PISMO UREDNIŠTVU
TOVARIS UREDNIK!
Prav in hvalevrcdno je, da se mladina po končani šoli želi še naprej izobraževati. Zato ji današnja družba nudi večerne šole in tečaje ter razne klube. Namen teh institucij pa ni samo zabava, ampak krepitev značaja človeka.
Kot poklicni učitelj sem imel vse svoje življenje posla z malčki in doraščajočo mladino. Zlasti v povojnera času vse do leta 1962 na industrijski papirniški šoli na Vevčah. Razumeval sem težave dorašča-joče mladine in sem ji skušal po svojih močeh pomagati. Zato me tem bolj boli, ko opažam, da stopajo nekateri na neprava sttanska pota.
Pa se mi je zgodilo, da je skoro ob polnočni uri v soboto 1. decembra nepremišljena pest z vso silo udarila po ruletah obcestnega okna moje spalnice, da se je velika in debela šipa z neznanskim tru-ščem zrušila na drobne kosce. Iz globokega sna prestrašenemu mi je - srčnemu bolniku - srce zastalo in na smrt prestrašena moja žena se je dolgo trudila, da me je spravila zopet k zavesti. Kajne, na take posledice, da bi kmalu spravil štarega sočloveka ob življenje, gotovo nisi posmislil pri svojem junačenju!
Naslednji dan sem čakal, da se bo kdo opravičil in zadevo uredil. Pa sem čakal zaman! Zabolela me je žgoca zavest, da se nekateri mladinci udajajo strahopetni nepoštenosti. Če si značaj, priznaj na-pako in popravi nerodnost. Ne bodi strahopetna šleva, kajti:
,,Le kdor zametava se sam, podlaga je tujčevi peti."
Fantje, saj uiste nikakršni smrkavci več, ampak doraščajoli bodisi oblikovalci usode slovenskega naroda! V kratkem vas bo domovina pozvala na branik svobode, ki jo je pred 30 leti v pomanjkanju in s potoki kivi izbojevala takiatna mladina. Nato vas bo življenje po-zvalo, da se kot aktivni pioizvajalci vključite v boj za boljšo bodoč-nost zase in za vaše otroke. Nekateri boste postali tudi nosilci sloven-ske kulture. V tem življenjskem boju pa bodo obstali le krepki zna-čaji, vse drugo bo propadlo.
Morda vam bo usoda naklonjena, da boste dosegli mojo starost. Takrat boste ob podobnih primeiih na svoji koži občutili, kako poni-žujoč je občutek, da doraščajoči mladenič tepta svobodo in tuja krivda zaseka globoko zevajočo razpoko v že tako skromno odmer-jeno pokojnino!
Pa brez zamere! To sem moral zapisati v tvojo spominsko lcnjigo.
JULIJ MAYER VEVČE24