v kompleks elementov, ki so tiski dali podlago, potrebno vključiti poleg 
Biikk (ki je v tiski res zapustila celo vrsto sledov, tako v strukturi, kakor 
v keramičnih objektih in ornamentiki), recimo Boian A, tudi prvenstveno 
körös kulturno skupino.
Mi lutin Garašanin: Die Theiss-Kultur im jugosla­
wischen Banat (sep. odtis iz 33. Bericht der Römisch-germanischen 
Kommission, 1943—1950, str. 125—132, 1 slika v tekstu in 1 tabela materiala).
Razprava se ukvarja z istim problemom, ki ga je načel avtor v svoji 
razpravi »Potiska kultura u Banatu« (Starinar 1950). Bistvenih sprememb 
v novi razpravi ni, ker je v glavnem le prevod prejšnje razprave. Avtor se 
poslužuje istih elementov in prihaja tudi do istih sklepov. Zato spadajo sem 
tudi opombe, ki sem jih izrekel za prejšnjo razpravo.
Milutin V . Garašanin: Ka najstarijim slovenskim 
kulturama naše zemlje ' i problemu porekla izvesnih 
njihovih oblika (Srpska akademija nauka, Starinar, organ Arheo­
loškog instituta SAN, Nova serija, Knjiga 1 , Beograd 1950, str. 27—37, s fran­
coskim povzetkom).
Po kratkem pregledu dosedanjega dela na polju staroslovanske arheo­
logije v Srbiji preide avtor k pregledu starejših slovanskih kultur v Jugo­
slaviji. Da bi se čimbolj približal točnim sklepom, začenja pregled od mlajših 
faz in postopoma prehaja k starejšim. Zato kot prvo prikazuje belobrdsko 
kulturno skupino, za njo kottlaško-karantansko, potem dal mati nsko-hrvat- 
sko, keszthelysko in kuturgursko skupino. Pri vprašanju keszthelyske kul­
turne skupine se avtor dotika njene etnične pripadnosti, tu se pa, ko navaja 
mnenja raznih avtorjev, nagiba k mnenju, da so pri tej kulturi v veliki meri 
sodelovali tudi Slovani. Glede datacije navaja le gledišča raznih arheologov, 
ki različno postavljajo keszthelysko kulturno skupino v čas od VI.— Vlil. 
oziroma celo IX. stoletja. Glede materialne povezave med keszthelysko in 
kasnejšimi slovanskimi kulturnimi skupinami skuša avtor opozoriti na vrsto 
predmetov, ki so po njegovem mnenju sprejeti iz keszthelyske kulture, tako, 
da bi naj bil to nov dokaiz o velikem slovanskem udejstvovanju v tej kulturi. 
Prav tako pripisuje avtor Slovanom tudi t. i. kuturgursko skupino (Čadja- 
vica), sam pa je ne imenuje s tem imenom, temveč le navaja nazive, ki so 
bili v navadi do tedaj, ko je razprava bila napisana.
Avtor potem prehaja k posameznim pojavom v materialni kulturi, pri 
katerih se največ ustavlja pri vprašanju slovanske keramike in pri vprašanju 
staroslovanskih hiš, o čemer navaja mnenja raznih arheologov in tudi svoje. 
Nekoliko podrobneje se avtor ukvarja z vprašanjem izvora slovanske ke­
ramike in s pridom uporablja poleg srednjeevropske predvsem romunsko 
literaturo. Ne prisvaja si v polni meri mnenj, ki so jih izrekli srednjeevropski 
strokovnjaki (Borkovsky), češ da se je evolucija slovanske keramike izvršila: 
praški tip (slovanska keramika I. stopnje), gradiščanska keramika. Postavlja 
drugo hipotezo, po kateri naj bi se slovanska keramika razvila takole: dako- 
rimska keramična skupina, kasnoantična keramična skupina (Dinogetia), 
keramična skupina Damaroaia B iz začetka VI. stoletja (nosilci te kulture