to še malo kokte in rignil. Torej, podrl kupčka. Ah, to bosta počeli Ajči in Bejči bodočih nekaj let. Kam smo prišli …

			Presneta reč, vse se vrti okrog teh dveh v moji glavi! Res moram paziti nase, da se še meni ne zmeša, kot se je očitno že očiju.

			Potem sem sedel za računalnik in se trudil z onimi Rimljani. Izklopil sem ton, ker spuščajo take butaste, pardon, neumne glasove, ko kdo koga premaga ali pa osvoji ozemlje. Sploh mi gredo na živce. Ampak obljubil sem Vidu in stvar moram pripeljati do konca. Nona vedno pravi, da ne smeš nič narediti na pol.

			Kosilo mi je prinesla Neli. Bilo je grozno. Riž in nekakšni zavitki v omaki. Ona je vegetarijanka in njena hrana ima čudna imena. Tudi ne veš prav dobro, kaj je v tisti omaki. Močno sem si popopral, da sem pojedel nekaj grižljajev. Neli je mega teta, zato se ji nočem zameriti. Ampak ko je šla, sem si ocvrl tri jajca in skuhal par hrenovk. Itak za športnika rabim beljakovine. Zdaj se mi že prikazujejo zrezki pred očmi. Komaj čakam, da pride mami domov in bomo spet jedli kaj pametnega. Menda bo to pojutrišnjem.

			Očija dolgo ni bilo iz službe. Najprej sem mislil, da je šel k mami v bolnišnico. Ko je prišel domov, je bil čudno vesel in mi je povedal, da je v službi praznoval Ajči in Bejči. Aha, okajen! Tako je torej zdaj pri nas, ki smo bili do prejšnjega tedna povsem normalna družina! Samo še to se mi manjka, imeti očeta pijanca! Potem bo pa res vse na mojih ramah. Edino kuhinja bo na maminih, ker vsega pa res ne morem jaz postoriti.

			Potem je oči malce zadremal na kavču, spil en liter radenske, se stuširal ter šel k mami in onima dvema. Povabil me je s sabo, a sem odklonil. Saj se bomo še vse življenje videli, dokler ne bom jaz odšel od doma v svet. Menjaval sem programe na televiziji in se dolgočasil. Nekaj bo treba narediti iz teh počitnic!

			Oči se je vrnil z novico: ena bo Ajda, druga pa Bela. Ajda in Bela. No ja. Ajči in Bejči, kaj sem rekel! To je skoraj isto. Ko pa mi je potem zvečer priznal, da sta Ajda in Bela skrajšani imeni za Adelajdo in Izabelo, me je skoraj pobralo. Ubogi dekleti! Ubogi jaz! Gospod, kako se imenujejo vaši otroci? Sebastjan, Adelajda in Izabela. Ja, pa kaj še! Kje pa je potem naš grad s stolpiči, v katerem biva vsak od nas, in je ograjen z globokim jarkom in trdnim obzidjem, trdno zastražen od vsepovsod?

			Bolje, da res ostaneta kar Ajči in Bejči. Tako ni ime nikomur drugemu, garantiram. No ja, saj tudi Adelajd in Izabel ne mrgoli prav veliko v naši domovini.





		 			Četrtek, 28. oktobra, ali

			Tudi počitnice so lahko grozne

			To ni pošteno. To res ni pošteno. Tako skulirane starše sem imel, zdaj pa to. Tak miren dom sem imel, nobenega drenjanja ni bilo, nobenega hrupa. Zdaj pa to.

			Včeraj so prišli domov. Da se popravim: so prišle. Verjetno ni potrebno pojasnjevati, zakaj včeraj nisem utegnil nič zapisati. Sekunde, še manj, stotinke sekunde nisem imel zase! Seba, stori to, Sebastjan, teci po ono, daj, Sebi, oglasi se ti na telefon, ker imam jaz polne roke. Sebi, pardon, Joni, nesi te plenice v koš. Ne za perilo, v smeti! In babica je prišla, to je očijeva mama, in z njo je prišel še tisti njen novi dedek. Ta tip je kreten, kje ima babica oči in pamet! Joj, kako sta luštkani! Kaj, Sebastjan, a zdaj si pa padel s stolčka? S kakšnega stolčka neki, nikamor nisem padel, še najmanj pa s stola. Jaz, ki se niti pri treningu ne spotaknem!

			Neli je pripeljala nekakšno prijateljico, ki študira medicino in se je delala ful (zelo) pametno, kako da so vsi organi že popolnoma razviti. So, ja, zlasti glasilke. Pa da ima novorojenček luknjo v glavi. Mar jih nima vsak človek več – skozi ene diha, skozi druge gleda, skozi tretjo pa jé.

			Ampak, kakorkoli, moram se izkazati. Oči me resno skrbi. Ko jih je pripeljal domov, je kar tam sedel ob obeh košarah in blaženo gledal najprej v eno, potem v drugo. Ko je Bejči zacvilila, je odtaval do košare in kar gledal vanjo, namesto da bi punco prijel in jo utišal. Sicer pa najprej nisem vedel, če je to bila Bejči, ampak ker sta enaki, sem se odločil, da je leva Ajči, desna pa Bejči. Kasneje sem ugotovil, da sem imel prav.

			Kot sem že rekel, oči ni za nobeno rabo. Zato moram pomagati mami. Smili se mi, zdelana se mi zdi, bolj kot zadnjič v bolnici. K sreči je babica prinesla pečenko s sabo, pa nekakšno kurjo juho je skuhala, da si mami opomore. Končno sem malce bolj pošteno jedel.

			Nono in nona sta prišla s stricem Edijem, ampak k sreči na zelo kratek obisk, samo toliko, da sta pohvalila hčer, mojo mami, ker se je tako matrala. No, tega nista rekla, ampak zdelo se mi je, da se jima je njuna hčerka smilila.

			Skratka, miru nobenega. Za nekaj ur sem šel z Adijem in Svitom nabijat na koš pred šolo. Mimogrede sem omenil, da sem dobil – sestrico. Presneta reč, zadnji hip mi je srce padlo v hlače in si nisem upal priznati, da sta kar dve. Nobenega posebnega odziva ni bilo, Adi je skomignil z rameni, Svit je vprašal za ime. Izbral sem Belo. Še on je skomignil in šli smo metat na koš. Le zakaj nisem povedal, da sta dve, malo bi si me privoščili, ampak zdaj bi imel že mir pred fanti!

			Kdaj se vrne Ina iz tistega frdamanega Egipta? Samo z njo se da kaj zmeniti.

			Te počitnice so definitivno najbednejše doslej! Lani smo šli v Belgijo. Sposodili smo si avtodom in smo šli. Še na Nizozemsko smo skočili za en dan. Predlani smo potovali do Rima, obiskali smo maminega bratranca, ki je dopisni novinar za Dnevnik od tam doli. Letos pa nikamor. In verjetno nikoli več ne bomo šli nikamor, ker ne prodajajo tako velikih avtomobilov, da bi šla vanje dva vozička in dva stolčka in dve cmeri. Saj res, kako bo odslej z avtomobilom? Bom vprašal očija, ko bo bolj normalen. Če bo sploh še kdaj.

			Danes se tiranija nadaljuje. Mami leži, oči gleda v košari in se smehlja. Zajtrka nobenega, cunj polna kopalnica, koši za smeti so postali koši za plenice, uporabljene seveda. Jaz, kot da sem dim, nihče se ne zmeni zame. Grem, mami me kliče.

			Malo kasneje

			Saj ni tako hudo. Z mami sva se zdaj prav fino pogovarjala. Malo jo je firbec dajal, kako sva z očijem preživela te dni brez nje. Tistega o pobarvanem in potem novem perilu nisem izdal, čeprav je nekaj spraševala. Zdi se mi, da naju ima na sumu.

			Sploh je mami kar v redu, nič ni govorila o onih dveh. Tako o šoli sva se menila, o košarki in tudi o njeni bolnici. Nekaj stvari, ki mi niso čisto jasne, mi je kar sama razložila, kako je bilo pri porodu in to. Še dobro, ker si ne bi upal vprašati. Pa če bi naročili pico, sem jo prosil. Evo, je že na poti!





		 			Torek, 2. novembra, ali

			Bucibuc obiski, potem pa končno Ina

			Naj bo šola še taka muka, ampak danes sem šel zelo rad od doma! Preživel sem – milo rečeno – največje muke tega sveta! Ta konec tedna je bil katastrofa! Vsa ona žlahta, ki se običajno zbira za dan mrtvih na pokopališču pri grobu našega dedija, se je včeraj vsula skozi vrata našega doma. In to niti ne eden po eden, ampak skoraj vsi hkrati, da je bila hiša prepolna stricev, tet, bratrancev, sestričen, pratet, njihovih mož in sorodnikov teh mož … Toliko folka, da na obešalniku ni bilo prostora za plašče. In ko sem jih prijel in vrgel kar na posteljo, je babičin balinc prijatelj prijavil en nagravžen vic (oprostite, povedal tisto neprimerno šalo): »A poznate onega, ko so prišli sorodniki prvič pogledat otročka, pa so nanj naložili plašče, da se je zadušil?« Kako smešno, gospod, človek bi kar crknil od smeha! Prebil sem ga s pogledom, da ga je kar zalepilo na stol.

			Sploh je bilo pa to edino, česar sem bil deležen od vseh obiskovalcev. Drugače pa so vsi letali samo okoli Ajči in Bejči, gledali v košari in se slinili okrog njih. Joj, kako sta luštkani, cela mamica, ne, ne, cel oči, saj vidite, kakšne oči imata, joj, in ali sta res popolnoma enaki? Ne, ne, meni se pa zdita povsem različni. Glej, tale ima vendar rdečo liso nad očesom! Ja, in tale malo večja ušesa. Res, povsem različni sta si. Kako, a enojajčni sta? Seveda, ko pa ima vsaka od njiju samo en jajčnik, hahaha! Buci buci buc, bubububu, kukuc, grrrrr, ababababa.

			Seveda sta se ta mali drli kot za stavo, ob množici folka, tj. ljudstva, ob smrdljivih zadahih, ki so se širili nad njunima košarama, in ob slaboumnih izjavah, ob katerih se čudiš, da majhen otrok sploh spregovori prve besede, če je deležen vseh teh abubujev in kukucev.

			Darila so bila seveda samo za njiju. Dve popolnoma enaki odejici, pajacka, dve punčki, dva paketa lego kock (enaka, seveda, da se ne bi sprli med seboj), dve zobni ščetki, dve trenirki, celo dva kompleta barvic in še in še, da imata zdaj vsega do prvega šolskega dne dovolj.

			Jaz sem popolnoma izvisel. Bil sem neviden, megla, dim. Še babica me ni niti pogledala, zato je potem sploh nisem vprašal, če lahko pridem živet k njej v Štorje. Itak ima zdaj tistega kretena, morda celo stanuje pri njej, in kaj veš, kaj vse počneta, o groza!

			Ko je prva pošiljka ljudi odšla, sem vseeno šel preverit, če ima katera od onih dveh res večja ušesa. Res se mi zdi, da ima Ajči malenkost večja, ampak nikakor ne taka, kot sem jih imel jaz ob rojstvu in so potem premo sorazmerno rasla do neprepoznavne velikosti povprečnega slona, afriškega. Še oba nosa sem si ogledal. Neprimerno manjša sta, kot je bil moj nos že ob rojstvu, primerjal sem ju s svojo fotografijo, na kateri sem bil dojenček. Že tam imam nos kot Zahovič, vsaj domnevam, da ima on takega. Nič čudnega, da je bil oči tako navdušen nad njuno lepoto in da mene zdaj niti ne opazijo.

			Izgleda, da sem v tej družini postal nepotreben.

			Zato sem danes tako rad šel v šolo. Zjutraj je pri meni pozvonila Ina, da greva skupaj.

			»Sinoči smo se vrnili zelo pozno, zato nisem utegnila priti že zvečer,« se mi je najprej opravičila.

			Hotel sem ji že reči, da nič hudega, ker je zvečer bilo še veliko obiskov, pa me je razočarala: »Veš, tako sem komaj čakala, da vidim tile tvoji Ajci in Bejci!«

			Seveda, oni dve! Še Ina me je izdala!

			»Ajči in Bejči, Ina! Na mobiju ni bilo č-jev.«

			»Aha! Vseeno precej čudni imeni, moram reči. Smem zdaj pokukati k ta malima?«

			Pogledal sem čez hodnik, toda vrata spalnice so bila zaprta in vse čudno tiho. Pa sta se drli celo noč, se mi zdi, zjutraj pa sta očitno končno zaspali ali pa jima je mama dala pomirjevala.

			»Boš kdaj drugič prišla, saj ne bosta nikamor ušli, še bodočih dvajset let ne,« sem ji rekel. Verjetno malce grenko, ker me je takoj boksnila v ramo in rekla: »Kaj je, stari? Tole je kar hud udarec zate, kaj?«

			Končno stara Ina!

			»Ah, bo že! Itak bom šel po šoli v tujsko legijo. Pa s košarko bom uspel, da me bodo najeli tuji klubi. Morda bom šel prej k babici stanovat, ampak tudi njej se je skisalo od teh dveh. Pa še dobila si je nekak­šnega prijatelja, skupaj balinata, zdaj še ona nima časa zame.«

			»Ma ti si zmešan!«

			Vseeno mi je bilo veliko laže, ker Ina je faca in fejst punca. Vse to mi je računalnik podčrtal, verjetno se strinja z mano: Ina je res v redu. Tudi če je punca, ni nič punca. Da ti jo predstavim: moja soseda je, že od vedno. Pol leta je starejša od mene in bo letos že končala šolo, ker je grozno pametna in je eno leto preskočila, pa s petimi je začela hoditi v prvi razred. Je bolj fant kot punca. Ima kratke lase in nič joškic. In je skoraj večja od mene. Tudi ona nabija na koš, seveda pa ni v klubu, ker je punca. Če kdaj Brežani začnejo: »Seba in Ina, to sta lepi par, jutri bo poroka in gresta pred oltar,« ona kar skomigne in zdaj sem se tudi jaz navadil, da je to res brezvezno.

			Tako sva šla v šolo in po poti sem ji vse lepo razložil, tudi glede imen. Režala se je kot pečen maček. Bolje je bilo, da sva prešla na opis njenih počitnic v Egiptu. Eni imajo pač srečo v življenju.

			Po pouku, vse je bilo navadno, sem šel na kosilo, nato na trening. Danes je mimo igrišča prišla tudi Jelca. Zdi se mi, da mi je pomahala. Potem sem nabijal kot nor in Stojko je rekel, da sem »matr, dober!«

			Itak je bil potem že skoraj večer in konec dneva. Mleko pomaga k rasti, spil sem ga cel liter, da mi je zdaj slabo. In bolj zgodaj grem spat, ker se menda v spanju raste. In tudi uničen sem, ker se oni dve ponoči dereta. Če ne bom spal, mi bo pamet usahnila in bo zame konec uspeš­nega življenja.

			Tako sem se razpisal, da nimam več volje za kakšno igrico. Ampak mi je postalo všeč tole pisanje. Morda bom ob poklicnem igranju v tujem klubu imel še toliko časa, da bom lahko hkrati tudi pisatelj. Seveda tak slavni.

			Vidu so spet ukradli bicikel. V tem letu že drugega.





		 			Četrtek, 4. novembra, ali

			Popolna katastrofa!

			Le od koga so Brežani izvedeli? Še moje klape nič ne zanima, kako je z mano, in me pustijo čisto pri miru. Glavno, da nabijamo na koš in da si izmenjujemo sličice pa gesla za računalniške igrice, drug drugemu pa damo mir. Tile z Brega so me pa danes čisto uničili!

			Grem danes zjutraj čisto mirno v šolo, Ina mi je malce natančneje razlagala, kaj vse so videli in počeli v Egiptu, da sem kar zelenel od zavisti (spali so pri nekakšnih beduinih, v šotorih!). Ampak ko mi je rekla, da greva skupaj tja, ko bova v gimnaziji, sem se pomiril. Čeprav, pomisli malo, kje je šele to, čez najmanj dve leti!

			Skratka, greva čisto mirno proti šoli, vmes se nama pridruži še Adi, ki stanuje sicer v našem bloku, a je pritekel za nama. In gremo. Pa se ti pojavita Hari in Tomo. Hari se ima za nekakšnega šefa Brežanov in vsi mu sledijo kot cucki. To je zato, ker mu že rastejo brki, čeprav ima šele trinajst let. On najbolj izziva in tudi ideje so običajno njegove. Seveda je tudi danes on začel.

			»O, glej ga, glej, varuško! Kaj je, Nosonja, ne moreš spati ponoči, kaj? A ti kaj plačajo, doma, ko moraš cel harem bab podojiti?«

			Kar polilo me je. Kje je izvedel?

			Adi me je pogledal: »Kakšen harem bab?«

			Hotel sem že skomigniti, pa me Ina izda: »Verjetno misli na Ajči in Bejči, ta mali dve, Jonovi sestrici dvojčici, a ne?«

			Super, Ina, iz srca hvala, ob taki prijateljici človek ne potrebuje še sovražnikov!

			Seveda je še Adija zabrisalo: »Kaj, Jon? A dve si dobil? Nisi rekel, da je samo ena, Bela ali kaj? Hihihi! Dve imate!«

			Sosed pa tak, če ne opazi porasta prebivalstva v lastni hiši!

			Mene je kar odcvirnilo, najraje bi kar izginil! Da crkneš! Hari se je zadovoljno režal, saj sploh ni slutil, da mu bo tako uspelo. In je seveda nadaljeval: »A imen se pa tudi ne morete spomniti zanju, kaj? Jih je kar naenkrat preveč, a? Bosta ostali kar A in B kategorija?«

			Zagnal sem se proti njemu, da ga treščim na tla, pa me je Adi potegnil za torbo, da sem skoraj zletel, in me je zadržal. Če pa se nisem mogel ničesar spomniti, kaj vse bi mu rekel! Sploh pa nisem imel kaj reči, ko se mi je pa zgodila taka smola. Odrinil sem Adija stran, pustil sem ju, njega in Ino, da sta kar stala tam, in sem šel sam z naglimi koraki do garderobe. Še ta dva sta me izdala. Če bi bil Adi prijatelj, bi se z mano spravil nad tega cepca Harija. Tako pa se je še on režal! In me še celo vlekel s Harija!

			In tale Ina, koza neumna. Kaj je šla pojasnjevat, koga je Hari mislil s tistim haremom! No ja, prav dolgo časa ne bi mogel skrivati. Ampak, kaj koga briga! Morda ima Hari trojčice ali četvorčice doma. Pa ne bom zloben in tega ne bom obešal na zvon.

			Nalašč sem prišel v razred tik pred Nemaničko, da so me pustili pri miru. Adi mi je poslal listek: »Sori, stari, vse ok, uniček bo sledil.« Uniček je naša skrivna beseda, že dolgo. Pomeni uničenje sovražnika. Dobro, z Adijem sva klapa. Med odmorom sem bil stalno ob njem, da ne bi takoj razbobnal vsem o ta malih dveh. Hotel sem delati z njim načrt unička, pa se je izkazalo, da nima nobene ideje. Adi je tak, on se bolj prilagodi drugim, ampak je pa potem najhujši borec med nami.

			Nič ni pomagalo, če sem držal Adija pri sebi. Hari je seveda raztrobil po celi šoli. In potem so med poukom leteli do mene listki: »Hej, je res, da ste dobili doma dve babi?« In: »Boš vzel porodniški dopust?« Še moji prijatelji, v katere sem do danes verjel in nanje računal, so me boksali v rame in me zafrkavali. Vihro mi je na listku postavil vprašanje, če bom zdaj pustil košarko. Ja, pa kaj še! Tako me je razkuril, da sem se kar med gefo obrnil in mu zabrusil: »Boljše zate, da jo ti pustiš!« Istinič je znorel. »Sebastjan Gaber! Takoj ven! A zdaj se boste pa še o ženskah pogovarjali kar med uro?« Bedak je mislil, da govoriva o neki babi! Seveda cel klas v smeh.

			Tale Istinič nas vika, kot da smo grajska gospoda. Pa smo isti nič kot on, Istinič.

			Šel sem ven, razred se je hihital. Malce me je zaskrbelo, ko je Istinič vrgel za mano še: »Bodo mati tudi zvedeli!« Seveda, takoj ko pridejo z njive in požanjejo ječmen! Vseeno bi mojo mami lahko pustil mimo, zdaj, ko je v nevarnosti zaradi morebitne poporodne depresije, kot sem si prebral v tisti reviji o otrocih in porodnicah, da to popade vsako drugo ali tretjo žensko. Glede na to, da je mami zdaj drugič rodila, in to kar drugega in tretjega svojega otroka istočasno, je skoraj zagotovo v depresiji.

			Minuto za mano je ven priletel še Vihro. »Malce sem mu gobcal nazaj, pa je vrgel še mene ven,« mi je spravljivo razložil, čeprav se mi zdi, da je Vihro sam hotel za mano ven, da se v miru lahko pogovoriva. Šla sva stran od učilnice za gefo in sedla na klopco pred jedilnico. Sprva je bilo obema nerodno. V resnici sem jaz bolj zasral s svojimi besedami, a kaj, ko sem bil besen. Prvi je spregovoril Vihro: »Sori, stari, saj vem, da ti je košarka vse!« »Ej, sori tudi ti, saj nisem mislil resno, da bi jo ti pustil!« Potem je šlo mimo in sva se prav fino pogovarjala, nič o ta malih ali o košarki, ker se o tem ni bilo pametno pogovarjati. Bilo je bolje kot pri gefi in Istiniču. Čeprav mi je bilo žal, ker sem mu uničil uro in se mi bo zagotovo maščeval.

			Ampak na treningu košarke mi potem ni šlo. Kot da prvič držim žogo v rokah. Nisem držal obrambe, na koš mi ni šlo. Ko sem drugič butnil ob Vojca (itak se mi je nastavljal!), je Stojko rekel: »Jon, igraš kot baba!« Seveda Vojc ni ostal tiho: »Seveda, kaj naj pa kot moški dela doma, bab imajo kot dreka!« Obrnil sem se in ga podrl na tla, ga prijel za rame, da mu neumno glavo butnem tisočkrat ob tla in iz nje iztreščim te gluposti! Sesekljal bi ga kot čebulo, spremenil bi ga v pašteto, če me ne bi prijel Vihro in me potisnil stran: »Ej, stari, umiri se, no!«

			Pihal sem kot bik in dobro je bilo, da me je Vihro ustavil. Kaj mi je, da tako izgubim živce? Mi bosta ti dve ta mali res odžrli še zadnje dostojanstvo, ki ga imam? Stojko potem ni več nadaljeval, zdi se mi, da mu je bilo malo žal za tisto »babo«. Drugače on ni tak.

			Res obupen dan.

			Zvečer bova z očijem gledala tekmo, to sva se že zmenila, vsaj to bo v redu!





		 			Petek, 5. novembra, ob 1h ponoči ali

			Zmagali!

			Ne morete si misliti! To je bilo več kot noro! Kaj takega svet še ni videl! Do zadnje sekunde so nas držali v pesti! Ampak mi se nismo dali! To je bilo fantastično!

			Naši so premagali Grke!

			Za en koš! To je bilo noro! Kakšna igra!

			Si predstavljaš, Panathinaikos! Taki mačoti košarke in naši jih premagajo! Tekma je bila nora, z očijem sva norela, da je mami prihajala k nama v dnevno sobo in naju skušala utišati. Pa jo je oči kar spodil ven iz sobe: »Katka, ven, to je tekma stoletja!« Brigalo ga je, če je užaljena! Zaloputnila je vrata za sabo, in prav je bilo tako, ker sva potem imela mir pred njo in ta malima. Tako sva se lahko še malo bolj drla.

			Ampak to je bilo pa res divje! Najprej so naši igrali slabše kot babe, Grki so jih gazili kot gliste in bili veliki šefi igrišča. Zdelo se mi je, da žogo kar polagajo na koš. Potem so naši eksplodirali, kot bi jim Zdovc dal kakšno injekcijo v rit. Ej, in igrali so kot naviti. Dobro, nekaj grdih kiksov so še naredili, ampak Grki so bili čisto živčni, ti so ga srali še bolj in delali še hujše napake. Kakšna obrambica, kakšni učinkoviti napadi!

			Najbolj adrenalinski pa so bili prosti meti. Naš Pinkney je zgrešil oba, kot da bi škilil! Jasno, Grki pa zadeli, in to oba! Potem še nekaj metov, ki so kravžljali živce. Izenačenje in sledil je podaljšek. Oči in jaz sva bila čisto na koncu z živci. Ampak na koncu – na koncu Grki zadnji met: mimo! Za eno piko smo zmagali! Še neporaženi v skupini D! To je fantastično!

			Ne vem, če bom mogel spati. Sem se že ulegel, ampak pred mano so kar švigale žoge. In metal sem na koš, kot da sem jaz sam bil na tej tekmi. Vse mi je bilo jasno, kje so delali napake in kje so bili briljantni. Seveda, saj sem tudi sam košarkar.

			Komaj čakam jutro, da bomo s klapo malo pokomentirali tole tekmo!

			To je bilo res noro!





		 			Ponedeljek, 8. novembra, ali

			Ženski svet

			Jelca je danes prišla med glavnim odmorom k meni, med malico. Kar nenadoma se je pojavila, ko sem še jedel jogurt, in prisedla, ker je Svit maloprej šel, ta teden je dežuren.

			»Hej, Jon, je res, da si dobil sestrici, dvojčici?«

			Komaj sem pogoltnil. Srce se mi je za nekaj časa ustavilo, potem pa začelo razbijati kot noro. Se je slišalo navzven? Kaj naj ji rečem? Kaj se mi je moralo to zgoditi!

			»J-j-ja, res.«

			»Kako lepo!« se je vsa raznežila in me gledala naravnost v obraz, tako kot se ne sme gledati človeka, še zlasti, če ta ravno jé jogurt. Hitro sem šel z roko čez usta, za vsak primer, če imam bele brke. Ampak nisem mogel verjeti, kaj je rekla. Kako lepo?

			»Kako ste jima pa dali imeni?«

			Lepa reč, še mene je porinila v tisto nerazsodno klapo, ki je delila imena novorojencem, pardon, novorojenkama.

			»Aj … Ajči … Ne, Ajda in Bela sta.«

			»O, zelo lepi imeni,« je nadaljevala s kimajočim navdušenjem. »Pašeta k Jonu,« je zamišljeno dodala.

			»Kako to misliš?« mi ni bilo jasno.

			»Tako: Jon, Ajda in Bela Gaber, trije iz iste družine.«

			Nenadoma se je tudi meni zdelo tako. Trije iz iste družine, iz družine Gaber. Jelca zna povedati, da je vse v redu. Pravzaprav to res dobro zveni. Se mi zdi, da sem jo kar hvaležno pogledal. Bolje, da ji ne povem še za ono grajsko varianto: Sebastjan, Adelajda in Izabela. Še malo sva se pogovarjala, začuda sem se spomnil vsega v zvezi s ta malima, kar jo je zanimalo, vse od centimetrov do bruhanja, in sem se z Jelco znal pogovarjati.

			Ko je zvonilo, je vstala in šla proti svojemu razredu, ona je vedno točna, in mi prej še rekla: »Ju bom lahko prišla pogledat?«

			Ona, k meni, pogledat ta mali! Ona bi prišla k meni! K meni! Pogledat! Končno! Saj sem vedel, da se iz tega lahko izcimi še kaj dobrega! Oči pravi, da je v vsaki stvari tudi nekaj dobrega! Pokimal sem: »Seveda, seveda, kadar hočeš, kadar hočeš!« Malce začudeno me je pogledala, kot da bi se na meni videlo, da me je to njeno vprašanje malce vrglo iz tira. Ampak saj sem se trudil, da se ni nič opazilo. Samo Jelca je brihtna, zelo brihtna. In pravijo, da imajo ženske še neko intuicijo. Da ni slučajno posumila, da jo pecam. No, saj je ne, pravzaprav, le prijatelj hočem biti z njo. Saj sva vendar skupaj pri tabornikih, tam pa smo tovariši in si pomagamo med seboj. Da ne bodo rekli, da imam samo fante za prijatelje, ne, jaz hočem biti normalen.

			Sploh ne vem, ali ima Jelca kakšne brate in sestre. Morda pa ima ona tudi doma kakšna dva brata in sva zdaj sorodni duši.

			Ko sem popoldne prišel domov, je bila mama v kuhinji. Dišalo je po palačinkah, toooo! Zgleda, da je že čisto dobra in da bo odslej spet šlo vse po starem. Skoraj po starem. »Ojla, mami, oh, kako diši!« sem jo pozdravil. Mami je bila dobre volje in me je pozdravila z dvignjenim palcem, tako kot včasih.

			Ajči in Bejči sta ležali vsaka v svojem stolčku na jedilni mizi. A tako, oni dve lahko, jaz pa nisem smel sesti na mizo, kaj šele nanjo položiti svojih nog! Sem že hotel zatežiti mami. Potem sem se spomnil, kaj mi je rekla Jelca. Stopil sem k stolčkoma in ju hotel pockrljati, tako kot me je naučilo sorodstvo, z bucibucom ali kukujem. »Pssst, prste stran, spita, končno!« me je opomnila mami. Najprej sem hotel pasti v novo užaljenost, češ: a tako, zdaj pa še lastni sestri ne morem pozdraviti, in še: vse naredim narobe. Potem sem stvar uvidel »z očmi razuma«, kot pravi oči, da moram gledati: ta mali sta res spali in vzel sem si malo več časa, da sem si ju ogledal. Prav srčkani sta postali. Zdaj nista več tako rdeči, kot sta bili prve dni. Tudi nista več tako kitajskooki in zabuhli, kot sta bili v porodnišnici. Še vedno sta čisto enaki, vsaj tako se mi zdi.

			»Mami, kako ju pa ti ločiš?«

			»Saj sta čisto različni! No ja, ne čisto, ampak so razlike. Poglej, vrtinec na glavi ima Ajda. In luknjico v bradi. Bela ima pa čisto tak nosek kot ti.«

			Skoraj me je zabrisalo na rit. Nosek, ja! Jaz, da sem imel kdaj nosek! Jaz, ki sem verjetno že od rojstva potreboval orožni list za svoj nos! Ampak ko sem bolje pogledal, sem opazil, da ima Bejči res za spoznanje večji nos od Ajči. O, ti ubogi otrok, kaj jo čaka v življenju! Sklenil sem, da jo bom branil. Njej bo laže, imela bo starejšega brata, ki jo bo ščitil pred zafrkancijami.

			»Si kdaj naredil palačinke, medtem ko sem bila jaz v bolnišnici?«

			Saj res! Saj znam delati palačinke! Le zakaj se nisem kdaj spomnil, da bi jih naredil sebi in očiju? Sem pa res pravi čuk!

			»Ne, pozabil sem nanje,« sem priznal mami. »Ampak itak so tvoje boljše!«

			Palačinke so bile neznosno dobre in tako so se prilegle, po tednih in tednih neurejenega prehranjevanja.

			Ko bo prišla Jelca na obisk, jih bom naredil, da bo videla, kaj vse znam.

			Nenadoma je Bejči začela stokati in se kremžiti.

			»Primi jo hitro v roke, da se ne začne jokati, ker bo potem zbudila še Ajdo,« je pomignila mami. »Še teh par palačink moram speči.«

			Najprej sem ji hotel predlagati, da spečem palačinke do konca kar jaz, potem pa sem si mislil, da bo mami mislila, da se bojim prijeti dojenčka v roko. In sem vzel Bejči s stolčka.

			»Pazi na glavico, mehka je.«

			»Ja, ja, saj vem,« sem bil skoraj užaljen. Bejči je bila lahka kot peresce. Krmežljavo me je pogledala in se mi potem prav brezsramno zazrla v obraz. Saj res, saj me je v resnici prvič videla. Potem se je s svojo roko, pravzaprav ročico trdno oprijela mojega prsta. Bilo je – hecno.





		 			Torek, 9. novembra, ali

			Januarja na priprave

			V tem dnevu ena sama svetla točka: Stojko nam je napovedal, da gremo januarja na priprave v Rovinj! Pravzaprav ne vsi, iz naše skupine bo izbral deset najboljših. Tisti bodo ekipa za spomladansko prvenstvo. Se pravi, da jih bo osem odpadlo! Vse moram narediti, da bom šel na priprave! To je življenjska šansa! Več bom moral trenirati. In kaj naj naredim, da bom večji? Tisti Justin, preklasti, tisti ima že skoraj dva metra, jebelacesta! On je po očetu črnec, pardon, temnopolt, oni se že rodijo en meter dolgi, potem pa pridobijo še enega ali skoraj dva, da žogo kar položijo na koš, kot bi obirali jabolka!

			Stojko je tudi rekel, da bo izbral na podlagi več kriterijev. Katerih, pa ni povedal. Strela, zdaj bomo pa tuhtali in se primerjali in se grebli.

			Ko smo se z Vihrom in Adijem vračali domov, smo bili vsi trije bolj molčeči. Jasno, da tudi njiju skrbi, ali bosta prišla v ekipo ali ne. Osem preveč nas je. Imam občutek, da je bolje, da se o tem ne pogovarjamo. Ali pa bi napetost minila, če bi kaj rekli. Tako reče mami, če oči molči, to jo najeda. Ampak beseda ni stekla.





		 			Sreda, 10. novembra, ali

			Šolske katastrofe

			V šoli je bilo porazno. Prvo uro smo imeli slovo in vrnila nam je domače branje. Dramatično je dvignila moj zvezek in izjavila: »Sebastjan Gaber, tega nisi sam napisal!«

			Si misliš?

			»Seveda sem sam napisal, kdo pa bi mi pomagal?«

			In ona vzvišeno dalje: »Ne samo pomagal, to je nekdo napisal namesto tebe.«

			S tistim nekdo je verjetno mislila na mojo mami. Bili sta sošolki in naša slovarca je ne mara, ker je moja mami pametna, lepa in še poročena, naša slovarca pa nič od tega. Ampak zdaj je pa udarila mimo, totalno.

			»Čisto sam sem napisal, ker moje mame zadnja dva tedna ni bilo doma, če mislite nanjo, bila je v bolnišnici, pravzaprav porodnišnici.« Namenoma sem govoril pravilno, da bo dojela vpliv genov, ki vključujejo tudi slovnično znanje in sploh. Ampak očitno sem zadel njeno bolečo točko, ker ona še ni bila tako aktivno v bolnišnici, da bi iz nje prinesla novega Zemljana, zato me je pogledala z ledenim pogledom snežne kraljice.

			»Oh, smo pa osorni,« me je zavrnila in mi zvezek zabrisala na klop. In res, ko sem odprl zvezek, niti enega popravka. Ampak sem res čisto sam napisal. Morda pa mi res pomaga tole pisanje in tiste kikokerdače zelene vejice.

			To je bila v resnici edina dobra stvar v dopoldnevu. Potem me je vprašal gefo, kar nenapovedano, samo mene. Seveda, maščeval se mi je za zadnjič, ker sem mu menda zrušil uro. On je namreč tak, da ne zna nadaljevati, če ga zaustaviš. Kot da bi se mu zataknila CD-plata. In potem kar nekaj jeclja, na koncu pa ukaže: »Mojca, berite na strani 78!« On se pa usede za kateder in si da svojo plešasto glavo med roke, da izgleda, kot bi pestoval globus. Takrat se človeku res smili.

			Danes sem se pa sošolcem smilil jaz. Ta Istinič je znorel! Spraševal me je neke plasti zemlje in nič nisem odgovoril prav, čeprav se mi je zdelo, da se česa še spomnim. Še vse znanje, ki sem ga pridobil pri tabornikih, sem privlekel na plan, a je kar odkimaval in prav navdušeno krakal: »To ni nič, nič!« Potem sem se še nekaj trudil, on pa: »To je isti nič!« Razred pa v smeh, seveda Istiniču, ne meni. On pa proti njim: »Tako, ja, tako je prav, da se smejete takim neumnostim!« Sploh ne šteka, da človek, ki se piše Istinič, nekaterih besed ne sme uporabljati! In potem zmagoslavno proti meni: »Sedite, kar enica bo tole! Danes se pa niste nič učilo!« To je zanj višek ponižanja, da nam reče »onó«, srednji spol, kot da smo kakšno »seme frdamano« ali »zmenè« ali »pleve«. In zraven nas še vika. Včasih se zdi, kot da zbira besede iz kakšne Slave vojvodine Kranjske.

			Ampak kakorkoli že, dobil sem cvek. V gefi. Prvi cvek pri gefi. Prvi cvek v življenju. Jaz, ki imam skoraj same petke. Ki sem najbolj priden od fantov v razredu. Saj bi lahko vedel, da se mi bo maščeval.

			In potem se je še obrnil proti meni: »Pa mati naj pridejo v šolo!«

			Med tem časom so se mati menda že vrnili s požete njive!

			Kaj imajo danes vsi ti prfoksi z mojo mami oziroma, po Istiničevo, z mojo materjo?

			Dobro, pri fiziki je bilo zanimivo, delali smo poskuse težnosti. Vrag, pardon, Virag je res dober. Uči nas, kot da bi imeli že pravo znanstveno fiziko. In on to svojo fiziko prav obožuje, jo občuduje in samo zijaš, na kaj vse nas opozori. Fiziko imam res rad. Če mi ne bo uspelo s košarko in če ne bom pisatelj, bom šel morda za učitelja fizike. Ali pa raje za znanstvenika, da bom delal samo poskuse. Itak hodim že k poskusom v kemiji, ker je Fička ful zelo zanimiva in se tudi njej čisto odpili. Izgleda, da starci radi delajo poskuse – eksperimentirajo, kot rad reče Vrag. In Fička nas stalno sprašuje, kaj smo delali pri fiziki, a jo v resnici bolj zanima, kaj dela Vrag. Vanj je čisto zatrapana.

			Med odmorom se je pri meni ustavila Mojca in rekla: »Stari ti je naredil krivico. Vse si znal, sem te poslušala!«

			»Ja, in zakaj nisi nič rekla?« Ko bi bila vsaj še zdaj tiho! Take babje cvikarije me tako razjezijo!

			»Sem se bala.«

			Cvikačka.

			In ravno takrat je šla Jelca mimo. Brez dvoma bi se ustavila, ker sem videl, da se je obotavljala. Ampak ko je videla Mojco pri meni, je šla naprej. Nisem mogel za njo, zafrkavali bi me, ker so bili Ado, Vihro in Vid ravno tam na kupu.

			Še vedno mi ne gre iz glave novica, da gremo na priprave. Na nič drugega nisem mogel misliti. Kaj naj naredim, da bi imel boljšo kondicijo? Kako naj zrastem? Kje naj dobim večje mišice? Ferč ima doma tri fitnes strojčke, njegov fotr je trener. Nič čudnega, če je potem tako nabildan, mišičast. Kje naj jaz tečem, na Aladinovi preprogi? Še droga nimam za vadbo!

			Za mišice pomagajo beljakovine, pojedel sem tri kose piščanca, zgornje dele.

			Ta mali dve se dereta, kako naj se učim? Nič čudnega, da sem danes dobil cvek. Igric na računalnik še ne smem igrati, ker še ni ura zanje. Najbolje, da grem teč. Nimam pravih copatov za tek. Ferč ima vsak teden nove, njegov stari mu jih kar naprej kupuje. Moral bi dobiti nove copate. Ampak – bom drugič vprašal mami za denar, danes bolje, da ne, ker me bo vprašala, kako je bilo v šoli. Vedno, ej, prav vedno, ko jo vprašam za denar, mi ona vrne z vprašanjem, kako mi gre v šoli! Kot da si ga moram zaslužiti z dobrimi ocenami! Če to ni krivica! Ona pa je kar doma in ima dojenčke, denar ji kar sam od sebe prihaja na bančni račun! Dobro, preden je šla na porodniški dopust, je učila v gimnaziji, ko bosta ta mali nekoliko zrasli, se bo tja vrnila, ampak denar dobi za to, da govori o knjigah, podčrtuje povedke, sprašuje in daje ocene. Verjetno bom tudi jaz profesor v gimnaziji, ko bom velik.

			Kdaj naj ji povem za ta cvek pri gefi? Očiju ne bom povedal, on ne hodi na govorilne. Morda pa tudi mami ne bo šla, ker ima zdaj preveč dela z Ajči in Bejči. Ne bom ji povedal.

			Grem teč.





		 			Četrtek, 18. novembra, ali

			Simultanka v košarki

			Nabijal sem na koš kot nor. Zdi se mi, da se mi že zelo pozna, ker pazim na prehrano in več treniram. Če se ne motim, sem tudi zrasel. Edino prav, vsaj nekaj pametnega v tem življenju. Tekel sem po igrišču, lahek kot peresce. Kondicijo imam, to je dobro. Trener me je kar gledal. Tudi drugi so se trudili, razlika je vidna. Verjetno tudi druge stiska, tako kot mene, ali bodo izbrani ali ne. Divjali smo kot biki. Na koncu treninga nas je Stojko vse sklical okrog sebe.

			»Fantje, tako! Tako se igra! Ampak, Vid, kaj so bili tisti obrati pod košem? Si baletka ali kaj in vadiš piruete? Ado, manjka ti še moči pri dolgih metih. In ti, Justin, si se prevečkrat vrgel za žogo, kar pod noge drugim. Kaj pa je s tabo, Jon? Misliš, da si sam na igrišču? Da gre za odrsko predstavo o nekem osamelem vitezu košarke?«

			Fantje so se privoščljivo zarežali. Seveda, meni! Bingo, eden manj na sceni.

			Da crkneš. Jaz sem se pa tako trudil in bil ponosen nase! Te trenerjeve besede so me totalno sesule. In lahko bi mi povedal na samem. Dobro, je pa res, mislil sem bolj nase in sem potem pozabil na druge. Ko sem dobil žogo, sem šel takoj zabijat na koš, to je res. Bom odslej pazil.

			Fantje so bili potem sicer fer in niso več nadaljevali debate o igri ali kaj zafrkavali. Sicer nas je kar nekaj spljuval in tisti, ki jih danes ni prijel v roke, bodo morda kritike deležni kdaj drugič, pri … nikoli ne veš. Malo smo čvekali o drugih stvareh, o Olimpiji, o igricah in to.

			Z Vihrom sva se potem malo pogovarjala, ko sva ostala sama, z njim se da. Izgleda, da se je Stojko odločil vsem zbiti moralo. Kdor bo preživel, gre na priprave.

			In potem mi je nenadoma zazvonil mobi. Pogledam, Jelca! Hitro sem preveril, če Viher škili v moj mobi. Seveda je, kreten, in se zraven režal kot prase. S torbo sem ga hotel treščiti po buči, a se mi je izognil, in pritisnil na čvek. Briga me, kaj si misli, itak ima tudi on svojo Vito, s katero sta se zadnjič na športnem dnevu celo držala za rokice.

			»Ojla, Jelca, reci.«

			»Živijo. Te motim?«

			Pa kaj sploh sprašuje, če moti! Mar naj ji rečem: »Da, seveda motiš, pogovarjam se z najboljšim prijateljem, nimam časa zate.« Kakšna velebutasta vljudnostna fraza lepo vzgojenih deklic.

			»Seveda ne motiš! Kje pa! Z Vihrom se vračava s košarke. Kaj pa ti delaš?«

			»Ah, nič posebnega. Kitaro igram, kar tako.«

			»A, kitaro? Kako to misliš, kar tako?«

			»Tako, ne za glasbeno šolo, ne vadim zares, ampak dobila sem ene note od atija, ko je bil še mlad, same komade od Beatlov. Krasne, ti povem! Ko boš prišel k meni, ti bom zaigrala.«

			Kri mi je šinila v glavo. Ko boš prišel k meni! Poškilil sem k Vihru, če je kaj slišal. Po zraku je poslal proti meni strasten poljubček. Seveda je ta idiot vlekel na ušesa, da sem mu spet zagrozil s torbo. Ampak ni mogel slišati, itak sem si slušalko tiščal čisto k ušesu.

			»Super. Jaz bi jih tudi videl, čeprav ne znam igrati tako kot ti.«

			To je čisto res. Jelca je pri kitari bila vedno zelo pridna, pa tudi talent ima, njen fotr igra v nekem bendu (skupini? To je bedno.), njo so vedno klicali na nastope, tudi na tiste velike. Jaz vedno naredim vse bolj na pol, na hitro. Glasbeno šolo sem lani pustil.

			»Ti bom dala, veš, da. Hotela sem ti pa reči, da bi res rada prišla k tebi pogledat ta mali dve.«

			Spet me je stisnilo. Seveda bi bilo fino, da pride k meni na obisk, ampak ne k moji mami! Ojoj, kaj bo šele ta delala! Jo že vidim, kako se bo muzala in ne bo nič boljša od tega Vihrota, ki se zdaj pači ob meni.

			»Seveda, seveda, se bova zmenila!«

			Vihro je zraven delal take grimase ter pred mano objemal in ljubčkal zrak. Še enkrat sem ga hotel kresniti po glavi, pa se mi je izognil in se režal kot ubrisan.

			Jutri gremo končno v Jarše na tisti konjski dan, pardon, naravoslovni dan, spoznavat konje. Obupno dežuje, si mar predstavljajo, da bomo jahali morske konjičke?





		 			Petek, 19. novembra, ali

			Konjereja

			S Fičko smo danes bili v Jaršah. Saj veš, ona nas uči kemijo in mene ima rada, ker hodim k njej tudi k dodatnim uram na poskuse v kemiji. Skratka, Fička nas je peljala in je bila najprej čisto iz sebe, ker bi z nami moral biti še en spremljevalec. »Sama ne zmorem, sama ne smem,« je ponavljala v mobi in tam se je slišal nek moški glas. Očitno jo je prepričal, da naj tvega in hordo našega razreda le spusti na trolo.

			»Držite se skupaj, pazite nase, bodite vsi na kupu,« se je drla, da so se tete in strici na avtobusu glasno zgražali, nato pa končno: »Na naslednji postaji dol, tam nas bo že čakal …« Ni se je slišalo, ker je avtobus že zabremzal, zažlaufal (kako se reče? Aja!), zavrl (butasta beseda!). In tam je že stal – sam Vrag, ves pregret, v športni opremi, na biciklu, prekrit s pelerino, da je od nje kar curljalo. Na obrazu pa en tak velik nasmeh, poln zadrege, kot bi ga zalotili pri kakšnem nečednem dejanju.

			»Oprosti, Majdica, prej bi me morala poklicati, ura mi ni zvonila, pa saj sem zdaj tukaj, vas že nekaj časa čakam, zlata si, kako si jih lepo pripeljala, a ne, da so bili pridni, taki so, kot vedno,« je šlo iz njega kot neurje, sredi katerega smo se pravzaprav res znašli.

			Majda alias Fička je v trenutku postala mehka. Ona je namreč, kot sem že povedal, do ušes zatrapana v Vraga. Pravzaprav zatrapana, ker se v njegovi prisotnosti vede res kot ena trapa. Z lasmi začne otresati okoli sebe kot Smrketa, glas se ji poviša in z nami začne govoriti kot s petletnimi otročki. Po moje se ji zdi, da smo njeni otroci, rojeni iz srečne zveze med Vragom in njo.

			»Ah, seveda ni nič narobe, saj so bili pridkani. No, srčki, po dva in dva v vrsto, najbolje, da se primete za roke (ja, seveda!), pazite, da vas ne povozi kakšen avto. Gremo.«

			Avto? Je spregledala traktorje, ki so letali sem in tja po cesti in kar tekmovali med sabo? Ko sem si bolje ogledal voznike, sem ugotovil, da so precej mladi. Po moje so kakšni študentje, ki skrbijo za te konje, zraven pa se za zabavo še furajo s temi traktorji. Ni slabo. Morda bom, ko bom velik, raje študent kmetijstva, ampak zdi se mi, da se ne reče tako, če študiraš za kmeta. Bom vprašal očija.

			Drugače pa sploh nismo šli gledat konj, kot so nam v šoli površno rekli. V resnici smo šli na kmetijo, kjer imajo vse! Po moje so si mislili, da se bomo zmrdovali, če nam bodo napovedali ogled krav in koz, ker smo mestni otroci, ki imamo radi samo konje in pse. A v resnici je bilo super. Šli smo skozi štalo, smeli smo celo z vilami podati seno kravam. Bike imajo posebej, v drugem prostoru, kot v dijaškem domu, je rekel gospodar in se režal lastnemu štosu. Imajo tudi konje in ker je nehalo deževati, so jih osedlali, da so jih nekateri lahko jahali. Ampak konj je pet, nas je bilo pa 24. Eni so jahali, tisti zagrebeni. Jaz bi tudi, a so se prijavile predvsem punce. Itak bom imel jaz svojega konja, ko bom odrasel. Ali pa raje več, tudi za izposojo. Ali pa za kasaške dirke, to mi je bilo danes všeč, ko so nam predstavljali.

			Na koncu smo se posedli pod kozolec in jedli same domače jedi, ki so jih tam pripravili. Eni so vihali nosove, češ da tega že ne bodo jedli. Mestne riti. Jaz nisem nič rekel, čeprav mi je bilo malo čudno, tako rjavo in zeleno, ampak bil sem lačen. Vzel sem ono očijevo finto, da moraš vse poskusiti, potem lahko kritiziraš. Buče so bile zanič, zelje malo bolje, ampak žganci in klobase pa mega! Sem že maloprej rekel mami, da bi kdaj uvedli kaj takega v naš jedilnik. In veš, kaj je rekla? »Saj res, dokler ta mali dve ne bosta jedli z nami, bi res lahko pripravili tudi kaj takega.« A tako! Še nekaj mesecev, potem bomo pa naslednje desetletje jedli očijeve frutke, kajne?

			Košarka mi ne gre. Zvečer sem šel z Ino malo zabijat na koš in mi ne gre in ne gre. Od blizu, ko sem pod košem, ni problema, ampak od daleč. Šit, šit, šit. Če ne bom izbran za Rovinj, se mi bo zmešalo. Itak ne bom izbran. Vsi so boljši od mene. Ko sem se vrnil, sem šel na internet, malo prebirat o tehniki zabijanja na koš. Kot trojka bi moral biti sposoben zadeti od daleč ali pa prodreti čim bliže pod koš, v obrambi pa naj bi bil zadolžen za skakanje za odbitimi žogami in ne smem biti pregrob do protiigralcev. Moral bi poskrbeti predvsem za odvzem njihove žoge. Od daleč ne znam dobro ciljati na koš, to moram vaditi, edino pod košem sem še kar dober. Bolj se moram izkazati pri obrambi nasprotne ekipe. To!

			In zakaj sem še zdaj pokonci, čeprav se že bliža polnoč? Ajči in Bejči se dereta, verjetno dobivata zobe. Že tako mladi? Če ne bi babi imela tistega novega penzionističnega balinarja, bi se preselil k njej v Štorje. Morda pa bi lahko šel k noni in nonotu, ampak onadva živita na Krasu v eni miceni vasi in bi do šole moral najbrž peš, oddaljena je pa kakih 10 kilometrov. Kaj pa, če bi šel k teti Neli? Ona živi v nekakšni hipi­jevski komuni s sošolci s faksa. Jo bom vprašal, v nedeljo pride k nam na kosilo.





		 			Nedelja, 20. novembra, ali

			Kilavo jesenovanje

			Včeraj smo s taborniki imeli jesenski pohod. Seveda, spet je bilo obupno vreme: zjutraj dež, ko pa je prenehal in bi končno lahko postavili šotore, je začel sekati strašen veter, pomešan z dežnimi kapljami. Nac je ves navdušen skakal okrog palic in jih zatikal v tla: »To, fantje, to! To je tisto pravo, za pravega gozdovnika!« Saj ni slab človek, a hitro se mu zmeša, ko zavoha zemljo. On bi najraje preskočil tisočletja razvoja človeške vrste in ostal na ravni votlin in uživanja sladkih koreninic. Tega niso imeli v mislih niti ustanovitelji tabornikov. K sreči, da Nac ni imel že takrat, pri postavljanju temeljnih pravil, prstov vmes, sicer bi verjetno vsi taborniki spali pod milim nebom, na kupu drevesnih vej, ne v šotorih.

			Skratka, na veliko Nacevo razočaranje ni bilo nič s postavljanjem šotorov, prav tako ne s prenočevanjem. A vseeno nismo šli zaman na Jamnik. Orientacijski pohod je bil obupno napet. Razdelili smo se v tri skupine in morali smo priti do vrha Jamnika po poteh, ki so jih s skrivnimi znamenji že prejšnji teden pripravili ta stari, se pravi vodniki. Jelca je bila v drugi skupini.

			Bil sem prepričan, da bomo na vrh prispeli zadnji, ker sta v naši skupini bila Dejan, ki komaj prenaša okrog svojih sto kil in ga je ljuba mamica vpisala k tabornikom, da bo sinek malce izgubil špeh (slanino?), ki mu ga je ona naložila z baklavicami in pitami, in Ana, Emina sestra, ki je slepa. No ja, slabovidna, ima namreč zelo debela očala. Ampak z njo ni bilo težav. Ko smo le prišli gor s sopihajočim Dejanom vred, smo bili drugi. Tretje ekipe ni in ni bilo. Potem so poklicali, da so morali poklicati rešilca: Jan si je namreč zlomil nogo, ker je nerodno stopil v suho listje in je spregledal kamenje. Eden manj v košarkarski ekipi! Skoraj sem se vidno razveselil, a sem na sebi začutil leden Jelcin pogled, da sem se kar stresel. Ona je seveda bila v njegovi ekipi in je bila vsa sočutna, menda je prav ona sedela ob njem, do konca. Te punce pa tudi zavohajo, kje so lahko usmiljene sestre. In po drugi strani, če kje kdo goji slabe misli.

			Zato smo se že zvečer vrnili domov, kar mi je pravzaprav prišlo prav. Jelca je na ves glas razpredala o Janu in kako mu je klecnila noga, ona pa, ker da bo postala zdravnica, je takoj vedela, da si jo je zlomil, da je takoj tudi svetovala, kako jo mora držati do prihoda reševalcev in kako … Šel sem na rep čete, da je nisem poslušal, in sem se raje pogovarjal z Luko in Svitom o Olimpiji in njenih načrtih. Zadnje čase ji gre bolj kilavo.

			Ko smo prišli do izhodišča, nam je Manca povedala, da ima Jan v resnici nogo samo zvito in da so ga že spustili domov z urgence ter da bo čez dva tedna že dober. Jelca je kar utihnila, prav ji je, ampak potem se mi je pa zasmilila. Čakaj, če bo Jan čez dva tedna že v formi … Potem bo morda lahko šel v Rovinj na priprave.

			Ampak ni važno. Na poti proti domu sva se z Jelco pogovarjala. Pravi, da bom zagotovo šel na priprave, ker da dobro špilam igram košarko. Lase je imela skodrane od dežja.

			Danes smo imeli slovesno kosilo: praznovali smo rojstni dan Ajči in Bejči! Pojutrišnjem bosta namreč stari – en mesec! En mesec! Se bo tako nadaljevalo do njune polnoletnosti? Malce sem rentačil po hiši, kaj je treba zapravljati denar in čas za nekakšna praznovanja, pa mi je mama povedala, da so tako majhno slavje naredili tudi zame, ko sem bil toliko star. To me vedno zmede: da sem bil jaz kdaj tak? Človek mora res gledati bolj v prihodnost.

			Vseeno sem Neli, ki je tudi prišla na kosilo, a je jedla samo tisto, kar je bilo zelene barve, vprašal, če grem lahko živet k njej. Pogledala me je izpod čela in se mi posmejala. Ni me vzela zares! Za kazen sem ji potem rekel teta Neli in sem bil uspešen, ker je kar streljala s pogledi okrog sebe.

			Popoldne je k nam prišla Ina. Fino je bilo, ker sta ravno takrat oči in mami peljala onidve ven, da je Ina v resnici prišla k meni in ne na bucibuc obisk. Tekmovala sva v eni ful (zelo) dobri računalniški igrici, Bullsih. Ina je kljub vsemu punca, seveda sem bil boljši od nje, kar me je vsaj malo spravilo v dobro voljo.

			Potem sva šla ven in Vojc in drugi Brežani so zabijali na koš. Seveda so naju videli in crknili bi, če ne bi kričali za nama: »Ženin in nevesta, pod mizo dvojčke jesta!« Budale!

			Zdaj pa skrivnost, ki mi jo je povedala Ina: že nekaj dni spodnji sosedje, bratje od Adota (zakaj mi je računalnik podčrtal? Bom vprašal mamo.) praznijo klet. Ina jo ima zraven njih, tako da jih je videla. Najprej je mislila, da se izseljujejo, potem pa je videla, da so postavili nove police in da so nanje pospravili same škatle s čevlji. Oni stalno nekam hodijo s svojim kombijem, ampak bolj ponoči. Treba bo postaviti straže!

			Aha, mama mi je povedala, da se Ado sklanja tako: Ado, Ada, Adu … Neumno.





		 			Torek, 22. novembra, ali

			Šit treningi

			Maloprej sem prišel s treninga in sem beeeeeeesen. Ta košarka je navadno sranje! Kar pustil jo bom in začel s čim drugim. Ali pa z ničimer, ker je vse skupaj brez veze smisla! Trudim se, vadim gibe, razmišljam o njih, gledam NBA-jevce, treniram kot zmešan – potem pa Stojko: »A si bukov ali kaj?« Najprej mi ni bilo jasno, kaj bi to pomenilo. Potem sem se spomnil na očijevo zgodbico, da so rekli Bukov Franci enemu stricu, ki je rad stal sredi ceste in se ni umaknil pred avtomobili, ker se je preveč zamislil nad težkim vsakdanjim življenjem. Šit, a njemu da sem podoben? Zadnjič me je Stojko nahrulil, da tacam po soigralcih, potem spet, da se grem solo akcijo, pa da se gibljem živčno kot bacil. Danes pa sem bil – bukov!

			Nahrulil je tudi Vida, Vihrota tudi, celo Justina in – to je zelo dobro! – tudi Vojca. Seveda se Ferčija ni lotil, on je briljanten, najboljši branilec ever (za vedno). Ivan je namreč sin Mirana Ferjana, trenerja Zelenih. Braneta tudi nikoli nič ne krega, ker je prišel v ekipo pred tremi meseci kot nekakšen »čudežni deček«. Po vseh drugih pa je sekalo, da smo bili vsi skisani. Ali, kot napišejo v knjigah, bili smo pobiti. Odkar je naznanil te priprave v Rovinju, napetost kar reže zrak. Vsi smo naspidirani in natrenirani, pa tudi živčni, borimo se kot levi.

			To ni nobeno življenje! Domov smo šli vsak zase, ker se nobenemu ni ljubilo pogovarjati. Oči je takoj pogruntal, da nisem v redu, ker sem torbo očitno preveč energično odložil na tla, in se je postavil takoj predme, z levo obrvjo više. Pomignil mi je, naj mu sledim v kuhinjo. Potem sva narezala salamo in kruh, sedla sva in skupaj malicala, pravzaprav večerjala, kot dva prava dedca, kar tudi sva.

			»No, kaj je, fant?«

			»Ah, nič. Samo te priprave me tiščijo.«

			»Sem mislil, da te veselijo!«

			»Saj me! Ampak … Itak ne bom izbran …«

			»Ja, pa ja! Kako pa igraš? Obramba ti gre, ciljaš dobro, v dolgih metih si …«

			»Dobro, to je res. Ne, pravzaprav ni res. Zadnje čase gre vse mimo. Grozno je! Stojko pravi, da delam same napake, tacam po drugih, nabijam mimo koša. Nič mi ne gre. Šit. Šit. Šit.«

			»Ej, lepše govori!«

			»Sori, pardon, oprosti. Če je pa res grozno! Na vse se dere, tale Stojc!«

			»No, vidiš! Vsi ste živčni, Stojko pa še najbolj, zato ste vsi v nekih krčih. Ležerno, sine, ležerno!«

			Te besede ne razumem, povezujem jo z ležanjem, kar si pri košarki težko predstavljam. Očitno je oči kaj prebral na meni. Dolgo je molčal, gledal predse, potem pa je zamišljeno pojasnil prtu na mizi: »Igrati moraš, kot da te ne briga, kot da je fino samo igrati in nič drugega! Kot da je preprosto lepo igrati košarko! Samo to. To ti je ležernost!«

			Potem je potegnil tuhtajoče z nožem še nekaj črt po mizi: »Nič ni važno. Nobene priprave. Noben Rovinj. Samo žoga in ti. In tvoji soigralci. In koš. Nič drugega.«

			Potem sva resno molčala in gledala prt in nove zareze v njem. A mi je bilo laže in zazdelo se mi je, kot da je bilo okoli mene več zraka, kisika, kot reče Fička. Potem se mi je zazdelo, da so drobtine na prtu naša ekipa in da nas je mnogo preveč. To me je potrlo, za hip, kajti potem je oči pobrisal mizo in sem se spet spomnil na njegove besede. Prav ima, nič ni važno, samo košarka, čista in lepa košarka.

			Moj fotr (oči) je res pravi dedec! Pomenila sva se, kot se znata samo dva moška. Potem me je še treščil po ramah. In na koncu vse pokvaril, ko mi je še skuštral lase kot kakšna babica.

			Učit se grem gefo, morda me bo jutri Istinič spet hotel vprašati. Bljek. Ina pravi, da bi bilo pametno, da se javim. Ja, pa ja.





		 			Sreda, 23. novembra, ali

			Nekaj bo treba zamenjati

			Istinič gleda skozme, kot da sem dim, zrak, megla, in me noče vprašati. Ali pa je tako bolje, ker še ne vem, ali znam ali ne.

			Luka, Svit in Dejan so od nekod privlekli karte za tarok. Dejan je rekel, da se je naučil v bolnici, naučil je še druge in zdaj stalno tarokirajo. Potem znaš sklepati in pametno razmišljati, pravijo. Že mogoče, Dejan je res strašen študiozo, intelektualec, včasih celo boljši od mene. Pri mati trešči odgovor kot iz topa!

			Povabili so me zraven, da me naučijo, ker da je najbolje igrati v četvero. Zmrdnil sem se, češ: »Kdaj drugič, morda prihodnje leto.« In Dejana sem malce ošvrknil: »Kaj pa, če je stranski učinek tarokiranja dolgotrajno sedenje in si zato tako okrogel?« Dejan je zafarbal, torej, zardel in rekel: »Jaz imam sladkorno …« Malce mi je bilo bad zanič: »Saj nisem tako mislil … Samo zdaj moram dosti trenirati …« Pa sem tudi s tem naletel na slabo. Seveda, Dejan ima tudi šibko srce in ne prenese naporov.

			V resnici bi se taroka rad naučil. Bom rekel Neli, ko bova spet prijatelja, ona v tisti svoji komuni dostikrat igra tarok. Potem bodo presenečeni, ker bom kar znal.

			Vse mi gre na živce!

			Šit, šit, šit. Čeprav mi je oči včeraj tako lepo povedal, še kar naprej in neprestano tuhtam samo o teh pripravah. Samo okrog teh treningov se vrtim, kot da je to edino možno na tem svetu. Vlačim se po stanovanju kot smrdljiv prdec in rentačim predse.

			Očitno je oči nekaj rekel tudi mami (zakaj si ta dva vse povesta?), ker me je danes ona začela zalezovati in zasliševati. Ni se mi dalo razlagati, saj ji je oči itak vse povedal, zakaj potrebuje zdaj še moje besede, mar mu ne verjame?

			In potem, ko sem ji le malce pojasnil, je mami zaključila: »Kaj se vznemirjaš? Če ti ne bo šlo, lahko tudi pustiš košarko in se lotiš česa drugega, bolj koristnega. Ne vem, morda greš na tečaj nemščine. Ali golfa.«

			Na rit me je zabrisalo! Kako ti lahko pripelje kakšno takšno? Zdaj se je pa res izkazala kot prava baba, čeprav je moja mama! Ja, pa ja, golf! Tečaj nemščine! Zakaj pa se ne bi vpisal raje kar na tečaj obrezovanja sadnega drevja, to bi bilo bolj koristno!

			»Mami, če imam pa košarko rad!«

			Skomignila je z rameni: »Potem boš znal vse prav narediti.«

			Kar kadilo se mi je skozi ušesa, tako me je razkurila. Pusti naj me pri miru, pa bo! Samo še ona in njeni predlogi so mi manjkali! Zakaj se trudi misliti namesto mene?

			Čeprav je bila majka danes tečna, sem bil celo popoldne kar doma. Malo Bullsov na računalnik. In tako, za hec, sem šel v klet, malce špijonirat, če je res, kar pravi Ina. Nič novega, vrata Adijeve kleti so bila zaprta, na njih je nova ključavnica. Ampak res se nekaj dogaja – zadnje čase sem videl nekaj čudnih tipov, ki so prišli k njim. Sumljivi posli? To bova z Ino temeljito raziskala!

			Ej ti, skoraj sem pozabil povedati: Svit je dobil – sestrico! Sestrico! Svit! On vendar živi samo z mamo! In če kaj vem, dojenčki nastanejo v razmnoževalnem procesu, v katerega sta vključena dva, ki sta različnega spola. Svit je čisto zgubljen. Sploh ga ni bilo užitek zafrkavati. Stekleno je bolščal predse, nečemu kimal, potem spet odkimaval, naše besede so se kar odbijale od njega, bil je ubogi, da se ti je kar zasmilil. Jaz si seveda nisem upal, ker bi se tile bebci takoj spravili še name. Pozneje, ko smo se vračali iz šole, mi je Ina povedala še ime ta male: Sonja bo. Češ da to pomeni Sončica, kar da paše k Svitu. Obe imeni namreč ponazarjata svetlobo.

			Takim staršem bi morali dati vzrejno prepoved! Staršem? Mar ne živi Svit sam z mamo? Saj res, morda pa je oče sam Sončni bog? Ina me je zmerjala, da sem zloben in tečko in da vračam udarce zaradi Ajči in Bejči, zato sem nehal, ker me res prav malo briga, če bo Svit dobil še Zorana, Zarjo in Zvezdano, morda tudi Luno in Marsa.





		 			Petek, 25. novembra, ali

			Obisk

			Kar prišla je. Ko sem ji šel odpret, sem jo verjetno pogledal kot Marsovca. Pardon, Marsovko. »Sem prišla tu mimo. Če si doma. In vaši punčki, če sta …« Ne, seveda ju ni doma, v službi sta!

			Povabil sem jo noter. Tudi ona je bila v zadregi. Nisem vedel prav dobro, kam naj jo povabim, ali v dnevno sobo ali v svojo sobo. Odločil sem se za prvo, ker sem ocenil, da je pravzaprav prišla pogledat Ajči in Bejči.

			»Mami, na obisk je prišla … Jelca. Moja sošolka. Pravzaprav iz paralelke. Skupaj sva pri tabornikih. Kje sta ta mali? Prišla ju je pogledat.«

			Tako sem zaklical v kuhinjo, ker je mami tam nekaj ropotala. Pojavila se je na vratih in videti je bila zelo začudena. Pa Jelci ni bilo čisto nič več nerodno, presneta reč, kako ženske to obvladajo!

			»Dober dan, gospa, upam, da vas ne motim preveč in prav zares ne želim vznemirjati otrok, predvsem pa ne vas, saj vem, da ste preživeli naporne dni, upam pa, da so že za vami, vsaj najhujše, saj prav zares ne bom dolgo, samo res si želim videti vaši malčici, vsi govorijo, kako sta neverjetno srčkani in …«

			»Seveda, seveda,« si je mama brisala roke v krpo in stresla Jelci desnico kot ministrskemu predsedniku. Jelca ji je dala darilce – nekakšne piškote, ki se jih stopi v mleku in potem nastane papica za dojenčke. Vsaj tako sem slišala, je Jelca izkušeno pojasnila moji mami.

			Ta mali sta seveda spali in Jelca ju je prav potihoma smela pogledati. Potem nama je v dnevni sobi mami postregla s kakavom, jaz pa s piškoti. Seveda ne s tistimi od Jelce (tiste sem pojedel pozneje in so kar dobri). Jelca pa je nekajkrat vzdihnila, češ »joj, kako sta lepi in že veliki«. In ko je ena zajokcala, je takoj skočila, če jo sme prijeti. Res ju je potem izmenoma pestovala, medtem ko je mama eno po eno dojila, in z mamo debatirala o dojenju in prebavi dojenčkov ter »lepo, da spita ponoči«. Skratka, kot da je že preživela prvo fazo materinstva. Jaz malce nisem vedel, kam s sabo. Najhujša pa je bila izjava, da »imate k sreči Jona, ki vam zagotovo veliko pomaga«. Mami me je pogledala naravnost v oči in dolgo ni umaknila pogleda ter nekoliko prevečkrat prikimala, da bi se z Jelcinim mnenjem povsem strinjala.

			No, ko je prišel oči iz službe in tudi on malce začudeno pogledal, koga imamo na obisku, se je Jelca končno obrnila k meni in rekla: »Sem ti prinesla tiste note od Beatlov, da jih skupaj malo pogledava in prebereva na kitari. Kje imaš kitaro?«

			Je res šla samo mimo, če pa je imela zame note?

			Šla sva v mojo sobo. Vrata sem pustil odprta, da si majka ne bi kaj mislila.

			Pokazala mi je nekaj prijemov na kitari. Jelca res obvlada. Tudi zapela je zraven. Poskusil sem tudi sam, brenkati seveda, ne peti. Šlo je. S tem se bom ukvarjal, če mi spodleti pri košarki! Na novo bom ustanovil Beatle! Za začetek pa kak šolski bend! To sem omenil Jelci in takoj je bila navdušena: »Bom lahko zraven?« Jasno, saj me je prav ona naučila! Potem sva se še dolgo pogovarjala in kovala načrte o novem bendu. No ja, ko sem omenil, da imam zdaj intenzivne treninge pri košarki, je rekla, da lahko preložimo ustanovitev novega benda na pomlad, ko bodo priprave v Rovinju že mimo. Jelca res računa, da bom šel na te priprave. To mi daje novega poguma.

			Ko je odšla, pa mama iz kuhinje: »Ej, a je tale Jelka tvoja punca?« Vsa kri mi je stopila v glavo! »Ona ni Jelka, ampak je Jelca, zapomni si že to!« sem ji zakričal nazaj.

			»Pardon, pardon,« se je mama pokazala na vratih moje sobe. »Jelca, prav, in ti si Jon. No, torej?«

			»Kaj, torej?«

			Joj, ta mama!

			»Ja, če je ona tvoja punca, a ne?«

			Joj, ta mama! Res, da sem že odrasel, saj imam skoraj 14 let, ampak punce se ima tik pred poroko, mar ne?

			Dva popoldneva sem sedel pri bukvah knjigah in evo, petka pri gefi! Istinič je kimal: »Tako, mladenič, tako se govori!«

			Danes je bil še kar dober dan. Pozabil sem povedati, da sem se včeraj pri košarki res trudil, da nisem mislil na tisti šit od priprav. Samo košarko igram, dobro? In rad jo igram, v redu? Res je bilo bolje. Nekajkrat mi je uspela odlična asistenca pod košem, naredil sem nekaj dobrih blokad in nisem več toliko soliral.

			Če ne, bom pa kot novi Beatle še bolj zaslovel. Dobro je imeti več kopit v ognju, kot je včasih rekel naš dedi.

			Pozabil sem ji narediti palačinke! Pa drugič.

			Edina slaba novica v tem dnevu je, da mi je poginila ena zlata ribica. Vrgel sem jo v školjko in ji zaželel srečno pot v ribja nebesa. Zdaj sta samo še dve. Sklenil sem jima dati imeni: Mirko in Slavko. Potem sem drugo preimenoval v Slavico, ker upam, da sta moški in ženska. Čez čas se nisem mogel več spomniti, katera ribica je Mirko in katera Slavica.





		 			Ponedeljek, 28. novembra, ali

			Na pot proti kriminalu

			Jelci sta Ajči in Bejči blazno všeč. Danes me je poiskala med odmorom in se želela pogovarjati o ta malih dveh. Jaz sem sicer kmalu obrnil debato na note, ampak se je spet vrnila k dojenčkom.

			Ne bom več pil Cedevite. Njihovi so namahali našo Olimpijo s 95 proti 57! Morda pa le ni tak biznis biti košarkar. Dobro, da imam več idej, kaj vse bi počel v življenju.

			Včeraj sva z Ino malce oprezala, kaj delajo Adijevi bratje. On ima namreč tri brate, ki so ogromni dedci. Dobro je biti z njimi v dobrih odnosih, ker so potem kot kakšni bodyguardi. Toda zadnje čase se nekam čudno vedejo. To, da kupčujejo z nekakšnimi telovadnimi copati, veva že dolgo. Menda jih hodijo nekam iskat, take Ž kvalitete, prodajajo pa jih, kot da so od znamke. Ali nekaj takega. Ampak zadnje dni, pravi Ina, so začeli še z bicikli. Ina se je delala, da pospravlja klet, in je nalašč nosila ene dile ven in noter. In je videla, kako se je eden od bratov pripeljal z biciklom, ga pripeljal v klet, potem pa ga čistil in drgnil. In čez čas je nekam šel in pripeljal še enega, tokrat ženskega. To ti je sumljivo! Kradejo, ti povem, da kradejo! To ti je prava kriminalka! Z Ino sva se dogovorila, da bova stvari prišla do dna. Potem bodo prišli policisti in jim bova vse povedala. Ugotovili bodo, da že dolgo iščejo te bicikle in tatove, ki jih kradejo. Šli bodo v zapor, midva pa bova dobila visoko denarno nagrado in verjetno bodo o naju pisali tudi časopisi.

			Treba je narediti načrt, kako dognati, kaj se dogaja. Sedela sva pri Ini doma, tuhtala sva in tuhtala, ena ideja je bila bolj butasta od prejšnje. Ina je menila, da nama je malce škodilo, ker sva prebrala toliko otroških knjig, v katerih otroci pridejo na sled nevarnim kriminalcem. Jaz se nisem strinjal z njo, ker se mi zdi, da se da iz takih knjig tudi kaj naučiti. Pa mi je vzvišeno zabrusila nazaj, da sem še ves otročji in naj kar grem spet brat Emila in detektive. Užaljen sem bil in sem že skoraj vstal in šel domov. Tedaj mi je prišla v glavo briljantna ideja!

			»Že vem! Ina, že vem!« me je kar vrglo pokonci.

			»Kaj veš, babica, kaj veš?« me je malce zbodla, češ da ponavljam kot babica iz Emila in detektivov, ko je živčna. Ampak se nisem dal, ker sem se spomnil nečesa genialnega, jaz in ne ona!

			»Glej, jaz igram košarko, skupaj z Adijem. In moj prijatelj je. Doma bom rekel, da potrebujem nove superge. Itak jih res potrebujem. Nekaj časa bom bolj priden, pomagal bom mami, pa bo. Cvek sem popravil, sicer ona zanj niti ne ve. In rekel bom, da me Stojc zadnje čase hvali, da bom ziher šel na priprave in da nujno potrebujem nove superge. In rekel ji bom …«

			»Hej, dovolj, če boš toliko nakladal, bo kaj posumila,« me je ustavila Ina. Ampak videl sem, da ji je ideja všeč, ker je odobravajoče kimala, ko sem govoril.

			»Potem bom šel k njim in eden od Adotovih bratov me bo peljal v klet in jaz bom tam videl bicikle, potem bom vprašal, kaj je z njimi, kje so jih dobili in to. Če bo zafarbal, se pravi zardel, bom vedel, da mu je nerodno kaj povedati ali da se laže. Morda bom potem rekel, da bi si kupil tudi kolo in če mi ga oni prodajo. Potem pa …«

			»Ustavi se. Premisliti morava.«

			Saj vem, Ina me je ustavila samo zato, ker je ideja moja in ne njena. Ampak sem vseeno utihnil, ker je res treba vse premisliti, za to pa so boljše tihe misli, ne pa glasno nakladanje. Tako mi je vedno rekel oči, ko sva pred leti lovila ribe v Savi Bohinjki. Takrat sem sicer imel tudi njega na sumu, da me hoče utišati. Ampak zdelo pa se mi je, da sva oba odrasla, če sva molče zrla v trnke in obroče, ki so jih ti delali na vodi.

			Res, dobro morava premisliti in narediti dober plan, pravim jaz. Ali pa se nama bo porajal sproti, ko bova pred samo preizkušnjo, je rekla Ina. Nisem ji hotel oporekati, da ne bo mislila o meni, da se važim, ker je bila to moja ideja.





		 			Torek, 29. novembra, ali

			To!

			Basket Košarka mi gre mega! Zdaj samo igram, kot je rekel oči, pa gre.





		 			Četrtek, 1. decembra, ali

			Končni izlet

			V šoli nič novega, dolgčas, ure se vlečejo kot smrkelj.

			Edino mata Maja nas je obvestila, da ne bomo šli na noben končni izlet, ker da ni denarja. Zagnali smo vik in krik, ker smo že delali načrte, kam vse da bomo šli.

			»Če ni, ni,« je nekam vdano zmignila z rameni. Nekaj sem ujel tudi pri poročilih, ja, da država nima denarja za šole, da je treba priškrtniti pri tistem, kar ni nujno. Vsi odrasli radi govorijo o tem.

			Takrat pa nenadoma vstane Mojca, kar vzdignilo jo je, na njenem obrazu se je videl tak posvečen in uporen obraz, kot ga imajo partizanke na spomenikih:

			»Če je, je! Ga bomo pa zbrali! Bomo šli pa sami v akcijo! Kajne, da zmoremo?« se je s svojega večnega mesta v prvi klopi obrnila proti celemu razredu.

			»Seveda, ja, tako je!« smo kričali v en glas.

			Mati Maji je bilo vidno všeč, da smo se tako navdušili nad Mojčinim predlogom.

			Potem smo naredili nekaj načrtov, kako bi zbrali denar.

			 				Nabirali in prodajali bomo star papir.

				Nabirali in prodajali bomo staro železo. Če ga cigani, zakaj ga ne bi tudi mi!

				Pomagali bomo sosedom, sorodnikom ali komu drugemu in malce namignili, da zbiramo denar za končni izlet. Menda so starci sentimentalni in radodarni do takih zagnanih mladcev, ki imajo vizijo.

				Dajali bomo iz svojih prihrankov.

				In še kako, ampak ta točka mora biti, ker je 5 lepa številka.



			Časa imamo do junija dovolj. Do takrat pa bomo določili še cilj našega izleta. To!

			Denar bo zbirala Mojca, prostovoljno se je javila, ker se njej ni treba nič učiti, ker vse zna kar tako, iz glave, in itak nima kaj početi. Čisto zagnana je bila, od te ideje in od možnosti, da se končno uveljavi še kje drugje, ne samo v redovalnici.

			No ja, saj ni tako slaba punca, tale Mojca. Škoda le, da se jaz nisem česa takega spomnil. Samo bentil sem, ko je mata Maja rekla tisto o končnem izletu. Mojca pa je naredila tako, kot nam vedno govori Nac pri tabornikih: če nekaj ne štima, ne obupaj, ampak išči rešitev. To je priložnost, izziv, ne pa travma, depra, tuga. Na to se moram spomniti prihodnjič, ko bom v kakšni težki situaciji. Sicer pa je vse življenje ena sama težka situacija.

			Viher mi je povedal, da je Jelca včeraj obiskala Jana, ki še vedno okreva doma z zvito nogo. A je tale Jelca postala patronažna sestra ali kaj, da tako obiskuje bolnike in dojenčke po domovih? Jaz sem pa mislil, da sem kaj posebnega, ker je prejšnji petek prišla k nam domov! Zdaj pa vidim, da ji je to prešlo v navado. Pravzaprav ni prišla k meni, prišla je k Ajči in Bejči. Brez veze.

			Aja, in mami sem rekel, da nujno potrebujem nove superge. Takoj je pokimala, češ »jih bova šla pa kupit«. Pa sem jo zavrnil: »Ne, mami, imam boljšo idejo. Lahko rečem Adiju, njegovi bratje jih imajo bolj poceni.« Povzdignila je levo obrv in skoraj zamižala z desnim očesom: »Od kod? Kakšne vrednosti? Mar ni to sumljivo, da prodajajo nekaj, kar se kupi v trgovini? Ne, Jon, v to se ne boš mešal. V trgovino bova šla.«

			S tem je bila zanjo debata zaključena. Tako mami imam. Šit. Superge bom sicer dobil, to je dobro, vendar ne pri Adijevih doma. Tako ne bom izvedel, od kod jim toliko superg.

			Kaj pa, če bi si jih sam kupil? Ko bomo zbirali denar za končni izlet, si ga bom dal nekaj na stran in si z njim kupil svoje prve lastne copate. Yesss! Nekaj malega denarja že imam prišparanega privarčevanega. Fuj, ti dve besedi sta grdi, obe.

			Preštel sem denar, imam 14 evrov in 67 centov. Zaenkrat verjetno premalo.

			Ampak ideja je pa genialna, kajne?

			Čas bi bil tudi za žepnino. Svit jo ima, Vihro tudi, za ostale ne vem. Ampak danes sem mami omenil že superge, bom jutri prišel z idejo za žepnino.

			Zdaj grem na trening. Že cel mesec nisem nič zrastel, niti centimetra. Kako naj se nategnem?





		 			Sobota, 3. decembra, ali

			Brežani imajo nekaj zraven!

			Novica: ko sem danes nesel smeti (sovražim sobotne dopoldneve, ker mami zahteva od mene čistitis!), sem na drugi strani ceste videl enega od Adijevih bratov – nimam pojma, kako jim je ime, tem trem, tale je med vsemi največji, naj bo torej Veliki – in Harija, šefa brežanske mafije, kako sta tiščala glave skupaj in se nekaj pogovarjala. Nisem se mogel dolgo časa motati okoli smetnjakov, da me ne bi opazila, zato sem se skril na hodnik in oprezal nanju izza vhodnih vrat. Veliki je Hariju nekaj dal – meni se je zdelo, da gre najbrž za denar! Potem sta še udarila v roke in se ločila. Hari se je napotil proti parku, Veliki pa očitno domov, zato sem hitro skliznil, torej ušel v prvo nadstropje, da me ne bi videl. On je zavil v klet, jasno!, jaz pa ven iz bloka, za Harijem. Pozabil sem pustiti kanto za smeti kar tam in sem jo, budalo, nesel s sabo, da sem izgledal verjetno totalno butasto. No ja, saj ni važno, je bila pa za alibi (češ da sem nesel smeti za Harijem?).

			Skratka, previdno sem sledil Hariju. Ta je ves čas govoril z nekom po mobiju in zraven razburjeno mahal z roko, kot da bi zraven razlagal še gluhonememu v znakovnem jeziku. Potem se je zaustavil, povlekel iz žepa tisto, kar mu je dal Veliki. Zdaj sem razločno videl, da gre za denar, ker ga je Hari preštel in potem vidno zadovoljen spet pospravil v žep. Šel je naprej, do parka. Nisem si upal za njim, da me ne bi videl, ker park leži na odprtem in se nimaš kam skriti. Zato sem ostal pri zadnji hiši, ker je bilo bolje, da me ne vidi, in preklinjal, ker nisem namesto kante za smeti s sabo vzel raje daljnogleda. Ampak toliko sem le videl, da so na eni od klopic sedeli Rusi, Brane in Vojc, vsi smotani Brežani, in kadili, frajerji velikega formata. Pomisli, Brane in Vojc igrata košarko! Taki športniki!

			Pravzaprav mi je postalo vse jasno: tudi Brežani imajo nekaj z Adijevimi brati! To mora biti nekaj jako zelo sumljivega, ti rečem! Zato sem se obrnil in šel domov. Komaj sem čakal, da o vsem tem obvestim Ino. In res, pozvonil sem pri njej. Odprla mi je njena mama, ki je neka čudna urednica in umetnica, in me začudeno premerila, ker sem v raztresenosti kanto držal pod roko, kot bi bila košarkarska žoga. Hitro sem jo odložil na tla in vprašal po Ini. Itak se je ta že sama pokazala pri vratih s hudo nataknjenim in sitnim obrazom ter z omelom za brisanje prahu. Evo, še en sobotno zlorabljen otrok! Ko je njena mama šla v dnevno sobo, najverjetneje ležat na kavč, kaj pa drugega!, sem Ini vse povedal, seveda s tišjim glasom, da ne bi kdo slišal.

			»Mega, Jon, well done!« mi je čestitala. Godilo mi je, da se ji je moje zasledovanje zdelo dobro. Tako sem vsaj malo popravil brezizhodno situacijo, v katero me je spravila mama, ker mi bo superge kupila v trgovini in ne pri Adijevih bratih.

			»A ne? Čisto po naključju! Ampak kaj pa zdaj?«

			Ina je zamišljeno vrtela omelo v svojih rokah, kot da bi bila čarobna palica za domislice. Vendar očitno ni pomagala ne njej ne meni, ničesar pametnega nama ni padlo v glavo.

			»Zdaj bi morala nadzorovati dve polji,« sem po dolgem premisleku rekel.

			»Kakšni polji? Saj se tile kriminalci ne ukvarjajo s kmetijstvom,« me je pogledala malce zmedeno.

			»Polji, področji, terena, butelj. Brežane in Adijeve!« Včasih Ini škodijo ženski možgani. Ali pa neintelektualno zapravljeni sobotni dopoldnevi.

			»Butelj si ti. To mi je jasno, da je treba biti pozoren na obeh straneh, ampak samo midva sva premalo. Potrebujeva okrepitev. Če bom jaz stalno v kleti, bom tem tipom postala že sumljiva. Lahko mi še kaj naredijo! Tvoja klet pa je predaleč od njihove. Če bi nama še kdo pomagal …«

			Najprej mi ideja ni bila všeč. Če vesta dva, ve pol sveta, če trije, ve cel svet. Ampak kakšna dobra pomoč bi bila koristna. Kdo? Mogoče kdo iz bloka. Mogoče …

			»Vihro!«

			Ina ne mara preveč mojih prijateljev, pravi, da so troli iz računalniških igric, ker da so otročji in bi se samo špilali, igrali. Zato sem takoj pričakoval, da se bo namršila in imela kaj proti. Toda tokrat ji je bil moj predlog očitno všeč. Prav videlo se je, kako v možganih skenira Petra Vihra. Malo sem ji še pomagal:

			»Vihro stanuje blizu parka, tam se Brežani dobivajo. Iz svoje sobe vidi naravnost nanj. In prijatelj je z Vojcem, no ja, še kar. In zna molčati.«

			Ina je počasi kimala ob mojih besedah: »Ta bo v redu, ja. On bi nadzoroval Harija in druge. Tile Brežani … Treba ti je biti skregan z njimi! Pa kaj, če si Nosonja!«

			Res prijazna prijateljica.

			Zmenila sva se še, da bom jaz govoril z Vihrom. In sva šla spet vsak k svojim čistilom in izkoriščevalskim staršem.

			Zvečer sem hotel očija povprašati, tako po ovinkih, če kaj pozna Adijeve brate. Vendar sta se ta mali drli, kot bi ju iz kože jemal. Oči in mami sta držala v naročju vsak eno in ju pestovala, oba živčna. Kaj jima je bilo pa tega treba? Jaz pa, zanemarjen in izkoriščan otrok, se ne morem niti pogovoriti, kot moški z moškim.

			Hotel sem jima reči za žepnino, ampak take živčne razvaline je bolje pustiti pri miru.

			In zakaj moram pospravljati svojo sobo, če se v razmetani čisto dobro počutim?





		 			Torek, 6. decembra, ali

			Miklavž je bil milosten

			Ajči in Bejči sta resda prinesli v hišo vik in krik, polne koše polulanih plenic in hladilnik frutkov, a imam ju na sumu, da se ju še drži angelsko perje iz nebes. Miklavž je bil letos od sile milosten tudi do mene: rokavice in kapa za smučanje, knjiga o programiranju (za telebane – iz srca hvala Miklavžu za tako mnenje!), čokolada in – etui za večji mobi. Ljubega Miklavža verjetno že daje starostna demenca in je pozabil, da NIMAM takega mobija. Kljub temu sem bil vljuden in sem se zahvalil staršem, če bodo Miklavža kje po naključju srečali.

			Ta mali dve sta dobili roza majčki, roza ropotuljici, roza kapici in – oranžne frutke. Ne razumem, kajti v hladilniku je še vedno enako število stekleničk kot pred enim mesecem.

			Aja, še to: v nedeljo sem jima omenil glede žepnine. Taktno, tako da sem najprej komentiral, kako pridni in luštkani sta Ajči in Bejči, da sta se raznežila, nato sem malo pomolčal, da sta se navadila na stanje sreče, potem pa sem ju na fini način spomnil, da sem že precej velik in da sem tudi odgovoren in da … »Rabiš denar?« me je prekinil oči.

			»Oh, ne, oči, niti ne, ampak če pa že omenjaš denar, kaj pa če …«

			Tako smo prišli torej do dogovora, da s tem mesecem dobim prvih 10 evrov. Malce sem hotel protestirati, češ da je premalo, pa je mami dodala, da se bo z vsakim rojstnim dnem znesek povečal za 10 evrov. To sploh ni tako slabo! Posebej, če ni nobenih pogojev …

			»Ja, in od zdaj naprej pričakujem, da se ob sobotnem pospravljanju ne boš več pritoževal!«

			Mami!!!

			Težko je živeti, če si odvisen od drugih. In če ti drugi neprestano postavljajo pogoje.

			Že dopoldne sem Vihru rekel, da mu moram nekaj povedati. Besede »Si za akcijo, stari?« delajo čudeže, takoj ga je začelo zanimati. Zato sva zvečer po treningu šla skupaj domov. Pozorno me je poslušal. Adijeve brate pozna – le kdo jih ne! – in ve tudi, da so sumljivi tiči, čisto drugačni kot Ado. Da očitno preprodajajo s supergami, je tudi vedel, kdo pa tega ne ve. Glede biciklov pa ni vedel nič. In potem sem zgodbo napeto stopnjeval do Harija in Brežanov. Takrat pa je kar skočil: »Sem si mislil, sem si kar mislil kaj takega!«

			Zdaj sem bil pa jaz presenečen!

			Izkazalo se je, da je tudi on že nekaj časa s svojega okna opazoval Brežane. In se čudil, kako naglo menjavajo bicikle. Nekdo od njih pripelje novo kolo, tam v parku si ga ogledujejo in komentirajo, potem pa tega bicikla naenkrat ni nikjer več. In čez nekaj dni spet kdo pripelje drugega.

			»Že nekaj časa jih opazujem,« je navdušeno kimal Vihro, »in res je nekam sumljivo.«

			Dogovorila sva se, da jih bo opazoval še naprej in si pisal dnevnik opazovanja. Tu se mu je malce povesil nos, ker Vihro ne mara pisati. Ne mara slove in to, ker dobiva same enke in dvojke. In ker ne mara pisati, se tega ne nauči. Nisem hotel biti pedagoški kot kakšna slovarca ali moja mami, ampak vseeno sem mu rekel, da mu tak dnevnik ne bo škodil. Za hip sem se že ustrašil, da ne bo sodeloval (ne moreš si misliti, kako ta ubogi Peter trpi s pisalom v svoji roki!), ampak je na koncu samo vdano skomignil in pokimal.

			Spomnil sem ga še na nekaj: »Kaj pa tvoje prijateljstvo z Vojcem? Saj sta frenda, a ne?«

			Za hip se je videlo, da je v zadregi. Potem je zamomljal predse: »Hja, sva, ja. Malce sem ga zanemaril … zadnje čase. Že dolgo se nisva videla, tako, samo midva. Včasih sva se zvečer dobivala, skoraj vsak večer.«

			»In zdaj?«

			Zardel je do ušes in izjecljal: »Hm, eeeee, ja, zdaj se dobivam z … hkhm … z Vito.«

			A tako! Pri meni pa je zganjal take scene, pa sem se samo pogovarjal s svojo prijateljico in sotabornico, s svojo kolegico Jelco! Takoj sem ga hotel malo zezati, češ »in potem se ljubčkata?« Ampak sem se hitro spomnil, da je Vihro hitro užaljen in da zna potegniti z Vito, če je ravno sveže zaljubljen. Če se zdaj zapre v školjko, ga izgubim. Tega pa res nočem, zdaj mi je Vihro še kako koristen. Pa še moj frend je.

			»Glej no, glej,« sem samo modrovalsko pokimal, kot kak star ata, in se trudil ukiniti sleherno sled zajedljivosti s svojega obraza, saj me je Vihro natančno opazoval. »Ja, v redu, ne, za vaju z Vito. Ampak tu in tam bi bilo dobro poskrbeti za starega frenda, Vojca. In zame tudi.«

			Viher je hitro popadel, da se debata odvrne od občutljive teme o njegovi čustveni sreči: »Seveda, seveda. Tako na fin način se ga bom lotil. Kaj da so tile bicikli in to. Ne naravnost, se razume.«

			Tako sva se odlično sporazumela. Na koncu sem morda malo pokvaril, ker sem se obrnil k njemu in mu še rekel: »Pa nič povedati Viti, prav?«

			Vihra je zalila rdečica užaljenosti in je blisknil proti meni: »Pa ja ločim, kaj se pove in kaj ne!«

			»Prav, se razume! Adijo, frend!«





		 			Petek, 9. decembra, ali

			Vse uničeno

			Evo, ne utegnem tako hitro pisati, kot se dogajajo stvari!

			Zdaj sem pa res vse, prav vse pokvaril. Adijo, priprave v Rovinju, košarkarski uspehi, adijo, da bi kdaj postali frendi z Brežani, adijo … Skratka, vse se je sfižilo. In to samo zaradi enega butastega, nagravžnega, sluzastega, oholega, krivonogega, prašičjerepega Braneta.

			Brane je prišel v našo ekipo letos, ker da je baje nadarjen in bo dobil celo športno štipendijo ali kar koli že. Važen je kot marela, nosi se, kot da je že pri NBA in da ni boljšega od njega. Nobeden od fantov se ne mara družiti z njim, čeprav se pri igri prelevi v čisto drugega človeka: po igrišču se premika kot sapica, prodira, največkrat z uspešnim zaključevanjem, podaja žogo, sodeluje. Skratka, zanj ni debate, on je že izbran. Ampak čim končamo s treningom, se spet spremeni v najbolj nagravžnega važiča. Glavo nosi pokonci kot kak Hitler in sumim ga, da ga res hoče posnemati, ker spodnjo čeljust po neandertalsko potiska naprej. In zraven prezirljivo gleda na vsakogar od nas. Kot da ni maloprej podajal žoge in je lovil. Stojko je seveda navdušen nad njim, ker on vidi samo igro in nič drugega.

			No, in tale gnida se je včeraj, še preden smo začeli z ogrevanjem, spravil name. Ko smo se preoblačili v garderobi, se je najprej kar naprej nekaj zaletaval vame, dobesedno. Nalašč je rinil vame, da sem se mu sprva dvakrat umaknil, potem pa, ko se je že tretjič postavil obme, sem mu rekel: »Kaj težiš?« In se mi je zarežal nazaj: »Jaz, da težim? Tebi, mišek pišek? Saj te ni niti videti!! Razen tega tvojega nosu! Stavim, da je večji od tvojega lulčka!«

			Kar stemnilo se mi je pred očmi od besa in v trenutku sem bil na njem. S pestmi sem udrihal po njem, tako sunkovito in srdito, da se je samo branil in me sploh ni mogel udariti nazaj. Kar nisem vedel, kaj se dogaja okrog mene, dokler me ene roke niso pograbile in odtrgale od Braneta. Bil je Stojc, ves zaripel od besa.

			»Jon! Kaj takega!«

			»On, on je začel!« sem pokazal na Braneta, ki so ga fantje držali, ker je zdaj on hotel skočiti name, reva usrana.

			Stojko pa, kot da nič ne sliši.

			»Jon, ne znaš se vesti kot odrasel moški! Športno obnašanje je celovita drža! Izgini domov, da te ne vidim več!«

			Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Dodal je še: »Ko sem rekel, da bom izbiral po različnih kriterijih, sem mislil tudi na rast v osebnosti, ne samo v centimetrih! Jon, to je bilo grdo!«

			Na koncu sem jaz nastradal. Res sem šel domov, čeprav so se fantje zavzemali zame pri Stojku. Ostal je neomajen.

			Obračun že z drugim Brežanom v enem mesecu. To so najslabša možna človeška vrsta. Šit.

			Poklapan sem se potem malo potikal naokrog, da nisem prišel prezgodaj domov in mi ni bilo treba razlagati očiju in mami, kaj se je zgodilo. Zakaj sem vzkipel? Bolje bi bilo, če bi preslišal tako butaste izjave tega slaboumnega Braneta! Zakaj tako hitro znorim? Od košarke se lahko najbrž kar poslovim.

			Drugo: danes sem pozvonil pri Adiju, da sva šla skupaj v šolo. Bil je malce presenečen, ker tega še nikoli nisem naredil. Vendar je pohitel, čeprav sicer vedno zamudi v šolo. Očitno je domneval, da sem še vedno nesrečen zaradi včerajšnjega pretepa in da sem zato željan njegove družbe, ker mi je takoj začel praviti, da je Stojc po mojem odhodu nahrulil tudi Braneta.

			»Vendar njega ni poslal domov,« sem grenko zaključil.

			»To ne, ampak tudi ti si prehitro ubogal! Če bi počakal, bi se mu ohladila jeza. Saj se mu tudi je.«

			Evo, spet sem nekaj prehitro naredil.

			Sicer pa sem hotel z Adijem govoriti o nečem drugem. Zato sem hitro prešel k stvari, ker je pot do šole kratka.

			»Ado, poslušaj, tudi če ne bom nikoli več treniral, nujno potrebujem nove superge. Take za tek. Tvoji bratje … Oni prodajajo telovadne copate, ne?«

			Ado se je kar ustavil. Zdi se mi, da je najprej kar malo pobledel, potem pa ga je zalila rdečica: »Kaj … Ne … Moji bratje … Torej, moji polbratje … Nič ne prodajajo …« Malce je pomolčal, potem pa začel hiteti proti šoli, kot da bova sicer zamudila, in izjecljal: »A ti … kaj veš? Da oni kaj prodajajo …«

			Skoraj bi se mi zasmilil, tako naivno je vse skupaj zvenelo! Zato sem se odločil biti odkrit: »Daj no, Adi, vsi vemo. Ta je malce bosa, da ne bi vedeli, saj se vidi, kajne?«

			»Aja, da se vidi?« Malce se je sprostil in umiril korak.

			»Ja, škatle in to. Boš vprašal zame?«

			»Bom,« je obljubil.

			»In kakšne so cene, vprašaj. Nimam veliko denarja, ker bi si jih rad kupil sam.« Dodal sem še: »Saj bom tiho, ne skrbi.«

			Vidno si je oddahnil.

			To je torej opravljeno. Ina pa mi je maloprej povedala, da se je biciklom pridružila še ena vespa. Mafija, ti povem.

			Zdi se mi, da se Jelca bolj zanima za Jana kot zame. To je zaradi usmiljenja do njegove noge, nedvomno.

			Vsi so srečni, samo jaz ne. Vsem gre dobro, samo meni ne.

			Evo, še ena zlata ribica mi je crknila! Tisti bel ribji trebuh, plavajoč na vrhu akvarija, je res prižgal v meni obilje optimizma do življenja. Toliko nesreče je preveč za enega človeka.





		 			Ponedeljek, 12. decembra, ali

			Kako bomo prišli do denarja

			Danes smo mati Maji spet vzeli uro matematike. Mojca je prišla na dan z bolj natančno izdelanim načrtom, kako bomo zbirali denar. Vsak od nas je dolžan priskrbeti 20 evrov, bodisi z zbiranjem papirja ali železa ali pa iz svojih prihrankov. Vse si bo zabeležila. Za nabiranje smo se dogovorili, da bomo hodili skupaj, v skupinah po trije. Papir bomo zbirali: doma sproti, v šoli prav tako, po hišah bomo pa hodili enkrat mesečno, prvič ta petek. Tako bodo ljudje tudi vedeli, da bomo zdaj redno hodili. Povedali jim bomo tudi za zbiranje železa, da nam ga bodo pripravili.

			Z Vihrom in Svitom smo si takoj pomežiknili, zagotovo bomo najboljši in bomo najhitreje zbirali. Razdelili smo si tudi teritorije. Mi trije bomo šli okrog naših blokov, jasno.

			Mogoče bomo odkrili še kaj novega glede Adijevih. Morda bi bilo bolje, če bi bil tudi Adi v naši skupini. Ali pa ne. Ampak Svitu ne smeva z Vihrom nič povedati, ta je špeckahla in zna razbobnati celemu svetu.

			Mojca je tudi raziskala, po kakšni ceni odkupujejo papir in železo. Sramota, za tono papirja dobimo 10 evrov. Za tono! Veš, koliko je to, ena tona? Železo je bolje plačano, za tono 100 evrov. Ampak za tono – kje dobiti toliko železa?

			Papir bomo zbirali v opuščeni hišnikovi drvarnici, železo pa pri avtomehanični delavnici Zadinega očeta, ker imajo tam veliko prostora in živijo čisto blizu šole. Pa še pod ključem bo. In pod budnim očesom njihovega Runčija.

			In kako papir in železo prepeljati na zbirališče? Mojca je tudi to uredila: njen in Zadin oče imata manjša tovornjaka. Oba sta pripravljena peljati enkrat mesečno, kar bomo zbrali.

			Odličen dan! To nas je kar dvignilo. Komaj čakamo, da začnemo zbirati.

			In dogovorili smo se, da bejevcem ne bomo nič povedali, da ne prevzamejo naše ideje. Mati Maji se to ni zdelo dobro, ker so oni v podobni zagati. Ampak če smo se pa mi spomnili. In če se oni ne znajo dogovoriti … Maja pravi, da nam bodo morda zamerili. Pa naj!

			Sneži! Končno! Kar ven sem šel, malo teč po snegu, ker končno sneži! Kakšna je to zima, če ni snega? Zdaj si bom obrnil posteljo, tako kot vedno, ko sneži, proti oknu. Da bom gledal sneg.





		 			Sreda, 14. decembra, ali

			Snežna veselja in neveselja

			Kaj ljubezen naredi iz človeka! Prej je bil čisto normalen, zdaj pa …

			Vihro je že včeraj prišel k matematiki, prvo uro smo jo imeli, v iber nadišavljen. Mata Maja je kar obračala glavo stran in jezno rekla: »Da se razumeva, Peter, v ničemer ni dobro pretiravati! Tak puncam zagotovo ne boš prav nič všeč!«

			»Glavno, da sem všeč vam, gospa učiteljica,« je Vihro pomežiknil proti nam.

			Smrdelo je do nas, zato se mu nismo vsi smejali. Samo Ado in Vid v zadnji vrsti. Jaz nisem vedel, kaj naj si mislim. So se temu Vihru možgani skisali ali kaj? Ali pa kar tako, kot je značilno za Vihra, mora tu in tam poskrbeti za glavno vlogo v gledališki predstavi, torej v razredu.

			»Ne hodi več k matematiki, če misliš spuščati nase take oblake deodoranta ali parfuma ali česarkoli že. Glava me boli od tolikšnega smradu. Poleg tega pa pomisli, kako mažeš našo mater Zemljo!«

			In glej ga, Vihra, danes je ponovil vajo! In ne samo to – pred matematiko se je še dodatno nadišavil s tisto svojo špricarijo.

			Mata Maja je vstopila v razred, se obrnila k Vihru in rekla: »Peter Viher, ven iz razreda. Takoj!«

			Vihro je, pospremljen s hihitanjem naših punc, ponosno zapustil razred.

			»In da mi sediš pred učilnico do konca ure!« je še zaklicala za njim.

			Ura je bila dobra.

			Proti koncu pa se odprejo vrata in skoznje stopi Vihro. Popolnoma moker. Iz oči so mu švigale strelice. Proti mati Maji je še vrgel besede: »Ste to vi ukazali?«

			»Kaj pa?« Meni se je zdela povsem nedolžna.

			»Da sta me zgrabila dva devetarja in me vrgla v sneg. In me oribala. Sta rekla, da smrdim.«

			Po tleh smo popadali od smeha!

			To ni bilo edino. Pri uri glasbe smo ravno vadili nekakšen kanon, ker jih Jodlica obožuje. In nenadoma – bum! Nekdo je treščil kepo snega skozi okno v učilnico. Uboga Jodlica se mi je za hip zasmilila, ker je kar stala tam in zmedeno zrla v tisto kepo, medtem ko so mulci pod oknom hihitaje stekli stran. Po svoje ji je prav, zakaj pa ima sredi zime odprta okna, nekdo se ji je očitno hotel maščevati za ledeno učilnico. Nimam pojma, od česa je tako pregreta.

			Včeraj nisem šel na trening, prvič. Vseeno sem si pripravil torbo, tako kot po navadi, da mama ne bi kaj posumila. Dve uri sem postopal naokrog in čeprav je bilo lepo zaradi svežega snega, sem bil pobit. Zakaj obstajajo Braneti in Hariji na svetu? Zakaj mora ta Brane igrati košarko? Zakaj morajo ti Brežani čepeti kar naprej v parku, da pošten človek še mimo ne more? In če povem doma, bodo pridigali meni, jaz bom deležen predavanj o brezpogojnem sprejemanju drugega, o srečnih okoliščinah, v katerih živim. Na koncu bi se moral po njihovem jaz opravičiti. Ja, pa ja. Res mi je bedno. Še doma nisem zaželen, odkar se oči in mami posvečata samo Ajči in Bejči.

			Zaustavil sem se na šolskem igrišču in na hitro postavil snežaka. Ker je bil grd in ker sem bil slabe volje, sem ga potem zboksal. Namesto Braneta in Harija in Stojca in … Jana. Bolele so me pesti od ostrega in mokrega snega, a v duši mi je odleglo. Upam, da me ni kdo videl, ker si je verjetno mislil, da se mi je zmešalo.





		 			Četrtek, 16. decembra, ali

			Skulirani

			Prva novica in daleč najpomembnejša: spet igram. Viher me je v torek zvečer takoj poklical in mi vse poročal, kako je bilo na treningu. Že na začetku, ko so prišli na igrišče, je namreč Stojko vprašal po meni. Spomnili so ga, da me je vrgel iz ekipe. Najprej se ni mogel spomniti, zakaj že. Ko so mu omenili pretep, je bil zmeden kot kakšna dementna baba, potem pa je komentiral: »Aja, to. Ampak zdaj se je menda že skuliral. Tu ga potrebujemo.« Vihro je takoj obljubil, da me bo poklical, Stojko pa: »Pa naj ga ne serje več.«

			Super, prijazne besede. A jaz, naj ga ne …? In Brane? Vihro me je malce pomiril, ko mi je rekel, da so ga na treningu malce ignorirali med igro in da je morda tudi on dojel, kako ga lomi.

			Tako sem danes šel na trening. Malce mi je bilo bad, vsaj na začetku. Stojc kot da ni opazil, da me ni bilo ali da smo imeli kak spor. To mi je všeč pri njem, ker gre vedno naprej, nikoli ne gleda nazaj. To je pametna taktika. Tudi zame bi bilo dobro, da bi se tega držal, ampak ko sem zagledal tistega kretena od Braneta, me je vse minilo. Ampak tipa se je očitno res nekaj prijelo od vsega skupaj, ker se je danes držal zase v garderobi. In igral je v redu, kot da se nič ni zgodilo.

			Na začetku sem igral malce krčevito, ker sem cvikal Stojca. Ko sem se osvobodil togosti, je šlo bolje. Ne, šlo je odlično!

			Rad imam košarko. Res, rad imam košarko.

			Mami je nocoj naredila mojo najljubšo jed in jedli smo vaflje s čokoladno kremo. Ta mali sta sedeli vsaka v svojem stolčku na mizi, naj jima bo. Pravzaprav se kar da, s tema dvema. Zdaj se tudi že smejeta in sta veliko bolj uporabni. Poleg tega sta v resnici mami in oči več doma, zlasti seveda mami, ona pač mora biti z njima, ker ju hrani in to. In bal sem se, da bo neuporabna, mami namreč, ker se bo posvečala samo tema dvema cviluhama in bo name čisto pozabila. Mislim v zvezi s hrano, ker tak fant, kot sem jaz, star skoraj štirinajst let, potrebuje veliko hrane, in to dobre, ker rastem in moram rasti v pravo smer, namreč mišice in to. Glede hrane je v redu. Ampak ker je mami doma, me stalno spremlja njeno budno oko in moram vložiti ogromno energije, da kaj skrijem, kakšen problem, kakšen prekršek. In oči … V redu je, le tu in tam mi pije kri s ko-sem-bil-jaz-toliko-star-kot-ti,-sem-že … In nedeljske izlete pogrešam. To sem jima danes povedal. Oči je rekel, naj še malo potrpim, spomladi bomo spet začeli, ko bosta ta mali že »ven iz hudega«. Nisem vedel, da zdaj tičita »v hudem«.





		 			Ponedeljek, 20. decembra, ali

			Zbirateljsko smetarstvo

			Ta vikend smo imeli akcijo. S Svitom in z Vihrom smo zbirali papir. Šli smo sistematično, od prve številke naprej, od vrat do vrat. Dogovorili smo se, da vsakič govori eden in da se izmenjujemo. Najprej se predstavimo, vprašamo za star papir, povemo, da zbiramo denar za končni izlet. Na koncu pa omenimo še zbiranje železa, če je folk pripravljen sodelovati.

			Neverjetno, kako različni ljudje. Eni so nam na stežaj odprli vrata, veselo kimali, nas pohvalili, povabili noter, nam celo ponudili sok. Skratka, kot da so komaj čakali, da nekdo pride k njim in jih reši bremena starega papirja. Kakšni drugi spet so nam dali dva časopisa, skoraj skozi priprta vrata, nas pa so pred tem pustili čakati na hodniku. Dobro, enih tudi ni bilo doma, logično. Smo pa doživeli tudi: »Spizdite, ali pa pokličem policijo.« Se opravičujem za grde besede, ampak takle mamo. Da crkneš.

			Svit je od doma prinesel vago, se pravi tehtnico. Papir smo zvezali z vrvico in stehtali. 57 kil. Torej 0,57 evra. Kaj? Dve uri hoje od vrat do vrat in niti en evro. To te vrže malce iz tira. No ja, smo se imeli vsaj fino. In še dobro delo delamo, ker čistimo slovenske domove. Za več denarja pa se bo očitno treba osredotočiti na železo. Nekateri so nam ga obljubili. Bomo videli.

			Včeraj in danes pa dež, dež, dež. Ves sneg je vzelo. To ni nobena zima, ampak žalost. Kakšen bo božič brez snega?

			Vihro mi je dal svoj dnevnik opazovanja Brežanov, da bom na tekočem, kaj je odkril. »Mi je bilo težko pisati, veš!« mi je skoraj očital. Doma sem se takoj spravil k branju, da vidim, kaj se kuha pri Brežanih.

			Nisem mogel verjeti svojim očem. Ta Vihro je napisal drobcenih pet zapisov! In to kakšnih!

			7december: Brežanji ni na spreglet. Že dva dni nevem kam so izginili.Vrjetno ih zebe.

			10,decenber: Evo ih. Vsi so okol Harija in se pogovarjajo in so ful sumlivi. Mahajo s rokami. Pol so Vojc in Tomo nekam šli. Tomo se je pripelal z bicikljom, gledali so ga, bicikl. Pol se je z nim otpelal nekam. In ga ni blo nazaj.

			sobota 11December: Sumlivo. Buda drugi brat od Adita, je že zjutri prišel u park in pol je prišel Hari. Neki je Buda dal Hariju. Nevem ker nimam dalnogleda.

			14.decembr: Ko sem šel s treninga je Brane šibol mimo mene direkt h Hariju in Vojcu k sta bla na klopci u parku. Neki so meli k so se kregali sem slišal.

			16-December: Zdej sem razločno vidu da so si kazal dnar. Ker sem bil skrit bljizu.

			Trikrat sem moral prebrati, da sem kaj razumel. Tale dnevnik Vihru ne bo res nič koristil, da bi se znal bolje izražati. Ni mu pomoči.

			Ampak vsebina – to je pa zakon! Zdaj vemo več, veliko več! Zakon, kaj vse je Vihro odkril! Kar dober opazovalec je, če že pisati ne zna. Zdaj res zagotovo vemo, da Brežani kupčujejo z Adijevimi brati. In da so očitno kolesa res vir nekakšnega dohodka!

			Takoj sem odletel k Ini, da še ona prebere in se pogovoriva. Sploh ni delila navdušenja z mano! Kar nekam skozme je gledala, odsotno kimala in prav očitno je bilo, da je bila z mislimi daleč stran. Ni mi hotela povedati, kaj jo trka. To mi ni všeč, ker sva frenda. Če si s punco tako prijatelj, si frend, ne prijatelj. To je drugače kot z Jelco. Če sem z njo, sem vedno malce nervozen, čeprav ne vem, zakaj. Z Ino nisem. Zato ni prav, če mi ne pove. In če se ji Vihrove ugotovitve ne zdijo pomembne.

			Zato sem šel včeraj popoldne k Vihru domov, da sva malce tuhtala in gledala skozi okno. Nikogar ni bilo, saj kdo bi pa bil zunaj v takem dežju. Dotuhtala sva, da je najbolje, da se Vihro čim prej uštuli in približa Vojcu. Seveda se mora tudi čim manj kazati z mano, ker sem z Brežani na bojni nogi, da ne bodo kaj posumili.

			Proti večeru je začel Vihro mencati in pogledovati na uro. Takoj sem razumel: očitno ima randi z Vito. Pa kaj je s tem folkom? K sreči jaz ostajam prizemljen, stvaren, pameten, vsaj jaz.





		 			Sreda, 22. decembra, ali

			Prazniki, jaz pa dim

			Vse je že čisto praznično. V šoli je ta teden prav fino, ker nihče nič ne sprašuje. Punce iz krožka ročnih del so šolo okrasile, sicer kičasto, ampak ne moreš jim zameriti, take so.

			Bejevci so hitro ugotovili, da se nekaj dogovarjamo. Morda so videli, kako se nabira papir v hišnikovi ogradi, najverjetneje pa jim je kakšna naša Eva vse izčvekala, ker je njena bestica, tj. najboljša prijateljica Irena iz b-ja. Zagnali so užaljenost in molk. Zdaj bodo tudi oni začeli zbirati denar in ker ne zmorejo inovativnosti, na enak način kot mi, celo ob istih dneh! Na hitro smo se dogovorili, da spremenimo uro – namesto ob treh smo zdaj zmenjeni, da bomo zbirali od dveh naprej. Tako bomo ves papir pobrali pred njimi. Prej se ne da, ker smo še pri pouku. In še: nabirali bomo sproti, zlasti po svojih domovih in pri žlahti. In kjerkoli. Mi smo zakon, ne pa bejevci.

			Jelca hodi mimo mene, kot da sem dim. Verjetno zaradi papirja. Jezen sem nanjo, ker bi lahko bila prijatelja, kolega. Zdaj pa se je obrnila proti meni, kot da sem Brežan. Če je to samo zaradi starega papirja, je pa res bedno vse skupaj. Saj sva vendar sotabornika in to. Saj je vendar bila že pri nas doma, na uradnem obisku. Celo dovolil sem ji pestovati svoji sestri, Ajči in Bejči. No ja, mama ji je dovolila. Moji sestri! Zdaj pa je taka do mene. Jan je pa v redu zanjo! In jezi me, ker tega nihče ne opazi, da se zdaj onadva družita, nihče se ne dela norca iz njiju, kot so se doslej iz mene. Vse to verjetno samo zaradi mojega nosu, zaradi katerega bom najverjetneje ostal samski, morda celo brez službe.

			Zdaj imam 24 evrov in nekaj centov, ker so starši držali obljubo in sem dobil žepnino. To se mi zdi malo denarja, če se primerjam s Ferčem, ker je njegov oči trener in mu denar kar sam curlja v blagajno, tudi Ferču. Ne smem zapraviti – potem bom imel čez mesec dni že 34 evrov, to se pa že sliši bolj bogato. Adija itak ne morem dobiti na samem, ker se me očitno izogiba. Upam, da ne zaradi nosu. Tako ne vem, ali je že kaj vprašal brate. Če zjutraj pozvonim pri njem doma, se kakšen od njegovih bratov postavi pred vrata kot kakšen grizli in mi revskne, da je že šel (kar je po moje laž, ker potem zamudi k prvi uri). Ko se zaključi pouk, ga že ni nikjer več. Na treninge prihaja vedno z Maretom.

			Morda pa to ni bila dobra ideja, ker sem se s tem izdal, da nekaj vem. In so vsi skupaj postali previdni. Ine itak ne morem vprašati, ker je ni nikjer. Kam te dni izginja ta folk?

			Stojca smo včeraj, na koncu treninga, vprašali, kdo bo šel na priprave. Pa nas je zavrnil: »Fantje, vsi ste dobri in nobeden! Samo delajte. Stalno je treba biti pripravljen!« Tak taborniški nasvet nam ni ravno v veliko pomoč in nas dela še bolj nervozne. Stalno se opazujemo. Če pogledam sebe, sem verjetno prvi, ki bo odpadel. Stojko mi ne nakloni niti ene besede, od tistega pretepa, kot da zanj ne obstajam. Evo, tudi zanj sem dim.

			Zaključil je: »Še ves mesec je do takrat! Vse se lahko še spremeni!« In šel z igrišča.





		 			Sobota, 25. decembra, ali

			Starši in taborniki so zakon!

			En lep božič je danes. Z očijem sva včeraj naredila jaslice in postavila drevešček, mama je pripravila večerjo. Danes zjutraj sem prvi vstal. Pod drevescem me je čakalo darilo: dobil sem nov mobi! Odličen nov mobi! Takega, ki zna vse in je skoraj kot računalnik – vse naredi, kar mu ukažeš. Brskaš po internetu, pišeš pisma, imaš prijatelje na njem. In še in še. Torej se Miklavžu le ni skisalo!

			Potem so prišli na obisk babi in njen balincmojster, nono in nona ter teta Neli. Končno niso samo bucibucili, ampak so se pogovarjali tudi z mano. In še eno krasno darilo sem dobil: odslej bom imel mobi na naročnino, ne več na kartico. Seveda z limitom, ker mi bodo starši plačali naročnino. Nič ni popolno.

			Zvečer smo s taborniki šli v dom za ostarele. Najprej nisem hotel iti, ker tam smrdi po lulanju in mi stari ljudje niso všeč. Ne vem, kaj bi se z njimi pogovarjal. Ampak že dopoldne me je po mobiju poklicala Jelca in me vprašala, če grem. Jasno, da nisem hotel izpasti ena reva, zato sva se dogovorila, da se že prej dobiva in greva skupaj. Saj potem sem se spomnil, da so v domu taki ljudje kot moji nonoti, le malo starejši in bolj bolni. Če pa bo smrdelo, bom dihal skozi usta.

			Nesli smo jim piškote, ki so jih nekateri med nami spekli, zlasti punce. Prav izkazali so se. Jaz nimam pojma, kako se dela piškote, in mi je bilo malce nerodno, ker so punce občudovale vsakega od fantov, ki je sodeloval s svojimi piškoti. K sreči sem imel svojo kitaro s sabo, da sem bil vsaj kaj vreden. Peli smo božične in druge pesmi. Dedki in babice so peli z nami. In v domu so nam postregli, tudi oni s piškoti. Ampak naši so bili boljši.

			Končno sva z Jelco spet prijatelja. Tudi domov sva se vračala skupaj, samo midva. Sploh se nisva nehala pogovarjati, toliko sva si imela povedati.

			Celo tri snežinke so priletele. Morda pa bo kaj iz te zime.





		 			Torek, 28. decembra, ali

			Ina gre

			Danes mi je bilo dovolj in hotel sem izvedeti, kam je mrknila Ina. Že nekaj dni je ni na spregled, zadnjič pa je gledala skozme in bila vsa zmedena, da sem ji moral po dvakrat povedati vsako stvar. Pozvonil sem pri njih in – bila je sama. Končno! Postregla mi je s kakavom, potem pa kar sama začela:

			»Saj sem že hotela priti k tebi … Da ti povem najnovejšo …«

			Pa je spet utihnila in proučila vzorec na preprogi. Da crkneš. »Povej že,« sem postal nestrpen.

			»Hja, tako je, veš … V Ameriko gremo.«

			V Ameriko? Kdo, gremo? Kdaj? Kar privzdignilo me je na kavču, da sem skoraj polil kakav. Po belem kavču. Oni imajo doma vse belo, kot da živijo v bolnici.

			»Oči bo predaval na faksu, povabili so ga na fakulteto v San Franciscu. Za eno leto, od marca dalje,« je končno pojasnila. »Jaz grem že takoj z njim in začnem z marcem že obiskovati pouk tam čez, mami pa pride za nama, ko zaključi vse v svoji službi. Če pride.«

			Še malo je pomolčala, potem pa še pojasnila zadnje besede: »Ker mami ni za to. Noče pustiti svoje službe.«

			Inine mami ni nikoli doma. Dela kot urednica in je v službi od jutra do večera. Veliko tudi potuje in predstavlja tiste svoje knjige. Oči je drugačen. Po cele dneve sedi v dnevni sobi, ki je nabita z debelimi bukvami, in bere in tuhta. Ali pa piše na računalnik, ampak izredno počasi, po pet besed, potem pa spet tuhta. Nerodno mi je vprašati Ino, ampak zdi se mi, da je filozof. Vsaj tako moj oči pravi takim, ki toliko mislijo in veliko govorijo. Morda pa ni, ker Inin oči ne govori veliko. Je pa zelo prijazen, tudi do mene.

			Ina, ki je vedno tako brihtna in ki vse obvlada, je zdaj malce vržena iz tira. Ampak zdaj vsaj razumem, zakaj. Malo me je razjezilo, kar mi je povedala. Tako na hitro je prišlo to.

			»Kako, a kar šla boš? Kaj pa šola tukaj? Kaj pa sošolci, prijatelji? In … jaz?« Morda tega zadnjega ne bi smel reči, ampak ušlo mi je. Ina me je namreč malce presenečeno pogledala in iz oči so ji spet skočili hudički: »Ojej, ubožček, boš pa ja zmogel eno leto brez mene!« Potem se je še spomnila: »Tiste sosedove gangsterje pa bova prej ujela, morava jih!«

			Poprijel sem njene zadnje besede in potem sva govorila o tem. Tisto o Ameriki je brez veze, en šit, briga me, pa če gre Ina na luno ali pa v Kekčevo deželo nabirat zelišča. Rešiti morava tole uganko s sosedi. Tudi njej je kristalno jasno: Brežani za Adijeve brate kradejo bicikle, tile jih potem prodajo naprej. Verjetno so tudi Vidov bicikel oni ukradli. Treba jih bo prijaviti policiji.

			Prešinila me je genialka: »Kaj, če vlomiva k njim v klet?«

			Ina si je nataknila strog obraz stare mame in me oštela: »Tega se ne dela. Hočeš, da na koncu midva pokasirava kazen?«

			Najprej sem hotel vzrojiti, kaj cvika, pa sem se zadržal. Morda pa to res ni dobra ideja. Ampak na živce mi gre, da se najino raziskovanje ne premakne z mrtve točke. Jaz bi naredil vse živo, pa me Ina neprestano bremza, češ da morava biti previdna. Kar naj gre v tisto svojo Ameriko! Tudi če ne rešiva tega do takrat – bom sam potem morda uspešnejši. In potem bodo časopisi pisali samo o meni. Aja, in o Vihru, ker se nama je zdaj pridružil. Ampak sploh ni zagret in je precej neuporaben, le informacije iz njegovih zapiskov so nama dvema z Ino marsikaj potrdile.

			Spet nisva nič dotuhtala. Zdaj lahko le čakam, če se bo izcimilo kaj iz tiste ideje, da Viher stopi do Vojca.





		 			Sobota zjutraj, 1. januarja, ali

			Novoletni sklepi

			Oči mi vedno govori, da je rana ura zlata ura. Aha, on zdaj še spi, jaz pa sem že vstal. Ampak je vse jasno, zakaj – oči ima očitno točno določen načrt za to leto, mene je pa zjutraj kar zabrisalo pokonci: fant dragi, novo leto te je zasačilo nepripravljenega! Evo, zdaj jih pišem, novoletne sklepe:

			 				Boljši človek bom. Ne, to je preveč na splošno. Raje: naučil se bom kuhati. Zlasti piškote. Ne, piškote se peče. Jaz se bom pa naučil vse kuhati. Se pravi peči, cvreti, kuhati in še vse drugo. Rad bi znal. In ko bom šel živet v svoje stanovanje, mi bo koristilo.

				Hodil bom zgodaj spat in pil mleko, da bom zrastel.

				Ker imam zdaj tako dober mobi, bom kdaj poklical mamo iz šole, ali naj ji kaj kupim na poti domov. Če mi bo prej dala denar!

				Poklical bom kdaj babi, kako je kaj. (Glej sklep 3!)

				Poklical bom kdaj nono, kako … in tudi druge … vse spada še vedno pod sklep 3. Tudi nonota. In prijatelje in druge. Tudi teto Neli.

				Vsak dan bom treniral. Tudi če ne grem v Rovinj.

				Vsak dan bom pisal v ta dnevnik.

				Ne bom več igral igric. Samo kdaj pa kdaj. (To sem dodal pozneje.)

				Poklical bom kdaj Jelco. Verjetno to spada pod sklep 3 in 5, ampak se mi zdi pomembno.

				Poleti bom kosil travo namesto nonota, ko bom pri njem na počitnicah.



			Bolje, da zdaj neham, ker sem lani napisal 100 sklepov in se potem nobenega nisem držal.





		 			Nedelja, 2. januarja, ali

			Sklepi padajo

			Imel sem resnično najboljši namen! Nisem kriv, če se mi je vse sfižilo!

			Z uresničevanjem sklepov je treba začeti takoj. Zato sem danes popoldne, ko so me pustili končno samega doma, vzel knjigo o božični peki, da začnem s kuharijo. Oči in mami sta namreč začela z uresničevanjem prvega novoletnega sklepa, da se bosta vsako popoldne sprehajala z Ajči in Bejči; glede mene pa nista sklenila nobenega sklepa! No ja, vsaj upam; verjetno je bolje tako!

			Skratka, v roke sem vzel kuharsko bukvo. Fini šarkelj! Shark = morski pes po angleško, torej naj bi bilo to nekaj podobnega. Presejemo moko in jo damo v skledo. To je bilo težavno, ker sem jo presejal na mizo, zato je šla težko v skledo. Dodamo kvas – tista kocka je ostala tam do konca, taka čudno siva. Na sredini naredimo jamico – na sredini česa? Dodamo tri jajca (nikjer ni pisalo, kaj da se naredi z njimi – sklepal sem, da jih ubijemo – kako krvoločno!). Ruma nisem dodal, ker še nisem odrasel. Verjetno pa mi prav zato ta morski pes ni uspel, ampak je nastala ena packarija. Nesel sem jo kar v smeti, da kdo ne bi opazil. Kuhinja je bila potem neprepoznavna. Res sem nesrečen človek.

			Je kaj čudnega, da sem šel potem igrat igrice na računalnik?





		 			Ponedeljek, 3. januarja, ali

			Sklepi še naprej padajo

			Nič ne treniram, razen na treningih, ker je kislo vreme in mraz. Mleka ne pijem, ker je nagravžno piti mleko po pečenki in zrezkih. Ne hodim zgodaj spat, ker igram igrice. Zdaj tudi na novem mobiju. Sploh sem bedno zavozil v tole leto in bi rad, da bi se znova začelo. Najverjetneje bom počakal, da pravoslavci praznujejo svoje novo leto in bom takrat začel drugače.

			Ampak vsak dan pa le pišem tale dnevnik, kajne?





		 			Četrtek, 6. januarja, ali

			Operacija bmx

			Šit, tale dnevnik, ne utegnem se mu posvečati, evo! Najbolj zaposlen mlad človek tega sveta sem! Treningi, šola, projekt bicikli, taborniki …

			Vihro je uspešno vrgel mreže in zdaj se z Vojcem družita. Eno računalniško igrico skupaj rešujeta in neprestano tičita glave skupaj. Če se jima približam, utihneta, kot da imata neko svojo silno skrivnost, pa gre samo za en čisto navaden špil. Vihro je totalno nezanesljiv človek – dogovorila sva se, da bo navezal stike z Vojcem in bomo tako izvohali, kaj se dogaja v Adijevi kleti, on pa zdaj z Vojcem bulji v računalnik in nastavlja bombe nekakšnim vesoljcem.

			Vsaj Ina se mi ni izneverila. Vsaj tako izgleda.

			Nikjer več nobenih škatel s telovadnimi copati, pravi Ina. Samo bicikli in nekakšno orodje.

			Evo, pa nama ni bilo treba vlomiti v njihovo klet, da sva izvedela. Pravzaprav ne izvedela – da se je potrdila najina teorija in zdaj zagotovo veva, za kaj gre! Kradejo, popravijo, verjetno tudi prebarvajo in prodajo.

			Ko sva se takole pogovarjala na poti domov iz šole, me je nenadoma prešinila odlična ideja!

			»Ina, svoj bicikel jim bom nastavil!«

			»Nastavil? Kako?«

			»Hja, tako, da ga bom prepeljal iz naše kleti v vežo bloka in ga pustil tam nezaklenjenega. Oni ga bodo vzeli, jaz jih bom prijavil policiji, ti bodo prišli in morali bodo pokazati svojo klet in …«

			»Tvoj bicikel? Ali misliš tistega otroškega, ki si ga lani užaljeno treščil v klet, ker da si ga prerastel, oči pa ti noče kupiti novega, ker si hotel imeti električnega?«

			Ina pa res zna vzeti energijo človeku!

			»Saj zdaj sem si že premislil in nočem električnega. Menda dobim novega za rojstni dan. Takega za v hribe, bova hodila skupaj z očijem. Bova skupaj športala, sva se dogovorila … Tistega mislim, ja. Saj če se krade bicikle, se krade tudi otroške, mar ne?«

			Ina ni bila čisto prepričana: »No ja, morda … Veliko ni vreden, si predstavljam. Lahko pa poskusiš.«

			Včasih se mi zdi, da je Ina preskočila mlada leta in je postala že kar babica, taka brez vnukov. Skomignila je še z rameni in sva šla vsak na svoj dom. Zdi se mi, da se Ini ne da več raziskovati. Morda jo je misel na Ameriko čisto uničila.

			Skratka, točno to sem storil. Iz kleti sem privlekel svoj stari bmx, ga malce spucal očistil in zdaj je v veži, čaka na tatove. Vsake pol ure grem pogledat, če je še tam. Nihče ga še ni ukradel. Je pa naporno, takole skakati vsake pol ure gor in dol. Ko sem se tretjič vrnil, je mami vzrojila: »Pa kam letaš iz stanovanja in spet nazaj?«

			»Hodim … hodim … hodim gledat, če … hodim gledat, če je …«

			»Če je prišla tvoja Jelka?«

			»Jelca! Ne, ne hodim to gledat! In nehaj že, mami! Sem šel samo pogledat, če je Adi doma.«

			Popolnoma nemogoč izgovor, kar je pokazala tudi dvojna črta na maminem čelu in pogled skozi priprte oči. Ta mama! Zakaj se nisem domislil česa pametnejšega? Raje sem nehal tekati gor in dol. Itak ga bodo kmalu ukradli in bom vedel, pri čem sem. Zdaj moram še domisliti, kaj bom naredil potem.

			V resnici pa Adija ni nikjer. Od novega leta ga ni k pouku.





		 			Petek, 7. januarja, ali

			Toliko neznanega

			V novem letu sem zrasel že dva cm! V enem tednu! Če bom tako rastel, bom do poletja že dvometraš! Kako bom potem šele zabijal na koš! Kot Justin!

			To je pa tudi edina dobra novica. V šoli se mi dogaja krivica – ne dobivam več petk. Danes smo dobili anglo – štirka. Včeraj zgodlo – štirka. Za eno točko, obakrat. Očitno s centimetri odmira pamet. Ali pa živ­ljenjska sreča. Gadno, res. Zdi se mi, da nisem več najboljši od fantov, ampak ne vem, kateri ima boljše ocene. Mogoče Dejan. Punce so itak zagrebene, zlasti Mojca in Marta. Mata Maja mi ni še nič rekla. Pa saj se ne sekiram, ampak bedno mi je pa vseeno.

			Pomisli, kaj se nam je zgodilo: bejevci so papir pobirali že včeraj in nam ga vsega pobrali pred nosom! Kako da se tega nismo že mi prej domislili?

			Besni in razočarani smo se po dveh urah brezplodnega dela dobili na igrišču pred šolo, skoraj praznih rok. Jaz sem bil takoj za to, da nehamo z zbiranjem tega usranega papirja. In prebutamo bejevce. S prvim predlogom so se strinjali skoraj vsi, z drugim nobeden. Potem pa Mojca:

			»Seveda, Jon, ti bi kar takoj vse pustil! Pa kje si se ti pobral, s to svojo šibko voljo? Nič ne bomo odnehali, zbirali bomo in pika. Samo nekaj moramo pogruntati, pa bo.«

			Fino, ja, potem pa vsi po meni, seveda. Mojco poslušajo kot boga! Seveda so vsi začeli kimati njej.

			No ja, potem smo naredili načrt in določili tri točke:

			 				Bejevcem ne bomo dali vedeti, da vemo za njihove podle poteze. Tako bodo mislili, da nismo nič opazili. In ne bodo domnevali, da bomo uvedli kaj drugega. K sreči Eve ni bilo zraven, da bi potem vse izčvekala Ireni.

				Nadaljevali bomo z vsakodnevnim zbiranjem, vsepovsod in kjerkoli, kadarkoli, kakorkoli. Kot gverilci – o takšni taktiki nam je pripovedoval Istinič. Do petka bo vsak sam pospravljal nabrano, potem prinesemo skupaj in Mojčin oče odpelje na odpad.

				Domisliti je treba še kak drugačen način pridobivanja denarja. Na pošten način! To zadnje je dodala Mojca, ker smo imeli različne ideje, nekatere med njimi prav duhovite.



			Moj bicikel je še vedno v veži. Glede Adija nič ne vem, zato sem zbral pogum in spet pozvonil pri njih. Vrata mi je odprl tretji, Medo. S svojim telesom je pokril cela vrata, da nisem videl noter.

			»Adi, kje da je? Ne vem. Aja, doma je.«

			»A tako? Grem lahko k njemu?« sem bil ves prijazen.

			»Ne.«

			Odrezavo, da me je kar zabrisalo. Nekaj imajo za bregom. Laže! Kje je Adi? Da mu ne delajo kaj hudega?

			»A … Je bolan?«

			»Ja.«

			Pozvonil sem pri Ini, pa je ni bilo. To je treba predebatirati! Zato sem jo poklical po telefonu. Bila je pri očiju na fakulteti, čakala je v njegovi pisarni, da konča s predavanjem, oči namreč. Povedal sem ji za Adota, pardon, Ada, Adija. Čisto noter je padla in me bombardirala z mogočimi in nemogočimi vzroki: »Ubili so ga. Ker si ga ti spraševal po copatih. Lomijo mu roke in noge. Poslali so ga v tujino, morda celo v tujsko legijo, ker jih je razkrinkal in noče sodelovati z njimi. Odrezali so mu …« Po moje ji škodi bližina filozofije in je šla v drugo skrajnost. Ampak so mi bili všeč njene ideje, kaj vse da je z Adijem.

			Tudi sam sem čisto zmešan in ne vem, kaj naj si mislim.





		 			Četrtek, 13. januarja, ali

			Obup

			Tale moja košarka je katastrofa! Zdaj mi postaja jasno, kaj je mislil trener Stojko s tistim, da bo upošteval več kriterijev. Niso važni centimetri (kar je bolje, ker mi manjka še kakega pol metra do višine O‘Niela). Tudi število košev ne (tudi to je v redu, ker se mi koš spodmika kot kakšna glista). Važna je ekipa, je danes težil. Sodelovati, sodelovati!

			»Fantje, vi ste ekipa, vi ste ista zgodba, vi ste eden. Eno telo ste, fantje! Roka podaja roki, noga hodi z nogo, glava ve za vsako kocino! Vid, tako, ja! Ti vedno veš, kje je Dan, kam gre Vihro, celo Jona vidiš, pa če še tako leti po igrišču kot muha! Jon, ti pa – kot da si sam na celem svetu! Mare, nisi samo ti pod košem, podajaj! Ne vem, fantje, ne vem!«

			To me je še bolj razkurilo, da sem igral kot vihar. Trudil sem se, podajal drugim. In potem? Vrgel sem se za žogo, ki mi jo je podal Vihro, treščil v Dana, da je ta padel in spotaknil še Vida. Igrišče je bilo kot po kosovski bitki. »Jon, ti si veleštor! Mega, ultra, maksi štor!« je zarjovel Stojko. »Spelji se z igrišča!«

			Evo, z mano je konec. Adijo, Rovinj, adijo, košarkarska kariera!

			Tudi doma je tuga, žalost. Ta mali dve imata nekakšne trebušne krče ali dobivata zobe ali pa sočustvujeta z mano – samo dereta se! Ko ena neha cviliti, začne druga, kot da bi se drli vsaka eno kitico (v refrenu tulita obe).

			Pa še Jelca se spet raje druži z Janom kot z mano! Seveda, če pa bolje zabija koše od mene!

			In potem še šola, v kateri preživim polovico svojega mladega življenja! Prfoksi tečnarijo. Najraje meni. Seveda, čim vidijo, da ni več samo petic v redovalnici, te že proglasijo za budalo. Samo Vrag je še vedno faca. Drugo leto bom hodil tudi k fizikalnemu krožku. In še k astronomskemu. Letos sem zamudil. To je vse tako zanimivo. Potem bom šel študirat vesolje, najverjetneje v Ameriko. Bom vprašal Ininega očija, kako se to uredi.

			Mata Maja si je skrajšala lase na en centimeter. Pogruntali smo, zakaj vedno žveči, ko je prosta. Kadi! Svit jo je zadnjič videl pred kavarno: v mrazu je bila zunaj in kadila, skupaj z nekim dolgolascem. Zdaj nam nima kaj težiti, če mi kdaj prižgemo. No ja, ne jaz, jaz sem športnik, oni drugi. Jaz ne bom nikoli kadil.

			Adija ni. Vprašal sem mato Majo, če ve, zakaj ga ni v šolo.

			»Ne vem, veš ti?«

			»Jaz ne, zato vprašam. Če so od doma kaj javili. Tudi h košarki ga ni,« sem odgovoril.

			»Nista frenda? K njemu bi šel in vprašal,« me je zbodla.

			»Hja, sva … Sem bil pri njih in … brat me ni spustil noter,« sem ji iskreno povedal.

			Malce se je zamislila in rekla: »Bom poklicala.«

			Bicikel je še vedno tam.





		 			Petek, 14. januarja, ali

			Adi je odšel

			Zdaj vemo: za novo leto so se pri Adijevih nekaj spičili in Adi je z mamo odšel, pravzaprav zbežal. Njegov oči je prišel pijan domov in hotel tepsti Adija in mamo. Njegovi sinovi od prve žene, Adijevi trije polbratje, ki so veliki kot omare, bi ju zaščitili in se stepli s pijanim fotrom, pa jih menda ni bilo doma. Njih se celo oči boji. Zato sta Adi in mama zbežala, ne vem kam, kasneje pa sta se vrnila samo še po obleke. Ne vemo, kam sta šla. Verjetno tja, od koder prihaja njegova mama.

			Vse to nam je povedala mata Maja. Povedal ji je eden od bratov, ko je poklicala k njim domov. Rekel je tudi, da bi fotra ubili, če bi bili doma. Zdaj da tudi njega ni nikjer, ker se jih boji. Vse je odkrito povedala, da nam je bilo vsem hudo in smo kar gledali v klop.

			Evo, vidiš, kakšno sranje je pri Adijevih. Ado je v redu. Včasih se mi zdi malce potuhnjen in ne morem vedeti, na čigavi strani je. Ampak če ima take scene doma … Kakšna sreča, da imam jaz skuliranega očija. Skuliran pomeni, da je v redu in da se lahko zanesem nanj. Če se kdaj kaj spičita z mami, samo malce robantita in to je vse. Ona je itak sitna. Ampak zdi se mi, da so vse mame take. Včasih je tudi on, ampak za manj časa.

			Ampak zakaj se je Medo potem meni zlagal?

			Minila me je sleherna želja po detektivskem odkrivanju kriminala v Adijevi kleti. Zdaj vemo, da so bratje sami doma. Morda bi šel pa kar k njim. Ampak si ne upam. Če bi očeta ubili, bi tudi mene lahko samo malce stisnili, pa ne bi mogel več igrati košarke.

			Vseeno mi je bilo všeč, ko mi je danes Vihro povedal, da se je Vojc izdal. Priznal je, da se pozna s temi tremi, to je z Velikim, Medom in Budo. Da skupaj … nekaj popravljajo, je rekel. Kaj, ni hotel povedati.

			Popravljajo, ja! Kradejo!

			Danes zvečer smo doma gledali filmčke, ko sem bil jaz majhen. Ko smo bili na morju, ko smo bili pri babici in dediju (takrat je bil še živ), pri nonotu in noni, ko smo šli na Grmado, ko sem praznoval rojstni dan … Oči mi je v roke kar fliknil Ajči, ko je šel menjat film. In mi jo je kar pustil v naročju. Zdaj sta že taki, da se ju da normalno pestovati. Tudi ne cvilita neprestano, tako da se še kar da. Ampak še zmeraj sta neizmerno neuporabni.

			Jaz sem bil pa v redu, ko sem bil majhen. Oči je rekel: »Glej, isti si kot ta mali!« Pa sem ga takoj poučil: »Enak, se reče, oči! Sploh pa to ni res! Čisto drug človek sem, mar ne vidiš?«

			Ne bodo me dobili na take finte.

			Adi se mi tudi na mobi ne javi. »Številka trenutno ni dosegljiva.« Ampak če bi kdaj prižgal mobi, bi videl moj klic. Saj bi me najverjetneje poklical, kajne? Ali pa ne?





		 			Četrtek, 27. januarja, ali

			Crknil je računalnik

			Mislil sem že, da je vse zaman, da je vse šlo k hudiču. Kar nenadoma je mrknil, moj računalnik namreč. Dvakrat je reklo crk crk, nato se je zabliskalo in – konec. Nič. Tema. Pritiskal sem na gumbe, ga celo stresel (saj me oči ni videl), pa ni nič pomagalo. Računalnik je obmolknil, očitno za vedno.

			Prva misel, ki me je obšla, se je nanašala na igre. Vse tiste ure, da sem prignal stvar do zadnje »sobe«, so zdaj izgubljene. Koliko časa je šlo v nič! Pa tako dobre igrice! Najprej bi se požrl od jeze, ker jih ni več.

			Potem pa tale dnevnik. Saj ni nič posebnega, ampak kar izginil je, kar ni ga bilo več. Ko sem se spomnil nanj, se mi je v trenutku zazdelo vse tako prazno. Zdi se mi, da sem se že čisto navadil na pisanje in da mi je fino, ker vem, kako sem kaj. Hočem reči, da potem bolj razmišljam, kaj se mi dogaja.

			Šel sem k očiju z mrtvim računalnikom v rokah. In on: »Kaj si pa počel?« Ja, seveda, jaz sem nekaj počel, jaz sem hote uničil računalnik. »Nič, kar crknil je …«

			Dobil je tisti oster pogled mulc-kaj-si-spet-zakuhal in izrekel njemu lastno definicijo: »Seveda, kar sam od sebe je crknil! Igrice, te tvoje igrice so ga prekurile! Procesor je šel, seveda!«

			Hotel sem se že zagovarjati, ampak v resnici je res crknil, ko sem prejšnjo soboto dve uri igral najnovejšega Diabla. Skoraj sem že pripeljal do konca, potem pa … Zato sem izjecljal nekaj nedoločnega, tam nekje vmes med oporekanjem in priznanjem.

			»Hja, ne vem, če se bo to dalo kaj popraviti …« je še dodal, potem ko se je tudi sam nekaj časa mučil s prižiganjem.

			»Kaj pa … kar je na njem? Kar je na disku?«

			»Zgubljeno.«

			To pa ni bila lepa beseda. In – priznam, ampak samo tu, ker me nihče ne vidi – kar na jok mi je šlo. Ne more biti kar vse zgubljeno! To sem očiju tudi rekel. Videl je, da mi je hudo.

			»No ja. Bova videla, če se da kaj narediti. Bojan bo vedel.«

			To je tipično za mojega očija: najprej reče, da je vse zgubljeno, uničeno, poškodovano, nepotrebno, zanič, potem pa – bomo videli. In, cak – vse se najde, popravi, izboljša, kot po čudežu. Zato sem že navajen, da ga vsako stvar prosim dvakrat, ker me prvič zavrne, drugič pa reče: »Bomo videli«, kar je že znamenje, da se bo vse rešilo v moj prid.

			Bojan je očijev bratranec, ki je sicer malo čuden, ampak je genij. Tako je z geniji. Skoraj nič ne govori in oči ima priprte v dve črtici, da izgleda, kot da neprestano nekaj tuhta. Ampak zdi se mi, da res nenehno razmišlja, kar mu očitno škodi, ker se sploh ne zna pogovarjati. Na računalnike pa se zelo spozna, to pa res!

			Tokrat je trajalo malce dlje, ker je Bojan bil neznano kje, najbrž v Ameriki ali nekaj takega (verjetno so ga najeli pri NASI, da je preveril kakšne raketne računalnike, tako si vsaj mislim, ker je tam že nekaj takega delal, še kot študent – on je namreč res pravi genialec). Potem mu je oči le dal moj računalnik in včeraj ga je Bojan prinesel nazaj. Očija še ni bilo doma iz službe, zato ga je dal meni.

			»Nič ne bo.«

			Vse je bilo torej zaman. Razočaran sem bil. Potem je potegnil iz žepa USB ključek.

			»Fajli. Iz bekapa.«

			Najprej nisem dojel, kaj misli s tem. Potem se mi je posvetilo: aha, datoteke so rešene. Iz back upa.

			»Tudi igrice?«

			»Ne.«

			Ni imelo smisla spraševati, ker je Bojan svoj fond petih besed za en dan že izčrpal. Nekaj je še kimal predse in potem odšel, da sem se mu komaj utegnil zahvaliti. Še očija ni počakal.

			Tako, zdaj sem ostal brez računalnika. Danes pišem na maminega. Glavno, da so fajli rešeni. Dobro, da tile moji zapiski niso izgubljeni. Glede igric se ne sekiram, jih pač ni več. Vsaj trudim se, da mi je vseeno, tudi če mi ni.

			Poglejmo, kaj je novega tačas.

			 				Na priprave v Rovinj očitno ne grem. Stojc se dere name in mi je že nekajkrat povedal, da nisem vreden košarkarskega parketa.

				Adija nikjer.

				Papirja smo mi trije zbrali 310 kg, torej 3,1 evra. Da crkneš. Železa še nič. Da ne smemo vreči puške v koruzo, je rekla mata Maja. Nimamo puške, nimamo koruze. Volje pa tudi ne veliko.

				Moj bicikel je še vedno v veži.

				Ker nisem imel računalnika, sem bil veliko z Vihrom. In s Svitom. In z Jelco tudi. Pravzaprav sem se imel kar fino.

				Prebral sem nekaj odličnih knjig. Vse vem o Napoleonu. Morda je to bolje kot prej, ko sem samo špilal igrice.

				Spet imam petke v redovalnici. Dve petki, če smo natančni. Morda zato, ker nimam računalnika.

				Briga me Rovinj!





		 			Petek, 28. januarja, ali

			Oči je naj-oči!

			Oči mi je na Bolhi kupil računalnik! Ne novega, ker takega menda še ne rabim (»Ko boš šel v gimnazijo, takrat morda!«), ampak tudi ta je čisto v redu, pravzaprav je skoraj nov. Na njem je vse, kar potrebujem. Za pisanje in brskanje po internetu in še kaj.

			Oči je res zakon!

			Žal ima tudi ta pridobitev svoj davek. In to dobesedno: oči in mami sta od mene zahtevala denarni prispevek za nov računalnik. 20 evrov. Zakaj imam samo jaz take starše? Češ da bom bolj znal ceniti, če bom tudi sam kaj prispeval zanj. Nerad sem se strinjal, ampak kaj sem hotel – saj bi mi ga še vzela, če bi se kaj upiral! Evo, pa imam spet samo 14 evrov in 67 centov! Če bom jaz imel kdaj svoje otroke, ne bom tako krut do njih. To je bila najbrž mamina ideja. Ona je pedagoški delavec, kar ji zelo škodi, tudi v zasebnem življenju. Nisem vedno priča, kako vzgaja očija, ampak si predstavljam …

			Ampak po svoje imam res občutek, da sem tale računalnik (skoraj) sam kupil. To je dober občutek, kot da sem že odrasel.

			Zato, ker imam zdaj svoj računalnik, sem se odločil, da nanj ne bom dajal več igric, čeprav je na njem dovolj prostora. Navsezadnje sem že velik, tako rekoč odrasel. In v teh zadnjih dveh tednih se je kar dalo preživeti brez njih. Navsezadnje sem nekaj o tem omenjal tudi v novoletnih sklepih.

			Tako sem vesel, da imam zdaj svoj računalnik! In to mnogo boljšega, kot je bil prejšnji. Malo sem važen, ker ima redko kateri od mojih sošolcev prav svojega.

			Zdaj pa poslušaj, kaj se mi je danes zgodilo. Če to ni nekaj hecnega! Grem iz šole, odklepam vrata našega bloka. In srečam Velikega, se pravi Adijevega brata, pravzaprav polbrata, ki je odhajal ven. Ustavi se pri meni in mi reče: »Ej, ti, a je to tvoj bicikel?«

			Pokimam, čeprav me je kar stisnilo od groze, on pa pravi: »Pa veš, da je kar odklenjen?«

			Malce sem se zmedel in skoraj prikimal, potem pa sem se zlagal: »A tako? Nisem vedel …«

			»Ja, in lahko bi ti ga kdo ukradel!« Potem pa je še dodal: »Zadnje kolo je zvito. Pripelji ga dol k nam, v klet, da ti ga popravim. Čez kakšno uro bom nazaj.« In je šel.

			Skoraj sem padel dol od začudenja!

			Takoj sem odfrčal k Ini, da ji to povem, pa je seveda ni bilo doma. Kdaj je pa še bila doma, ko sem jo iskal? Vihro je bil nedosegljiv, klical sem ga po mobiju, pa nič. Tako nisem imel s kom deliti viharja misli, ki so se mi porodile po debati z Velikim. Malce sem se tudi bal iti sam k njemu v klet. Kaj, če bi mi kaj naredil? Mogoče pa je bolje, da sem bil sam, ker bi Ina ali Vihro videla, da me je strah, in bi se me še privoščila.

			Točno čez eno uro sem kolo odpeljal v klet. Veliki in Medo sta bila tam, vrata kleti so bila kar odprta. Imel sem kaj videti: klet sta spremenila v kolesarsko delavnico. V obdelavi sta imela eno kolo, zraven pa je stal nek fant, ki ga nisem poznal. Izkazalo se je, da je čakal na kolo, da ga odpelje, ko bo popravljeno. Vseeno je Veliki, ko sem se prikazal na vratih, stopil k meni. Prav prijazen je bil: »No, si že prišel. Dobro je to, danes imam čas.«

			Počepnil je k mojemu kolesu in pokazal: »Vidiš, tu je zvito. Si malo preveč dirkal, kaj? Je že prav, jaz sem tudi, ko sem bil toliko star kot ti. Kar pusti mi ga, čez kakšno uro bo že kot nov.«

			»In … koliko bo to stalo, tako popravilo?«

			Ustrašil sem se namreč, da bo mojih 14 evrov premalo. Zakaj sem vedno brez denarja?

			Posmejal se mi je: »Ej, med sosedi se bomo že zmenili!«

			Evo, nisem izvedel in sem bil samo na trnih, celo uro, ko sem čakal na kolo.

			Sem pa izvedel nekaj bistvenega: bicikle popravljajo! Morda je to samo za kamuflažo, ker jih v resnici kradejo in preprodajajo. Res sicer, da bolj na črno. Ampak tale Veliki je bil danes prav prijazen do mene.

			Vrnil sem se v klet spet točno eno uro pozneje. Bicikel me je že čakal pred kletjo. Ne boš verjel, ampak celo spucan, očiščen! Veliki in Medo sta imela v obdelavi že nek drug bicikel. Tudi onega od prej ni bilo več, prav tako ne tistega fanta.

			»O, hvala,« sem jima rekel. »Torej, koliko to stane?«

			»Seveda nič, saj sem ti rekel, da se za sosede ne računa! Samo nisem mogel tega reči direkt, da se ne bi oni prej kaj usajal,« mi je odgovoril Veliki.

			Padeš dol!

			Zjecljal sem zahvalo, štorasto in v zadregi, ker kar nisem mogel verjeti, kar sem doživel in zvedel. Jaz sem jih pa imel za barabe! Jaz sem se pa bal iti sam v klet!

			Spomnil sem se še na Adija in si upal vprašati: »In Adi? Se je kaj oglasil?«

			»Se je, ja. Mama pravzaprav. Dobro sta. Tam hodi v šolo, v redu mu gre.«

			»Ampak meni … Ne javi se mi na telefon.«

			»Crknil mu je. Zdaj bo dobil novega in se bosta lahko slišala. Mu bom rekel.«

			A, to je bilo!

			Odletel sem gor, ves srečen, da je z Adijem dobro. Seveda še vedno ni bilo doma ne Ine ne Viherja, da bi jima povedal to svetovno novico. Še prej pa sem peljal svoj bicikel v našo klet. Zdaj ni več treba, da ga nastavljam sosedom v veži.

			Morda pa tudi Brežani niso kradljivci. In je bilo tisto, kar je Peter slišal in si zapisoval, v resnici res o popravljanju biciklov. Kaj pa denar, ki so ga imeli v rokah? Se bom prepričal. Ampak oni že ne morejo biti tako pošteni kot Adijevi bratje.





		 			Sobota, 29. januarja, ali

			Grem!

			Grem na priprave! Greeeeem! Jutri! Stojko je rekel, da je name že vseskozi računal, samo da me je moral malo izklesati. In druge tudi! To! Nimam časa, moram se pripraviti! Jutri zjutraj gremo! Šibam, mudi se mi.

			Samo še Jelco pokličem, da ji to povem. Potem spakirat! Joj, koliko vsega je še treba narediti!





		 			Ponedeljek, 7. februarja, ali

			Mega priprave

			Te priprave so bile ful (zelo) zakon, mega, najboljše! Sploh ne vem, kako bi preživel, če tega ne bi doživel!

			Zjutraj tri ure divjega treninga, popoldne štiri ure igre, zvečer pa bazen ali zabavni večeri. Dopoldne nas je imel nek Rus, Volodja – to je bil pravi vol, no ja, bik! Bil je član ruske državne mladinske reprezantance, ko je bil mlajši, seveda. Si misliš? Sedi, lezi, hop pokonci, do onega hriba in nazaj, lezi, sklece, šprint do vrat, tri kroge po stadionu. Prva dva dneva nas je imel tudi popoldne in nismo videli ne žoge ne koša. Kesal sem se že, ker sem si tako želel na te priprave, potem pa je drugi dan rekel, v zanimivi slovenščini: »Tako, Jon! Tako telovadi se kot Jon, fanti!«

			Tretji dan smo začeli s pravo košarko. Najprej pol ure debate o igri. Stojko in Volodja sta bila nekaj časa skupaj v naši reprezentanci in sta frenda. Uigrana. Iz dneva v dan smo bili tudi mi bolj ekipa. Zvečer sta nam pripovedovala, kaj vse sta doživela. Fant, to je življenje! Tudi jaz bom v reprezentanci, čez nekaj let!

			V hotelu je bila tudi skupina mažuretk iz Velenja. Kakšno leto so bile starejše od nas. Ali pa tudi ne, ker se nismo nič pogovarjali, koliko je kdo star. Samo izgledale so nekam odrasle, ne take, kot so naše sošolke. Imele so večje joške (ali pa so bile samo tako oblečene, da se jih je videlo). Predvsem pa niso bile take koze, čeprav so se tudi one neprestano nekaj hihitale. Najprej so bile vse važne kot marele, potem smo pa postali frendi (prijatelji, no!). Dosti smo se družili, zlasti zvečer. Eni fantje so se zelo poštekali, tj. razumeli z njimi, zlasti jaz sem imel srečo z najlepšo med njimi. Z Anjo (res v redu punca!) sva se veliko pogovarjala in si na koncu tudi izmenjala cifre.

			Ena velika skrivnost: skupaj smo bili tudi v savni. Na vratih je sicer bilo narisano, da je treba biti notri brez kopalk, ampak mi fantje smo bili vseeno kar v kopalkah. Punce pa so bile brez kopalk, ampak so bile ovite v brisače. Kljub temu se je kdaj kaj videlo, kakšne njihove joške ali pa tam vmes, med nogami. Res je bilo dobro, tako sproščeno.

			Zadnji večer smo imeli skupni ples. Vsi smo plesali, celo vsi moji biki iz kluba so bili upedenani zrihtani urejeni in so se stiskali s puncami. Z Anjo sva plesala. Tudi midva sva se stiskala. Glavo je dala na mojo ramo. Morda bi moral jaz storiti še kaj, ampak mi je bilo nerodno. Kako naj vem, kako se obnašaš s puncami, če mi tega nihče ne pove? Še tega ne vem, kako se poljublja, ko se poljublja na ustnice. Kam se med poljubljanjem da nos? Zakaj nas tega ne učijo, namesto kikokerdače vejic?

			In še ena velika skrivnost: po plesu smo šli skupaj s puncami za hotel in smo kadili. One so prinesle cigarete, mi se tega ne bi spomnili. Sprva smo bili v zadregi, ker smo športniki in mi ne kadimo. Ampak nam je bilo nerodno pred njimi, ker je izgledalo, da so one tega navajene. Vzel sem eno in prižgal. Grozno mi je bilo slabo. Potem mi je bilo šele nerodno pred puncami! Ampak kaditi je res zanič. Nikoli več ne bom kadil.





		 			Torek, 8. februarja, ali

			(Ne)kulturni praznik

			Prav fino je biti doma.

			Končno sem govoril z Adijem. On me je poklical, nov mobi ima in novo cifro. Čudno je bilo. V redu se ima, čeprav mi ni veliko govoril o sebi. Nekam zadržan je bil. Več sem jaz govoril, kako je bilo v Rovinju na pripravah. Mogoče sem bil preveč navdušen, ker se mi je Adi zdel tam na oni strani telefona precej odsoten in se sploh ni zanimal, kako je bilo. Ali pa je bil nevoščljiv, ker on ni šel na priprave. Ampak zdelo se mi je, da ga vse skupaj ne zanima prav dosti.

			Ko sem ga vprašal, če se bosta z mami vrnila domov, je rekel: »Ah, ne. Zdaj imam drug dom. Zdaj sem tu doma.«

			To me je malce prizadelo. Je mogoče, da mu je postalo tako vseeno za vsemi prijatelji, šolo, brati (no ja, polbrati), za očijem (no ja, kakršnem koli že)? Ali pa je morda res pri njih bilo tako mučno, da se ima zdaj, v novem kraju, toliko bolje? Kako je mogoče, da mu ni žal za košarko, če že drugega ne?

			Najverjetneje je bilo pri njih doma res eno sranje, pardon. In ima zdaj tam mir. Toda tudi njegovega očeta ni nikjer na spregled, vsaj jaz ga nisem še videl, odkar se je Adi izselil. Zdaj živijo trije Adijevi bratje kar sami. Sicer so že odrasli, ampak vse to je tako čudno pri njih. Take družine nisem navajen.

			Saj še marsikatere druge družine nisem navajen. Tudi take, kot je Inina, ne. To so res čudaki. Pozvonil sem pri njih doma in so bili – tako je Ina rekla – ravno pri večerji. Kljub temu me je povabila naprej in – veš, kaj so večerjali? Piškote in mleko! Kot da so v vrtcu pri malici. Gospa mati mi je prijazno ponudila: »Boš tudi ti jedel slaščice?« Slaščice! Tile pri Ininih govorijo izbran jezik, kot da smo v kakšni gledališki predstavi!

			Najbolj neverjetno pa je to, da Ina še vedno ne ve, v katero šolo se bo vpisala, ko bo z očijem v San Franciscu. Nič še niso uredili. Menda bo šla kar v gimnazijo, v high school. Niti ne vedo še, kje bodo stanovali. Čez tri tedne bodo že tam. Oziroma bosta, saj mama še ne ve, ali bo šla in če bo, kdaj bo šla v Ameriko. In potem mislim, da moji doma slabo načrtujejo, ker se še niso začeli pogovarjati, kam gremo poleti na počitnice! Ali pa morda celo sploh ne bomo šli, ker imamo premajhen avto za tako družino. Kaj me je doletelo!

			Ko smo že pri domačih: frutki so začeli izginjati. Ajči in Bejči očitno postajata odrasli. In rumeni. O, če bi se njuno odraščanje poznalo še kje drugje!

			Zakaj je Jelca užaljena? Da ji ni kdo kaj bleknil? O Anji? Ali o plesu? Ali o kajenju?

			Poklical sem jo, da bi šla skupaj v mestni muzej (danes je dan odprtih vrat in ni vstopnin), pa mi je rekla, naj grem s katero drugo. In da bi morda šel raje kam drugam, ne v muzej. Potem mi je kar prekinila.

			Bedno. Šel bi nabijat na koš, ampak sneži. Celo zimo smo bili brez snega, zdaj pa sneži! In ledeno mraz je. Nikjer ni nikogar, vsi so nekam šli. In nobene igrice nimam na računalniku. Bedno, res. Snel si bom kakšno z interneta. Ali pa raje kaj prebral. Ja, brat grem. Bom vsaj kulturen.





		 			Četrtek, 10. februarja, ali

			Briga me!

			V tem mrazu je vse nekam obstalo. Ne morem trenirati drugje kot samo v telovadnici, ker je vsepovsod preveč snega in ni mogoče ne kolesariti ne tekati. Ampak zdaj je res pomembno, da ostanem v formi, ki sem jo pridobil na pripravah.

			Vse mi gre ful (zelo) dobro. Na treningih sem najboljši, najmočnejši. »Bravo, Jon, tako, ja!« kriči Stojko. Ful sem nabildan, pravi mišičnjak, ker resno treniram in se držim, kar nam je govoril Volodja. Skoraj sem že kot on. Pravila so mi zdaj jasna, podajam in branim kot profesionalci. Totalen jack sem. In še dva centimetra sem spet zrasel!

			Vihro mi je rekel, da sem čisto navaden važič. Seveda, če pa njemu ne gre tako kot meni, nevoščljiv mi je! Samo režal sem se mu. Ne mara se več toliko družiti z mano in je raje z Vojcem. Zdaj celo drži z Brežani. Tudi glede biciklov mi je rekel, da so jim Adijevi bratje za poceni denarje popravili vsa njihova kolesa. Zdaj sem pa nenadoma jaz sumničav, oni pa utelešena nedolžnost! Zvečer sem mu poslal tak SMS, da se je zamislil!

			Ta mali dve sta bolni, vročino imata in sta prehlajeni, ampak briga me, saj mene itak ni doma, ker sem stalno v telovadnici. Saj se bom kmalu odselil, ker me bo najel kak slaven klub. Tudi matka je sitna, zato je bolje, da sem daleč od nje.

			Edino zoprno je, ker sem se spičil z mato Majo. Rekla mi je, da sem poln samega sebe. Zabrusil sem ji nazaj, da sem poln piščančje salame, ker sem jo jedel za malico, ne pa sebe. Zmajala je z glavo in mi šla na živce. Zoprna je bila, da crkneš. Kaj so se vsi spravili name? Seveda, vsi so mi nevoščljivi, ker sem tako kul. Torej, ker sem v redu.

			Rekel sem mami, naj mi kupi asteroide, ker da jih rabim za mišice. Ona pa v smeh! Kakšna žalitev! Ko se je končno nehala hahljati, bolje: rigati od smeha, se je delala strašno pametno. Da najverjetneje govorim o steroidih, ne o asteroidih, in če mi je že kaj takega padlo na pamet, naj pri priči pozabim na takšno neumnost, ker da so nevarni in samo napihujejo mišice, škodijo pa srcu in možganom, potem pa da kar crk­nejo. Sploh pa da jih uporabljajo samo profesionalni športniki. In to samo odrasli! In to v strogo odmerjenih količinah. Hotel sem se upreti, da imam že skoraj štirinajst let. Ampak ni imelo smisla, ker se je režala kot kakšna koza. Strašno, naravnost strašno je imeti tako mamo! Dela se najpametnejšo na svetu.

			Pa kaj, če sem se zmotil v eni črki! To je samo zato, ker je ona učiteljica in verjetno pogreša napake, ki jih delajo njeni učenci.

			Anjo sem enkrat klical, pa ni dvignila. Zato sem ji poslal SMS. Do zdaj mi še ni odgovorila.

			Vseeno mi je malo bad, če je Jelca užaljena. Če mi bo Anja odgovorila, me briga Jelca.





		 			Nedelja, 20. februarja, ali

			Trojni zlom

			Name se je zgrnilo pravo prekletstvo usode.

			Zlomil sem si roko. Že prejšnji petek. Na igrišču za šolo. Z mamo sva se skregala, ker mi je težila, naj ji pomagam pri kuhariji, šla mi je na živce in sem raje šibal na igrišče. Zmenjen sem bil s fanti, da končno odpremo sezono košarke na zunanjem igrišču. Tla so bila še vedno zelo poledenela, in to pod snegom. Vihro me je pod košem porinil, zdrsnilo mi je in sem padel, naravnost pod koš, Mare pa name. Trojni zlom desne roke. Kost mi je kar ven pogledala. Spodnji del roke od komolca dol je bingljal, kot da je brez kosti. Bolelo me je, da sem skoraj omedlel. Fantje so se razbežali kot kakšni cucki, samo Vihro je ostal in poklical mojega očija, da me je peljal na urgenco. Stiskal sem zobe od bolečine, a nisem niti enkrat zajavkal, ko so mi nategovali roko. Res sicer, da so mi dali narkozo in nekaj časa nisem vedel zase.

			En mesec gipsa mavca. Adijo, košarka!

			Najprej sem bil tri dni v bolnici (nobeden od prijateljev me ni obiskal – sem zrak ali kaj?), potem pa sem moral ležati nekaj dni še doma. Filmi, knjige, mobi, Ajči in Bejči, oči in mami. Tuga, žalost.

			Danes sem lahko vstal. V glavi se mi še vrti, verjetno od narkoze. Poskušam pisati na računalnik, pa mi ne gre, nisem levičar. Desna roka je neuporabna, čeprav so prsti zunaj, ampak je mavec fiksiran od rame do dlani, tako da mi roka štrli stran od telesa, kot da sem robot. Pišem kot kak prvošolec, črko za črko. Ampak nekaj moram početi, sicer se mi bo zmešalo! Nič košarke, nič računalniških igric. Še možgani mi bodo zaroženeli. Pa ravno meni, ki sem tako pameten in obetaven. Še dobro, da imam nekaj knjig, še iz knjižnice.

			Evo, zdaj sem pa res nesrečen človek.

			Vse se mi je zašuštralo, zafuralo, zapravilo. Nihče me ne pokliče, nihče me ne obišče. Vsi so me zapustili. No, dobro, samo Ina ne. Celo popoldne je bila pri meni in šla sva se Ugani, kdo in Cluedo in remi. Še en teden bo doma, potem gredo. Z očijem bosta zaenkrat stanovala kar v študentskem naselju, bolje mestu, reče se mu campus. To je res celo mesto, v katerem so univerze, igrišča, študentski domovi, knjižnice in še marsikaj. Igrišča za vse, kar si izmisliš. Hudo, med študenti bo stanovala!

			Zvečer.

			Ja, zdaj sem govoril z mami. Rekla mi je, da se ji zdim nekam žalosten, ker da se premikam po hiši kot ljubljanska megla. Potem je kar planilo iz mene, kako me nihče več ne mara, ker imam zlomljeno roko. Pa je rekla, da morda ni roka kriva; naj raje razmislim, če sem bil jaz zadnje čase dober prijatelj. Najprej so me njene besede razkurile. Ugovarjal sem ji, da z mano nikakor ni nič narobe. Samo skomignila je z rameni in očitno ni hotela nadaljevati, kar me je malce razjezilo, ker bi se raje prepiral kot molčal. Zato sem tudi sam malo utihnil in pomislil. Ampak, ja, verjetno sem pa res malo kriv in sem zafural, malce sem pač skrenil s poti. Nekaj bo treba narediti.

			Poklical bom frende. Tako, kot da nič ni.

			Malo pozneje.

			Viher ni nič jezen name in prav vesel je bil, ko sem ga poklical. Je rekel, da me ni poklical, ker se je bal, da mi je narkoza kaj škodila. Ja, in imam zdaj skisane možgane ali kaj? Mojca bo pisala zapiske v šoli še zame! Najprej za nazaj, za ves prejšnji teden, po počitnicah pa še sproti. Vid, ki je levičar, mi je obljubil, da bova skupaj hodila na igrišče in bova polagala z leve na koš. In jutri pride Jelca na obisk. Zdaj grem pa pokat frise (se pačit) k Ajči in Bejči, da se bosta malo režali pred spanjem.





		 			Sreda, 23. februarja, ali

			Bedna usoda

			Nič ni hujšega, resnično nič hujšega od dejstva, da si bolan sredi počitnic. O ja, pravzaprav je nekaj hujšega: če sploh nisi bolan, ampak imaš samo zlomljeno roko in z njo ne moreš nič početi, čeprav imaš povsem čile možgane, zdravo pamet, mlado čvrsto rastoče telo in moraš počivati, medtem ko so drugi na smučanju, v toplicah, na potovanjih, samo doma ne.

			Pa ravno zdaj, ko so mišice že obetale, da bodo za vse večne čase postale trde in nabite. Če bom toliko časa počival in nič treniral, bodo uplahnile in bodo kot pošvedrani baloni.

			Poleg tega je zunaj prekrasno vreme. Mami hodi z vozičkom vsak dan ven in vedno povabi tudi mene, naj grem zraven na sprehod. Ja pa ja, kot kakšna guvernanta! Saj bi se mi še smejali, če bi me videli, takole ob mami in ob ta malih. Šel bi ven, ampak na igrišče, metat na koš. Saj tudi grem in Vid me uči metati na koš z levo.

			Tako imam vsaj takrat mir pred ženskami v hiši. Ampak saj vseeno ne morem početi nič prepovedanega. Gledam televizijo, berem, z Ino igram karte.

			V ponedeljek je bila pri meni Jelca, takoj po šoli. Ona zelo rada obiskuje bolnike in zdaj sem na vrsti jaz. To je svetla točka v mojem bednem življenju, da imam tako … sotabornico. In sošolko pri nekaterih predmetih. Skratka, bila je pri meni in šla sva se scrabble. Veliko mi je govorila o šoli in o vsem, kar se je dogajalo zadnje tedne. Zdelo se mi je, kot da me že od januarja ni v šoli, saj nisem nič vedel. Kot da sem živel na Marsu, odkar sem šel na priprave. Tudi tega nisem vedel, da se Viher že javno kaže s svojo Vito. Ko mi je to povedala, ji je bilo malce nerodno. Meni tudi.

			Všeč mi je bilo, ker me ni nič spraševala o Anji. Tisto je mimo. Tisto ni bilo nič.

			Mama se je v kuhinji spet nekaj hihitala kot kakšna pubertetnica.

			Ta teden Jelce ni doma, šla je na smučanje na Roglo. Vseeno si vsak dan piševa pošiljava mesiče. Skrivaj sem naložil 10 evrov, ki sem jih ta mesec dobil za žepnino, samo da si lahko piševa. Saj zdaj ne bom potreboval denarja za nove superge, ker ne morem telovaditi. Jelca zna pisati lepa sporočila.

			Drugače pa sem zapuščen od celega sveta. Vid je pri babici, Svit se ves raznežen ne premakne od mame in svoje sestrice. Viher je šel, bogatun smotan, smučat v Avstrijo. Justin je na potovanju. Skoraj nikogar ni doma. Počitnice bi morali prepovedati. To je čista izguba tako dragocenega časa. Če bi bila šola, bi se vsaj tam videl s frendi.

			Aja, pa Mojca je doma, ker mi je uslužno vzela zvezke, da bo med počitnicami prepisala vso snov, ki je nisem mogel zapisati. Uboga punca, to ji je največja zabava, piflati se, prepisovati učno snov. Škoda tudi, ker se z njo ne moreš pogovarjati drugega kot samo o šoli. Ko sem se norčeval iz nje, me je mami nahrulila, naj bom vesel, da imam take sošolke.

			Tudi Mojco akcija z zbiranjem papirja in železa utruja, komaj se kaj pozna pri denarju, čeprav je dela ogromno. Ampak če si otrok, je težko drugače zaslužiti denar. Zato pravi, da bomo vztrajali. Jaz bolj malo, dokler imam tako roko. Po svoje je biti začasen invalid tudi prednost.

			V nedeljo je bila pri nas Neli in je opravljala dolžnost dobre stare tetke, ker je hotela biti moja družabnica. Predlagal sem ji, da bi se šla monopoli, pa me ni niti slišala. Taka družabnica, ja. Želela se je z mano igrati z mojimi lego kockami. To je čista zloraba: jaz imam nepokretno desno roko, ona pa je uresničevala svojo neizživeto otroško željo po igri z lego kockami. Kot deklici ji najverjetneje ni bilo dano. Verjetno je oči kocke skril pred njo.

			Ina gre jutri. Naredila sva črto pod kriminalistično akcijo, imenovano Bicikli. Čeprav se je izkazalo, da Adijevi bratje niso kradli, sva prišla do konca pri akciji. Ni bilo kriminala, niso hodili po robu zakona. Tudi midva nisva zaslovela kot slavna otroka, ki sta prišla na sled zločinu. Očitno tudi niso oni ukradli Vidu bicikla. Najverjetneje tudi Brežani niso tatovi. Ampak nikoli ne veš. Ini sem obljubil, da bom hodil po svetu odprtih oči.

			Ona pa tudi. Pisala si bova po mejlu. Instalirati si moram skype. Malce je nervozna in skrbi jo, kako bo tam; to prepoznavam, ker si s palcem drgne konice drugih prstov, kot bi igrala kastanjete. Čeprav je punca, jo bom pogrešal, ker je res v redu prijateljica. Sploh ni dobro, da gre, ne vem sploh, zakaj mora iti. In ne samo to: pravi, da skoraj gotovo ne bodo ostali v Ameriki samo eno leto. Najverjetneje vsaj dve. Odlično, ja.

			No ja, saj se oči tudi druži z mano. Ko pride iz službe, povečerja, se malo ukvarja z Ajči in Bejči ter se pogovarja z mano. Včeraj je položil Bejči v moje naročje, a je prišla mami in protestirala, da se mu je zmešalo, ker da imam eno samo roko, in še to levo, neuporabno, in da bo ta mala padla … Res, da sem invalid, ne pa štor! Vseeno mi je bolj všeč, ko igrava šah. In všeč mi je tudi, ker tudi oči ta malima reče Ajči in Bejči, čeprav se mami jezi.





		 			Ponedeljek, 27. februarja, ali

			Slabosti in prednosti zlomljene roke

			Poglejmo si prednosti in slabosti roke v gipsu. Najprej slabosti: težko pišem na računalnik. Košarke ne morem igrati. Malo me tudi boli. Na kitaro ne morem igrati, benda ne morem še ustanoviti. Celo razmišljati o tem ne morem. Težko je spati s tako roko. Potem … Se bom pozneje spomnil še česa. Prednosti: naučil sem se jesti z levo roko. Ni mi treba pisati v šoli. Ni mi treba pisati domačih nalog. Ni mi treba pomivati posode. Ni mi treba pometati. Všeč mi je tudi, da so se mi vsi podpisali na mavec, celo mata Maja in Šega, šolski hišnik. In Jelca tudi, potem pa je Vihro vse pokvaril in zraven narisal srček.

			In papirja mi ni treba nositi. Samo da mi tega ne bodo potem očitali, da nisem nič pomagal!

			Danes je bilo v šoli res kul. Hočem reči odlično. Vsem se smilim in so prijazni z mano. Tudi to je prednost. Mogoče bi bilo pa dobro izkoristiti tole usmiljenje učiteljev in si ponovno pridobiti izgubljeno čast bivšega najboljšega učenca v razredu. Ne da bi pri sošolcih izpadel grebator. Kako se knjižno reče grebator?

			Aja, spomnil sem se še ene slabe plati: ne morem se popraskati po levi roki.





		 			Sobota, 5. marca, ali

			Novi načrti

			Zdaj pa tako: človek mora nekaj narediti iz sebe, pa čeprav brez ene roke (no ja, sicer jo še imam, samo malce neuporabno). Poglejmo, kaj se da. Sklec ne morem delati, lahko pa tečem, mečem na koš z levo – Vid je res frend! Leva roka je čisto znosna, iz dneva v dan mi gre bolje z njo. Samo pisati pa ne znam, niti ne poskušam, da kdo ne bi kaj preveč zahteval od mene, na primer pri pouku. Ali pa doma brisati posodo ali pometati.

			Skrivaj sicer driblam, tj. preigravam tudi z desno, čeprav mi je zdravnik prepovedal. Saj neham, ko me zaboli. V ramenu se mi je mavec namreč zmehčal. Doma sicer držim roko še vedno stegnjeno, tako da mami in oči nista nič opazila. Poleg tega mi doma ni treba nič delati. Spet prednost.

			Zdaj malo bolj zavzeto hodim k tabornikom. Danes smo delali načrte za pomlad. In smo se dogovorili, da bomo šli v začetku aprila v azilni dom. Pripravili bomo program za otroke: šli se bomo igre, banse, ena skupina bo risala, ena pa jih bo učila slovenščine, tako na zabaven način. Jaz, ki sem pameten (tako so oni rekli, ne jaz!), bom vodil tole zadnjo skupino. Izmisliti si moram zabavne uganke, poiskati pesmice. Protestiral sem, ker mi nič kaj ne diši iskanje otroških pesmic. Takoj se je javila Jelca, da mi bo pomagala. In potem se je javil še Vid, ta gnida! Kaj je njega treba biló!

			Otrokom bomo nesli igrače, ki jih ne potrebujemo več. Zdaj pa v akcijo zbiranja igrač! V kleti imam veliko pliškotov (plišastih igrač) in družabnih iger. Lego kock ne dam, ker jih imam v svoji sobi in včasih še kaj delam z njimi. Poleg tega bodo za moje otroke, če jih bom kdaj imel. Kakšno igračo bom pobral tudi Ajči in Bejči, saj jih imata za en povprečen vrtec, čeprav se sploh še nista sposobni igrati se.

			Ina se je že oglasila po skypu. To je enkratno: samo klikneš na računalniku in na drugi strani sveta se ti oglasi frend. Pa še vidiš se lahko, ker ima moj računalnik vgrajeno kamero!

			 Vse je odbito, pravi. Sošolci so vseh barv in oblik, učitelji sedijo kar na svoji klopi, ko so v razredu, in so strašni frajerji. Z jezikom in snovjo da nima težav (kdaj je pa Ina še imela kakšne težave s čimer koli, kar je povezano s šolo?). Jaz bi šel tudi v Ameriko. Morda bi šel lahko namesto Inine mame, ki bo očitno ostala kar tu. Ampak saj v resnici ne bi hotel iti. Zdaj mi je tu fino, čeprav ne treniram. Sploh mi ni slabo.





		 			Nedelja, 13. marca, ali

			Končno na izlet

			V petek sem ju spomnil, da sta obljubila pomladanske izlete. Očija in mami namreč. Evo, danes smo končno to izvedli. In ne samo to: v avtu sem smel sedeti spredaj, ker je mami sedela med Ajči in Bejči. Očitno bo to od zdaj naprej stalna praksa, dokler ne bosta ta mali hodili vsaj v šolo. Vsaj nekaj!

			Kam smo točno šli, ne vem, ker sem celo pot igral eno igrico na mobiju. Celo pot sta mi oči in mami težila, naj neham, potem pa mi je mobi itak crknil, ker se je iztrošila baterija. Znašli smo se na morju, in to v Italiji (prepoznal sem napise na tablah). Če se ne motim, se kraju reče Marimir ali Maksimir ali Miramar, nekaj takega. Šli smo na sprehod do nekakšnega gradu in po parku, ki je ob gradu. Mimoidoči so bili vsi navdušeni nad Ajči in Bejči in so ju občudovali po italijansko in slovensko. Zdaj sem že navajen, da mene niti ne opazijo. Jaz res nočem imeti dvojčkov, če bom kdaj imel otroke, ker jih ljudje preveč gledajo in to zagotovo škodi vzgoji, saj sta ta mali že zdaj čisto preveč razvajeni in nemogoči.

			Grad je bil zanimiv, čisto ob morju, in v njem je muzej. Muzeje imam rad. Ampak ogledala sva si ga samo oči in jaz, ker je mami ostala s ta malima zunaj. Najboljši del je tisti, ki kaže, kako so včasih živeli ljudje. In tisti s kronami in kraljevskimi zakladi. Zdaj mi je malo žal, da nisem bolj natančno gledal, kako smo pripotovali sem. Itak sem na poti domov sledil poti, ker mi je crknil mobi.

			Nekje na Krasu smo se ustavili na neki turistični kmetiji in jedli pršut. Seveda so spet vsi bucibucili, kako sta luštkani in pridkani in čisto enaki. Oči in mami sta pila teran in bal sem se, da bomo kar tam prespali, ker se pijan ne sme voziti. Ampak oči je kar sedel za volan in si celo vso pot do doma žvižgal. Jaz že ne bom tako neodgovoren, ko bom voznik.

			Ko smo prišli domov, je bila spet megla. Čisto drugače kot tam doli ob morju, kjer ima sonce že pomladno moč.





		 			Ponedeljek, 21. marca, ali

			Zguba vseh zgub

			Zakaj se vse katastrofe sveta zgodijo prav meni? Zakaj sem najbolj nesrečen človek, kar jih je teptalo zemljo?

			Izgubil sem mobitel. Ali pa so mi ga ukradli, to je bolj verjetno. Imel sem ga v šolski torbi (dobro, saj vem, da ga ne bi smel imeti v šoli, ampak kaj pa naj storim, če me kdo ravno takrat pokliče in hoče kaj izvedeti od mene?). No ja, tudi v žepu sem ga nekaj časa nosil. Ko sem se vrnil domov, ga ni bilo nikjer. Vse sem zmetal iz šolske torbe – neverjetno, kaj vse sem odkril v njej, stvari še od septembra. Žal, mobija nikjer.

			Ko sem se doma potožil, sta oči in mami takoj vzkipela v stilu ti-mulc-si-nekaj-groznega. Potem sta poklicala številko mojega mobija. Zvonilo je v prazno.

			Seveda mi je mami pridigala, da sem zguba, da ne znam paziti na svoje stvari, da naj kar pogledam, kakšno sobo in šolsko torbo imam, da bom enkrat prišel domov brez vsega (ja, pa ja!). Oči ji je pri tem pomagal. Ko se kregata name, sta vedno zelo povezana. Takoj sem moral iti sobo pospravljat. In to z zlomljeno roko!

			Oči in mami sta ocenila, da sem sam kriv. Nič ni pomagalo, če sem se usajal, da so mi ga najverjetneje ukradli in da me sploh ne razumeta, kako mi je težko. Kar na jok mi je šlo in bila sta prav grozna. Zakaj imam samo jaz take starše? Nemogoče, krivične in zatežene! Seveda, dokler se nista rodili ta mali, sem bil najbolj priden, najbolj zlat, zdaj sem pa zanič, zguba vseh zgub, neodgovoren in še kaj. Odselil se bom. Samo da prej dobim mobi.

			Vztrajala sta, da moram biti kaznovan. Kot da nisem že tako nesrečen! Za kazen bom moral zdaj vsak dan pol ure pospravljati stanovanje. Ali pa voziti ta mali na sprehod. Izbral sem pospravljanje. Itak ne morem pospravljati, ker imam zlomljeno roko. To bom povedal zdravniku ali pa socialni službi.

			Star sem štirinajst let, kmalu bom imel rojstni dan in bom že v petnajstem, in sem tako nesrečen. Vsi živijo srečno, mirno življenje, samo meni se dogajajo nesreče in smola. To ni pošteno. Kažejo mi slike takih, ki naj bi bili bolj nesrečni od mene, ker so lačni, v vojnah, se drogirajo ali imajo alergije, samo zato, da bi me odrasli še bolj mučili. Nihče pa me ne razume, kako je grozno imeti zlomljeno roko, ne igrati košarke, v zadnjem mesecu ne zrasti niti za en centimeter, ne imeti punce, ostati brez mobija, ker so ti ga najverjetneje ukradli. In živeti v taki družini, kjer samo iščejo priložnosti, da te kaznujejo. In kjer častijo dve cviluhi brez zob.





		 			Sreda, 23. marca, ali

			Živeti brez mobija

			Nikogar ne morem poklicati, nihče ne more mene poklicati, čeprav se mi zdi, da me itak nihče ne kliče, razen mame, naj že pridem domov z igrišča. Ne morem pogledati, koliko je ura, ne morem igrati igric. Huje je, kot imeti zlomljeno roko. Če nimaš več mobija, se počutiš, kot bi ti roko odsekali!

			Izgleda, da starši nimajo namena storiti nič, da bi me potolažili. Tako moram računati samo nase. Pomislil sem tudi, če bi usposobil stari mobi. A kaj, ko ne morem preklicati številke, saj se je ta zgubila skupaj z mobijem. Kaj pa, če bi si sam kupil nov mobi? Zdaj imam že 34 evrov in 67 centov, spomnil pa sem se še na rjave kovance, ki jih zbiram že od septembra in jih je že za celo vrečko. To!

			Pozneje. Kovančkov je za 3 evre in 17 centov. Skupaj 67 evrov in 84 centov!

			Še pozneje. Zmotil sem se: skupaj je 37 evrov in 84 centov. To je precej manj, kar me je potrlo. Še bolj pa me je užalostilo spoznanje, da zdaj še računati ne znam več. Jaz, ki imam v matematiki same petke. Evo, zdaj me zapušča še razum. Zdaj še na znanje ne morem računati. Brez pameti in s samo 37 evri nima smisla živeti. Tako postanejo ljudje klošarji, brezdomci.

			Še nekaj me je potrlo: zlata ribica. Še ena je crknila. Depresivno s trebuhom navzgor.





		 			Petek, 25. marca, ali

			Še sreča! Ali pa tudi ne …

			Skoraj me je kap, ko je Jodlica, naša učiteljica za glasbo, vstopila v razred in rekla: »Sebastjan Gaber, takoj h gospe ravnateljici!« Celega me je prestrelilo: »Kaj sem spet narobe storil?« Celo pot do njene pisarne sem tuhtal in iskal morebitne izgovore za karkoli. Če si mlad fant, kot sem jaz, so odrasli prepričani, da je čisto vse narobe, kar počneš. Že najdejo kaj, kar jih moti. Ampak treba je biti pameten in iznajdljiv, za vsako stvar je treba najti opravičilo, pa gre.

			Ko sem vstopil v pisarno, je sedela za svojo pisalno mizo, ravnateljica namreč. Takoj sem prijazno pozdravil, ker nona pravi, da prijazen pozdrav razoroži še tako jezo. Ampak ravnateljica sploh ni bila videti jezna, vsaj na prvi pogled ne.

			»O, Sebastjan, pravzaprav, Jon, Jonatan Gaber, a ne, kar naprej, kar naprej.«

			Jonatan?

			Takoj mi je postalo jasno, zakaj me je klicala. Na njeni mizi je ležal moj mobi.

			Kar planil sem k mizi: »O, moj mobi! Vi ga imate! Hočem reči … Kje ste ga pa našli? Hočem reči … Verjetno vam ga je kdo prinesel … Ali ste ga komu zaplenili?«

			»Počasi, Jon, počasi,« je z roko pokazala, naj se umirim, nato pa mobi prijela v roke. Zdelo se mi je, da je iz sekunde v sekundo bolj zresnjena in da se ji tista prvotna prijaznost kar topi s širokega obraza.

			»Torej je res tvoj,« je rekla počasi. In potem se je zaustavila, umolknila za nekaj časa in kimala v tipkovnico mobija. Najraje bi skočil k njej in ji ga iztrgal iz rok.

			»Že od ponedeljka ga imam,« je potem rekla. »Prinesel mi ga je Žan Erjavec iz šestega, našel ga je pred telovadnico. Nihče ni vedel, čigav je. Dokler ga ni tvoja razredničarka, Severjeva, prepoznala.«

			Severjeva, to je mata Maja.

			Potem je spet dolgo molčala in ocenil sem, da je bolje pustiti jo, da mi sama izroči moj mobi.

			»Pravzaprav … je prepoznala tvoja sporočila,« je poudarila vsako besedo in me zraven predirno pogledala. Z vsako njeno besedo me je dodatno oblil leden pot.

			O, šit! O, ne! Ko se je Mojca dogovarjala z ravnateljico, če nam lahko hišnik odstopi prostor za zbiranje papirja, sem ji pisal, da »bo ta debela kuzla, ki svoje riti nikoli ne premakne iz pisarne, končno videla, kakšno štalo ima stari v kurilnici«. In takrat, ko sva se sprla z mato Majo, sem enim v razredu poslal take svinjske SMS-je o njej! Da je »prasica, ki poleg čikov fafa še kaj drugega in naj se jebe«. In Vihru, ko je šel na smučanje, naj »svojo mozoljasto rit že spelje na sneg, ker je verjetno sparjena od prdcev«. On pa meni, da sem važič! Na nek način sem mu moral vrniti! Na pamet jih znam, ker so se mi zdeli tako dobri! In vsi tisti SMS-ji, ki sem jih poslal Jelci! In oni, ki mi jih je ona poslala. Ampak ti so res lepi. Zdaj bodo vsi vedeli zanje! Aja, in še tisti, ki sem ga poslal takrat Anji, ko je nisem dobil na telefonu.

			Zakaj nisem sproti brisal mesičev? Zakaj nimam raje še vedno onega starega mobija, ki je bil tako star, da sploh ni shranjeval SMS-jev!

			»Saj jaz … Nisem … Nisem mislil resno s tistimi sporočili … Samo tako … Veste, tako se mi pogovarjamo med seboj …« sem jecljal in stegnil roko, proseče, naj mi vendar da moj mobi. Res mi ga je izročila. In pojasnila:

			»Jaz ne vem, ker nisem brala tvojih sporočil. Samo tvoja razredničarka jih je. Še sreča, da jih je, ker je potem mobiju zmanjkalo baterije. Potem sploh ne bi mogli vedeti, čigav je mobi.«

			Sreča, ja!

			Dobil sem opomin, ker sem imel mobi v šoli. Z mato Majo se bom očitno moral še pogovoriti. Auuu!

			Kazen doma ostaja, ker sem še vedno zguba, je rekel oči. Do konca marca. Čeprav sta bila oba vesela, da sem dobil mobi nazaj. In da mi ga v resnici nihče ni ukradel, ampak sem ga sam izgubil. Kot sta onadva itak že prej vedela. Grozne starše imam. Seveda, samo da me kaznujeta, s tem krepita svoje življenje.

			Do zdaj smo zbrali 7 ton in pol. Papirja, ne železa. Tega samo za vzorec. Ampak se pa človeku dobro zdi.





		 			Sobota, 26. marca, ali

			Čistilna akcija

			S taborniki smo danes čistili okrog šole, parka in stadiona, imeli smo čistilno akcijo. Dvanajst vreč svinjarije! Pazi, celo igle za drogiranje smo našli! In prazne flaše, med šolo in igriščem. Tam se zbirajo bivši učenci naše šole. Mi, taborniki, pa za njimi pobiramo. Mi že ne bomo taki, ko bomo končali s šolo, mi že ne.

			Jaz nisem mogel kaj dosti pobirati, ker imam zlomljeno roko, zato sem bolj zabaval folk okoli sebe. Nekaj brihtnega sem se pa le domislil: na mojo roko, pravzaprav na mavec so privezali vrečo, potem sem jo pa jaz vlekel do kupa. Jelci se to ni zdelo pametno, a kljub temu je bila neprestano ob meni. Zdi se mi, da sva zdaj boljša prijatelja kot prej. Vesela je tudi, da sem dobil nazaj mobi, ker se ta teden nisva mogla nič poklicati. Nisem si ji upal povedati, da je mata Maja brala SMS-je, ki sva si jih pošiljala, ko je bila na smučanju. Sicer ni nič takega, ampak ker sva si jih pisala midva, so samo najini in jih ne bi smel nihče brati. Če jih vidi kdo drug, lahko izgubijo vso moč.

			Delala sva tudi načrte, kako bova ta male v azilnem domu učila slovenščino. Jelca ima boljše ideje kot jaz. Nalašč sem pozabil na Vida, ki se je kar uštulil, prilepil v najino skupino. Všeč mi je bilo, ker se tudi Jelca ni spomnila nanj, čeprav je paradiral najmanj osemnajstkrat mimo naju dveh, da bi ga ja opazila.

			Bilo je super, ko smo za malico naročili pico. Jelca ima rada tako s tuno.

			Malce me boli roka, ker sem vlekel vreče. Mogoče pa ni bilo pametno. Ampak bilo je res zabavno. Kar spat grem.





		 			Ponedeljek, 28. marca, ali

			Mata Maja

			Matematiko smo imeli prvo uro in prav težko sem šel v šolo, ker sem se bal mate Maje. Doslej sva se tako dobro razumela, zdaj sem pa najverjetneje vse zasral.

			Prišla je v razred, nas pozdravila tako kot po navadi. Ko je vpisovala v dnevnik, je pogledala proti meni. Zalila me je rdečica, čeprav ni rekla nič. Zazdelo se mi je, da je morda bolje, če sam začnem:

			»Gospa učiteljica, sem dobil … mobi … nazaj … hvala.« Ko bi se vsaj prej pripravil in bi govoril tekoče, tako pa so šle besede iz mene, kot da bi kolcal.

			Pokimala je: »Seveda, tvoj je bil. Se mi je zdelo …«

			»So mi rekli … Mi je rekla gospa ravnateljica, da ste ga vi prepoznali …«

			»Sem, ja. Po imeniku. Še bolj pa po sporočilih. Oprosti, morala sem jih prebrati,« me je predirljivo pogledala naravnost v oči. Še bolj sem zardel, da mi je kar zakuhalo.

			»Saj to, saj to! Saj nisem resno mislil, v tisti mesičih! Saj to je samo tako, za hec. Tako se mi šalimo. Saj …«

			Prekinila me je: »Škoda. Z lepimi besedami se da več povedati. Saj znaš tudi lepše, sem videla, posebno kakšni deklici …«

			Zdaj sem se že kopal v lastni rdečici, najraje bi bil na Jupitru ali še raje na Plutonu, ker ne pripada več naši galaksiji. Ampak moral sem se še opravičiti:

			»In tisto … O vas … Jezen sem bil, ker … Takrat sem ga malce bik­sal … Zdaj ga ne več … Res mi je žal … Oprostite, res …«

			»Vem, vem. Drugič boš raje malo počakal, da te jeza mine, pa se bo razkadila in ne bo več nobenega spomina nanjo. Še manj pa besed, ki bolijo tistega, ki jih napiše, še bolj kot tistega, ki jih nikoli ne dobi ali pa po pomoti. Prav?«

			»Prav.«

			Pomežiknila mi je in se mi nasmehnila. Oddahnil sem si. Ampak mi je vseeno bilo bad zoprno. Mata Maja je v resnici faca.

			Sošolci so med tem klepetali in jih ni zanimalo za naju. Tako niso vedeli, o čem se pogovarjava, ker je mata Maja kul in je govorila čisto po tiho. Jaz pa tudi.





		 			Sreda, 30. marca, ali

			Novo pokasiranje

			Saj sem si mislil! Danes sem bil na pregledu in zdravnik me je strogo pogledal: »Kaj si počel s to roko? Rekel sem ti, da mora biti čisto pri miru! Si se pretepal ali kaj?« Mami me je prestrelila s pogledom: »Sebastjan, košarka?« Če mi reče Sebastjan in pozabi na Jona, je res jezna.

			»Ta roka je čisto otekla! Zlasti v ramenu! In tu, kjer bi moral biti mavec ojačan, je čisto zrahljan!«

			Ni imelo smisla, da se kakor koli vlačim ven.

			Najhuje pa je, da so mi odrezali stari mavec, z vsemi čudovitimi podpisi. Ni kaj, treba bo začeti znova z zbiranjem. Nekaj pa je še hujše: zdaj sem dobil takega, da ne morem več premikati dlani. In je dodatno ojačan v ramenskem delu. Še to sem izvedel, da bom čez tri tedne, ko moram priti nazaj, dobil mavec kar čez hrbet, če se ne bom čuval.

			Dobro, da z Vidom skupaj zabijava z leve.

			Ko sem se vračal iz bolnišnice, sem v centru med klošarji videl Adijevega očija. Podajali so si flašo. Kar buljil sem vanj, tako me je presenetilo. Prepoznal me je in mi pokimal. In mi ponudil steklenico, od daleč. Ja, pa ja! To me je čisto prizadelo, da sem kar tuhtal in bil žalosten. Bad, imeti takega očeta! Mama, ki je hodila ob meni, ni nič opazila, niti Adijevega očeta niti mene, kako sem ga buljil. Mislila je, da sem žalosten zaradi gipsa mavca. Saj sem bil, ampak tisto je drugače. Tisto bomo enkrat dali dol.





		 			Sobota, 2. aprila, ali

			Azilni dom

			Danes smo bili v azilnem domu. Mega! Tam so otroci od vsepovsod, ti rečem! Z juga Evrope, Afrike, Azije, iz Kitajske – aja, to je tudi Azija. Kako veseli otroci, čeprav so pribežali s svojimi starši ali pa celo sami iz vojn in revščine!

			Zelo so nas bili veseli. Skupaj smo se šli vse živo: igre, petje, delo po skupinah, barvanje, izdelovanje lutk. Midva z Jelco sva imela program igric in skečev, s katerimi se učiš slovensko. No ja, saj je bil tudi Vid zraven, a je bil neroden kot kakšen medved. Eni pa res nič ne znajo. Jelca zelo lepo pripoveduje zgodbe in nekaj mulčkov se je kar zalepilo nanjo. Tudi jaz sem bil dobre volje, ker nama je uspelo. In res jo je lepo poslušati.

			Naučili smo jih nekaj bansov – to so pesmice, pri katerih s kretnjami kažeš besedilo. Meni se zdijo neumni kot noč, ampak ta malim so ugajali.

			Šele na koncu smo jim dali še igrače. Delili smo jih eno po eno in jemali so jih brez prepira in sitnarjenja. To me je res presenetilo, kako so bili potrpežljivi in prijazni.

			Sam sem prinesel ogromno pliškotov, nekaj sem jih pobral tudi Ajči in Bejči, eno tombolo, domine in kolebnico. Domine sem dal Kamalu iz Libije. Star je toliko kot jaz, čeprav izgleda veliko mlajši. Je brez obeh nog, zgubil jih je v napadu na njihovo vas, ko se je v njegovi bližini razstrelila bomba. Na eni nogi nima stopala, drugo mu je odrezalo pod kolenom. In to mi je povedal, kot da ni nič posebnega. Vesel je, ker bo verjetno kmalu dobil proteze in takrat bo spet lahko hodil. Govori odlično angleško, zdaj pa tudi že slovenščino. Šele tri mesece je tu, pa že skoraj zna slovensko! Oče je umrl v vojni, mama je ostala doma, v Libiji, z mlajšimi bratci, on je prišel k nam s stričevo družino. Postala sva prijatelja. Vsak teden bom prihajal k njemu.

			Vsi so se mi podpisali na mavec. Evo, zdaj imam imena s celega sveta!

			Ko bom velik, bom imel svoj azilni dom. Ali pa bom raje naredil, da jih ne bo več treba, da bo mir na vsem svetu.





		 			Torek, 5. aprila, ali

			S to roko je en nič

			Zmešalo se mi bo. Zunaj je toplo, nobene zime ni več nikjer, vsi so zunaj na igrišču, edino jaz nimam kaj početi. Košarko sta mi oči in mami prepovedala, tudi z levo roko. In ker mi ne zaupata, ne smem ven. Komu se prijavi starše, če so nasilni do svojih otrok in jim kratijo pravice?

			To je obupno. Tak mlad človek, v cvetu življenja, pa ždim v enem kotu s tole gnilo roko in nič ne morem. S košarko nimam več kaj računati, Stojko bo čezme najverjetneje naredil križ in ne bom več v ekipi, tisti Rovinj je že davno utonil v pozabo, mišic ni več, rastem tudi ne več. Prav zdaj so drugi pri treningu, jaz pa sem kar doma in bom kar crknil.

			Tudi v šoli sem se nehal smiliti učiteljem in zahtevajo od mene, da znam vse na pamet, če si že zapisati ne morem. Brez vsake milosti. Mislim, da ni nesrečnejšega človeka od mene. Zlasti zdaj, ko je zunaj tako pomladansko vreme.

			Edina svetla točka danes je bila matematika, ki je ni bilo, ker smo se celo uro pogovarjali o končnem izletu. Padale so različne ideje, od tega, da gremo jahat konje v Jarše (Mojca), do take odbite, da bi šli na izlet do Bosne (Dejan). Ali na morje ali v Gardaland. Mata Maja nas je neprestano opozarjala, da denarja nimamo veliko, da ne moremo čez mejo. Čeprav je Gardaland v Italiji in je meja zdaj odprta – ne razumem, ampak nisem si upal vprašati, ker bi me verjetno imeli za cepca. Očitno je nek štos, bom že izvedel. Sploh pa nisem hotel nič več reči, ker so grdo zavrnili mojo idejo, da bi šli v živalski vrt v Zagreb. Češ da je preotročje. Jaz, pa preotročji! Evo, še en razlog, zakaj je življenje obupno: nihče ne upošteva mojega mnenja, pa tako dobre ideje imam! Edino Viher in Svit sta me podprla, ampak samo za Zagreb, ne za živalski vrt. Potem so tudi ostali pritegnili in jim je ideja začela ugajati. Vsaj nekaj. Potem spet mata Maja, da Zagreb ni v Sloveniji. Na koncu se je pot do Zagreba skrajšala na izlet do Čateža, pravzaprav do Čateških toplic. To je predlagal Viher, kar pa so skoraj vsi podprli.

			Tudi prav. V resnici so pravzaprav izhajali iz moje ideje.





		 			Nedelja, 10. aprila, ali

			Pri Kamalu

			Popoldne sva šla z očijem h Kamalu v dom in mu nesla nekaj mojih oblek, ki so mi premajhne, šolski nahrbtnik in potrebščine. Uspelo mi jih je prepričati, moje starše, da smo malo pobrskali po mojih stvareh, jih oprali in jih prinesli Kamalu. Kako lepo, da imam tako skulirane (v redu) starše! Kamal je bil najbolj vesel očijevega kalkulatorja. Vsi otroci tega sveta smo si podobni. Opazil sem, da je tudi na očija naredil vtis s svojo vedrostjo, ker oči ni nehal mami pripovedovati o njem, ko sva se vrnila domov. To mi je bilo všeč, čeprav bi bil lahko malo ljubosumen, ker o meni ni rekel ničesar.

			Zvečer smo doma gledali stare fotke. Po navadi mi gre to na živce, ampak danes sem rad bil zraven, ker sem bil po obisku pri Kamalu malce žalosten, ker je tu kar sam, očeta nima več, mama in dva brata pa sta ostala v Libiji. Pozabil sem že, kako sem podoben očiju. In če verjameš ali ne, ta mali dve tudi. Uboga mami – samo ona je v našo hišo prišla od drugod!

			Brežani so se v zadnjem času malo umirili in me ne oblajajo več, če grem mimo. Mogoče je tudi zato, ker se Viher včasih druži z njimi.

			Ine ni. Na skype se ne oglasi.

			Aja. Pozabil sem, da je enih 9 ur časovne razlike. Mogoče zdaj še spi. Skrbi me zase, ker tudi intelektualno pešam in na take bistvene stvari pozabim. Mogoče pa ne bo nič iz mene in se bom pridružil Adijevemu očiju pri klošarjih.

			Če ne bi bilo Kamala, bi moje življenje postalo nevzdržno od dolgočasja.

			Še pri gefi je bilo v petek zanimivo samo zaradi Kamala. Istiniču sem postavil vprašanje, kaj se zdaj dogaja v Libiji. Po navadi je čisto zmeden, če mu kdo postavi kakšno vprašanje, ki ni čisto povezano s snovjo. Tokrat se je pa čisto razživel, ker ima očitno rad politične teme in mu je všeč, če se tudi mi zanimamo zanje. Bila je ful (zelo) dobra ura. Zdaj vse razumem, tudi to, kaj pomeni državljanska vojna. Vprašati moram Kamala, na čigavi strani so oni. Samo to ne vem, ali je Kamalu prav, da govorim z njim o tem ali ne. Raje se bom izogibal. Če pa ne znam govoriti o tem …





		 			Četrtek, 14. aprila, ali

			Ubogi jaz

			Neskončno sem naveličan nositi to roko kot kakšnega dojenčka. Nič ne morem početi, kot kakšen upokojenec sem. Vsi nekaj delajo, samo jaz ne morem nič. To sem povedal danes Jelci, ko sem jo počakal po pouku, da sem jo malo pospremil do njenega doma. Briga me, če me zafrkavajo, da sva zaljubljena, navsezadnje imam že skoraj štirinajst let. Vseeno sem se delal, da sem prišel čisto slučajno pred šolo, ko je prišla ven, čeprav sem že lep čas postopal po dvorišču. Jelca me je bila vesela, mene seveda, ne mojih tožb glede roke. Smilim se ji. Ne ve, kako bi mi najbolj ustregla, da bi laže preživel še ta teden, ko moram prenašati mavec. Hotel sem ji predlagati, da bi lahko šla vsako popoldne kam ven, samo midva, ampak mi je bilo nerodno, da si ne bi kaj mislila.

			Ine nikjer. Se mi je kar zdelo, da bo pozabila na nas, ko bo v neki drugi civilizaciji.





		 			Sreda, 20. aprila, ali

			Osvobojen!

			Končno brez gipsa mavca! Roka se mi je zdela lahka kot peresce, ko mi ga je sestra odrezala. Malce mi je bilo edino žal za vsemi tistimi prekrasnimi podpisi, ampak zdaj sem spet stari Jon. Skoraj. Dohtar mi je strogo zabičal, da moram od danes naprej vsako jutro in vsak večer roko razgibavati, tudi med poukom migati s prsti, pa bo. S treningom lahko začnem po prvomajskih praznikih. Vendar ne pretiravati, je še dodal z dvignjenim prstom.

			Evo, že razgibavam, že migam! Celo na računalnik pišem z obema rokama! Res je hecen občutek in roka mi še ne deluje, kot bi morala, mehka je kot ajdovi žganci. Še me boli.

			Zdaj mi je malo bad, ker sem tako težil zaradi roke. Kamal je brez nog. In vedno nasmejan. Ker živi.

			Z Jelco se vsak dan vidim, vsaj za par minut. Ali pa več.





		 			Sobota, 23. aprila, ali

			Varuška

			Če sem preživel včerajšnji dan, bom pa še katerega v življenju! Nono je zjutraj poklical in povedal, da so nono ponoči odpeljali v bolnišnico, ker da je nekaj narobe z njenim srcem. Bil je zelo žalosten in mami je bila čisto zmedena. Potem pa se je na hitro odločila, da gresta z očijem k njemu, potem pa skupaj z njim k noni v bolnico. »Ti, Jon, boš pa čuval Ajdo in Belo.«

			Brez debate! Brez možnosti ugovora! Brez izbire! In še: »Ob treh morata jesti, tiste papice v hladilniku pogrej. Mleko naredi po navodilu, napisanem na škatli. Še prej menjaj plenice, vsake tri ure.« Plenice! Polulane, pokakane? Vsake tri ure??? Koliko časa jih ne bo?

			»Ah, Jon. Saj imaš že skoraj štirinajst let, a ne?«

			Seveda, štirinajst let, ampak za kaj drugega, ne za dve uscanki!

			Poskusil sem se še izgovoriti, da ne smem obremenjevati roke. Kot da govorim gluhim ljudem. Nič nista slišala. Neusmiljeno sta odšla. In mi obljubila, da se kmalu vrneta. Kmalu, ja, sredi noči!

			No, najprej je še kar šlo, ko sta še spali. Potem sta se zbudili, seveda obe hkrati, in se začeli dreti. Previl sem ju, Bejči je bila pokakana, fuj. Evo, sem vedel, da bo kaj takega! Dihal sem skozi usta in gledal proč. Obrisal sem jo z brisačo, ki sem jo potem vrgel v smeti, da je potem smrdelo od tam. Potem sem ju posedel vsako v svoj stolček. To je bilo v redu, ker sta utihnili in me začudeno gledali, ko sem jima pripravljal hrano. Spomnil sem se nekaj genialnega. V časopisu sem zadnjič prebral, da je otrokom všeč klasična glasba. Dal sem gor Mozartovo Malo nočno glasbo in res sta bili čisto pridni. Potem sem ju pital. Res učinkuje! Zato sem kar trikrat poslušal celo CD-plato, dokler mi ni začela iti na jetra in sem celo jaz postal živčen od nje, kaj šele ta mali dve. Očija in mami pa od nikoder! Še enkrat sem ju moral previti. Zakaj imajo dojenčki tako odlično prebavo? Kakšna škoda, dajati jim jesti in piti, če čez eno uro pokakajo, kar so pojedli! Spet sem dihal skozi usta. Brisače sem moral zdaj nesti v smeti, ker so preveč smrdele. Saj jih imamo toliko, da oči in mami ne bosta opazila, da so tri zmanjkale. Med tem, ko sem nesel smeti, sem ta mali privezal vsako v svoj stol, da mi ne bi ušli. Ko sem se vrnil (tekel sem dol kot zmešan, gor preskakoval po tri stopnice!), sta se drli, kot da ju je obiskal sam vrag. Po celem stopnišču se ju je slišalo, da sem skoraj crknil od sramote! Malo sta se pomirili, ko sta me zagledali, potem pa spet dretje. In že spet sta postali lačni. Pošten človek je pri miru, ko jé! Pošten, ne pa Ajči in Bejči. Če sem eno pestoval, je druga tulila. Zato sem imel v rokah kar obe. Zdelo bi se mi primerno, da bi malo zaspali, pa nisem vedel, kako naj ju dam spat. Mami mi o tem ni nič rekla. Zato sem ju samo nosil po rokah, gor in dol po dnevni sobi. Obe, dokler mi desna roka ni čisto odrevenela od bolečine. Ubogi jaz, šele tri dni sem brez gipsa, pa so me že čisto zlorabili! Na koncu sem se spet spomnil na Malo nočno glasbo in jo dal gor, samo da sta dali mir, pa čeprav se meni skisa od enih in istih tonov. Res je pomagalo.

			Ko sta se oči in mami vrnila, smo vsi trije spali na kavču.

			Danes ne govorim z njima.

			Nona je menda že bolje, sta mi povedala. Čeprav ne govorim z njima. To me je razveselilo (da je nona bolje namreč).





		 			Nedelja, 24. aprila, ali

			Nona in spet počitnice

			Obiskali smo nono v bolnišnici. Spet smo šli najprej po nonota, ker je tako žalosten, da niti voziti ne more. Kar tam v dnevni sobi je sedel na kavču, gledal predse in molčal, ko smo prišli ponj. Ne vem, kdo je bolj ubogi – nono, ki ne zna živeti brez none in je zdaj čisto izgubljen, ali nona, ki sedi na postelji v bolnišnici in bere ženske revije. Levo in desno od nje so v posteljah zelo zelo stare tete in je precej čudno, da že niso umrle. No, to se sliši precej grdo, priznam, ampak nona se niti pogovarjati ne more z njimi, ker so priklopljene na nekakšne cevke in aparate, hropejo in spijo. Skratka, nič obetavno okolje za našo nono. Vseeno mi je všeč, da nona izgleda bolje od njih, čeprav je tudi ona morala v bolnišnico zaradi srčnega napada.

			Zdravnik je mami povedal, da je prišlo do naglega menjavanja krvnega pritiska in nečesa v zvezi z ritmom. Naprej si nisem zapomnil, samo to, da bodo malo merili in potem jo bodo spustili domov. Dobila bo druga zdravila.

			Smel sem na obisk k noni z mamo in nonotom, oči pa se je z Ajči in Bejči sprehajal pred bolnišnico, ker taki ta mali ne smejo še v bolnišnico. Sem že mislil, da imajo vse pravice sveta. Že tako sem jezen nanju: spet so počitnice in mi bomo kar doma. »Dokler sta Ajda in Bela majhni …« me je zavrnila mama, ko sem protestiral, da vsi nekam gredo, samo mi ne. Na vprašanje, do katere starosti bosta majhni, pa mi ni znala odgovoriti.

			Ko sem tako robantil pri sebi, kaj naj sploh počnem v teh počitnicah, mi je prišla v bolnišnici na misel genialna ideja: kaj, če grem nekaj dni k nonotu? Povedal sem jo na glas in nona je bila takoj navdušena: »O, ti moj veliki fant, kako dobra ideja! A ne, tati?« Nono se je kar razživel. Mami je bila navdušena malo manj; pravzaprav me je najprej takoj zavrnila: »Kaj ti pride na pamet! Premajhen si še!« Pa jo je nona utišala: »Katja, saj ima že petnajst! Ti si bila pri teti Bernardi vsako leto, od šestega leta dalje! Pa še tati bo imel družbo, dokler se ne vrnem.« No ja, v resnici jih imam trinajst, skoraj štirinajst, ampak celo mami ni popravila none, temveč se je očitno zamislila nad mojim predlogom in nonino utemeljitvijo.

			Meni se zdi ideja briljantna. Končno mi nekaj dni ne bo treba gledati ta malih. Oči ni dobil dopusta, tako da bi bila torej mami in on neprestano doma in bi se meni skisalo. In itak vsi nekam gredo in ne bo nikogar od prijateljev doma. Končno bom tudi jaz lahko rekel, da sem bil spet nekje na počitnicah!

			Najboljše pa šele pride: k nonotu grem jutri zjutraj, in to z vlakom! To! Čisto sam! Pa še prestopiti moram in paziti, da ne grem na napačen vlak. To je več kot odlično! Končno so doumeli, da sem že odrasel človek, ki zna skrbeti sam zase in še za enega starčka zraven. Škoda, da ni Jelce doma in ji ne morem tega povedati. V nekakšne hribe je menda šla z mami, čeprav je gori še sneg. Ni pametno imeti preveč planinsko navdušene starše. Večji zakon je iti sam z vlakom. Poslal sem ji SMS.





		 			Sobota, 30. aprila, ali

			Pri nonotu

			Včeraj zvečer sem se vrnil od nonota in none, spet sam z vlakom. Tokrat mi je šlo bolje kot v ponedeljek, ko sem šel tja in je malo manjkalo, da nisem šel na napačen vlak, ko smo prestopali, ker sem šel za sprevodnikom, za katerega sem menil, da je namenjen na isti vlak kot jaz. Tik pred odhodom vlaka sem preveril perone in ugotovil, da nekaj ne štima. Šele takrat sem vprašal gospo, ki je sedela v istem kupeju. Povedala mi je, da gre vlak v Ljubljano. Si predstavljam, da bi se spet vrnil v Ljubljano? V tla bi se ugreznil od sramote! Šibnil, torej pognal sem se z vlaka in ujel pravega, ko so se že skoraj zapirala vrata. K sreči! Ampak tega nisem povedal nikomur.

			Skratka, nono me je že nestrpno pričakoval. Čisto drugačen je bil kot dan prej, ko je v bolnici žalostno gledal nono in jo molče držal za roko kot kak zaljubljen pesnik. Poln je bil idej, kaj da bova počela. Celo golaž je skuhal in me gledal, ko sem jedel, če bom pohvalil njegovo kuharijo. In potem je bil vesel kot otrok, ko sem si vzel že tretjo zajemalko.

			V Krajni vasi je bilo že čisto toplo, ker je morje blizu in vse hitreje ozeleni. Tako sva veliko hodila okrog in se sploh imela fino. Vsem, ki sva jih srečala, je s ponosom razlagal, da sem njegov vnuk in da sem čisto sam prišel z vlakom, ker sem že zelo velik in samostojen in da imam doma še … No, o tistem niti ne bi bilo treba govoriti.

			Ne bom dolgovezil, treba je pa le povedati, kaj vse sem doživel pri nonotu. Skoraj vse sva počela skupaj in zdi se mi, da je bil včasih razposajen kot kakšen mulc. In da je tudi pozabil malo na nono.

			Vsak dan sva hodila na dolge sprehode, vsakič drugam. Nono je pripovedoval zgodbe, kako je bilo, ko je bil on majhen. Pa o vojni, ki je bila takrat. Potem o noni, kako sta se srečevala na pol poti med njegovo in njeno vasjo. Videl sem, da mu je malo nerodno, ko je govoril o noni, in tudi meni je bilo, a predstavljal sem si tista dva s poročne fotografije, ki je v njuni spalnici nad posteljo. Pravil mi je tudi zgodbe o mami, ko je bila ona majhna, in o stricih in še in še. Vsak sprehod je imel svojo zgodbo. Ali pa več zgodb.

			Delala sva tudi v vrtu, ampak ne veliko, ker nono ne more, jaz pa ne znam. Nono mi je pokazal, kako se počistijo gredice in kako se skoplje jamo za sajenje. Tisto mi ni bilo preveč všeč, ampak nisem ga hotel razočarati. Raje sem stikal po drvarnici in hotel pripravljati drva, vendar mi nono ni pustil, ker da je sekira zame prenevarna in da ni več mraza, zato ne potrebujeva drv. Zato sva raje uredila rože pred hišo, da »bo nona vesela, ko pride domov«.

			Skupaj sva tudi kuhala in nono je hotel, da sem vedno ob njem. Pravzaprav me je učil kuhati, ker je na glas govoril, kaj morava zdaj narediti. Všeč mi je bilo, ker sem v resnici jaz kuhal, on pa mi je pripravljal sestavine. Evo, zdaj znam še kuhati. In to same pametne jedi: zrezke, pražen krompir, segedin golaž, pasulj. Ocvrta jajca s slanino ne štejejo, to sem znal že od prej. In palačinke, te tudi znam že od malega. Kuhati je res zakon.

			En dan, ko je vse popoldne deževalo, sva bila doma in sva v celoti prečesala podstrešje. In ga tudi pospravila. To je bilo res najboljše! V enem kotu so bile mamine igrače, s katerimi sem se še jaz igral, ko sem bil majhen in smo prišli k nonotu na obisk. Malo sem obrisal prah z njih in jih pospravil v škatlo ter jo zaprl s pokrovom, da se ne bodo uničile in da ne pridejo ta malima v roke, dokler ne bosta odrasli, zreli in odgovorni osebi.

			V omari je bila nonotova vojaška obleka. Takrat so jim jo dali, ko so končali z vojsko, če se bo kje začela kakšna vojna, da bodo pripravljeni in šli kar od doma. Napeto! Oblekel sem si jo, čeprav je smrdela po gnili čebuli. Nono je rekel, da mi je skoraj prav in da sem neverjetno velik za svoja leta. To!

			Vse časopise in stare revije sem zvezal v svežnje in jih zložil na kup, da jih mami in oči pripeljeta v Ljubljano, za našo zbiralno akcijo.

			Zvečer sva igrala šah. Že milijon let ga nisem igral in najprej sem izgubljal kot nor. Nono postane pri šahu čisto zresnjen, molči in kima v šahovnico. In mi sploh ne pusti zmagati, bori se kot lev. Ko sem prvič zmagal, je bil užaljen kot kak pubertetnik. Kar prepirati se je hotel z mano, a je kmalu uvidel, da nima kaj reči, in je odnehal. Ampak se je potem še dolgo kujal in videl sem, da tuhta, kje je naredil napako. Naslednji večer je komaj čakal, da spet igrava in razmislil je vsako potezo, tako da je zmagal. Da vidiš, kako je bil vesel! Ne za dolgo, potem sem zmagal spet jaz. In naslednji večer spet. Zdi se mi, da se je potem že navadil, da z mano ni heca.

			V četrtek je nona končno prišla domov. Pripeljal jo je stric Edi, mamin brat, in se ponudil, da me odpelje domov v Ljubljano, če hočem. Seveda nisem hotel iti, ker sem se veselil potovanja z vlakom in mi tega veselja ni smel vzeti. Nona je bila skoraj zdrava, a ji je zdravnik ukazal, da mora več počivati. Šla je okrog hiše in bila zelo vesela, ker sva ji počistila gredice z rožami. In ker sva pospravila drvarnico in podstrešje.

			Imel sem se res krasno, a lepo je bilo priti domov. Ta mali sta nekam zrasli in se mi zdita malo bolj uporabni kot prej, ker zdaj sedita že naravnost v svojih stolčkih in se več smejita. Danes smo se šli vsi skupaj kopat. Morda bomo postali spet normalna družina, čeprav se to z dvema dojenčkoma skoraj ne da biti.

			Danes se vsi vračajo s počitnic. To! Čeprav mi gre na živce, ker me je Vihro zafrkaval, ko sem mu po telefonu povedal, da sem bil pri nonotu. Vprašal me je, če mi je dajal mlekca po flaški (saj veš, steklenici) pred spanjem. Budalo. Misli, da je faca, če je bil s svojo familjo na nekakšnem križarjenju.





		 			Torek, 3. maja, ali

			Z Jelco pri Kamalu

			Včerajšnji zadnji dan počitnic je bil odlično izkoriščen. Z Jelco sva šla skupaj na obisk h Kamalu, v azilni dom. Zelo je bil vesel, ker sva prišla skupaj, saj Jelco pozna, ker je bil že takrat, ko smo bili prvič pri njih, v najini skupini. Najprej smo bili skupaj z njim v domu, potem pa nama je dežurni dovolil, da sva ga smela peljati z njegovim invalidskim vozičkom ven. Šibali smo po stezi dol proti reki, Kamal je kar vriskal. Saj sem pazil, da ni zletel v vodo.

			Jelci je všeč, da sva s Kamalom postala prijatelja. Domov sva se vračala peš in nalašč sva si izbrala daljšo pot. Jelca me je pozorno poslušala, ko sem ji pripovedoval o nonotu. Čisto drugače kot Vihro, kar sem ji tudi povedal. In je tudi ona rekla, da je važič.

			Vprašal sem jo, kako se je imela med počitnicami, kako je bilo v hribih. Pa mi je odgovorila: »Saj nisem bila v hribih. In mami tudi ne.«

			»A tako? Si bila torej doma?«

			»Ne.«

			Tako čudno je govorila, nekam v zadregi in odsekano. Vseeno sem jo vprašal: »In … kje si potem bila?«

			Pomolčala je, kot da ji je nerodno, potem je počasi rekla: »Pri … očiju.«

			Kesal sem se že, da sem jo vprašal. Morda je pa ne bi smel. Vseeno je nadaljevala: »Moja dva sta šla narazen, že februarja, takoj ko smo se vrnili s smučanja. Že tam nama je oči povedal, da se bo preselil drugam. In je odšel.«

			Nisem vedel, kaj naj rečem, ker je bilo vse skupaj tako butasto. Čutil sem, da nerada govori o tem. Ampak sama je še dodala: »Najprej je rekel, da hoče več svobode. Potem se je izkazalo, da … da ima drugo žensko, očitno že dolgo. Zdaj sem morala biti pri njem, čez počitnice, ker sta se z mami tako dogovorila.«

			Končno sem le izdavil: »In … ti je bilo lepo?« Butasto vprašanje!

			Pogledala me je s takimi velikimi žalostnimi očmi in odkrito priznala: »Grozno je bilo! Tista baba neprestano pleza po njem kot kak orangutan in ližeta se pred mano in … Če je bil oči zraven, je bila vsa sladka, če pa sva bili sami, me niti pogledala ni in si je neprestano lakirala nohte in pulila obrvi. Če se ne motim, sploh ni v službi, ampak je še študentka. Ampak taka, ki študira že deset let. Neprestano visi na facebooku in lepi gor osladne fotke.«

			»O, bad. In ste kam šli?«

			»Ja, na kopanje v toplice. Šla sta v savno in mene pustila samo. No ja, pravzaprav sta še mene vabila s sabo v savno. Da ju še tam gledam, kako se gola lepita drug na drugega, ja! Obupno je bilo.«

			Jelca je bila žalostna in hudo mi je bilo zanjo, vendar nisem vedel kaj reči, samo: »O, to je pa res zoprno.«

			In res je bilo zoprno. Sploh nisem vedel, da Jelca tako živi. Pravzaprav nisem nič vedel o njej, samo to, da je edinka in da sem ji to zavidal. Nikoli je nisem nič vprašal, samo ona je spraševala o meni in o mojih sestricah. Morda zdaj bolje to razumem. Tudi to, da ji je bilo pri nas doma vse tako všeč.

			»No ja, zdaj sem spet doma in je bolje. V redu je pri mami, čeprav včasih grdo govori o očiju. Saj jo razumem, ampak mi ni všeč. Oči je le oči. Sem ji že večkrat rekla, pa ne neha.«

			»In se umakneš?«

			»Ja, v sobo grem. Saj zdaj že razume. Saj bo nehala, upam.«

			Potem sva spremenila temo in sva se pogovarjala o Kamalu in o drugih iz azila. Vesela sva, da jih poznava in da smo s taborniki bili pri njih. Še kaj jim bova prinesla. Morda bi prihodnje šolsko leto na šoli organizirala zanje zbiranje šolskih potrebščin. Postala sva bolj vedra, ko sva se pogovarjala o tem.

			Tako lepo mi je biti z Jelco. Ne vem, morda pa sem zaljubljen vanjo.

			Nona je čisto ozdravela in že hodi okrog. To je dobro, saj je bil nono brez nje čisto izgubljen. Ampak zdaj sva postala z nonotom velika prijatelja in je fino, ker me vsak dan pokliče in se po pol ure pogovarjava po mobiju, da mami že zavija z očmi in nama pravi, da sva klepetulji. Kako klepetulji, saj nisva ženski! Kako se reče za moški spol – klepetuh? Če ona ne ve … Po moje je samo ljubosumna, ker je nono njen tati in se z njo ne pogovarja po mobiju.





		 			Torek, 10. maja, ali

			Končno spet košarka!

			Spet igram košarko! Danes sem bil prvič na treningu. Fantje so me bili veseli, vsaj tako se mi je zdelo, ker so me udarjali po rami. Trener Stojko mi je rekel kot kakšna mama: »Zdaj se pa malo drži zadaj, ker imaš še krhke kosti!« Po treningu sem videl, da je imel prav, ker me je roka kar bolela. Tudi prave moči nimam v njej. Moral jo bom še razgibavati. To leto je zgubljeno, počasi bom moral okrevati, da bom prihodnje leto tak kot prej ali celo boljši. To me je malo prizadelo, za nekaj časa, ampak sem se spomnil na druge, zlasti na Kamala.

			Zunaj je sonce, toplo je, dan se je podaljšal, jaz pa se moram učiti! Še tri bukve moram prebrati za domače branje. Zakaj nisem bral, ko sem imel zlomljeno roko, buuuuuuu! In pisati moram še en kup testov, ker jih zaradi zlomljene roke nisem mogel – pa to je krivica! Svit me je po treningu vprašal, če grem z njim v kino. Shit, pardon, sr… ah, nič. Naj bo. Če se bom učil, bom odličen in bom šel lahko študirat arheologijo v Egipt. Če ne bom slavni pisatelj ali košarkar. Ali detektiv. Ali astrofizik v Ameriki. Ja, za vse je dobro, če imaš dobre ocene, pravi mami. Ne­umorna je, ta mami, s svojimi pedagoškimi nasveti.

			Viher je postal čisto odbit. Zadnje čase si lase češe navzgor, da ima irokezo, seveda s pomočjo gela. Menda je tako všeč Viti, je rekla Jelca. In Vihro ji je celo ponosno pokimal, ko ga je zafrkavala. Mami mu je kupila črno usnjeno jakno, omislil pa si je še sončna očala z rdečimi okvirji, kar zgleda zelo butasto. In žveči in misli, da je totalna faca. Da ne govorim, kako se mu je spremenil besedni zaklad. Ne bom napisal, v kaj, ker so delavci na gradbišču pri šoli boljši od njega. In noče več nabirati papirja in železa – pravi, da se ne bo šel takih otročarij. In da bo že prinesel denar, če bo treba, za izlet, ker da ga ima ogromno, bogatun smotani. Raje hodi kadit v park z Vojcem in Brežani. Vita je tudi vedno z njimi. Tudi ona kadi.

			Žal mi je za Vihra. Ampak me sploh ne posluša. Sploh nisem vedel, da že nekaj časa ne hodi več na treninge. Danes mi je rekel, da ga košarka ne zanima, ker da je preotročja. In da sem otročji tudi jaz. Jaz, ki sem eno glavo višji od njega! Saj najbrž je to problem, ker je Vihro ostal najmanjši v ekipi in nas ne dohaja več. Ampak – res mi je žal za njega. Konec koncev je moj prijatelj.

			Po dolgem času se je oglasila Ina. Vse ji je »kul« in »fancy« in »nice«. Šola, prijatelji, campus. Mami ni prišla za njimi, pravi, da ima preveč dela. Ko je to povedala, ni dodala »kul«, ker se mi zdi, da ji je »bad«. Julija pride za en mesec domov. Sama! Sama iz Amerike! Šla bo na letalo, potem na drugo letalo, z letališča v Ljubljano … Kul! Jaz sem bil ponosen na svojo vožnjo z vlakom, ona pa bo letela enih 14 ur, čisto sama.

			Ampak vseeno ne bi šel v Ameriko. Zdaj res ne.





		 			Petek, 13. maja, ali

			Športni dan

			To je bil najboljši športni dan na svetu! Čisto drugačen je bil kot vsi doslej. In to zaradi nove organizacije, ki si jo je izmislil fizo Vrag. On je res car.

			Določil je deset različnih izletov, ki so se razlikovali po težavnosti, od najvišjih hribov, kot je Viševnik, do upokojenske hoje po Poti spominov in tovarištva okrog Ljubljane. Vpisal si se lahko na oglasni deski pred telovadnico po sistemu »kdor prej pride, prej melje«. Če si se torej zagrebel, si sam izbral, kam bi šel. Če si pa okleval ali pozabil, so te oni določili, kjer je bil prostor. In ni bilo važno, iz katerega razreda si. Ker moram trenirati in spet pridobiti kondicijo, sem si izbral vzpon na Golico in se vpisal med prvimi, takoj ko nam je Vrag to predstavil. Na koncu pouka sem šel še enkrat pogledat, kdo se je še prijavil. Videl sem, da se je tudi Jelca vpisala na isti pohod. Ne vem, mogoče pa zato, ker je videla, da grem tudi jaz. Všeč mi je bilo.

			Imel sem srečo, kajti prav ta izlet je vodil Vrag. In – seveda, kaj pa si mislite – z nami je bila tudi Fička. Kamor gre Vrag, gre tudi ona, ker je tako zatrapana vanj. Ampak ni smela hoditi ob njem, ker sta si morala razdeliti vloge vodij skupine in je Vrag hodil prvi, Fička pa zadnja. Vrag se je neprestano obračal in motil naše pogovore: »Majdi, a gre? Maj, kako si? Heeej, Majči!« Ona pa njemu nazaj, z nekoliko povišanim glasom, ker ji je verjetno srce butalo ob glasilke: »Gre, Jani, saj gre! In ti, si v redu?« Zanjo smo že vedeli, da pa se je tudi Vragu skisalo, se je izkazalo šele danes. Ali pa česa ne vemo, ker sta vsakič, ko smo imeli počitek, skoraj stekla drug h drugemu in skoraj pozabila na nas, da bi zaradi njiju lahko vsi popadali v prepad, pa ne bi nič opazila. In potem pravijo, da smo mi pubertetniki, ja.

			Ampak vseeno je bilo fino, da je ta izlet vodil Vrag. Z Jelco sva hodila takoj za njim in smo se pogovarjali kot odrasli (razen kadar je preverjal stanje svoje Majdice). Pogovarjali smo se o tabornikih, postavitvi šotorov, taborniških zaobljubah, nočnih pohodih … Tudi on je bil, ko je bil naše starosti, tabornik in rekel je, da bi vsak otrok moral preživeti en teden v naravi in se znajti, kot ve in zna. Strinjal sem se, vendar me jezi, da sam take izkušnje nimam. Zdaj pa je že prepozno, ker nisem več otrok, ampak že skoraj odrasel, saj bom kmalu v petnajstem letu. Tudi Jelca je bila navdušena nad njegovimi besedami in je že začela kovati načrte, kje je popolna divjina in bi poleti lahko šli s šotori, kar sami. Všeč mi je bila njena zavzetost in nisem ji mogel pokvariti veselja z dvomom, da nas starši morda ne bi pustili, da bi na tak način dozoreli. Nekateri med nami imamo žal starokopitne in nezaupljive starše, ubogi mi. Ampak tudi meni je bila všeč ta ideja, da bi šli čisto sami. Jaz in Jelca in še kdo, če že mora še kdo iti. Kuhali bi si juho iz zelišč, ujeli bi kakšno žival in jo spekli na ognju, peli bi gusarske pesmi in se pogovarjali grozljive stvari. Kul.

			Brez težav smo prilezli na vrh Golice, celo nekoliko prezgodaj, tako smo bili zagnani. Posedli smo se po skupinicah in malicali. Potem smo se šli igre in se zafrkavali. Čisto smo se znašli brez Vraga in Fičke, ki sta tvorila svojo skupino in se nista šla z nami nobene igre, ampak sta si bila čisto dovolj drug drugemu. Po svoje sta bila prav pohujšljiva, kako sta si neprestano nekaj šepetala in si pobirala iglice iz las.

			Dobro je tudi to, da smo bili pomiksani po razredih. Iz mojega razreda ni šel na Golico nihče drug razen mene in Eve, ker je hotela biti skupaj z Ireno iz b-ja. Tudi zato mi je bilo tako dobro, ker sem se lahko pogovarjal z enimi in drugimi. Enkrat sem ujel, kako je eden iz devetega pomignil proti meni, češ »kaj oni nosonja sili v punce, a misli, da je faca, pa je še dojenček«, ampak sem se zadržal in se delal, da nisem nič slišal. Seveda, to je zaradi Jelce, ker ona je lepa punca in bi bili radi tudi oni z njo, tako kot jaz. Zadosti težav sem že imel s takimi drekači.





		 			Nedelja, 15. maja, ali

			Paličnjak

			Pustila sta me samega doma, da bi se učil, ker mi malo teče voda v grlo, toliko testov se je nabralo. Ne da se mi, zato raje malo brskam po računalniku in pišem. Dobro, eno igrico sem tudi odigral, ampak nisem mogel priti do konca in me je razjezilo, zato sem jo kar zbrisal z računalnika. To je bilo za računalnik skoraj usodno in ga je sesulo in ko je mrknil, sem skoraj omedlel od groze, da se mi je tudi s tem računalnikom kaj zakuhalo. Takoj sem se pokesal, ker si nalagam igrice, čeprav sem samemu sebi prisegel drugače. Potem sem ga ponovno prižgal in je delal, mrcina smrdljiva.

			Slabe volje sem. In ti povem, zakaj. Zanimalo me je, kako je kaj z mano. Kako kaj izgledam in če sem že zrasel in to. Ker sem sam doma, sem si upal. Slekel sem se in se postavil pred ogledalo v predsobi, da se vidim celega. Res sem precej velik, po centimetrih sem najvišji v razredu, čeprav se mi zdi, da nič več ne rastem v višino, pa če spijem hektolitre mleka in spim stegnjen v postelji. Ampak drugo je pa zanič. Ogledal sem se od glave do pet in naštel najmanj devetnajst napak. Začnimo z lasmi. Nemogoče jih je ukrotiti. Skodrani so in če jih počešem, imam kvadratno glavo z lasmi nepredirne goščave iz Amazonke. Če jih ne češem, se mi kodri zlepijo in sem kot Marilyn Monroe. In še preveč jih je, zato mi štrlijo na vse strani. Vseeno ne toliko kot ušesi, ki prideta izpod las kot dva krožnika za satelitsko anteno. Nos – moj nos je največji na svetu, začne se že nekje sredi čela, potem pridobi še nekakšno grbo in se nadaljuje skoraj do ust, ko je nosnic že zdavnaj konec. Zahvalil sem se mu za tako opaznost in pridobitje novega imena – Nosonja. Pustimo obraz, čeprav bi še lahko našteval in dodajal k spisku, a sem raje ves pobit nehal in šel navzdol. Rame so v redu, le mišic ni nikjer. Treba bo več telovaditi, recimo dvigovati uteži. Seveda jih nimamo, pač pa imamo polno hišo igračk, plenic in stekleničk. Zanemarjen in zlorabljen otrok sem. Pojdimo naprej. Kosmat še nisem, kar mi je všeč, ker je oči poraščen kot kak Bedanec in se kar bojim, da sem podedoval še to (poleg vsega slabega, kar sem deležen po genetskem zapisu, če sem sploh njegov otrok in nisem v resnici iz kakšne sirotišnice, kjer so se hoteli znebiti najgrših otrok). Presuh sem in rebra mi štrlijo kot obešalniki. Najhuje je spodaj. Tisti črv je ničvreden in ga je komaj videti. Ko sem ga malo obračal, je sicer postal nekoliko trdnejši in štrleč, ampak še vedno komaj vreden omembe, čeprav sem že (skoraj) odrasel. Spomnil sem se na Braneta, ki sem ga sicer prebutal, ker me je žalil, ampak v resnici imam nos večji od lulčka. Gremo naprej. Dlak tam spodaj še nimam, kar me je dodatno potrlo. Če se ne motim, sem jih pri Justinu že videl, ko smo se tuširali po treningu. Ampak on je črnec po očetu in oni morda prej postanejo moški. On je res že cel dedec. Verjetno se zato tudi prej postarajo. Ostaniva pri meni. Saj bi še šlo, če bi imel vsaj v redu noge. Koščene so, najhujša pa so kolena, ki se po velikosti lahko kosajo z bati pri avtu.

			Oblekel sem se in se odločil, da se ne bom več gledal v ogledalu, dokler česa na sebi ne popravim. In na kaj sploh lahko vplivam, če sem že v samem bistvu grd in nerazvit? Mami se moram potožiti, da mi mora bolje kuhati, ker sem suh kot glista. Sam lahko poskrbim edino za mišice. Šel sem v shrambo, kjer imamo v omari pospravljene radenske. V vsako roko sem prijel eno in jih dvigoval, kot uteži. Premalo! Potem sem jih po tri pospravil v najlon vrečke in jih dvigoval. Zdaj me tako bolijo roke, da ne morem niti pisati. In srce me boli, ker sem tako grd. Kako, da tega do zdaj nisem vedel? Najbolje, da se sploh ne pokažem več ven.

			Morda pa je res bolje, da se spravim k učenju. Za znanstvenike je vseeno, kako izgledajo, oni sedijo v laboratorijih in nihče jih ne vidi. Taka bo torej moja usoda.





		 			Torek, 17. maja, ali

			Še nad železo

			Na razrednem računu se nam je nabralo 137, 83 evra, vse to za papir. Res smo garali in počistili pol mesta, a denarja ni prav veliko. Zato smo se že prejšnji teden odločili, da se bo treba bolj posvetiti še staremu železu. Včeraj pred poukom pride Nejc v razred in reče: »Če želite pasti dol od občudovanja, pridite nekaj pogledat!« Šli smo za njim, kar nas je bilo v razredu, in peljal nas je za šolo, k skladišču Zadinega očeta, kamor smo rekli, da bomo pospravljali železo. Tam nas je čakal že Mare, ves zmagoslaven, in zmagoslavno sta pokazala na ogromen kup železa. Res ogromen!

			»Kje pa sta toliko vsega dobila?« Mojca kar ni mogla skriti občudovanja.

			Važna sta bila kot marela: »Ni važno. S temle bomo obogateli, boste videli!«

			Malce sta pretiravala, ampak zagon sta nam pa le dala. Dogovorili smo se, da bo vsak od nas nekaj prinesel, pa magari staro žlico. Do večera. In res, ob sedmih zvečer smo bili spet tam in kup se je znatno povečal. Erik je pripeljal celo star betonski mešalec! Jaz sem v kleti skrivaj vzel stari opekač za kruh, ki sicer še dela, ampak je že ves zarjavel in neugleden. Upam, da oči in mami ne bosta opazila, da je izginil. Saj verjetno niti ne vesta zanj, ko pa imamo novega in še polna denarja sta, ker hodita oba v službo.

			Na koncu sta Mare in Nejc le priznala, kako sta prišla do železa. Mare stanuje na drugem koncu mesta, blizu enega norca, ki očitno boleha za obsedenostjo kopičenja starih stvari okrog hiše. Vse ima razmetano in niti ne ve za vse, kar ima na dvorišču. Počasi sta mu jemala, en po en kos železa, da ni opazil. In v nedeljo zvečer sta nahecala Maretovega brata, ki ima svoj kombi, da jima je vse nakradeno prepeljal za šolo.

			Dosti si upata. Pravzaprav sta opravila dobro delo, ker sta staremu malce pospravila. Dobro, da mata Maja ni spraševala, od kod jima toliko železa. Če bi odkrila, bi najverjetneje morala vse peljati nazaj. Po moje ni hotela vprašati, čeprav jo je zanimalo. Včasih je dobro, da človek vsega ne ve. Sicer mora kaznovati, če kaj ne štima oziroma ni usklajeno z zakonom.

			Sam imam slabo vest, ker s Svitom in Vihrom ne nabiramo nič več. Naša naj trojka je čisto razpadla. Kriv je Vihro, ker ga ni nikjer. Res je čisto zabluzil, zavozil. Nič ga ne briga več, samo zafrkava se iz vsega, še najbolj pa iz šole. Zdaj si je omislil nekakšne ketne verige, ki jih nosi okrog vratu, da izgleda bolj strašen. Predlagal sem mu, naj jih da na kup za staro železo, pa me je ledeno zavrnil:

			 »Ti, mali, pojma nimaš!« Tega pa res nisem mogel požreti in sem mu vrnil:

			»Mali, ja! Poglej sebe! In misliš, da si s to verigo nevaren kot kak pitbul, ali kaj?«

			Škoda, bil je moj najboljši prijatelj. Sicer sem mu sam rekel, naj se več druži z Vojcem in Brežani, ampak nisem hotel, da postane tak kot oni. Njegova izbira. Res škoda in jezen sem nanj.

			Zdaj mi je ostal samo še Svit. Ampak on še zdaleč ni tak prijatelj. Malce preveč mevžast je, kot kakšna baba, čeprav dobro polaga na koš. Neprestano bere zgodovinske bukve in gleda filme. In hoče pripovedovati obnove, z vsemi podrobnostmi. Da crkneš od dolgočasja. In o svoji sestrici, o Sončici, pripoveduje, kot da je kakšna filmska diva. Ampak prijatelj mora potrpeti, a ne?

			Še Adi je odšel in ga ni več.

			Edino Jelca je kul.

			Stojc je včeraj po treningu prišel na genialno idejo: da bi konec poletja, zadnji teden v avgustu, cela ekipa šla na intenzivni vztrajnostni trening na Kolpo. Bivali bi v šotorih, sami bi si kuhali in se sploh sami znašli. Kot pri tabornikih, le da bi več trenirali. Krepili bi si mišice in pridobivali kondicijo, tako da bi intenzivno telovadili, plavali, veslali, tekali v hrib. Takoj smo bili vsi navdušeni in spomnil sem se na Vragovo idejo. To bo nekaj podobnega, le da bomo šli samo fantje in se bomo morali sami organizirati. In ne bomo jedli koreninic, predvidevam. Verjetno tudi nobene živali ne bomo ubili in spekli. Razen če nam bo kak medved prišel na pot.

			Ta mali sta bili danes z mamo in očijem na odprtju neke razstave na mamini gimnaziji. Baje sta se drli in nam delali sramoto. Še k sreči, da me ni bilo tam, ker takega sramu ne bi mogel preživeti, sem rekel očiju. »Ti si bil še hujši,« mi je odvrnil. Ja, pa ja, jaz? Jaz že ne! Jaz sem že od vedno priden.





		 			Nedelja, 22. maja, ali

			Dve noči pokonci!

			Umrl bom.

			S taborniki smo šli ta konec tedna na spomladanski izhod, na Javorco, prvič za dva dni. Čisto ta pravi tabor, s šotori, poljsko kuhinjo (je to na polju ali na Poljskem?) in vsem, kar spada zraven. Ni bilo čisto tako taborjenje, o kakršnem je govoril Vrag, ker smo imeli diksija (to je plastični vece) in nismo hodili lulat v naravo, pa tudi kuharico smo imeli (Evino mamo), ki nam je kuhala prave jedi, ne take iz gozdnih sadežev in trav.

			Ampak vseeno je bilo mega!

			Prvo noč sem bil prvi na straži. Čisto nič me ni bilo strah. Potem sem ostal še s Svitom. Proti jutru je bila dežurna Jelca in jo je bilo strah, zato sem ostal še z njo. Res je bilo dobro, čeprav naju je malo zeblo. Ko se je začelo svitati, je na rob jase prišla srna z dvema srnicama.

			Potem me je Svit zafrkaval in norčeval se je iz mene, da sem ostal pokonci samo zaradi Jelce. In sva šla stavit, da ne potrebujem spanja, zato sem ostal buden še včerajšnjo noč in ostal na straži z Miho, Janom in Metodom, čeprav smo imeli včeraj celodnevni pohod po okoliških hribih.

			In zdaj sem mrtev človek, tako sem zaspan. Kar slabo mi je in pred očmi se mi menjavajo barve. Menda je smrtno nevarno, če ne spiš, še bolj kot biti brez vode ali hrane. Ampak tole sem moral še napisati, saj je bil to najpodvig tega stoletja! Samo da bom zdaj kar umrl … Spat grem.





		 			Ponedeljek, 23. maja, ali

			Vsi, razen Vihra

			Prišel sem k sebi in se blazno dobro počutim. To je res zmaga, takole prebedeti dve noči. Danes sem v šoli vsem povedal za svoj podvig in vsi se delajo, da jih to ne zanima, v resnici pa so mi samo nevoščljivi, vem. Mami in očiju raje nisem povedal, ker onadva nič ne razumeta in bi mi še kaj pridigala. Sta me pa sumničavo gledala.

			Peter Viher ni šel z nami na taborjenje. Kot lajna ponavlja, da je to otročarija in beda in da ne bo več hodil k tabornikom. Ko sem mu povedal za dvojno bedenje, je zamahnil z roko:

			»Prava reč, jaz vsak vikend žuram do jutra.«

			Ne verjamem. Ampak ga nisem hotel vprašati o podrobnostih, ker mi gre na bruhanje njegovo lažnivo napihovanje. Stavim, da bi nakladal kaj o diskotekah, barih in o puncah, pa vem, da ga nikamor ne spustijo noter, ker mu na nosu piše, koliko je star. On, da žura do jutra!

			Ampak malo se mi smili, ker se je njegovi mami čisto odpililo. Zdaj mu je kupila še usnjene hlače, da izgleda kot kak kavboj iz prerije in hodi okrog ves važen. Tudi ona se oblači v črno usnje in verjetno je zdaj srečna, ker ji sine postaja podoben.

			Evo, zaključil sem z domačim branjem. Še dva testa in bo konec šolskega leta. Vse se dobro plete, tudi letos bom odličen. Jelca tudi, Svitu bo tudi najbrž uspelo. Vihro pa ne bo odličen, briga ga, sicer še nikoli ni bil, ampak itak.

			Mojca nam je danes vsa ponosna povedala, da sta z očetom odpeljala železo. In zanj dobila 74 evrov! Skupaj imamo zdaj skoraj 212 evrov! To je skoraj 10 evrov na vsakega v razredu, kar pomeni, da moramo dodati še vsak 10 evrov, če bo sploh treba. To bo šlo, smo ugotovili, in bili res dobre volje, ker nam je uspelo. Mata Maja pa: »Še nekaj vam moram povedati. Gospa ravnateljica me je prosila, naj vas prosim, če naredite akcijo zbiranja starega papirja še po šoli, po šolskih prostorih. In pravi, da vam potem šola plača stroške za prevoz.«

			To! Novica nas je zelo razveselila in dogovorili smo se, da akcijo izpeljemo že ta petek. Nekoliko smo se spričkali edino glede cilja. Anita je namreč vsa pomembna rekla: »Jaz se ne bom mogla kopati, ker bom imela takrat menstruacijo.« In sploh ni zardela zraven! Bolj je bilo nerodno vsem nam fantom. In potem so skoraj vse punce rekle, da bodo tudi one takrat imele menstruacijo. Prav vsaka je ponovila to besedo na ves glas in prav počasi, da smo ja razumeli, da jo imajo že čisto vse in da imajo z njo težave in da jih moramo upoštevati in … Evo, izgleda, da bo kopanje padlo v vodo. Z ženskami je križ.

			Na koncu smo si izbrali nov cilj: Bled. Izlet okrog jezera, z ladjico do otoka, nato piknik (s sendviči) v travi. Mojca bo preverila, če ne bi bilo bolje iti raje z vlakom, čeprav nam bo šola plačala prevoz. Vsi smo se strinjali, da nam je vlak bolj všeč. Samo Vihro ne, ki se mu vse zdi brez zveze in butasto. Najbrž ima menstruacijo.

			Škoda, ker bejevci ne gredo z nami. Niso zbrali skoraj nič papirja niti železa, čeprav so se tako napihovali. Niti se niso dogovorili, kam bi šli. Le za Jelco mi je žal, ona se je veselila tega izleta.

			Doma je grozno, ker Ajči in Bejči dobivata zobe in to menda boli. Cvilita in se neprestano hočeta pestovati. Obupno sta razvajeni, sem rekel mami. Ona pa meni: »Kako si bil šele ti! In ko si dobival zobe, sploh nismo spali!« Laže. In to samo zato, da bi me prizadela in mi še bolj uničila mojo že tako načeto samopodobo in dobro mnenje o samem sebi. Mar ni že to dovolj, da me je rodila tako grdega in telesno neprivlačnega? Že tu se moram matrati, da se imam kolikor toliko rad. Tega ji sicer nisem povedal, ker bi si me še dodatno privoščila, ampak da je pravkar prikrojila resnico, sem jo pa opozoril. Nič ni rekla, torej se je res lagala.





		 			Petek, 27. maja, ali

			Zbrali svinjarijo po šoli

			Neverjetno, kako zasvinjano šolo smo imeli. Ravnateljica se je res izkazala in naročila vsem učiteljem, naj pospravijo svoje kabinete in zložijo star papir pred vrata. Danes po pouku smo šli po šoli in zlagali na kup, kar so nam nastavili. Koliko papirja! Malce smo brskali, kaj so vrgli stran, in odkrili ogromno starih testov. Eni so si jih pospravili, ker nikoli ne veš, kdaj ti prav pride! Če verjameš ali ne, Istinič je vrgel stran teste, ki jih je pisal še na roko in jih razmnoževal s pomočjo indigo papirja. Ta človek je res star enih 200 let.

			Skratka, v kupih starega papirja so bili poleg testov stari učbeniki, zapiski, časopisi. Znosili smo na kup in verjetno ga je bilo spet za kak­šno tono. Eno tono testov in učbenikov. Ni važno, glavno je, da nam bo šola plačala prevoz na končnem izletu. Zdaj smo že zmenjeni, da gremo na Bled z vlakom. Celo ceneje je, je ugotovila Mojca.

			Govoril sem z nonotom. Želi, da pridem med počitnicami k njima. Z največjim veseljem! Šla bova v neko jamo, kjer so še ostanki orožja iz prve svetovne vojne, je rekel. To!

			Veš, kaj to pomeni? Da me med počitnicami ne bo skoraj nič doma. Najprej gremo na morje, potem bom pri nonotu in noni, pa s taborniki na taborjenju, s košarkarji na Kolpi …

			Ker je dan že daljši, sem se s kolesom zapeljal do azilnega doma. Kamal me je bil vesel in je rekel, da me dolgo ni bilo. Tudi jaz sem ga pogrešal, ampak v teh dneh je toliko vsega. Tudi on je tako napredoval pri učenju slovenščine, da bo zaključil osmi razred, tako kot jaz. Vesela novica: dobil bo noge. Pardon, dobil bo protezi. Zdaj se že uči hoditi z njimi. Poln je načrtov. Pravi, da bo ostal pri nas in da bo inženir za hiše, torej arhitekt. Ne omenjava vojne in Libije, ker se mi zdi, da Kamal tega noče.

			Nazaj grede sem poklical še Jelco, če pride malo ven. Počakala me je že zunaj. Bila je žalostna, ker da se oči in mami ločujeta, zdaj pa zares. In da že komaj čaka, da bo konec med njima, ker se po telefonu zmerjata in je prav grozno. Spet sem bil štor in nisem vedel kaj reči.

			Malo sem tudi v zadregi, ker je Jelca vedno tako zgovorna in vesela, zdaj pa ni več taka. In ker mi pove take zaupne reči.





		 			Sobota, 28. maja, ali

			Kaj zdaj?

			Jelca me je prijela za roko.

			Zvečer sva se vračala od tabornikov in se pogovarjala. O poletnem taborjenju, o postavitvi šotorov, o nočni straži, o vsem, česar se oba zelo veseliva. In potem me je ona kar prijela za roko. Najprej me je oblila zona in skoraj sem se onesvestil. Tudi v obraz sem kar zažarel, pa ne vem, zakaj, saj nisem na elektriko! Prvi hip sem jo mislil spustiti, roko namreč, ampak Jelca bi me imela za revo. Zato sem jo malce bolj poprijel, da mi ne bi zdrsnila, njena roka namreč, ne Jelca. Bilo je – lepo. Kar hodila sva in molčala. Ko sem prišel do njenega doma, me je samo zelo lepo pogledala, se mi nasmehnila in hitro rekla: »Adijo!« in stekla po stopnicah. Sem kaj narobe naredil? Bi ji moral kaj reči? Morda bi jo moral poljubiti? Menda ja ne! Premlad sem!

			Kako je to naporno!

			A zdaj imam pa kar punco ali kaj? Je tako, ko imaš punco?





		 			Nedelja, 29. maja, ali

			Zmeda

			Nimam pojma.





		 			Torek, 31. maja, ali

			Vnetje v možganih

			To je prineslo ogromno zmede v moje življenje. V resnici sem že odrasel in je torej že čas, da imam punco. Vseeno pa se mi zdi vse tako naporno in skoraj preveč za življenje enega takega fanta, kot sem jaz. S toliko rečmi se moram ukvarjati, vse moram razmisliti in znati, potem pa se mi zgodi ena taka reč in moji možgani se v celoti posvetijo samo temu. Samo na Jelco mislim in sploh ne morem misliti na kaj (ali koga) drugega. Škoda le, da je nisem jaz prvi prijel za roko … ker mi je že dolgo všeč. Pa vseeno nisem naredil prvega koraka. To me malce žuli.

			Najhuje je, ker ne morem nikomur povedati. Mami me je zjutraj pri zajtrku predirljivo opazovala izpod čela, ko sem se odpravljal v šolo. In:

			»Jon.«

			»A?«

			»Kaj je narobe?«

			»Aaaaa … Nič.«

			»Jon?«

			»A?«

			»Hej, zbudi se, me slišiš?«

			Pogledal sem jo in bojim se, da malce preveč blodno, ker si je nadela oni zaskrbljeni izraz: »Jon, si bolan?« Prijela me je za čelo in odkimala: »Ne, nekaj drugega je, nekaj mi prikrivaš.«

			Odkimal sem, ampak tako na pol, kot bi zmajeval z glavo nad svojo usodo: »Ne, ne, nič ne pokrivam, hočem reči prikrivam. Vse je kulči, vse štima, če razumeš. Vse je … kot je treba.«

			Ni mi verjela, ampak v resnici se ji (skoraj) nisem zlagal. Pravzaprav je res vse, kot je treba. V šoli mi gre dobro, vse sem poštimal, da bom dobro izpeljal to šolsko leto. Pri košarki mi gre spet dobro, iz treninga v trening bolje, Stojc mi že spet zaupa kot prej. Le … punco imam, ki je prej nisem imel. Pravzaprav je tudi to v redu. Saj sem star že skoraj štirinajst let, kmalu bom v petnajstem, kajne? In ima me rada, čeprav sem grd in imam ogromen nos. Res je vse, kot mora biti.

			Po tem pogovoru z mami sem postal boljše volje, kot da bi z nekaj besedami, ki sem jih sam izrekel na glas, vsak del mene dobil svoje pravo mesto in kot da bi zdaj dobil odgovore na vse svoje dvome. Kot da bi se z mami ne vem kako dolgo in natančno vse pogovorila. V resnici sem potreboval samo drobno vprašanje, da sem nanj odgovoril, pa sem vse razumel. Prav dobre volje sem šel v šolo.

			Ampak ko sem Jelco videl na hodniku, mi je srce padlo v hlače in sem ji samo od daleč pomahal. Da ne bo mislila, da je kaj narobe.





		 			Sreda, 1. junija, ali

			Kamal vse razume

			Z biciklom sem odšibal h Kamalu. Moral sem počakati, kajti Kamal po novem hodi v šolo in ima tudi popoldanske učne ure. Bil sem nervozen in sem s kolesom dirkal sem in tja po dvorišču, da so se neke ženske, ki so sedele na klopci pred azilnim domom, razjezile name v svojem jeziku in je zvenelo prav hecno. Ustrašil sem se, da je katera od njih Kamalova teta, zato sem raje odnehal, da ga ne spravim v zadrego.

			Ko je Kamal končno prišel, sva šla vsak s svojim prevoznim sredstvom do reke. Ugotovil sem, da je težko govoriti o taki stvari. Pa sem vseeno začel: »Kamal, veš, Jelca … Se je spomniš, ne?«

			Ni bil dober začetek, saj me je Kamal pogledal, kot da bi padel z lune. Seveda se je spomni, saj je doslej, poleg očija, edina prišla z mano k njemu na obisk. Zato sem, malce nejevoljen nad svojim jecljanjem, nadaljeval: »Ona, ja. Ona je zdaj moja punca.«

			»Kaj? Kaj je ona zdaj?«

			Še bolj nejevoljen sem že hotel ponoviti: »Moja punca,« pa se mi je v trenutku posvetilo, da Kamal morda ne pozna tega izraza. Najbrž ga res ni v učbeniku za učenje slovenščine, vsaj za otroke ne. Ali pa »punca« sploh ni knjižno. Zato sem mu pojasnil drugače: »Midva zdaj hodiva skupaj.«

			Pogledal me je še bolj zabito kot prej: »Hodita? Skupaj hodita? Kje hodita?«

			Šit, ta slovenščina! Kaj naj mu zdaj rečem? Da sva par? Na kaj bo pa zdaj pomislil, na en par čevljev ali par ušes?

			»Midva … se imava rada.«

			Obraz se mu je razjasnil in postal je ves razposajen, da je kar skakal v vozičku.

			»Jon! To je lepo! To je meni všeč! Ti imaš rad jo in Jelca rada ima ti! Jelca je O.K.!«

			Še jaz sem se nalezel njegovega veselja, le zabičal sem mu še: »Kamal, toda o tem nočem še nikomur nič povedati. Nočem, da se razve. Saj ne boš …«

			»Ne bom,« je takoj obljubil. »Ne bom. To mora biti tiho. To je skrivnost.« Malo se je zamislil, potem pa se je znova razveselil: »Ti meni povedal si skrivnost!«

			Tako, zdaj sva res prijatelja, ker sem mu zaupal in vem, da ne bo izblebetal. In ne bo zganjal kozlarij, ko prideva z Jelco kdaj k njemu, ker je moder, se mi zdi.





		 			Sobota, 4. junija, ali

			Res imam punco

			Zdaj je vse skupaj malo drugače. Z Jelco sva očitno res fant in punca, čeprav si tega uradno nisva povedala. Danes sem skoraj cviknil in nisem hotel iti k tabornikom. Prekladal sem se po hiši kot polenta. Bilo je žalostno. Potem pa sem si rekel: si dedec ali nisi? Mar Jelca ni fejst punca? Je nimaš v mobiju shranjene pod 1? Saj se ne boš že jutri poročil z njo! Boš pač njen fant, tak, ki ima skoraj štirinajst let in bo kmalu v petnajstem!

			In sem šel. Cel teden se nisva nič pogovarjala (mesiči ne štejejo) in sem se že bal, da se ne mara srečati z mano, ker ji je nerodno in se je zadnjič zmotila. Pa je kar skočila k meni, ko sem prišel, in me bila zelo vesela. Skrivaj sem ji pomežiknil in bilo je fajn.

			Domov sva šla spet skupaj. Šla sva po daljši poti. Ko naju ni nihče videl, sva se držala za roke. Lepo mi je, ker vidim, da je Jelca zdaj bolj vesela.

			Tudi jaz. Kar razganja me.





		 			Sobota, 11. junija, ali

			Nevoščljivost je stanje čustvene revščine

			Moje življenje je postalo čisto preveč zapleteno, odkar se vse vrti okoli Jelce. Sploh ne morem početi nič drugega in mislim samo nanjo. Tudi če si ukažem drugače, ne gre in ne gre. Nič ne morem delati, še k računalniku ne sedem več, ker se mi zdi, da niti pisati ne znam več. Všeč mi je, ker se mi zdi, da sem postal nekoliko boljšega izgleda (da ne napišem lepši), odkar imam punco. Nos je precej manjši, čeprav ne vem, kako je moje čustveno stanje povezano z njegovo velikostjo. In – če verjameš ali ne – v zadnjih desetih dneh sem zrastel za dva centimetra.

			Edini človek, ki mi greni življenje, je mami. Njeni pogledi so kot laserski žarki in stalno se nekaj nasmiha, ko se pripravljam, da grem ven. Ko sem se danes odpravljal k tabornikom, se je naslonila na podboj kopalnice in me vprašala: »Imate danes kaj posebnega?«

			»Ne, zakaj?«

			»Ker se tako … urejaš. Že dvakrat si si preoblekel hlače.«

			»Če so bile pa umazane. V omaro si pospravila umazane hlače!«

			»Si jih vrgel v koš za umazano perilo?«

			Hotel sem še težiti, ampak je pogovor spet obrnila: »In od kdaj se češeš, če greš k tabornikom?«

			Malce mi je kri, izdajalka, hušnila v obraz, ampak sem si ga hitro splaknil z mrzlo vodo in rekel mami: »A zdaj ti pa ni prav, če se češem? Saj mi ti stalno težiš!«

			»Lepo, da mi zdaj ni več treba. Da le ne boš pretiraval v drugo smer in porabil preveč vode za tuširanje. In gela za lase. In …«

			Nemogoča je, zato sem šel mimo nje in hitro ven. Če se ne motim, je za mano govorila še o neki Jelki.

			Pri tabornikih smo si danes delili naloge za poletno taborjenje v dolini Lepene. Čisto neznan konec je za vse nas, sredi gora. Jaz sem se javil za pevski del, s sabo bom nesel kitaro. Moram se bolje naučiti, a do srede julija je še dosti časa. To bom menda zmogel, ker mi je Jelca ponudila pomoč, da bova skupaj pregledala prijeme za kitaro. In da ima ona veliko pesmaric.

			Zdi se mi, da že vsi vedo za naju. Seveda so eni nevoščljivi, ker imam najlepšo punco. Zato se tu in tam zafrkavajo iz naju, pravzaprav bolj iz mene. Hotel sem že težiti nazaj, ampak – navsezadnje so revčki, jaz imam pa punco. In danes – ampak je res velika skrivnost, ne izblebetaj je! – sem jo poljubil, na lice. Zelo na hitro. Ampak je bilo lepo. Najprej je bilo Jelca&Jon, zdaj je pa še Jon&Jelca. To je res kul!

			Ko sem prišel domov, sem se prijel v roke in sklenil: fant, tako ne gre več naprej, narediti moraš tudi kaj koristnega. In dokazati mami, da si tak kot vedno ali še boljši. Zato sem se ponudil, da za večerjo naredim zrezke namesto nje. Ni mi uspelo. Medtem ko sem bral stare mesiče, SMS-sporočila, so se z ene strani zažgali. Seveda, če pa ni nonota, ki bi mi pomagal! Mami je rešila, kar se je rešiti dalo. In zdaj me še bolj zafrkava, češ da ji je vse jasno, kaj se z mano dogaja. In da mi bo nudila zastonj inštrukcije iz kuhanja, ker da imajo punce rade fante, ki znajo kuhati. Mami!!!

			Moram razmisliti in poizvedeti, kako se pravilno poljublja na usta. Nočem biti šlampast.





		 			Torek, 14. junija, ali

			Končni izlet

			Končno je prišel ta končni izlet! Doslej sem mislil, da se mu tako reče, ker je na koncu šolskega leta, zdaj pa šele razumem, da je to zato, ker KONČNO pride.

			Na vlaku je bilo odlično vzdušje. Z nami sta šli mata Maja, se razume, in Fička, ki je z mato očitno bestica, torej najboljša prijateljica. Zjutraj smo bili še vsi krmežljavi, ampak cel vlak nas je bil poln. Se mi zdi, da nam ljudje, ki so očitno šli na delo, niso preveč zamerili, ker smo mladi in vsakdo je bil kdaj mlad (tako dostikrat reče moj nono in to mi je všeč). Ona pot okoli jezera se je malce vlekla, dokler ni David padel v vodo, ko je s trsjem bezal laboda. Ta se najprej sploh ni zmenil zanj (labod za Davida, da bo bolj jasno) in je gosposko ždel na poletnem soncu na valovih. Potem pa je v nekem trenutku s kljunom šavsnil po trsju in ga povlekel. Z Davidom vred, ki ni utegnil niti pomisliti, kaj se z njim dogaja. In je čofnil v vodo, kot je dolg in širok, z nahrbtnikom vred. Crknili smo od smeha! Odlično je bilo, kako sta mata Maja in Fička, ki sta hodili zadaj in se zaupljivo hihitali, izbuljili oči, ko sta videli mokrega Davida, ki je prilezel iz vode, poln jezerskih trav kot kak povodni mož. Očitno ju je zagrabila slaba vest, češ da nista dovolj pazili na nas, in David je moral obljubiti, da se bo nastavljal soncu in se popolnoma posušil, mi pa, da ne bomo nikomur povedali, vsaj ne ravnateljici.

			Potem je sledilo še eno presenečenje. Vrag! Z biciklom se je pripeljal iz Ljubljane, da bo videl svojo ljubljeno Majdico. Pojavil se je pred nami kot kak sončni bog, v rumeni kolesarski majčki in pajkicah. Temu se je res odtrgalo od zaljubljenosti! Jaz sem veliko pametnejši od njega! Odpililo pa se je še bolj Fički. Kar pred nami mu je skočila okoli vratu in mu dala francoskega! Potem je hodil z nami do konca, tako da je z eno roko držal kolo, z drugo pa sta se objemala. Če so odrasli normalni!

			Z ladjico smo šli na otok. To ni zelo zanimivo, bolje bi bilo, če bi plavali do tja. Bom predlagal za prihodnje leto za končni izlet. Šli smo v cerkvico in potegnili za zvon. Nekaj si je bilo treba zaželeti. Jaz sem si … V redu, ni treba, da vse veš.

			Mojčin oči nam je zrihtal sponzorje za malico. Konec maja, ko smo mi trije že nehali s pobiranjem, je Mojčina trojka nabrala nekaj ton papirja v podjetju, ki prevaža hrano za šole, in ga očistila vse navlake. Oči pa je menil, da bi morali biti hvaležni, ker so jim mladi takole počistili prostore. In je uredil, da so nam pripeljali malico. In to kar na Bled. Zato nam tudi ni bilo treba dodati tistih 10 evrov. Ko smo se vrnili z ladjice na breg, nas je tam čakala kraljevska malica. Mislili smo, da nam bodo priskrbeli sendviče. Oni pa čevapčiče in ražnjiče in paprike in pečene bučke in … Sveže žemlje! Ne moreš verjeti! In sokove in vode in kokto! Na bregu nas je čakal kombi, en stric je vse zložil ven pred nas – izvolite, gospoda! In ko smo končali, je prazne posode zložil v kombi in odpeljal.

			Na koncu smo ležali v travi in komajda še zmogli iti v vodo. Ampak smo šli. Ni važno, če je bila ledena, nam že ni bila. Zanimivo, nenadoma nobena punca ni imela menstruacije. Samo Viher in Vojc sta sedela na bregu in bila sama sebi sitna, ker nam je bilo vseeno, kaj zabavljata čez vse nas. Škoda. Seveda, oni trije (mata, Fička in Vrag) so tudi ostali zunaj. Mati Maji je bilo verjetno malo bad. Vendar vseeno ni šla na cigareto, se mi zdi.

			In največji štos je bil, ker smo skoraj zamudili na vlak. Mata v enem trenutku zavpije: »Madonca, še dvajset minut do vlaka! Ven, vsi ven! Najmanj petnajst minut imamo do postaje! Če tečemo!«

			Ne v minuti, v treh sekundah smo bili zunaj! Taka složnost! Hitro smo zmetali svoje stvari skupaj in stekli po hribu navzgor, proti postaji. Saj bi še šlo, če se ne bi celo pot režali! Če se do takrat Davidu ni posušila obleka, se mu je pri tej akciji! Ko smo pridivjali do postaje, je vlak ravno pridrdral na postajo, da smo se zložili na stole, na pol mrtvi. Vsi, razen seveda Vraga, ki mu je ljubezensko čustvo poganjalo pedale proti domu. Nisem prepričan, ampak morda je bil pred nami v Ljubljani.

			Kakorkoli, najboljši izlet ever! Za vedno! Škoda, da bejevci niso šli z nami.





		 			Četrtek, 16. junija, ali

			Zadnji basket letos

			Stojc se ni hecal, ko je danes skrajšal trening, nas poslal tuširat in potem sklical sestanek. Ukazal nam je, da si moramo takoj, ko pridemo domov, napisati točke poletnega programa in se jih držati. Splačalo se nam bo, je dejal, ker nas po poletju čaka boj – za mladinsko reprezentanco! To!

			»Dobri ste, fantje, preveč dobri, da bi se razlezli!«

			Zdaj pa točke:

			 				Vsak dan od ene do dveh ur vadbe. Manj se niti ne splača. Koš, driblanje, kondicijski trening, sklece, tek, plavanje … Karkoli, ni izgovora, da se ne da.

				Zgodaj spat. Zgodaj vstat. Da crkneš. (Zadnjega ni rekel Stojc, ampak vsi mi.)

				Pazi, kaj ješ. Ne ga srat z navlako. Samo normalno hrano. (Dobesedno Stojc. Ne razumem, ampak si nisem upal vprašati. Verjetno ne smem jesti niti asteroidov. Ali karkoli je že to.)

				Nobenega računalnika celo poletje. Ven, v naravo! (Kaj? Celo poletje?)

				Vse poletje se pripravljaj na teden preživetja v divji naravi. (Tu sem si upal vprašati, kako.) Preberi Robinzona Crusoja, pozanimaj se, raziskuj, kako se da živeti čim bolj naravno. (Dobro se sliši, malo pa me je strah, da nisem preveč mestno dete.) In še enkrat preberi 4. točko!

				Dobimo se v torek, 16. avgusta, ob 18. uri v telovadnici. Nabildani, natrenirani in sveži.



			Malce sem v dvomih, ali ima Stojko namen iz nas narediti divje može ali košarkarje. Ampak ima nekaj v sebi, ta Stojc, da mu verjameš.

			Jelca me je čakala, da sva po treningu šla skupaj domov. Žal ji je, da niso šli tudi oni na izlet. Smolo ima z razredom. Morda bova midva šla kdaj na Bled.

			Vesel sem, ker imam punco. In to Jelco.





		 			Nedelja, 19. junija, ali

			Nora očijeva družina

			Na kosilu so bili Neli ter očijeva in Nelina mama s svojim balinc penzionistom. Neli je postala veganka. To pomeni, da ne jé drugega kot travo. Mislim zelenjavo. In lase si je začela vrteti v drede. Dobro ji pristojajo, čeprav ne vem, kako se taki lasje umivajo. Ne izgledajo čisti. Jo bom vprašal.

			Velenovica: babi in tale njen prijatelj se bosta poročila! Nespodobno! Kaj takega! Zakaj se morajo samo meni dogajati take nevšečnosti? Saj me je sram komurkoli povedati, da imam tako pubertetniško babi. Vsaj nono in nona sta skulirana, spodobna v svoji starosti. Neli in oči pa nič, kot da jim je vseeno, kaj pravi dedi. No ja, dedi ne pravi nič, ker je že nekaj let v grobu, kjer ga verjetno premetava od škandala, kaj počne njegova žena, moja babi. Njima je pa očitno všeč samo to, da je babi zadovoljna in vesela, ne več žalostna, ker je dedi umrl.

			In kot da ni bilo že dovolj obupa, pripelje mami na koncu kosila še svojo novico: »Vi še ne veste, da ima tudi naš Sebastjan …«

			»Mami, Jon!«

			» … da ima tudi naš Jon punco! Jelko!«

			»Jelco!«

			Preden sem se zavedel, da sem popravil samo ime in ne novice, me je že obkrožil aplavz in trepljanje po ramenih debilnega pubertetniškega balincmojstra.

			»A tako, velik fant! In kdaj jo boš pripeljal pokazat?«

			»Saj je že bila tukaj.«

			Napaka! Napaka, Jon! Kako si na tako vprašanje sploh lahko odgovoril? Seveda je moje besede sprejel huronski smeh vseh butastih navzočih. Da je človeka kar sram takih odraslih. V ušesih mi je gorelo od zadrege in hitro sem obrnil pozornost drugam: »Kaj ima Ajči v ustih? Frnikolo?« Uspešno, ker so jo potem skoraj zadavili, ko so ji vsi po vrsti vtikali svoje prste, umazane od obiranja piščančjih beder, v usta, da je skoraj bruhala. Ne skrbi, nobene frnikole ni bilo, samo jaz sem se lahko pobral iz sobe. Samo Neli je opazila, ampak ona itak živi v oblakih nekega mističnega sveta in mi je samo pomežiknila, ko sem jih ošinil in izginil.

			In jaz sem mislil iti živet k babi v Štorje, ko sta se ta mali rodili! Nora familija, tale očijeva.





		 			Sreda, 22. junija, ali

			V petnajstem

			Včeraj sem imel rojstni dan. Skoraj zadnji v razredu imam štirinajsti rojstni dan in to ni nič fino, če so vsi starejši od tebe. Samo še Dejan in Eva bosta praznovala poleti, potem bomo že vsi imeli štirinajst let. Vseeno smo praznovali po otročje, z lizikami. Samo Vihro se je nekaj posmehoval. Pa ravno on, ki je eno glavo manjši od mene in je v teh svojih usnjenih capah sredi poletja prav smešen.

			Tako darilo za rojstni dan! Ko sem se vrnil iz šole, me je mami poslala v klet po krompir. Malce sem težil, ker se mi ni dalo, tako vroče je zunaj in sem bil čisto pregret. In v kleti – pospravljeno, sredi kleti pa novo kolo. Tako gorsko, pravo, šprintersko. Tisto, o katerem sva se z očijem veliko pogovarjala in si ga šla prejšnji teden tudi ogledat. Odletel sem po stopnicah navzgor, mami in oči (ki je prišel prej iz službe) pa: »Vse najboljše, Jon!«

			Da crkneš!

			Tudi od Jelce sem dobil darilo. Škatlo od čevljev, v kateri je bila manjša škatla, nato še manjša škatla in še manjša. V najmanjši plavalna očala. In listek: »Za naj športnika. Rtm, tJ.«

			In od Kamala pošto. »Ti si moj najboljši prijatelj,« je napisal. On pa je moj.

			Tako, zdaj sem pa res star štirinajst let, torej sem od danes že v petnajstem. Odrasel človek pač.

			Zadnji dan pouka je bil danes. Jutri se gremo kopat, v petek pa pridemo samo še po spričevala. Letos smo se imeli res fino. Akcija zbiranja papirja in železa je bila zakon, še najboljši pa končni izlet.

			Ina ima še dva tedna pouka, si predstavljaš? Sredi poletja, ona pa šolo! Potem pride domov. Zadnji čas, ker njena mami neprestano žurira, pri njej se zbirajo horde bab!





		 			Petek, 24. junija, ali

			Kresna noč

			Danes sem praznoval svoj rojstni dan še s taborniki. Šli smo na Janče in pripravili velik kres, ker je nocoj kresna noč. Ko je ostala samo še žerjavica, smo v njej pekli hrenovke in krompir. Krompir smo zavili v folijo in ga dali v žerjavico, na palice pa smo nataknili hrenovke in si zraven pripovedovali strašne zgodbe, da so punce kar cvilile in se potem bale vsake sence. Vračali smo se v temi in jih še malce strašili. Jaz ne, jaz nisem strašil, ker sem bil z Jelco in midva sva par.

			No ja, v resnici je zdaj, ko to pišem, že sobota.

			Če ti to noč pade praprotno seme v škornje, razumeš govorico živali. Pozabil sem obuti škornje! Šment!

			Jelca ima tako lepe oči, ko me gleda.

			In konec pouka je! V šoli sem tudi letos odličen. Svit je dobil za to računalnik, jaz pa nič! To je samo zato, ker imam preblizu rojstni dan in konec pouka. Pa bi bilo pošteno, mar ne? Na primer en ljubek skuterček, da bi se z njim vozil v šolo, na košarko, k tabornikom … Ko bosta ta mali šli v vrtec, bi ju jaz hodil iskat. Eno bi vozil spredaj, eno pa zadaj. Vsi trije bi imeli čelade. Morda bi moral samo reči mami in očiju, ker se sama tega nista domislila.





		 			Sobota, 25. junija, ali

			Prvi dan počitnic (obup)

			Ja, pa ja! Sem jima omenil, malo prej pri zajtrku. Skoraj sta se začela rolati od smeha! No, potem sta se malce zresnila in mi začela soliti pamet ter pridigati.

			»Kaj ti pride na pamet?« je rekla mami. »Kaj pa novo kolo, ki si ga dobil za rojstni dan?«

			Oporekal sem: »Krasno kolo, ne rečem, ampak to je darilo za rojstni dan. Ampak jaz sem vsako leto odličen. In spodobilo bi se …«

			»Spodobilo bi se kaj?«

			»Mar ne dobivaš ti plače, ker hodiš v službo?« sem ji oponesel.

			Deležen sem bil pridige, take o vojni in Afriki in ko-smo-bili­-mi-majhni. Povzemam samo obe izhodišči.

			Mami: »Ko človek hodi v šolo, pridobiva znanje. To ni samo dolžnost, ampak pravica. Če to obvlada za odlično oceno, toliko bolje!«

			Oči: »Saj boš imel v prihodnosti še priložnosti, da dokažeš svojo pridnost. Za začetek pospravi svojo sobo! In to natančno!«

			Krivica! Namesto skuterja sem pokasiral pridigo. Tako o pravicah, dolžnostih in zrelosti. Jaz, ki sem tako rekoč odrasel! In prekrasno – prvi dan počitnic moram pospraviti sobo! Dobra plat tega je, da sem pod posteljo našel kovanec za dva evra. To me je razveselilo: sam si bom kupil skuter! S svojim denarjem! Še bom šparal, pa bo! Bosta že videla! In po ta mali bom šel v vrtec samo, če me bosta oči in mami milo prosila!

			Proti večeru me je po mobiju poklical Vihro. Skoraj sem gagnil od začudenja! Če grem kaj ven, me je vprašal. Metat na koš ali kaj takega. To! Vzel sem žogo in sva šla na igrišče za šolo. Najprej sva bila malo nerodna. Ne pri košarki, pogovarjati se nisva znala. Potem pa sem se mu potožil, kakšne zatežene stare imam. In on čez svojo mami (oči itak nima nikoli časa zanj, ker ima neko ogromno podjetje). In o mojem skuterju. Takoj se je navdušil, da bi tudi on zbiral denar. Pozna se mu, da že nekaj časa ni metal na koš, boljši sem bil od njega.

			Zmenila sva se, da se bova vsak večer dobivala, če bova doma, in kaj počela za mišice in moč. To! Vesel sem starega frenda.





		 			Sreda, 29. junija, ali

			Darilo

			Ne moreš si misliti! Enkratne starše imam! Face, totalne! Mega! Veš, kaj sta si domislila, ta dva? Kamal gre z nami na morje! Vse sta že vnaprej uredila, ga vprašala, se pomenila z njegovim stricem, se dogovorila v azilnem domu, rezervirala apartma. To je bila skrivnost, sta rekla, in nagrada. Za odličen uspeh. Tisočkrat boljša kot skuter!!!

			Kar znorel sem od veselja in se jima metal okoli vratu, najprej enemu, potem drugemu. Še Ajči in Bejči sem premečkal, da sta vriskali od navdušenja. Na koncu pa cvilili, jasno. Zdaj bom šibal v dom h Kamalu, da narediva načrt, kaj vse bova počela in kaj vse morava prej pripraviti. Aja, še Jelco pokličem prej, da ji to povem!

			To bo enkratno poletje!





		 			Knjižna zbirka Majnice

			Ureja Barbara Mušič

			Tretja izdaja

			Mateja Gomboc

			IME MI JE JON

			Fotografija za naslovnico David Lotrič

			Tehnično uredil kaloop.si

			Založila in izdala Založba Mladika

			Za založbo Primož Mušič

			Ljubljana 2020

			Cena 13,99 EUR

			© Založba Mladika d.o.o., Ljubljana, 2020. Vse pravice pridržane.

			ISBN 978-961-205-248-5

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=18136835 ISBN 978-961-205-248-5 (epub)

			Način dostopa (URL) http://www.biblos.si