UCiteljstvo in uradništvo. Pod tem naslovom je objavil nBdeči Prapor" članek, ki je vreden našega uvaževanja. Zato seznanjamo z javnirai Djegovimi izvajanji svoje čitateljstvo. ^Edeči Prapor" pravi, da se izvršujejo v politiški strukturi slovenskega naroda velike izpreraembe, ki jib ni ruogoče ne prezreti ne utajiti in ki jih je pospešil posebno boj za volilno reformo. Ta kampanja je bila sicer samo tista zadnja kapljica, ki provzroči, da se prelije prepolna čaša; prisilila je razne politiške igralce, da so položili svoje karte na mizo in pokazali, kaj imajo. Bazlogi procesa pa tiče globlje in poiskati jih je v socijalnih in gospodarskih razmerah, ki so prišle pri nas, pri pretežno agrikulturnem, politično nesamostalnem narodu pozneje do veljave kakor tam, kjerje nastopil raoderni kapitalizem hitreje in mogočnejše; ki pa s svojimi posledicami vendar niso mogli izostati, ker ne živi slovenski narod na samotnem otoku, kjer ne pride z nikomer v dotiko in bi mogel žireti sam zase patrialhalično življenje. Bazmere slovenskega naroda so hujše, nego jih opazujemo drugod v Avstriji. Nimamo sicer mogočnega kapitalizma in z njim združene, razvijajoče se industrije, zatorej ni ogromnega bogastva, ki bi se kupičilo vsaj v posameznih rokah ter bi povzdigovalo potrebe višjih slojev, kar bi vplivalo vsaj indirektno na razmere delavnih slojev in jih vsaj relativno izboljševalo. Vendar pa se kažejo pri nas vse posledice kapitalističnega razvoja v Avstriji, čigar valovje sega do nas in preko nas. Najbolj očitno kaže to draginja, ki raste pri nas popolnoma v enaki meri kakor drugod po državi, in ki ne obsega samo importiranih potrebščin, temveč skoraj še v večji meri domače pridelke. Ta draginja je občutljiva tem bolj, ker se dohodki konzumirajočih krogov niso povzdigovali tako kakor v bolj kapitaliziranih krajih. Belativna beda, ki izvira iz kričečega nerazmerja med sredstvi in potrebami, je pri nas nedvomno večja kakor med gospodarsko razvitejšimi narodi. Cutiti jo pa morajo vsi, ki so primorani, da žive od dohodkov svojega dela, od svojih plač, vsi, ki pripadajo delavskemu razredu v širšem pomenu; ne samo industrialni, obrtuiški, poljedelski, prometni delavci, temveč tudi vse skupine uradništva ter učiteljstva najrazličnejših zavodov. Napačni nauki o politiki, ki so jih dolgo razširjali, so provzročili, da zlasti inteligpntni sloji niso marali priznavati gospodarske podlage vsake politike. Govoriti o gospodarskih vprašaujih, ni bilo nšik"; o računskih težavab se je smel meniti le mož z ženo med svojimi štirimi stenami, v zaščiti domačih larov in penatov, v javnosti pa j« bilo treba izogibati se vsega, kar bi moglo pokazati, da so doma take t-krbi. nStanu primerno" življenje je bilo treba voditi za vsako ceno in tajai namen tega splošnega predpisa je bil ta, da se zabrani iuteligentom, priznati gospodarskim vprašanjem tisto važnost, ki jo vendar irnajo. Toda šega ni konvencija, in vsi zakoni nimajo toliko moči, da bi spravili s sveta dpjanjske razmere. Ce se potrebnih izdatkov trajno ne more pokrivati z omenjenimi 'dohodki in če diferenea med oberna veuomer narašča, je nemogoče, ohraniti standard of life na potrebni višini, ali pa le z nevarnimi gospodarskimi operacijami, katerih finale je neizogibna zadolžitev. Dokler je bila gospodarska kriza taka, da je bilo od primerne regulacije plač še upati — vsaj navidezno — definitivne rešitve, se je smatralo politiko za sredstvo, s katerim bi se moglo pridobiti naklonjenost odločujočib strank. Uradniki, učitelji i. t. d. so se oklepali tistih, ki jim ni bilo treba naravnost govoriti o bedi, a ki se je od njih lahko pričakovalo, da bodo nagradili politiško podporo z izboljševalnimi reformami. Ako je imela taka stranka v svojem programu in nastopanju še pritikline, ki so jo delale simpatično. je tem lažje pridobivala spremstvo omenjenih slojev in glasove pri volitvah. Z narodnostjo, svobodo, napredkom se je v tem oziru lahko obširno operiralo in mnogo doseglo Tako je zlasti liberalna stranka pri nas pridobila pristašev. Toda liberalci niso nikoli razumeli svoje naloge. Moderna politika jim je bila s sedmimi pečati zaprta knjiga, in o gospodarskem okostju vsake politike niso imeli pojma. Od svojib. pristašev so zahtevali navdušpnja, požrtvovalnosti; da bi pa morali zanje kaj storiti, tpga niso niti vedeli. Njih krivica se nekoliko zmanjšuje, ako se pomisli na njih nevednost. Ali efekt ostane enak in ta odločuje. Oe so storili liberalci tam, kjer so imeli mo6 v rokah, kaj za posameznika, so jim ostali sloji in stanovi Hekuba, socialno vprašanje pa zanimiFa uganka, s katero si niso mislili trpinčiti možganov. Neizogibni, v našem slučaju negativni gospodarski razvoj pa je šel svojo pot in končno je dospel do točke, kjer se mora priznati: Dalje ne gre. Z neznosnimi gospodarskimi razmerami se razlaga propad liberalne stranke, katerega ne ustavi noben fenomen ve6. Ali za tiste sloje, ki so doslej tvorili gros te stranke in so bili prisiljeni, da jo zapuste, nastane kategorično vprašanje: BKaj sedaj ?u V zmedenih razmerab, ki so prva posledica vsake take krize, se pojavljajo različni glasovi in med ¦ najglasnejšimi je klic, ki se že nekaj 6asa ponavlja: Učitelji, uradniki naj ostanejo pasivni, naj se omeje samo na zasledovanje svojih lastnih interesov, sicer pa naj se ne pridružijo nobeni stranki. če so taki sveti v prvih časih samo umevno znamenje nezadovoljnosti, razočaranja in depresije, postanejo lahko nevarni, kadar se poleže prva razburjenost in se začne jasniti položaj. Pasivnost je najnesrečnejši politiški aksiom in ima za prizadete navadno najhujše posledice. Tisti, ki ga propagirajo, pa kažejo le, da se tudi iz najostrejših kriz niso dosti naučili. Zgodovina je velika učiteljica — ali učenci morajo imeti dosti volje, da se uče in ne smejo iskati zgodovine samo pri starih Grkih in Egipčanih, temveč morajo posvetiti svojo pozornost tudi in zlasti sodobnim dogodkom. Proučavanje aktualne zgodovine nam pa razkrije dejstvo, da so storili večkrat omenjeni sloji sami veliko napako, ko so zahtevali rešitve od drugih, namesto da bi bili zaupali — svoji lastni moči. In tisti, ki jim priporočajo sedaj pasivnost, jih hočejo odvesti zopet na neko, le še bolj oddaljeuo eesto, in kar jim priporočajo, je pravzaprav — prostitucija. BTukaj smo, na trgu; kdor da več za nas, tisti nas pa dobi!" Gotovo propagatorji te ideje niso mislili tako, ali dejstvo je tako. Za naše uradnike in učitelje je samo ena pot, ki jih more dovesti do rešitve: Pristop k socialrji demokraciji. Trpba ni nič drugega, kakor da spoznajo veliko, a enostavno resnico: Oe hočeš, da ti Bog pomaga, pomagaj si sam. To je pravzaprav le parafraza Marksovpga nepobitnega nauka: nDie Befreiung der Arbeiterklasse kann nur ein Werk der Arbeiterklasse sein". Seveda morajo imeti uradniki in učitelji toliko poguma, da priznajo sami sebi svojo pripadnost k delavskemu razredu. To priznaDJe je ravno tako lahko, kakor odnosno spoznanje. Kam pa naj se prištevajo? člani kapitalističnpga razreda niso; veleposestev nimajo. K tistemu sredDJemu sloju, ki je potisnjen med oba velika razreda svobodne družbe, ne pripadajo. Z malimi obrtniki nimajo nič skupnega. Pač pa so nedvomno delavci, ljudje, ki morajo prodajati svojo psihiško in fiziško delavno moč in ki so v vseh odnošajih odvisni od kapitalističnega gospodstva. Odgovarja se časih z ugovorom, da se sedaj uradnikom in učiteljem itak ne priporoča nič drugega; pravi se jim, naj se združijo, pa naj ostanejo nsami zase". To bi bilo prav lepo, ako ne bi bilo vsako vprašanje pravice v zadnji vrsti vprašanje moči, in če ne bi bila kapitalistična moč tako enotna, da ji je treba brezpogojno postaviti enotno delavsko moč nasproti. Združeni uradniki so seveda več kakor posamezen uradnik. Toda če ostanejo osamljeni, so vendar še tako slabi, da ne morejo doseči nič odločilnega, dočim je delavski razred kot enotoa armada nepremagljiv in ž njim vred so nepremagljivi njegovi posamezni deli. Ako podpirajo uradnike in učitelje v njih bojih na gospodarskem iu na politiškem polju delavci, tedaj je to tako ogromna moč, da mora prej ali slej prodreti na vsi črti. Toda kdor zahteva od delavca take podpore, mora pokazati delavstvu, da tudi ono lahko njemu zaupa; pridružiti se mu mora, v eni organizaciji mora korakati z ojim. Pridobivala bosta oba že na poti; uradništvo in ueiteljstvo se bo nasrkalo silne delavske energije, delavstvo bo profitiralo od njih inteligence in tako se bota vzajemno izpopolnjevala. Že opazujemo ta proces dugod. Ali morajo Slovenci vedno čakati in eapljati od zadaj ? Kaj pa bi bilo, če bi podali SIovenci enkrat primer? Socializem je bodočnost; kdor se postavi na čelo njegovi armadi, si pridobi največje zasluge. To bi bilo tudi brez fraze imenitno narodno delo.