Tovarištvo. V zadnji številki našega lista »Učiteljski Tovariš« je neki tovariš napisal za današnjc razmcrc jako značilen članek s še značilncjšimi mislirni. Nikakor ni moj namen analizirati, pač pa dodati šc nekaj misli, ki se tičcjo »tovarištva« v našcm stanu in kako i<a nckatcri naši sodclavci razumejo. Naše učiteljskc razmere so sc z uradniškim zakonom konsolidirale in postavile na trdno podlago. Ta podlaga je naša stanovska organizacija. Kakšen pomcn ima danes orga« nizacija, ni uvidcvnemu človcku niti treba razlagati. Pri nas — hvala Bogu — je večina učiteljstva uvidela njc potrcbo, potrebo skupnosti, in si jo mahoma tudi osvojila. Ostali pa so nekatcri iz učitcljskih vrst, ki imajo do organizacije polno prcdsodkov. Ne ugaja jim niti to, niti ono, nobena stvar jim ni po volji in z omalovažujočo gesto udarjajo nesmiselno: »Samo da bi plačevali, drugega nam ne nudi!« Ti torej smatrajo organizacijo kot učiteljsko davkarijo, >ki samo scsa učiteljevc prcjemkc. Tak človck iz naši'h vrst zasluži lc pomilovanjc. Mislim, da bi bila katerakoli dcbata z njim celo poniževalna! O duhu tovarištva pri takcm »tovarišu« ni mogoče govoriti. Zalostno je to. da nimamo med sabo samo cnega, temveč preccj takih tovarišcv. So pa tudi v organizaciji sami! Drugi, ki imajo tudi predsodke, so tisti malkontenti, ki so z organizacijo zmeraj nezadovoljni. Večinoma so tisti, ki imajo osebne ambicije in želje, a jih ne morejo doscči. Ker organizacija ne ustvarja za nje čudežev, ker ni dosegla zadcv, katere imajo oni na srcu, ker je mesto ob želcznici dobil drugi itd., so polni očitkov do vodstva in naše skupnosti ter užaljeni vz'klikajo: »Cemu pa nain taka organizaei.ja, ki ne glcda na svoje članc?« Ti gledajo v organizaciji institucijo, ki bo Iovila dobra mesta. Tako razumevajo blagor organizacije. Da je to nezdrav pojav, ni trcba naglašati. O tovariški skupnosti zajednice, ki se bori za dobro vsega članstva, vse našc skupnosti, za učiteljev ideal, da srrvo organizacija mi, nimajo potemtakem pojma. Takim »tovarišem« vcepljati duh tovarištva bi bilo s sitom zajemati vodo. Žal, da jc tako! Trctji, ki godrnjajo, nerazumevajoč idcjo organizacije, so tisti, ki kriče proti organizaciji, kadar nam država v teh kritičnih časih znižuje plače. Vse je kriva organiza* cija. Ti ljudjc takole modrujcjo: »Imamo organizacijo zato. da bi se nam bolje godilo. Vcrovali smo v njen ugled in zbog tega tudi v uspchc. Zdaj pa nam znižujejo prejcmke. Pa kar vscm! Ni li udružcnje zato tukaj, da bi to preprečilo? Čcmu tcdaj sploh vse to, čc sc človck ne morc na nič zanesti?« Ali imajo taki modrijani prav ali nc? Koliko se vodstvo organizacije bori za naš dobrobit, koliko dcla — toda kadar gre za splošno dobro, ni nikdo izvzet. Treba je vendarle že končno razumeti, da nobena borba ni tako enostavna in gladka, temveč je polna zapletljajev in zopet zaplctljajev. Naši »modrija= ni« se mi zdc kakor moji vaščani, ki so pomaaali volit poslanca. zdaj pa mislijo in tudi trdno pričakujcjo, da jim bo ta kar čez noč izposloval rcgulacijo reke in jim popeljal že* lcznico mimo vasi. Saj še dobro pomnimo, koliko očitkov je lctclo na naslov udruženja in vodstva lani, <ko je bil objavljen novi uradniški zakon. Koliko naših ljudi je mislilo in govorilo. da jc organizacija držala križem rokc in čakala, da padc z'iato jabolko ugodnosti samo v na= ročje. Koliko učiteljev ju takrat godrnjalo in kritiziralo! In rcsnica? Če bi ne bilo organizacijc (takrat še UJU, >ki ni bila tako popolna kot je danes JUU) in nje dobrega, položaj razumevajočega vodstva, bi bil ves stan marsikjc drugje kot pa jc dancs. Da pa bi se nam sipalc same ugodnusti, pa je težko, kcr nismo mi cdini stan na svctu. Zadnje čase sc borimo za revizijo pravilnika c> odmeri stanarin in za upraviteljsko vprašanjc. Kdor jc na zborovanjJh poslušal važne okrožnicc in tudi v U. T. zasledoval potck borbe, mu bo delo vodstva jasno. Kdor pa ni niti moralno mignil s prstom, da bi vsaj v svojem srcu z željo podprl našc voditelje, pa niti nima pravice govoriti! Ni članstvo samo to, da plačujcš, nego biti moraš tudi borec, pa četudi si sam v najzadnji gor« ski vasi. Naši voditclji potrebujejo največ moralnc podpore! In to jim moremo dati mi, čc smo dobri tovariši. Še na nekaj mo_am opozoritk Učitelji, ki niso člani naših društev, zasledujejo potek organizacije. Sklepajo pa takole: »Ako bo organizacija — udruženje dosegla kake uspehe, bomo teh uspehov deležni vsi, če= prav nismo organizirani. Ako pa ne bo ničcsar dosegla, pa bomo na istem kakor sedaj.« Komentarjev k temu ni treba. Govoriti o tovarištvu še manj. Toliko pa treba doseči, da takc »tovariše« — mrtve ude odžagamo. Ni to grožnja, to je logika! Za vzgojo tovariškega duha med nami skrbc naša učitcljska društva. Dober prinos k temu so učitcljska zborovanja. Samo da v vcčini slučajev učiteljstvo tcga ne razumeva. Tovariški duh vzgaja medsebojno občcvanjc. Nekoč sem razgovarjal z nekim vplivnejšim tovarišem (ki je sieer dober tovariš) o njihovih zborovanjih. (Službuje na neki »boljši« šoli, kjer je dvanajst učiteljev.) Ta je rekel takole: »Naša zborovanja so jako lepa. Tudi dobre prcdavateljc imamo.« Na vprašanje, kako se kaj razume njihova šola s sosednim »kmets'kim« učiteljstvom, je odvrnil: »Poznamo se slabo, z mnogimi nisem bil niti prcdstavljen. Na obiske v tc hribc ne hodimo, ker ni časa. K zborovanjcm pa se učiteljstvo naše šolc vozi skupaj, pri predavanju smo tudi skupaj, in tudi potem pri obcdu imamo mizo za scbc. Tako da nam ni niti mogoče z drugimi spoznati sc« In z ne= kim posebnim ponosom jc dodal: »Da, naša šola jc zavedna, držimo se, vedno držimo drug z drugim! Za druge nc rnaramo dosti!« Pri takem pojavu se ni čuditi, da je tovarištvo mcd nami tako majavo ali pa ga sploh ni. Izgleda, kakor da je več kategorij učitelj* stva. Tisti s sreskega mesta so nekaj več od oni'h s hribov. Ta iz sreskega mesta uči šolsko leto v enem razredu, oni s hribov ima v enem razredu po več šolskih let. K zborovanjem pride ta po gladki cesti ali z žuleznico. morda, se vrši celo v sreskem mestu samem, oni prihaja v dežju in blatu, pozimi v hudi zimi po 10, 12. 15 km daleč do zborovanja. Ta eleganten, krasen, oni blaten, moker. prezebcl, grd, kmetavz! Kako naj tedaj služijo zborovanja tovarištvuV Da se učitelj* stvo medsebojno spoznava, se med sabo pomeša in izmenjuje misli drug z -drugim. Saj se zbog zgoraj opisanih razmer celo dogajajo slučaji. da se učiteljice s kmetskih šol zato ne udcležujcjo svojih zborovanj, ker nimajo primernih ali novih oblck. Časi so preresni, predsodki prcstari! Vsi smo cnaki, tako mi iz mest kot vasi, z žcleznice in ceste, vsi cnak študij in cnako delo. Zakaj bi se torej med scboj ne spoznavali in utrjevali? Vzgoja tovarištva jc nujna stvar. Ne pa» pirnatcga, srčncga! Vsi za enega, cden za vse! Drug do drugcga, do naših društev, do udruženja. Tudi na posameznih šolah. Saj smo ljudje, samo ubogi l.judjc, polni napak. Čas je že, da začnemo biti tovariši. Ne samoizobrazbe, tudi samovzgoje nam jc treba, kcr časi so preresni. S tovariškim duhom bomo tudi brez pravil najtrša organizacija. Albin Podjavoršek